UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Diplomsko delo
ANALIZA RAČUNOVODSKIH IZKAZOV S KAZALNIKI IZBRANIH PREVOZNIŠKIH PODJETIJ
Anja Marolt
Ljubljana, junij 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Diplomsko delo
ANALIZA RAČUNOVODSKIH IZKAZOV S KAZALNIKI IZBRANIH PREVOZNIŠKIH PODJETIJ
Kandidatka: Anja Marolt Vpisna številka: 04170309
Študijski program: visokošolski strokovni študijski program Uprava prva stopnja Mentorica: doc. dr. Tatjana Stanimirović
Ljubljana, junij 2021
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA
Podpisana Anja Marolt, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa Uprava prva stopnja, z vpisno številko 04170309, sem avtorica diplomskega dela z naslovom Analiza računovodskih izkazov s kazalniki izbranih prevozniških podjetij.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
‒ je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
‒ sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
‒ sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;
‒ sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu;
‒ se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. list RS, št. 21/95), kršitev pa se sankcionira tudi z ukrepi po pravilih Univerze v Ljubljani in Fakulteto za upravo;
‒ se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za upravo;
‒ je elektronska oblika identična s tiskano obliko diplomskega dela ter soglašam z objavo dela v zbirki Dela FU.
Diplomsko delo je lektorirala: Lucija Rus Ljubljana,
Podpis avtorice:
POVZETEK
Vsako podjetje deluje z namenom doseganja maksimalnih poslovnih učinkov. Razmere na sodobnih trgih pa zahtevajo od podjetij optimizacijo lastnega poslovanja in spremljanje le- tega preko finančnih oz. računovodskih podatkov tudi za konkurenco. S finančno analizo pridemo do ocene ekonomskega položaja podjetja, ki pripomore k sprejemanju nadaljnjih odločitev o poslovanju podjetja.
V diplomski nalogi sem s pomočjo računovodskih kazalnikov analizirala poslovanje desetih največjih transportnih podjetij v Sloveniji za obdobje od leta 2017 do leta 2019. Podrobneje sem opredelila ekonomski položaj transportne dejavnosti, finančno analizo poslovanja ter analizo s kazalniki. Raziskava temelji na javno objavljenih računovodskih poročilih, pri katerih sem izhajala iz podatkov bilance stanja in izkazov poslovnih izidov.
Diplomska naloga je razdeljena na dva dela; teoretični in raziskovalni del. V teoretičnem delu so predstavljeni osnovni pojmi transportne dejavnosti, splošna določila Slovenskih računovodskih standardov (2016), računovodski izkazi in Pravila skrbnega računovodenja (PSR 8), ki definirajo kazalnike. V raziskovalnem delu sem s pomočjo izbranih kazalnikov analizirala finančno stanje izbranih podjetij v preteklosti in naredila primerjavo med podjetji na podlagi rezultatov izračunov. S pridobljenimi podatki sem izračunala delež dolžniškega financiranja, stopnjo odpisanosti opredmetenih osnovnih sredstev, gospodarnost poslovanja in dobičkonosnost poslovanja.
Z računovodsko analizo sem prišla do ugotovitev, da so nekatera transportna podjetja bolj zadolžena, vsa podjetja so poslovala uspešno in dobičkonosno v opazovanem obdobju.
Diplomsko delo podaja vpogled v finančno poslovanje najuspešnejših prevozniških podjetij v Sloveniji, kar utegne imeti koristi tako za posamezne prevozniška podjetja kot tudi širše družbene koristi.
Ključne besede: finančna analiza poslovanja, bilanca stanja, izkaz poslovnega izida, izkaz denarnih tokov, računovodski kazalniki.
ABSTRACT
ANALYSIS OF FINANCIAL STATEMENTS WITH FINANCIAL INDICATORS IN THE SELECTED TRANSPORTATION COMPANIES
Each company strives to achieve the best business efficiency. The modern market conditions demand business optimization and its continuous scrutinization with the help of financial and accounting data as well as the reviewing of the competition. The market is increasingly competitive, which also demands flexibility in adapting to the changing market conditions. An estimation of a company’s economic situation is uncovered through a financial analysis, which helps deciding about the future of the business.
In the thesis, a financial analysis of the ten biggest transportation companies in Slovenia was undertaken using financial indicators, with a focus on their business from 2017 to 2019.
The economic situation of the transportation industry, a business’ financial analysis and an analysis using financial indicators are outlined in detail. The research was based on publicly accessible accounting reports, balance sheets and income statements.
The theoretical part of the thesis covers the basic concepts of the transportation industry, requirements stated in the Slovenian Accounting Standards (2016), financial statements and Good Accounting Practice, which defines the financial indicators. The second part is dedicated to the research of the selected companies’ financial situation in the predetermined period of time using the financial indicators and data comparison. Based on the obtained information, we calculated the extent of debt financing, accumulated depreciation rate of tangible fixed assets, operational efficiency of a company and profitability.
The results showed that some transportation companies are more indebted than others, however, each company was profitable and effective in their business operations from 2017 to 2019. The thesis offers a valuable insight into the companies' financial management, which can be beneficial to various transportation companies and others.
Keywords: financial analysis of business, balance sheet, income statement, cash-flow statement, financial indicators.
KAZALO
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA ... iii
POVZETEK ... v
ABSTRACT ... vi
KAZALO PONAZORITEV ...ix
KAZALO GRAFIKONOV ...ix
KAZALO TABEL ...ix
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ... x
1 UVOD ... 1
2 EKONOMSKI VIDIK TRANSPORTNE DEJAVNOSTI ... 3
2.1 POVPRAŠEVANJE PO PREVOZNIH STORITVAH ... 3
2.2 OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN V DEJAVNOSTI CESTNEGA PREVOZA ... 4
2.3 VPLIV CESTNO PREVOZNE DEJAVNOSTI NA MAKROEKONOMSKE PODATKE ... 5
3 RAČUNOVODSKI IZKAZI KOT OSNOVA ZA ANALIZO POSLOVANJA ... 7
3.1 BILANCA STANJA ... 8
3.2 SREDSTVA ... 9
3.3 OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV ... 10
3.4 IZKAZ POSLOVNEGA IZIDA ... 12
3.5 IZKAZ DENARNIH TOKOV ... 14
4 RAČUNOVODSKA ANALIZA S KAZALNIKI ... 16
4.1 METODA IZRAČUNAVANJA KAZALNIKOV ... 17
4.2 KAZALNIKI STANJA FINANCIRANJA ... 18
4.3 KAZALNIKI STANJA INVESTIRANJA ... 19
4.4 KAZALNIKI VODORAVNE FINANČNE SESTAVE... 20
4.5 KAZALNIKI OBRAČANJA ... 21
4.6 KAZALNIKI GOSPODARNOSTI ... 21
4.7 KAZALNIKI DONOSNOSTI ... 23
4.8 KAZALNIKI DODANE VREDNOSTI ... 24
4.9 KAZALNIKI DENARNEGA IZIDA ... 25
5 RAČUNOVODSKA ANALIZA S KAZALNIKI IZBRANIH PREVOZNIŠKIH PODJETIJ .... 26
5.1 PREDSTAVITEV PODJETIJ ... 26
5.2 REZULTATI ANALIZE S KAZALNIKI STANJA FINANCIRANJA ... 26
5.3 ANALIZA STOPNJE ODPISANOSTI OPREDMETENIH OSNOVNIH SREDSTEV ... 29
5.4 ANALIZA GOSPODARNOSTI POSLOVANJA ... 31
5.5 ANALIZA DOBIČKONOSNOSTI POSLOVANJA ... 32
6 REZULTATI ANALIZE ZA DESET NAJVEČJIH TRANSPORTNIH PODJETIJ ... 35
7 ZAKLJUČEK ... 37
LITERATURA IN VIRI ... 40
PRILOGE ... 44 PRILOGA 1: FINANČNI PODATKI POTJETIJ X ... 44
KAZALO PONAZORITEV
KAZALO GRAFIKONOV
Grafikon 1: Povprečna dobičkonosnost poslovanja 2017–2019 ... 34
KAZALO TABEL
Tabela 1: Bilanca stanja ... 9Tabela 2: Oblike izkaza poslovnega izida ... 13
Tabela 3: Oblike izkaza denarnih tokov ... 15
Tabela 4: Temeljni kazalniki financiranja ... 19
Tabela 5: Temeljni kazalniki investiranja ... 19
Tabela 6: Temeljni kazalniki vodoravne finančne sestave ... 20
Tabela 7: Temeljni kazalniki obračanja ... 21
Tabela 8: Temeljni kazalniki gospodarnosti ... 22
Tabela 9: Temeljni kazalniki donosnosti ... 23
Tabela 10: Temeljni kazalniki dodane vrednosti ... 24
Tabela 11: Temeljni kazalniki denarnega izida ... 25
Tabela 12: Primerjava transportnih podjetij ... 26
Tabela 13: Analiza dolžniškega financiranja ... 27
Tabela 14: Stopnja odpisanosti opredmetenih osnovnih sredstev ... 30
Tabela 15: Gospodarnost poslovanja ... 31
Tabela 18: Rezultati dobičkonosnosti poslovanja ... 33
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
AJPES Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve BDP bruto domači proizvod
NC nabavna cena
PČR pasivne časovne razmejitve PSR Pravila skrbnega računovodenja ROS dobičkonosnost poslovanja SRS Slovenski računovodski standardi ZGD Zakon o gospodarskih družbah
1 UVOD
Vsako podjetje, ki deluje na trgu, mora imeti jasno zastavljene cilje poslovanja. Za uspešno delovanje morajo podjetja redno spremljati svoje poslovanje tako z vidika uspešnosti kot tudi z vidika finančnega položaja, saj s tem podjetja dosegajo bolj kakovostno in učinkovito poslovanje ter večjo finančno stabilnost.
Transportna panoga je izredno razširjena dejavnost na notranjem in mednarodnem trgu.
Vsako leto število družb s tovrstno dejavnostjo naraste, kar posledično povzroči veliko konkurence. Tovrstna transportna podjetja so tako še bolj podvržena spremljanju razmer na trgu in prilagajanju ciljni skupini, da bi zadovoljiti njihove potrebe, kar vpliva na končni dobiček podjetij. Glede na številčnost transportnih podjetij, sem raziskavo morala omejiti.
V diplomski nalogi sem zato primerjala največja transportna podjetja v Sloveniji, da bi se seznanili z razlikami med njimi.
Namen diplomske naloge je natančneje prikazati premoženjsko-finančni položaj in uspešnost podjetij v transportni dejavnosti, ki predstavlja pomembno panogo, kar zadeva število zaposlenih kot tudi ustvarjeni prihodek in dobiček v državi. Cilj diplomske naloge je opraviti računovodsko analizo za deset največjih (po kriteriju števila zaposlenih) transportnih podjetij v Sloveniji na podlagi kazalnikov. Kazalniki so izračunani in primerjani na podlagi podatkov za poslovna leta 2017–2019.
Diplomsko delo preverja zastavljene hipoteze:
‒ H1: Povprečni koeficient zadolženosti desetih največjih prevozniških podjetij v Republiki Sloveniji se je v obdobju od 2017 do 2019 povečeval.
‒ H2: Povprečna stopnja odpisanosti opredmetenih osnovnih sredstev se je v desetih največjih prevozniških podjetij v Republiki Sloveniji v obdobju od 2017 do 2019 zmanjševala.
‒ H3: Povprečna gospodarnost desetih največjih transportnih podjetij v Republiki Sloveniji se je v obdobju od 2017 do 2019 povečevala.
‒ H4: Dobičkonosnost poslovanja desetih največjih transportnih podjetij v Republiki Sloveniji se je v obdobju od 2017 do 2019 zmanjševala.
Diplomsko delo se osredotoča na analizo razpoložljivih javnih podatkov o poslovanju slovenskih transportnih podjetij, ki delujejo tako v notranjem kot mednarodnem prometu.
V diplomskem delu sem na podlagi metode deskripcije najprej pregledala literaturo domačih in tujih avtorjev, s pomočjo katere je predstavljen teoretični del transportne dejavnosti in njen ekonomski in makroekonomski položaj v domačem gospodarstvu v izbranem časovnem obdobju. Predstavljeni so temeljni pojmi računovodstva, trije osnovni
finančni izkazi in njegove značilnosti, ki vplivajo na raziskovalni del in lažje razumevanje le- tega.
V empiričnem delu so uporabljeni podatki o računovodskih kategorijah iz izkazov bilance stanja ter izkaza poslovnega izida za izbrana podjetja, ki so javno dostopni na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). S pomočjo pridobljenih podatkov se preverja zastavljenost omenjenih hipotez.
Diplomsko delo se zaključi s sklepi in ugotovitvami rezultatov analize, s pomočjo katerih se ovrednoti zastavljene hipoteze. Izpostavljene so težave, ki so se pojavile v raziskovalnem delu. Na koncu so izpostavljene še možne predloge za nadaljnje raziskovanje.
2 EKONOMSKI VIDIK TRANSPORTNE DEJAVNOSTI
Prometni sektor je pomembni sestavni del gospodarstva in razvoja. Transportna dejavnost je zelo pomembna v svetovnem gospodarstvu, saj so gospodarske obveznosti vse bolj povezane z mobilnostjo ljudi in tovora, njena rast pa je zato močno povezana z vedno večjimi izmenjavami blaga in storitev. Količina in kakovost prometne infrastrukture sta povezani s stopnjo gospodarskega razvoja; več kot je prometne infrastrukture ter povezav, višja je stopnja razvoja prebivalstva, kar posledično pripomore k večji dostopnosti trgov, h porastu zaposlovanja in k dodatnim priložnostim. Prometni sistem velja za pomembni faktor gospodarstva države, saj povezuje proizvodnjo s potrošnjo. Industrija cestnega prometa nedvoumno pomaga pri povezovanju podjetij in industrij z glavnimi svetovnimi trgi na nacionalni in/ali regionalni ravni (Notteboom & Rodrigue, 2020).
2.1 POVPRAŠEVANJE PO PREVOZNIH STORITVAH
Povpraševanje po cestnem tovornem prevozu običajno hkrati predstavlja povpraševanje po določenem izdelku oz. dobrini. Na povpraševanje vplivajo različni dejavniki, kot so število prebivalcev na določenem geografskem območju, možnost uporabe drugega načina transportnih sredstev ali uporabe substitutov, elastičnost cen, potrebe po določeni dobrini, dohodek potrošnika, preference potrošnika in sezonska nihanja. Krivulja povpraševanja po določenih dobrinah pada, če se le-tem cena poviša. V nasprotnem primeru, torej kadar se cene dobrinam znižajo, pa povpraševanje po določeni dobrini naraste, saj potrošniki kupujejo več dobrin, če so njihove cene nižje (Setnikar Cankar & Hrovatin, 2007).
Večja kot je ponudba transportnih storitev na trgu, večjo pogajalsko moč imajo kupci, saj lahko izbirajo cenejše in bolj kakovostne ponudnike. Dejavniki, ki vplivajo na moč kupcev, so pokazatelj oblikovanja cen ostalih ponudnikov. V transportni panogi je pogajalska moč kupcev izredno visoka, saj je obseg prevoznikov zelo velik, zato ima kupec na voljo širok izbor ostalih ponudnikov. Ob nezadovoljstvu z že izbranim ponudnikom lahko kupec ponudnika hitro zamenja, saj mu ta lahko ponudi cenejšo in kakovostnejšo izvedbo, ki bo bolj ustrezala preferencam kupca, ter je na voljo takrat, ko bo kupec to potreboval. Prav tako so stroški zamenjave prevoznika majhni, zato lahko rečemo, da je pogajalska moč kupcev izredno visoka (Božičnik, 2020).
Na trg in posredno povpraševanje vpliva tudi pogajalska moč dobaviteljev. Slednja nastopi takrat, ko imajo dobavitelji večjo moč in lahko brez večjih posledic dosegajo svoje cilje in oblikujejo cene. V panogi cestnega transporta lahko izpostavimo ponudnike servisnih storitev, saj le-ti lahko samostojno določajo cene. Ker je na trgu veliko število prevoznikov, ti lažje postavljajo svoje pogoje in posledično dosegajo zastavljene cilje, saj niso odvisni le od enega podjetja. Res pa je, da v prevozniški panogi obstajajo tudi drugi ponudniki
servisnih storitev, ki ponujajo enako dostopne storitve, kar posledično predstavlja konkurenco drugim dobaviteljem. Če podjetje ni zadovoljno z izbranim ponudnikom servisnih storitev, lahko poseže po drugih ponudnikih. Zamenjava izvajalca servisnih storitev ne predstavlja velikega stroška, podjetju pa lahko predstavlja nižje cene servisnih storitev in kvalitetnejšo ter hitrejšo izvedbo le-teh (Božičnik, 2020).
2.2 OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN V DEJAVNOSTI CESTNEGA PREVOZA
Cene storitev prevoza se oblikujejo glede na vrsto prevozov ter glede na količino, težo in volumen tovora, cenovno vrednost tovora, vrsto tovora, prevoženo razdaljo ter stroške povezane s prevoženo razdaljo. Ti dejavniki pa vplivajo tudi na končno ceno blaga na trgu.
Cene se tako oblikujejo na strani ponudbe in povpraševanja in imajo neposreden vpliv na obseg celotne prodaje, razporeditev proizvodnih zmogljivosti, obseg in strukturo mednarodnega poslovanja ter naložbeno donosnost. Večje kot je povpraševanje po transportnih storitvah, večja je cenovna elastičnost, cene pa so nižje. Prodajne cene je potrebno skrbno načrtovati, saj ne smejo biti prenizke zaradi pokrivanja stroškov, prav tako pa nizke cene predstavljajo tudi manjši dobiček. Prodajne cene pa podobno ne smejo biti previsoke, saj v tem primeru zmanjšajo povpraševanje in posledično tudi prihodke podjetja.
Oblikovati jih je potrebno glede na stanje podjetja, analizo stroškov, poznavanje lastnih cen, konkurenco, povpraševanje in prodajno politiko. V prodajno ceno je potrebo vključiti tudi stroške amortizacije, ki nastanejo kot obraba vozila zaradi izvedene storitve; kupec tako s plačilom storitve poravna tudi obrabo vozila, s katerim mu je bilo blago pripeljano (Božičnik, 2020).
Razpon tržnih cen je odvisen od povpraševanja po dobrinah. Ko povpraševanje začne upadati, lahko sčasoma pride do točke, ko se stroški prevoza ne morejo več pokrivati. Višji prevozni stroški imajo manjši vpliv na končno prodajno ceno dražjega blaga, hkrati pa v obratni smeri pomagajo pri kritju stroškov manj vrednostnega blaga (Wood, 2020). Stroški, ki nastanejo ob izvedbi prevoza tovora, so prevožena razdalja, stroški dela, cene prevoznih sredstev na razpolago, možnost posredovanja drugega prevoznika pri prevozu tovora, cestnine, gorivo, trajekt, zahtevnost izvedbe, vpliv konkurence, posojila ali leasing stroški.
Oblikujejo se tudi na osnovi špediterskih storitev, ki se največkrat oblikujejo na pavšalnih zneskih oz. kot dogovor na opravljeno storitev s strani špediterja (Sever, 2019).
Stroške podjetja delimo na fiksne stroške, ki niso odvisni od obsega poslovanja podjetja, in variabilne stroške, ki so spremenljivi in povezani z obsegom in spreminjanjem poslovanja podjetja. Fiksni ali variabilni stroški so po svoji obliki lahko tudi skupni stroški. Tovrstni stroški nastanejo zaradi večjega števila med seboj sodelujočih poslovnih enot. Sem lahko štejemo upravo, marketing, servisne delavnice, itd. Med fiksne stroške transportnih podjetij štejemo plače zaposlenih, amortizacijo transportnih sredstev in objektov, s katerimi podjetje razpolaga, zavarovalnine, obresti, registracije vozil in najemne ali leasing pogodbe.
Med variabilne stroške transportnih podjetij pa štejemo porabo goriva in olja, obrabo pnevmatik, cestnine, servis in popravilo tovornih vozil (Božičnik, 2020).
Na oblikovanje cen v prevozni dejavnosti vplivajo tudi substituti; proizvodi in storitve, ki nadomeščajo cestne prevoze. Cestni promet je najstarejša oblika prometa in je edina prometna panoga, ki povezuje primopredajna mesta na kopnem, saj cestna infrastruktura povezuje vse kraje. Značilno je tudi, da so prevozna sredstva prilagojena skoraj vsem specifičnim zahtevam tovora. Vendar pa možnost uporabe drugega izdelka oz. storitve predstavlja v tej panogi podjetjem dodatno težavo. V transportu imamo možnost uporabe substitutov in sicer substituti cestnemu transportu predstavljajo možnost uporabe železniškega transporta, železniškemu transportu pa substituti predstavljajo možnost uporabe pomorskega transporta (Božičnik, 2020).
2.3 VPLIV CESTNO PREVOZNE DEJAVNOSTI NA MAKROEKONOMSKE PODATKE
Panožna rast cestnega tovornega prometa v Sloveniji se veča. V zadnjih desetih letih se je povečala za 1047 novo nastalih prevozniških družb. Celotni prihodki, ki predstavljajo ustvarjeno vrednost podjetja v nekem določenem obdobju, so se v letu 2019 povečali za 7,2 %. Kljub povečanim prihodkom pa predstavljajo še vedno skoraj za polovico manjšo rast kot v predhodnih treh letih (od 2015 do 2018), ko je ta povprečno znašala 14 % na leto.
Transportna panoga v veliki meri zajema mednarodno sodelovanje, kar vpliva na ustvarjanje prometa. V letu 2019 je promet z mednarodnim trgom predstavljal 55,2 % vseh naročil slovenskih prevoznikov. V istem letu so v dejavnosti cestnega tovornega prometa zabeležili nižji poslovni izid za kar 9,1 mio EUR, saj so se poslovni odhodki zvišali za 180,8 mio EUR oz.
8 %, poslovni prihodki pa so se zvišali za 172,6 mio EUR oz. 7,3 %. K zmanjšanju poslovnega izida so najbolj prispevali višji stroški dela ter odpisi vrednosti (Močnik & Ivanc, 2020).
Najpomembnejši strošek predstavljajo cene goriv, ki skupno znašajo 22 % vseh poslovnih odhodkov, pri čemer so bile le-te v letu 2019 nižje v primerjavi s predhodnim letom, kar je vplivalo na povečanje dodane vrednosti, ki je rasla nekoliko bolj kot prodaja. V povprečju se dodana vrednost v zadnjih petih letih povečuje za 14,6 % na leto, rast dodane vrednosti pa povzroča večjo konkurenčnost med slovenskimi prevozniki kakor tudi rast izvoza na tuje trge. Transportna panoga beleži tudi povečanje števila zaposlenih, saj se je njihovo število samo v letu 2019 povečalo za 1797 zaposlenih oseb oz. 9,8 %. V zadnjih petih letih se število zaposlenih na letni ravni v povprečju poveča za približno 12,6 %. Posledica hitre rasti števila zaposlenih v zadnjih treh letih pa je manjša dodana vrednost na zaposlenega; v letu 2019 se je znižala za 0,4 % (Močnik & Ivanc, 2020).
Cestni tovorni prevoz je pomembna panoga pri soustvarjanju bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju BDP). V letu 2019 je po podatkih SURS (2019) panoga »Promet in
skladiščenje«, v katero spadajo kopenski in cevovodni transport, vodni promet, zračni promet, skladiščenje, poštne in kurirske dejavnosti, skupno prispevala 5,5 % BDP. Realna rast BDP v primerjavi s predhodnim letom je bila za 3,2 % višja (Lasnibat, 2020).
Takšen skok BDP v panogi prometa in skladiščenja je povezan z blagovno menjavo s tujino, ki je v letu 2019 v Sloveniji narasla. Izvoz je bil v primerjavi z letom 2018 višji za 8,5 % oz.
33,5 mrd EUR, uvoz pa je bil višji za 10,9 %, kar znaša 34,0 mrd EUR. Kljub temu je Slovenija pri blagovni menjavi ustvarila 0,6 mrd EUR primanjkljaja v primerjavi s preteklimi leti, ko je ustvarjala presežek; tako v EU kot tudi v tretjih državah. Pri skupnem izvozu blaga so na prvem mestu farmacevtski in medicinski proizvodi (enako velja za uvoz blaga v Slovenijo), sledijo pa nafta in naftni derivati. Največ izvoza v letu 2019 je bilo v Nemčijo (18,9 %), sledi Italija z 11,6 %, Hrvaška z 8,6 %, Avstrija s 6,8 % ter Švica s 6,7 % celotnega izvoza. V letu 2019 je Slovenija uvozila največ blaga prav tako iz Nemčije, kar je predstavljalo 16,1 %, sledi Italija s 14 % , Avstrija z 10 %, Švica z 8,6 % in Hrvaška s 5 % celotnega uvoza blaga (Mesarič, 2020).
V letu 2018 so velika transportna podjetja (po številu zaposlenih) prispevala enormni delež uvoza in izvoza blaga. Skupno je ta predstavljal skoraj polovico vrednosti celotnega izvoza, kar predstavlja po statističnih podatkih 45,8 %. Uvoz velikih transportnih podjetij predstavlja nekoliko manjši delež, in sicer 36,8 % celotnega uvoza. Skoraj četrtinsko vrednost celotnega uvoza in izvoza so skupno predstavljala mikro in mala podjetja. Največjo vrednost celotnega izvoza je ustvarilo 20 največjih izvoznikov; skupno kar 31 %. Pri uvozu je dvajset največjih prevoznikov skupno ustvarilo 25 % celotnega uvoza, kar predstavlja nekoliko manjšo vrednost v primerjavi z izvozom (Mušić, 2019).
V letu 2019 so velika podjetja skupno ustvarila 47,9 % vrednosti celotnega izvoza, uvoz velikih podjetij pa je znašal 39,7 % celotne vrednosti. Po statističnih podatkih v primerjavi z letom 2018 sta uvoz in izvoz naraščala. Svoj delež k blagovni menjavi so prispevala tudi srednja podjetja, ki skupno predstavljajo 3,5 % vseh izvoznikov in 2,9 % vseh uvoznikov.
Mikro in mala podjetja so skupno ustvarila 22,5 % celotnega izvoza in 30,3 % celotnega uvoza (Mušić, 2020).
3 RAČUNOVODSKI IZKAZI KOT OSNOVA ZA ANALIZO POSLOVANJA
Analizo poslovanja po besedah Pučka (2005, str. 11) lahko opredelimo kot znanstveno disciplino in kot praktično dejavnost. Analiza poslovanja je del procesa poslovanja določene organizacije in služi uporabniku analize kot pripomoček pri odločanju in sprejemanju ukrepov za namene izboljšanja ekonomske uspešnosti poslovanja določenega podjetja.
Poslovne probleme je potrebno reševati z namenom doseganja čim večje poslovne uspešnosti. Analizo poslovanja delimo na tri vidike glede na namen poslovanja. Prvi je ekonomski vidik, s pomočjo katerega ocenimo uspešnost poslovanja podjetja, drugi vidik je organizacijski vidik, ki vzpostavlja povezavo med procesom analize in dosegom ekonomske uspešnosti poslovanja, tretji vidik pa je uporabniški vidik, saj je za izvedbo analize poslovanja vedno potreben interes uporabnika.
Računovodske analize vse bolj posegajo v analize poslovanja. V preteklosti je bilo računovodstvo usmerjeno v knjigovodstvo, kasneje pa se je razvijalo v smeri analiz podatkov iz računovodskih poročil. Danes računovodstvo lahko razdelimo v tri sklope: finančno, stroškovno in upravljavsko računovodstvo. Računovodska analiza poslovanja prikazuje zgodovinske podatke podjetja v določenem obdobju. S temi podatki lahko izdelamo notranja računovodska poročila, ki so namenjena predvsem poslovodstvu, in zunanja računovodska poročila, ki so namenjena investitorjem, posojilodajalcem, vladnim službam in drugim ciljnim skupinam, ki imajo interes. Analiza poslovanja ni zgolj računovodska informacijska funkcija, ampak zajema podatke, ki so prav tako namenjeni obdelavi in niso računovodske narave (Pučko, 2005).
Računovodsko poročilo nastane iz treh predhodnih knjigovodskih procesov. O knjigovodskem procesu lahko govorimo takrat, ko se zgodi poslovni dogodek. Poslovni dogodek je najprej potrebno dokumentirati v knjigovodskih listinah, podatki iz knjigovodskih listin pa se nato beležijo oz. knjižijo v poslovnih knjigah. S podatki iz poslovnih knjig se nato izdela poročila, ki služijo tako zunanjim kot notranjim uporabnikom.
Knjigovodska poročila se lahko sestavljajo le za določeno poslovno aktivnost. V tem primeru se uporabljajo zlasti za notranje potrebe podjetja. Enako velja za knjigovodsko poročilo , ki je namenjeno posameznim organizacijskim enotam podjetja. Knjigovodsko poročilo za celotno podjetje pa je namenjeno tako zunanjim kot notranjim uporabnikom. To poročilo se zaključi z računovodski izkazi, ki jih razdelimo v tri sklope. Ti sklopi so obračunska bilanca stanja, obračunski izkaz poslovnega izida in obračunski izkaz denarnih tokov. Računovodski izkazi so velikokrat dopolnjeni s pojasnili in so ravno tako sestavni del računovodskega poročila. Letno poročilo podjetja sestavljata letno računovodsko poročilo in poslovno poročilo podjetja. Letno poročilo je namenjeno predvsem seznanitvi lastnikov podjetja s
poslovanjem podjetja v preteklem poslovnem letu. Računovodski izkazi se lahko sestavljajo tudi mesečno, vendar so takrat namenjeni notranjim potrebam podjetja (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007, str. 230–233).
Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS in 158/20 – ZIntPK-C) določa, da morajo družbe in podjetniki voditi poslovne knjige ter jih enkrat letno zaključiti, pri tem pa morajo biti uporabljeni slovenski računovodski standardi (SRS) ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Poslovno leto se lahko razlikuje od koledarskega leta. Na podlagi zaključenih poslovnih knjig je treba za vsako poslovno leto v treh mesecih po koncu poslovnega leta sestaviti letno poročilo (prvi odstavek 54. člena ZGD- 1). Prav tako se morajo letna poročila in konsolidirana letna poročila velikih in srednjih kapitalskih družb ter dvojnih družb skupaj z revizorjevim poročilom najkasneje v osmih mesecih po koncu poslovnega leta predložiti Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju Ajpes) (prvi odstavek 58. člena ZGD). Ajpes mora javno objaviti letna poročila in konsolidirana letna poročila skupaj z revizorjevim poročilom na spletnih straneh (tretji odstavek 58. člena ZGD-1).
3.1 BILANCA STANJA
Po navedbah Koželja in Dolinšek (2012) beseda bilanca izhaja iz italijanske besede
»bilancia« in pomeni tehtnico. Bilanca pa v prenesenem pomenu pravzaprav res predstavlja tehtnico, saj morata biti tako leva kot desna stran uravnoteženi. Leva stran prikazuje aktivo in predstavlja sredstva, desna stran pa prikazuje pasivo in predstavlja obveznosti do virov sredstev.
Bilanco stanja lahko opredelimo tudi kot statični računovodski izkaz. Prikazuje nam kumulativno stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev podjetja na točno določen dan.
Prikazuje nam sredstva, s katerimi podjetje razpolaga, ter kako se ta sredstva financirajo.
Bilanca stanja je razdeljena na dve strani, in sicer na aktivo in pasivo. Aktiva bilance stanja so dolgoročna sredstva, kamor spadajo osnovna sredstva in dolgoročne finančne naložbe, ter kratkoročna sredstva, kamor spadajo zaloge, naložbe, terjatve in denarna sredstva. Na drugi strani bilance stanja je pasiva, ki določa obveznosti do kapitala. Te obveznosti so dolgoročne in kratkoročne obveznosti do virov financiranja, dolgoročne in kratkoročne obveznosti do dobaviteljev ter druge poslovne obveznosti (Ward, 2020). Glede na trenutek oz. periodičnost priprave ločimo dve vrsti bilance stanja (Rejec, 2011):
1. Redne bilance:
‒ Podjetje sestavi bilanco na začetku poslovnega leta in s tem otvori poslovno leto.
‒ Podjetje sestavi bilanco v vmesnem času poslovnega leta.
‒ Podjetje sestavi bilanco na koncu poslovnega leta, s tem pa zaključi poslovno leto.
2. Izredne bilance:
‒ ustanovitvena bilanca stanja,
‒ združitvena bilanca stanja,
‒ razdružitvena bilanca stanja,
‒ sankcijska bilanca stanja in
‒ likvidacijska bilanca stanja.
V nadaljevanju je predstavljena shema bilance stanja s prikazanimi osnovnimi ekonomskimi kategorijami (Tabela 1).
Tabela 1: Bilanca stanja
Aktiva Pasiva
Dolgoročna sredstva
- neopredmetena osnovna sredstva
- opredmetena osnovna sredstva Kapital
- dolgoročne finančne naložbe
Kratkoročna sredstva Časovne razmejitve
- sredstva za prodajo - zaloge
- kratkoročne finančne naložbe
- kratkoročne poslovne terjatve Dolgovi
Kratkoročne aktivne časovne razmejitve
Vir: Koželj & Dolinšek (2012)
3.2 SREDSTVA
Sredstva so tiste prvine poslovnih procesov, brez katerih podjetje ne more poslovati in so namenjene ustvarjanju dobička. Sredstva, s katerimi podjetje razpolaga, so na začetku praviloma v denarni obliki. Z denarjem podjetje kupi sredstva, ki so namenjena nastajanju poslovnega učinka. Ko podjetje pride v fazo prodaje poslovnega učinka, nastanejo terjatve do kupcev. Na koncu se s poravnanimi terjatvami do kupcev sredstva zopet povrnejo v denarno obliko. Sredstva, s katerimi podjetje razpolaga, so lahko v obliki pravic, stvari ali denarja. Sredstva delimo na stalna oz. dolgoročna sredstva, gibljiva oz. kratkoročna sredstva in aktivne časovne razmejitve (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007).
K dolgoročnim sredstvom spadajo neopredmetena dolgoročna sredstva, opredmetena osnovna sredstva in dolgoročne finančne naložbe. Neopredmetena dolgoročna sredstva so sredstva, ki jih ima podjetje za opravljanje storitev ali za proizvajanje proizvodov; sem spadajo koncesije, licence, patenti in blagovne znamke. Neopredmetena sredstva prepoznamo po tem, da so ločljiva, kar pomeni, da se lahko ločijo od podjetja, prodajo, prenesejo, razdelijo, zamenjajo ali pa dajo v najem. V bilanci stanja in knjigovodsko se
prepoznajo tako, da pri njih obstaja verjetnost gospodarskih koristi, njihovo nabavno vrednost pa je možno izmeriti. Opredmetena osnovna sredstva so sredstva, ki jih ima podjetje v lasti ali v finančnem najemu in se uporabljajo pri ustvarjanju proizvodov ali izvajanju storitev. To so zemljišča, zgradbe, proizvajalna oprema in biološka sredstva.
Praviloma se opredmetena osnovna sredstva uporabljajo dlje kot eno leto (Drobež Tomšič, 2015, 36–42). Kratkoročna sredstva so sredstva, ki se stalno preoblikujejo in so namenjena uporabi do enega leta. Sem spadajo sredstva za prodajo. Zaloge teh sredstev so praviloma v opredmeteni obliki in so namenjena ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev.
Kratkoročne poslovne terjatve so tiste terjatve, ki zapadejo v plačilo v roku do enega leta, kratkoročne finančne naložbe pa so predvsem posojila pri bankah oz. podjetjih ali kratkoročni vrednostni papirji, in zapadejo v plačilo v roku do enega leta (Koželj & Dolinšek, 2012).
Kratkoročne aktivne časovne razmejitve spadajo na aktivno stran bilance stanja in še nimajo vpliva na poslovni izid. Mednje sodijo kratkoročno odloženi stroški, ki predstavljajo tiste stroške, ki jih podjetje ob prejemu računa še ne more prikazati kot strošek, saj le-ti ne nastajajo enakomerno. To so lahko zavarovalnine, najemi, itd. Takšne stroške podjetje enakomerneje razporeja iz meseca v mesec in šele kasneje vplivajo kot strošek na vrednosti poslovnih učinkov ter posledično tudi na poslovni izid. Prav tako pa med kratkoročne aktivne časovne razmejitve spadajo tudi nezaračunani prihodki, ki so pravzaprav že vplivali na poslovni izid, vendar podjetje še ni nikomur izstavilo računa (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007, str. 69–70).
3.3 OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV
Obveznosti do virov sredstev predstavlja desno stran bilance stanja ali pasivo. Obveznosti nastanejo takrat, kadar podjetje dolguje upnikom določeno vsoto premoženja, ki jo podjetje potrebuje za financiranje poslovanja ali plačilo stvari, ki jih bo potrebovalo pri poslovanju.
Obveznosti so lahko kratkoročne – te morajo biti poplačane v manj kot enem letu, poslovodstvo pa mora pri tem zagotoviti, da ima podjetje dovolj sredstev za njihovo kritje.
Dolgoročne obveznosti so obveznosti, katerih povračilo traja dlje od enega leta in so hkrati ključne za določanje dolgoročne plačilne sposobnosti podjetja in njegovih dolgoročnih finančnih obveznosti. Pogojne obveznosti so odvisne od dogodka, katerega izid še ni znan, in se evidentira le, če je verjetnost, da pogojna obveznost nastane, ali pa kadar je možno oceniti višino zneska (Kuligowski, 2020).
Vsako sredstvo ima svoj vir, pri čemer je ta lahko lastni kapital ali tuj kapital (dolgovi). Z računovodskega vidika gledamo na kapital predvsem v finančnem smislu in ne v stvarnem, s katerim navadno označujemo osebno premoženje. Vsa podjetja morajo imeti kapital, da
lahko poslujejo, le-tega pa v podjetje vložijo lastniki ali pa nastane z uspešnim poslovanjem (Inc, 2020).
Kapital podjetja se deli na vpoklicni kapital, kapitalske rezerve, rezerve iz dobička, preneseni čisti dobiček ali izgubo iz preteklih let, revalorizacijske rezerve, rezerve nastale zaradi prevrednotenja po pošteni vrednosti in čisti dobiček ali čisto izgubo poslovnega leta.
Vpoklicni kapital imenujemo tudi osnovni kapital, ki so ga lastniki vložili v podjetje ob ustanovitvi, vpisan pa je tudi v sodnem registru. Osnovni kapital je odvisen od pravne oblike podjetja. Lahko se nahaja v obliki delnic v primeru, da gre za delniško družbo, pri družbah z omejeno odgovornostjo lahko govorimo o deležu v kapitalu, pri samostojnih podjetnikih pa o vlogi kapitala. Kapitalske rezerve nastajajo, kadar je vplačan presežek kapitala. Običajno nastanejo, ko izdane delnice presegajo nominalno vrednost. Lahko so določene zakonsko, s statutom ali pa so proste rezerve podjetja. Rezerve iz dobička so za podjetje neke vrste priprava na pojav morebitnih izgub, ki ga lahko doletijo v prihodnosti. Rezerve iz dobička se ustvarjajo iz čistega dobička, ki ga podjetje ustvarja med poslovanjem. V primeru, da se dobiček ne porabi oz. izplača v poslovnem letu, se prenese v naslednje leto, čemur pravimo preneseni čisti dobiček ali izguba (Koželj & Dolinšek, 2012).
SRS (2016) opredeljuje prevrednotenje vrednosti gospodarskih kategorij kot posledico spremembe cen, ki se spreminjajo zaradi splošnih gospodarskih in družbenih vplivov.
»Prevrednotenje je posledica razlike med knjigovodsko vrednostjo in pošteno vrednostjo, če organizacija uporablja model revaloriziranja ali vrednoti sredstva po pošteni vrednosti, se na koncu poslovnega leta ali med njih opravi zaradi: povečanja knjigovodske vrednosti, zaradi revaloriziranja ali vrednotenja sredstev po pošteni vrednosti ali zmanjšanja knjigovodske vrednosti na pošteno vrednost. Povečanje knjigovodske vrednosti, zaradi prevrednotenja na pošteno vrednost se pojavijo, če obstajajo zanesljive informacije, ki omogočajo povečanje knjigovodske vrednosti: zemljišč, zgradb, naložbenih nepremičnin in finančnih sredstev. V teh primerih se povečajo knjigovodske vrednosti teh postavk ter tudi konto in bilančna postavka oz. rezerve, nastale zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti, oz.
se pripoznajo prihodki, če tako določa posamezni SRS« (SRS, 2016).
Po SRS 2016 bo organizacija po revalorizirani vrednosti lahko vrednotila le zemljišča in zgradbe, ki so umeščena med opredmetena osnovna sredstva, medtem ko se opreme in neopredmetenih osnovnih sredstev več ne revalorizira. »Ključne novosti v SRS 2016 so vezane na revaloriziranje opredmetenih osnovnih sredstev, pripoznavanje prihodkov po ločenih sestavinah prodajnega posla, podrobnejšo obravnavo najemov, opredelitev menjalnih poslov s komercialno vsebino in računovodsko obravnavo poslovnih združitev pod skupnim upravljanjem« (Bajuk Mušič, 2016, str. 15–16).
Obveznosti do virov sredstev delimo na obveznosti iz poslovanja, obveznosti iz financiranja, rezervacije ter pasivne časovne razmejitve. Obveznosti so lahko dolgoročne, kar pomeni da
v plačilo zapadejo v obdobju, ki je daljše od enega leta, ali kratkoročne, kar pomeni, da zapadejo v obdobju, ki je krajše od enega leta (SRS 8, 2016). Pri dolgoročnih finančnih obveznostih gre predvsem za najem posojila pri bankah in podjetjih ter izdane obveznice.
Pri kratkoročnih finančnih obveznostih pa le te predstavljajo najeta posojila pri bankah, le da so ta posojila kratkoročna ter izdani vrednostni papirji. Obveznosti oz. dolgovi podjetja predstavljajo obveznosti do zaposlenih, obveznosti do dobaviteljev ali obveznosti do posojilodajalcev, katerim se je podjetje zavezalo, da bo skupaj z obrestmi odplačalo dolg v dogovorjenem roku. V primeru, da podjetje najema posojilo pri banki in nima zadostnega premoženja, s katerim bi zavarovalo posojilo, bo posojilodajalec zahteval jamstvo z osebnim premoženjem. S tem se banka zavaruje v primeru, da podjetje ni sposobno odplačati posojila (Ward, 2020). Dolgove delimo naprej še na dolgoročne in kratkoročne poslovne obveznosti, ki nastajajo zaradi poslovnih dejavnosti podjetja. Pri dolgoročnih poslovnih obveznostih so to krediti že dobavljenega blaga, dolgoročne finančne obveznosti in prejete varščine; te obveznosti pa zapadejo v plačilo v roku daljšem od enega leta. Kratkoročne poslovne obveznosti predstavljajo obveznosti do dobaviteljev, delavcev, države, kratkoročni krediti in prejete varščine. Kratkoročne poslovne obveznosti zapadejo v plačilo v krajšem roku od enega leta. Zadnji sestavni del dolgov so kratkoročne pasivne časovne razmejitve, ki predstavljajo verjetnost nastanka obveznosti v roku enega leta: nastanek te obveznosti je že natančno določen in ocenjen (Koželj & Dolinšek, 2012).
3.4 IZKAZ POSLOVNEGA IZIDA
Izkaz poslovnega izida je temeljni računovodski izkaz, ki prikazuje prihodke in odhodke podjetja, razlika med obema kategorijama pa predstavlja ustvarjen poslovni izid. Poslovni izid nam prikazuje, ali je podjetje v določenem poslovnem obdobju ustvarjalo dobiček ali izgubo, in nam skupaj z bilanco stanja in izkazom denarnih tokov pomaga določiti finančno stanje podjetja. Lastnikom podjetij predstavlja smernico pri ustvarjanju dobička, predvsem glede tega, koliko morajo povečat prihodke oz. zmanjšat stroške poslovanja. Ta računovodski izkaz je namenjen dvema skupinama uporabnikov – tako zunanjim kot notranjim uporabnikom. Notranjim uporabnikom informacije služijo za analizo stanja podjetja in lažje sprejemanje odločitev, zunanjim uporabnikom pa služijo različnim namenom: vlagateljem pomagajo pri odločanju, upnikom pri odplačilu ali najemu posojil, koristijo pa tudi tretjim osebam. Izkaz poslovnega izida je torej bogat vir informacij, ki so odgovorne za donosnost podjetja, saj na podlagi podanih informacij izračunamo čisti poslovni izid podjetja – čisti dobiček ali čista izguba (Krishnan, 2020).
Izkaz poslovnega izida se sestavlja za določeno poslovno obdobje. To je lahko mesečno, četrtletno ali letno. Z novim poslovnim obdobjem se seštevanje kategorij prične z ničlo.
Izkaz poslovnega izida mora vključevati minimalen obseg podatkov, ki jih predpisuje SRS.
Poslovni prihodki in odhodki se evidentirajo v trenutku, ko se zgodijo, kasnejše prejeto
denarno plačilo pa povzroči nastanek spremembe preoblikovanja sredstev, kar pomeni, da se terjatve do kupcev spremenijo v denar. Evidentiranje prihodkov nastane takrat, ko kupec prevzame storitev ali blago, kar običajno sovpada z izstavitvijo računa. Odhodkih se evidentirajo v trenutku, ko je blago prodano ali pa so nastali stroški povezani z nastankom odhodkov. V praksi se ustvarjen dobiček pogosto enači z višino denarnih sredstev, vendar to ne drži, saj v skrajnih razmerah podjetje lahko izkazuje dobiček, a ima zaradi neporavnanih računov s strani kupcev težave s plačilno sposobnostjo.
Izkaz poslovnega izida delimo na dve obliki, in sicer na anglo-ameriško obliko in nemško obliko. Za anglo-ameriško obliko je značilno, da se proizvajalni stroški proizvodov, stroški nabave, prodaje in uprave prikazujejo po funkcionalnih skupinah. V nemški obliki se poslovni odhodki prikazujejo po naravnih vrstah stroškov, kar pomeni, da stroške materiala, storitev, dela in amortizacije odštejemo od čistih prihodkov ne glede na to, ali je proizvod dokončan ali nedokončan (Zaman Groff, Igličar & Hočevar, 2007).
V nadaljevanju se nahaja poenostavljena shema izkaza poslovnega izida, ki prikazuje temeljne ekonomske kategorije glede na predstavljeni različici izkaza poslovnega izida (Tabela 2).
Tabela 2: Oblike izkaza poslovnega izida
Anglo-ameriška oblika Nemška oblika
1. čisti prihodki od prodaje čisti prihodki od prodaje 2. - proizvajalni stroški prodanih
proizvodov +/- sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje
3. = kosmati poslovni izid - stroški materiala
4. + drugi poslovni prihodki - stroški storitev
5. - stroški nabave, uprave in
prodaje - stroški dela
6. = poslovni izid iz poslovanja - stroški amortizacije 7. + finančni prihodki = poslovni izid iz poslovanja
8. - finančni odhodki + finančni prihodki
9. = poslovni izid iz rednega
delovanja - finančni odhodki
10. + drugi prihodki = poslovni izid iz rednega delovanja
11. - drugi odhodki + drugi prihodki
12. = celotni poslovni izid - drugi odhodki
13. - davki iz dobička = celotni poslovni izid
14. = čisti poslovni izid - davki iz dobička
15. = čisti poslovni izid
Vir: Zaman Groff, Hočevar & Igličar (2007)
3.5 IZKAZ DENARNIH TOKOV
Izkaz denarnih tokov je tretji računovodski izkaz in prikazuje razmerje med prejemki in izdatki. Prejemke opredeljujemo kot neposredno povečanje denarnih sredstev podjetja, ravno nasprotno pa je z izdatki, ki jih opredelimo kot neposredno zmanjšanje denarnih sredstev podjetja. Prejemkov in izdatkov nikakor ne smemo enačiti s prihodki in odhodki podjetja. Kadar so prejemki večji od izdatkov, govorimo o povečanju denarnih sredstev podjetja, obratno pa je pri izdatkih: kadar so izdatki večji od prejemkov, govorimo o zmanjšanju denarnih sredstev podjetja. Izkaz denarnih tokov se sestavlja mesečno, četrtletno ali letno, lahko pa tudi za krajša obdobja na tedenski ravni. Namenjen je tako zunanjim kot notranjim uporabnikom z namenom informiranja o tem, kako podjetje porablja in pridobiva denarna sredstva ter kakšno je njegovo finančno stanje na začetku in koncu opazovanega obdobja (Koželj & Dolinšek, 2012).
SRS 2016 opredeljujejo, da se izkaz denarnih tokov sestavlja po neposredni metodi (različica I) ali po posredni metodi (različica II). Strokovna pravila dajejo prednost neposredni metodi (različici I), organizacija pa izbere tisto, ki najbolj ustreza njenim možnostim zagotavljanja podatkov (SRS 22, 2016). Ko ima podjetje na razpolago ustrezne podatke o prejemkih in izdatkih, lahko sestavi izkaz denarnih tokov po neposredni metodi (različica I), medtem ko se posredna metoda (različica II) uporablja, kadar se izhaja iz dveh zaporednih bilanc stanja ter iz izkaza poslovnega izida za vmesno obdobje. Pri tem pa si pomagamo še z dodatnimi podatki o pritokih in odtokih (Koželj & Dolinšek, 2012).
V nadaljevanju je predstavljena poenostavljena shema izkaza denarnih tokov (Tabela 3).
Tabela 3: Oblike izkaza denarnih tokov Neposredna metoda
(različica i)
Posredna metoda (različica ii) a) Denarni tokovi pri poslovanju:
- prejemki pri poslovanju, - izdatki pri poslovanju,
- prebitek prejemkov pri poslovanju ali prebitek izdatkov pri poslovanju.
a) Denarni tokovi pri poslovanju:
- postavke izkaza poslovnega izida, - spremembe čistih obratnih sredstev, - prebitek prejemkov pri poslovanju ali prebitek izdatkov pri poslovanju.
b) Denarni tokovi pri naložbenju:
- prejemki pri naložbenju, - izdatki pri naložbenju,
- prebitek prejemkov pri naložbenju ali prebitek izdatkov pri naložbenju.
b) Denarni tokovi pri naložbenju:
- prejemki pri naložbenju, - izdatki pri naložbenju, - prebitek prejemkov pri
naložbenju ali prebitek izdatkov pri naložbenju
c) Denarni tokovi pri financiranju:
- prejemki pri financiranju, - izdatki pri financiranju,
- prebitek prejemkov pri financiranju ali prebitek izdatkov pri financiranju.
c) Denarni tokovi pri financiranju:
- prejemki pri financiranju, - izdatki pri financiranju, - prebitek prejemkov
pri financiranju ali prebitek izdatkov pri financiranju.
d) Končno stanje denarnih sredstev:- denarni izid v obdobju (seštevek prebitkov),
- začetno stanje denarnih sredstev.
d) Končno stanje denarnih sredstev:
- denarni izid v obdobju (seštevek prebitkov),
- začetno stanje denarnih sredstev.
VIR: SRS (2016)
4 RAČUNOVODSKA ANALIZA S KAZALNIKI
Pri izvedbi finančne analize podatkov nam računovodski izkazi služijo kot temelj preučevanja podatkov. Podatki v računovodskih izkazih nam ne povedo veliko, saj gre za absolutne podatke, ki so v letnem poročilu prikazani ločeno, vendar jih pri analizah preučujemo skupaj.
Podatki nam ne dajejo dokončnih rezultatov, temveč vsebujejo le dosedanje rezultate dogajanj v podjetju, na katere ne moremo več vplivati. Če dodobra poznamo preteklost poslovanja, lahko vplivamo na sedanjost in prihodnost poslovanja podjetja. Namen računovodske analize je, da nam na eni strani razkrije pozitivne lastnosti poslovanja, na drugi strani pa nas opozori na pomanjkljivosti poslovanja, ki naj bi jih podjetje skušalo odpraviti (Lončar, 2009).
Franklin, Graybeal in Cooper (2019) navajajo, da je finančna analiza pomemben faktor ocenjevanja uspešnosti podjetja, saj z njo lahko ocenimo, kako uspešno podjetje posluje danes, poslovanje podjetja v preteklosti, njegovo verjetnost poslovanja v prihodnosti, vrednost podjetja, itd. Pri obdelavi podatkov se uporabljajo tri najpogostejše analize, in sicer horizontalna analiza, vertikalna analiza in analiza s finančnimi kazalniki.
Pravila skrbnega računovodenja (v nadaljevanju PSR) opredeljujejo računovodsko proučevanje podjetja kot le del analiziranja podjetja, saj z analiziranjem računovodskih podatkov ne preučujemo celotnega podjetja, pač pa le del podatkov. Kadar obravnavamo podatke pomembne za podjetje ter njegova razmerja z drugimi podjetji, govorimo o sestavini finančnega računovodstva, pri obravnavanju podatkov notranjega delovanja podjetja pa je računovodsko preučevanje sestavni del stroškovnega računovodstva. Ne glede na to, za kateri del finančnega računovodstva gre, je potrebno pri analiziranju pomembnem za odločanje poslovodstva (ali lastnikov) upoštevati njegovo poslovodno (odločevalno) vlogo (PRS, 2016).
Vodoravna analiza omogoča primerjavo podatkov v določenem časovnem obdobju, kar pomeni, da lahko podjetje med drugim primerja prodajo tekočega leta s prodajo preteklega leta. Pri tem se ugotavlja gibanje posameznih računovodskih postavk po mesecih ali letih.
Ugotavlja se vrednostni znesek in sprememba odstotnega indeksa določenih računovodskih postavk. Osnova za primerjavo računovodskih postavk so postavke predhodnega obdobja, ki jih primerjamo s postavkami zadnjega leta. Analiza računovodskih izkazov v času nam poda informacije o velikosti, smeri in relativni pomembnosti sprememb posameznih postavk. Tovrstne informacije nam pomagajo ugotoviti, ali se je poslovanje podjetja v obdobju izboljšalo ali ne, ter na katerih področjih lahko uvedemo spremembe. (Zaman Groff, Hočevar, Igličar, 2007).
Vertikalna analiza primerja finančne podatke bilance stanja in izkaza poslovnega izida, ki so
zbrani v enem obračunskem obdobju. Pri navpični analizi se postavke prikazujejo kot relativni deleži oziroma relativno število glede na izbrano celoto znotraj istega leta. Ena največjih prednosti navpičnega analiziranja je ta, da se števila prikazujejo v relativnih deležih, kar nam omogoča primerjavo velikih in malih podjetjih v isti gospodarski panogi, saj se z relativnimi deleži izniči razlika v velikosti podjetja (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007).
4.1 METODA IZRAČUNAVANJA KAZALNIKOV
Analizo s kazalniki, ki so relativna števila, dobimo s primerjavo ene ekonomske kategorije z drugo.
Omenjena primerjava nam prikazuje povezavo med dvema količinama. Poznamo tri vrste
kazalnikov, ki so izraženi kot stopnja udeležbe, kot indeksi ali kot koeficienti. Kazalnik sam nam ne pove veliko: svojo vrednost dobi šele takrat, ko kazalnike primerjamo z vrednostmi kazalnikov preteklih obdobji ali s kazalniki konkurenčnih podjetij (Zaman Groff & Hočevar, Igličar, 2007, str.
276–285).
Realno sliko vrednosti kazalnikov dobimo šele takrat, ko izračunane vrednosti primerjamo z drugimi vrednostmi istovrstnih kazalnikov, ki nam služijo za potrebe analize. Pri tem je smiselno uporabljati računovodske kazalnike, s katerimi izračunamo povprečna razmerja in s tem na preprost način informiramo uporabnike, ki se zanimajo za uspešnost poslovanja.
Katere podatke bomo analizirali, je odvisno od zunanjih in notranjih uporabnikov ter od razpoložljivosti podatkov za potrebe analize (Šuštar, 2009).
Analiza s finančnimi kazalniki se uporablja na podlagi tega, katere informacije so potrebne ter kakšen je cilj finančne analize. Obvezne kazalnike za analizo poslovanja po besedah Kunšek (2009) razdelimo v sledeče skupine:
‒ temeljni kazalniki stanja financiranja,
‒ temeljni kazalniki stanja investiranja,
‒ temeljni kazalniki vodoravnega finančnega ustroja,
‒ temeljni kazalniki obračanja,
‒ temeljni kazalniki gospodarnosti,
‒ temeljni kazalniki dobičkonosnosti
‒ temeljni kazalniki dohodkovnosti in
‒ kazalniki denarne tokovnosti.
Različni uporabniki (managerji, lastniki in upniki) imajo od računovodske analize s kazalniki različna pričakovanja. Tako poznamo tri pomembnejše skupine uporabnikov računovodskih kazalnikov. To so: managerji, ki jih zanimajo predvsem kazalniki za analiziranje učinkovitosti poslovanja, analiziranje donosnosti sredstev ter analiziranje obvladovanja sredstev podjetja; lastniki, ki jih zanimajo kazalniki donosnosti njihovih kapitalskih naložb in kazalniki dobičkonosnosti, saj pričakujejo povečan zaslužek; upniki, ki jih zanimajo predvsem
kazalniki likvidnosti podjetja, kazalniki finančnega vzvoda ter kazalniki za obvladovanje terjatev (Helfert, 2000, str. 96–97).
Računovodska analiza s kazalniki je najpogosteje uporabljena in razširjena metoda za analiziranje računovodskih izkazov, izračuni pa so običajno najpreprostejši del analiziranja.
Bistveno pri analiziranju so vsebinske razlage izračunanih vrednosti ter ugotavljanje prednosti in slabosti izkazanih vrednosti (Igličar & Hočevar, 2011, str. 259). Računovodske kazalnike delimo v različne skupine, in sicer na kazalnike financiranja, kazalnike investiranja (naložbenja), kazalnike vodoravne finančne sestave, kazalnike obračanja, kazalnike gospodarnosti, kazalnike donosnosti, kazalnike dodane vrednosti in kazalnike denarnega izida (PSR 8, 2016).
4.2 KAZALNIKI STANJA FINANCIRANJA
Kazalniki financiranja so usmerjeni v analizo financiranja podjetja. Pri njej izhajamo iz podatkov na pasivni strani bilance stanja, kjer nas zanima struktura virov financiranja podjetja ter obseg njegovih dolgov oziroma kapitala. Pri financiranju podjetja obstaja dvom, v kakšnem obsegu naj se podjetje financira s strani kapitala in v kakšnem obsegu s strani dolgov. Plačilno sposobna podjetja se lahko bolj zadolžujejo kot podjetja, ki poslujejo z negotovostjo, saj tovrstna podjetja povečujejo poslovna tveganja. Kazalniki stanja financiranja v prvi vrsti najbolj zanimajo upnike, saj jim kažejo višino tveganja vračil glavnic in obresti (Igličar & Hočevar, 2011, str. 260).
V raziskovalnem delu bom iz skupine kazalnikov financiranja preverjala delež dolžniškega financiranja desetih največjih transportnih podjetij. Delež dolga v financiranju nam prikazuje, kolikšen odstotek sredstev je financiran s posojili; večja kot je vrednost kazalnika, bolj se podjetje financira z zunanjimi viri sredstev. Kazalnik večji od 1 oziroma 100 % pomeni, da se podjetje v celoti financira s tujimi sredstvi ter da posluje z negativnim kapitalom, kar posledično predstavlja večje tveganje za upnike. Za lastnike podjetja je bolj ugodno, da se podjetje financira s tujimi viri, saj to predstavlja cenejšo obliko financiranja kot financiranje iz lastnih virov. S tujim financiranjem se poveča donosnost podjetja, vendar preveliko zadolževanje lahko privede do plačilne nesposobnosti podjetja. V primeru, da je podjetje hitro rastoče in je poslovanje zadovoljivo za pokrivanje tekočih in tujih virov, je lahko njegova zadolžitev večja (Bisnode, 2020).
Tabela 4: Temeljni kazalniki financiranja
Delež lastniškega financiranja kapital
obveznosti do virov sredstev
Delež dolžniškega financiranja dolgovi
obveznosti do virov sredstev Delež dolgoročnega financiranja kapita+dolgoročni dolgovi+rezervacije+
dolgoročne pasivne časovne razmejitve obveznosti do virov sredstev Delež kratkoročnega financiranja kratkoročni dolgovi+kratkoročne pasivne
časovne razmejitve obveznosti do virov sredstev Koeficient dolgovno-kapitalskega razmerja finančni dolgovi
kapital Vir: PSR 8 (2016)
4.3 KAZALNIKI STANJA INVESTIRANJA
S kazalniki stanja investiranja presojamo strukturo sredstev podjetja, pri čemer gre za analizo aktivne strani bilance stanja. Pri analiziranju kazalnikov stanja investiranja moramo upoštevati, da se vrednosti kazalnikov močno razlikujejo po panogah. Iz skupine kazalnikov investiranja se bom pri analizi osredotočila na kazalnik stopnje odpisanosti osnovnih sredstev. Ta nam pove, kolikšen odstotek nabavne vrednosti osnovnih sredstev je že odpisan oziroma že amortiziran. V primeru, da podjetja uporabljajo enakomerno časovno amortizacijo, nam podatek pokaže zastarelost osnovnih sredstev, s katerimi podjetje razpolaga. Večja, kot je vrednost kazalnika, bolj so osnovna sredstva zastarela, kar pomeni manjšo vrednost celotnega podjetja. Za podrobnejšo analizo je potrebno izračunati kazalnik za vsako skupino osnovnih sredstev posebej, torej računamo odpisanost transportnih sredstev, računalniške opreme, zgradb in podobno (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007).
Tabela 5: Temeljni kazalniki investiranja Delež osnovnih sredstev v
sredstvih
osnovna sredstva (po knjigovodski vrednosti) sredstva
Delež obratnih sredstev v sredstvih
obratna sredstva+kratkoročne aktivne časovne razmejitve
sredstva Delež finančnih naložb v
sredstvih
dolgoročne finančne naložbe+kratkoročne finančne naložbe+naložebene nepremičnine
sredstva Delež dolgoročnih sredstev
v sredstvih
osnovna sredstva+dolgoročne aktive časovne razmejitve+naložebene nepremičnine+
dolgoročne finančne naložbe+dolgoročne poslovne terjatve sredstva
Delež kratkoročnih sredstev v sredstvih
kratkoročna sredstva+kratkoročne aktivne časovne razmejitve
sredstva
Stopnja odpisanosti osnovnih sredstev
popravek vrednosti osnovnih sredstev nabavna vrednost odnovnih sredstev Koeficient opremljenosti
dela z osnovnimi sredstvi
osnovna sredstva (po nabavni vrednosti) število zaposlenih v največji izmeni Vir: PSR 8 (2016)
4.4 KAZALNIKI VODORAVNE FINANČNE SESTAVE
Pri temeljnih kazalnikih vodoravne finančne sestave ali kazalnikih plačilne sposobnosti, postavke na aktivni strani bilance stanja primerjamo s postavkami na pasivni strani. Ti kazalniki so posebej zanimivi za posojilodajalce, predvsem kadar gre za odobritev kratkoročnih posojil. Manjša kot je vrednost kazalnikov, manjša je verjetnost, da podjetje ne bo sposobno vrniti posojilodajalcu glavnice in pripadajočih obresti. Posledično pa ima poslovodstvo podjetja manjše možnosti za najem dodatnega posojila oziroma je obrestna mera višja, če ga odobrijo. Plačilno sposobnost moramo dopolniti s podatki iz (predračunskih) izkazov denarnih tokov, saj so kazalniki plačilne sposobnosti statični podatki, plačilna sposobnost pa je dinamična (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007).
Tabela 6: Temeljni kazalniki vodoravne finančne sestave Koeficient kapitalske pokritosti osnovnih
sredstev
kapital
osnovna sredstva (po knjigovodski vrednosti) Koeficient kapitalske pokritosti
dolgoročnih sredstev
kapital dolgoročna sredstva Koeficient dolgoročne pokritosti
dolgoročnih sredstev
kapital+dolgoročni dolgovi+rezervacije+
dolgoročne pasivne časovne razmejitve dolgoročna sredstva
Koeficient dolgoročne pokritosti
dolgoročnih sredstev in normalnih zalog
kapital+dolgoročni dolgovi+rezervacije+
dolgoročne psivne časovne razmejitve dolgoročna sredstva in normalne zaloge Hitri koeficient (koeficient neposredne
pokritosti kratkoročnih obveznosti)
denarna sredstva kratkoročne obveznosti Pospešeni koeficient (koeficient
pospešene pokritosti kratkoročnih obveznosti)
denarna sredstva+kratkoročne terjatve kratkoročne obveznosti
Koeficient razmerja med terjatvami do kupcev in obveznostmi do dobaviteljev
terjatve do kupcev obveznosti do dobaviteljev Koeficient razmerja med kratkoročnimi
terjatvami in kratkoročnimi obveznostmi
kratkoročne terjatve kratkoročne obveznosti Vir: PSR 8 (2016)
4.5 KAZALNIKI OBRAČANJA
Pri temeljnih kazalnikih obračanja analiziramo, kako hitro se posamezne vrste sredstev obračajo ter kako učinkovito poslovodstvo posluje s sredstvi. Ti kazalniki so pomembni tako za poslovodstvo kot tudi lastnike podjetja in posojilodajalce. Hitrejše kot je obračanje sredstev, manj vezanih sredstev ima podjetje, kar pomeni da jih bolje obvladuje. Pri izračunu kazalnikov obračanja sredstev moramo upoštevati, da so le-ti izračunani kot razmerje med tokom in stanjem, kar pomeni, da pri izračunu upoštevamo zgolj povprečno stanje sredstev.
Stanje sredstev dobimo tako, da seštejemo dve stanji – začetnega in končnega, nato pa ju delimo s številom dve. Še bolj natančen izračun pa dobimo tako, da seštejemo posamezne vrste sredstev na začetku vsakega meseca tekom leta in decembrsko končno stanje, seštevek teh števil pa delimo s številom trinajst. Pri analiziranju sta najpomembnejša kazalnika koeficient obračanja terjatev do kupcev ter koeficient obračanja zalog proizvodov (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007).
Tabela 7: Temeljni kazalniki obračanja
Koeficient obračanja celotnih sredstev poslovni prihodki v letu dni povprečno stanje vseh sredstev Koeficient obračanja obratnih sredstev poslovni prihodki v letu dni
povprečno stanje obratnih sredstev Koeficient obračanja osnovnih
sredstev
amortizacija v letu dni povprečno stanje osnovnih sredstev
(po neodpisani vrednosti) Koeficient obračanja zalog materiala
porabljeni material v letu dni (po NC)
povprečna zaloga materiala (po NC)
Koeficient obračanja zalog proizvodov
stroški prodanih proizvodov v letu dni (praviloma proizvajalni stroški) povprečni stroški zaloge proizdvodov
(praviloma proizvajalni stroški) Koeficient obračanja zalog trgovskega
blaga
nabavna vrednost prodanega blaga v letu dni povprečna nabavna vrednost zalog blaga Koeficient obračanja terjatev do
kupcev
prejemki od kupcev v letu dni povprečno stanje terjatev do kupcev Koeficient obračanja obveznosti do
dobaviteljev
izdatki za dobavitelje v letu dni povprečno stanje obveznosti do dobaviteljev Vir: PSR 8 (2016)
4.6 KAZALNIKI GOSPODARNOSTI
Kazalniki gospodarnosti nam prikazujejo, kako učinkovito podjetje posluje oziroma kakšno razmerje ima podjetje med prihodki in odhodki. Kadar so prihodki večji od odhodkov, podjetje posluje gospodarno. V raziskovalnem delu bom analizirala koeficient
gospodarnosti poslovanja, ki kaže, kako učinkovito je podjetje pri opravljanju osnovne (poslovne) dejavnosti, iz koeficienta pa so izločeni vsi finančni prihodki in finančni odhodki, kakor tudi vsi drugi prihodki in odhodki (Zaman Groff, Hočevar & Igličar, 2007).
Načelo ekonomičnosti oziroma gospodarnosti govori o učinkoviti pretvorbi proizvodnih dejavnikov v dobrine. Večji kot je kazalec, bolj učinkovito podjetje posluje. Pri tem ločimo uspešno in/ali učinkovito poslovanje podjetja. Pri presojanju uspešnosti podjetja so bistveni kazalniki gospodarnosti ali ekonomičnosti, donosnost ali rentabilnost, proizvodnost ali produktivnost, plačilna sposobnost ali solventnost in različni kazalniki financiranja. Uspešno podjetje v svoje poslovanje vključuje zunanje okolje in spremlja dogajanje na trgu. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je podjetje uspešno, ko dela prave stvari. Podjetje pa je učinkovito takrat, ko dela stvari prav in v svojem poslovanju v večji meri odraža notranje značilnosti podjetja; učinkovitost poslovanja lahko merimo z likvidnostjo podjetja (Pečar &
Gramc, 2005).
V raziskovalnem delu bom ugotavljala dobičkonosnost poslovanja. Dobičkonosnost poslovanja (angl. ROS = return on sales) prikazuje razmerje med dobičkom iz poslovanja in vsemi ustvarjenimi prihodki iz poslovanja. Kazalnik je merilo uspešnosti podjetja, saj prikaže kolikšen odstotek celotnih prihodkov podjetja se dejansko pretvori v dobiček. Slednji je zlasti zanimiv za upnike in vlagatelje, saj jim razmerje prikaže odstotek denarja, ki ga podjetje ustvari od svojih prihodkov v določenem obdobju. Dobičkonosnost poslovanja izračunamo tako, da poslovni izid delimo s poslovnimi prihodki, rezultat pa nato pomnožimo s sto, da dobimo delež.
Kazalnik dobičkonosnosti poslovanja se uporablja za ugotavljanje uspešnosti tekočega leta v primerjavi s preteklimi leti. Analiza je primerna predvsem za podobno velika podjetja iz iste panoge, saj se razmerja med panogami močno razlikujejo. Večji kot je končni rezultat, bolj uspešno podjetje posluje in učinkoviteje raste, med tem ko manjši kazalniki lahko kažejo na finančne težave podjetja (Moro Visconti, 2018).
Tabela 8: Temeljni kazalniki gospodarnosti
Koeficient gospodarnosti poslovanja poslovni prihodki poslovni odhodki
Koeficient celotne gospodarnosti prihodki
odhodki
Pri kazalnikih gospodarnosti se uporabljajo še stroški proizvajanja v prodajnih količinah poslovni prihodki
stroški amortizacije poslovni prihodki
stroški dela poslovni prihodki
