PEDAGOŠKA FAKULTETA
Anja Moškerc
OTROKOVO PRIPOVEDOVANJE ZGODBE Z NEVRONSKIM ODZIVOM
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
Anja Moškerc
OTROKOVO PRIPOVEDOVANJE ZGODBE Z NEVRONSKIM ODZIVOM
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Darija Skubic
Ljubljana, 2020
Kljub zavedanju, da se s pisanjem magistrskega dela podajam na pot, kjer bom orala ledino, sem osebni izziv sprejela. Zato gre na tem mestu posebna zahvala moji mentorici doc. dr. Dariji Skubic, ki je verjela vame, v mojo idejo in drugačen pristop pri iskanju novih poti v predšolski vzgoji. Iskrena hvala za vaš optimizem, vodenje in nesebično pomoč.
Iskrena hvala tudi mojim najbližjim, ki so bili v času študija in med pisanjem magistrskega dela izredno potrpežljivi in razumevajoči ter so me spodbujali na poti do cilja.
V teoretičnem delu magistrskega dela so opredeljeni pojmi: zgodba, pripovedovanje, domišljija in nevronski odziv. Predstavljeno je tudi pripovedovanje zgodb skozi zgodovino, razvoj pripovedovanja in merila za ocenjevanje zgodb. V empiričnem delu magistrskega dela so prikazani in analizirani rezultati opazovanja igre otrok pred pripovedovanjem zgodbe, otrokovega pripovedovanja zgodbe in igre otrok po pripovedovanju zgodbe. V delu je uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop. V raziskavo so bili vključeni predšolski otroci, stari od 3 do 6 let.
V magistrskem delu sem skušala ugotoviti, ali so otroci v predšolskem obdobju sposobni oblikovati in pripovedovati zgodbo, ki pri sovrstnikih izzove nevronski odziv. Gre namreč za proces, ki se zgodi v možganih poslušalca in vpliva na kasnejše obnašanje oz. reagiranje poslušalca. Običajno se pripovedovanje, ki izzove nevronski odziv, v odrasli dobi uporablja v marketingu.
Ključne besede: pripovedovanje, zgodba, nevronski odziv, predšolsko obdobje, odrasla doba/poslovni svet
In theoretical part of master’s thesis, the concepts are defined: story, narration, imagination and neural response. There are also presented Storytelling through history, storytelling development, and criteria for evaluating stories. In empirical part of master’s thesis are presented and analyzed the results of observing children's play before storytelling, children's storytelling and children's play after storytelling. In master’s thesis is used qualitative research approach. In the study were included preschool children aged from 3 to 6 years.
In master's thesis, I tried to find out whether children in the preschool period are able to form and tell a story that provokes a neuronal response in peers. Namely, it is a process that happens in the listener's brain and affects later on his behavior or response. Typically, storytelling that provoke a neural response is in adulthood used for marketing.
Keywords: storytelling, story, neural response, preschool, adulthood/business world
1 UVOD ... 1
2 PRIPOVEDOVANJE ZGODB SKOZI ZGODOVINO ... 2
3 ZGODBA ... 5
3.1 Zgodba v literarnem svetu ... 6
3.2 Zgodba v poslovnem svetu ... 7
4 PRIPOVEDOVANJE ... 9
4.1 Teorija pripovedi ... 11
4.1.1 Teorija pripovedi Tzvetana Todorova ... 11
4.1.2 Freytagova piramida ... 11
4.2 Pripovedovanje v odrasli dobi ... 12
4.3 Pripovedovanje v dobi otroštva ... 14
5 RAZVOJ PRIPOVEDOVANJA ZGODBE ... 15
5.1 Zakaj pripovedovati zgodbe ... 17
6 DOMIŠLJIJA ... 18
6.1 Ustvarjalna domišljija ... 19
6.2 Pomen domišljije za pripovedovanje zgodb ... 19
7 MOŽGANI IN NEVRONSKE POVEZAVE ... 20
8 NEVROLOŠKE RAZISKAVE IN NEVRONSKI ODZIV ... 21
9 MERILA ZA OCENJEVANJE ZGODB ... 23
10 METODE DELA ... 25
10.1 Raziskovalni problem ... 25
10.2 Cilj raziskave in hipoteze ... 25
10.3 Metoda in raziskovalni pristop ... 25
10.3.1 Vzorec ... 25
10.3.2 Instrument oz. pripomoček ... 25
10.3.3 Opis postopka zbiranja podatkov ... 26
10.4 Pričakovani rezultati ... 26
11 REZULTATI ... 27
11.1 Prva skupina ... 27
11.2 Druga skupina ... 31
11.3 Tretja skupina ... 39
11.4 Četrta skupina ... 47
12 ANALIZA ... 54
13 RAZPRAVA ... 59
14 SKLEP ... 61
15 LITERATURA ... 64
16 PRILOGE ... 68
KAZALO SLIK
Slika 1: Hemicikel (1. del, 2. del, 3. del) + hemicikel (3. del, 4. del, 5. del) = krog (pripoved) ... 11Slika 2: Freytagova piramida ... 12
Slika 3: Igra pred pripovedoavnjem prve zgodbe ... 28
Slika 4: Igra po pripovedovanju druge zgodbe ... 38
Slika 5: Pripovedovanje tretje zgodbe ... 43
Slika 6: Igra pred pripovedovanjem četrte zgodbe ... 49
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primerjava rezultatov po skupinah ... 57Priloga 1: Slikovna predloga 1 iz slikanice Dematons, C. (2003). The Yellow Balloon ... 68
Priloga 2: Slikovna predloga 2 iz slikanice Dematons, C. (2003). The Yellow Balloon ... 69
Priloga 3: Slikovna predloga 3 iz slikanice Dematons, C. (2003). The Yellow Balloon ... 70
Priloga 4: Slikovna predloga 4 iz slikanice Dematons, C. (2003). The Yellow Balloon ... 71
Priloga 5: Slikovna predloga 5 iz slikanice Dematons, C. (2003). The Yellow Balloon ... 72
Priloga 6: Slikovna predloga 6 iz slikanice Dematons, C. (2003). The Yellow Balloon ... 73
1
1 UVOD
Danes nas izredno hiter tempo življenja zasipa s številnimi opravili. Ljudje so vedno z nečim zaposleni, zaskrbljeni, v službi pod najrazličnejšimi pritiski, bombardirani s sporočili s številnih komunikacijskih kanalov, na katera odgovarjajo v naglici. Ves ta pritisk pa lahko presegajo zgodbe, ki na trajen način močno vplivajo na ljudi. Ljudje namreč hrepenijo po pripovedovanju in ravno pripovedovanje sega globlje in živi dlje v človekovi psihi kot večina drugih oblik komuniciranja (Forman, 2013). V afriški kulturi predstavlja pripovedovanje zgodb način prenosa tradicij, kodeksov vedenja, pa tudi ohranjanje družbenega reda. Pripovedovalci zgodb znajo publiko očarati z več kot le besedami. Gre za rituale, ki se jih izvaja ob točno določenem času, običajno zvečer po večernem obroku (Utley, 2008). Z rituali zapolnimo svoj čas ter jih uporabljamo kot pomoč za ohranjanje spominov iz preteklosti. Pogosto se razvijajo na presenetljive načine in včasih osvetljujejo vidike našega življenja, ki jih pred tem nismo razumeli (Anderson, 2010). Vrednote in modrost kulture se namreč prenašajo od starih do mladih z zgodbami, ki jih pripovedujejo ljudje. Zgodbe so namreč sredstvo za socializacijo in sredstvo za prenos družbenega znanja (Boltman, 2001). Prenašajo se s pisnim ali z ustnim izročilom, fiksnimi ali gibljivimi slikami, kretnjami in urejeno mešanico vseh teh elementov. Pripoved je prisotna v mitu, legendi, basni, pripovedki, filmu, slikarstvu, pogovoru (Crocchi, 2019). Pripovedovanje dobre zgodbe pa zahteva več kot samo opisovanje številnih dejstev. Za dobro zgodbo mora namreč pripovedovalec razviti sposobnost oblikovanja dokaj zapletenih notranjih predstav, ciljev, namenov in čustvenih likov v zgodbi (Yang, 2013). Pri pripovedovanju zgodbe gre za umetnost uporabe jezika, vokalizacijo in/ali fizično gibanje ter uporabo gest, ki razkrivajo zgodbo (Amaro in Moreira, 2002).
FRAN (2019) navaja, da je zgodba nekaj, kar kdo pripoveduje o izmišljenih ali resničnih dogodkih, povezanih v celoto – sinonim zgodbe je pripoved. Zgodbo je mogoče opredeliti tudi kot prikaz enega dogodka ali več dogodkov, ki so običajno zajeti v mejah časa ali prostora (Banks - Wallace, 2002). Po L. Marjanovič Umek in U. Fekonja (2019) mora vsaka zgodba imeti začetek in konec, enega ali več junakov, dogodke oz. dejavnosti, upoštevati mora čas ter povezovanje dogodkov v celoto. Po Todorovu (1971) pa mora pripovedovana zgodba vsebovati pet elementov, pri čemer izguba katerega od elementov onemogoča sklenitev celotnega kroga, torej ne moremo govoriti o pripovedi.
V poslovnem svetu se pripovedovanje uporablja kot strategija za pridobivanje strank, saj pripovedovana zgodba izzove nevronski odziv, zaradi katerega lahko potencialne stranke
2
spremenijo svoje vedenje, stališče ali prepričanje ter se zaradi nje odločijo za določen izdelek ali storitev (Monarth, 2014). A pripovedovanje zgodb ni nekaj, s čimer bi se seznanili šele v odrasli dobi. Začetki pripovedovanja in njihova uporaba na dnevni ravni namreč segajo že v predšolsko obdobje, kasneje v življenju pa na pripovedovanje prej pozabimo, kot pa da bi ga pogosto uporabljali. Tudi otroci si namreč z zgodbami pridobivajo prijatelje. Otroci v okviru dejavnosti, kot je igra, pripovedujejo zgodbe ter tako najdejo svoje mesto v družbi (Boltman, 2001). Kasneje pa se s pripovedovanjem osebnih zgodb bolj zavedamo lastnih moralnih virov in hkrati delimo svojo modrost, da bi navdihnili druge (Marshall, 2009).
2 PRIPOVEDOVANJE ZGODB SKOZI ZGODOVINO
Bistvo afriške kulture izvira iz ustnega izročila, zato so Afričani vedno občudovali dobre zgodbe in pripovedovalce. Že od antičnih časov je bilo pripovedovanje zgodb v afriški kulturi način prenosa tradicij, kodeksov vedenja, pa tudi ohranjanje družbenega reda. V starodavni Afriki pisanje še ni bilo razvito, vendar so kljub temu obstajali načini, kako so Afričani prenašali svoje misli, prepričanja in občutke. Uporabljali so različne oblike umetnosti, mite in ceremonije. Tradicija afriškega pripovedovanja zgodb pa je ena najbolj starodavnih v afriški kulturi (Utley, 2008).
Pripovedovanje zgodb je sestavni del kulturnega življenja afriških prebivalcev. V nekaterih delih Afrike je pripovedovanje zgodb rezervirano v času po večernem obroku. Pripovedke so lahko recitirane, zapete in prilagojene različnim okoliščinam. Vsaka pripovedka razsvetli zavest občinstva. Pripovedovanje zgodb zvečer, po napornih dneh, je za prebivalce obred oz. ritual. Nočna druženja pa so hkrati tudi priložnost za družinsko razpravljanje ali načrtovanje (prav tam, 2008).
Pripovedovalci zgodb zabavajo, navdihujejo in izobražujejo svoje občinstvo. Publiko znajo očarati z več kot le besedami. Uporabljajo geste, petje, obrazno mimiko in lažne predstave, da bi vzbudili interes občinstva. Dobri pripovedovalci imajo občutek za dramo, skrbno določanje trenutka, ustrezne glasove in ohranjajo dinamičen odnos s publiko. Izkušeni pripovedovalci zgodbo pripovedujejo s ponavljanjem, ritmom, slikami, pregovori in podobami. Uporaba kratkih povedi olajša razumevanje zgodbe in njeno pomnjenje. Ko se občinstvo seznani z zgodbo, lahko v njej tudi aktivno sodeluje (prav tam, 2008).
3 Vsa bitja opravljajo obrede zaradi preživetja, reda ali udobja. Človeška bitja ustvarjamo tako osebne kot skupne obrede, da zapolnimo svoj čas ter kot pomoč za ohranjanje spominov iz preteklosti. Obredi so edinstveni v tem, da so povezani z zgodbo in imajo smisel. Ritual je interpretativno dejanje, s katerim izražamo in ustvarjamo smisel življenja.
Rituale uporabljamo za dvorjenje, zmanjševanje nemoči, organiziranje lova, skrbe za potomce, izogibanje življenjsko nevarnim konfliktom … Rituali se pogosto razvijajo na presenetljive načine in osvetljujejo vidike našega življenja, ki jih pred tem nismo razumeli.
Z zgodbo in obredom pripovedujemo o svojem obstoju, modni identiteti ter individualno in skupno izražamo in ustvarjamo vizijo življenja. Na nek način bi lahko rekli, da nas obredi izumijo/oblikujejo toliko, kot si jih izmislimo (Anderson, 2010). Številna obredna dejanja lahko doživljamo kot rutinska, zabavna ali dolgočasna ponavljajoča se dejanja, kar je odvisno od njihovega značaja, konteksta in ozadja ter duha udeležencev. Po drugi strani pa naj bi nekateri rituali visoke intenzivnosti močno vplivali na ljudi (Jansen in Pérez Jiménez, 2007).
Rituali izražajo tisto, česar ni mogoče zajeti z besedami. Nevidno naredijo vidno. Z ustnicami pripovedujemo smiselne zgodbe ter jih lahko izražamo tudi s telesom, v ritualni obliki. Smo pripovedovalci, ki pripovedovane zgodbe ritualiziramo. Obred je dejavnost s simboličnim pomenom. Gre za urejeno zaporedje namernih dejanj, ki se pogosto pojavljajo v povezavi z določenim dogodkom ali okoliščino. Vključujejo preteklost, sedanjost in prihodnost v brezhibno zgodbo in potovanje. Kljub tem skupnostim je obred interpretativno dejanje, ki pogosto pomeni različne stvari za različne ljudi (Anderson, 2010).
Pripovedovanje zgodb je bilo priznano kot ena najpomembnejših tradicij v afriški kulturi.
Najbolj cenjena oseba v tradicionalni afriški družbi je bil moški ali ženska, ki je hranil/-a zgodbe. Ta oseba, griot, je bil ustni zgodovinar in učitelj. Griot je bil odgovoren za ohranjanje povezave med kulturno ali zgodovinsko preteklostjo in sedanjostjo (Banks - Wallace, 2002). Grioti so bili prvotno kraljevi svetovalci. Vsaka plemiška družina je imela imenovanega griota za ohranjanje tradicije in poučevanje kneza. Čeprav grioti Zahodne Afrike izhajajo iz številnih etičnih in jezikovnih tradicij, menijo, da so njihove korenine vezane na malijski imperij iz trinajstega stoletja. Grioti, ki imajo izjemne spomine, sporočajo zgodovino družbe in velika dejanja prednikov. Izstopajo v številnih afriških družbah, zlasti v zahodnoafriških družbah. Grioti v Maliju, Nigerju, Senegalu, Gambiji izpolnjujejo veliko vlog. Njihove vloge vključujejo: zgodovinarje, rodoslovce, glasbenike, plemičeve svetovalce, pripovedovalce, zagovornike in ambasadorje. Ljudje v Zahodni
4
Afriki jih spoštujejo in se jih bojijo, zaradi njihovih duhovnih in etičnih razsežnosti njihovega delovanja (Utley, 2008).
Ženske griote običajno igrajo manjše vloge. Ko se ženska poroči, ji zapoje griota, ki jo bo pripravila na novo življenje. Zahodnoafriške ženske pojejo o ženski vlogi v družbi in njihovih odnosih z možmi in zakoni. Griote uporabljajo pesmi za izražanje svoje neodvisnosti in samozavesti. Pesmi nudijo udobje, spodbudo in opolnomočenje drugim ženskam. Ženske in otroci na splošno pripovedujejo zgodbe o živalih, ki obravnavajo napake človeka. Moški pripovedujejo zgodbe o junaških likih, bogovih in duhovih.
Pripovedovalec uporablja občutek za predvidevanje in vpogled, da manipulira s publiko in vsebino (prav tam, 2008).
Poklic griota se podeduje in prenaša z generacije na generacijo. Fantje in deklice se učijo od svojih staršev, ki so grioti. Pozneje obiskujejo formalno šolo za griote in dobijo vajeništvo pri mojstru griotu. Zaradi družinskih obveznosti imajo grioti manj svobode in časa za obiskovanje formalnih šol (prav tam, 2008).
Zgodbe so sredstvo za ohranjanje skupnih značilnosti neke kulture in sredstvo za njihovo prenašanje na naslednje generacije. Dajejo praktične smernice in nam pomagajo odgovoriti na eksistencialna vprašanja o pomenu življenja na splošno ali zlasti o našem življenju.
Proces strukturiranja izkušenj v zgodbe je poznan kot pripovedništvo. Zgodba nam pomaga razumeti človeško vedenje. Povezuje elemente, ki so bili prej med seboj sicer nepovezani in neodvisni, v strukturirano celoto. Proces strukturiranja izkušenj v zgodbo urejajo kulturno posebna pravila. Ta pravila vplivajo na to, katere informacije o izkušnji bodo predstavljene in kako so shranjene v spominu (Banks - Wallace, 2002).
Pripovedovanje zgodb je sama po sebi dinamična, družbena dejavnost. Je sredstvo za socializacijo in sredstvo za prenos družbenega znanja. Zgodba je nosilec, vedno je bila nosilec in bo tudi ostala naravni nosilec ali rasna tradicija. Vrednote in modrost kulture se z zgodbeami, ki jih pripovedujejo ljudje, prenašajo iz roda v rod (Boltman, 2001).
Zgodbe nosijo osnovna prepričanja neke kulture. Če natančno pogledate zgodbe, boste videli podprte in okrepljene doktrine kulture. Afriški romanopisac Chinua Achebe meni, da so pripovedovalci tisti, ki z zgodbami sporočajo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pogumno in kaj strahopetno. Pripovedovanje zgodb je naravna oblika razkrivanja življenja.
Zgodbe so sredstvo za učenje vrednot in idealov (prav tam, 2001).
5 Pripovedovanje dobre zgodbe zahteva več kot le opisovanje številnih dejstev. Za dobro zgodbo mora pripovedovalec razviti sposobnost oblikovanja dokaj zapletenih notranjih predstav, ciljev, namenov in čustvenih stanj resničnih ali izmišljenih likov. Evolucijsko gledano je spreminjanje okoljskih pritiskov (npr. povečana velikost družbene skupine) moralo olajšati prefinjenost pripovednega uma, ki je našim prednikom omogočil manipulacijo z notranjimi predstavami vse bolj zapletenih medosebnih transakcij in okoljskih motenj v varnejšem duševnem prostoru. Naši predniki s pripovedno spretnostjo so morali imeti konkurenčno prednost pred tistimi z malo retoričnimi spretnostmi in so se nasprotnemu spolu zdeli privlačnejši, saj so zmagali v tekmovanju za prijatelje in imeli tako več možnosti za širjenje svojih genov. Glede na to, da so imeli predniki z najboljšim znanjem jezikovnih in retoričnih spretnosti posebne privilegije, je bilo pripovedovanje zgodb treba selektivno obdržati z naravno selekcijo in jih še bolj okrepiti s spolnim izborom za njegovo strateško uporabnost za reproduktivni uspeh (Yang, 2013).
3 ZGODBA
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša na svojem portalu FRAN (2019) opisuje zgodbo kot nekaj, kar kdo pripoveduje o izmišljenih ali resničnih dogodkih, povezanih v celoto.
Sinonim zgodbe je pripoved. Lahko pa je zgodba tudi krajše pripovedno delo, ki je običajno napisano v prozi. Sinonim v tem pomenu je fabula. Z vidika literarne teorije gre pri zgodbi za smiselno si sledeče dogodke v literarnem delu.
Besedo pripoved FRAN (2019) razlaga kot nekaj, kar kdo pripoveduje. Gre za literarno, po navadi prozno besedilo, ki sporoča potek dogajanja. Besedo fabula pa FRAN (2019) razlaga kot smiselno si sledeče dogodke v literarnem delu ter kot zgodbo. Govorimo lahko tudi o neresnični pripovedi ali izmišljotini.
Zgodbo je mogoče opredeliti kot prikaz dogodka ali niza dogodkov, ki so na splošno, vendar ne vedno, zajeti v mejah časa ali prostora. Zgodba je sredstvo za izražanje naših upanj, strahov in sanj (Banks - Wallace, 2002).
Zgodbo lahko opredelimo tudi kot nek dogodek, ki vpliva na literarnega junaka, medtem ko skuša ta kaj doseči, kar se na koncu izkaže za zelo težko dosegljiv cilj, zaradi česar se literarni junak posledično tudi spremeni (Cron, 2012, v Nuriddin, 2018).Zgodbe običajno izhajajo iz nekega dogodka ali odnosa, končni rezultat pa je sprememba. Iskanje dogodka v oblikovanju zgodbe nas prisili, da stopimo korak nazaj in si ogledamo širšo sliko, medtem ko nas iskanje sprememb prisili, da pogledamo bližje in kopljemo globlje (prav tam, 2018).
6
Mnenja o tem, kdaj otrokovemu pripovedovanju lahko rečemo zgodba, pa so pri strokovnjakih deljena. Eden izmed kriterijev, ki opredeljuje zgodbo je ta, da ima:
– začetek in konec, – enega ali več junakov, – dogodke oz. dejavnosti,
– časovno organizacijo oz. upošteva čas ter
– dogodke, povezane v celoto (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Ko govorimo o bolj zapletenih zgodbah, pa morajo biti že vključeni dramski trikotnik z zasnovo, zapletom, vrhom, razpletom in razsnovo ter številna čustva junakov. Pripovedni jezik na tej stopnji že vključuje fraze, osebne besede ter metafore (prav tam, 2019).
Obstajajo štiri kategorije zgodb: zgodbe, ki so vam všeč; zgodbe, v katerih uživate med poslušanjem; zgodbe, ki jih ne boste nikoli pozabili, in zgodbe o spremembah, ki spreminjajo tudi vas. Včasih so zgodbe bogate, večplastne in prepričljive. Lahko pa so tako kratke in prodorne, da v trenutku dosežejo bistvo in tako močne, da še dolgo razmišljamo o njih (Nuriddin, 2018).
3.1 Zgodba v literarnem svetu
Besedi zgodba in pripoved se dandanes zelo pogosto uporabljata. Ne uporabljata pa se zgolj samo v teoriji pripovedi, temveč tudi kot vsesplošen in vseprisoten pojav. Postali sta tudi sestavni del številnih znanstvenih in neznanstvenih področij. Pogostost njune uporabe se je skokovito povečala v drugi polovici 20. stoletja (pripovedni obrat v humanistiki), ko je postala proza pomembna literarna zvrst, pripovedne oblike pa so se selile tudi izven literarnovednih meja. V šestdesetih letih 20. stoletja, v času razvoja naratologije, ki jo je Tzvetan Todorov opredelil kot »znanost o pripovednem besedilu«, je pojem umetniška proza izpodrinil nevtralnejši in obsežnejši izraz pripovedno besedilo, ki ne prizna več meje med romanom in mitom, literarno in znanstveno pripovedjo ter novelo in vsakodnevno zgodbo. Takratno znanost o literaturi, naratologijo, imenujemo tudi teorija pripovedi.
Naratologija se ukvarja s številnimi pojmi, med katerimi so tudi zgodba, pripoved in pripovedovanje (Zupan Sosič, 2013).
Pripoved poskrbi za simboličen način, ki ne vključuje samo prostorske in časovne umestitve dogodkov, temveč dogodke stopnjuje tudi z zapletom. Zaplet oz. organizacijsko jedro pripovedi deluje na preprost način, in sicer nanizane dogodke poveže v shematično celoto, medtem ko se nekaterim ključnim dogodkom prizna tudi prispevek k razvoju in
7 zaključku zgodbe. Brez tega priznanja bi bili dogodki med seboj ločeni, njihov pomen pa bi bil omejen zgolj na njihovo posamezno kategorično identifikacijo ali njihovo prostorsko in časovno umestitev, zato vsaka trditev/izrek še ni nujno tudi pripoved. Pri pripovedi gre za prikaz izkušenj oz. dogodkov, ki so v nekem časovnem zaporedju in s seboj nosijo sporočilo. To je lahko izmišljen ali vsakdanji dogodek. Pripovedovanje zgodbe je umetnost uporabe jezika, vokalizacije, fizičnega gibanja ter uporabe gest, ki razkrivajo elemente in slike zgodbe, ki jo posluša občinstvo (Amaro in Moreira, 2002).
Kot že rečeno, ima zgodba dva ključna elementa: dogodek in spremembo. Pri oblikovanju zgodbe moramo najprej začeti z določitvijo smisla zgodbe in nato določiti ključni dogodek, ki omogoči realizacijo tega. Ključni dogodek je lahko oseba, ki na koncu pripelje do razkritja, npr. življenjskih sprememb, ki v tem primeru predstavljajo smisel zgodbe. Po izbiri ključnega dogodka je potrebno upoštevati še časovni okvir zgodbe, tako da se določi vrstni red odvijanja dogodkov, ki so privedli do ključnega dogodka zgodbe, in tisto dogajanje, ki je bilo posledica osrednjega, torej ključnega dogodka (Nuriddin, 2018).
V zgodbi zaplet in dramatičnost najpogosteje gradijo klasična besedilna zgradba, ki ima sestavne dele jasno ločene, skladenjska struktura, ki je razvita, a nezapletena, sledijo pa jim osamosvojene priredne strukture, ki so običajno kratke. Pogovorna in ekspresivna leksika zgodbo personalizira, vrednoti dogodek in odslikava čustvena stanja vpletenih oseb. Enako vlogo opravljajo tudi številni dobesedni navedki, ki s tem ustvarjajo verodostojnost zgodbe (Kalin Golob, 2007).
3.2 Zgodba v poslovnem svetu
Za vsakim uspešnim podjetjem stoji poslovni načrt, podobno vlogo pa v zgodbi predstavlja struktura zgodbe. Podjetja običajno porabijo ogromno časa za oblikovanje poslovnega načrta, kasneje pa porabijo zelo malo časa ali pa celo pozabijo, da morajo oblikovati tudi zgodbo, ki se bo povezala z ljudmi oz. s ciljno skupino, ki jo želijo doseči (Passon, 2019).
Zgodba daje podjetju priložnost, da ljudi poveže s svojim namenom, vizijo, poslanstvom in vrednotami podjetja. A če se preveč osredinimo na poslovni načrt in strategijo, izgubimo človeško povezanost, v kolikor se preveč vpletemo v osrčje zgodbe, pa lahko izgubimo vizijo in namen (prav tam, 2019). Pripovedovanje zgodb v podjetjih je močno orodje za prenašanje zapletenih idej in prepričevanje ljudi k spremembam. Pripovedovanje zgodb pripomore, da ljudje skupaj delajo, si delijo znanje, se skupaj spopadajo z govoricami in prenaša vrednote (Caminotti in Gray, 2012). Čeprav se dobri poslovni primeri razvijejo iz
8
številk, pa so običajno vseeno odobreni zaradi zgodbe, ki je v ozadju. Gre za pripovedovanje, ki med seboj poveže dogodke in vzročno zaporedje. Pripovedovanje zgodbe lahko suhoparne in abstraktne številke spremeni v prepričljivo sliko ciljev vodilnih v podjetju (Denning, 2011).
Pripovedovanje zgodb posameznikom v podjetju omogoča, da vidijo sebe in podjetje v drugačni luči ter v skladu s tem sprejemajo odločitve in spreminjajo svoje vedenje.
Pripovedovanje zgodb je naravno in enostavno ter zabavno in spodbudno. Ni čudežno zdravilo za pripravo sprememb v podjetjih, a je lahko dobro kot osnovna ideja, ki jo želimo implementirati v podjetju. Če je ta ideja slaba, je pripovedovanje zgodb lahko popolnoma neučinkovito. A tudi kadar je osnovna ideja dobra, še vedno obstaja možnost, da pripovedovanje zgodb ne bo učinkovito (Deanning, 2001).
Zgodbe lahko uporabljamo kot strategijo za upravljanje podjetij. Zgodbe so lahko pripovedovane v katerikoli obliki – pisni ali ustni (Tobin in Snyman, 2008).
Pripovedovanje zgodb je sposobnost, v kateri bi se morali vodilni v podjetjih nenehno uriti oz. izpopolnjevati (Coleman, 2015). Oblikovanje prave zgodbe predstavlja namreč zgolj polovico dela. Tudi najbolj dovršena zgodba bo popolnoma neučinkovita, če je ne bomo prepričljivo predstavili. Pri tem so ključni nebesedni vidiki pripovedovanja: obrazna mimika, ton glasu in spremljajoče kretnje. Umetnost pripovedovanja zgodb za doseganje poslovnih rezultatov je namreč precej drugačno od pripovedovanja zgodb za zabavo (Denning, 2006).
Trženje je lahko način, kako »prodamo« zgodbo. Pripovedovana zgodba, ki je prepriča potrošdeklice 11 na trgu, je kljub elementom, ki dajejo zaradi npr. vmesnih vprašanj vtis dialoga, pravzaprav monolog. Trženje kot pripovedovanje zgodb je oblika pripovedovanja, s katero podjetje predstavlja, kaj je in zakaj je na trgu, zaradi česar osmišlja svoje izdelke ali storitve (Salzer ‐Mörling in Strannegård, 2004).
Oglaševanje s pomočjo pripovedovanja zgodbe (pripovedno oglaševanje) je oblika oglaševanja, ki posreduje informacije o blagovni znamki, izdelku ali storitvi podjetja in je zapisana v obliki zgodbe. Pripovedno oglaševanje je inovativno orodje, zaradi česar blagovne znamke ostanejo privlačne, kar je razvidno zaradi njegovega širjenja v
»tradicionalnih« in digitalnih medijih. V nasprotju z oglasi, ki nam posredujejo informacije v obliki dejstev, pripovedno oglaševanje ne predstavlja vedno izdelka, temveč se osredinja na posredovanje čustveno močnih vrednot blagovne znamke. Ker imajo ljudje raje
9 pripovedovanja kot argumentiranje, so oglasi lahko močno orodje za spodbujanje potrošništva, upravljanje blagovnih znamk in digitalno trženje (Laurence, 2018).
Blagovne znamke so zgodbe podjetja. Nosijo sporočilo o temeljnih vrednotah podjetja ali njihovega izdelka oz. storitve. S te perspektive predstavlja pripovedovalec zgodbe lastnika blagovne znamke, občinstvo pa trg, kjer se ponuja izdelek ali storitev podjetja (Salzer ‐ Mörling in Strannegård, 2004).
Ker so zgodbe sestavljene iz likov s posebnimi cilji in motivacijami, bodo ljudje običajno sočustvovali z njimi in posredno zgodbo izkusili skoznje. Lik je lahko zato ključen, da se potrošniki potopijo v zgodbo, ki se jih bo posledično bolj dotaknila, pripovedovanje zgodbe pa bo zaradi tega uspešnejše z vidika prodaje izdelka ali storitve (Laurence, 2018).
Pripovedovanje zgodb je umetnost, saj lahko način, kako se zgodba pripoveduje, korenito spremeni čustveni ton zgodbe in s tem tudi njen vpliv na poslušalca. Tako imajo lahko vodilni v podjetju odlično zgodbo za pripovedovanje, dobro razvite verbalne spretnosti, a zgodba kljub temu slabo deluje kot pripovedovalec, saj je pripovedovana kot monolog in ne kot pogovor. Nasprotno imajo vodilni v podjetju lahko zelo omejene verbalne spretnosti, a njihovo dojemanje o vzajemnosti, ki je središče učinkovitega pripovedovanja zgodb, pripomore, da je njihovo pripovedovanje kljub temu lahko zelo uspešno (Denning, 2011).
4 PRIPOVEDOVANJE
Pripovedovanje je interaktivni postopek delitve zgodb z drugimi, z uporabo ustnega medija ali znakovnega jezika (Banks - Wallace, 2002). Pripovedovanje v vseh svojih oblikah je bilo moč zaslediti že v času grške kulture ter skozi celotno zgodovino poezije in literarne kritike. Ko govorimo o pripovedovanju, je med najpomembnejšimi imeni potrebno omeniti Vladimirja Proppa, jezikoslovca in ljubitelja folklore, ki je natančno analiziral, kar je videl kot temeljno strukturo ruskih ljudskih pripovedk; formaliste, kot je Mihail Bakhtin, ki je razvijal pripovedno analizo; etnološkega učenjaka Levija - Straussa skupaj z ameriškim jezikoslovcem Noamom Chomskim, ki je preučeval nespremenljivo strukturo univerzalnega človeškega uma; literarne teoretike, kot so Genette, Bremond, Todorov in Segre; jezikoslovca Greimasa in Uspenskega; sociologa Goffmana, v zadnjem času pa tudi semiotika, kot sta Chatman in Eco. Zahvaljujoč tem večdisciplinarnim raziskovalcem danes lahko govorimo o pripovedovanju zgodb (Crocchi, 2019).
Pripoved je v prvi vrsti izjemna raznovrstnost žanrov, ki se med seboj oblikujejo v človekove zgodbe. Lahko se prenašajo s pisnim ali ustnim izročilom, fiksnimi ali gibljivimi
10
slikami, kretnjami in urejeno mešanico vseh teh elementov. Pripoved je prisotna v mitu, legendi, basni, pripovedki, noveli, epu, zgodovini, tragediji, drami, komediji, slikarstvu, vitražih, kinu, stripih, novicah in pogovoru. Še več, pod to skoraj neskončno raznolikostjo oblik je pripoved prisotna v vsaki dobi, na vsakem mestu, v vsaki družbi. Začela se je z zgodovino človeštva in ni bilo ljudi, ki ne bi pripovedovali. Vsi razredi, vse človeške skupine imajo svoje pripovedi, katerih užitek ljudje zelo pogosto delijo z različnimi, celo s tistimi z nasprotujočim si kulturnim poreklom (prav tam, 2019).
Pripovedi so začeli sistematično preiskovati z zelo ambicioznim namenom: prepoznati minimalne enote vsake pripovedi in najti univerzalno slovnico zgodbe. Ta prva faza je vključevala razvoj vrste bistvenih orodij za razvrščanje položaja pripovedovalca v zgodbi, ocenjevanje razmerja med časom pripovedovane zgodbe in časom diskurza, ki jo pripoveduje, in določitev vidika, s katerim je zgodba pripovedovana. Vsi ti avtorji so nekako prispevali k naratološkemu področju, pri čemer so izpostavili, da ima vsaka človeška kultura globoke, skoraj arhetipske narativne strukture, ki se pojavljajo v konstrukciji vsakdana. Ta koncept predstavlja zaključek večjega dela literature na različnih področjih, tako da se zdi, da se antropologija združi s semiotiko, lingvistika s filozofijo, psihologija z literaturo in se skoraj povzdigne narativni princip kot temelj celotnega človeškega bistva. Izraz naratologija izvira iz leta 1969 in pripada filozofu Tzvetanu Todorovu, ki je z njim označil preučevanje narativnih struktur. Po mnenju mnogih znanstvenikov gre za raznoliko disciplino, ki temelji na različnih področjih znanja (prav tam, 2019).
11
4.1 Teorija pripovedi
4.1.1 Teorija pripovedi Tzvetana Todorova
Pripovedovana zgodba vsebuje pet nepogrešljivih elementov:
1. stanje ravnotežja,
2. prekinitev stanja ravnotežja zaradi nekega dogodka, 3. priznanje, da je prišlo do motenj,
4. poskus sanacije škode, zaradi katere je prišlo do prekinitve,
5. vrnitev ali ponovno vzpostavitev novega ravnovesja (ni nujno enaka kot na začetku).
Slika 1: Hemicikel (1. del, 2. del, 3. del) + hemicikel (3. del, 4. del, 5. del) = krog (pripoved)
Nobenega od teh petih elementov ni mogoče izpustiti, da pri tem ne bi povzročili izgube zgodbe kot celote. Seveda si lahko predstavljamo, da v zgodbi izpustimo prva dva elementa ter se zgodba začne z že nezadovoljivim stanjem, ali da bi izpustili zadnja dva, končna elementa tragedije. Izguba teh dveh elementov onemogoča sklenitev popolnega kroga, predstavlja zgolj dve polovici, ki bi ju bilo mogoče med seboj združiti. Teoretične študije in empirične raziskave so potrdile, da je za definicijo pripovedi celoten cikel nujno potreben (Todorov, 1971).
4.1.2 Freytagova piramida
Pripovedovanje zgodb uporabljajo za svojo promocijo tudi številna podjetja. Reklamni oglasi, ki pripovedujejo bolj kompleksno zgodbo, pri tem uporabljajo Freytagovo piramido.
12
Gre za dramsko strukturo, ki jo je mogoče zaslediti že pri Aristotelu in je bila v tistem času najbolj popularna (Monarth, 2014).
Pripovedovana zgodba po strukturi Freytagove piramide vsebuje:
1. zaplet z uvodnim dejanjem, 2. naraščanje napetosti, 3. vrhunec,
4. padanje napetosti,
5. razplet s končnim izidom (prav tam, 2014).
Slika 2: Freytagova piramida
Zaplet se dviga od uvajanja vznemirljivih sil do vrhunca in pade do razpleta ali katastrofe.
Med tremi točkami so ploskve postavljene z izrazitim vzponom in padcem. Teh pet točk mora biti vedno povezanih s tremi »krizami« oz. z osnovnimi elementi. Te krize so:
vznemirljiv trenutek, tragični trenutek in zadnji trenutek suspenza, ki se povezuje z uvodom in vzponom, vrhuncem in vrnitvijo ter vrnitvijo in katastrofo. Sicer pa se dramatična struktura Freytaga bolj osredotoča na zaplet kot na tragedijo celotne zgodbe (Nobaew in Ryberg, 2012).
4.2 Pripovedovanje v odrasli dobi
Vsi smo pripovedovalci. Zgodbe pripovedujemo, da bi »prodali« svoje ideje ter prepričali vlagatelje, da podprejo naš izdelek. S pripovedovanjem zgodb izobražujemo druge in motiviramo skupine. Zgodbe pripovedujemo, da bi prepričali donatorje. S pripovedovanjem zgodb otroke spodbujamo, da bi dosegli svoj polni potencial. V kolikor
13 se uspemo naučiti pripovedovati zgodbe, se lahko naše življenje in življenje tistih, ki so vpeti v naše življenje, zaradi vpliva zgodb korenito spremeni (Gallo, 2018).
Večino naših izkušenj delimo preko zgodb. Nekatere so daljše, druge krajše, vendar so vedno predstavljene kot zgodbe (Caminotti in Gray, 2012). Za nobeno zgodbo ne moremo reči, da je pravilna ali napačna. Zgodba preprosto je, v takšni ali drugačni izvedbi. In prav vsaka zgodba lahko pri aktivnem poslušalcu izzove drugačen pogled, ki pripelje do drugačne, »nove« zgodbe (Denning, 277, 2011). Ko poslušamo in sledimo zgodbi, se v naših možganih sprožijo številni centri, ne le zgolj center za jezik, zaradi česar zgodbo doživljamo kot »resnično«. Zato si pogosteje in hitreje zapomnimo informacije, posredovane v obliki zgodbe (Passon, 2019).
Zgodbe vzbudijo domišljijo poslušalca in ustvarijo zaporedno stanje napetosti (zaplet) in sproščanje napetosti (razplet). Tako poslušalec ni pasiven sprejemnik informacij, ampak je vpet v aktivno razmišljanje. Poslušalec mora razmišljati o pomenu zgodbe in si jo skušati smiselno razložiti. Na tak način je poslušalec vključen v proces pripovedovanja zgodbe, posredno pa sta aktivna tudi njegova pozornost in zanimanje (Denning, str. 37, 2011).
Zgodba izraža, kako in zakaj se življenje spreminja. Začne se s situacijo, v kateri je življenje razmeroma v ravnovesju: delaš iz dneva v dan, iz tedna v teden in vse je v redu. Pričakuješ, da bo vse šlo po tej poti. Potem pa se zgodi dogodek, ki ga v scenariju imenujemo
»spodbudni incident« in življenje vrže iz ravnovesja: npr. dobiš novo službo, šef umre zaradi srčnega infarkta, velika stranka grozi, da bo odšla ipd. Zgodba opisuje, kako v prizadevanju za ponovno vzpostavitev ravnovesja subjektivna pričakovanja glavnega junaka strmoglavijo v nekooperativno objektivno resničnost. Dober pripovedovalec opisuje, kako se je spopadati s temi nasprotnimi silami in ovirami ter poziva glavnega junaka, da še globlje koplje, dela s pomanjkljivimi sredstvi, sprejema težke odločitve, ukrepa kljub tveganjem in na koncu odkrije resnico. Vsi veliki pripovedovalci zgodb od starih Grkov, Shakespearea do današnjih dni so obravnavali ta temeljni konflikt med subjektivnim pričakovanjem in kruto resničnostjo (Fryer, 2003).
V kolikor želimo, da bi bilo pripovedovanje uspešno, se mora pripovedovalec nanj pripraviti. Priprave na pripovedovanje zgodbe so naporne in ponavljajoče, vendar je dejanska izvedba podobna vožnji po divjih vodah. Ko vadimo, je potrebno šteti nešteto možnosti, jih preizkusiti in oceniti njihov vpliv. Ko pripovedujete, namreč nimate časa za razmišljanje, reflektiranje in kakršnekoli pomisleke. Takrat so besede velikokrat hitrejše od misli. Če pa se na pripovedovanje pripravimo, potem sta pripovedovalec in zgodba med
14
pripovedovanjem brez posebnega truda usklajena in dovršena, zato je priprava na pripovedovanje še kako pomembna. Verjetno najbolj prepričljivih vidik pripovedovanja zgodb sta kombinacija dovršenosti in spontanost. Pripovedovanje je brez napake, napačnega koraka ali kakšnega primanjkljaja ter izgleda zelo spontano, lahko bi rekli celo improvizirano (Denning, 2011).
4.3 Pripovedovanje v dobi otroštva
Preiskovalna prizadevanja v zvezi z otroškim pripovedovanjem zajemajo številna specializirana področja. Raziskovalci so preučevali zgodbe o posebnih populacijah: od otrok z jezikovnimi okvarami, kot je jecljanje; do otrok, ki so doživeli travmatične izkušnje;
otrok s hudimi poškodbami glave. Pripovedovanje zgodb je bilo področje preučevanja najrazličnejših populacij v okviru izobraževalnih raziskav (Boltman, 2001).
Na področju otrokovega kognitivnega, družbenega in čustvenega razvoja raziskave o pripovedovanja zgodb in pripovedi uživajo dolgo in bogato tradicijo. Zgodbe so pravzaprav otrokova jezikovna izkušnja. Pripovedni diskurz ima odločilno vlogo pri rasti pismenosti, diskurza in socializacijskih sposobnosti. Pripovedovanje je predhodna pridobitev pismenosti, sposobnost ustvarjanja pripovedi pa je povezana z akademskim uspehom.
Otrokov pripovedni razvoj velja za izredno zanimiv in zapleten razvojni dosežek ter temeljni organizacijski proces, ki temelji na strategijah za reševanje problemov, predstavitvenem razvoju in izgradnji baz znanja. Do danes je bilo raziskanega že veliko o otroškem pripovedovanju in pripovedovanju nasploh (prav tam, 2001).
Otroci pripovedujejo zgodbe, da bi pojasnili, kako in zakaj je kaj takšno, kot je. Zgodbe pripovedujejo, da bi razumeli življenje, da bi dobili smisel in preizkusili svoje hipoteze o svetu. Zgodba ni le priložnostna zabava, temveč odraža osnovno in močno obliko, v kateri otroci osmislijo svet in svoje izkušnje. Pripovedovanje je vrhunsko sredstvo za pretvarjanje sicer kaotičnih in brezoblične dogodke v koherentno celoto, prežeto s pomenom (prav tam, 2001).
Zgodbe so otrokove vsakdanje izkušnje. Pripovedovanje pa jim pomaga opisati določeno izkušnjo. Zgodbe so navsezadnje funkcija našega domišljijskega življenja in naše potrebe po izražanju in sporočanju naših izkušenj. Z zgodbami namreč doživljamo svet (prav tam, 2001).
Otroci začnejo zelo zgodaj v življenju deliti svoje vsakdanje izkušnje s pripovedovanjem zgodb. Otroci pripovedujejo zgodbe, da bi razumeli sebe in svoje izkušnje izrazili drugim.
15 Otrok na tak način razvije svoj osebni glas, način sporočanja svoje edinstvene izkušnje in pogleda na svet. Ko otroci sodelujejo pri pripovedovanju zgodb, hkrati spoznavajo tudi samega sebe (prav tam, 2001).
Ko otroci ustvarjajo in pripovedujejo zgodbe, z ljudmi okoli sebe delijo nekaj svojega.
Pravzaprav se zgodbe, ki jih ustvarjamo, začnejo že v otroštvu in izhajajo iz želje po deljenju lastnih izkušenj z drugimi. Posledično nam pogled na pripovedovanje zgodb ponuja vpogled v otrokovo samoizražanje in njegovo socialno interakcijo z drugimi (prav tam, 2001).
Zgodbe, ki jih pripovedujemo drugim, sporočajo, kdo smo. Otroci z zgodbami prenašajo svoje izkušnje, svoje misli in domišljijo. Svojo zgodovino ustvarjajo tako, da se spominjajo dogodkov iz preteklosti in z drugimi delijo svoje izkušnje. Otroci tudi ustvarjajo zgodbe z gradnjo in rekonstrukcijo dnevnih dogodkov. To naredijo v soglasju z vrstmiki, starši in drugimi odraslimi. Zgodbe otrokom pomenijo, da lahko svoje izkušnje delijo z drugimi (prav tam, 2001).
Otroci pripovedujejo zgodbe kot sredstvo za aktivno sodelovanje v njihovi kulturi. Zgodbe pripovedujejo, da bi razumeli in cenili svojo kulturo, pa tudi druge kulture. Zgodbe otrokom predstavljajo način, kako si pridobiti in obdržati prijatelje. Otroci v okviru dejavnosti, kot je igra, pripovedujejo zgodbe, da bi našli mesto v svojem družbenem svetu. Številne teorije igre in pregledi ustreznih raziskav pogosto prikazujejo igro kot družbeno kognitivno dejavnost majhnega otroka. Tako kot svet igre je tudi pripovedovanje zgodb družbeni medij (prav tam, 2001).
5 RAZVOJ PRIPOVEDOVANJA ZGODBE
Razvoj zgodbe poteka v sosledju: od enostavnega opisovanja predmetov, oseb ter dogodkov iz realnega življenja do zgodbe, ki je že bolj strukturirana in temelji na konvencionalnem modelu (začetek, jedro, konec) pripovedovanja zgodbe. To stopnjo so zmožni usvojiti otroci, ki so stari štiri leta ali več (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Kranjc, 2004).
Pri otroškem pripovedovanju razlikujemo dve vrsti zgodb, in sicer zgodbe, v katerih otrok zgolj opisuje posamezne dogodke in prave zgodbe. Razvojno nižji in enostavnejši je prvi tip zgodbe, ki je povezan z zaznavanjem in neposrednimi izkušnjami, ki jih otrok zgolj niza kot zaporedne dogodke. Pri pravi zgodbi, ki je razvojno višja in bolj kompleksna, pa otrok ustvarja, išče in povezuje različne možnosti (predstavna raven), da bi imela zgodba
16
smiselno povezavo med začetkom, nadaljevanjem in koncem, kar je običajno povezano z otrokovo zmožnostjo govornih in miselnih pretvorb. Otroci, stari približno štiri leta, v pripovedovanje zgodb vnašajo veliko simbolizma, domišljije, metaprocesov in pretvorb (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Kranjc, 2004).
Za razvoj pripovedovanja zgodbe je pomembnih pet osnovnih sposobnosti otroka (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010):
– sposobnost razumevanja, da imajo v zgodbi različni liki lahko na dogodke, ki se odvijajo, različne poglede ter da je zgodba vedno pripovedovana z določene glediščne točke;
– sposobnost razumevanja minevanja in zaznavanja časa, ki ni vedno povezan s ponavljajočimi se dejavnostmi ali zgolj samo z rutino;
– sposobnost razumevanja in oblikovanja dogodkov, ki so strukturirani v časovnem zaporedju;
– sposobnost razumevanja vzročnih povezav, ki so vedno vezane na zaporedje dogodkov v zgodbi;
– sposobnost upoštevanja pravil, značilnih za zgodbo v posamezni kulturi.
Struktura povedane zgodbe vsebuje šest razvojnih stopenj, ki si pričnejo z obdobjem malčka in si nato sledijo v zaporedju skozi zgodnje otroštvo. Za prvo obdobje je značilno, da malček pripoveduje v kupih. Takega pripovedovanja še ne moremo opredeliti kot zgodbo, saj gre za bolj ali manj neorganizirano zbirko posameznih elementov, ki jih je doživel otrok. V naslednjem obdobju že sledi opisovanje dogodkov, ki so sicer še vedno slabo organizirani, vendar zaradi zaporedja že kažejo na otrokovo večje zavedanje časa. V tretjem obdobju je pripovedovanje že razvojno zahtevnejše, saj otrok pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili v povezavi z osnovnim dogodkom. Sledi obdobje zgodb, v katerih otroci uspejo povezati posamezne dele zgodbe med seboj, vendar še vedno nimajo prave strukture. Peta raven je razvojno višja z vidika pripovedovanja, saj otroci v zgodbah oblikujejo neusmerjene verige. Pri teh verigah je značilno, da se elementi med seboj sicer povezujejo, vendar je končna povezanost med začetkom in koncem zgodbe zelo nizka in nejasna. Konec je najpogosteje zelo poljubno določen in nenaden za poslušalca, tovrstne zgodbe pa otroci zaključijo z besedo »konec«. Na tej stopnji se otroci že zavedajo, da se dogodki v zgodbi lahko razpletejo na različne načine. V zadnji stopnji zgodnjega otroštva otroci do približno petega leta starosti v zgodbah že oblikujejo verige, ki so v večji meri
17 osredinjene na glavni lik zgodbe oz. na osnovno temo. Prave zgodbe nato pripovedujejo z vključevanjem osnovne niti, okoli katere razvijejo zgodbo z uvodom, jedrom in zaključkom. Uvod in zaključek sta pri tem med seboj jasno povezana. Za razvoj otrokovega pripovedovanja sta ključna prepoznavanje osrednjega elementa zgodbe in oblikovanje verig, s katerimi otrok med seboj povezuje glavne dogodke v zgodbi (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010).
5.1 Zakaj pripovedovati zgodbe
Zgodbe govorijo jezik čustev, jezik src ter nas učijo ne samo, kako naj ravnamo, temveč nas lahko navdihnejo in opogumijo k delovanju. In ker so izvori čustev v naših vrednotah, nam lahko zgodbe pomagajo, da svoje vrednote prevedemo v dejanje (Marshall, 2009).
Zaplet zgodbe se začne, ko se protagonist, ki se usmeri k želenemu cilju, znajde v nepričakovanem dogodku, ki ustvari krizo in v nas sproži radovednost, da odkrijemo odločitve, ki jih je protagonist izbral kot odgovor na dogodek, ter končni rezultat. Naša sposobnost, da se empatično identificiramo z glavnim junakom, nam omogoča, da vstopimo v zgodbo in začutimo, kar on čuti in hkrati vidimo stvari skozi njegove oči.
Zgodbe nas učijo, kako dostopati do moralnih virov, da se soočimo s težkimi odločitvami, neznanimi situacijami in negotovimi izidi. Vsak od nas je glavni junak v lastni življenjski zgodbi, kjer se srečuje z vsakodnevnimi izzivi, sam sprejema svoje odločitve in se uči iz rezultatov – naša pripoved tako sporoča, kdo smo ter oblikuje našo identiteto (prav tam, 2009).
S pripovedovanjem osebnih zgodb o izzivih in o odločitvah, ki smo jih sprejeli, ter o tem, kar smo se naučili iz rezultatov, se bolj zavedamo lastnih moralnih virov in hkrati delimo svojo modrost, da bi navdihnili druge. Ker nam zgodbe omogočajo, da svoje vrednote komuniciramo kot žive izkušnje in ne kot abstraktna načela, imajo moč navdihovanja drugih (prav tam, 2009).
Pomisleke imamo lahko misleč, da naša zgodba ni pomembna, da ljudi ne zanima ter ne bi smeli govoriti o sebi. A še posebej takrat, ko opravljate javno delo, morate javno predstaviti, kdo ste, zakaj počnete to, kar počnete, ter kakšni so vaši pričakovani rezultati.
Če ne boste napisali svoje javne zgodbe, vam jo bodo spisali drugi, vendar morate pri tem vzeti v zakup, da vam ta zgodba morda ne bo všeč. Zgodba, ki jo pripovedujete, zakaj ste izbrali določeno pot, drugim omogoča čustveni in intelektualni vpogled v vaše vrednote,
18
zakaj ste se odločili, da ravnate na tak način, kaj lahko pričakujejo od vas in česa se lahko od vas naučijo (prav tam, 2009).
Pripovedovanje zgodb koristi otrokom na več raznolikih načinov. Ko se otroci vključijo v proces pripovedovanja zgodb in ustvarjanja pripovedi, nastanejo različne kognitivne, socialne in čustvene koristi. Jasno je, da otroci sodelujejo pri pripovedovanju zgodb s številnimi mehanizmi in konteksti. Pripovedujejo zgodbe, ki imajo različne namene in prinašajo različne koristi:
− omogočajo seznanitev z dogodki, ki presegajo osebno izkušnjo,
− pomagajo pri kritičnem razmišljanju,
− seznanjajo in širijo vzorce jezikovnih izkušenj in izboljšujejo jezikovne sposobnosti,
− razvijajo sposobnost poslušanja in koncentracijskih spretnosti/pozornosti,
− gradijo domišljijo,
− pospešujejo razvoj besedišča,
− pomagajo pri razvoju pisanja,
− podpirajo razvoj branja,
− ponujajo priložnost za ustvarjalno in umetniško izražanje,
− spodbujajo pozitiven odnos do branja in cenjenje literature,
− prispevajo k duševnemu zdravju in počutju,
− negujejo smisel za humor,
− omogočajo uživanje in zabavo (Boltman, 2001),
− spodbujajo rast besednjaka, razvoj branja in pisanja,
− prispevajo k duševnemu zdravju in dobremu počutju,
− so ena najpomembnejših dejavnosti za izgradnjo pismenosti,
− spodbujajo razvoj domišljije, opazovanje ter otrokovo urjenje spomina (Amaro in Moreira, 2002).
6 DOMIŠLJIJA
Domišljija je ključnega pomena za otrokovo učenje in razvoj. Že Vigotski je rekel, da otroška igra ni samo poustvarjanje tega, kar je otrok že doživel, temveč gre za ustvarjalno predelavo dogodkov in vtisov, ki jih je doživel. Te uporablja in združuje za oblikovanje
19 nove resničnosti, ki bo v tistem trenutku ustrezala njegovim željam in potrebam. To pomeni, da ko otrok z igračami vadi neki dogodek iz svojega življenja, ne le da v resnici podvaja dogodek, ampak ustvari scenarij, ki presega to resničnost in upodablja, kaj se bo ali kaj bi se lahko zgodilo glede na otrokove strahove, upanje in druge notranje nagone (Goltz in Dowdeswell, 2016).
Domišljijska igra se pri otroku pojavi ob koncu drugega leta, otrok jo vedno bolj uporablja v tretjem letu in je pomemben dejavnik otrokovega vedenja v četrtem, petem in šestem letu.
Človeški tok zavesti se postopoma oblikuje ravno v otroštvu iz otroške igre in iz otrokovih pretvarjajočih se iger. Otroški možgani se bodo namreč še zelo spremenili v času dozorevanja v otroštvu in mladostništvu. Ko se gradijo nevronske strukture, potrebne za optimalen razvoj, so otroški možgani zelo občutljivi na dražljaje iz svojega okolja. Brez igranja se domišljija pri otrocih ne bo pravilno razvijala, ustvarjeni primanjkljaji kot posledica pa lahko trajajo celo življenje (prav tam, 2016).
6.1 Ustvarjalna domišljija
Vigotski je ustvarjalnost videl kot način prilagajanja izzivom, ki jih postavlja naše okolje.
Nekdo, ki je popolnoma prilagojen svojemu okolju, si ničesar ne želi in nima ničesar, po čemur hrepeni, si ne moreničesar ustvariti. V času sprememb, ki se danes odvijajo izjemno hitro, predstavlja ustvarjalna prilagoditev edini način za razvoj konstruktivne kontinuitete. Če se človek ne more na novo in izvirno prilagoditi svojemu okolju tako hitro, kolikor se spreminja znanost, ki spreminja naše okolje, bo naša kultura propadla. Kot je razvidno pri otrocih s hudim avtizmom, se pomanjkanje simbolnega mišljenja in ustvarjalne domišljije predstavlja kot huda kognitivna patologija (Goltz in Dowdeswell, 2016).
Mnogi posamezniki so doživeli ravno toliko ustvarjalnega življenja, da so spoznali, da večino svojega časa živijo neustvarjalno, kot da so ujeti v ustvarjalnosti nekoga drugega.
Vigotski pravi, da razvoj ustvarjalnega posameznika, ki si prizadeva za prihodnost, omogoča ustvarjalna domišljija, utelešena v sedanjosti (prav tam, 2016).
6.2 Pomen domišljije za pripovedovanje zgodb
Umetniška dela so pravzaprav domišljijska dela. »Domišljanje« (ang. imagining) ni sanjarjenje ali fantaziranje, temveč je ravno nasproten pojem sanjarjenja. Domišljija je usmerjena v resničnost, namerno raziskovanje možnosti, ki nam lahko pomagajo odkriti največje nevarnosti in najlepše zapletenosti resničnega življenja in kar je še vedno daleč
20
nad vsem, česar smose doslej naučili. Domišljija se razvija počasi. Na začetku dojenček še nima možnosti razvijanja domišljije, kasneje v otroštvu pa se domišljije večinoma naučimo z imitacijo tako kot pri učenju jezika. Domišljija dozoreva šele potem, ko smo fizično dovolj zreli. Še nikoli se ni namreč zgodilo, da bi veliko umetniško delo ustvarila nezrela oseba. Domišljija je tista, ki nam omogoča, da se učimo, miselno rastemo in ustvarjamo še daleč v starost (Kroeber, 2012, v Mallick, 2012).
Primarna oblika domišljijskega raziskovanja in odkrivanja je pripovedovanje zgodb.
Včasih gre zgolj za znanstveno pripovedovanje. Einstein je namreč opazil, da je v znanosti domišljija pomembnejša od znanja, Kopernik pa se je nekega sončnega jutra vprašal: »Kaj če se kljub temu, kar jaz in vsi drugi vidimo, premikamo mi in ne sonce?« In zgodba moderne znanosti se je začela odvijati. Toda prave in najdaljše oblike pripovedovanja zgodb se pojavljajo v umetnosti. Mikenska kultura je sicer že zdavnaj izginila, zgodba o tem, kako Odisej prihaja iz teme morja, medtem ko so njegove roke raztrgane in krvave od nazobčanih kamnin, na katerih se je rešil iz krutega morja, pa je danes tako živa, kot je bila pred tri tisoč leti. Sto let po smrti Shakespearea pa nas marsikatere njegove besede še vedno lahko spravijo v smeh. Vse to je čar povezovanja domišljije in pripovedovanja zgodb (prav tam, 2012).
7 MOŽGANI IN NEVRONSKE POVEZAVE
Možgani se gradijo postopoma, od spodaj navzgor. Osnovna struktura možganov se izgrajuje v nenehnem procesu, ki se začne že pred rojstvom in se nadaljuje v odraslost.
Razvoj otrokove možganske strukture je osnova za vse prihodnje učenje, vedenje in zdravje. Najprej se oblikujejo enostavnejše nevronske povezave, sledi izgradnja bolj zapletenega vezja in številnih sposobnosti. V prvih nekaj letih življenja se vsako sekundo oblikuje več kot milijon novih nevronskih povezav. Po tem obdobju hitrega širjenja se povezave pričnejo zmanjševati s postopkom, imenovanim obrezovanje, kar pripelje do oblikovanja možganskega vezja, zaradi česar postane to učinkovitejše (Brain Architecture, b. d.).
Skrivnost delovanja možganov je torej v ožičenju. Naključna množica živčnih celic (nevronov) sama po sebi ne bi imela prav posebnega namena. Toda ko nevrone med seboj oživčimo, dajo ti osnovo za zavedanje. Nevroni se tako med seboj povezujejo in proizvajajo mreže (nevronske povezave). Vsako omrežje je povezano z eno določeno funkcijo ali več
21 določenimi funkcijami. Omrežja se aktivirajo in deaktivirajo, odvisno od dogajanja v tistem trenutku. Ko beremo, nam vizualno omrežje pomaga videti, slušna mreža nas seznanja z okoliškimi zvoki in gibalno omrežje nam pomaga sedeti pokonci. Sodelovalno vklapljanje in izklapljanje različnih omrežij ustvarja prehodna možganska stanja in načine, ki jih dojemamo kot zavestno izkušnjo (Sood, 2013).
Struktura možganov je sestavljena iz milijarde povezav med posameznimi nevroni z različnih območij možganov. Te povezave omogočajo strelovodno komunikacijo med nevroni, ki so specializirani za različne vrste možganskih funkcij. Zgodnja leta otrokovega razvoja so najaktivnejše obdobje za vzpostavljanje nevronskih povezav. Kljub temu se lahko nove povezave tvorijo skozi celo življenje, neuporabljene povezave pa izločimo s postopkom obrezovanja. Ker se ta dinamični proces nikoli ne ustavi, je nemogoče določiti, kakšen odstotek možganskega razvoja se zgodi v določenem starostnem obdobju. Še pomembneje je, da povezave, ki nastanejo zgodaj, zagotavljajo temelj (močan ali šibek) za povezave, ki se oblikujejo kasneje v življenju. Zato je močno možgansko vezje pomembneje in lažje oblikovati v zgodnjih letih, kot pa pozneje posredovati ali jih
»popravljati« (Brain Architecture, b. d.).
Kognitivne, čustvene in socialne zmogljivosti so neločljivo prepletene celo življenjsko pot.
Možgani so integriran organ in njihove številne funkcije delujejo med seboj usklajeno.
Dobro počutje in socialne kompetence zagotavljajo močan temelj za nastajajoče kognitivne sposobnosti. Drug od drugega so odvisne pri gradnji strukture možganov. Čustveno in fizično zdravje, socialne spretnosti in kognitivno-jezikovne zmožnosti, ki se pojavijo v zgodnjih letih, pa so npr. pomembne za uspeh v šoli, na delovnem mestu in v širši skupnosti (Brain Architecture, b. d.).
8 NEVROLOŠKE RAZISKAVE IN NEVRONSKI ODZIV
Pripovedovanje zgodb sproži močan nevronski odziv. Raziskave nevroekonomista Paula Zaka kažejo, da v napetih trenutkih zgodbe naši možgani proizvajajo stresni hormon kortizol, ki nam omogoča, da se osredotočimo, medtem ko simpatičen dejavnik, npr. živali, sprošča oksitocin, hormon dobrega počutja, ki spodbuja povezovanje in empatijo. Druge nevrološke raziskave kažejo, da srečen konec zgodbe sproži limbični sistem (del velikih možganov), da sprosti dopamin, zaradi česar se počutimo bolj optimistični in polni upanja.
V enem izmed poskusov je Zak po ogledu čustveno močnega filma o očetu in sinu prosil udeležence študije, naj darujejo denar neznancu. Izkazalo se je, da so tisti udeleženci z višjo
22
vrednostjo oksitocina prej darovali denar nekomu, ki ga niso prej srečali, kot tisti z nižjo vrednostjo oksitocina (Monarth, 2014).
Strateško pripovedovanje zgodb pa je vključeno tudi v spreminjanje stališč in vedenja. Dve študiji zdravstvene industrije kažeta na moč pripovedovanja. Raziskovalci Penn State College of Medicine so ugotovili, da se je odnos študentov medicine do bolnikov z demenco, ki jih je težko obravnavati, bistveno izboljšal, potem ko so študenti sodelovali v vajah za pripovedovanje zgodb, ki so jih spodbudile k večji naklonjenosti do stanja njihovih bolnikov. Študija Medicinske fakultete na Univerzi v Massachusettsu pa je pokazala, da je pristop pripovedovanja zgodb učinkovit tudi pri prepričevanju prebivalstva, ki jim grozi hipertenzija, da spremenijo svoje vedenje in posledično znižajo svoj krvni tlak (prav tam, 2014).
Zgodbe spreminjajo naša stališča, prepričanja in vedenja. Kot družbena bitja smo za svoje preživetje in srečo odvisni od drugih. Nevrokemično sredstvo, imenovano oksitocin, nastaja, ko se nekomu zaupamo ali izkazujemo prijaznost, in motivira sodelovanje z drugimi. To stori z izboljšanjem občutka empatije, ki nam omogoča razumeti, kako se bodo drugi verjetno odzvali na določeno situacijo (Zak, 2014).
V laboratoriju Paula J. Zaka so se spraševali, ali lahko »vdremo« v sistem oksitocina in tako motiviramo ljudi k sodelovalnemu vedenju. Zanimalo jih je, ali bo testno pripovedovanje, posneto na videoposnetku, povzročilo, da bi možgani proizvedli oksitocin, čeprav ne gre za interakcijo iz oči v oči. Z odvzemom krvi pred pripovedjo in po njej so ugotovili, da zgodbe, ki jih vodijo junakinje oz. junaki, nenehno povzročajo sintezo oksitocina (prav tam, 2014).
Da bi spodbudili željo po pomoči drugim, mora zgodba najprej vzdrževati pozornost z razvijanjem napetosti med pripovedjo. Če lahko zgodba ustvari to napetost, bodo verjetno pozorni gledalci oz. poslušalci delili čustva o junakih v njej in po koncu bodo posnemali občutke in vedenja teh likov. Te ugotovitve o nevrobiologiji pripovedovanja zgodb so pomembne tudi za poslovno okolje. Zakovi eksperimenti namreč kažejo, da zgodbe s čustveno vsebino, ki jih vodijo junakinje oz. junaki, prispevajo k boljšemu razumevanju ključnih točk in omogočajo boljšo zapomnitev teh točke tedne kasneje. Če želimo narediti vpliv na ljudi, nam standardna predstavitev na drsnicah vse to razbije na koščke. Govorci – poslovneži bi namreč morali vsako predstavitev začeti s prepričljivo zgodbo. Ena izmed raziskav je pokazala tudi, da so zgodbe koristne znotraj organizacij. Vemo namreč, da so ljudje bistveno bolj motivirani zaradi namena svoje organizacije, kako izboljšati življenje, kot pa zaradi namena, kako prodati dobrine in storitve. Zaposleni naj sočustvujejo z
23 bolečino, ki jo je stranka doživela, in občutijo zadovoljstvo nad njeno rešitvijo (prav tam, 2014).
Nekatere raziskave nevroznanosti so pokazale, da je mogoče oceniti učinkovitost pripovedovanja zgodb z biološkega in cerebralnega vidika. V nedavni študiji je Uri Hasson, nevroznanstvenik z Univerze Princeton, zabeležil možgansko aktivnost pripovedovalca, ki pripoveduje zgodbo iz resničnega življenja, in poslušalcev, ki so poslušali pripoved te zgodbe (Crocchi, 2009). Analiza je bila izvedena z uporabo fMRI (funkcionalno slikanje z magnetno resonanco), s katerim so pregledali in posneli duševno aktivnost pripovedovalca in poslušalcev, vključenih v študijo. Rezultati so pokazali, da je bilo med zgodbo delovanje možganov govorca in poslušalcev skupno in časovno usklajeno. Ta pojav imenujemo nevronska povezava. Možgani so izvajali isto vrsto dejavnosti, pri čemer so prikazali možgansko poravnavo, ko je bila zgodba pripovedovana in ko je bila zgodba poslušana.
Raziskovalci so nato izvedli isto analizo tudi v drugem jeziku. Poslušalci niso mogli razumeti zgodbe in tako je bilo povezovanje med možgani količinsko nepomembno (Stephens, Silbert in Hasson, 2010). To pomeni, da proces nevronske povezave ni odvisen samo od slušne stimulacije, ampak predvsem od možnosti, da poslušalec razume in obdeluje sporočene informacije, ki so mu posredovane. Poleg tega postopek nevronskega povezovanja olajša pripravo, asimilacijo in zapomnitev zgodbe. Poslušalci so zgodbo primerjali z lastnimi osebnimi izkušnjami, jo povezali z lastnimi spomini in jo preoblikovali z lastnimi idejami (Crocchi, 2009).
9 MERILA ZA OCENJEVANJE ZGODB
Otrokovo pripovedovanje zgodbe najpogosteje ocenjujemo ob slikovnem materialu, tj.
slikanicah ali posebej izbranih slikovnih predlogah. Slike oz. ilustracije, ob katerih pripovedujejo otroci, so lahko domišljijske ali resničnostne, opisujejo nepričakovane ali povsem vsakodnevne dogodke ter junakove čustvene odzive na te dogodke, vsebujejo en element ali več elementov, ti elementi se lahko med seboj povezujejo ali pa so med seboj povsem ločeni, elementi so med seboj povezani v bolj ali manj logičnem in časovnem zaporedju. Slike oz. ilustracije so vrsta gradiva, ki k pripovedovanju spodbuja različno stare otroke. Če otroci pripovedujejo zgodbo ob ilustracijah, ki jih pred tem še niso videli, pred petim letom običajno niso sposobni oblikovati koherentne zgodbe, temveč ilustracije opisujejo kot samostojne dogodke, ločene od preostalih opisanih (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
24
L. Marjanovič Umek in U. Fekonja (2019) si pri ocenjevanju zgodb otrok pomagata z naslednjimi merili:
– s številom besed v pripovedovani zgodbi,
– s povprečno dolžino povedi v pripovedovani zgodbi,
– z metabesednjakom oz. številom besed, s katerimi otrok opisuje miselna stanja, zaznave in čustva junakov v zgodbi,
– s koherentnostjo pripovedovane zgodbe, ki vključuje šest razvojnih ravni:
− 1. raven: poimenovanje elementov na ilustracijah,
− 2. raven: neorganizirano pripovedovanje zgodbe, pripovedovana zgodba še nima prave strukture,
− 3. raven: opisana dva ali nekaj zaporednih dogodkov v zgodbi, otrok pokaže razumevanje časa v zgodbi,
− 4. raven: nekaj dogodkov povezanih med seboj, vendar zgodba še vedno ni prepoznana kot celota, pripovedovana zgodba še nima koherentno povezane strukture,
− 5. raven: med seboj povezani dogodki, ki niso povezani z začetkom in koncem, konec je nenaden (npr. oznanjen z besedo »konec«),
− 6. raven: zgodba ima rdečo nit, okoli katere otrok oblikuje zgodbo z uvodom, zapletom in zaključkom, zgodba vključuje glavnega junaka.
25
10 METODE DELA
10.1 Raziskovalni problem
Ugotavljala bom, ali lahko otroško pripovedovanje, podobno kot pripovedovanje v odrasli dobi, ki ga uporabljamo v poslovnem svetu, pri sovrstnikih izzove nevronski odziv.
10.2 Cilj raziskave in hipoteze
Cilj raziskave je ugotoviti, ali so otroci v predšolskem obdobju sposobni pripovedovati zgodbo, ki izzove nevronski odziv.
H 1: Predšolski otroci niso sposobni pripovedovati svoje zgodbe, da bi pri sovrstnikih izzvali nevronski odziv.
H 2: Predšolski otroci so sposobni sestaviti/si izmisliti svojo zgodbo, ki pri sovrstnikih izzove nevronski odziv, vendar jo lahko pripoveduje le odrasla oseba.
H 3: Zgodbe deklic imajo že obliko dramskega trikotnika, medtem ko imajo zgodbe dečkov začetek in konec, brez konkretnega zapleta in razpleta zgodbe.
10.3 Metoda in raziskovalni pristop
Magistrsko delo temelji na deskriptivni in kavzalni ne/eksperimentalni metodi empiričnega pedagoškega raziskovanja. Uporabljen bo kvalitativni raziskovalni pristop. Podatke bom zbirala s študijo primera.
10.3.1 Vzorec
V magistrskem delu bo uporabljen neslučajnostni, namenski način vzorčenja. V vzorec raziskave bo zajetih 24 otrok – štiri skupine po 5 oz. 7 otrok. Spol otrok bo izbran naključno, in sicer bo mešana skupina dečkov in deklic. Otroci bodo stari od 3 do 6 let. Opazovala in analizirala bom zgodbe štirih otrok, iz vsake skupine eno. Opazovala bom tudi igro pred pripovedovano zgodbo in po njej ter vpliv zgodbe na sovrstnike pri njihovi kasnejši igri.
10.3.2 Instrument oz. pripomoček
Merila za ocenjevanje zgodb otrok po L. Marjanovič Umek in U. Fekonja (2019):
– število besed v zgodbi,
26
– povprečna dolžina povedi,
– metabesednjak oz. število besed, za opisovanje miselnih stanj, zaznav in čustev junakov v zgodbi,
– koherentnost zgodbe, ki vključuje 6 razvojnih ravni:
− 1. raven: poimenovanje elementov na ilustracijah,
− 2. raven: neorganizirano pripovedovanje zgodbe,
− 3. raven: opisana dva ali nekaj zaporednih dogodkov v zgodbi,
− 4. raven: nekaj dogodkov povezanih med seboj, vendar zgodba še vedno ni prepoznana kot celota,
− 5. raven: med seboj povezani dogodki, ki niso povezani z začetkom in koncem,
− 6. raven: zgodba ima rdečo nit, okoli katere otrok oblikuje zgodbo z uvodom, zapletom in zaključkom.
10.3.3 Opis postopka zbiranja podatkov
Podatke bom zbirala z opazovanjem. Otroke bom ločeno opazovala pri igri z baloni, avtomobili in živalmi pred zgodbo, ki si jo bodo izmislili otroci, in po njej. Za pripovedovanje zgodbe bodo vsi otroci dobili slikovno predlogo iz slikanice The Yellow Balloon (Charlotte Dematons).
10.3.4 Postopek obdelave podatkov
Pridobljeni rezultati bodo obdelani na podlagi kvalitativne vsebinske analize. Pri analizi podatkov si bom pomagala z merili za ocenjevanje zgodb otrok L. Marjanovič Umek in U.
Fekonja (2019) ter rezultatom opazovanja igre po pripovedovani zgodbi – ali bo pri otrocih glede na igro vidno izzvan nevronski odziv.
10.4 Pričakovani rezultati
Zgodbe deklic so domišljijsko bogatejše, imajo obsežnejši besednjak in so že v predšolskem obdobju zmožne oblikovati zgodbo, ki izzove nevronski odziv. Dečki so tovrstne zgodbe zmožni oblikovati šele v šolskem obdobju, njihove zgodbe pa že imajo obliko z zapletom, vrhom in razpletom.
27
11 REZULTATI
11.1 Prva skupina
Zgodbo je pripovedovala deklica, ki je bila stara 3 leta in 10 mesecev, v skupini, kjer je bilo še šest otrok, in sicer trije dečki in tri deklice.Za igro so imeli otroci na voljo različne igrače: živali (leteče dinozavre, konje mačke, slone, tigre, zebre, race, koze, slone, krave, ovce, leve), drevesa, kamne in ograjo.
Starost otrok na dan pripovedovanja zgodbe:
– Deklica 1: 3 leta in 6 mesecev – Deklica 2: 3 leta in 10 mesecev – Deklica 3: 4 leta in 10 mesecev – Deklica 4: 4 leta in 10 mesecev – Deček 1: 3 leta in 6 mesecev – Deček 2: 3 leta in 7 mesecev – Deček 3: 3 leta in 4 meseci
Igra pred pripovedovanjem zgodbe
Deklica 1: Deklica se igra z letečimi dinozavri, mačko in slonom. Njena igra je pretežno individualna in svojih igrač ne deli z drugimi. Kasneje se pridruži dečku 2 in Maju ter se v njuni družbi prične vzporedno igrati svojo igro.
Deklica 2: Deklica se igra s tigri, zebro, raco, kozo, slončkom, kravo, ovco in levom.
Deklica se najprej igra individualno in živali postavi v vrsto ter jih nato prične
»prodajati« drugim otrokom. Pri tej igri se ji pridruži deklica 3, ki nato prevzame
»prodajo« živali. Med igro vzpostavita tudi nekaj krajših dialogov.
Deklica 3: Deklica se igra z drevesi in kamni. Pogosto zgolj opazuje igro drugih otrok.
Kasneje se vključi tudi v igro deklice 2, vendar vmes še vedno veliko zgolj opazuje igro drugih otrok. Na trenutke izgleda, kot da se dolgočasi.
Deklica 4: Deklica se igra z žirafami, konji in mačkami. Igra se individualno, ločeno od ostalih otrok. Med igro edina razvije zgodbo in dialog med živalmi. Med svojo igro izrazito uporablja obrazno mimiko. Ker govori zelo tiho, ostali otroci pa so precej glasni, ni mogoče zapisati njene zgodbe. Ob koncu živali postavi drugo na drugo, da lahko izvajajo akrobacije.
28
Deček 1: Deček se igra se z dinozavri. Pri igri intenzivno oponaša glasove živali. Igra se individualno in se niti ne skuša vključiti v igro drugih otrok. Igrač ne deli, niti ne menja z drugimi otroki. Svojo igro občasno prekine, ker opazuje igro deklice 2. Ko ga deklica 3 in deklica 2 vprašata, ali bi želel žival, ju najprej nekaj časa gleda, nato pa reče: »Ja.« Ko mu rečeta, naj jo izbere, reče: »Ne, moje.« In stisne igrače, s katerimi se igra, k sebi. Ko ponovita, rečeta: »No, vzemi.« Prikima in v njuno vrsto živali postavi svojega dinozavra. Ko deklici odmakneta njegovega dinozavra, ker ni njun, se deček odmakne nazaj na svoje mesto, kjer se je pred tem igral, in nadaljuje z individualno igro.
Deček 2: Deček se igra z levom, dinozavri, kamni, ograjami in slonom. Igra se skupaj z Majem in med igro vzpostavljata dialog. Vmes se igra nekaj časa individualno, in sicer z levom in ograjo.
Deček 3: Deček se igra z levom, dinozavri, kamni, ograjami in slonom. Igra se skupaj z dečkom 2 in med igro vzpostavljata dialog. Vmes se igra nekaj časa individualno, in sicer z dinozavri in ograjami.
Slika 3: Igra pred pripovedoavnjem prve zgodbe
Pripovedovanje zgodbe otroka
»Žirafa Mia. Liste je. Potem je pa samorog pršou. Igrala sta se. Skrivalnice sta se igrala.
Samorog je isku Mio žarafo. Ni je našel. Iskal je tuki, tuki, tuki, tuki. Tuki je. Potem je Mio
