UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Posebne razvojne in učne težave
Maša Gabrijel
STARŠI IN DISCIPLINIRANJE OTROK Z MOTNJO POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Posebne razvojne in učne težave
Maša Gabrijel
STARŠI IN DISCIPLINIRANJE OTROK Z MOTNJO POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI
Parents' Views and Experiences of Disciplining Children with Attention Deficit Hyperactivity Disorder (ADHD)
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Milena Košak Babuder
Ljubljana, 2021
I ZAHVALA
Najprej se iskreno zahvaljujem svoji mentorici dr. Mileni Košak Babuder za vso pomoč in usmerjanje pri nastajanju magistrskega dela.
Velika zahvala gre moji družini, še posebej pa tebi, Nuša, da si ne glede na vse moj največji cheerleader v življenju.
Tanja in Zala, boljših sošolk od vaju človek res ne bi mogel imeti. Hvala vama, da sta mi polepšali marsikateri študijski dan, predvsem pa vama hvala za vajino neomajno podporo in spodbudo, kjerkoli in kadarkoli.
Jakob, imel si prav: 'mam to! Hvala ti, da vedno verjameš vame.
Hvala tudi vsem ostalim prijateljem, ki ste me kakorkoli spodbujali, mi pomagali in verjeli vame tekom in ob koncu moje študijske poti.
II IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Maša Gabrijel izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Starši in discipliniranje otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti pod mentorstvom doc. dr. Milene Košak Babuder moje avtorsko delo.
Datum: __________________ Podpis avtorice: __________________
III POVZETEK
Discipliniranje otroka je edinstveno dejanje vsakega starša, saj je vsak otrok drugačen, kar pomeni, da enotnega nasveta za najbolj ustrezno in uspešno vzgojo in usmerjanje otrokovega vedenja ni. To še posebej velja pri otrocih z motnjo pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti (v nadaljevanju otroci z ADHD), ki potrebujejo individualen pristop in obravnavo, rutino in doslednost, zato je medsebojno sodelovanje staršev in prilagajanje ostalih članov družine ključno za vzdrževanje ravnovesja, dobrih odnosov in ugodne družinske klime. Strokovnjaki menijo, da način vzgajanja in izbira disciplinskih pristopov nista vzrok za to, da se otroci z ADHD vedejo neprimerno oziroma nezaželeno, zagotovo pa predstavljata pomemben zunanji dejavnik za stopnjevanje ali premagovanje težav. Zato je glavni cilj magistrskega dela raziskati področje discipliniranja otrok z ADHD, starih od 6 do 14 let in sicer z vidika njihovih staršev.
Cilj je bil ugotoviti, h kateri dimenziji discipliniranja (kaznovalni ali nekaznovalni) se nagibajo slovenski starši otrok z ADHD, tako na področju uporabe kot tudi stališč. Poleg tega je bil cilj ugotoviti morebitne spremembe na področju discipliniranja, ki so se pojavile v času pandemije covida-19.
Rezultati so bili pridobljeni s pomočjo elektronskega anketnega vprašalnika. Uporabili smo deskriptivno in nekavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja in kvantitativni raziskovalni pristop. Na vprašalnik se je odzvalo 98 staršev otrok z ADHD, starih od 6 do 14 let. Raziskovali smo tudi vpliv spola, starosti in vzgojno-izobraževalnega obdobja otrok na starševsko pogostost uporabe disciplinskih metod, (ne)strinjanje s stališči, učinkovitost že v praksi izvajanih disciplinskih metod ter iskanje dodatne pomoči in podpore v času pandemije covida-19.
Rezultati raziskave so pokazali, da so starši pred pandemijo covida-19 v večji meri uporabljali nekaznovalne disciplinske metode, pri čemer so bili najbolj naklonjeni preventivnim disciplinskim pristopom (indukcija, pogovor z otrokom, razlaga vedenja, nudenje podpore in občutka varnosti, dajanje zgleda). Na področju kaznovalnih disciplinskih metod pa so starši najpogosteje zahtevali od otroka, da se opraviči ali pa so mu odvzeli različne privilegije, najredkeje pa so ga fizično ali verbalno kaznovali. Pokazale so se tudi statistično pomembne razlike med pogostostjo uporabe disciplinskih metod glede na spol otrok z ADHD, in sicer starši pogosteje uporabljajo nekaznovalne disciplinske pristope pri dečkih z ADHD. Prav tako so rezultati raziskave pokazali, da so starši otroke največkrat disciplinirali takrat, ko so bili neposlušni, fizično agresivni do drugih oz. do lastnine, ali niso upoštevali dogovorov. Pri raziskovanju učinkovitosti disciplinskih metod, ki so jih starši uporabljali že pred pandemijo covida-19, ugotavljamo, da so jih na splošno ocenili kot učinkovite. Kot bolj učinkovite so starši izpostavili pogovor z otrokom, nudenje podpore, zgled in nagrajevanje, kot najmanj učinkovito pa verbalno kaznovanje. Kot učinkovito preventivno posredovanje za preprečevanje neustreznega vedenja so starši izpostavili indukcijske tehnike, vnaprej postavljene dogovore in nagrajevanje otrok ter predvidevanje situacij in uporabo različnih tehnik sproščanja. Na področju stališč do discipliniranja ugotavljamo bolj negativna stališča staršev do kaznovalnih metod, medtem ko se na področju stališč do nekaznovalnega discipliniranja večina staršev strinja, da med bolj učinkovite disciplinske metode sodijo induktivne tehnike in pohvale.
Ugotavljamo tudi, da se strinjanje staršev s stališči do kaznovalnega discipliniranja pomembno povezuje z izvajanjem kaznovalnega discipliniranja, medtem ko te povezanosti med stališči in uporabo nekaznovalnih metod nismo odkrili. Ugotovljeno je bilo tudi, da je manj kot 30 % vseh staršev v času pandemije covida-19 spremenilo svoje disciplinske pristope ter da je približno enak delež staršev v času pandemije iskal pomoč in podporo izven družine. Prav tako smo ugotovili, da se pri starših, ki so iskali pomoč in podporo, pojavlja statistično pomembna
IV
soodvisnost glede na spol otrok, in sicer so starši dečkov z ADHD pogosteje iskali pomoč in podporo pri drugih ljudeh v primerjavi s starši deklic z ADHD.
KLJUČNE BESEDE: motnja pozornosti s hiperaktivnostjo, kaznovalno discipliniranje, nekaznovalno discipliniranje, preventivni ukrepi, pandemija covida-19
V ABSTRACT
Disciplining a child is a unique act of every parent, as every child is different, which means that there is no single piece of advice for the best and most succesful upbringing and guidance of childs' behaviour. This is especially true for children with attention-deficit/hyperactivity disorder (later reffered to as children with ADHD), who need individual approach and handling, steady routine and consistency, which means a joint effort from both parents and other family members is key for maintaining a balance in the family, good relationships and positive atmosphere. Experts believe that the methods parents are using for raising their child with ADHD and their discipline approaches are not causing inappropriate and undesirable behavior of children with ADHD. However, they certainly represent an important outside factor for children with ADHD for them to be even more problematic or to be able to overcome their problems. Therefore, the main goal of this master's thesis is to explore the field of disciplining children with ADHD, aged 6 to 14 years, from their parents' perspective. The aim was also to determine which discipline methods (punitive or non-punitive) Slovenian parents of children with ADHD use the most, as well as to explore their viewpoints about discipline. Furthermore, the purpose of this masters' thesis was also to discover possible changes regarding discipline approaches that appeared during COVID-19 pandemic.
The data were obtained using an online survey questionnaire and a descriptive and casual non- experimental method and a quantitative research approach was used in this research. 98 parents of children with ADHD, aged 6 to 14 years, responded to the questionnaire. We also researched the influence of child's gender, age and educational period on the parental frequency of using disciplinary methods, viewpoint (dis)agreement, effectiveness of already implemented disciplinary methods and seeking additional help and suppor during the COVID-19 pandemic.
Research results have shown that parents used non-punitive discipline methods to a significatlly bigger extent before the COVID-19 pandemic started, wherein preventative discipline methods (induction, conversation with children, explanation of behaviour, providing support and feeling of safety, setting an example) were used the most. Regarding punitive disciplinary methods, parents most often demanded that the child apologizes to the person he or she hurt or they took away his privileges. Physical and verbal punishment was rarely used. The results have also shown that there are statistically significant differences in the frequency of using disciplinary methods regarding to childs' gender, which means that parents used non-punitive disciplinary methods more regularly with boys with ADHD than they did with girls. Furthermore, children with ADHD were disciplined by their parents the most when they were agressive towards others or were destroying property, when they disobeyed or when they weren't sticking to the agreements between them and their parents. In researching the effectivness of disciplinary methods used by parents before the COVID-19 pandemic, we found that parents rated their methods as generally effective. Parents said that talking to children, providing them support, setting an example and giving positive reinforcement were most effective disciplinary methods, whereas verbal punishment was seen as the least effective disciplinary method. As effective preventative interventions to prevent inappropriate behavior, parents highlighted induction techniques, pre-arranged agreements and rewarding children, as well as predicting situations and using a variety of relaxation techinques. Regarding viewpoints on discipline techniques we found that parents' attitude toward punitive techniques was more negative, while in the field of non-punitive methods parents considered that inductive techniques and praises were among the more effective disciplinary methods. We also found significant correlation between parents' viewpoints to punitive discipline and using punitive techniques, while this kind of correlation didn't exist between viewpoints to non-punitive discipline and using non-punitive techniques.
VI
Results have also shown that less than 30 % of all parents changed ther discipline approach and that about the same proportion of parents sought help and suppor outside their family during COVID-19 pandemic. We also found significant co-dependence between reaching out for additional help during pandemic and the child's gender, which means that the parents of boys with ADHD were more likely to reach out for help and support than the parents of girls with ADHD.
KEY WORDS: attention-deficit/hyperactivity disorder, punitive discipline, non-punitive discipline, preventative measures, COVID-19 pandemic
VII
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 MOTNJA POMANJKLJIVE POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI ... 2
2.1.1 Diagnostične opredelitve motnje pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti ... 2
2.1.2 Vzroki motnje ADHD ... 5
2.1.3 Pogostost motnje ADHD in razlike med spoloma ... 6
2.1.4 Odraščanje in možni izidi motnje ADHD ... 8
2.1.5 Sekundarne in sopojavljajoče težave motnje ADHD ... 9
2.2 DISCIPLINA in DISCIPLINIRANJE ... 15
2.2.1 Opredelitev discipline in discipliniranja ... 15
2.2.2 Cilji discipliniranja ... 16
2.2.3 Disciplinski pristopi ... 16
2.2.4 Disciplinske tehnike ... 18
2.3 KAZNOVALNO DISCIPLINIRANJE ... 19
2.3.1 Telesno kaznovanje ... 21
2.3.2 Psihično nasilje ali kaznovanje ... 22
2.3.3 Ostale oblike kaznovalnega discipliniranja ... 25
2.4 NEKAZNOVALNO DISCIPLINIRANJE ... 26
2.4.1 Nagrajevanje ... 26
2.4.2 Zgled ... 27
2.4.3 Indukcija ... 27
2.4.4 Nadzorovanje ... 28
2.4.5 Preusmeritev ... 28
2.4.6 Ignoriranje neprimernega vedenja ... 28
2.4.7 Odmor ... 28
2.4.8 Logične in naravne posledice ... 29
2.5 STARŠI OTROK Z ADHD ... 29
2.5.1 Raziskave o uporabi disciplinskih metod pri otrocih z motnjo ADHD ... 30
3 EMPIRIČNI DEL ... 34
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 34
3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 34
3.3 Metode dela in raziskovalni pristop ... 35
3.3.1 Opis vzorca ... 35
3.3.2 Opis merskega pripomočka ... 41
3.3.3 Opis postopka zbiranja podatkov ... 42
VIII
3.3.4 Opis obdelave podatkov in statistične metode ... 42
3.4 ANALIZA REZULTATOV Z INTERPRETACIJO ... 44
3.4.1 Disciplinske metode, ki jih starši najpogosteje uporabljajo pri otrocih z ADHD ... 44
3.4.2 Najpogosteje disciplinirana neprimerna ali nezaželena vedenja pri otrocih z ADHD ... 59
3.4.3 Učinkovitost disciplinskih metod ... 62
3.4.4 Preventivno delovanje za preprečevanje neželenega vedenja... 72
3.4.5 Stališča staršev do posameznih načinov discipliniranja ... 76
3.4.6 Discipliniranje otrok z ADHD v času pandemije covida-19 ... 91
3.4.7 Razlike med spoloma staršev v izbiri disciplinskih metod ... 98
4 SKLEP ... 100
5 LITERATURA ... 103
IX
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Diagnostični znaki ADHD po klasifikaciji DSM-V ... 3 Preglednica 2: Struktura vzorca glede na spol starša in spol otroka z ADHD ... 37 Preglednica 3: Struktura vzorca glede na trenutno vzgojno-izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 37 Preglednica 4: Opisna statistika glede na starost otrok z ADHD ... 38 Preglednica 5: Struktura vzorca glede na potrjenost diagnoze ADHD ... 38 Preglednica 6: Viri potrditve diagnoze motnje ADHD pri otrocih staršev, vključenih v raziskavo ... 39 Preglednica 7: Prisotnost sopojavljajočih motenj pri otrocih z ADHD ... 39 Preglednica 8: Frekvenčna struktura odgovorov glede na prisotnost sopojavljajočih motenj 40 Preglednica 9: Frekvenčna porazdelitev odgovorov staršev glede pogostosti uporabe splošnih metod discipliniranja otrok z ADHD ... 44 Preglednica 10: Opisna statistika odgovorov staršev glede uporabe splošnih disciplinskih metod ... 45 Preglednica 11: Opisna statistika kompozitne spremenljivke – splošne metode discipliniranja ... 45 Preglednica 12: Opisna statistika kompozitne spremenljivke – kaznovalne in nekaznovalne metode discipliniranja ... 46 Preglednica 13: Frekvenčna porazdelitev odgovorov staršev glede pogostosti uporabe kaznovalnih in nekaznovalnih disciplinskih metod ... 47 Preglednica 14: Opisna statistika odgovorov staršev glede pogostosti uporabe kaznovalnih in nekaznovalnih disciplinskih metod ... 49 Preglednica 15: Test normalnosti porazdelitve pri uporabi metod discipliniranja glede na spol otroka z ADHD ... 55 Preglednica 16: Mann-Whitneyjev U test – uporaba metod discipliniranja glede na spol otroka z ADHD ... 55 Preglednica 17: Povezanost med pogostostjo uporabe posameznih disciplinskih metod in starostjo otroka z ADHD ... 56 Preglednica 18: Test normalnosti porazdelitve pri uporabi posameznih disciplinskih metod glede na vzgojno-izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 57 Preglednica 19: Kruskal-Wallisov test – uporaba posameznih disciplinskih metod glede na vzgojno-izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 58 Preglednica 20: Test normalnosti porazdelitve pri uporabi disciplinskih metod glede na potrjenost diagnoze ADHD ... 58
X
Preglednica 21: Mann-Whitneyjev U test – preverjanje razlik med uporabo posameznih metod discipliniranja glede na potrjenost diagnoze ADHD ... 59 Preglednica 22: Frekvenčna struktura odgovorov glede discipliniranih ali kaznovanih nezaželenih ali neprimernih vedenj ... 60 Preglednica 23: Opisna statistika odgovorov staršev otrok z ADHD o učinkovitosti disciplinskih metod pred pandemijo ... 62 Preglednica 24: Test normalnosti porazdelitve pri splošni oceni učinkovitosti disciplinskih metod glede na spol otroka z ADHD ... 63 Preglednica 25: Mann-Whitneyjev U test – splošna ocena učinkovitosti disciplinskih metod glede na spol otroka z ADHD ... 63 Preglednica 26: Test normalnosti porazdelitve pri oceni učinkovitosti metod discipliniranja glede na vzgojno-izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 64 Preglednica 27: Kruskal-Wallisov test – preverjanje prisotnosti razlik med oceno učinkovitosti disciplinskih metod in vzgojno-izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 64 Preglednica 28: Spearmanov korelacijski test – ugotavljanje povezave med oceno učinkovitosti disciplinskih metod in starostjo otroka z ADHD ... 65 Preglednica 29: Frekvenčna struktura odgovorov glede najbolj učinkovitih disciplinskih metod ... 65 Preglednica 30: Frekvenčna struktura odgovorov glede najmanj učinkovitih disciplinskih metod ... 69 Preglednica 31: Frekvenčna struktura odgovorov glede najpogostejših preventivnih ukrepov staršev ... 73 Preglednica 32: Absolutne in odstotne frekvence glede strinjanja staršev s splošnimi stališči do discipliniranja otrok z ADHD ... 77 Preglednica 33: Opisna statistika odgovorov staršev glede splošnih stališč do discipliniranja otrok z ADHD ... 78 Preglednica 34: Absolutne in odstotne frekvence glede strinjanja staršev s stališči do kaznovalnega discipliniranja otrok z ADHD ... 80 Preglednica 35: Opisna statistika odgovorov staršev glede stališč do kaznovalnega discipliniranja otrok z ADHD ... 81 Preglednica 36: Opisna statistika kompozitne spremenljivke – stališča do kaznovalnih disciplinskih metod ... 82 Preglednica 37: Absolutne in odstotne frekvence glede strinjanja staršev s stališči do nekaznovalnega discipliniranja otrok z ADHD ... 83 Preglednica 38: Opisna statistika odgovorov staršev glede stališč do nekaznovalnega discipliniranja otrok z ADHD ... 84
XI
Preglednica 39: Opisna statistika kompozitne spremenljivke – stališča do nekaznovalnih disciplinskih metod ... 85 Preglednica 40: Povezanost med stališči do kaznovalnega discipliniranja in uporabo kaznovalnih disciplinskih metod ... 86 Preglednica 41: Povezanost med stališči do nekaznovalnega discipliniranja in uporabo nekaznovalnih disciplinskih metod ... 86 Preglednica 42: Test normalnosti porazdelitve pri stališčih staršev glede na spol otroka z ADHD ... 87 Preglednica 43: Mann-Whitneyjev U test – preverjanje razlik med stališči staršev glede na spol otroka z ADHD ... 87 Preglednica 44: Test normalnosti porazdelitve pri stališčih staršev glede na vzgojno- izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 88 Preglednica 45: Kruskal-Wallisov test – preverjanje razlik med stališči staršev glede na vzgojno-izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 89 Preglednica 46: Test normalnosti porazdelitve stališčih staršev glede na potrjenost diagnoze ADHD ... 90 Preglednica 47: Mann-Whitneyjev U test – preverjanje razlik med stališči staršev glede na potrjenost diagnoze ADHD ... 90 Preglednica 48: Spearmanov korelacijski test – ugotavljanje povezanosti med stališči in starostjo otroka z ADHD ... 91 Preglednica 49: Spremembe na področju discipliniranja otrok z ADHD v času pandemije covida-19 ... 93 Preglednica 50: Odgovori staršev o iskanju dodatne podpore in pomoči glede na spol otroka z ADHD ... 95 Preglednica 51: χ2-test za preizkus hipoteze neodvisnosti – iskanje dodatne podpore in pomoči glede na spol otroka z ADHD ... 95 Preglednica 52: Odgovori staršev o iskanju dodatne podpore in pomoči glede na vzgojno- izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 96 Preglednica 53: χ2-test za preizkus hipoteze neodvisnosti – iskanje dodatne podpore in pomoči glede na vzgojno-izobraževalno obdobje otroka z ADHD ... 97 Preglednica 54: Oblike podpore in pomoči staršem ... 97
XII
KAZALO SLIK
SLIKA 1: Struktura vzorca glede na spol starša ... 35
SLIKA 2: Struktura vzorca glede na število otrok z ADHD v družini ... 36
SLIKA 3: Struktura staršev glede na spol otroka z ADHD... 36
SLIKA 4: Struktura vzorca glede na starost otrok ... 38
SLIKA 5: Sprememba disciplinskih metod v obdobju pandemije ... 92
SLIKA 6: Iskanje dodatne pomoči in podpore ... 94
1
1 UVOD
Pred dobrim letom sem prvič začela delati kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu, kar je pomenilo, da sem se sama večkrat znašla v situaciji, ko nisem bila prepričana, na kakšen način preprečiti ali preusmeriti otrokovo neželeno vedenje, hkrati pa otroka naučiti sprejemati odgovornost za posledice tega vedenja. Literature, ki bi govorila o »pravilni« vzgoji otrok in najbolj optimalnem usmerjanju njihovega vedenja z različnimi disciplinskimi pristopi, je trenutno sicer zelo veliko, vendar so otroci edinstvena bitja, ki potrebujejo individualen pristop, še posebej če gre za otroke s posebnimi potrebami. Starši morajo vsakodnevno pretehtavati možnosti in sprejemati odločitve o tem, ali bodo z njihovimi besedami in dejanji otroci dosegali družbeno odgovorne in pričakovane cilje ali ne (Rogers, 1998, v Pšunder, 2006). Še posebej starši otrok z ADHD so pogosto izpostavljeni očitajočim očem družbe in stigmatiziranju tako njihovih otrok kot njih samih, ko otrok izkazuje vedenje, ki je družbeno nesprejemljivo (Bartolac, 2013).
Številni starši menijo, da je ADHD »nevidna težava« (Marner, 2012, v Bartolac, 2013; Cote, 2009, v Bartolac, 2013), ko se zdi, da je z otrokom navzen vse v redu (ne uporablja pripomočkov za premikanje, lahko govori itd.), zaradi nezmožnosti nadzorovanja lastnega vedenja in impulzivnega reagiranja pa je razglašen za problematičnega, porednega in nevzgojenega otroka (Bartolac, 2013). Zato sem se začela spraševati, kakšne disciplinske pristope sploh uporabljajo starši teh otrok in ali so ti skladni s stališči, ki jih imajo sami do discipliniranja otrok z ADHD? Ali pri tej populaciji otrok po izkušnjah staršev obstajajo bolj in manj učinkoviti disciplinski pristopi? Ali starši uporabljajo dodatno pomoč in podporo drugih, še posebej v stresnih situacijah, kot je pandemija?
V teoretičnem delu smo se tako najprej osredotočili na ADHD in predstavili dve diagnostični opredelitvi ADHD s simptomi, ki trenutno veljata v svetu. Nato smo predstavili vzroke za nastanek motnje, njeno razširjenost ter razlike med spoloma. Hkrati z možnimi izidi smo predstavili tudi razvoj motnje med odraščanjem ter druge sekundarne in sopojavljajoče težave.
V nadaljevanju smo opredelili disciplino in discipliniranje, skupaj s cilji discipliniranja ter različnimi disciplinskimi pristopi in tehnikami. Natančneje smo predstavili metode kaznovalnega in nekaznovalnega discipliniranja. Nadalje smo raziskali področje starševstva otrokom z ADHD in predstavili nekaj že obstoječih raziskav, ki ugotavljajo vpliv motnje na starševsko izbiro disciplinskih metod.
V empiričnem delu smo opredelili raziskovalni problem, navedli cilje raziskave in skladno z njimi raziskovalna vprašanja ter predstavili metode dela in raziskovalni pristop. S pomočjo anketnega vprašalnika, namenjenega staršem otrok z ADHD, starih od 6 do 14 let, smo raziskovali področje discipliniranja otrok z ADHD pred in v času pandemije covida-19.
Raziskovali smo, katere načine discipliniranja so uporabljali starši otrok s tovrstno motnjo pred pandemijo covida-19 in kako pogosto so jih uporabljali. Nadalje smo analizirali, katera vedenja so starši pred pandemijo pri otrocih najpogosteje disciplinirali in kako (ne)učinkovite so bile njihove disciplinske metode. Prav tako smo raziskovali, kako starši preventivno preprečujejo vedenjske težave pri otroku ter kakšna so njihova stališča do uporabe posameznih disciplinskih metod pri vzgajanju otroka z motnjo. Ugotavljali smo tudi, ali in kako so se v času pandemije covida-19 spremenili njihovi disciplinski pristopi in ali so starši pri tem iskali dodatno pomoč in podporo. Rezultate smo analizirali in jih interpetirali s pomočjo literature in teoretičnih virov. Na koncu smo v sklepu zbrali predloge za nadaljnje raziskovanje na tem področju.
Z raziskavo želimo nadgraditi ugotovitve morebiti že obstoječih raziskav s področja discipliniranja otrok s posebnimi potrebami oziroma otrok z ADHD, ki jih med izdelavo magistrskega dela nismo uspeli najti.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 MOTNJA POMANJKLJIVE POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI
Motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti je »razvojna motnja, ki jo opredeljujejo znaki pomanjkljive pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnost« (APA, 1994, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 162), ki posameznika ovirajo v vsakdanjih situacijah. Ker motnja temelji na vedenjskih znakih, jo uvrščamo med vedenjske motnje, kljub temu, da novejše študije kažejo na nevrološko kognitivne posebnosti in osnove težav. Težave glede na starost, spol ter značilnosti situacij in nalog zelo variirajo, poleg tega so osnovnim težavam pridruženi tudi znaki drugih motenj, zato je diagnoza motnje pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti za strokovne delavce velik izziv (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). V preteklosti so motnjo pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti enačili z minimalno cerebralno disfunkcijo (MCD), danes pa jo strokovno enakovredno poimenujemo z različnimi imeni: motnja pozornosti in hiperaktivnosti, motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez nje in hiperkinetična motnja ali ADHD kot okrajšava angleškega poimenovanja Attention Deficit Hyperactivity Disorder (Rotvejn Pajič, 2015).
2.1.1 Diagnostične opredelitve motnje pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti
Trenutno je na področju težav s pozornostjo, nemirnostjo in impulzivnostjo najbolj prepoznaven izraz motnja pozornosti in koncentracije s hiperaktivnostjo ali brez nje oz.
angleška kratica ADHD (ang. Attention Deficit/Hyperactivity Disorder). Izraz je opredeljen v klasifikaciji Ameriške psihiatrične zveze (ang. American Psychiatric Association) DSM-V in je mednarodno najbolj prepoznaven (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011), medtem ko se v Evropi vedno bolj uporablja revidirane diagnostične kriterije Mednarodne klasifikacije bolezni MKB- 11 (ang. International Classification of Diseases – ICD-11), ki jo razvija in redno posodablja Svetovna zdravstvena organizacija SZO (ang. World Health Organization – WHO).
Mednarodna diagnostična klasifikacija bolezni Svetovne zdravstvene organizacije MKB-10 (danes je vedno bolj v ospredju enajsta revizija MKB-11, čeprav se uradno še vedno uporablja MKB-10) se za diagnosticiranje in statistično dokumentiranje v različnih ustanovah za duševno zdravje uporablja tudi v Sloveniji (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011).
2.1.1.1 Mednarodna klasifikacija za diagnosticiranje duševnih motenj DSM-V
Klasifikacija Ameriške psihiatrične zveze DSM-V uporablja izraz motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti oziroma ADHD (ang. Attention Deficit Hyperactivity Disorder) in jo definira kot »razvojno motnjo, ki jo opredeljujejo znaki pomanjkljive pozornosti, hiperaktivnost in impulzivnost, ki pomembno ovirajo posameznikovo funkcioniranje na socialnem, učnem in delovnem področju« (APA, 2013; Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str.
162). Znaki ADHD po klasifikaciji DSM-V so našteti v Preglednici 1. Za diagnozo ADHD po klasifikaciji DSM-V morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji (APA, 2013, v Žagar Gabron in Drobnič Radobuljac, 2015; APA, 2017; Košak Babuder, 2017):
- prisotnost vsaj šestih simptomov pomanjkljive pozornosti ali hiperaktivnosti in impulzivnosti (pri diagnosticiranju mladostnikov in odraslih zadostuje prisotnost petih simptomov);
- vsaj pet simptomov se mora pojaviti že pred 12. letom starosti;
3
- simptomi se morajo pri posamezniku pojavljati vsaj šest mesecev, in sicer v bolj izraziti obliki, kot je primerno glede na razvojno stopnjo posameznika;
- simptomi niso posledica opozicionalnega vedenja, kljubovalnosti, sovražnosti ali nerazumevanja nalog ali navodil, shizofrenije in drugih psihotičnih oziroma duševnih motenj (motenj razpoloženja, anksioznosti, disocialnosti, osebnosti itd.);
- simptomi se pojavljajo v vsaj dveh različnih okoljih (doma, v šoli, na delu, med različnimi ljudmi in pri različnih aktivnostih);
- simptomi negativno vplivajo na socialno ter učno ali delovno funkcioniranje.
Preglednica 1
Diagnostični znaki ADHD po klasifikaciji DSM-V
Simptomi pomanjkljive pozornosti Simptomi hiperaktivnosti/impulzivnosti - težko se osredotoči na detajle, zaradi
nepazljivosti dela površne napake pri šolskem delu, zaposlitvi ali drugih aktivnostih;
- s težavo vztraja in zadržuje pozornost pri nalogah ali aktivnostih, kot je pouk, pogovor in daljše branje;
- daje vtis, kot da ne posluša, čeprav mu govorimo direktno, deluje odsoten;
- s težavo sledi navodilom, ne zmore dokončati šolskih nalog, gospodinjskih del ali zadolžitev na delovnem mestu (hitro izgubi fokus);
- ima težave z načrtovanjem in organizacijo nalog, aktivnosti in časa;
- izogiba se ali s težavo izvaja naloge, ki od njega zahtevajo daljši mentalni napor (npr.
šolske naloge, pisanje poročil, izpolnjevanje obrazcev ipd.);
- izgublja stvari, ki jih potrebuje za izvajanje nalog in aktivnosti;
- hitro ga zmotijo zunanji dražljaji;
- je pozabljiv pri vsakodnevnih aktivnostih (plačevanje položnic, držanje dogovorov itd.).
- nemirno sedi, se zvija na stolu ali z rokami in nogami udarja po njem;
- težko vztraja pri miru in sedi mirno na stolu, ko to od njega zahtevamo;
- bega in teka naokoli v neprimernih situacijah (kot subjektivni občutek notranjega nemira pri mladostnikih ali odraslih);
- težko se tiho, umirjeno in sproščeno igra;
- ves čas je v 'pogonu' (npr. ne zmore čakati dlje časa pri miru v čakalnicah, na sestankih ipd.);
- prekomerno govori;
- da odgovor, še preden je vprašanje zastavljeno do konca, dokončuje stavke drugih, skače v besedo;
- težko počaka v vrsti;
- pogosto moti druge, jih nadleguje, se vtika v delo in igro.
Prirejeno po:
APA (2017). What is ADHD?. https://www.psychiatry.org/patients families/adhd/what-is-adhd
Žagar Gabron, Š. in Drobnič Radobuljac, M. (2015). Hiperkinetična motnja v mladostništvu s poudarkom na bolnišnični obravnavi. Hiperkinetična motnja v otroštvu. Viceversa – Hiperkinetična motnja, 24–30.
http://www.zpsih.si/media/documents/VV59HKM.pdf
DSM-V (2013, v Center for Behavioral Health Statistics and Quality, 2016, str. 19) razlikuje med različnimi podtipi ADHD, in sicer med podtipom ADHD z znižano pozornostjo (vsaj polletno izražanje težav na podlagi kriterija pomanjkljive pozornosti, brez težav na področju
4
hiperaktivnosti in impulzivnosti), hiperaktivno-impulzivnim podtipom ADHD (vsaj polletno izražanje težav na podlagi kriterija hiperaktivnosti in impulzivnosti, brez težav na področju pozornosti) ter kombiniranim podtipom ADHD (vsaj polletna prisotnost težav z obeh kriterijev). Kljub temu pa je v DSM-V to razlikovanje manj poudarjeno zaradi nenehnega spreminjanja podtipov med posameznikovim razvojem (Willcut idr., 2012, Žagar Gabron in Drobnič Radobuljac, 2015).
2.1.1.2 Mednarodna klasifikacija bolezni MKB-10 in MKB-11
Po klasifikaciji MKB-10, ki je še vedno v veljavi, so težave s pozornostjo, nemirnostjo in impulzivnostjo definirali kot skupino hiperkinetičnih motenj in jih uvrščali med »vedenjske in čustvene motnje, ki se navadno začnejo v otroštvu in adolescenci« (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 167), pri čemer mora biti za diagnozo izpolnjenih vsaj šest kriterijev pomanjkljive pozornosti, trije kriteriji hiperaktivnosti in en kriterij impulzivnosti (ICD-10, 2019).
Po klasifikaciji MKB-10 (ICD-10, 2019) za hiperkinetične motnje navajajo naslednje znake:
- do nastanka motnje pride že zgodaj, navadno v prvih petih letih življenja;
- oseba z motnjo težje vztraja pri dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost;
- prisotna je težnja po konstantni menjavi aktivnosti;
- osebe z motnjo imajo težave z dokončanjem aktivnosti in nalog;
- prisotna je dezorganizirana slabo usmerjana in pretirana aktivnost;
- osebe z motnjo so bolj brezobzirne, impulzivne, manj pazljive in zadržane in se zaradi tega znajdejo v disciplinskih konfliktih, ker nepremišljeno kršijo pravila;
- osebe z motnjo so med svojimi vrstniki manj priljubljene in so zato v veliki meri socialno izolirane;
- pogostejši so specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju, medtem ko je prizadetost kognitivnih funkcij splošna;
- disocialno vedenje in nizko samospoštovanje predstavljata sekundarne zaplete motnje.
Po klasifikaciji MKB-10 morajo biti za diagnozo ADHD prisotni simptomi z vseh področij, in sicer mora biti izpolnjenih vsaj šest kriterijev pomanjkljive pozornosti, trije kriteriji hiperaktivnosti in en kriterij impulzivnosti (ICD-10, 2019).
Klasifikacija MKB-10 (SZO, 2008) prav tako navaja štiri podskupine težav, ki veljajo za hiperkinetične motnje:
- motnja aktivnosti in pozornosti, ki vključuje motnjo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo, motnjo pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost ter sindrom pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo;
- hiperkinetična motnja vedenja, ki vključuje hiperkinetično motnjo, povezano z vedenjsko motnjo;
- druge vrste hiperkinetične motnje ter
- hiperkinetična motnja, neopredeljena, ki vključuje neopredeljeno hiperkinetično reakcijo v otroškem obdobju ali adolescenci ter neopredeljeno hiperkinetično motnjo.
5
Z novejšo klasifikacijo MKB-11 iz junija 2018, ki je še v pripravi, pa so definicijo motnje uskladili z opisi, ki jih najdemo v klasifikaciji DSM-V, toda z nekaj ključnimi razlikami. Po klasifikaciji MKB-11 se znaki, značilni za ADHD, začnejo pojavljati že v zgodnjem in srednjem otroštvu, medtem ko so po klasifikaciji DSM-V pred 12. letom prisotni le nekateri znaki. ADHD po klasifikaciji MKB-11 ni več opredeljena kot vedenjska in čustvena motnja, temveč kot nevrorazvojna motnja. MKB-11 prav tako omogoča bolj celosten pogled na motnjo, pri čemer je osredotočena na primanjkljaj v funkcioniranju, DSM-V pa je osredotočena na doseganje kriterijev (ICD-11, 2018).
ADHD se glede na klasifikacijo MKB-11 deli v pet kategorij (ICD-11, 2018):
- ADHD-PI – pretežno s pojavnostjo nepozornosti,
- ADHD-PHI – pretežno s pojavnostjo hiperaktivnosti in impulzivnosti, - ADHD-C – kombinirana pojavnost,
- ADHD-Y – druga opredeljena pojavnost, - ADHD-Z – druga neopredeljena pojavnost.
2.1.2 Vzroki motnje ADHD
Vzroki za nastanek ADHD še vedno niso povsem znani, čeprav je z leti nastalo več različnih teorij. Številne so za osnovo postavljale vedenjske težave kot posledico slabega starševstva in svojeglavih otrok, druge pa so motnji pripisovale biološki izvor (Strong in Flanagan, 2011). L.
Rotvejn Pajič (2015) pa pravi, da ADHD nastane zaradi prepleta različnih dejavnikov.
2.1.2.1 Nevrobiološki dejavniki
Danes raziskave kažejo na nevrofiziološke osnove težav, ki so lahko dedno (vpliv genetskih dejavnikov) ali okoljsko pogojene (prenatalni, perinatalni in postnatalni dejavniki) (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 164). Vpliv dednosti je velik, saj je v družinah, kjer je ADHD prisotna pri katerem od članov, štiri- do desetkrat večje tveganje za njen pojav (Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019; Žunko Vogrinc, 2011). ADHD se pri različnih generacijah kaže z različnimi znaki. Dedni prenos so preučevali tudi pri dvojčkih, kjer so ugotovili med 50- do 80-odstotno povezanost ADHD pri enojajčnih in 14- do 30-odstotno povezanost ADHD pri dvojajčnih dvojčkih (Barkley, 2000; Žunko Vogrinc, 2011). Taylor idr. (2004, v Pulec Lah, 2013) in Berkley (2000) kljub temu poudarjajo, da raziskovalci zaenkrat še niso odkrili izoliranega gena, ki bi imel velik vpliv na nastanek ADHD oziroma na kakšen način se ta prenaša med generacijami, koliko genov je pri tem vključenih, kako locirati določen gen, ki je odgovoren za nastanek ADHD na kromosomu itd.
Rotvejn Pajič (2015) navaja, da se nevrološke posebnosti ADHD kažejo v »kemičnem neravnovesju osrednjega živčnega sistema, pomanjkljivi aktivnosti in strukturalnih posebnostih v možganskih predelih, ki so odgovorni za vzdrževanje pozornosti, kontrolo motorične aktivnosti in impulzivnosti« (str. 23). V preteklosti so vzrok za ADHD pripisovali možganom, ki naj ne bi bili sposobni učinkovito prevajati senzoričnih dražljajev. Danes pa raziskave kažejo, da imajo posamezniki poleg težav s pozornostjo, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo tudi težave z delovanjem izvršilnih funkcij, ki »omogočajo kompleksno, k cilju usmerjeno vedenje ter sočasno prilagajanje na spremembe in zahteve okolja« (Rotvejn Pajič, 2015, str. 23). Izvršilne funkcije so odgovorne za npr. oceno problema, začenjanje z dejavnostjo, načrtovanje reševanja problema, predvidevanje situacij in odzivov,
6
samoregulacijo čustev, motivacije in vedenja, kontrolo motorike itd. Zato se posledice šibkih izvršilnih funkcij in primanjkljajev inhibicije kažejo v težavah, ki so značilne za otroke z ADHD, kot so »šibek nadzor vedenja s pomočjo notranjega predelovanja informacij, slaba inhibicija nepomembnih odzivov, težave v izvajanju k cilju usmerjenega vedenja, težave v vztrajanju, neobčutljivost na kasnejšo povratno informacijo, nefleksibilnost vedenja, težave v zaustavljanju odzivov, ki niso smiselni ipd.« (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 165).
2.1.2.2 Okoljski dejavniki
Carey (2006, v Žunko Vogrinc, 2011) meni, da so težave, povezane z ADHD, deloma posledica temperamenta, deloma pa simptome pogojuje okolje, v katerem živi otrok. L. Rotvejn Pajič idr. (2019) so dejavnike tveganja iz okolja na podlagi različnih raziskav in literature razdelili v tri skupine – pred, ob in po rojstvu. Na pojav ADHD pred rojstvom imajo velik vpliv morebitne razvojne nepravilnosti možganov, kajenje, drogiranje ali uživanje alkohola matere, slabokrvnost, razne okužbe, motnje v delovanju ščitnice itd. Pomembno je poudariti, da je uživanje drog in drugih prepovedanih substanc velikokrat povezano s slabšim socialnim statusom družine, torej ima tudi socialno okolje velik vpliv na pojav težav. Po drugi strani pa tudi odrasli z ADHD uživajo več alkohola in drugih substanc kot tisti brez motnje, zato je v takih primerih težko določiti, ali se vzrok skriva v substancah ali v dednosti (Barkley, 2000).
V skupino dejavnikov ob rojstvu, ki lahko vplivajo na nastanek ADHD, uvrščamo prezgodnji porod, nizko porodno težo otroka, zaplete ob porodu in s tem povezano okvaro možganov itd., v skupino dejavnikov po rojstvu pa uvrščamo virusna vnetja ali druge poškodbe možganov, motnje ščitnice, epilepsijo itd. (v Rotvejn Pajič idr., 2019).
V različnih raziskavah (npr. Feingold, 1973, v Žunko Vogrinc, 2011; Nacionalni inštitut za zdravje v ZDA, 1982, v Žunko Vogrinc, 2011; Ward, 1990, v Žunko Vogrinc, 2011) so se osredotočali na povezavo med dodatki v hrani in pojavljanjem znakov ADHD, vendar statistično pomembnega vpliva sladkorja ali aditivov na vedenje in učenje otrok za zdaj še niso potrdili in dokazali. Tudi S. Pulec Lah (2013) izpostavlja laično raziskovanje učinka dietetičnih dejavnikov, pri tem pa poudarja, da vpliv diet na zmanjšanje znakov ADHD ni široko znanstveno potrjen.
L. Rotvejn Pajič (2015) navaja, da je v preteklosti prevladalo prepričanje, da je zgolj vzgoja staršev odločilna za neustrezno vedenje otrok, kar so potem ovrgle kasnejše raziskave (v Rotvejn Pajič, 2015), ki pa sicer potrjujejo, da imajo starši (ali drugi pomembni odrasli in vrstniki) s svojim odzivanjem na otroka in soočanjem s težavami zagotovo velik vpliv na premagovanje ali pa stopnjevanje težav, ki izhajajo iz ADHD. Poleg neustrezne vzgoje L.
Rotvejn Pajič idr. (2019) navajajo še druge psihosocialne dejavnike tveganja, ki sami po sebi niso vzrok za nastanek motnje, saj nimajo trdne empirične podlage, kljub temu pa vplivajo na razvoj pridruženih, sočasnih motenj, kot so vedenjske in čustvene težave. Pri tem izpostavljajo stres, revščino, čustveno prikrajšanost, prekomerno rabo tehnologije itd. Okolje predstavlja za otroka z ADHD tako varovalni dejavnik kot tudi dejavnik tveganja.
2.1.3 Pogostost motnje ADHD in razlike med spoloma
Ocene o pogostosti motnje ADHD so različne, saj se ta razlikuje glede na sestavo vzorca (spol, starost ipd.), način metodologije pri izbiri vzorca in kateri kriteriji so bili uporabljeni pri diagnozi ADHD (Pulec Lah, 2013).
7
Na splošno naj bi veljalo, da je pogostost ADHD v šolski populaciji 3- do 7-odstotna (APA, 1994, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011; Barkley, 1998, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011;
Hoza, 2007; National Collaborating Centre for Mental Health, 2009, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011; Rotvejn Pajič idr., 2019), pri mladostnikih pa je delež 2,7-odstotni (Rotvejn Pajič idr., 2019). Barkley (1998, v Pulec Lah, 2013) pravi, da je zelo verjetno, da ima vsak razred vsaj enega učenca s težavami na področju pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti.
Raziskave, izvedene v Nemčiji, so pri otrocih, starih od 6 do 10 let, pokazale celo 25-odstotno prisotnost lažjih težav na področju pozornosti in hiperaktivnosti (Brühl idr., 2000, v Žunko Vogrinc, 2011). Nekateri avtorji (Bregin, 2006, v Žunko Vogrinc, 2011; Cohen, 2006, v Žunko Vogrinc, 2011; Ravitcheva, 2002, v Žunko Vogrinc, 2011) kritizirajo porast diagnosticiranih motenj pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo, ki je po njihovem mnenju posledica preohlapno oblikovanih kriterijev po klasifikaciji Ameriške psihiatrične zveze. Prav tako naj bi sodobna vzgoja in izobraževanje prehitevala otrokov razvoj, saj se otroci že v vrtcu srečajo z domačimi nalogami in strukturiranimi dejavnostmi, namesto da bi bili bolj usmerjeni v igro (Lloyd idr., 2006, v Žunko Vogrinc, 2011; Sciutto, 2007, v Žunko Vogrinc, 2011). Na drugi strani pa so raziskave o pogostosti hiperkinetične motnje, za katero je veljala ožja definicija po klasifikaciji MKB-10, kazale na precej nižjo prisotnost motnje v evropskem prostoru, in sicer približno 1,5 odstotka pri osnovnošolski populaciji (Taylor idr., 2004, v Pulec Lah, 2013).
S. Pulec Lah (2013) poroča, da v Sloveniji še ni bilo izvedene širše študije o pogostosti ADHD.
Kljub temu pa je avtorica sama izvedla raziskavo (Pulec, 1998, v Pulec Lah, 2013) in s pomočjo Connersove ocenjevalne lestvice CTRS-R ugotovila, da je v populaciji od 7,6 do 8,9 letnikov nakazana prisotnost težav s pozornostjo in hiperaktivnostjo pri 9,2 odstotkih učencev. Vendar avtorica zaključuje, da je dejanski odstotek prav gotovo nižji, saj je pri diagnozi pomembno upoštevati tudi ostale vire (družina, vrstniki, šolski prostor, ostali ocenjevalni pripomočki) in ne samo en pripomoček za diagnosticiranje težav (Pulec Lah, 2013).
Raziskave kažejo, da se ADHD večkrat pojavlja pri dečkih kot pri deklicah (do 6-krat pogosteje) (APA, 1994, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011; National Collaborating Centre for Mental Health, 2009, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011), čeprav je v zadnjem času zgodnje prepoznavanje otrok z ADHD pripomoglo k zmanjšanju razlike v prepoznavanju te motnje med dečki in deklicami (Žunko Vogrinc, 2011). Razliko v prisotnosti ADHD med deklicami in dečki raziskovalci pripisujejo dejstvu, da ima družba različna pričakovanja do dečkov in deklic, poleg tega so pripomočki za prepoznavanje ADHD neustrezno prilagojeni za deklice (Sandberg, 2002, v Kesič Dimic, 2008). Na rezultate prav tako pristransko vplivata spol in kulturno okolje testatorja ali referenčni okvir osebe, ki dela diagnostiko (Riccio, 2006, v Kesič Dimic, 2008, str. 19). Deklice pogosteje kažejo znake nepozornega podtipa ADHD, kot so pozabljivost, težave pri poslušanju, zasanjanost, raztresenost, odsotnost, bojazljivost in odkrenljiva pozornost. Deklice zato niso tako moteče za okolje in so posledično manj opažene (otroci z nepozornim podtipom ADHD so opaženi le v 50 odstotkih primerov) (Kesič Dimic, 2008). Pogosto so odstopanja pri deklicah opazna šele kasneje, ko se pri njih začnejo razvijati čustvene ali psihosomatske težave (Carducci, 2009, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011), kot so šolske težave, depresija, nizka samopodoba, prezgodnja spolnost ali uživanje drog (Sanchez, 2006, v Kesič Dimic, 2008). Zaradi znakov osamljenosti, otopelosti, neorganiziranosti in težav z osredotočanjem je ADHD pogosto spregledan in zamenjan z depresijo. To dokazujejo študije, ki kažejo, da je bilo v primerjavi z dečki, med katerimi jih je zdravila pred diagnosticiranjem ADHD jemalo 5 %, deklic nekoliko več, in sicer 14 %. (Moran, 2006, v Kesič Dimic, 2008).
Nemirnost se pri deklicah izraža kot klepetavost, neučakanost in utrudljivost (Rotvejn Pajič, 2015), medtem ko je pri dečkih prisotnih več težav na področju motorike in učenja (Žunko
8
Vogrinc, 2011). Raziskave kažejo (Moran, 2006, v Kesič Dimic, 2008), da je pri kar 75 odstotkih deklic motnja ADHD spregledana.
2.1.4 Odraščanje in možni izidi motnje ADHD
ADHD je zapletena in heterogena motnja, ki vpliva na to, kako se bo otrok spoprijel z življenjskimi situacijami in nalogami. V različnih življenjskih obdobjih se kaže na različne načine (Rotvejn Pajič idr., 2019). Že v obdobju otroštva težko ločimo značajske lastnosti ali znake tipičnega razvoja od tistih, ki nakazujejo na dejansko prisotnost težav in motnje ADHD.
Nekateri znaki težav s pozornostjo, hiperaktivnostjo in impulzivnostjo so namreč v milejši obliki prisotni tudi pri otrocih z običajnim razvojem. Prav zato otrok v predšolskem obdobju praviloma še ne diagnosticiramo, čeprav se težave z inhibicijo, hiperaktivnostjo in impulzivnostjo pojavijo že pri štirih ali petih letih (Sekušak-Galešev, b. d., v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011), težave s pozornostjo pa v šolskem obdobju ali še kasneje (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). ADHD povzroča dolgotrajne posledice pri napredovanju na področju izobraževanja in življenja nasploh, in sicer zaradi njihovih težav z osredotočenostjo na naloge, veliko jih ima tudi težave z disciplino in spoštovanjem pravil, ki se lahko prenašajo naprej v mladostništvo in odraslo dobo (Strong in Flanagan, 2011). Nemirnost preide tudi v težave z načrtovanjem in organizacijo, posamezniki težje obvladujejo svoja čustva in odzive, prav tako imajo težave z navezovanjem odnosov z drugimi (Rotvejn Pajič, 2011).
L. Rotvejn Pajič in drugi (2019, str. 18) opisujejo naslednje okoliščine, ki utrjujejo ADHD med odraščanjem:
- Kontekst in zahteve okolja: ADHD se ob pretiranih zahtevah, premalo spodbudah, nejasno postavljenih mejah, nestrukturiranem okolju, monotonih opravilih in slabem telesnem in čustvenem stanju še poslabša.
- Razvojno obdobje: Hiperaktivnost se v mladostništvu in odraslosti navidezno zmanjša, posamezniki bolj občutijo notranji nemir, napetost in nepotrpežljivost, ne zmorejo sedeti pri miru, več se ukvarjajo s športom oziroma dejavnostmi, ki niso monotone, ter preizkušajo različne substance. Impulzivnost se v mladostništvu poveča, v odrasli dobi pa nekoliko zmanjša. Izraža se predvsem v eksperimentiranju z različnimi substancami, tveganim vedenjem, prenajedanjem itd. Pozornost ostaja nespremenjena in ovira posameznika predvsem pri učenju in miselnih dejavnostih.
- Spol: V otroštvu je diagnosticiranih veliko več dečkov kot deklic, medtem ko se v odraslosti razmerje glede na spol skorajda izenači.
- Sočasne motnje: Nekatere motnje so pri otroku lahko prisotne še pred začetkom težav s pozornostjo in hiperaktivnostjo, druge (predvsem duševne) pa se razvijejo kasneje, kot zaplet, in bistveno poslabšajo izid.
Longitudinalne študije o prisotnosti znakov ADHD kažejo, da pomanjkljiva pozornost in nemirno ter impulzivno vedenje predstavljata velik dejavnik tveganja za posameznikov razvoj oziroma za razvoj njegovega mentalnega zdravja (Taylor idr., 2004). Izid ADHD je sicer odvisen od kombinacije varovalnih in ogrožajočih dejavnikov, kot so zdravstveno stanje osebe, družinsko in socialno okolje, temperament osebe, uspešnost v šoli itd. (Rotvejn Pajič, 2011).
Večina posameznikov se s težavami na področju pozornosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti sooča celo življenje (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). Cantwell (1996, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011, str. 167) in L. Rotvejn Pajič (2011, str. 27) na podlagi raziskav opisujeta tri možne razvojne izide težav:
9
- Približno tretjina posameznikov z ADHD naj ne bi več kazala izrazitih funkcionalnih težav po adolescenci. Nekateri med njimi so celo zelo uspešni in priljubljeni med drugimi ljudmi.
- Približno 40 odstotkov posameznikov z ADHD se s težavami s pozornostjo, nemirnostjo in impulzivnostjo uspešno spopada tudi v odrasli dobi, pri čemer se pogosto pojavijo tudi dodatne socialne in čustvene težave. Naučijo se živeti s težavami ADHD in jih relativno dobro obvladujejo.
- Zadnja tretjina posameznikov z osnovno motnjo ADHD pa zaradi dodatne psihopatologije, kot sta prestopništvo ali zloraba drog, pristane na obrobju družbe, brez osnovne poklicne ali druge izobrazbe in z zmanjšano možnostjo uspešnega vključevanja v družbo. Pri njih je pogosto agresivno, konfliktno in odklonsko vedenje.
Posamezniki se spopadajo z nemirnostjo, nestrpnostjo, pogosto menjajo zaposlitve in kraj bivanja ter tvegajo v ekstremnih situacijah.
Tudi L Rotvejn Pajič in drugi (2019) navajajo težave, ki še nadalje spremljajo odrasle osebe z motnjo ADHD:
- nizka samopodoba in s tem povezano slabše doseganje uspehov;
- občutki manjvrednosti, nesposobnosti, krivde;
- konfliktni odnosi v družini zaradi nerazumevanja s strani staršev, nestrpnost bližnjih do ADHD;
- odklanjanje s strani vrstnikov in/ali prijateljev;
- zaradi težav z motivacijo, organiziranostjo in prelaganjem obveznosti so kljub njihovi povprečni ali nadpovprečni inteligentnosti učno manj uspešni, pogosto dosegajo nižjo izobrazbo ali celo opuščajo šolanje;
- tvegana vedenja so bolj prisotna – pogosta je uporaba drog, neželena nosečnost in spolno prenosljive bolezni, prestopništvo in nasilje.
2.1.5 Sekundarne in sopojavljajoče težave motnje ADHD
Več raziskav (Barkley, 2000; Pulec Lah, 2013; Alban-Metcalfe in Alban-Metcalfe, 2001, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011; Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019) potrjuje od 44- do 80 odstotno prisotnost vsaj še ene motnje ob že osnovnih težavah pozornosti in hiperaktivnosti, 32 odstotkov ima še dve drugi motnji, okrog 11 odstotkov pa tri motnje. Izrazitost posameznih vrst težav je sicer lahko odvisna od spola in starosti, še posebej pa od osnovnega profila težav vsakega učenca z ADHD (Abikof idr., 2002, v Pulec Lah, 2013).
Kot že omenjeno, imajo otroci z ADHD težave na področju izvršilnih funkcij, ki so med drugim odgovorne za prilagajanje različnim situacijam. Te šibkosti se posebej kažejo na področjih
»govora in komunikacije, skrbi zase, samostojnosti, socialnih sposobnosti, učnih in delovnih zmožnosti, funkcionalnih učnih sposobnosti, sposobnosti praktičnih znanj, skrbi za lastno varnost ter na področju čustvene regulacije in odzivnosti« (Rotvejn Pajič idr., 2019, str. 20).
Poleg težav s pozornostjo in hiperaktivnostjo lahko prihaja tudi do težav na področju vedenja, čustvovanja, učenja in medosebnih odnosov (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). Otrok je zato manj uspešen, neorganiziran in nesprejet med vrstniki, kar vodi v njegovo zmanjšanje samozavesti, občutkov manjvrednosti in nesposobnosti, to pa še bolj negativno vpliva na njegove težave (Rotvejn Pajič, 2011).
10 2.1.5.1 Vedenjske težave
O motnjah vedenja govorimo takrat, ko se pri otroku že dalj časa konsistentno pojavljajo vzorci vedenja, ki presegajo mejo objektivno sprejemljivega (Žunko Vogrinc, 2011). Glede na raziskave v populaciji otrok in mladostnikov ocene sopojavljanja motenj vedenja ob ADHD kažejo na od 30 do 84 odstotkov (Pliszka, 2009, v Pulec Lah, 2013; Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019). Vedenjske težave niso primarna značilnost ADHD, temveč »posledica osnovnih primanjkljajev na področju procesov kognitivne kontrole, ki uravnavajo tako vedenjsko kot kognitivno funkcioniranje« (Barkley, 1998, v Pulec Lah, 2005, str. 15) in so najpogostejše sopojavljajoče motnje ob težavah s pozornostjo in hiperaktivnostjo (Jensen idr., 1997, v Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011).
Otroci z ADHD se težje držijo dogovorov ali se prilagajajo situacijam, delujejo neubogljivi in kljubovalni (Rotvejn Pajič, 2011), zaradi šibkega nadzora imajo težave z upoštevanjem pravil in so s svojim vedenjem nasploh moteči za okolico (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). S. Pulec Lah (2005) in Barkley (2000) kot sočasni pojav izpostavljata tudi agresivnost, ki ni opredeljena v kriterijih za prepoznavanje ADHD (pri npr. DSM-V), ali pa se pojavi kot sekundarna posledica ADHD, in sicer kot otrokov obrambni odziv na frustrirajoče zahteve okolja. Velik dejavnik tveganja otroku z ADHD predstavljajo predvsem starši, saj se v zgodnjem otroštvu oblikuje podoba o samem sebi, pri čemer imajo velik vpliv prve izkušnje z ljudmi in ocena vrednosti, ki mu jo posreduje družina (Žunko Vogrinc, 2011).
Pri mladostnikih z ADHD so ob sopojavljajočih vedenjskih težavah prisotne tudi anksiozne in depresivne motnje ter prekomerna raba interneta (Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019). Prisotno je lahko delinkventno vedenje, kot so kraje, laganje, krutost do živali, pobegi od doma in izostajanje od pouka, vandalizem ter fizično in psihično nasilje do vrstnikov. Takšno vedenje se pojavi predvsem v obdobju adolescence, ko si mladostnik izbere družbo, v kateri lahko ohranja še nekaj spoštovanja in nadzora nad drugimi (Barkley, 2000; Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019; Žunko Vogrinc, 2011). V primerjavi z vrstniki se osebe s težavami na področju pozornosti in hiperaktivnosti do dvakrat pogosteje poslužujejo kajenja, alkohola in drog (Žunko Vogrinc, 2011). Prav tako so mladostniki z ADHD pogostejši krivci prometnih nesreč, in sicer za 4-krat (Barkley, 2000).
Študije kažejo, da prisotnost vedenjskih motenj z odraščanjem upada, ko se oseba nauči bolj obvladovati svoje vedenje, se uči na podlagi izkušenj in tako lažje presoja v različnih situacijah, prav tako se veča spekter bolje prilagojenih in učinkovitejših vedenjskih strategij (Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019).
2.1.5.2 Čustvene težave
Pri otrocih in mladostnikih z ADHD »se kažejo velike razlike v načinu, stabilnosti in intenzivnosti čustvovanja in tudi pri izražanju čustev« (Rotvejn Pajič idr., 2019, str. 23). Osebe z ADHD iz okolja pogosto dobivajo negativne reakcije in povratne informacije, kar v njih sproži občutke krivde, motnje razpoloženja in nizko samopodobo (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). Od bližnjih se počutijo odklonjene, neljubljene in nesprejete, ker niso mogli izpolniti njihovih pričakovanj (Žunko Vogrinc, 2011). Pojavlja se tudi depresivnost, ki se lahko razvije v suicidalnost, pri starejših mladostnikih pa se kaže kot razdražljivost, samoobtoževanje, prisotni so občutki strahu, psihosomatske težave in motnje hranjenja (Soles in Holly, 2007, v Žunko Vogrinc, 2011; Žunko Vogrinc, 2009). Deklice naj bi se sicer pogosteje spopadale z znaki depresije (Biederman idr., 1993, v Pulec Lah, 2013). ADHD se prav tako prekriva z znaki
11
anksioznosti, kar pomeni, da se otrok začne izogibati neznanim situacijam, se umika pred vrstniki in manj poznanimi ljudmi, postane jokav, težje se zbere in ima občutno večji strah pred posledicami. Bolj kot so starši zahtevni pri vzgoji ali po drugi strani pretirano zaščitniški, bolj anksiozen bo otrok, saj ne zna razviti zaupanja vase oz. se naučiti, kako obvladovati stres (Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019). Od 25 do 50 odstotkov otrok z ADHD ima razvito anksioznost. (Pliszka, 2009, v Pulec Lah, 2013).
Čustvene težave so zelo pogosto povezane z vedenjskimi težavami. Zaradi izrazite anksioznosti in depresivnega vedenja otroci in mladostniki z ADHD pogosto potrebujejo medikamentozno terapijo (Žunko Vogrinc, 2011).
2.1.5.3 Težave v socialnih odnosih
Za otroka so bolj kot same težave ogrožajoči nestrokovni, agresivni, nerazumevajoči in zavračajoči odzivi drugih na njih (Vec, 2011). Odnosi z vrstniki so tisti, ki otroka naučijo sodelovalnih veščin in veščin pogajanja in reševanja konfliktov, torej spretnosti, ki so pomembne za učinkovito socialno funkcioniranje v življenju (Rubin idr., 1998, v Hoza, 2007).
Slabi odnosi z vrstniki pogosto napovedujejo pojav neustreznega vedenja, kot so delinkventna vedenja, opuščanje šolanja, uživanje prepovedanih substanc, težave na akademskem področju ter izostanek od pouka (Rubin idr., 1998, Parker in Asher, 1987, v Hoza, 2007).
Raziskave kažejo, da od 50- do 70 odstotkov otrok z ADHD doživlja socialne zavrnitve in druge težave v odnosih z vrstniki (v Antshel idr., 2009, v Gardner in Gerdes, 2015), ki se nadaljujejo naprej v adolescenco (Bagwell idr., 2001; Mrug idr., 2012, Sibley idr., 2010, v Gardner in Gerdes, 2015) in odraslo dobo (Gardner in Gerdes, 2015). Težave imajo s pridobivanjem in kakovostnim ohranjanjem prijateljstev (Mikami, 2010, v Bendel Castro, 2017). Primarni simptomi motnje ADHD, kot so slabša pozornost, povečana hiperaktivnost in impulzivnost, predstavljajo veliko oviro pri navezovanju prijateljstev, še posebej z neznanimi ljudmi (Hodgens idr., 2000, v Gardner in Gerdes, 2015) in v novih in nepredvidljivih situacijah (Erhard in Hinshaw, 1994, v Hoza, 2007), kot je na primer igra (Cordier idr., 2010, v Gardner in Gerdes, 2015). Zavračanje vrstnikov se pojavlja ne glede na to, katerega spola je otrok z ADHD. Študije prav tako kažejo, da so otroci in mladostniki z ADHD predvsem zaradi težav z reguliranjem čustev in reševanjem problemov pogosteje žrtve ustrahovanja ali pa so sami ustrahovalci (Bacchini idr., 2008, v Gardner in Gerdes, 2015; Holmberg in Hjern, 2008, v Bandel Castro, 2017; Unnever in Cornell, 2003, v McConaughy idr., 2011). Viktimizacija naj bi bila tudi posledica slabše motorike otrok z ADHD (Bejerot idr., 2011, v Bandel Castro, 2017).
Primanjkljaje, ki vplivajo na šibkejše socialne spretnosti posameznikov z ADHD, bi lahko razvrstili v tri skupine:
- Moteče/neprimerno socialno vedenje: Kaže se z impulzivnostjo, vsiljivostjo in sovražnostjo, zaradi česar imajo otroci z ADHD težave z deljenjem stvari, sodelovanjem in izmenjavanjem vlog (Wehmeier, 2010, v Gardner in Gerdes, 2015). V družbenih odnosih so otroci z ADHD »moteči in vihravi« (Landau in Moore, 1991, v Bandel Castro, 2017, str. 12), zato jih vrstniki pri igri in delu manj vključujejo (Nixon, 2001, v Bandel Castro, 2017; Stormont, 2001, v Bandel Castro, 2017). Nekateri posamezniki z ADHD, ki so socialno bolj sposobni, poskušajo postati del družbe z opazovanjem in posnemanjem dejanj in vedenj drugih. Tisti, ki imajo več težav s socialnimi interakcijami, pa poskušajo vstopiti v družbo prisilno, na primer z
12
načenjanjem neprimernih in nesmiselnih pogovorov (Dodge idr., 1983, v Gardner in Gerdes, 2015).
- Socialno-kognitivne težave in težave z reševanjem problemov: Nekateri otroci z ADHD imajo slabše razvite socialne kompetence (Merell in Boelter, 2001, v McConaughy idr., 2011) in imajo manj socialnega znanja (Maedgen in Carlson, 2000, v McConaughy idr., 2011), kar vodi v nerazumevanje socialnih sporočil in znakov ter slabše komunikacijske veščine, ki ovirajo otroka pri navezovanju stikov. Teh socialnih spretnosti se otroci naučijo predvsem z opazovanjem, ki pa je pri otrocih z ADHD predvsem zaradi slabše pozornosti precej oteženo (Cunningham in Siegel, 1985, v Hoza, 2007). Posledično se zato otroci z ADHD v določenih socialnih situacijah lahko neustrezno odzovejo (Atkinson idr., 1997, v Pulec Lah, 2013), še posebej če jih drugi izzovejo (King idr., 2009, v Gardner in Gerdes, 2015). Težave se pojavljajo tudi na področju dojemanja in razumevanja perspektive drugih ter kazanju empatije (Barkley, 2006, v Gardner in Gerdes, 2015). Številne raziskave (Heiman, 2005, v Gardner in Gerdes, 2015; Hoza idr., 2004, v Gardner in Gerdes, 2015; Hoza, Phelam idr., 2002, v Gardner in Gerdes, 2015; Ohan in Johnston, 2011, v Gardner in Gerdes, 2015) kažejo, da posamezniki z ADHD pogosto precenjujejo svoje socialne spretnosti, kar pripisujejo pomanjkanju znanja o primernem socialnem vedenju.
- Impulzivnost in težave čustvene regulacije: Otroci z ADHD doživljajo čustva v interakcijah bolj intenzivno kot njihovi vrstniki (Normand idr., 2011, v Gardner in Gerdes, 2015). Težave čustvene regulacije so najverjetneje povezane s šibkim delovanjem izvršilnih funkcij, ki so odgovorne za več kognitivnih procesov (Barkley, 2006, v Gardner in Gerdes, 2015). Pretekle študije so prav tako pokazale, da imajo posamezniki z ADHD več težav s prepoznavanjem čustev pri drugih (Da Fonesca idr., 2009, v Gardner in Gerdes, 2015). Velik vpliv na doživljanje in izražanje čustev ima tudi podtip motnje – posamezniki s prisotnostjo obeh skupin simptomov bolj intenzivno doživljajo pozitivna in negativna čustva in delujejo bolj agresivno v primerjavi s posamezniki s prevladujočimi simptomi pomanjkljive pozornosti, ki so bolj pasivni in sramežljivi (Hodgens idr., 2000, v Gardner in Gerdes, 2015; Maedgen in Carlson, 2000, v Gardner in Gerdes, 2015).
Razlogi za težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju socialnih odnosov med otroki z ADHD in njihovimi vrstniki so raznoliki in spremenljivi ter se pri različnih otrocih kažejo na različne načine:
- Na socialne odnose med otrokom z ADHD in njegovimi vrstniki v veliki meri vpliva njegov podtip motnje. Raziskave kažejo, da so otroci, pri katerih sta prisotni obe skupini simptomov, bolj agresivni in posledično manj sprejeti (Maedgen in Carlson, 2000, v McConaughy idr., 2011), medtem ko so otroci s prevladujočimi simptomi pomanjkljive pozornosti bolj socialno izolirani in zapostavljeni (Maedgen in Carlson, 2000, McConaughy idr., 2011; Hodgens idr., 2000, v Gardner in Gerdes, 2015).
- Otroci z ADHD pri prijateljih iščejo drugačne lastnosti kot njihovi vrstniki. Menijo, da je prijatelj nekdo, ki jim nudi zabavo, medtem ko vrstniki od svojih prijateljev želijo tudi emocionalno podporo in občutek varnosti, česar jim otroci z ADHD ne zmorejo nuditi (Heiman, 2005, v Gardner in Gerdes, 2015).
- Otrok z ADHD si želi biti v družbi, vendar je zaradi svojih težav pri vrstnikih pogosto zavrnjen in izoliran (Rotvejn Pajič, 2011). V 40 odstotkih primerov so težave z navezovanjem stikov in sklepanjem prijateljstev povezane z vedenjskimi težavami (Teeter, 1998; Soles in Holly, 2007, v Žunko Vogrinc, 2011). Zato se v stikih z vrstniki
13
pogosto odzovejo neustrezno in delujejo zlobni, čeprav to ni njihov namen (Pulec Lah, 2013). Prav tako se manj odzivajo na vprašanja in verbalne interakcije z vrstniki (Barkley, 2000).
- Do zavrnitve otroka z ADHD pride s strani skupine vrstnikov in ne le individualne osebe. Slabe izkušnje in mnenje enega vrstnika o otroku z ADHD se v skupinah hitro razširijo in posledično zelo težko odpravijo, tudi če otrok z ADHD kasneje preneha z vedenjem, zaradi katerega je sprva prišlo do zavrnitve (Price in Dodge, 1989, v Hoza, 2007).
2.1.5.4 Učne težave
Učne težave se pri otrocih z ADHD pojavljajo na kontinuumu od blažjih in enostavnejših do izrazitih in kompleksnih (Pulec Lah, 2017, str. 78). Lahko so prisotne zaradi osnovnih značilnosti ADHD (pomanjkljiva pozornost, impulzivnost in hiperaktivnost), največkrat pa so učne težave posledica pomanjkljive pozornosti, šibkejšega delovanja izvršilnih funkcij in delovnega spomina ter počasnejšega procesiranja informacij (Pulec Lah, 2017). Raziskave kažejo, da je povezanost med ADHD in prisotnostjo učnih težav od 50- do 80-odstotna, predvsem na področju branja, pomnjenja in aritmetičnih sposobnosti (Conners in Jett, 1999, v Žunko Vogrinc, 2011; DuPaul in Stoner, 1994, v Žunko Vogrinc, 2011; Hinschaw, 1994, v Žunko Vogrinc, 2011; Pfeiffer in Reddy, 1999, v Žunko Vogrinc, 2011; Villa in Thousand, 2005, v Žunko Vogrinc, 2011; Teeter, 1998, v Žunko Vogrinc, 2011). V primerjavi z vrstniki so otroci z ADHD učno manj uspešni, zaradi tega večkrat ponavljajo razred in so hkrati tudi deležni učne in strokovne pomoči (Zentall, 1993, v Pulec Lah in Rotvejn Pajič, 2011).
Zaradi povečane hiperaktivnosti je otrok manj produktiven in manj uspešen pri opravljanju šolskih nalog, zato počasneje in težje usvaja znanja, rutine in postopke, ki so pomembni pri delu za šolo (Zentall, 1993, v Pulec Lah, 2017). Otrokova povečana hiperaktivnost se sicer najbolj kaže v gibalnem nemiru (med poukom se stalno preseda in sprehaja, se igra, moti druge ipd.), čezmernem tekanju ter neustavljivem govorjenju (Magajna idr., 2008).
Otrok z ADHD zaradi impulzivnosti pogosteje dela napake pri pouku, kar je posledica nezmožnosti zadrževanja odzivov v situacijah, ko ne pomisli vnaprej o pomenu in problemu naloge ter na kakšen način bi jo najlažje rešil, prav tako ne pomisli na pretekle izkušnje s podobnimi nalogami, ki bi mu pomagale pri reševanju. Tovrstne težave pridejo do izraza predvsem pri šolskih nalogah, ki ponujajo več odgovorov, in pri bolj zapletenih nalogah, ki od otroka zahtevajo več časa za razmislek in odziv (Pulec Lah, 2017).
Slabša pozornost je tista, ki je najbolj odločujoča za težave pri učenju. Učenje zahteva usmerjanje pozornosti na bistvene informacije ter preusmerjanje, nadziranje, deljenje in vzdrževanje pozornosti (Pulec Lah, 2017). Povzroča tudi težave pri »poslušanju in pomnjenju informacij, zadrževanju in usmerjanju pozornosti (osredotočenost, vztrajanje), dokončanju nalog, prehajanju (npr. z ene na drugo temo, dejavnost, nalogo), organizaciji informacij, dejavnosti, nalog ter izpolnjevanju zadolžitev (npr. izgubljanje stvari, pozabljanje nalog ipd.)«
(Magajna idr., 2008, str. 54). Otrok je pri delu površen in se vmes izgublja, pozablja zaporedja nalog ali postopkov (Rotvejn Pajič, Mihevc idr., 2019). Razlago učiteljic sicer razume, vendar jo težko zbrano posluša, pogosto presliši podrobnosti in ne prepiše vsega s table (Rotvejn Pajič, 2011). Težko sledi navodilom, težave ima tudi na področju organizacije dela (Rotvejn Pajič in Pulec Lah, 2011). Kljub temu pa pomanjkanje pozornosti ni osnovna težava pri otrocih z ADHD, saj se pogosto izjemno osredotočijo na naloge, ki so jim zanimive, toda v določenem
