POMEN KONJEV IN JAHANJA ZA PREDŠOLSKE OTROKE

(1)

HEDA POGLAJEN

POMEN KONJEV IN JAHANJA ZA PREDŠOLSKE OTROKE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

(2)

(3)

ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO

HEDA POGLAJEN

Mentor: izr. prof. dr. Gregor Torkar

POMEN KONJEV IN JAHANJA ZA PREDŠOLSKE OTROKE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

(4)

(5)

I ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, izr. prof. dr. Gregorju Torkarju, za strokovno pomoč in nasvete pri pisanju diplomskega dela.

Hvala otrokom in staršem iz jahalnega kluba Konjeraj za sodelovanje.

Hvala družini, ki mi je med študijem in pisanjem diplomskega dela stala ob strani, me spodbujala ter podpirala.

Aleksandra, hvala za neskončno potrpežljivost in razumevanje v času pisanja diplomskega dela.

(6)

II POVZETEK

V diplomskem delu me je zanimal pomen živali za otroke – predvsem pomen konjev in jahanja za predšolske otroke. Raziskala sem vzroke, zakaj se otroci odločijo za obisk jahalne šole, kaj otrokom jahanje in stik s konjem dejansko pomeni ter kako stik s konjem vpliva na njihov razvoj. V raziskavi je sodelovalo šest predšolskih otrok in njihovih staršev. Rezultate sem pridobila s pregledom strokovne literature, z analizo intervjujev in analizo opažanj, ki sem jih zapisala v svojem raziskovalnem dnevniku, kjer sem dokumentirala mnenja otrok ter njihovih staršev. Ugotavljam, da srečanje s konjem že v zgodnjem otroštvu pozitivno vpliva na otrokov celosten razvoj – socialni, čustveni, spoznavni in telesni. Otroci doživljajo konja kot prijatelja, zaupnika in sogovornika, se veselijo uric, ki jih preživijo ob konju, radi pa tudi skrbijo za prehrano ter higieno konj.

Starši so potrdili, da jahanje pozitivno vpliva na razvoj njihovih otrok, predvsem so poudarili napredek pri telesnem razvoju (aktivacija mišic, koordinacija gibov rok, nog in trupa ter pravilna drža) in pridobivanju samozavesti otrok, kar potrjuje tudi strokovna literatura. Prav slednje je pomembno za razvoj otrokove zdrave samopodobe in samospoštovanja v kasnejših obdobjih. Pridobljeni rezultati so v pomoč učiteljem jahanja, staršem otrok in pedagoškim delavcem, da lažje razumejo odnos otroka z živaljo ter vpliv jahanja na otroke. Starši se lahko na podlagi pridobljenih rezultatov pogosteje odločajo za vpis otroka v konjeniške klube, pedagoški delavci pa lahko glede na potrebe otroka staršem tovrstno odločitev tudi svetujejo. Zaradi maloštevilne strokovne literature, ki bi obravnavala vpliv rekreativnega jahanja na predšolske otroke, ugotavljam, da je na tem področju še ogromno prostora za nadaljnje raziskovanje.

Ključne besede: vpliv živali, konj, jahanje, predšolski otrok

(7)

III ABSTRACT

In this diploma thesis, the importance of animals for children is discussed, more precisely the importance of horses and horseback riding for pre-school children. We discuss the reasons behind children’s decision to attend riding school, what horseback riding and being in contact with a horse means to children, and how the latter informs their development. Six pre-school children and their parents were included in the research. The results were acquired by means of literature overview, interview analysis and the analysis of my personal remarks, logged in a research diary that also details the opinions of the interviewed children and their parents. It has been determined that being in contact with a horse had a positive effect on the child’s overall development – social, emotional, cognitive, and physical. Children see their horse as their friend, confidant, and interlocutor, they look forward to spending time with the animal, as well as like to groom and feed them. Parents confirmed horseback riding influences their children’s development in a positive way, especially in terms of physical progress (muscle activation, arm, leg and body movement coordination, and correct posture) and increased self-confidence. These effects are also confirmed by relevant published literature. Self- confidence is particularly important for the development of a healthy self-image and self- respect later on in life. The results of this research may be useful to horseback riding instructors, parents, and teachers in helping them understand the child’s relationship with the animal and the effects of horseback riding on children. The results of this research can be a motivation both for parents to decide more often to enroll their children in riding school and for teachers to advise parents in favour of this decision based on the individual child’s needs. Due to the paucity of published literature discussing the effects of recreational horseback riding on pre-school children, we conclude that this topic leaves ample space for further research.

Key words: effect of animals, horse, horse riding, pre-school children

(8)

IV KAZALO

I. UVOD ... 1

II. TEORETIČNI DEL ... 2

1 ČLOVEKINKONJ ... 2

1.1 Šolanje konja za delo z otroki ... 2

1.2 Šola jahanja ... 3

1.3 Poškodbe pri jahanju ... 5

1.4 Vpliv konja na človeka ... 6

1.4.1 Vpliv konja na otrokov razvoj ... 6

III. EMPIRIČNI DEL ... 9

2 OPREDELITEVRAZISKOVALNEGAPROBLEMA... 9

3 RAZISKOVANAVPRAŠANJA ... 9

4 METODADELAINRAZISKOVALNIPRISTOP ... 9

4.1 Vzorec... 10

4.2 Način zbiranja podatkov ... 10

4.3 Postopek obdelave podatkov ... 11

4.3.1 Opazovanje ... 11

4.3.2 Intervju ... 12

5 REZULTATIINDISKUSIJA ... 12

5.1 Analiza opazovanih in intervjuvanih otrok ter staršev ... 12

5.1.1 Luka, 4 leta, v šoli jahanja 1 leto ... 12

5.1.2 Iza, 6 let, jahač začetnik ... 14

5.1.3 Nejc, 5 let, jahač začetnik ... 17

5.1.4 Ana, 6 let, v šoli jahanja 2 leti ... 18

5.1.5 Mojca, 6 let, jahač začetnik ... 21

5.1.6 Jure, 5 let, jahač začetnik ... 22

5.2 Prikaz rezultatov po kodah in kategorijah ... 24

IV. SKLEPI ... 29

V. SEZNAM LITERATURE IN VIROV ... 31

(9)

V

Slika 1: Krtačenje konja. Vir: Lasten………..………4

Slika 2: Oskrba kopita. Vir: Lasten………4

Slika 3: Učiteljica in jahačica v šoli jahanja. Vir: Lasten... 5

Slika 4: Lukova risbica. Vir: Lasten ... 13

Slika 5: Iza, ki jaha Amando. Vir: Lasten ... 16

Slika 6: Nejčev konj. Vir: Lasten... 18

Slika 7: Anina risbica konja Vir: Lasten ... 20

Slika 8: Mojčin konj. Vir: Lasten ... 22

Slika 9: Juretov konj. Vir: Lasten. ... 23

KAZALO TABEL Tabela 1: Razporeditev kod po kategorijah ... 24

(10)

VI

(11)

stran 1

I. UVOD

Pomembno je, da otrok že v predšolskem obdobju razvija pozitiven odnos z naravo in živimi bitji. Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da mora otrok v predšolskem obdobju pridobiti konkretne izkušnje z živimi bitji in razviti odgovoren odnos do njih. Že pri starosti 1–3 leta je dobro, da otrok spoznava živali z vsemi čutili (ob upoštevanju varnosti otroka in živali). Prav tako otroci sodelujejo pri pogovorih o živalih, pri čemer spoznavajo njihove lastnosti, kje in kako živijo, se gibljejo, oglašajo, hranijo … Pri starejših predšolskih otrocih (3–6 let) pa lahko dejavnosti razširimo in pri otroku spodbudimo čut za skrb ter nego živali. Otrok spoznava in spoštuje živa bitja, jih neguje ter se veseli srečanja z njimi in se zanima za njihove življenjske pogoje. Cilji Kurikuluma za vrtce (1999, str. 39–40) na področju odnosa do živali poleg nege in skrbi za živali zajemajo tudi:

 iskanje, opazovanje in raziskovanje živali v okoljih, kjer živijo;

 otrok opazuje živali v gojilnicah, spreminja pogoje in predvideva, ugiba ter napoveduje posledice;

 išče informacije o živih bitjih v različnih medijih;

 opazuje mladiče različnih živali in jih primerja s starši ter med seboj;

 opazuje sebe in se primerja s sovrstniki ter z živalmi.

Macchitella (2011) v raziskavi ugotavlja, da otroci, ki zgodaj pridejo v stik z živaljo in se nanjo navežejo, v primerjavi s sovrstniki, ki niso v stiku z živaljo, razvijejo višjo raven empatije, tako do živali kot tudi do soljudi.

Blenkuš (2019) v pregledni raziskavi ugotavlja, da se je zanimanje raziskovalcev, kako vplivajo živali na človeka, povečalo konec prejšnjega stoletja, ko so se pojavili prvi dokazi, da hišne živali pozitivno vplivajo na lastnikovo duševno in telesno stanje. Takrat se je začel koreniteje spreminjati tudi pogled na živali. Pes ni bil več samo čuvaj hiše, ampak je postal del družine. Ocepek (2002) ugotavlja, da je med slovenskimi predšolskimi otroci po priljubljenosti živali na prvem mestu zajec, sledita mu mačka in tiger, konj pa je na šestem mestu. Pri osnovnošolcih so po priljubljenosti na prvih treh mestih pes, mačka in konj. Le 1,5 % predšolskih otrok ne mara ali se boji konj, medtem ko je med osnovnošolsko populacijo takih otrok manj kot 1 %.

(12)

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Poglajen Heda; diplomsko delo

stran 2

II. TEORETIČNI DEL 1 ČLOVEK IN KONJ

Človeški odnosi in interakcije s kopitarji so se skozi zgodovino spreminjali gleda na človekove potrebe. Naše tesno sodelovanje s kopitarji je povezano z njihovo hitrostjo in močjo, čeprav se je uporaba konj za kmetijsko delo ter prevoz v mnogih razvitih državah zmanjšala, je v zadnjih 40-ih letih zanimanje za jahanje kot šport ali hobi vse večje (Robinson, 1999).

1.1 Šolanje konja za delo z otroki

Konj in človek ne govorita istega jezika, kljub temu pa je sporazumevanje med njima mogoče, če se tako jahač kot konj učita skupnega, novega jezika. Konja je potrebno naučiti, kako se mora gibati z dodatno težo sedla in jahača, kako pravilno razumeti sporočila vajeti, nog ter teže jahača. Medtem ko se mora jahač začetnik naučiti, kako obvladati ravnotežje na konju in kako z vajetmi, nogami ter s težo vpliva na konja (Werner, 1993).

Do svojega tretjega leta konj odrašča in je povsem brez dela. Nato pride čas, ko je potrebno pričeti s šolanjem konja. Mladega konja, ki je do sedaj nosil le svojo težo, je potrebno najprej navaditi na težo sedla in jahača. Sedlo se najprej večkrat položi na konja za krajši čas in spet sname, ne da bi se pritrdil sedelni pas. Šele ko konj sedlo sprejme in ostane miren, se pritrdi sedelni pas – sprva ohlapno, nato močneje. Ob tem mora konj na pravih mestih razviti mišice, kar lahko dosežemo s postopnim in pravilnim šolanjem (Werner, 1993). Navajanje konja na sedlo, uzdo in jezdečevo težo se počne mirno ter zbrano, da se konj ne prestraši. Pomembno je vzpostaviti zaupanja vreden odnos med konjem in jahačem, zato je kaznovanje konja ob začetnem navajanju neustrezno ter nesmiselno (Hill, 2012). Cilj osnovnega šolanja konja je, da si le-ta pravilno razlaga in vrši jahalčeve ukaze ter da se konj v vseh treh vrstah hoda (koraku, kasu in galopu) premika lahkotno ter v enakomernem ritmu, s sproščenim hrbtom in z rahlo nihajočim repom (Werner, 1993). Konj za rekreativno jahanje mora ustrezati določenim zahtevam.

Pri tem nista toliko pomembni njegova telesna zgradba in lepota. Pomembneje je, da je

(13)

stran 3 konj dobrega zdravja, v dobri kondiciji, z uravnovešenim temperamentom, neplašljiv in mirnih živcev (Trdina, 2015).

Vendar vsak šolan konj ni primeren za otroke. Konj, šolan za odraslega človeka, se bo morda neprimerno odzval na lažjega, šibkejšega jahača, s krajšimi nogami. Za zagotavljanje otrokove varnosti mora biti konj trezen, miren, ravno prav odziven, zanesljiv in prilagodljiv. Šolanje takega konja mora biti zelo temeljito, da ne prihaja do presenečenj. Konji so namreč plašne živali, na potencialno nevarnost pa se lahko odzovejo panično – skočijo mimo grožnje, skozi njo ali pa se vzpnejo nanjo. Ker v osnovi konj ni agresivna žival, bo njegova prva reakcija na nevarnost beg in ne boj. Prestraši se lahko plastične vrečke, vrvi, ki se premika po tleh, dima, mehanizacije, velikih kosov kartona in kovine, dežnika, balonov, druge živali … Zato je pomembno, da je jahač v stalni pozornosti na mimiko konja. Ko se konj počuti varno, zadovoljno in samozavestno, bo kazal naslednje znake:

 spuščena glava in vrat,

 počivanje zadnje noge,

 mehak pogled,

 sproščeni uhlji,

 sproščene ustnice in nozdrvi,

 globok izdih,

 prhanje,

 oblizovanje,

 žvečenje (Hill, 2012).

1.2 Šola jahanja

Za razliko od športov, ki vključujejo športne pripomočke in naprave, imajo otroci pri jahanju opravka z živim bitjem. Pri tej dejavnosti otroci usklajeno sodelujejo v paru s konjem, zato jih je najprej potrebno seznaniti z vedenjem in s posebnostmi konj. Pot do dobrega jahača pa je dolga. Brez temeljnega znanja o konjih in brez vzpostavitve zaupanja, vrednega medsebojnega odnosa, otroci ne bodo mogli postati dobri jahači (Behlings, 2009). Jahanje se namreč ne prične z jahanjem, ampak s spoznavanjem in poznavanjem konja. Predvsem mlajši otroci pogosto izrazijo željo po spoznavanju konj.

(14)

stran 4

Priporočena starost za začetek jahanja je 7 let, a se otroci lahko konj začnejo privajati že prej. Pri jahanju sta namreč ključna prav pravilna skrb in odnos do konja. Otroci pred jahanjem spoznajo način hranjenja konj in njihovo prehrano, naučijo se pravilne nege, rokujejo s konjsko ter z jahalčevo opremo in osvojijo sedlanje ter uzdanje. Z vajami v pripravljalnici otroci osvojijo vse osnove namišljenega jahanja, ki jim omogoči hitrejše navajanje na pravega konja (Trdina, 2015). V nadaljevanju šolanja se otroci naučijo vodenja konja na roki, s čimer osvojijo ustrezno uporabo nebesedne komunikacije (drža, ton glasu, dihanje), prav tako se naučijo ustrezne reakcije na neljube dogodke (npr.

neubogljivost, podivjanost ali trma konja). Nato so otroci pripravljeni na zajahanje in razjahanje konja (Behlings, 2009).

Slika 1: Krtačenje konja. Vir: Lasten Slika 2: Oskrba kopita. Vir: Lasten Pri jahanju je pomembna pravilna drža, saj s tem otrok aktivira notranje stabilizatorje in pridobi ravnotežje na konju. Posledično se mu ni potrebno oklepati konja, se česa oprijemati ali sedeti napeto in krčevito. Otroci se naučijo, kako s težo, z nogami in vajetmi delujejo na konja. Pomembno je, da otroci spremljajo odziv konja na njihove dražljaje. Z vsako jahalno uro otroci pridobijo boljši občutek za konjeve potrebe, saj se trudijo prilagoditi in slediti njegovemu gibanju. Šele nato se bo otrok začel učiti koraka, kasa in galopa (Trdina, 2015). Trdina (2015) v raziskavi pojasnjuje, da mora jahanje ostati

(15)

stran 5 prijetna dejavnost, ki jo bodo otroci z veseljem opravljali, a se pri tem ne sme zanemariti spoštovanja do konja kot živega bitja. Hkrati je potrebno otroke opozarjati, da so konji občutljive živali, ki imajo lahko slab dan, lahko padejo in otroci skupaj z njimi, zato je s konji potrebno ravnati previdno ter resno.

Slika 3: Učiteljica in jahačica v šoli jahanja. Vir: Lasten 1.3 Poškodbe pri jahanju

Konj je velika in mogočna žival, a se hkrati hitro prestraši, zato potrebuje dobrega vodjo.

Poznavanje in razumevanje konj, ustrezna ter pravočasna reakcija na potencialno nevarnost, zaradi katere bi lahko prišlo do nesreče, sta pomembna za preprečevanje morebitnih poškodb, ki lahko nastanejo pri neveščem rokovanju s konjem. Raziskave kažejo, da so poškodbe pri jahanju pogoste, lahko tudi težje. Mirnik (2016) ugotavlja, da je varno jahanje odvisno od izbire konja, primernega za učenje, opreme, okolja in znanja.

Altgärde (2014) ugotavlja, da so poškodbe otrok med rokovanji s konji pogoste, vendar med njimi prevladujejo predvsem manjši udarci in podplutbe, medtem ko so zlomi ter druge težje poškodbe redkejše. Vsak jahač naj bi, po mnenju Černič (2016), vsaj enkrat v življenju med jahanjem utrpel lažjo ali težjo poškodbo. Prav tako opozarja, da skoraj polovica starejših jahačev trpi za bolečinami v križu. Vzrok teh bolečin ostaja neznan,

(16)

stran 6

velika verjetnost za nastanek poškodb pa je prav nepravilna drža med jahanjem, nezadostna mišična masa in nezadostna aktivacija stabilizatorjev.

1.4 Vpliv konja na človeka

Konji oziroma živali na splošno pozitivno vplivajo na človekovo psihofizično stanje.

Raziskave Bratkovič (2013), Altgäre (2014) in Rutar (2010) kažejo na zmanjšanje pojavljanja srčno-žilnih bolezni, povečanje telesne dejavnosti, vpliva pa tudi na lažje uravnavanje sladkorne bolezni. Odraslim predstavlja žival dobrega sogovornika, pri starejših zmanjšuje občutek osamljenosti in blaži depresijo. Žival ne vpliva samo na zdravstveno stanje človeka, ampak jim preko lastništva da občutek pomembnosti in skrbnosti, saj udomačena žival brez lastnika težko preživi. Bratkovič (2013) in Altgärde (2014) ugotavljata, da jahanje izboljšuje telesno držo, koordinacijo gibov ter ravnotežje telesa, poveča sklepno gibljivost in izboljša reakcijske sposobnosti jahača ter njegove senzomotorične sposobnosti. Prav tako sta skrb za konja in jahanje aktivnosti socialne narave, pri kateri poteka druženje z vrstniki, učenje odgovornosti, skrbnosti, potrpljenja ter strpnosti (Rutar, 2010).

1.4.1 Vpliv konja na otrokov razvoj

Otrokov razvoj je kompleksen proces, sestavljen iz več komponent, ki se morajo med seboj dopolnjevati. Razvoj delimo na štiri ključna področja:

 telesni razvoj (telesne spremembe, razvoj zaznavnih in gibalnih sposobnosti);

 spoznavni razvoj (razvoj spomina, govora in učenja);

 čustveno-osebni razvoj (spremembe v doživljanju, izražanju in uravnavanju čustev ter odziv na okolje – temperament, osebnostne značilnosti);

 socialni razvoj (komunikacija, medsebojni odnosi, socialne spretnosti in moralni razvoj) (Blenkuš, 2012).

Eno izmed najpomembnejših področij otrokovega razvoja je prav gotovo telesni razvoj.

Želja po gibanju se prične že z rojstvom in predstavlja eno izmed primarnih otrokovih potreb. Ko otrok obvladuje svoje telo, pridobi občutek samozavesti, udobja, občuti veselje in varnost (Zupančič, 2011). Z gibalnimi aktivnostmi otrok poleg funkcionalnih,

(17)

stran 7 gibalnih in motoričnih sposobnosti, razvije tudi čustvene, osebnostne, socialne ter spoznavne sposobnosti. Vsa posamezna področja otrokovega razvoja so med seboj tesno povezana, zato je pomembno, da na otroka gledamo celostno. Otrok potrebuje uravnotežen delež spodbud in motivacije na vseh področjih razvoja, intenzivnost razvoja posameznega področja pa se tekom odraščanja spreminja (Kurent Golob, 2017). Vloga staršev, vzgojiteljev in inštruktorjev je v predšolskem obdobju ključnega pomena za celosten razvoj otroka. Otroku je pomembno predstaviti čim več različnih dejavnosti, ki pa morajo biti načrtovane in izvedene na otroku ustrezen način (Kocijančič, 2016). Humar (2016) in Kupec (2016) v svojih raziskavah ugotavljata, da organizirane dejavnosti bolje vplivajo na otrokov razvoj kot neorganizirane. Otrok namreč pri dejavnostih potrebuje cilje, ki pa so drugačni od zastavljenih ciljev vzgojiteljev, staršev in inštruktorjev.

Otrokov cilj v dejavnosti je pogosto gibanje kot tako. Z njim namreč spoznava sebe in svoje telo, kasneje tudi okolico (Kocijančič, 2016). Kurikulum za vrtce (1999, str. 26) za področje gibanja navaja sledeče cilje:

 zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja ob gibanju;

 omogočanje in spodbujanje gibalne dejavnosti otrok;

 omogočanje otrokom, da spoznajo svoje gibalne sposobnosti;

 razvijanje gibalnih sposobnosti;

 pridobivanje zaupanja v svoje telo in gibalne sposobnosti;

 osvajanje osnovnih gibalnih konceptov;

 postopno spoznavanje in osvajanje osnovnih prvin različnih športnih zvrsti;

 spoznavanje pomena sodelovanja, spoštovanja in upoštevanja različnosti.

Marinšek in Tušak (2007) ugotavljata, da ima jahanje pozitiven učinek na telesni ter gibalni razvoj otrok. Med jahanjem se namreč telo sprosti, sočasno pa krepi mišice in pospešuje cirkulacijo. Jahanje dobro vpliva na koordinacijo gibov rok, nog in trupa, prav tako izboljša ravnotežje.

Raziskave Musek (2012) in McCabe s sod. (2010) so pokazale, da se zmožnost pomnjenja med jahanjem bistveno izboljša. Ob izboljšanju ravnotežja med jahanjem se namreč bistveno povečata prostorska kognicija in spomin. Ker je spomin ena pomembnejših

(18)

stran 8

kognitivnih sposobnosti, avtorji raziskav ugotavljajo, da se posledično ob njegovem izboljšanju, izboljšajo tudi ostale kognitivne sposobnosti.

Konji so tudi mojstri neverbalne komunikacije. Predvsem so pozorni na telesno držo, ton glasu, način gibanja in usmerjenost pogleda. Interakcija s konji že v zgodnjem otroštvu tako dobro vpliva na razvoj ustreznih vedenjskih vzorcev, izboljšuje neverbalno komunikacijo in uči razumeti neverbalno komunikacijo drugih (Hill, 2011). Logar (2019) ugotavlja, da konj otroke uči samozavesti, umirjenosti in odločnosti. Če namreč otrok želi, da se konj med krtačenjem umakne, mora pri tem uporabiti ravno pravšnjo mero vseh treh elementov – samozavest, odločnost in umirjenost. Konj bo namreč prepoznal umirjeno dihanje, jasen in odločen glas, umirjene, a odločne gibe ter pokončno držo. Tudi Lemke (2014) in Gang (2016) v raziskavi ugotavljata napredek pri mlajših otrocih na področju neverbalne komunikacije, čustvenega ter socialnega razvoja, vzpostavljanju očesnega stika, sodelovanju v skupinskih aktivnostih, izboljša pa se tudi verbalna komunikacija.

Stik otroka z živaljo in skrb zanjo spodbuja k samostojnosti, razvijanju empatije, preko skrbi za konja se otrok uči dolžnosti ter odgovornosti (Resman, 2013). Blenkuš (2019) ugotavlja, da imajo živali vpliv na otrokovo čustvovanje, koncentracijo, vedenje, telesno aktivnost in socialno podporo. Pri otrocih s posebnimi potrebami žival ne vpliva pozitivno samo na otroka, temveč na celotno družino.

(19)

stran 9

III. EMPIRIČNI DEL

2 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Interakcija s konjem predstavlja otrokom posebno doživetje, zanimivo izkušnjo in radovednost. Blagodejno deluje na njihov duševni in telesni razvoj. Druženje s konji v njih vzbudi veliko občutkov, od strahu pa vse do občudovanja. Konji jim pomagajo premagati strah, naučijo se marsikatere lekcije za življenje.

Pregled literature je pokazal, da se je količina strokovne literature na področju odnosov med živalmi in ljudmi v zadnjih desetletjih bistveno povečala, vendar pa se literatura usmerja predvsem v terapevtski odnos med živaljo ter človekom. V različnih podatkovnih bazah je sicer veliko literature na temo terapevtskega jahanja, vendar je področje mojega zanimanja predvsem vpliv konja na predšolskega otroka, ki se vpiše v klasično jahalno šolo. Na podlagi pridobljene, maloštevilne literature ugotavljam, da je še ogromno prostora za raziskovanje, ki bi dalo boljši vpogled na vpliv konja na predšolskega otroka in njegov običajen razvoj.

3 RAZISKOVANA VPRAŠANJA

Pri diplomskem delu sem si zastavila tri raziskovalna vprašanja (RV):

RV1: Zakaj se predšolski otrok odloči, da začne redno obiskovati konjeniški klub in jahati?

RV2: Kaj predšolskemu otroku pomeni jahanje in stik s konjem?

RV3: Kako se skrb za konja in jahanje odražata v vsakdanjem življenju predšolskega otroka?

4 METODA DELA IN RAZISKOVALNI PRISTOP

V diplomi sem uporabila deskriptivno (opis stanja, ki sem ga proučevala) in kavzalno- neeksperimentalno metodo (intervju ter opazovanje) in kvalitativen raziskovalni pristop.

Prednost kvalitativnega raziskovanja je, da opazovalec zabeleži ne samo tisto, kar je bilo izraženo z besedami, ampak je pozoren na celostni pogled. Opazovalec raziskuje v

(20)

stran 10

naravnem okolju, v mojem primeru v jahalni šoli. Takšne raziskave navadno potekajo na majhnem vzorcu in so kontekstualno vezane (Vogrinc, 2008).

4.1 Vzorec

Način vzorčenja je bil namenski in priložnostni. Raziskovalni vzorec je bil neslučajnostni, iz konkretne populacije otrok in njihovih staršev. Pri kvalitativnem raziskovanju raziskovalec ne išče reprezentativnega vzorca, ampak išče takšnega, s katerim bo čim bolj spoznal preučeno situacijo, osebe, proces ipd. (Vogrinec, 2008). V raziskavi je sodelovalo šest otrok obeh spolov, starih od 4 do 6 let, ki obiskujejo šolo jahanja, in njihovi starši.

4.2 Način zbiranja podatkov

Podatke sem zbirala s pomočjo delno strukturiranih intervjujev otrok in staršev, z analizo otroških risb ter opazovanjem z udeležbo. Intervju je bil nestandardiziran (polodprt) in neposreden (vprašanec je govoril o sebi). Otroke sem prosila, da do naslednjega individualnega srečanja narišejo risbo, na kateri bo dejavnost, ki jo najraje počnejo na posestvu. Glede na risbo sem se z otrokom pogovorila o tem, kaj in zakaj je narisal prav to vsebino risbice. V raziskovalni dnevnik sem si redno zapisovala svoja opažanja, opažanja staršev glede napredka otrok, ki mi jih pogosto zaupajo pred ali po obisku šole jahanja in opažanja otrok, ki sami pogosto spremljajo svoj napredek v odnosu s konjem ali z drugimi otroki.

V nadaljevanju so vprašanja, ki so bila glavno vodilo intervjuja. Ker je bil intervju zastavljen kot polodprt, sem dopustila možnost, da otroke vprašam še kaj, česar prej nisem predvidela.

Intervjujska vprašanja:

 Kakšna je vsebina tvoje risbe?

 Ali je konj tvoj prijatelj? Imaš tudi druge živalske prijatelje?

 Imaš v vrtcu kaj prijateljev?

 Ali te konj uboga?

 Kaj narediš, ko te konj ne uboga?

 Kaj konji jedo in ali je dobro, da zaužijejo preveč sladkorja?

 Kaj ti najraje ješ?

(21)

stran 11

 Kdo skrbi za tvojo higieno?

 Kje konji živijo?

 Se ti zdi, da imajo konji pospravljeno?

 Zakaj morajo imeti pospravljeno?

 Kdo pospravlja tvojo sobo?

 Kaj najraje počneš, ko si v jahalni šoli?

 Se ti zdi jahanje težko? Se pri njem utrudiš? Imaš dovolj mišic, da sam dvigneš sedlo?

Staršem otrok, ki obiskujejo jahalno šolo, katere sem intervjuvala, sem zastavila dve vprašanji, na kateri so mi odgovorili v pisni obliki.

Intervjujski vprašanji:

 Zakaj ste se odločili za vpis otroka v jahalno šolo?

 Kakšne spremembe opažate pri otroku, odkar obiskuje jahalno šolo?

Podatki so bili zbrani v prvi polovici leta 2020 na posestvu konjeniškega kluba Konjeraj, z vnaprej določenimi šestimi otroki, katerih starši so privolili v sodelovanje.

Z analizo risb, intervjujev in opažanj sem prišla do odgovorov na raziskovalna vprašanja.

4.3 Postopek obdelave podatkov

Za analizo podatkov sem uporabila kvalitativno obdelavo. Pri obdelavi podatkov sem v celoti sledila smernicam kvalitativne statistične analize in metodam deskriptivne statistike. Pridobljene odgovore staršev in otrok sem kodirala v različne kategorije ter kode in jih kvalitativno obdelala. Pri kodiranju sem uporabila tehniko neposrednega poimenovanja in s tem izrazila bistvo vsakega pridobljenega odgovora (Vogrinc, 2008).

4.3.1 Opazovanje

Podatke, pridobljene z opazovanjem jahača, sem zabeležila v raziskovalni dnevnik.

Uvrščanje aktivnosti na posamezna področja otrokovega razvoja je zelo zahtevno, saj se le-te med sabo prepletajo, delujejo v interakciji in redko katera aktivnost poseže le na eno področje razvoja.

(22)

stran 12

4.3.2 Intervju

Najprej sem naredila transkript intervjujev. Stavke sem zapisala identično, kot so jih intervjuvanci povedali, vendar sem odstranila mašila in slovnične napake. Sledilo je večkratno branje, med katerim sem podčrtala pomembne dele besedila in jih kodirala.

5 REZULTATI IN DISKUSIJA

5.1 Analiza opazovanih in intervjuvanih otrok ter staršev 5.1.1 Luka, 4 leta, v šoli jahanja 1 leto

Luka je v interakciji s konji že od rojstva, ima svojo kobilo Mojo. Doma imajo ranč, njegova mama je inštruktorica jahanja in terapevtka s pomočjo konjev. Pri intervjuvanju z njim sem imela kar nekaj težav, saj mu je pozornost uhajala h konjem. Luka je zelo neboječ jahač, zaradi težav s koncentracijo pa v jahalni šoli potrebuje neprestano zaposlitev.

Svojo kobilo Mojo tretira kot prijateljico, skrbi zanjo in se z njo pogovarja. Prijatelj je tudi s konjem Ausijem in ponijem Popo. Tudi v vrtcu ima prijatelja (Darisa), s katerim se lahko veliko pogovarja. Pri 4 letih je ugotovil, da njegova kobila ne mara božanja po smrčku. Kadar ga kobila pri jahanju ne uboga (vleče), jo narahlo povleče nazaj, da bi Moja ugotovila, kako se on v takšni situaciji počuti. Luka se zaveda, da neustrezna reakcija na neubogljivost kobile (dretje), ne bi prinesla željenega rezultata. Ve tudi, da konji radi jedo sladko, vendar to ni dobro zanje, saj bi potem morali poklicati veterinarja.

Tudi sam ne zaužije veliko sladkih jedi, saj bi zaradi tega imel težave z zobmi. Luka dobro ve, kje in kako živijo konji ter da je potrebno skrbeti za red in čistočo njihovih bivalnih prostorov, čeprav mu pospravljanje za konji ni najljubše opravilo. Prav tako Luka še ne pospravlja sam svoje sobe. Zaveda se, da je potrebno skrbeti za čistočo konj, še posebej pomembno je njihovo krtačenje, da ne bi dobili žuljev. Doma sam skrbi za svojo higieno in je pri njej samostojen. Ker imajo doma šolo jahanja in so konji pogosto zasedeni, se Luka zaveda, da jahanje konja utrudi, zato se na jahanje odpravi le, ko oceni, da konj ni preveč utrujen. Luka med intervjujem pokaže tudi svoje mišice, zaradi katerih se počuti močnega in tako lahko konja zaščiti pred drugimi živalmi (gosakom).

(23)

stran 13 Slika 4: Lukova risbica. Vir: Lasten

Lukova mama, ga. Logar, je učiteljica jahanja in je v intervjuju podala obsežen odgovor na moji vprašanji.

»Pri nas je situacija verjetno nekoliko drugačna kot pri ostalih starših. Luka je vpisan v jahalno šolo že od nekdaj, saj imamo jahalno šolo doma. Tako je s konji že ves čas. Je pa res, da je začel jahati šele pri treh letih. Prej ga niti ni zanimalo. Začela sem ga spodbujati, da bi ga jahanje zanimalo, saj je to aktivnost, ki zelo dobro vpliva na razvoj otroka. Konj je namreč žival, ki zaradi svoje velikosti daje občutek samozavesti otroku, ko ga je sposoben nadzorovati. Hkrati so mirni, ljubeči, odlični za objeme in sprostitev. Otroci imajo poleg vpliva samozavesti izkušnjo, da so nošeni – to pa je že primarni občutek, ki nam daje neko varnost in zaupanje. S psihološkega vidika torej same pozitivne izkušnje.

Ko pa otrok začne jahati, ga konji učijo tudi potrpežljivosti, vztrajnosti (včasih česa ne upoštevajo, naredijo kaj po svoje …), odločnosti (z medlim odnosom in brez odločnosti, jih konji ne upoštevajo) ter hkrati nežnosti in odgovornosti (je le živo bitje, ki zahteva določeno oskrbo). Vse te lastnosti, ki jih pridobijo z jahanjem in odnosom s konjem, so pomembne vrline, ki bodo vsakemu otroku prišle prav v življenju.

(24)

stran 14

Potem je tu še vidik gibalnega in kognitivnega razvoja. Otroci morajo razviti notranje stabilizatorje (mišice, ki vzdržujejo pokončno držo in so dandanes zaradi pretiranega sedenja pogosto oslabljene – tudi pri otrocih zaradi premalo gibanja). Konjevo gibanje jih samo vodi v vzravnan položaj, krepi ravnotežje in grobo motorične funkcije, ki imajo visoke korelacije s kognitivnimi funkcijami. Poleg tega ježa konja zahteva stalno pozornost in koncentracijo, saj se konj v vsakem trenutku odziva na okolje in jahača, kar pa zahteva, da se jahač odziva nazaj. Če se ne, se konj kje ustavi, se obrne stran od želene smeri, ne upošteva navodil, menja tempo ipd. Zelo dobro je, ker se otrok uči iz naravnih posledic, prek gibanja in zabavnih aktivnosti.

In še veliko drugih razlogov imam, ki govorijo v prid jahanju in na sploh druženju s konji, vendar so ti tisti, ki bi se mi jih zdelo najbolj vredno izpostaviti. Zato se mi kot mami (ne le kot inštruktorici jahanja in terapevtki s pomočjo konja) zdi zelo pomembno, da se moj otrok uči tudi jahanja ter skrbi za konja. Tako je pri svojih štirih letih zelo empatičen, skrben, odgovoren in odločen. Ko se konj ustavi, sam predlaga, naj mu pustimo kakšen krog pavze. Poskrbi zanj po ježi, pomaga pri kidanju in hranjenju ter razume, da potrebujejo vsakodnevno nego. Hkrati pa med jahanjem noro uživa, saj je gibanje in hitrost tista, ki osrečuje ter osvobaja. Najlepše je slišati otroški smeh.

Odkar jaha, ob konjih bolj uživa in zanje še raje poskrbi. Bolj jih »čuti« in vidi jih še v drugačni luči. Sicer je zelo vzkipljiv deček in nagle jeze, vendar se na konju nikoli hudo ne razburi, njegovi odzivi so blažji ter hitreje se pomiri. Tudi dalj časa je pozoren pri jahanju kot pri ostalih aktivnostih. Rad je zunaj in na sploh se med jahanjem zelo zabava.

Všeč mi je, ker je dosleden do jahalne opreme in ima do dejavnosti nek poseben odnos.

Upam, da bomo vedenje uspeli prenesti tudi na druga področja našega življenja.«

5.1.2 Iza, 6 let, jahač začetnik

Iza jaha od jeseni 2019 in je pri stiku s konji zelo previdna ter plašna. Najraje ima konja, ki je siguren in v šoli napreduje počasi. V jahalni šoli jaha kobilo Amando. Je zelo čista deklica, ki pa je sramežljiva, pred intervjujem je povedala, da je živčna.

Narisala je sebe med jahanjem Amande, ki je njen najljubši konj v šoli jahanja, saj je po njenem mnenju najlepša. Za konja rada skrbi, a še raje ga jaha. Amanda je njena

(25)

stran 15 prijateljica in sogovornica. Ima tudi druge živalske prijatelje (psa in zajčka). Tudi v vrtcu ima prijatelje, vendar med intervjujem ni znala določiti, kdo je boljši prijatelj. Pravi, da je z živalmi lažje govoriti. Amanda jo uboga, vendar je občasno trmasta in neubogljiva.

Takrat ji poskuša pokazati, da je ona glavna, ob tem pa se zaveda, da bi z dretjem konja le vznemirila. Zaveda se, da je pomembno ostati miren in zbran, saj se ji konji zdijo plašne živali. Kadar se Amanda ustraši, jo poskuša pomiriti z božanjem in ji z umirjenim glasom pove, da bo vse v redu. Iza ve, da konji živijo v boksih, vendar se ji zdi, da konji v boksih nimajo pospravljeno, saj je bolj umazano, kot je umazano pri njih doma. Prav tako ve, da je čistoča v boksih pomembna. Ve, da v boksih ne sme biti plastične navlake, saj se konj lahko spotakne in poškoduje. Svojo sobo pospravlja sama. Pravi, da morajo biti stvari (pripomočki za higieno konja in jahalna oprema) vedno na svojem mestu. Pomembno se ji zdi krtačenje konja, saj to ohranja konja čistega in preprečuje poškodbe pri sedlanju (žulje). Iza sama skrbi za svojo higieno in se zaveda, da je ohranjanje higiene pomembno.

Dobro pozna hranjenje konja, vendar mu rada prinese kakšen priboljšek. Tudi sama rada poje kakšno čokolado, vendar se zaveda, da to ni dobro za zobe. Za šolo jahanja se je odločila zaradi ljubezni do živali. Že od nekdaj zbira konjske figurice. Z družinskim obiskom Lipice je ugotovila, da se konje lahko tudi jaha in takrat se je pojavila želja po vpisu v jahalno šolo. Jahanje se ji zdi težko, saj mora misliti za dve glavi. Pri jahanju se občasno utrudi. Konjska oprema (sedlo) ji je težka, a opaža, da je se pri njenem dvigovanju vedno manj muči.

(26)

stran 16

Slika 5: Iza, ki jaha Amando. Vir: Lasten

Izina mama je v intervjuju povedala, da je imela Iza že odkar je bila čisto majhna poseben odnos do živali. Še posebej do konjev. Želela si je jahati, zato so jo vpisali v jahalno šolo.

Že prvič se je neustrašno povzpela na konja in ji je čas prehitro minil. Žal v preteklosti ni imela sreče z jahalnim inštruktorjem in je z obiskom jahalne šole za nekaj časa prenehala.

Pa vendar je ljubezen do konjev prevladala in sedaj sta našli inštruktorico s profesionalnim pristopom, širokosrčnostjo ter z občutkom za vsakega otroka kot posameznika, njegove želje in potrebe, kar je Izino navdušenje še nepopisno stopnjevalo.

Pri Izi opaža, da ji stik s konji predstavlja največjo radost življenja. Že samo pričakovanje nove jahalne ure ji da motivacijo za opravljanje nalog doma, obiskovanje glasbene šole in vseh zanjo drugih manj prijetnih opravil. Po jahanju je presrečna, pomirjena in opisuje vse podrobnosti. Izina mama ima občutek, da počasi na ta način predeluje izgubo očeta izpred parih let, ko svoje žalosti in osamljenosti ni zaupala niti mami. Počasi se ji krepi tudi občutek za red in odgovornost. Glede na to, da je v obdobju odraščanja, se Izini mami zdi, da je na ta način bolj osredotočena na pozitivno dojemanje sveta in ji po glavi roji manj trapastih idej. Iza se mora tudi sama potruditi za finančno stran jahalne šole, saj si ure jahanja prisluži z drobnimi opravili in s pomočjo doma.

(27)

stran 17 5.1.3 Nejc, 5 let, jahač začetnik

Nejc jahalno šolo obiskuje od septembra 2019. Prav tako jahalno šolo obiskuje njegova sestra Ana. Pogosto opazuje sestro pri jahanju, a se sam le redko odloči, da bo zajahal konja. Dobila sem občutek, da Nejc raje skrbi za konje in jih hrani. Najraje ima najbolj divjega konja, čeprav ga zelo redko jaha, saj je po njegovem mnenju nevaren konj. Kljub temu se konjev ne boji. Liki in vaje v dresuri so mu nezanimivi ter dolgočasni. Ko jaha konja, mu hitrost ne predstavlja ovire in v hitrosti uživa.

Narisal je konja. Pove, da najraje skrbi za konja – ga krtači in hrani. Njegov najljubši konj je Tajda, saj se pusti božati in je prijazna. Tajda je njegova prijateljica. Imel je tudi mačjega prijatelja, ki pa ga sedaj ni več. Pove, da je po sterilizaciji mačka pobegnila k sosedom. Tudi v vrtcu ima prijatelje. Pravi, da so oboji dobri prijatelji (tako živali kot ljudje). Pri čimer se s konji raje pogovarja, medtem ko se z otroci raje igra. Nejc pravi, da ga Tajda upošteva pri izvajanju ukazov, je vodljiva in ubogljiva. Na konja se ne razjezi, saj pravi, da bi ga konj drugače vrgel iz sedla. Ve, da konj živi na ranču in pravi, da spi v kletki, ki mora biti pospravljena. Nejc ima svojo sobo, ki jo pospravlja sam, saj lahko on pospravi za seboj, medtem ko za konjem pospravljamo ljudje. Dobro pozna konjsko prehrano in ve, da se konjem, ki niso dovolj hranjeni, v prehrano dodaja olje, da bi pridobili na teži ter moči. Raje kot seno konji jedo jabolka in korenje, a ve, da to zanje ni najbolj ustrezna prehrana. Tudi sam ne mara sladkarij, saj bi lahko dobil sladkorno bolezen in gnile zobe. Nejc rad skrbi za konje in ve, da je potrebno konja krtačiti, da se odstrani umazanija ter stara dlaka. Nejcu pri osebni higieni pomagajo starši, a je pri tem že precej samostojen. Pravi, da se je potrebno urediti, predno odideš od doma. Za šolo jahanja je izvedel od svoje varuške, ki ga je navdušila nad konji. Nejc pravi, da se konji hitro prestrašijo in zbežijo, zato je ob konju potrebno ostati miren. Jahanje se mu ne zdi težko, pa vendar se včasih po jahalni šoli počuti utrujenega. Obiskuje tudi judo, ki se mu zdi v primerjavi z jahanjem težji. Po judu je vedno utrujen, zato pravi, da tam dobi več mišic kot pri delu s konjem.

(28)

stran 18

Slika 6: Nejčev konj. Vir: Lasten

Nejčeva mama (hkrati tudi Anina) je sinu ponudila vpis v jahalno šolo, saj se ji zdi pomembno, da otrok že zgodaj razvije čut za odgovornost in skrb za živo bitje. Poleg tega je želela na naraven način otroku pokazati, kako je krepitev koncentracije in samozavesti dober temelj za vzpostavljanje medsebojnih odnosov. Poleg tega je Nejčeva mama želela, da se v njihovi družini vzpostavi skupna vez s športom oziroma hobijem, ki ga imajo vsi radi. Pri sinu opaža sproščenost in navdušenje nad konji. Po njenem mnenju ima Nejc težave z vzdrževanjem koncentracije, ki je potrebna za jahanje, zato se raje posveča skrbi in negi konj. Priprava konjev mu je v večje veselje kot samo jahanje, kar pa je tudi dobro za razvijanje skrbnega odnosa do živih bitij in razvijanje empatije. Pri sinu opaža večjo navezanost na živali, saj zanje rad skrbi, samo jahanje pa bo morda v ospredje prišlo kasneje.

5.1.4 Ana, 6 let, v šoli jahanja 2 leti

Ana, Nejčeva sestra, je zelo odločna in neustrašna jahačica. Zelo uživa v samostojni pripravi konja – ga skrtači, zasedla in sama pripelje v manežo. Je zelo natančna. Najbolj

(29)

stran 19 srečna je, če si lahko sama izbere barvo podsedelnice, da je vse barvno usklajeno in v kompletu. Šolo jahanja obiskuje 2 leti.

Na risbico je narisala konjsko glavo, saj je konj zelo elegantna in lepa žival. V jahalni šoli jaha kobilo Vidro, ki se ji zdi zelo prijazna, zato je tudi njena najljubša kobila. Vidra je Anina prijateljica, s katero se veliko pogovarja. V vrtcu ima prijateljice, vendar svoje skrivnosti raje zaupa konju, saj ve, da bo to tam tudi ostalo. Pri pogovoru s konjem pa včasih pogreša to, da ne dobi nazaj nobenega odgovora. Pravi, da jo žival spravi v dobro voljo, medtem ko je človek lahko »bolj smotan«. Ana pravi, da rada krtači konja Suraja, saj je med krtačenjem miren, medtem ko Vidro raje jaha. Pri jahanju jo konji večino časa ubogajo, kadar pa je ne, se s konjem ustavi in ga pomiri. Nato nadaljuje z jahanjem. Kljub temu ji včasih ne uspe pomiriti konja z mirnim glasom, zato pravi, da se je včasih potrebno malo razjeziti. Konji po njenem mnenju živijo v hlevu, ki jih primerja s hišo, zunaj pa je njihov vrt. Pravi, da nekateri konji živijo tudi na prostem. Pomembno se ji zdi, da je hlev pospravljen in je v njem red. Pri tem doda, da je pospravljen hlev drugačen od pospravljene hiše. V hlevu je po tleh seno, medtem ko to v hiši ni dobro. Prav tako doda, da v hlevu ne sme biti odvečnih stvari, saj lahko konj to poje in umre. Konji se morajo v hlevu dobro počutiti. Tudi v svoji sobi mora imeti red, čeprav pravi, da postelje ne postilja redno in čevljev včasih ne pospravi na pravo mesto. Konji za seboj ne morejo pospravljati, zato za njimi pospravi Stane (oskrbnik). Ana pozna prehranjevanje konjev in se zaveda, da ne smejo pogosto jesti priboljškov. Konji namreč ne morejo sami skrbeti za zobno higieno, njihovi zobje se ji ne zdijo lepi, zaradi preveč priboljškov pa bi konji lahko ostali brez zob. Sama rada je babičin kolač, ki pa ni preveč sladek. Pravi, da zaradi sladke hrane lahko zgnijejo zobje in tudi telo ne more pravilno delovati. Ana pravi, da je potrebno konja neprestano krtačiti, da se odstranijo umazanija, stare dlake in zajedavci. Za svojo higieno skrbi sama, pri tem doda, da ji včasih pomagajo starši, saj jo, ko pride iz narave, pregledajo za klopi. Za jahalno šolo se je odločila, ker se rada ukvarja s športom, ki vključuje živali, jahanje ji je zabavno in kratkočasno. Pri jahanju uživa, prav tako pa pri tem uživajo konji. To je tudi njena najljubša dejavnost v jahalni šoli, a pri tem hitro doda, da rada tudi krtači in skrbi za konje. Pravi, da konj med krtačenjem uživa, tako kot mami uživa med masažo. Do sedaj jo je bilo na konju strah le enkrat. To je bilo, ko je prvič jahala konja in se ji je zdelo, da je zdivjal ter pri tem ni vedela, kako se bo konj odzval na njeno reakcijo. Drugače pa je konjev ni strah. Ana ob tem doda, da so konji plašne živali,

(30)

stran 20

ki se pogosto ustrašijo drugih živali in glasnih pokov – grmenja. Jahanje se ji je zdelo težko na začetku, saj ni imela dovolj mišic. Sedaj z jahanjem nima težav.

Slika 7: Anina risbica konja Vir: Lasten

Anina mama pove, da so se za jahalno šolo odločili zaradi izvrstne inštruktorice. Hči Ana se je sama zanimala za jahalno šolo, še preden je mama spoznala, da bi bil pravi čas za to. Anini mami se je jahalna šola zdela odlična priložnost, da se Ana spozna z živalmi, ustvari medsebojni, zaupanja vreden, odnos, kar je po njenem mnenju zelo pomembno za otroka pri njegovem vzgojnem procesu. Anina mama je mnenja, da otrok v stiku z živaljo izgubi in predela svoje strahove, nauči se skrbeti za konja ter jih začne spoštovati. To naj bi bila dobra popotnica tudi za razvijanje zdravih medsebojnih odnosov med ljudmi.

Rekreativno jahanje se Anini mami zdi šport z dinamiko, vključuje poravnalno držo, aktivacijo trebušnih mišic, koordinacijo nog in rok ter lovljenje ritma s konjem. Mami se zdi, da je Ana z obiskovanjem jahalne šole vse to tudi osvojila. Mama opaža bistveno izboljšano telesno držo pri Ani, predvsem na jahalni dan oziroma dan potem. Po jahanju je Ana opazno bolj sproščena. Z jahanjem je, po maminem mnenju, Ana pridobila na

(31)

stran 21 disciplini, saj se potrudi, da opravi vse obveznosti, da bo lahko jahala in se pri tem sprostila. Ana mnogokrat pokaže izjemno veselje do prihajajoče jahalne ure, zato mama misli, da je bila odločitev za jahalno šolo pravilna in v dobro otroka.

5.1.5 Mojca, 6 let, jahač začetnik

Mojca jahalno šolo obiskuje od septembra 2019. Pred tem je občasno jahala na Bledu, vendar samo v koraku. Je odločna, neboječa jahačica, mogoče ji včasih manjka malo natančnosti, a s svojo vztrajnostjo doseže vse.

Mojca je narisala konja Vidro, ki je njen najljubši konj na posestvu. Vidro dojema kot prijateljico, a nima veliko drugih živalskih prijateljev. Prav tako ima nekaj prijateljic v vrtcu. Mojca ni znala določiti, kdo ji predstavlja boljšega prijatelja. Vidra jo med jahanjem skoraj vedno uboga. Kadar je Vidra ne uboga, Mojca vztraja pri svojem ukazu in želi čim bolj mirno voditi konja naprej. Zaveda se, da s kričanjem in tepežem konj ne bo prav nič bolj ubogljiv. Ko z vztrajanjem doseže svoje želje, je vesela in ponosna nase.

Mojca pove, da konji živijo v boksih, ki so njihove sobe. Zaveda se, da morajo biti boksi pospravljeni, saj se drugače konj ne bi počutil dobro. Glede na to, da si doma sobo deli z bratom, jo oba skupaj pospravljata. Mojca pozna prehranjevanje konj, od priboljškov imajo najraje korenje. Tudi sama rada je sladkarije, a še pravi, da zaradi tega lahko zobje zgnijejo in imamo lahko prebavne težave. Mojca ni vedela, da obstaja živalski zobozdravnik. Pomembno se ji zdi, da se konja redno krtači, saj s tem odstranimo zasušeno blato, sedlo bi se umazalo, konj pa bi dobil žulje. Mojca sama skrbi za svojo higieno. Za jahalno šolo se je odločila zaradi ljubezni do konjev. Pred vpisom v jahalno šolo je imela stik s konji, vendar ta ni bil reden. Želela se je naučiti jahalnih tehnik, da bi postala dobra jahačica. Na posestvu najraje jaha. Konjev je načeloma ni strah, razen kadar so jezni in divji. Takrat poskuša umiriti konja in močneje prime vajeti. Prav tako poskusi umiriti sebe, saj se zaveda, da bi žival začutila njen strah in še bolj zdivjala. Konji so po njenem mnenju plašne živali, ki hitro začutijo strah jahača. Prav tako se bojijo pokov in

»čudnih« predmetov. Jahanje se ji ne zdi težko, čeprav je imela na začetku težave s težo sedla. Sedaj pa pravi, da je dobila dovolj mišic, da lahko sedlo dvigne sama.

(32)

stran 22

Slika 8: Mojčin konj. Vir: Lasten

Njena mama mi je v intervjuju povedala, da se je hči sama odločila in dogovorila za vpis v jahalno šolo. V njeni odločnosti in navdušenju jo doma vsi podpirajo. Pri Mojci opaža, da jahanje pozitivno vpliva na njeno samozavest. Mojca je vedno lepo ravnala z živalmi, odkar pa je v rednih stikih s konji, pa kaže še večje razumevanje do živali, pristopi brez strahu, a spoštljivo in resnično uživa v stiku z njimi. Tudi telesno je napredovala, saj se je njena pokončna drža pri sedenju v zadnjem času precej izboljšala.

5.1.6 Jure, 5 let, jahač začetnik

Jure je jahač začetnik, ki šolo obiskuje od septembra 2019. Uživa pri delu s konjem in rad skrbi za njihovo urejenost. Prav tako rad pomaga pri urejanju in čistoči konjskega boksa ter skrbi, da konji dobijo kakšen priboljšek (jabolko).

Jure je narisal konja. Ob pripovedovanju o konjih se mu na obraz nariše nasmeh. Pove, da zanje rad skrbi, še posebej rad jim daje hrano. Njegov najljubši konj je Šeki, ki ga rad boža in se z njim pogovarja. Poleg konja ima tudi druge živalske prijatelje. Doma imajo

(33)

stran 23 muco in hrčka. V vrtcu ima nekaj prijateljev, a se raje druži z živalmi. Je nežen in rahlo boječ deček, zato v jahalni šoli počasi napreduje. Konjev kot živali se ne boji, a se včasih ustraši, ko ga konj med jahanjem ne uboga. Ve, da je v taki situaciji potrebno odreagirati mirno in brez povišanega glasu, saj bi se drugače preplašil tudi konj. Jure dobro ve, da konji živijo v boksu, ki mora biti urejen in čist, saj se drugače lahko konj poškoduje ali kako drugače zboli. Doma si sobo deli z bratcem, ki jo skupaj pospravljata. Vsako jutro postelje posteljo, čeprav brat tega ne počne. Jure tudi dobro ve, s katerimi živili se prehranjuje konj, kljub temu pa konju rad prinese kakšne priboljške. Zaveda se, da morajo biti priboljški v omejenih količinah, saj tudi konj lahko dobi gnile zobe tako kot ljudje, ki jedo samo sladkarije. Jure rad skrbi za pravilno higieno konj in jih krtači. Sam skrbi tudi za svojo higieno brez pomoči staršev. Za šolo jahanja se je odločil zaradi želje po skrbi za konje in ker je rad zunaj v naravi. Pravi, da mu je bilo jahanje težko, saj ni imel mišic, da bi sam dvignil sedlo na konja. Sedaj to samostojno opravi.

Slika 9: Juretov konj. Vir: Lasten

Juretov oče mi je povedal, da so se za jahalno šolo odločili, ker je Jure precej sramežljiv fant in so želeli, da bi s tem pridobil na samozavesti. Občutek ima, da mu jahanje še vedno predstavlja manjšo oviro, saj je konj precej velika žival. Opaža pa, da Jure kaže izjemno

(34)

stran 24

skrben odnos do živali, predvsem konj, kar se kaže tudi v njegovem navdušenju nad urejanjem konjskih boksov in krtačenjem konj. Odkar Jure obiskuje jahalno šolo, lažje naveže stik tudi s sovrstniki v vrtcu, kar mu je prej predstavljalo veliko oviro. Jure je bolj zgovoren, o konjih tudi doma neprestano govori. V družini imajo občutek, da komaj čaka dan, ko bo zopet šel na posest h konjem, saj na dan jahalne šole vedno znova prekipeva od veselja in navdušenja.

5.2 Prikaz rezultatov po kodah in kategorijah

Identificirala sem 67 kod, ki sem jih glede na njihove lastnosti ter medsebojne povezave združila v šest vsebinskih kategorij, in sicer: socialni razvoj, čustveni ter osebnostni razvoj, kognitivni razvoj, telesni razvoj, odnos do živali in vzrok oz. povod za vpis v jahalno šolo. Kategorije, kode in podatke o intervjuvancih prikazuje Tabela 1.

Tabela 1: Razporeditev kod po kategorijah

Kategorija Kode Viri Respondenti

Kategorija 1:

Socialni razvoj

Empatija in razumevanje drugih – premagovanje osebnostnih izzivov – zbranost pri delu – razvoj otrokove samopodobe – kaj otrok rad počne – besedna in nebesedna komunikacija – skrbnost – sodelovanje – učenje odgovornosti – potrpljenje – strpnost

Behlings (2009), Blenkuš (2019), Gang (2016), Hill (2011), Lemke (2014), Macchietella (2016), Resman (2013), Rutar (2010), Werner (1993)

Luka, Iza, Nejc, Ana, Mojca, Jure, Lukova mama, Izina mama, Nejčeva mama, Anina mama, Juretov oče

Kategorija 2:

Čustveni in osebnostni razvoj

spremembe v doživljanju – izražanje – uravnavanje čustev – odziv na okolje– krepitev samozavesti –veselje – radost – sprostitev – občutek varnosti – potrpežljivost – odločnost – nežnost – ustrezen odziv v stresnih situacijah

Artgäre (2014), Behlings (2009), Blenkuš (2019), Bratkovič (2013), Gang (2016), Hill (2011), Lemke (2014), Logar (2019), Trdina (2015)

Luka, Iza, Nejc, Ana, Mojca, Jure, Lukova mama, Izina mama, Anina mama, Mojčina mama, Juretov oče

Kategorija 3:

Kognitivni razvoj

Razume – predstavi – opiše – določi – poimenuje – razloži – pozna – razlikuje – našteje – preizkuša – ureja – sklepa – pojasni – prepozna – upošteva – povečanje koncentracije – izboljšanje spomina – širjenje znanja o lastnosti in

posebnosti konj

Blenkuš (2019), Musek (2012), McCabe s sod.

(2010), Trdina (2015)

Luka, Iza, Nejc, Ana, Mojca, Jure, Lukova mama, Nejčeva mama

(35)

stran 25 Kategorija 4:

Telesni razvoj (gibalni)

Skrb za osebni red in higieno – sledenje zdravemu

življenjskemu slogu – gibalna spretnost – razvoj

senzomotorike – ustrezno ravna s konjskimi pripomočki – razvoj mišic – pravilna drža – aktivacija notranjih

stabilizatorjev – izboljšanje ravnotežja – ritem – koordinacija gibov –

povečanje sklepne gibljivosti – reakcijske sposobnosti

Altgäre (2014), Behlings (2009), Blenkuš (2019), Bratkovič (2013), Marinšek in Tušak (2007), Resman (2013)

Luka, Iza, Nejc, Ana, Mojca, Jure, Nejčeva mama, Izina mama, Anina mama, Mojčina mama, Juretov oče

Kategorija 5:

Odnos do živali Prijatelj – zaupnik – sogovornik – spoštovanje živali – zaupanja vreden odnos

Hill (2015), Trdina (2015)

Luka, Iza, Nejc, Ana, Mojca, Jure, Lukova mama, Mojčina mama Kategorija 6: Vzrok

za vpis v jahalno šolo

Ljubezen do živali – odnos do živali – koncentracija – skrb – občutek za red in odgovornosti – popotnica za življenje – dobra inštruktorica

Trdina (2015) Luka, Iza, Nejc, Ana, Mojca, Jure, Lukova mama, Izina mama, Nejčeva mama, Anina mama, Mojčina mama, Juretov oče

S pregledom literature in z analizo odgovorov na intervjujska vprašanja, ugotavljam, da imajo konji močan vpliv na celosten razvoj otroka. Vendar se ukvarjanje s konji ne začne pri jahanju, ampak pri spoznavanju in poznavanju konj. Preden otrok zajaha konja, mora najprej spoznati njegove značilnosti, prehrano, osvojiti mora občutek za skrb in higieno ter vzpostaviti zaupanja vreden odnos s konjem. Novo znanje o konjih otrok pridobi s pogovorom, z opazovanjem, iskanjem in raziskovanjem. S tem lahko predvideva, ugiba in prepozna odziv konja na zunanje dražljaje. Pri tem otrok krepi kognitivni razvoj.

Blenkuš (2019), Musek (2012) in McCabe s sod. (2010) ugotavljajo, da skrb za konja poveča nivo koncentracije in izboljša spomin, ki je ena izmed glavnih kognitivnih sposobnosti, zaradi česar se izboljšajo tudi ostali kognitivni procesi. Otroci v intervjujih znajo opisati, predstaviti, določiti, našteti, prepoznati in upoštevati lastnosti konj, njihovo prehrano ter higieno. Poznajo in razumejo obnašanje konj. Pri analizi odgovorov na intervjujska vprašanja ugotavljam, da vsi otroci poznajo konje in njihove lastnosti, se spoznajo na prehrano konj, poznajo njihove bivanjske pogoje ter zahteve in razumejo, zakaj sta zdrava prehrana ter dosledna higiena pomembna za zdravje konj. Pri analizi odgovorov na intervjujska vprašanja ugotavljam, da sta le dve mami (Lukova in Nejčeva) pripisali zasluge za napredek v kognitivnem razvoju otrokovemu ukvarjanju s konji.

(36)

stran 26

Intervjuvani otroci so zavedanje o pomembnosti zdravega načina življenja (predvsem glede prehrane in osebne higiene) prenesli nase. Prav vsi otroci namreč sami skrbijo za svojo osebno higieno, poznajo osnove zdrave prehrane, večina jih že sama pospravlja svojo sobo. Otroci opažajo in ponosno povedo, da so telesno močnejši ter lahko že sami dvignejo sedlo, ki ga v začetku jahalne šole niso mogli. Poudarek vseh staršev je bil, da jahanje odlično vpliva na otrokov telesni razvoj, predvsem so poudarjali pravilno držo, aktivacijo mišic in izboljšanje ravnotežja. Nekateri starši tudi opažajo, da so otroci, odkar so vpisani v šolo jahanja, pridobili boljši občutek za red. Zgornje trditve potrjujejo tudi Altgäre (2014), Behlings (2009), Blenkuš (2019), Bratkovič (2013), Marinšek in Tušak (2007) ter Resman (2013), ki ugotavljajo, da z jahanjem, otroci razvijajo mišice in pravilno držo telesa. Med jahanjem se jahalčevo telo sprosti, sočasno pa krepi mišice in ravnotežje. Ob tem se krepi koordinacija gibov rok, nog in trupa, izboljša se sklepna gibljivost, povečajo se reakcijske ter senzomotorične sposobnosti. Otroci dobijo tudi občutek za ritem in gibanje. Prav tako jahanje blagodejno vpliva na življenjske funkcije (dihanje, bitje srca, krvni tlak), zmanjša možnost razvoja kroničnih bolezni, kot so srčno- žilne bolezni in sladkorna bolezen.

Behlings (2009), Blenkuš (2019), Gang (2016), Hill (2011), Lemke (2014), Macchietella (2016), Resman (2013), Rutar (2010) in Werner (1993) v raziskavah ugotavljajo, da ukvarjanje s konji, skrb zanje ter jahanje samo pozitivno vplivajo na socialni razvoj otroka. Jahanje je namreč aktivnost socialne narave. Pri tem otrok razvija empatijo, razumevanje drugih, besedno in nebesedno komunikacijo, samopodobo, pridobi občutek za skrb, premaguje osebnostne izzive, poveča se zbranost pri delu ter izrazi, kaj rad počne.

Z jahanjem se otrok uči odgovornosti, potrpljenja in strpnosti. Z boljšo samopodobo in s krepitvijo samozavesti otrok pridobi na samospoštovanju, z razvito empatijo, s skrbnostjo, z razumevanjem drugih, učenjem dela v paru ter skupini, pa otrok razvije socialni čut in se lažje vključi v družbo. To potrjujejo tudi intervjuvani otroci (Luka, Iza, Nejc, Ana, Mojca, Jure) in njihovi starši (Lukova mama, Izina mama, Nejčeva mama, Anina mama, Juretov oče). Razvoj zdravega samospoštovanja in samozavesti v obdobju otroštva sta namreč ključna za zdravo samopodobo mladostnika, česar se zavedajo tudi intervjuvani starši. Na razvoj zdrave samopodobe in samozavesti vplivajo različni dejavniki telesnega ter kognitivnega razvoja. Prav tako pa na razvoj samopodobe vpliva socialno okolje. Ti dejavniki v otroštvu neposredno vplivajo na posameznikovo

(37)

stran 27 doživljanje samega sebe (Kobal Soršak, 2012). Naloga staršev, vzgojiteljev in mentorjev je, da otroku pokažejo način, kako postati samozavesten ter mu pomagajo zgraditi zdravo samopodobo. S pomočjo konja – mogočne, a hkrati plašne živali, ki ustrezno reagira le na nebesedno komunikacijo – se otroci naučijo pravilnih reakcij na stresne situacije in ob ukrotitvi tako velike živali čutijo ponos ter veselje, da lahko obvladajo mogočno žival. S tem si gradijo samozavest, ki izboljša tudi njihovo lastno samopodobo.

Za dober socialni razvoj otroka je potreben tudi ustrezen čustveni in osebnostni razvoj.

Raziskave Artgäre (2014), Behlings (2009), Blenkuš (2019), Bratkovič (2013), Gang (2016), Hill (2011), Lemke (2014), Logar (2019) in Trdina (2015) ugotavljajo, da otroci, ki se zgodaj srečajo s konji, lažje izražajo, uravnavajo in se odzovejo na svoja čustva ter dražljaje iz okolja. V odnosu s konjem se morajo naučiti primernega odziva na stresne situacije, ob tem pa zgradijo svoj temperament, krepijo samozavest, znajo v pravem trenutku pokazati odločnost, potrpežljivost ali nežnost. To trditev sem uspela dokazati tudi z analizo odgovorov na intervjujska vprašanja, v katerih se vsi intervjuvanci z njo poistovetijo. Predvsem starši se zavedajo, da konj izjemno pozitivno vpliva na otrokovo samozavest in jim da občutek varnosti, kar se jim zdi pomembna popotnica za reševanje ter soočanje z morebitnimi kasnejšimi težavami, s katerimi se bodo otroci srečali v mladostniški in odrasli dobi.

Da pa bi konj lahko pozitivno vplival na otrokov razvoj, je potrebno razviti poseben odnos med otrokom in konjem. Intervjuvani otroci konja opisujejo kot prijatelja, sogovornika in zaupnika, ki nikoli ne izda skrivnosti, se veselijo srečanja z njim ter komaj čakajo na jahalne urice. Hill (2015) in Trdina (2015) ugotavljata, da je potrebno otroku že v zgodnjem otroštvu privzgojiti spoštljiv in zaupanja vreden odnos do živali. Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da lahko pri otroku v starosti 3–6 let spodbudimo čut za skrb in nego živali, pri čimer se bo otrok veselil srečanja z živaljo ter jo tudi spoštoval. Zaupanja vreden odnos med jahačem in konjem je poleg znanja ključnega pomena za preprečevanje poškodb pri jahanju. Konji so plašne narave in v kolikor konj ne bo zaupal jahaču, se lahko kaj hitro prestraši ter jahača vrže iz sedla. Ob tem se prestrašijo tudi otroci, ki lahko zaradi neljube situacije pridobijo tako velik strah pred konji, da prenehajo z jahanjem.

V raziskavi ugotavljam, da starši in otroci v splošnem pritrjujejo strokovni literaturi ter se strinjajo s pozitivnimi učinki jahanja na otrokov razvoj. Trdina (2015) v raziskavi

(38)

stran 28

ugotavlja, da je potrebno jahanje kot telesno dejavnost prilagoditi otrokom, da jim bo leta v veselje in radost. Starši so se za vpis otroka v jahalno šolo odločili predvsem zato, ker želijo otroku privzgojiti ljubezen do živali in spoštljiv odnos do živali. Z vpisom v jahalno šolo so starši želeli, da bi njihov otrok pridobil na samozavesti, izboljšal koncentracijo, skrb in empatijo do drugih živih bitij, pridobil občutek za red ter odgovornost. V odgovorih na intervjujska vprašanja so se strinjali, da je ukvarjanje s konji in jahanje dobra popotnica za življenje. Ob tem je potrebno poudariti, da ima velik vpliv na otrokov razvoj in doživljanje konj tudi inštruktor jahanja. Le-ta bi moral otroke spodbujati, jih pohvaliti, poslušati in naučiti ustreznega ravnanja s konji. Pomembno je, da s profesionalnim odnosom, širokosrčnostjo in z dobrim občutkom za vsakega otroka kot posameznika zna prepoznati otrokove želje ter potrebe. Le tako bo otrok ob jahanju užival in se veselil dela s konji.

(39)

stran 29

IV. SKLEPI

Namen diplomske naloge je bil ugotoviti pomen konjev in jahanja za predšolske otroke.

Pri tem sem si zastavila tri raziskovalna vprašanja, kjer sem se spraševala, zakaj se predšolski otroci odločijo za jahanje, kaj predšolskim otrokom jahanje in stik s konjem pomeni ter kako se skrb za konja in jahanje odraža v njihovem vsakdanu. Pregled strokovne literature je pokazal, da skrb za konja in jahanje pozitivno vplivata na celosten otrokov razvoj, saj zajema vsa področja razvoja – socialni, osebnostni, čustveni, kognitivni ter telesni. Otroci so z veseljem sodelovali v intervjujih, saj se radi pogovarjajo o jahanju in kažejo navdušenje nad njim. Do konjev imajo ljubeč, a spoštljiv odnos. Prav tako radi govorijo o svojem najljubšem konju, ga opisujejo z navdušenjem v očeh in konja dojemajo kot prijatelja, sogovornika ter zaupnika. Hkrati se zavedajo, da je skrb za konja velika odgovornost, saj udomačen konj brez človeka ne bi preživel. Otroci se ob konju učijo empatije in razumevanja drugih, gradijo samozavest ter zdravo samopodobo, se počutijo varne in močne. Prav tako otroci s pomočjo konjev osvojijo besedno in nebesedno govorico, naučijo se izražati svoja čustva ter primerno reagirati ob neljubih in stresnih situacijah. Otroci odlično poznajo prehranske navade konj in njihove bivanjske pogoje, prav tako sami skrbijo za osebno higieno konj. Vsa ta znanja prenašajo v njihov vsakdan, saj otroci že sami skrbijo za osebno higieno, pospravljajo sobo in se zavedajo posledic nezdrave prehrane. Jahanje tudi dobro vpliva na kognitivni in telesni razvoj, saj se izboljšajo koncentracija, pomnjenje ter spomin, prav tako se izboljšajo senzomotorične in reakcijske sposobnosti, med jahanjem pa otroci razvijajo mišice ter bistveno izboljšajo držo telesa.

Zaradi majhnega števila intervjuvancev rezultatov moje raziskave ne moremo posploševati na celotno populacijo. Ob maloštevilni strokovni literaturi, ki bi se osredotočala na pozitivne učinke rekreativnega jahanja, ugotavljam, da je še veliko prostora za nadaljnje raziskovanje, ki bi dalo boljši vpogled v pomen konjev in jahanja za predšolske otroke. Pri tem bi bilo smiselno raziskati, kakšne so razlike v razvoju dečkov in deklic, ki se ukvarjajo s konji ter jahanjem in kakšne so razlike v dojemanju konj ter jahanja med predšolskimi in šolskimi otroci. Prav tako bi lahko raziskali, ali obstaja razlika med otroci, katerih starši že imajo izkušnje z jahanjem in otroci, kjer se nobeden družinski član še ni srečal z jahanjem. Ker se pri jahanju pogosto zgodi, da se