UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ZALA ŽEŽLINA
STRAH PRED ZAMUJANJEM SOCIALNIH IZKUŠENJ PRI MLADIH NA PREHODU V
ODRASLOST DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
ZALA ŽEŽLINA
Mentorica: doc. dr. Simona Prosen
STRAH PRED ZAMUJANJEM SOCIALNIH IZKUŠENJ PRI MLADIH NA PREHODU V
ODRASLOST DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALE
Zahvaljujem se mentorici dr. Simoni Prosen za strokovno vodenje v procesu pisanja diplomskega dela. Hvala za prilagodljivost, razumevanje, usmerjanje in vse nasvete.
Iskrena hvala vsem sodelujočim, ki ste za diplomsko delo delili svoje izkušnje. V veselje mi je bilo sodelovati z vsakim od vas.
Hvala prijateljem, ki ste mi v procesu pisanja naloge ves čas stali ob strani. Hvala za vse spodbudne besede, sproščujoče pogovore in podporo.
Najlepša zahvala moji družini. Starši so mi izobrazbo predstavili kot pomembno vrednoto in me podpirali vsa leta izobraževanja. Hvala za potrpežljivost in razumevanje.
POVZETEK
Diplomsko delo obravnava izkušnje strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj pri mladih na prehodu v odraslost. Osredotoča se na posameznikovo dojemanje omenjenega pojava ter na odraz le-tega v posameznikovem vedenju, mišljenju in občutjih.
Delo razlaga razvojno obdobje prehod v odraslost in predstavlja argumente v prid uveljavitvi novega obdobja ter značilnosti, ki prehod v odraslost ločijo od drugih razvojnih obdobij. V kontekstu razvoja digitalnih medijev, spleta in družbenih omrežij avtorica opozarja na prekomerno rabo mobilnih telefonov, na vzroke za rabo družbenih omrežij in nevarnosti, ki jih prinašajo nove tehnološke iznajdbe. Teoretični del se zaključi s predstavitvijo pojava FOMO (ang. Fear of missing out). Empirični del raziskave temelji na šestih pripovedih mladih iz obdobja prehoda v odraslost.
Predstavlja njihovo doživljanje in soočanje s strahom pred zamujanjem socialnih izkušenj. Opisuje, kako se pojav odraža v njihovem vsakdanu. Rezultati prikazujejo pomen okolja, družbe in občutka sprejetosti v družbi kot pomemben dejavnik blagostanja posameznikov na prehodu v odraslost. Posamezniki povejo, da se ob uporabi družbenih omrežij na podlagi objav pogosto ustvari občutek tekmovalnosti, iz tega pa strah, da drugi doživljajo bolj izpolnjujoče izkušnje.
KLJUČNE BESEDE
Strah pred zamujanjem socialnih izkušenj, mladi na prehodu v odraslost, družbena omrežja, družba
ABSTRACT
The thesis deals with the fear of missing out in emerging adulthood. It's main focus is an emerging adult and their perception of the FOMO phenomenon, along with its reflection in their behaviour, way of thinking and feeling.
The first part includes an explanation of the emerging adulthood development period, while presenting arguments in favour of the establishment of this new period and describing how it differs from other development periods. In the context of the digital media evolution, internet and social networks, the author warns about the problem of excessive use of mobile phone. She writes about the reasons for social media usage and the threats that new technological inventions may present. The theoretical part ends with a presentation of the FOMO phenomenon.
The empirical part of the thesis is based on narratives of six emerging adults. It presents their experience with FOMO and their way of dealing with it. It describes how FOMO reflects in the daily life of emerging adults. The results show that the environment, society and the feeling of being accepted by the society are important factors of emerging adults' well-being. Individuals share that when using social networks they often feel like they need to compete with their posts, which also leads to fear that others are having more rewarding experiences than themselves.
KEY WORDS
Fear of missing out, emerging adulthood, social networks, society
VSEBINA
1. UVOD ... 1
2. TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 Prehod v odraslost ... 2
2.2 Mladi in digitalni mediji ... 4
2.3 Strah pred zamujanjem socialnih izkušenj ... 6
3. EMPIRIČNI DEL ... 8
3.1 Opredelitev problema in namen raziskovanja ... 8
3.2 Raziskovalna vprašanja ... 8
3.3 Metoda ... 9
3.3.1 Vzorec ... 9
3.3.2 Inštrumenti ... 10
3.3.3 Postopek pridobivanja podatkov in obdelave podatkov... 10
3.4 Rezultati in interpretacija ... 11
3.4.1 Kategorije in kode ... 11
3.5 Odgovori na raziskovalna vprašanja ... 21
4. ZAKLJUČKI ... 24
5. VIRI IN LITERATURA ... 27
6. PRILOGE ... 31
Priloga 1: DEL PREPISA INTERVJUJA ... 31
Priloga 2: PRIMER POSTOPKA KODIRANJA ... 33
1
1. UVOD
Tehnologija je danes samoumeven del vsakdana mladih in mladim služi kot pomemben del procesa socializacije, v katerem gradijo svojo razvijajočo se neodvisnost, odkrivajo svojo identiteto in vzpostavljajo ali vzdržujejo socialne odnose (Bjornsen, 2018, v Puklek Levpušček in Zupančič, 2018). Raziskava (Lavrič, 2011, str.
283) je pokazala, da »le 1,9 odstotka mladih v Sloveniji nikoli ne uporablja spleta«.
Sklepamo lahko, da je danes, skoraj deset let kasneje, ta odstotek še manjši. Hiter razvoj tehnologije omogoča dostop do spleta kjerkoli in kadarkoli, tudi prek prenosnih telefonov, prenosnih računalnikov in drugih naprav. Informacije o tem, kateri dogodki se odvijajo v bližini, kateri izdelki se prodajajo po nižji ceni, kaj počnejo naši prijatelji, znanci, so le nekaj klikov stran. J. M. Grohol (2018) piše, da nenehna povezanost, informiranost in dostopnost informacij povzročajo novodobni »FOMO« (angl. fear of missing out), strah pred zamujanjem socialnih izkušenj.
Tudi sama sem v obdobju prehajanja v odraslost, zato se pogosto srečujem z vprašanji, ki jih zastavljam v diplomskem delu. Predmet raziskave je pojav, ki ga v doživljanje posameznika vnaša spletno družabno okolje s široko ponudbo raznovrstnega dogajanja. Področje sem raziskovala kvalitativno, saj sem prepričana, da lahko preko vodenega raziskovalnega intervjuja pridemo do ugotovitev, ki so obenem splošne in doživeto osebne. Prednost naloge je definitivno aktualnost tematike, obenem pa to prinaša ovire, kot so pomanjkanje ustrezne strokovne literature, neenotnost poimenovanja in podobno.
2
2. TEORETIČNI DEL
2.1 Prehod v odraslost
Prehod v odraslost je obdobje, ki ga v razvojni psihologiji uvrščamo med obdobji mladostništva in zgodnje odraslosti. Psiholog Jeffrey Jensen Arnett, ki velja za enega prvih utemeljiteljev termina prehod v odraslost (ang. emerging adulthood), je uvedbo in poimenovanje novega razvojnega obdobja argumentiral z dvema opažanjema. Kot prvo izpostavlja demografske spremembe v družbah zahodnega tipa – posamezniki produktivne (zaključek formalnega izobraževanja, zaposlitev) in reproduktivne vloge (dolgotrajna partnerska zveza, starševstvo) prevzemajo v vse poznejših letih. Drugi argument v prid uveljavitvi novega razvojnega obdobja pa temelji na dejstvu, da mnogo mladih v starosti med 18. in 29. letom svoj status opiše kot »vmesni, prehodni« (Sirsch, 2018).
M. Kuhar (2011) razloge za demografske spremembe pripiše globalnim trendom razširjanja in podaljševanja izobraževanja, normalizaciji mladinske podzaposlenosti, previsoki kvalificiranosti glede na zaposlitveno ponudbo, pomanjkanju stanovanj in podobno. M. Zupančič (2011, str. 11-12) v monografiji Študenti na prehodu v odraslost zapiše, da so zaradi več svobode postale življenjske poti mladih nepredvidljive in je zato vstop v odraslost »individualiziran ter odvisen predvsem od posameznikovih osebnih zmožnosti. Merilo vstopa v odraslost postaja biti zmožen poskrbeti zase, biti samozadosten ter neodvisno izbirati in sprejemati odločitve ob veliko možnostih izbire.« Tudi M. Kuhar (2011, str. 19) pravi, da je v sedanjem času težko definirati, kdaj nekdo postane odrasel, saj »mladi pogosto navajajo, da je ključno občutenje odraslosti na socialno-psihološki ravni, torej (pre)oblikovanje identitete, ne zgolj izvršitev določenih prehodov«.
Arnett (2000) opredeli pet značilnosti, ki prehod v odraslost ločijo od drugih razvojnih obdobij:
1. Mladi v tem obdobju iščejo informacije o različnih življenjskih možnostih, ugotavljajo, »kdo so«, ter tako raziskujejo in oblikujejo svojo identiteto.
2. Mladi na prehodu v odraslost se na mnogih življenjskih področjih srečujejo z nestabilnostjo.
3. V obdobju prehoda v odraslost imajo mladi relativno malo družbenih obvez, kot sta na primer partnerska skupnost ali starševstvo.
3
4. Mladi se v večji meri osredotočajo nase in se ne opredeljujejo kot odrasli, hkrati pa ne kot mladostniki, temveč »nekje vmes«.
5. Mladi na prehodu v odraslost imajo običajno visoke ambicije in pozitivna pričakovanja glede prihodnosti, zato temu obdobju pripisujemo tudi značilnost velikih možnosti in optimizma.
Značilnosti posameznih prehodov med razvojnimi obdobji ne moremo posploševati in homogenizirati, saj so z družbenokulturnimi razlikami regij, dežel, kontinentov povezane pomembne razlike v prehajanjih med obdobji. M. Zupančič in U. Sirsch (2018) opozorita na previdnost pri posploševanju teorije Arnetta na posameznike v Evropi, saj je avtor teorijo razvijal z vidika mladih v ZDA. Temeljne razlike v procesu doseganja odraslosti avtorici predstavita v delitvi na blaginjske režime, pri čemer Slovenijo uvrščata v sredozemski oz. subprotektivni vzorec. V družinski sistem blaginje, kot ga tudi imenujeta, poleg Slovenije uvrščata še Italijo, Španijo, Grčijo in Portugalsko. Mladi v tem sistemu prejemajo le malo podpore s strani države, zato »je družina zanje glavni materialni, čustveni in bivanjski podporni sistem« (Zupančič in Sirsch, 2018, str. 14). Glavne značilnosti obdobja prehoda v odraslost mladih v sredozemskem blaginjskem režimu so dolgo obdobje izobraževanja, visok odstotek nezaposlenosti in pogosto prekarno delo, pozna odselitev od doma ter pozno vzpostavljena partnerska skupnost in starševstvo. Prvotna družina opisane značilnosti prehoda pričakuje in običajno sprejema, zato so odnosi med generacijami otrok in staršev dobri. Za sredozemske dežele je značilen zaščitniški odnos staršev do odraslih otrok, posledično se mladi izogibajo ekonomskim tveganjem in se dlje zanašajo na čustveno-socialno varnost, ki so je deležni doma (Zupančič in Sirsch, 2018).
4
2.2 Mladi in digitalni mediji
Krajnčan in Bajželj (2007) opredelita pojem medij kot komunikacijsko sredstvo, ki prenaša in posreduje informacije. Medije v kontekstu tehnološkega razvoja razdelita na zgodnje medije (jamske poslikave, govor), tiskane medije (časopisi, knjige), elektronske medije (radio, televizija) ter digitalne medije (računalniki, pametni telefoni, splet) (Krajnčan in Bajželj, 2007).
Današnja generacija mladih na prehodu v odraslost je v večini že od malih nog vzgajana z digitalnimi mediji; računalniki, internet, mobilni telefoni, video igre, televizija
… Številke sicer nihajo, a v povprečju so mladi na prehodu v odraslost 12 ur dnevno v stiku s tovrstno tehnologijo (Coyne, Padilla-Walker in Howard, 2013). Raziskava (Lavrič, 2011, str. 283) je pokazala, da »le 1,9 odstotka mladih v Sloveniji nikoli ne uporablja spleta«. Nasploh so tehnologija in mediji postali nepogrešljivi v vsakdanu ljudi po vsem svetu. Januarja 2020 je internet uporabljajo že več kot 4,5 milijarde ljudi, v primerjavi s prejšnjim letom pa se je povečalo tudi število uporabnikov spletnih družbenih omrežij, ki sedaj presega 3,8 milijarde (Kemp, 2020).
Spletna družbena omrežja so »spletne storitve, ki uporabniku omogočajo konstrukcijo javnega ali pol-javnega profila znotraj sistema, oblikovanje seznama oseb, s katerimi se želi povezati in ogledovanje ter brskanje po seznamu lastnih stikov in stikov drugih uporabnikov znotraj sistema« (Boyd in Ellison, 2008, str. 211). Spletne samo- predstavitve in interakcije uporabniku zagotavljajo povratne informacije široke publike, ki je, za razliko od realnih oseb, dostopna kadarkoli. Iskanje svojega jaza na družbenih omrežjih se tako zdi v nekaterih kontekstih lažje in pogosto tudi varneje, saj interakcijam na spletu ponavadi sledijo manj resne posledice kot interakcijam iz oči v oči. Posamezniki, ki stojijo za profilom na družbenem omrežju, so v primerjavi z realnimi velikokrat bolj zaupljivi, nesebični in bolj odprti, hkrati pa so lahko bolj kritični in žaljivi, kot bi bili v komunikaciji v živo (Bjornsen, 2018).
Eden primarnih motivatorjev za rabo spletnih družbenih omrežij je, kot pravita Nadkarni in Hofmann (2012), človekova potreba po pripadnosti. Ljudje smo »zelo odvisni od podpore drugih, izobčenje iz neke socialne skupine negativno vpliva na različne, z zdravjem povezane spremenljivke, vključno s samospoštovanjem, občutkom pripadnosti, čustveno stabilnostjo, samoučinkovitostjo, samovrednotenjem in drugimi«
(Nadkarni in Hofmann, 2012, str. 245). Ljudje potrebujemo redne stike in prijetne interakcije z drugimi osebami ter stabilnost in trajne medosebne odnose. Da bi
5
zadovoljili potrebi po pripadnosti, moramo verjeti, da je drugi osebi v odnosu mar za nas ter da deluje v našo dobrobit (Baumeister in Leary, 1995). Socialna omrežja so z možnostjo ustvarjanja profilov, izmenjave informacij in ohranjanja stikov novodobni način zadovoljevanja potrebe po pripadnosti, hkrati pa prinašajo nešteto priložnosti za socialno primerjanje.
Vedno več raziskovalcev se ukvarja s problemom prekomerne rabe digitalnih medijev in družbenih omrežij, poskušajo postaviti ločnico med prekomerno rabo omenjenega ter odvisnostjo. Raziskava (Zaremohzzabieh, 2014) opozarja, da raba spletnih družbenih omrežij postane odvisnost, ko postane del posameznikovega vsakdanjega življenja do te mere, da narekuje njegovo obnašanje in počutje. Avtorji raziskave (Zaremohzzabieh, Samah, Omar, Bolong in Kamarudin) poudarjajo, da sta ključ do zdravega odnosa z družbenimi omrežji zmernost in nadzorovana raba. Thomée in drugi (2011) so raziskovali morebitne povezave med psihološkimi vidiki rabe mobilnega telefona in mentalnim zdravjem pri mladih odraslih. Ugotovili so povezave med prekomerno rabo mobilnega telefona in stresom, simptomi depresije in motnjami spanja. Raziskovalci tako zaključujejo, da pogosta raba mobilnega telefona povečuje tveganje za težave v mentalnem zdravju.
6
2.3 Strah pred zamujanjem socialnih izkušenj
Milivojević (2008) pravi, da se strah pojavi, kadar oseba oceni, da je ogrožena določena njena vrednota, da se ogrožajoči sili ne more zoperstaviti, vendar bi se lahko iz situacije umaknila. Čustvo strahu je povezano z instinktom samoohranitve in preživetja, saj se ob strahu vedno pojavita potrebi po osvoboditvi in varnosti (Milivojević, 2008). Strah, ki ga tako v znanstveni kot poljudni literaturi srečamo pod kratico FOMO (angl. Fear of missing out), predstavlja »skrb posameznika, da drugi doživljajo prijetne izkušnje, pri katerih sam ni prisoten« (Przybylski, Murayama, DeHaan in Gladwell, 2013, str. 1841). Največkrat negativni občutki ob neinformiranosti o drugih in njihovih aktivnostih so vrsta socialne tesnobe, pri kateri »posameznika skrbi, da bi zamudil priložnost za socialno interakcijo, novo izkušnjo ali druge zadovoljujoče dogodke« (Alt, 2016, str. 2). Tesnoba je neprijetno čustveno stanje, pri katerem se pojavijo telesne ali vedenjske spremembe, kot na primer »pospešeno bitje srca, slabost v želodcu, potenje, tresenje, napetost mišic, hitra utrudljivost, težave s prebavo, oteženo dihanje, vrtoglavica, nespečnost, težave s koncentracijo in druge«
(NIJZ, b. d.).
Čeprav se na prvi pogled zdi drugače, FOMO ni novodoben pojav. Wortham (2011) pravi, da so se ljudje srečevali s to vrsto tesnobe tudi pred pojavom računalnikov, mobilnih telefonov, spleta in družbenih omrežij, saj so informacije o drugih in dogodkih po svetu pridobivali prek drugih komunikacijskih kanalov, kot so časopisi, slike in fotografije, pisma … Pomembna razlika v doživljanju tovrstnega strahu nekoč in danes je torej medij, preko katerega pridobivamo informacije o drugih in dogodkih po svetu.
Socialna omrežja, ki so danes zelo pogost komunikacijski kanal, nudijo nešteto možnosti za povezovanje in vzpostavljanje stikov (Hampton idr., 2011). Przybylski in drugi (2013, str. 1845) so v raziskavi ugotovili, da »nižja zadovoljenost potreb po kompetentnosti, avtonomnosti in povezanosti napoveduje večji FOMO, le-ta pa bolj pogosto uporabo družbenih omrežij.« Mladi, pri katerih je FOMO bolj izražen, tudi pogosteje posežejo po mobilnem telefonu med vožnjo, poukom, pred spanjem in takoj po tem, ko se zbudijo, ter med obroki (Przybylski idr., 2013).
Na vzorcu študentov sta bili pri nas izvedeni dve raziskavi s področja strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj. V prvi raziskavi N. Rozman (2016) je sodelovalo 279 posameznikov, starih med 18 in 30 let. Avtorica ugotavlja, da posamezniki, ki v večji meri občutijo strah, da zamujajo izpolnjujoče priložnosti, občutijo manj subjektivne
7
sreče in v večji meri odlašajo z opravljanjem vsakdanjih aktivnosti. V raziskavi N.
Sajinčič (2017, str. 45-46) je sodelovalo 264 oseb, starih od 18 do 37 let. Rezultati so pokazali, da »je nižje samospoštovanje dejavnik tveganja za razvoj občutkov FOMO, pojavu pa niso nič kaj bolj izpostavljeni osamljeni, manj duševno zdravi ter posamezniki, ki so manj zadovoljni s svojim življenjem«. Nadalje je bilo ugotovljeno, da FOMO lahko motivira pogostejšo in dolgotrajnejšo uporabo spletnih družbenih omrežij, saj le-ta omogočajo študentom iskanje stika z drugimi ter njihovimi dejavnostmi in zmanjšanje nelagodja, ki ga FOMO povzroča.
Obe zgoraj omenjeni raziskavi temeljita na kvantitativni metodologiji. Ker menim, da je doživljanje strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj zelo odvisno od življenjskega položaja posameznika, sem se odločila to področje raziskati s kvalitativno metodologijo, ki omogoča vpogled v to, kako ljudje konstruirajo svet okoli sebe, kaj počnejo in kaj se jim dogaja (Flick, 2007).
8
3. EMPIRIČNI DEL
3.1 Opredelitev problema in namen raziskovanja
Pri raziskovalnem delu sem želela slediti temeljem socialne pedagogike - izhajati iz tega, kar mi posamezniki in družba dajejo. V zadnjem času sem pri svojih sovrstnikih zaznala občuten porast rabe mobilnih telefonov med opravljanjem drugih aktivnosti, na primer med vožnjo avtomobila, čakanjem na avtobus, poslušanjem predavanja, gledanjem filma, med klepetom na kavi … Tudi v pogovorih so posamezniki večkrat izrazili mešane občutke ob rabi mobilnih telefonov in družbenih omrežij – mnogi po uporabi družbenih omrežij niso občutili sproščenosti, ki naj bi jo le-ta prinašala, temveč ravno nasprotno, občutili so težko opisljivo nelagodje. Problem pojava FOMO mi je posredno nakazala družba. Namen raziskave je bil raziskati, ali in kako se mladi na prehodu v odraslost soočajo z občutki strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj.
Želela sem dobiti vpogled v način razmišljanja mladih na prehodu v odraslost, zato sem vsaki od intervjuvanih oseb dala možnost, da spregovori o svoji specifični situaciji.
Zanimalo me je, ali intervjuvanci poročajo o tovrstnem strahu, kako se s takšnimi občutki spopadajo v vsakdanjem življenju, na katera področja njihovega življenja strah pred zamujanjem socialnih izkušenj najbolj vpliva. Pomemben teoretik socialne pedagogike, Hans Thiersch, je zapisal, da bistvo delovanja socialnih pedagogov temelji na izhajanju iz posameznika in njegove resničnosti, iz subjektivnega zaznavanja resničnosti posameznika in izrabljanja virov, ki jih ponuja njegovo okolje (Razpotnik, 2014).
3.2 Raziskovalna vprašanja
Ali in kako intervjuvanec opiše strah pred zamujanjem socialnih izkušenj?
Kako se strah pred zamujanjem socialnih izkušenj pri intervjuvancu odraža v vedenju, mišljenju in občutenjih?
Ali intervjuvanca strah pred zamujanjem socialnih izkušenj ovira v vsakdanjem življenju?
Ali intervjuvanec meni, da strah pred zamujanjem socialnih izkušenj utrjuje značilnosti mladih na prehodu v odraslost?
V povezavi s katerimi področji življenja intervjuvanec govori o strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj?
9
3.3 Metoda
Za svoje raziskovalno delo sem uporabila kvalitativno metodologijo. Kvalitativna raziskava temelji na pristopu približati se svetu »tam zunaj«. Namen takega raziskovanja je razumeti, opisati in razlagati družbene pojave »od znotraj« na različne načine (Flick, 2007). Kvalitativno raziskovanje daje poudarek proučevanju subjektivnega doživljanja posameznika in ugotavlja pomen, ki ga posameznik pripisuje določenim dogodkom (Vogrinc, 2008). Pomemben vir informacij je način, kako ljudje konstruirajo svet okoli sebe, kaj počnejo, kaj se jim dogaja; to ponuja bogat vpogled v posameznikovo notranjost (Flick, 2007).
3.3.1 Vzorec
Vzorec raziskave predstavlja šest intervjuvancev. Vse intervjuvane osebe so na podlagi starosti uvrščene v generacijo mladih na prehodu v odraslost. Najmlajši intervjuvani šteje 19 let, najstarejši pa 26 let. Spol je v raziskavi enakovredno zastopan, sodelovale so tri osebe moškega spola in tri osebe ženskega spola. Vsem intervjuvanim sem zagotovila popolno zaupnost. Posnetke in prepise pogovorov sem po obdelavi uničila, prav tako so podatki v besedilu, preko katerih bi bilo mogoče osebe identificirati, spremenjeni.
Tabela 1: Podatki o intervjuvancih Intervjuvanec/-
ka Spol Starost Status
Bivanjske
razmere Dohodki Razmerje
A Moški 19
Študent zasebne fakultete
Stanovanje pri zasebniku
Delo prek študentskega
servisa Samski
B Ženska 19
Redna
študentka Državni
študentski dom / V zvezi
C Ženska 23
Redna
študentka Primarna družina
Delo prek študentskega
servisa Samska
Č Ženska 24
Redna
študentka Primarna družina
Delo prek študentskega
servisa V zvezi
D Moški 26 Zaposlen
Stanovanje v
lasti staršev / Poročen
E Moški 26 Samozaposlen
Lastno
stanovanje / Samski
10
3.3.2 Inštrumenti
V raziskavi sem uporabila delno strukturirani intervju. S takim načinom vodenja pogovora lahko dobro preiščemo področje raziskovanja, izvemo, kako ljudje gledajo na probleme, kakšno besedišče v zvezi s tem uporabljajo. Delno strukturirani intervju je fleksibilen, odgovori intervjuvanih so spontani, konkretni in osebni (Kordeš in Smrdu, 2015). Sodelujoči v moji raziskavi so o tematiki govorili prosto, podvprašanja sem postavljala le kot oporne točke. Vprašala sem jih o njihovi življenjski situaciji, rabi mobilnih telefonov in dejavnosti na družbenih omrežjih. Kasneje sem jim razložila termin strah pred zamujanjem socialnih izkušenj ter jih povprašala po mnenju o omenjenem pojavu ter njihovem doživljanju le-tega.
3.3.3 Postopek pridobivanja podatkov in obdelave podatkov
Z iskanjem kandidatov za sodelovanje v raziskavi sem začela v okviru svoje socialne mreže. Ker je bilo starostno pripadanje v skupini mladih na prehodu v odraslost moj edini kriterij, sem se za osebe, s katerimi sem opravila intervju, odločila zelo subjektivno – izbrala sem tri osebe, za katere sem menila, da bo pogovor z njimi obsežen in hkrati prijeten. Do preostalih treh oseb sem prišla z metodo snežne kepe, tako da sem znance in prijatelje prosila za kontakte oseb, ki bi bile primerne za sodelovanje v raziskavi. Osebe sem nato kontaktirala in se z njimi dogovorila za pogovor. Skozi celoten postopek sem bila pozorna na starostno razpršenost vzorca in enakomerno porazdelitev po spolu.
Z večino sodelujočih sem se za srečanje dogovorila preko družbenih omrežij. Vsa srečanja so potekala osebno in individualno. Kandidati so privolili v snemanje pogovora, posnetke pa sem po opravljeni raziskavi uničila. Intervjuji so bili opravljeni decembra 2019 in januarja 2020.
Vsak intervju sem dobesedno prepisala in tako oblikovala šest tekstov. Sledil je proces kodiranja, ki pomeni »proces izločevanja pomena oziroma bistva iz posamezne enote in poimenovanje tega bistva s kratkim imenom, to je kodo« (Vogrinc, 2008, str. 62).
Sama sem uporabila induktivni pristop k procesu, saj sem kode določala med analizo intervjujev in seznama kod nisem imela pripravljenega vnaprej (Hesse-Biber in Leavy, 2004, po Vogrinc, 2008). Rezultat kodiranja je bil seznam kod, ki sem jih kasneje - glede na vsebinsko povezanost - združila v pet kategorij.
11
3.4 Rezultati in interpretacija 3.4.1 Kategorije in kode
V procesu obdelave podatkov sem oblikovala pet kategorij, v katere sem razvrstila skupno 16 kod. V nadaljevanju predstavljam kategorije in kode, ki sem jih oblikovala v procesu kodiranja, in prilagam primere citatov, ki vsebinsko pripadajo kodam.
Tabela 2: Predstavitev kategorij in kod Življenjska
situacija
Raba družbenih omrežij
Dejavno življenje na družbenih
omrežjih Družbeni vidik Čustveni odzivi
(Ne)zadovoljstvo Potreba Objavljanje
Družbena omrežja in
družba +/- čustva Želje Kratkočasenje Meja osebnega
Vključenost v
družbo Nevoščljivost Osebnostni
razvoj Obremenitev Primerjanje Strah
Opaženost
Kategorija: ŽIVLJENJSKA SITUACIJA
Pomemben element obdobja prehoda v odraslost je drugotno psihološko osamosvajanje v odnosu do staršev (proces druge separacije – individualizacije), ki ga M. Zupančič in Komidar (2018, str. 81) opredeljujeta kot »intrapsihični proces posameznikovega razvoja individualnosti ob ohranjanju povezanosti z njemu pomembnimi osebami«. Primarna separacija – individualizacija se v odnosu otroka do starša zgodi v prvih letih otrokovega življenja, sekundarni proces pa se v zadnjih desetletjih podaljšuje v dvajseta leta posameznikovega življenja. Napredek v procesu psihološkega osamosvajanja omogoča posamezniku zanašanje na lastne notranje vire in razvoj neodvisnega, samostojnega Jaza (Zupančič in Komidar, 2018). Intervjuvanka Č opisuje svoj razvoj kot valovanje: »Se mi zdi kot da rastem, pa pol mal padam, pa spet rastem, bi rekla da ne morem rečt, da sem že razvita oseba, ker se razvijam do konca življenja.« Tudi intervjuvanki B in C ta proces opišeta podobno: (B) »Mislim, da sm razvita, ampak da se itak stalno razvijamo /…/ ne morem, rečt, da sm dokončno razvita, ker to pomojem pač nikoli nisi (neroden smeh), če pač se izobražuješ in to.« ; (C) »Bi rekla, da sem dokaj razvita že, ja, ampak vseeno, k pride neka nova situacija,
12
pol razmišljaš, zakaj si se tko odzval, ku si se in se učiš o sebi, ne. Se razvijaš prek tega.«
Čustvene vezi posameznika z njemu pomembnimi osebami se v procesu psihološkega osamosvajanja ne prekinejo, temveč se odnosi preoblikujejo. Vzpostavlja se vzajemen odnos med dvema odraslima osebama (Zupančič in Komidar, 2018). Intervjuvanka Č na prvo mesto trenutno postavlja odnose do sebe in svojih bližnjih: »Prioriteta so mi odnosi, pa js. Zase morš najprej poskrbet. Ampak res ful mi je prioriteta, da zase najprej poskrbim, da se js dobro počutim.« Prav tako poudarja pomen družine, ki ji predstavlja oporo, a hkrati pravi »če sem doma, sem odvisna od drugih, ane, pa tud, a veš, prilagajat se moreš drugim. In se mi zdi, da se mi zdej počas z leti ta meja … kako nej rečem … ta meja prilagajanja se mi … se ne morem več tolk prilgajat, kot sem se včasih, aveš.«
Intervjuvanci moškega spola se hitreje opišejo kot že oblikovane osebnosti in svoj razvoj doživljajo bolj kot linearen proces. Intervjuvanec A je edini, ki pravi, da je osebnostno že razvit, ampak »trenutno še v situaciji k se mal iščem, raziskujem situacijo glede študija …«, druga intervjuvanca moškega spola o tem ne govorita.
K samostojnosti in osamosvajanju posameznika prispeva tudi zaposlitev, zaradi katere se mladi na prehodu v odraslost začnejo bolj zanašati nase in manj na starše (Zupančič in Komidar, 2018). Zadovoljstvo oz. nezadovoljstvo v svojem življenju vsi intervjuvani povezujejo z možnostjo dela in posledično s finančno neodvisnostjo. Intervjuvanec A pravi: »Trenutno sem kar zadovoljen, ker sem dobil faks, k mi je dejansko všeč in k mi omogoča, da lahko delam zraven.« Intervjuvanec E pa: »Nikoli nisem bil zadovoljen.
Zmeri sem hotu še več. /…/ Mislim, da sem skoz leta izgubu idejo, kaj sploh hočem.
Ko sem bil mlajši, sem mel jasno začrtane cilje, niti ne cilje, ampak želje, kaj hočem.
Potem, ko sem enkrat … Ko sem začel služit denar in se postavljat na noge, so želje izginjale in jih ni blo več. In je ostala samo še ideja »delej, delej, delej, da boš imel denar«. In potem sem ta denar porabu za stvari, k niti niso ble bistvene in ker nisem niti nikoli naredu načrta, cilja, kaj hočem čez 5 let, 10 let, niti nobene varčevalne sheme, nisem nikol prišparal niti tolk dnarja, da bi si lahko kupu neki tko velikega, da bi naredu en projekt ven iz sebe, ne vem, v mislih mam eno hišo alpa neki /…/ Tko, ti cilji in te želje so šli in jaz nisem zadovoljen, ker nisem teh sanj iz mladosti izpolnu in jim nisem sledil.«
13
Intervjuvanka Č želi doseči finančno neodvisnost od staršev, a se pri tem sooča z oviro:
»Jaz bi ful rada spremenila to, ful bi rada bla finančno bolj neodvisna, s tem res nisem zadovoljna. Ampak se mi zdi da to zarad tega ker je meni blo težko najt eno službo, k bi bla meni vsaj približno okej, v bistvu loh bi rekla da mam tko kar mal standarde, kaj bi rada delala, ane.« Prav tako intervjuvanka C pravi: »Sej dela, ne, tko kukr gledam, sej so, ampak samo po par mescov. Par mescov tle, par tam. Jaz bi bolj neki gvišnega, da je to to pol.« Pogostega prekarnega dela, s katerim se mladi na prehodu v odraslost v Sloveniji pogosto srečujejo (Zupančič in Sirsch, 2018), se torej posamezniki zavedajo in ga ne doživljajo kot nekaj pozitivnega.
Želje intervjuvanih in njihovi načrti za prihodnost se precej razlikujejo. Nekateri razmišljajo o šolanju in karieri, drugi o ustalitvi in naraščaju, tretji o širjenju obzorij.
Intervjuvanka Č pravi: »Ful bi rada s svojim fantom nadaljevala dober odnos in da bi se midva dobr počutla drug z drugim in da bi to, ka bi čutla, tud nardila. Ne vem, pogovarjala sva se na primer o poroki, to bi rada pač v prihodnosti, da bi se poročila, mela otroke, to bi rada v prihodnosti. Tko, a veš, take stvari. To mi je uno, a veš, da me res žene.« Tudi sogovornik D našteje konkretne želje: »Dobro opravljat svojo službo, sčasoma si nabavit svoje stanovanje alpa hišo, se preselit tja in živet srečno do konca svojih dni (smeh).« Intervjuvanec A pa si pušča več prostora: »Za v prihodnje gledam malo kam bi se šel šolat, mogoče bi šel v tujino naprej na kakšen malo bolj priznan faks, bom še videl.« Prav tako intervjuvanka B razmišlja širše in pravi. »Ful si želim spoznavat svet, ljudi in kulture in da me to razvija. Pa ja, to, da bi se manj sekirala in da bi bolj živela v trenutku. To.«
Kategorija: RABA DRUŽBENIH OMREŽIJ
Vsi sodelujoči v raziskavi imajo oblikovan najmanj en račun na najmanj enem od družbenih omrežij. Družbena omrežja sogovorci opisujejo kot nujno potrebna iz več razlogov – za izmenjavo študijskega in drugega gradiva, za ohranjanje stikov, kot
»kanal za predelovanje čustev«.
Intervjuvanec A pravi, da so družbena omrežja »nujno potrebna zato, ker vsi zapiski s faksa, vse gradivo, vse to funkcionira prek socialnih omrežji in če nimaš tega, se ne moreš povezovat.« Sogovornica B pa potrebo po ohranjanju računa na družbenem omrežju utemeljuje »k se mi zdi, da bi blo škoda zgubit stike s tistimi, k nimam njihove
14
telefonske številke in bi blo predrago z njimi si pisat pisma al neki. Večkrat mi je že pršlo prav, da sm recimo pršla v eno državo in sem bla tko »ej, ta živi tle, ga pokličem, si doma, se kej vidimo« in zdej če nimaš tega, ne, bi to odpadlo.« Intervjuvanka Č bolj slikovito opiše svojo izkušnjo. »V sredo prejšen teden sem mela en kolokvij, sem se mogla učit in sem bla čist pod stresom, ker js sm mela občutek da nč ne znam, nč ne razumem, kaj bom zdej … in s tem, pač, da sm se zamotla, sm šla mal po telefonu brskat, pač Facebook, Instagram, in kr mislim, da morem mal gledat to, da se mal zamotim, da dam misli stran, ane. In js mislim da to definitivno je pri meni način, k vem, da tud v preteklosti sem kdaj nardila, da če sm bla žalostna, sem si prižgala en žalosten film, da sem js to ven spravla in a veš, to, da sem mela eno uno posredno … en posreden kanal, da sm to predelala, če lahko temu tko rečem.«
Przybylski idr. (2013) ugotavljajo, da mladi, pri katerih je FOMO bolj izražen, pogosteje uporabljajo mobilni telefon med vožnjo, med poukom, pred spanjem ter med obroki.
Intervjuvani poročajo o rabi mobilnega telefona in socialnih omrežij v takšnih kontekstih, sogovornik E na primer pove: »Po socialnih omrežjih brskam pred spanjem, tko, za zabit čas. Nikol se ne udeležujem pogovora, ne komentiram, ampak samo gledam in v bistvu iščem …. Ustavim se pr kakšnih smešnih slikcah, razni memeti, kšne smešne objave, preberem in grem dalje.« Prav tako intervjuvanka Č omeni
»fulkrat posežem po telefonu že samo, če mi je dolgčas, če nimam kej delat, če se ne počutm najboljš, sam ne vem, kako nej temu sploh rečem, pa ne žalostna, ampak tko, pač mal melanholična mogoč, da mal pogledam. Pa v bistvu ja, za zapolnjevanje časa, recimo. Ne vem. To js zlo tko, če recimo mam čas, pa ne vem s čim nej ga točno zapolnem, pa recimo nočem delat za faks, nočem it ven, alpa pač da ne bi nč kej takega počela, bi bla samo notr…« Mobilni telefon kot sredstvo kratkočasenja navede tudi sogovornica B: »Js grem ponavadi za sprostitev malo ven, alpa vsaj na balkon v domu. Pa ja, tudi telefon pride zraven, čeprav ne delaš nič pametnega, ne, samo štrcaš tam gor in dol.«
Thomée, Härenstam in Hagberg v študiji (2011) poročajo, da se vsi sodelujoči počutijo dolžni biti dosegljivi 24 ur na dan, tudi ponoči. Medtem ko sodelujoči v študiji iz leta 2011 zaradi tega ne občutijo posebnega stresa, pa intervjuvani v moji raziskavi prisotnost na družbenih omrežjih brez izjeme označijo za obremenilno. Sogovornica C pravi: »Js to včasih kar izklopim vse, če ne me moti, ker stalno pogledujem proti telefonu.« Tudi intervjuvanec A opisuje podobno: »Ma dejansko to mi ni sprostitev,
15
dejansko so mi družabna omrežja malo … vsake tolk časa so mi malo preveč, so mi prej obremenitev ku sprostitev, ker maš dost stvari in pol vidiš milijon novic in informacij in te pol samo še… še bolj zakomplicira situacijo. Tko da sem zdej recimo izklopu vsa obvestila na vseh družabnih omrežjih, ker čene te stalno neki opominja.« Intervjuvanka B pravi, da jo obvestila motijo, ker »vedno pomislim 'in če je kej nujnega'. K se mi je že zgodilo da sem mela potiho telefon in nisem vidla, ko je bla ena nujna informacija, ne, tko 'tata je v bolnici' in to me še vedno muči. Vedno k zapiska te zmoti in avtomatsko pogledaš, moreš pogledat, tud če nč ni pomembnega. Kaj pa če bi blo kej?«
Posamezniki, ki ob pritisku 'biti neprestano dosegljiv' občutijo največ stresa, pogosteje poročajo o težavah v mentalnem zdravju (Thomée idr., 2011).
Raba spletnih družbenih omrežij postane odvisnost, ko postane del posameznikovega vsakdanjega življenja do te mere, da narekuje njegovo obnašanje in počutje (Zaremohzzabieh, 2014). Intervjuvanec E pravi, da se ob rabi družbenih omrežij počuti slabo, »ker brskam, namesto da bi spal. Ker vem, da bom zjutrej, ko se bom zbudu, zaspan, pa jezen, pa utrujen, ker sem bil predolgo pokonci. Ampak vseen to delam.«
Kategorija: DEJAVNO ŽIVLJENJE NA DRUŽBENIH OMREŽJIH
Uporabo in prisotnost na družbenih omrežjih delimo na aktivno ter pasivno rabo.
Aktivna raba vključuje klepete, deljenje fotografij, posodobitve statusov, objavljanje vsebine osebnega značaja, na kar se lahko drugi odzovejo s kometiranjem, všečkanjem in podobno. Pasivna raba se nanaša na brskanje, prebiranje objav drugih ljudi, pri čemer ni potrebno vložiti veliko truda (Thorisdottir idr., 2019). Raba družbenih omrežij se pri intervjuvanih razlikuje – nekateri redno objavljajo, se odzivajo na objave drugih in so nasploh aktivni na svojih profilih, drugi se objavam na družbenih omrežjih izogibajo. Sogovornike sem spraševala tudi po namenu objavljanja, sporočilu, ki ga želijo z objavo prenesti. Intervjuvanka B pravi, da objavlja zase: »Dobro premislim preden objavim, res, a bom to obžalovala? Recimo če je ena slika, trikrat prej vprašam, ne vem, vprašam fanta 'kaj se ti zdi, a sem to jaz?' Ja, verjetno najbolj to, da se vprašam preden objavim neko sliko, a sem to jaz, a je to ta prava B., al sem se postavla tko drugače samo za to sliko? Tudi rada delim vse z zamikom, tko, da počakam en mesc in pol šele objavim.« V nasprotju z njo je za objavami intervjuvanca A namen oglaševanja in širjenje prepoznavnosti: »Objavljam predvsem zarad promocije, ker
16
mam tak biznis, da moreš bit stalno aktiven, recimo na Facebook precej objavljam, kej tudi Instagram, ma da stalno neki … da se stalno, lahko bi rekli vsiljuješ pač informacijo, da pol ljudje pomislijo nate, ne.« Trditev sogovornika E postavi izjavo intervjuvanke B ter intervjuvanca A v drugačno luč, ko pravi: »Ne vem, zakaj ljudje objavljajo, jaz nikoli ne. Mogoče hočjo pod kontrolo met dogajanje. Ker ti zelo dobr premisliš, preden daš slikco na internet verjetno. In pol, ko daš slikco gor, si tko »evo me, v vsej svoji lepi podobi.« Sogovornik D pravi, da je nasploh bolj malo aktiven na družbenih omrežjih, če bi želel biti bolj dejaven pa »bi objavu kakšne stvari, ki so smešne, pa bi rad, da se tudi drugi smejejo alpa da privzamejo moj vidik skoz eno smešno izjavo.«
Vsi intervjuvani pripovedujejo o meji, ki jo postavijo pri objavljanju vsebine na družbena omrežja. Postavljena meja vsakemu posamezniku določa, katera vsebina je primerna za objavo, kaj je preveč osebne narave, posreduje preveč osebnih informacij, ali je preveč intimno. Intervjuvanec A pravi: »Neki ful osebnih stvari ne objavljam, vsaj ne kar je v zvezi z družino oz. tega, če kam gremo, tega ne objavljm. Mislim, da se držim tega, da se izogibam, da bi podajal kakšne informacije, konkretne informacije o sebi.«
Intervjuvanka Č pove, da o postavljanju meje osebnega veliko razmišlja in da ji je
»težko to razložit, ker še sama ne čist dober razumem. Ampak sebe kot Č. s tistimi velik večimi identitetami, k jih mam, ne vem, recimo punco svojega fanta, alpa hčerko, alpa teto … ne vem, itak je ful teh nekih identitet in bi pač … boljš mi je izpostavit samo sebe kot nekoga, k ma veliko zanimanje za teme o naravni negi kože in itak objavim kej takega, kar itak posega v zasebno življenje, ampak me prek tega noben ne more res poznat? Al spoznat?«
Ker spletna družbena omrežja uporabnikom ne omogočajo le oblikovanja profila in objav, temveč tudi pregledovanje profilov in objav drugih uporabnikov znotraj sistema (Boyd in Ellison, 2008), uporabniki omrežij veliko sporočajo tudi s svojo vpetostjo v odprte razprave, komentarji in podanimi všečki. Intervjuvanka C pove: »V kake politične debate se sploh ne spuščam, ne, tu se mi zdi brezveze. Se vsi samo kregajo neki.« Tudi intervjuvanec D pravi, da nikoli ne komentira ali všečka katerekoli objave, temveč zgolj opazuje in bere novice.
17 Kategorija: DRUŽBENI VIDIK
Kolikšno vlogo igra v svetu družbenih omrežij družba sama? Sogovornike sem povprašala o tem, kako doživljajo svojo vpetost v družbo prek družbenih omrežij.
Okolje, v katerem se posameznik giblje, močno vpliva na njegov odnos do družbenih omrežij, kar je razvidno tudi iz replik intervjuvanih. Intervjuvanka B svojo izkušnjo opiše tako: »Recimo na začetku, ko sem mela instagram, ne, na začetku gledaš, da objaviš sliko s perfektnim ozadjem, recimo v Ljubljani, na tromostovju in uno vse, je blo pač več všečkov, ne. Pol pa recimo objaviš eno k se smeješ, kjer si ti in si bil v Indoneziji, cel poten in umazan in tak, pa upade, ne. V bistvu gleda družba na to … ne to, kar si ti, ampak gleda vse tiste ideale, ne. In to me je začelo mene ful motit.« Tudi intervjuvanka C pove o podobni izkušnji z družbenimi omrežji: »Z eno prijatelco, k je mela ful malo všečkov, pa ful je bla lepa, pa ful lepa slika, pa ful je bla suha in vse in pol je rekla 'joj, zakaj jim nisem všeč, zakaj je tko' in se mi zdi tko ful nerealno, da bi ti zdej pa tisti všeček dejansko pomenu, da si nekomu pa zdej všeč al mu pa nisi. Mislim, kaj gledajo? Gledajo zunanjost, ne gledajo neke osebnosti.«
Mladi na prehodu v odraslost čutijo pritisk pokazati se v najboljši luči. Objavljanje na družbenih omrežjih doživljajo kot tekmovanje med uporabniki, kot pove intervjuvanka B: »Se mi zdi da dostikrat se dogaja ku eno tekmovanje na podlagi teh slik, ki se jih objavlja. Tekmovanje, kdo je srečnejši.« Podobnega mnenja sta tudi intervjuvanec E:
»Velik ljudi karkoli objavi, objavi zato, da bi dobili eno potrditev alpa sporočili svetu 'js pa to mam, js sem pa tam'.« ter intervjuvanka Č: »Sem dobila asociacijo … na ovce.
Zarad tega ker se mi zdi, da se s tem, ko deliš eno stvar, postavljajo neke norme, glede tega, kaj bi moral vsi drugi počet.«
Kot namen objavljanja na družbenih omrežjih intervjuvani pogosto omenjajo vključenost v širšo družbo, željo slediti aktualnemu dogajanju in biti informiran.
Intervjuvanka Č pravi, da je njen namen aktivne uporabe družbenih omrežij:
»Vključenost v družbo, bi rekla, da mogoče se lahko počutiš bolj vključenga, zarad tega ker si zmožen govorit o podobnih stvareh, kot ostali, ane. Na primer, lahko grem js pa začnem pogovor, ne vem, vidla sm to pa to stvar na internetu, ane, in je ful velik šans, da se bo tista oseba na to odzvala in da lahko pride do neke komunikacije.« Prav tako o občutku vključenosti oz. izključenosti v družbo govori intervjuvanka B: »Kdaj se kej pogovarjamo, pa mi recimo kolegica reče, ne vem, a si vidla profil od te in te in sem sam tko 'nimam pojma kdo je to' … ampak ja, mogoče pa se js počutm mal izključeno.«
18
Intervjuvanec E ob tem predstavi nasprotno stališče, saj pravi: »… js se počutim vključen ko sem z ljudmi tko v stiku, ane, da … pa tud če si na primer samo pišeš, je to en pogovor, k teče. Neka komunikacija, k je v obe smeri. Če pa nekoga ti sam spremljaš na instagramu, pa k samo, ne vem, gledaš, je v bistvu komunikacija samo z ene strani, pa to ne pomen neke velke vključenosti, no, vsaj za mene ne.«
Sprejetost v širšo družbo dva od intervjuvanih opisujeta kot občutek opaženosti.
Intervjuvanka Č pravi »se mi zdi, da če ti samo gledaš, te folk ne bo opazu in pol se to ful tko sliš… pač js hočem bit opažena kot oseba, zato morš tud objavt kdaj kej.«
Intervjuvanec E, ki zase pravi, da je pasiven uporabnik družbenih omrežij, se do iste tematike opredeljuje bolj oddaljeno in govori o svojih sovrstnikih: »Hočjo lajke met, bit videni, bit opaženi. Kontribuirat družbi in to po mojem, ne vem.«
Intervjuvani večkrat omenijo, da ob ogledu objave na profilu drugega uporabnika pričnejo svoj dan, dosežke, svoje življenje in sebe samega primerjati z dnevom, dosežki, življenjem, kot ga avtor objave prikazuje na družbenem omrežju.
Intervjuvanka Č situacijo opiše z naslednjimi besedami: »Če vem za koga, alpa zdej k sva bolj pr socialnih omrežjih, če vidš koga, k se seli. Je men to tud tko, ane, 'joj, on se seli, js sm še kar doma' … ane, se mi zdi, da mam ful v glavi eno uno … primerjanje, no. Itak se trudm ne primerjat, ampak ja, to je tko pol. K se mi zdi da kdaj to tud tko doživljam. Da vidim, da pr drugih se dogaja, pr men se pa kokr da ne.« Podobno svojo izkušnjo opiše tudi intervjuvanka B, hkrati pa se sprašuje o vsebini svojih objav in občutkih, ki jih le-te vzbujajo drugim: »Ja itak da je dober občutek, če ti nekdo napiše 'ja si lepa', ampak to je tko ful … neiskreno se mi zdi. Kot da vedno neki primerjamo, kako kdo zgleda, kaj kdo ma … Dosti je tega, da kolk ima on boljše življenje samo zato ker je tam nekje bil. Da ima on boljše življenje. Tega je ful. Na ljudi to ful vpliva. Je eno tako mišljenje 'ja morem it na Tajsko, morem met Gucci in pol bom uspel in če ne bom mel tega, ne bom uspel'. Tko 'uau, kaj ma on, kar js nimam', v tem smislu. Pa v bistvu on je samo ta en trenutek v dnevu objavu, pa js že primerjam, joj js pa še nisem bla tam. In pol sm začela razmišljat, da isto, če js objavim in pol začne nekdo komentirat 'uau, kje si ti zdej', da mu vzbujam neko slabo vest, oziroma občutek, da on si tega ne more privoščit.« Intervjuvanka C pove, da se je bolj dotaknejo objave, ki se vsebinsko povezujejo z njeno trenutno situacijo: »Tiste stvari, k jih nimaš, tiste pač hočeš met. In tiste stvari k si jo zares želiš, pa je nimaš, pa vidš da jo drugi majo … js zdej k
19
razmišljam, sm bl osredotočena na te, na te stvari k jih nimam, pa jih drugi majo. In je potem logično več negativnih občutij.«
Kategorija: ČUSTVENI ODZIVI
Sogovorniki so brez težav pripovedovali o čustvih in občutkih, ki jih doživljajo ob rabi spletnih družbenih omrežij. Izrazito pozitivnih občutkov niso izražali, intervjuvanka Č pove, da se po uporabi družbenih omrežij »ne počutim se bolš, ampak zdej k razmišljam, bi rekla, da se počutim recimo navidezno bolš, al pa vsaj tisto, kar sm js čutla prej, da ko js, ne vem, poskrolam, samo pozabim, da sm se tko počutla, mogoče kar mal potlačim, a veš.« Intervjuvanka B izpostavi pomen povratnih informacij na objave na družbenih omrežjih ter omeni razliko v čustvovanju, ko prejme pozitivno ali negativno povratno informacijo: »Recimo da mi reče fant 'ta slika je bla pa ful lepa', ja, uau, to mi je super in mi je lepo. Dosti bolj kot pa eden k ga sploh ne poznam alpa ga poznam samo tko na videz, takrat sem tko 'prou'. Je pa kontra, če mi kdo kej negativnega reče alpa napiše, takrat me pa vse prizadane in to ful.«
V pogovorih so večkrat omenjeni neprijetni občutki in nevoščljivost. Intervjuvanec A svoje misli ubesedi tako: »Mislm da je pri vseh pristotno mal foušije na začetku, če temu tko rečemo, predvsem če nisi tam še, kjer bi želel bit in če vidiš recimo, k majo to in sej pomojem kdaj se je zgodilo, da sm vidu druge, kaj delajo in sm bil mal … fouš pač, ampak vseeno nisem nikoli bil, da bi reku, da jim ne bi privošču tega, bil sem pa zmerej 'ja, js bi tudi tko'.« Podobno pove tudi intervjuvanec E: »Nisem slabe volje zaradi takih stvari. Mogoče sem bil včasih. Ampak niti ne slabe volje, ampak mogoče mal nevoščljiv. Alpa niti ne nevoščljiv, ampak v smislu 'kva se delaš, zakaj se pretvarjaš', ta, ki objavlja te slikce.«
Strah pred zamujanjem socialnih izkušenj intervjuvani večkrat omenjajo, s pojavom pa povezujejo neprijetne občutke. Intervjuvanka Č opiše: »Ena moja sodelavka je prejšn teden objavla, da je bla ne vem kje, v Zagrebu, na Dunaju, ne vem, nek. Da so šli lučke gledat, ane. In js ob tem sm sam tko 'a je to ena stvar, k bi jo js hotla sama?' se mi zdi, da je ful odvisn, kako se js odzovem na kakršnokol objavo. Na primer, ona je objavla lučke in kuhančka in vse in js s v glavi rečem 'ne, sej js tega nočem, men je vseen, ti si pač šla, lepo se mej, whatever', ampak še vseen se mi zdi, da tud če pravš, no, da tud če js rečem, da tega ne želim, je pa še vseen en delček tko ja kaj če bi pa js tud
20
šla. Mal je pa tud če so stvari povezane bolj z mojo življenjsko situacijo, k je pa ena punca, k je isti letnik k js, midve, k je lihkar rodila in sem bla sam tko 'mmmm, js bi tud dojenčka mela' in tuki, tuki je uno. In se mi zdi, da takrat se ne počutim nč boljš. Itak poskušam bit za njo vesela, ker itak, je dobila otroka, valda, zraven sem pa tko 'ja kaj pa js, no'.« O prav takšnih občutkih poročata tudi intervjuvanka B: »Drugi ljudje počnejo stvari in to delijo, js sm pa, kaj, ne vem, obstala na mestu al kaj.« ter intervjuvanka C:
»To ful zbija samozavest. Ko ti vidiš, kaj je nekdo nardil, kje nekdo je, ti pa nisi niti približno še tam.«
Intervjuvanci moškega spola o negativnih občutkih ob uporabi družbenih omrežij ne poročajo v tolikšni meri. Intervjuvanec A deli svojo izkušnjo strahu in zaskrbljenosti ob družbenih omrežjih: »Bolj pa je bil ta strah, zdej k sm izklopu notificatione, k me je prej stalno neki obveščalo, ja ta ti je komentiral to, uni ti je lajkal uno, bolj je bil ta strah, ne, da kdaj kej, ne vem, kar ne bi želel, da se objavi, recimo, da bi pristalo na omrežjih in js tega ne bi vidu. Bolj me je to skrbelo. Da ne bi takoj odreagiral in bi … ja, no.«
Intervjuvanec E FOMO opiše s svojimi besedami: »Iz tebe izvab željo po izkušnji, k je v tem trenutku ne moreš met. Ker itak se mi zdi, da smo ljudje nekak tko sprogramirani, da hočmo bolš, da hočmo drgač, da hočmo napredvat, da hočmo …«
21
3.5 Odgovori na raziskovalna vprašanja
Ali in kako intervjuvanec opiše strah pred zamujanjem socialnih izkušenj?
Nihče od mojih sogovornikov ni pojava FOMO poimenoval z besedami »strah pred zamujanjem socialnih izkušenj«, kar je povsem razumljivo in pričakovano. Przybylski in drugi (2013, str. 1841) FOMO definirajo kot »skrb posameznika, da drugi doživljajo prijetne izkušnje, pri katerih sam ni prisoten«. Pojav eden od intervjuvanih v raziskavi opiše kot nezaupanje in dvom vase, velikokrat pa je v pogovorih omenjeno primerjanje, do katerega prihaja na podlagi objav na družbenih omrežjih. Posamezniki svoje življenje, dosežke in imetje primerjajo z življenjem, ki ga drugi uporabniki predstavljajo na socialnih omrežjih, in to v njih vzbuja negativne občutke. Intervjuvanim v raziskavi se zdi, da so obstali na mestu ter da se jim v življenju nič ne dogaja. Zaznati je skrb, strah, da drugi doživljajo nekaj, česar intervjuvani ne. O strahu govorijo posredno, FOMO pogosto opisujejo tudi kot čustvo nevoščljivosti.
Kako se strah pred zamujanjem socialnih izkušenj pri intervjuvancu odraža v vedenju, mišljenju in občutenjih?
Vsi intervjuvani povejo, da občasno brskajo po mobilnem telefonu (družbenih omrežjih) brez specifičnega namena ali cilja ter da si težko predstavljajo dan brez tehnologije.
Zavračajo možnost zasvojenosti od mobilnega telefona, kljub temu da se v mnogih pripovedih občuti prav zasvojenost, kot jo opredeljuje Nacionalni inštitut za javno zdravje (b.d.): ponavljanje določenega vedenjskega vzorca iz dneva v dan, kar postane središče razmišljanja in dogajanja v življenju zasvojenega. Intervjuvani posegajo po mobilnih telefonih pred spanjem in takoj po tem, ko se zbudijo, med poslušanjem predavanj na fakulteti, nekateri so po telefonu posegli tudi med samim intervjujem. V večini se svojih dejanj zavedajo in opisujejo negativne občutke, ki jih brskanje po socialnih omrežjih vzbuja v njih. Poleg trenutnega slabega počutja zaradi
»zapravljenega časa« intervjuvani poročajo tudi o učinkih brskanja po družbenih omrežjih na dolgi rok. Opažajo, da so manj samozavestni, hkrati pa si postavljajo višje in velikokrat težko dosegljive življenjske cilje, saj želijo slediti idealom, ki jim jih preko socialnih omrežij vsiljuje družba. Vsa zgoraj našteta vedenja, mišljenja, občutenja še ne nujno določajo pojava strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj. So pa lahko
22
pokazatelj, da pogosta raba družbenih omrežij vnaša v življenje posameznikov poleg prijetnih tudi nelagodna občutja.
Ali intervjuvanca strah pred zamujanjem socialnih izkušenj ovira v vsakdanjem življenju?
Sodelujoči v raziskavi so strah pred zamujanjem socialnih izkušenj v večini povezali z družbenimi omrežji in aktivno uporabo le-teh. Pojma se med seboj prepletata in skoraj nemogoče je govoriti o FOMO, zanemariti pa pomen, ki ga pri tem igrajo družbena omrežja. Intervjuvani v raziskavi so omenili družbena omrežja kot oviro, predvsem zaradi nenehnega obveščanja o dogajanju. Le-to jim predstavlja obremenitev in motnjo med opravljanjem vsakdanjih aktivnosti. Sogovorniki opisujejo dvojnost družbenih omrežij; zaradi stresa in negativnih občutkov, ki jih družbena omrežja v njih vzbujajo, bi se od uporabe le-teh radi oddaljili, hkrati pa se zavedajo mnogih ugodnosti, ki jih prisotnost na družbenih omrežjih prinaša. Mreženje olajša povezovanje s sošolci ter izmenjavo študijskega gradiva, pomaga ohranjati stike s širšim krogom ljudi, splet je vir novic in podobno. Sklepam, da tudi FOMO dojemajo podobno – včasih kot oviro, ki pa ima tudi nekatere pozitivne učinke. Zaradi strahu, da drugi doživljajo bolj izpolnjujoče izkušnje, si mladi na primer postavljajo višje cilje in mnogokrat stopijo izven svoje cone udobja.
Ali intervjuvanec meni, da strah pred zamujanjem socialnih izkušenj utrjuje značilnosti mladih na prehodu v odraslost?
Mladi na prehodu v odraslost se pogosto srečujejo z nestabilnostjo na različnih življenjskih področjih, svojo identiteto še oblikujejo in iščejo, kdo pravzaprav so (Arnett, 2000). Intervjuvani v raziskavi razmišljajo o sebi in oblikujejo svojo osebnost, raziskujejo pa tudi sebe kot družbeno bitje. Pogosto omenjajo okolje, družbo in občutek sprejetosti v družbi kot pomemben dejavnik lastnega blagostanja. Neprijetni občutki ter skrb, da drugi doživljajo bolj izpolnjujoče izkušnje, se pri intervjuvanih poglabljajo, kadar razmišljajo o sebi kot o družbenem bitju, ki si želi pripadati. Povejo, da jim priznanje in odobravanje drugih veliko pomeni. Arnett (2000) pravi, da imajo mladi na prehodu v odraslost visoke ambicije in svoje življenjske cilje zastavljajo visoko.
Pogosto primerjanje z vrstniki povezujem tudi z ambicioznostjo posameznikov.
Intervjuvani povejo, da se ob uporabi družbenih omrežij pogosto ustvari občutek tekmovalnosti na podlagi objav – kdo je dosegel več, bolje. Na oblikovanje identitete
23
in iskanje lastnega smisla intervjuvanih objave drugih ljudi zelo vplivajo, saj čutijo pritisk pokazati, da so srečni.
V povezavi s katerimi področji življenja intervjuvanec govori o strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj?
Vsak intervjuvani opisuje občutke strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj v povezavi s prioritetami, ki jim sledi v trenutnem obdobju življenja. Intervjuvanka Č v začetni fazi spregovori o pomenu bližnjih oseb v njenem življenju, pove, da si želi ustaljenega življenja s partnerjem ter družino. Kasneje večkrat omeni negativne občutke ob novicah te tematike – slabo se počuti, ko zanosi njena sodelavka, neprijetno ji je, ko se sošolka s partnerjem seli v stanovanje. Intervjuvanka jasno opiše občutek, da zamuja z doseganjem pomembnih prelomnic v življenju ter da jo sovrstniki pri tem »prehitevajo«. Intervjuvance skrbi, da ne doživljajo tako izpolnjujočih izkušenj kot drugi, ko objave drugih prikazujejo potovanja, izlete, nasploh lagoden stil življenja.
Prav tako strah pred zamujanjem socialnih izkušenj povečujejo objave akademskih dosežkov, na primer uspešno opravljena diploma ali magisterij, opravljen tečaj ali obiskano izobraževanje.
24
4. ZAKLJUČKI
Pripadati skupnosti, počutiti se varno, ljubljeno, sprejeto, vključeno, to so želje vsakega posameznika. Skupnost kot socialni sistem, ki se samoustvarja in samoohranja, tako kot mnogi drugi družbeni pojavi, občuti posledice globalizacijskih, pluralizacijskih, individualizacijskih sprememb v družbi (Jeriček in Kordeš, 2003). Individualizirano naravnanost družbe občutijo in opisujejo tudi mladi, ki so sodelovali v raziskavi; »Folk se je zlo potuhnu vase, skrivajo se. Postajajo zmerej manj odprti, vejo, kaj je 'dober dan' rečt enmu, ampak it vprašat koga za pot je pa že drugo, bojo oni raj sami pobrskal ...« Zaradi pogostejših migracij, mešanja kultur, večje mobilnosti so mladi danes skoraj prisiljeni oblikovati virtualne skupnosti, ki so odprte, fluidne in ne nujno vezane na prostor. Takšne skupnosti oblikujejo na spletu, pogosto prek socialnih omrežij. Razlog za svojo dejavnost na družbenih omrežjih jasno opredelijo – želijo si »vključenost v družbo, bi rekla, da mogoče se lahko počutiš bolj vključenga, zarad tega ker si zmožen govorit o podobnih stvareh kot ostali, ane.« Pohl in Walther (2007) pravita, da se odgovornost za socialno vključenost mladih prelaga zgolj na mlade same in se do pojma »aktivacija« (t.j. hitra vključitev v polje dela) kritično opredeljujeta, saj le-ta socialno vključenost v sodobnem času zagotavlja le, če »posamezniki prevzamejo polno odgovornost za lastna življenja in za lastne izobraževalne ter siceršnje biografske poti ter za vključitev na trg dela« (Pohl in Walther, 2007, str. 540). Njuno kritičnost podprejo tudi odgovori mladih na prehodu v odraslost, iz katerih je razvidno, da svoje zadovoljstvo povezujejo z možnostjo dela in posledično finančno neodvisnostjo, pri čemer pa jim širša družba ni v pomoč; »Trenutno sem kar zadovoljen, ker sem dobil faks, k mi je dejansko všeč, k mi omogoča, da lahko delam zraven.«; »Nikoli nisem bil zadovoljen. Zmeri sem hotu še več. Mislim, da sem skoz leta izgubu idejo, kaj sploh hočem. Ko sem bil mlajši, sem mel jasno začrtane cilje, niti ne cilje, ampak želje, kaj hočem. Potem, ko sem enkrat začel služit denar in se postavljat na noge, so želje izginjale in jih ni blo več. In je ostala samo še ideja 'delej, delej, delej, da boš imel denar'.« Š. Razpotnik (2014, str. 64) piše, da se »bremena ekonomske in socialne krize prelagajo na pleča posameznikov, ki se potem poskušajo po svojih najboljših močeh z njimi tudi spopadati«, pri čemer pa jim manjka zavest, da niso edini, ki se s tem soočajo. Rezultati raziskave sporočajo, da se mladi na prehodu v odraslost vrtimo v začaranem krogu; želimo pripadati in biti vključeni v širšo družbo, to nezadovoljeno potrebo kompenziramo z ustvarjanjem novih socialnih prostorov
25
(virtualnih skupnosti), pri čemer pa še vedno čutimo pritisk paradigme individualne odgovornosti in smo zato, kot pravi M. Ule (2002, str. 30) »množice posameznikov, kjer se vsak zase poteguje za čim boljši življenjski prostor /…/« ter zato ne čutimo pripadnosti družbi, po kateri tako hlepimo.
Kot socialna pedagoginja v središče svojega dela postavljam družbeno pogojen življenjski položaj posameznikov in se sprašujem, kje smo kot družba zgrešili, da toliko mladih izraža potrebo po zatekanju v virtualne skupnosti družbenih omrežij in se ne počuti vključeno v okolje, ki naj bi jim zagotavljajo varnost in sprejetost? Vrsto procesov, zaradi katerih so posamezniki vključeni ali izključeni iz aktivne participacije v širši družbi, nam lahko pomaga razumeti pojem socialne kohezije. Socialna kohezivnost je »povezanost med posamezniki in socialnimi skupinami, ki pospešuje sodelovanje in pravično razdelitev tako v družini kot širše v skupnosti in na državnem nivoju« (Zrim Martinjak, 2006, str. 40). Heyneman (2000, po Zrim Martinjak, 2006, str.
40) posebej poudari možnosti krepitve socialne kohezije prek izobraževanja, s
»posredovanjem znanja o socialnih vedenjih in posledicah neupoštevanja t.i.
družbenih dogovorov«. Tu pomembno vlogo prevzemajo socialni pedagogi, zaposleni v vzgoji in izobraževanju ter v neprofitnem sektorju na področju mladinskega dela.
Šole, mladinski centri, vzgojni domovi, mladinski domovi idr. kot socialni prostori nudijo možnosti za pridobivanje socialnih izkušenj, neposredno učenje o odnosih in reševanju konfliktov. Socialni pedagog lahko tako pomembno vpliva na socialno kohezivnost družbe. Naloga socialnega pedagoga je v tem kontekstu vzgoja družbe kot celote, hkrati pa tudi ozaveščanje mladih o njihovem delu odgovornosti pri določenem družbenem problemu. Reševanje družbenih problemov je smiselno le v vzajemnem prilagajanju obeh strani, manjšinske in večinske, kot pravi N. Zrim Martinjak (2006).
V procesu raziskovanja sem se soočala s pomanjkanjem strokovne literature na področju obravnavane tematike, prav tako pa sem ugotavljala, da intervjuvani izpostavljajo vidike, ki so v drugih raziskavah zanemarjeni. V tem vidim prednost svoje raziskave – kvalitativna metodologija in bolj oseben pristop k raziskovanju sta mi omogočila poglobljen pogovor o tem, kako strah pred zamujanjem socialnih izkušenj občutijo mladi na prehodu v odraslost. Raziskava prikazuje, kako kompleksen in družbeno pogojen pojav je strah pred zamujanjem socialnih izkušenj. Ponuja vpogled v razmišljanje in čustvovanje mladih na prehodu v odraslost in izpostavlja pomen vključenosti v širšo družbo ter pomen zmerne rabe mobilnih telefonov in družbenih
26
omrežij za ohranjanje mentalnega zdravja mladih. Socialna pedagogika kot stroka usmerja svoje delovanje na ranljive skupine in posameznike z izstopajočim vedenjem, kar pogosto pomeni spregledanost posameznikov, ki ne izstopajo. Strah pred zamujanjem socialnih izkušenj je pojav, ki se ne kaže v posebej izstopajočem vedenju.
Menim, da je tudi mladostnikova prekomerna raba mobilnega telefona, ki lahko vodi v odvisnost, s strani staršev ali skrbnikov pogosto zanikana. Socialnim pedagogom zato priporočam več dela na preventivi in ozaveščanju mladih o pojavu FOMO. Priporočam učenje mladih o socialni koheziji in družbeni odgovornosti.
Ob zaključevanju diplomskega dela se mi postavlja še kup vprašanj, med drugim razmišljam o mladih, katerih življenjska pot ni enaka večinski. O mladih v zavodih za prestajanje kazni v zaporu, vzgojnih in prevzgojnih domovih, mladinskih domovih ter drugih totalnih ustanovah in institucijah. Ali in kako se posamezniki, katerih življenjska situacija je tako drugačna, spopadajo z občutki, da zamujajo določene socialne izkušnje? Kaj pa mladi šibkejšega socialno ekonomskega statusa, ki si mobilnega telefona ne morejo privoščiti oz. si ga težje privoščijo? V kolikšni meri strah pred zamujanjem socialnih izkušenj vpliva na akademske dosežke mladih na prehodu v odraslost? Možnosti za nadaljnje raziskovanje se ponujajo kar same.
K raziskovalnemu delu sem pristopila z namenom dobiti vpogled v življenje posameznikov in njihovo doživljanje strahu pred zamujanjem socialnih izkušenj. Ob začetku pisanja diplomskega dela se še nisem zavedala širine zastavljenega problema, ki pravzaprav to ni. Je bolj ko ne le družbeni pojav, ki se v sodobnem času odraža v pogosto prekomerni rabi družbenih omrežij. Prava težava se pojavi, ko tovrstno dogajanje postavimo v shemo današnje družbe. Socialni pedagogi, kot most med posamezniki in družbo, imamo pomembno nalogo opozarjanja na pomen socializacije v družbi. Zdravi odnosi, asertivna komunikacija in empatija so kompetence, ki bodo človeka ohranjale človeškega, ne glede na spremembe, ki se bodo v družbi nedvomno dogajale.
27
5. VIRI IN LITERATURA
Alt, D. (2018). Students wellbeing, fear of missing out and social media engagement for leisure in higher education learning environments. Current Psychology, 37, 128–
138. https://doi.org/10.1007/s12144-016-9496-1
Arnett, J. J. (2000). Emerging Adulthood: A Theory of Development From the Late Teens Trough the Twenties. American Psychologist, 55(5), 469–480.
https://doi.org/10.1037/0003-066X.55.5.469
Baumeister, R. in Leary, M. (1995). The Need to Belong: Desire for Interpersonal Attachments as a Fundamental Human Motivation. Psychological Bulletin 117(3), 497 – 529. https://doi.org/10.1037/0033-2909.117.3.497
Bjornsen, C. A. (2018). Social Media Use and Emerging Adulthood. V M. Zupančič, in M. Puklek Levpušček (ur.). Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave (str.
223–263). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Boyd, D. M. in Ellison, N. B. (2008). Social Network Sites: Definition, History and Scholarship. Journal of Computer-Mediated Communication, 13, 210–230.
https://doi.org/10.1111/j.1083-6101.2007.00393.x
Coyne, S. M., Padilla-Walker, L. M. and Howard, E. (2013). Emerging in a Digital World: A Decade Review of Media Use, Effects, and Gratifications in Emerging Adulthood. Sage journals 1(2), 125–137. https://doi.org/10.1177/2167696813479782 Flick, U. (2007). Designing Qualitative Research.
https://dx.doi.org/10.4135/9781849208826.n1
Grohol, J. (2018). FOMO Addiction: The Fear of Missing Out. Psych Central.
Pridobljeno s: https://psychcentral.com/blog/fomo-addiction-the-fear-of-missing-out/
Hampton, K. N., Goulet, L. S., Rainie, L., in Purcell, K. (2011). Social networking sites and our lives. Washington, DC: Pew Internet & American Life Project. Dostopno na:
https://wijvan.winkwaves.com/documents/2668/PIP_- _Social_networking_sites_and_our_lives.pdf
28
Jeriček, H. in Kordeš, U. (2003). Smernice za delovanje v skupnosti in s skupnostjo.
Socialna pedagogika. 7(2), 205–226.
Kemp, S. (2020). Digital 2020: Global Digital Overview. Dostopno na:
https://datareportal.com/reports/digital-2020-global-digital-overview
Kordeš, U. in Smrdu, M. (2015). Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Univerza na Primorskem. Dostopno na: http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6963-98- 5.pdf
Krajnčan, M. in Bajželj, B. (2007). Digitalni mediji v socialno pedagoškem prostoru. V M. Krajnčan, D. Zorc Maver in B. Bajželj (ur.). Socialna pedagogika – med teorijo in prakso (str. 121–130). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kuhar, M. (2011). Značilnosti prehodov v odraslost v Sloveniji. V M. Kuhar in Š.
Razpotnik (ur.), Okviri in izzivi mladinskega dela v Sloveniji (str. 12–48). Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Lavrič, M. (ur.), (2011). Mladina 2010; Družbeni profil mladih v Sloveniji. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino.
Milivojević, Z. (2008). Emocije; Razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad: Daniel Print.
Nacionalni inštitut za javno zdravje. (b.d.). Pridobljeno s:
https://www.nijz.si/sl/anksioznost-ali-tesnoba
Nacionalni inštitut za javno zdravje. (b.d.). Pridobljeno s:
https://www.nijz.si/sl/vedenjske-zasvojenosti
Nadkarni, A. in Hofmann, S. G. (2012). Why do people use Facebook? Personality and Individual Differences, 52(3), 243–249.
https://doi.org/10.1016/j.paid.2011.11.007
Pohl, A. in Walther, A. (2007). Activating the disadvantaged. Variations in addressing youth transitions across Europe. International Journal of Lifelong Education. 26(5), 533–553. https://doi.org/10.1080/02601370701559631
