UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Kineziologija
PRIMERJAVA MED POJAVNOSTJO DEPRESIJE IN ANKSIOZNOSTI PRI NOGOMETAŠICAH IN
NJIHOVIH VRSTNICAH
MAGISTRSKO DELO
Avtorica dela KATARINA PUŠ
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Kineziologija
PRIMERJAVA MED POJAVNOSTJO DEPRESIJE IN ANKSIOZNOSTI PRI NOGOMETAŠICAH IN NJIHOVIH
VRSTNICAH
MAGISTRSKO DELO
MENTORICA:
izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.
RECENZENTKA:
prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg. Avtorica dela:
KONZULTANT: KATARINA PUŠ prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.
Ljubljana, 2021
Spodaj podpisana študentka Katarina Puš, vpisna številka 22170186, avtorica pisnega
zaključnega dela študija z naslovom Primerjava med pojavnostjo depresije in anksioznosti pri nogometašicah in njihovih vrstnicah,
IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobil/a vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označila;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnal/a v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobil/a soglasje etične komisije;
5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;
6. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico
reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija.
8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.
V Ljubljani, 6. 9. 2021 Podpis študentke: __________________
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Tanji Kajtni za vso strokovno pomoč, nasvete in usmerjanje pri pisanju magistrskega dela. Najlepša hvala za odzivnost in ažurnost tudi med dopustom!
Zahvaljujem se tudi klubskim trenerjem, ki so mi omogočili izvedbo raziskave z njihovimi igralkami, prav tako pa gre ogromna zahvala prof. Petri Primožič, ki je svoje dijakinje spodbudila k sodelovanju v raziskavi. Poleg tega bi se rada zahvalila tudi vsem merjenkam, ki so si vzele svoj čas in izpolnile vprašalnike. Brez njihovega sodelovanja moja raziskava ne bi bila mogoča.
Med pisanjem magistrske naloge sem doživela ogromno lepih in tudi težkih trenutkov. Takrat so mi ob strani stali tako družina kot prijatelji. Zahvala gre družini in prijateljem, ki so mi omogočili dokončanje študija.
Iskrena hvala!
Ključne besede: depresija, anksioznost, nogometašice, primerjava, adolescenca
PRIMERJAVA MED POJAVNOSTJO DEPRESIJE IN ANKSIOZNOSTI PRI NOGOMETAŠICAH IN NJIHOVIH VRSTNICAH
Katarina Puš
IZVLEČEK
Depresija in anksioznost sta duševni motnji, ki prizadeneta več milijonov ljudi po celem svetu.
Depresija se kaže kot neprestana žalost, izguba zanimanja za aktivnosti, v katerih je posameznik pred tem užival, nezmožnost opravljanja dnevnih opravil in traja vsaj dva tedna. Anksioznost je skupek več motenj duševnega zdravja in se navadno kaže kot pretiran strah in zaskrbljenost.
Čeprav naj bi telesna aktivnost pripomogla k izboljšanju počutja in razpoloženja, depresija in anksioznost prizadeneta tudi vrhunske športnike, ki so celo bolj izpostavljeni nekaterim dejavnikom za razvoj obeh bolezni. V magistrski nalogi smo preučevali pojavnost depresije in anksioznosti med slovenskimi nogometašicami in njihovimi vrstnicami, za merjenje pa smo uporabili Beckov kontrolni seznam anksioznosti, Beckov kontrolni seznam depresije in vprašalnik o depresiji, anksioznosti in stresu (DASS-21). Vzorec je obsegal 232 merjenk.
Preverjali smo hipoteze o povezavi pojavnostjo depresije in anksioznosti glede na starost, količino aktivnosti na tedenski ravni, udeleževanje tekmovalnega procesa ali ne ter glede na stopnjo izobrazbe. Statistično značilne povezave smo ugotovili zgolj pri rezultatih Beckovega kontrolnega seznama depresije glede na količino telesne aktivnosti pri merjenkah in pri primerjavi merjenk glede na sodelovanje v tekmovalnem športu. Pojavnost depresije in anksioznosti tako ni statistično povezana z udejstvovanjem v nogometu.
Key words: depression, anxiety, female football players, adolescents, comparison
DEPRESSION AND ANXIETY AMONG FEMALE FOOTBALL PLAYERS AND THEIR PEERS
Katarina Puš
ABSTRACT
Depression and anxiety are mental illnesses which affect a lot of people worldwide. Depression shows as constant sadness, loss of interest in activities which used to bring joy, inability for doing everyday chores and it lasts at least two weeks. Anxiety is a term used to describe a group of mental disorders and it usually shows as excessive fear and worry. Even though physical acitvity improves the mood and well-being, depression and anxiety affect elite athletes as well.
They are sometimes even more exposed to certain stressors and risk factors for developing either depression or anxiety. In this masters thesis we have looked at the incidence of depression and anxiety among Slovenian female football players and their peers. We have used Beck's depression inventory, Beck's anxiety inventory and Depression, Anxiety and Stress Scale 21 (DASS-21) for testing four hypotheses: incidence of depression and anxiety according to age, education level, physical activity frequency and competitive vs non-competitive group. The sample consisted of 232 subjects. Statistically important differences were found in Beck's depression inventory results among competitive athletes and others and also among two groups of different physical activity frequencies. Levels of depression and anxiety is not determined by level of physical activity or elite sport participation.
KAZALO
1 UVOD 8
1.1 DEPRESIJA 8
1.1.1 BIOLOŠKE TEORIJE RAZVOJA DEPRESIJE 9
1.1.2 PSIHOLOŠKE TEORIJE RAZVOJA DEPRESIJE 11
1.1.3 VRSTE DEPRESIJE 14
1.1.4 ZDRAVLJENJE DEPRESIJE 18
1.2 ANKSIOZNOST 20
1.2.1 ZDRAVLJENJE ANKSIOZNOSTI 23
1.3 DEPRESIJA IN ANKSIOZNOST PRI ŽENSKAH 26
1.4 CILJI IN HIPOTEZE 29
2 METODE DELA 31
3 REZULTATI 34
4 RAZPRAVA 43
5 SKLEP 49
6 VIRI 50
8
1 UVOD
1.1 DEPRESIJA
Depresija je pogosta psihična motnja, za katero trpi več kot 300 milijonov ljudi po celem svetu, poleg tega, pa je visok dejavnik tveganja za samomor. Samomor je drugi najpogostejši vzrok smrti med populacijo od 15. do 29. leta. Depresija se kaže kot neprestana žalost, izguba zanimanja za aktivnosti, v katerih je posameznik užival, spremlja, pa jo nezmožnost opravljanja dnevnih opravil, ki traja vsaj dva tedna. Ljudje, ki trpijo za depresijo, imajo pogosto naslednje simptome: pomanjkanje energije, sprememba apetita, dolgotrajno spanje ali pomanjkanje spanca, anksioznost, zmanjšana sposobnost koncentracije, neodločnost, občutek krivde in samopoškodovanje ali misel na samomor (WHO, 2019). Ena izmed glavnih težav depresije, je nizek odstotek popolnoma ozdravljenih, saj zgolj polovica obolelih popolnoma odpravi znake in simptome depresije. Možnost popolne ozdravitve pa se še zmanjša vsakič, ko oseba doživi ponovno depresivno epizodo (Nobis, Zalewski in Waszkiewicz, 2020).
Skoraj vsaj peti posameznik občuti depresijo vsaj enkrat v življenju. Prav tako, se depresija pojavlja v državah z različnimi dohodki: države z visokimi dohodki imajo pojavnost okrog 5%, primerljivo pa je v državah s srednjimi in nizkimi dohodki, kjer pojavnost znaša med 5 in 9 %.
To dokazuje, da depresija ni enostavna posledica sodobnega načina življenja v razvitih državah ali pa posledica revščine. Poleg socialno-ekonomskega statusa, imajo vlogo pri nastanku depresije tudi biološki dejavniki (Malhi in Mann, 2018).
Prvi znaki depresije se pojavijo že v adolescenci, ugotovitve raziskav pa kažejo na to, da se pojavljajo pri 5 % v zgodnji in 20 % v pozni adolescenci. Velik del mladostnikov, ki že kažejo določene simptome, ostane nediagnosticiranih in se ne zdravi, kljub večjemu tveganju za razvoj depresije v kasnejši dobi (Alaie idr., 2019). Večja ogroženost žensk, da zbolijo za depresijo, se razlikuje v različnih starostnih obdobjih – pred puberteto so fantje bolj ogroženi za depresijo, med 15. in 19. letom, pa je prevalenca depresije podvojena med dekleti. To drži vse do 54. leta in se zmanjšuje med starostjo (Faravelli, Alessandra Scarpato, Castellini in Lo Sauro, 2013).
Prav tako, se depresija razvija postopno in se pojavlja v epizodah. Med temi epizodam,i se pacienti počutijo dobro in nimajo vidnejših znakov ter simptomov bolezni. Bolezen je po naravi nepredvidljiva in zato so trajanje posamezne epizode, število epizod v življenju in vzorec, v katerem se pojavi, različni od posameznika do posameznika. Verjetnost ponovitve depresivne epizode je visoka, tveganje pa se povečuje z vsako epizodo – vsaj pri 80 % pacientov, ki doživi eno epizodo depresije, se bolezen ponovi vsaj še enkrat. Več kot polovica ljudi, ki doživijo depresivno motnjo, si opomorejo po šestih mesecih, skoraj tri četrtine znotraj enega leta, velik odstotek, do 27 %, pa si ne opore in razvije kronično depresijo (Malhi in Mann, 2018).
9
Skozi zgodovino raziskovanja depresije, se je pojavilo več teorij nastanka te motnje, najbolj znani sta biološka in psihološka teorija. Biološka teorija govori o tem, da se depresija razvije zaradi primanjkljaja noradrenalina, endokrinih motenj, motenj spanja, sprememb v možganski strukturi ali vpliva genetike. Psihološke teorije so poskušale razložiti depresijo na podlagi psihoanalize, ali natančnejše, na podlagi teorije navezanosti, vedenjskih modelov, kognitivnih modelov, modelov samokontrole, medosebni teoriji, stresnih življenjskih dogodkov in sociokulturnih modelov (Bernaras, Jaureguizar in Garaigordobil, 2019).
Skupine z zelo visokim tveganjem za depresijo so:
- Osebe po poskusu samomora
- Osebe z izrazitimi psihosocialnimi stresi
- Osebe z drugimi duševnimi boleznimi (anksiozna motnja, psihoza, odvisnost) - Osebe s pozitivno družinsko anamnezo depresije
- Bolj temperamentni in osebnostno ranljivi - Osebe s kronično bolečino in boleznijo
- Osebe z nerazložljivim somatskim sindromom - Pogosti uporabniki zdravstvenih storitev - Ženske po porodu
- Osebe po srčnem infarktu, osebe s sladkorno boleznijo (Konec Juričič, Roškar, in Jelenko Roth, 2016)
1.1.1 BIOLOŠKE TEORIJE RAZVOJA DEPRESIJE
Pri depresiji je bistveno prizadetih pet bioloških sistemov – vnetni, nevrotransmiterski, nevroendokrini, nevrotrofični in metabolični sistem (Nobis idr., 2020).
Pomanjkanje noradrenalina je ena izmed bioloških teorij razvoja depresije. Serotonin je nevrotransmiter, ki je povezan z adrenalinom, noradrenalinom in dopaminom, ki je ključnega pomena za možgane, saj je vključen v regulacijo življenjskih funkcij – apetit, spanje, spomin, učenje, uravnavanje telesne temperature, obnašanje in druge. Serotonin uravnava nevroplastičnost, predvsem v mlajših letih, nepravilno delovanje obeh nevrotransmiterjev, pa lahko vodi v patologijo depresije. Poleg tega, je pomembna tudi kvaliteta socialnega okolja, saj le-ta vpliva na razvoj in aktivnost živčnega sistema, kar pa učinkuje na vedenjski, fiziološki in čustveni odziv posameznika (Bernaras idr., 2019). Povezava med vnetjem in depresijo je bila večkrat dokazana in preverjena. Približno 30 % ljudi, ki trpi za depresijo, ima moten vnetni
10
odgovor in obratno, ljudje, ki imajo motene vnetne procese, so bolj dovzetni za razvoj depresije.
Porazdelitev zvišanih markerjev vnetja je v depresivni populaciji neprekinjena in ne omogoča razlikovanja podtipov depresije. Prisotnost vnetja ni specifična le za depresijo, temveč se pojavlja tudi pri dveh večjih psiholoških motnjah: shizofreniji in bipolarni motnji. Nivoji vnetnih citokinov so približno enako povišani pri vseh treh patologijah, variacije koncentracij citokinov, pa predvidevajo ponavljanje bolezni. Ljudje, ki imajo avtoimune bolezni, trpijo za metaboličnim sindromom, debelostjo, odvisnostjo od tobaka, zobnim kariesom in aterosklerozo, imajo večje tveganje za razvoj depresije. Vse te bolezni so povezane s povečanim vnetjem. (Nobis idr., 2020). Ugotovljeno je bilo, da povečano vnetje pri otrocih, ki se kaže z višjo koncentracijo IL-6, pomembno zvišuje tveganje za nastanek depresije v odrasli dobi.
(Khandaker, Pearson, Zammit, Lewis in Jones, 2014).
Spremembe, ki se pojavijo s starostjo ter prisotnost bioloških dejavnikov tveganja (npr.
endokrini, srčno žilni in nevroanatomski faktorji) predstavljajo večje tveganje in ranljivost za razvoj depresije. Nekatere študije menijo, da je depresija lahko povezana s spremembami endokrinov: nočno izločanje kortizola, nočno izločanje rastnega hormona, izločanje hormonov, ki povečujejo delovanja ščitnice ter izločanje melatonina in prolaktina. Adolescenca in spremljajoče hormonske ter fizične spremembe zahtevajo posebno pozornost, saj bi lahko bile povezane s povečano incidenco depresije (Bernaras idr., 2019).
Težave s spanjem so pogosto povezane s situacijami pomanjkanja, brezposelnosti ali stresnih življenjskih dogodkov, kot so ločitev, slabe življenjske navade ali slabši pogoji za delo.
Raziskave pa kažejo tudi na povezavo med motnjami spanja in pojavom depresije. To se pojavi, ko nezadostna količina spanca deluje na hipokampus – povišanje živčne občutljivosti in dovzetnosti za nevrotoksične izzive, kar se pokaže kot zmanjšanje sive snovi v hipokampusu na sprednji levi strani korteksa. Zaradi dvosmernih povezav med motnjami spanja, predvsem insomnijo ali pomanjkanjem spanca, in depresijo, je težko določiti katera izmed spremenljivk je vzrok in katera posledica. Dokazano pa je, da zdravljenje motenj spanca pripomore k zmanjšanju stopnje depresije in pospeši njeno zdravljenje. Dolgotrajne študije so dokazale, da je insomnija dejavnik tveganja za nastanek depresije pri mlajših ljudeh in odraslih, pri depresivnih otrocih in adolescentih pa so ugotovili, da se pojavljajo tako težave z nespečnostjo kot daljše trajanje spanja. Med preadolescentnimi dekleti so motnje s spanjem direktno ali indirektno povezane s širokim spektrom socialnih in čustvenih motenj prilagajanja – depresivni simptomi, zmanjšana šolska kompetenca, tvegana obnašanja in slabše uravnavanje čustev (Bernaras idr., 2019). Pomanjkanje spanca ima močen učinek na tveganje za pojav depresije in simptome le-te. Pri mladostnikih, ki kažejo simptome depresije, ni bilo ugotovljenega povečanega tveganja za pomanjkanje spanca. Količina spanja po priporočilih DSM-IV (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj) povečuje tveganje za razvoj depresije, kar posledično povečuje tveganje za zmanjšanje trajanja spanca (Roberts in Duong, 2014). Pri dekletih, je prevalenca insomnije večja, kot pri fantih, in je lahko eden od vzrokov za višjo prevalenco pojavnosti depresije med dekleti. Številne socialne in biološke spremembe se
11
pojavijo med adolescenco, ki so vezane na spol, na primer, več stresa in večja odzivnost na stres pri dekletih, kar lahko poveča tveganje za razvoj depresije in tudi insomnije (de Zambotti, Goldstone, Colrain in Baker, 2018). Siversten in sodelavci so ugotovili, da so najbolj izpostavljeni razvoju depresije tisti adolescenti, ki spijo manj kot 6 ur na noč v kombinaciji z insomnijo. Le-ta je v tej študiji definirana, kot težave s spanjem, predvsem zaspati, in se pojavljajo vsaj trikrat na teden, vsaj šest mesecev (Sivertsen, Harvey, Lundervold in Hysing, 2014). Insomnija je pozitivno povezana s količino interlevkina-6 v plazmi (Wang idr., 2019).
Študije v zadnjih dvajsetih letih so pokazale, da hiperaktivnost hipotalamus-hipofizne- suprarenalne osi ali stresne osi lahko pojasni depresijo. Nekateri patofiziološki mehanizmi depresije vključujejo spremenjene nevrotransmiterje, spremembe delovanja stresne osi, zmanjšano nevroplastičnost in motnje povezovanja znotraj telesa. Druge študije poročajo o spremembah v možganski strukturi: manjši hipokampus, amigdala in čelni reženj. Ostali molekularni in klinični mehanizmi še niso pojasnjeni. Depresivna motnja pri otrocih in adolescentih je povezana s povečano intrakortikalno olajšavo, ki je direkten nevrofiziološki rezultat glutamaterične nevrotransmicije (Bernaras idr., 2019; Dean in Keshavan, 2017;
Pariante, 2017). Povečana občutljivost stresne osi, se pokaže z izločanjem kortizola že pri manjšem stresu in s kronično povišanim nivojem kortizola. Visok nivo kortizola spremeni funkcionalne povezave v možganih, ki procesirajo čustva in prilagoditve (Dean in Keshavan, 2017). Kronični stres povzroči povečano izločanje kortizola, kar imenujemo hiperkortizolemija. Povišan nivo kortizola se pojavlja pri ljudeh, ki trpijo za depresijo, lahko pa se ga meri v krvi, urinu, slini in laseh. Povišan nivo kortizola v slini služi kot biomarker za depresijo v adolescenci, povišan nivo kortizola v laseh, pa služi kot zaznavanje pretirane izpostavljenosti stresu. Višja koncentracija stresnega hormona kortizola predvideva slabše izide psiholoških in farmakoloških zdravljenj. Na drugi strani, zmanjšan nivo kortizola kaže na atipično depresijo (Nobis idr., 2020).
V določeni meri je depresija lahko tudi posledica genske predispozicije za prevelik odziv amigdale na stres ali hiperaktivna stresna os. Zaradi stresa v zgodnjem otroštvu, lahko sproži pretiran odziv ali spremeni do tedaj zdrav psihološki sistem. Psihološke motnje lahko sprožijo spremembe v fizioloških parametrih, kot so prepis DNK ali epigenetske spremembe, ki spremenijo občutljivost nevrotransmiterskih receptorjev (Bernaras idr., 2019).
1.1.2 PSIHOLOŠKE TEORIJE RAZVOJA DEPRESIJE
Vzroke depresije različno razlagajo psihologi in psihološke teorije, od katerih ima vsaka svoj pogled na nastanek in razvoj depresivnih simptomov ter znakov.
12
Teorija navezanosti je izraz, ki se nanaša na koncept človeške nagnjenosti k vzpostavljanju močnih in dolgotrajnih vezi z ostalimi ljudmi. Doslednost, vzgoja, zaščitnost in odgovornost v zgodnjih fazah s skrbniki pripomorejo k razvoju shem ali miselnih predstav o odnosih z drugimi ljudmi, tako v otroštvu, kot v odrasli dobi. Bowlbyjev model navezanosti kaže na to, da nagnjenost k razvoju depresije izvira iz izkušenj v zgodnjem otroštvu, ki niso zadovoljile otrokovih potreb po varnosti, skrbi in udobju, poleg tega, pa tudi trenutnega stanja intimnih odnosov. Izkušnje iz zgodnjega obdobja življenja lahko pripomorejo k motnjam v zgodnjih navezovanjih in so lahko povezane z razvojem depresije. Poznamo več različnih vrst navezanosti, najmanj varne vrste navezanosti lahko povzročijo travmatične izkušnje v otroštvu in se kasneje lahko kažejo skozi simptome depresije. Glavni mehanizem, ki uravnava čustveno preživetje, je bližina ljudi, na katere je otrok navezan in mu pomagajo pri soočanju s situacijami, v katerih ga je strah (Bernaras idr., 2019). Ko otrok ugotovi, da so starši neljubeči, ga zavračajo ali preusmerjajo vloge, pogosto sprejme sebe kot nevrednega. Negativne izkušnje s starši pogosto vodijo v razvoj depresivnih simptomov v primeru, da posameznik ni zmožen ločiti med negativnimi vedenjskimi vzorci staršev in modela sebe (Kobak, Sudler in Gamble, 1991).
Ugotovljeno je bilo, da je navezanost med vrstniki pomemben dejavnik za zmanjšanje nivojev depresije pri otrocih, ki so bolj izpostavljeni dejavnikom tveganja, poleg tega, pa poudarja kurativni vidik navezanosti med najstniki (Ju in Lee, 2018).
Poznamo tudi različne vedenjske modele, ki razlagajo pojav depresije. Eden izmed njih govori o tem, da se depresija pojavi zaradi pomanjkanja spobudbe za vedenja, ki so bila prej spobujana;
pretirano izogibanje določenih vedenj in pomanjkanje pozitivne spodbude ali izguba efektivnosti pozitivne spodbude. Otrok z depresijo v začetku prejme veliko pozornosti iz socialnega okolja in vedenja kot so jok, pritoževanje, krivda, so spodbujana. Ko pa se povečajo depresivna vedenja, odnos z otrokom postane oddaljen, ljudje, ki so otroku blizu, pa se ga izogibajo in s tem povečajo znake in simptome depresije. Ferster in Lewinsohn sta upoštevala klasične vedenjske principe. Ferster govori o tem, da je depresija zmanjšana frekvenca prilagojenega vedenja ali vedenja, ki povečuje določena vedenja. To pomeni, da je deperesivna oseba poveča izogibanje in pobeg v situacijah, kjer je možno dobiti pozitiven izid in razvije pasivne oblike vedenja v situacijah, kjer bi bil pobeg primeren odgovor v izogib kazni.
Lewinsohn je razvil teorijo, ki govori o tem, da je depresija posledica nižjega odziva na pozitivno krepitev določenega vedenja. Velika pomanjkljivost vednjskih modelov je ta, da sami vedenjski faktorji ne povzročijo klinične depresije. Poleg tega so ugotovili tudi, da samo vedenjske terapije niso učinkovit način zdravljenja za klinično depresijo (Beck in Alford, 2009).
Pri vedenjsko-kognitivnih modelih sta najbolj uporabljena model naučene nemoči in Beckova kognitivna teorija. Model naučene nemoči je povezan s kognitivnimi lastnostmi, ki pa so lahko specifične ali splošne, interne ali eksterne ter stabilne ali nestabilne. Ljudje, ki so nagnjeni k depresiji, zaznavajo negativne življenjske dogodke kot interne, stabilne in splošne, dejavnike, ki pripomorejo k uspehu, pa smatrajo kot eksterne, specifične in nestabilne. Tak stil mišljenja, pa je prisoten tudi pri otrocih in mladostnikih, ki trpijo za depresijo. Beck omenja tudi model
13
procesiranja informacij, ki pravi, da se depresija razvije iz določenega stresorja, ki sproži aktivacijo sheme, ki se izraža z negativnimi občutki. Navaja tudi, da je zazavanje popačene realnosti izraženo na treh področjih, ki jih imenuje kognitivna triada: negativna samopodoba, negativen pogled na svet in prihodnost, kot posledica učenja v preteklosti. Ta prepričanja so sprožena z življenjskimi dogodki, ki imajo poseben pomen za posameznika. Beckova teorija vsebuje komponento stresa in ranljivosti, kjer so disfunkcionalni odnosi tipično zakasnjeni pri ranljivih posameznikih in morajo biti aktivirani z relevantnim negativnim dogodkom ali stresorjem, da lahko pripomorejo k povečanju izraženosti sindromov depresije. Nižja spodbuda je lahko posledica materinega zavračanja in nizke podpore staršev ali nizke socialne kompetence. Depresija je v večini naučena v povezavi z negativnimi interakcijami med posameznikom in njegovim okoljem, interakcije pa so povezane s spoznavanjem, vedenjem in čustvi (Beck in Alford, 2009).
Sodobne kognitivne in evolucijske teorije depresije imajo skupne lastnosti, ki vključujejo poudarek na normalnih in abnormalnih mehanizmih. Evolucijska perspektiva je povezana tako z vedenjskimi, kot s kognitivnimi teorijami, njen najvidnejši predstavnik pa je Skinner. Le-ta je povezal določene karakteristike in specifike posameznikovega vedenja s posledicami. Na drugi strani Beck razlaga naravo klinične depresije kot program, ki je bil prilagodljiv v zgodnejših obdobjih, vendar ne danes. Izrazite in dolgotrajne kognitivne negativne lastnosti lahko vodijo v klinično depresijo. To so selektivna abstrakcija (proces, kjer prihaja do ločevanja ideje in objekta), pretirano posploševanje, negativna samopodoba, ki so nastale kot nujno potrebne za preživetje, vendar danes to več niso. S tem lahko z evolucijske perspektive razložimo distalne vzroke depresije. Poleg evolucijskega aspekta depresije, kognitivni modeli razlagajo več različnih teoretičnih konstruktov. Strukturni model, kjer pristranske sheme postanejo hipervalentne v depresiji, model stresor-ranljivost, kjer stres učinkuje na specifične kognitivne lastnosti, ki so bolj ranljive pri posamezniku, model vzajemne interakcije, ki se osredotoča na interakcijo z glavnimi figurami in psihobiološki model, ki vključuje genetiko, nevrokemične in kognitivne procese. Skozi različne modele odnosov in analitičnih sistemov kognitivna teorija vključuje različne nivoje, vključno z evolucijskimi principi (Beck in Alford, 2009).
Model samokontrole predvideva, da se depresija razvije zaradi pomanjkanja v procesu samokontrole, ki je sestavljen iz treh faz: samoopazovanje, samorefleksija in samoupravljanje.
V fazi samoopazovanja posameznik zazna le negativne dogodke in prepozna trenutne ter kratkoročne posledice. V fazi samoocenjevanja, depresiven posameznik vzpostavi nerealne kriterije ocenjevanja, ki nejasno prikazujejo uspeh in neuspeh. Če je samoocenjevanje negativno, se posameznik v tretji fazi samoupravljanja ne vključuje v samookrepitev, vendar se pogosto obsoja in samokaznuje (Bernaras idr., 2019).
14
Tipična družinska situacija, kjer je mama močnejši in stabilnejši partner ter ne upošteva očeta, je opisana v študiji Cohena (1954), kjer je tipičen odnos otrok-starš zgrajen na starševem odobravanju dosežkov otroka. V omenjeni študiji so ugotovili, da je imel vsak od merjencev občutek socialne razlike in je nanjo odgovoril z močnim trudom po sprejetosti v okolju ter z željo in delom za izboljšanje socialnega položaja družine. Od otrok je bil pričakovan višji standard primernega vedenja, predvsem odvisen od mnenja ljudi okrog staršev: sosedov, prijateljev, članov širške družine. V očeh staršev je pomembno, kaj otrok dela in ne, kdo je, na primer: šolski uspehi, odobravanje učiteljev in drugih avtoritet, osvajanje nagrad in priznanj, zmagovanje tekmovanj. Otrokova naloga je delovati in prispevati k družinskemu ugledu.
Otroci, ki razvijejo depresijo, so pogosto tisti, ki doživljajo največ pritiska preko pričakovanj popolnosti, do tega lahko pride, ker so najbolj nadarjeni za določeno področje, ker so najstarejši ali najmlajši ali ker so edini sin, edina hčerka ali edini otrok.
Stresni življenjski dogodki imajo vpliv na pojav depresije. Frank in sodelavci so ugotovili, da je med 60 in 70 % ljudi, ki so razvili depresijo v odraslem obdobju, doživelo enega ali več
stresnih dogodkov v letu pred tem (Frank idr., 1994). Nekatere raziskave so ugotovile, da so ljudje, ki so utrpeli resnejše čustveno zlorabljanje v otroštvu, v odrasli dobi občutili več
depresivnih simptomov in bolj intenzivno. Vsi ljudje, ki so izpostavljeni določeni travmi, ne postanejo depresivni, tu veliko vlogo igra osebnost in čas pojava stresnega dogodka, k razvoju depresije, pa pripomorejo tudi biološki dejavniki (Caspi, Hariri, Holmes, Uher in Moffitt, 2010).
1.1.3 VRSTE DEPRESIJE
Poznamo več vrst depresivnih motenj, ki se razlikujejo glede na njihovo trajanje, intenzivnost in obdobje v katerem se pojavijo. Vključujejo motečo disregulacijsko motnjo razpoloženja, veliko depresivno motnjo, distimijo, predmenstrualno disforično motnjo, depresijo, ki je sprožena zaradi zdravil ali drugih zdravstvenih stanj, druge specifične depresivne motnje in nespecifično depresivno motnjo.
Moteča disregulacijska motnja razpoloženja je kronična, močno izražena razdražljivost. Ta motnja ima dve klinični manifestaciji, prva od teh, so pogosti izbruhi, kot odgovor na frustracije. Izbruhi so lahko verbalni ali vedenjski (agresija proti predmetom, sebi ali ljudem okrog sebe). Izbruhi se dogajajo vsaj trikrat v tednu skozi dobo najmanj enega leta v dveh različnih okoljih. Poleg tega, so ti izbruhi tudi razvojno neustrezni. Druga klinična manifestacija se pojavi v času med izbruhi, ko je posameznik kronično razdražljiv ali jezen in je to prisotno večino dneva skoraj vsaj dan. Motnja se pojavlja med otroki, začne se pred 10. letom starosti, simptomi pa se spreminjajo v času adolescence. Otroci in mladostniki, ki jih prizadene ta
15
motnja, so bolj dovzetni za razvoj depresije ali anksioznosti v odrasli dobi (American Psychiatric Association, 2013).
Velika depresivna motnja je znana kot klinična depresija ali velika depresija, prepoznamo pa jo po depresivnem razpoloženju skozi večino dneva skoraj vsak dan, čeprav pri otrocih in mladostnikih se v večji meri kaže kot razdražljivost. Klinična depresija povzroči izrazito zmanjšanje interesa ali uživanja v vseh ali skoraj vseh aktivnostih skozi vsakdan, izrazito izgubo ali pridobivanje teže, insomnijo ali hipersomnijo, psihomotorično vznemirjenost ali zaostalost, utrujenost ali izgubo energije, občutki ničvrednosti, pretirane ali neprimerne krivde, zmanjšana sposobnost razmišljanja in koncentracije, pogoste misli o smrti, ponavljajoče idealiziranje samomora brez pravega načrta, poskus samomora ali planiranje le-tega. Ti znaki in simptomi povzročijo stisko na različnih področjih življenja. V Združenih državah Amerike je 12 mesečna prevalenca okrog 7 %, kljub temu, da je trikrat višja pri populaciji med 18 in 29 let, kot pri starosti nad 60 let (Bernaras idr., 2019). Za postavitev diagnoze se morajo prej omenjeni simptomi in znaki pojavljati vsaj dva tedna, v primeru, da je posameznik že prej kazal nekatere simptome, morajo biti ti bolj intenzivni ali izraženi. Za nekatere posameznike je opravljanje vsakodnevnih opravil veliko bolj zahtevno, kot pred pojavom motnje, nekateri, pa so popolnoma nezmožni opravljanja le-teh. Spremembe v apetitu vključujejo povečanje ali zmanjšanje. Nekateri se morajo prisiliti, da lahko kaj pojedo, drugi pa pojejo veliko več kot običajno in imajo željo po točno določeni hrani. Ko so te spremembe zelo izrazite, v katerokoli smer, se pojavi povečana izguba teže ali povečana telesna teža. Diagnosticiranje velike motnje je zahtevnejše, kadar ima posameznik še pridružene bolezni, kot so rakava obolenja, stanje po infarktu in sladkorna bolezen. Velika depresija je povezana z visoko smrtnostjo, v večini gre za samomor. Potek bolezni je variabilen, tako da nekateri redko ali nikoli ne doživijo remisije (obdobje dveh ali več mesecev brez simptomov ali z največ dvema simptomoma, ki sta zmerno izražena), drugi pa lahko preživijo več let popolnoma brez simptomov. Tiste depresije, ki se začnejo bolj zgodaj, so bolj povezane s primarno družino in pogosteje vključujejo osebnostne motnje. Velika depresivna motnja se deli še na podtipe, ki so melanholična depresija, atipična depresija, katatonična depresija, poporodna depresija in sezonska čustvena motnja (American Psychiatric Association, 2013).
Distimija je definirana kot kronična klinična depresija in distimična motnja ter se kaže kot depresivno razpoloženje skozi večino dneva vsaj dve leti. Med otroci in mladostniki je to lahko tudi razdražljivost, trajanje pa je omejeno na najmanj eno leto. V primeru, da ima posameznik že diagnozo klinične depresije, ki traja več kot dve leti, ga je potrebno pregledati tudi za distimijo. Ko tak posameznik doživi depresivno epizodo, morata biti prisotna vsaj dva od naslednjih simptomov: zmanjšan ali povečan apetit, insomnija ali hipersomnija, zmanjšana energija ali utrujenost, slaba samopodoba, zmanjšana koncentracija ali težave pri sprejemanju odločitev in občutki brezupa. Prevalenca te motnje v ZDA je 0,5 % (Bernaras idr, 2019).
Posameznik z distimijo ni nikoli doživel manične ali hipomanične epizode ter ne kaže znakov ciklotimične motnje. Razvije se v otroštvu, adolescenci ali zgodnji odrasli dobi in je kronična.
16
V primeru, da se razvije pred 21. letom, je povezana z višjo možnostjo zlorabe substanc ali komorbidno osebnostno motnjo (American Psychiatric Association, 2013).
Predmenstrualna disforična motnja se diagnosticira, ko je v večini menstrualnih ciklov prisotnih vsaj pet simptomov v zadnjem tednu pred začetkom menstruacije in se posameznica počuti boljše nekaj dni kasneje, ko vsi simptomi popolnoma izginejo. Simptomi pa so čustvena labilnost, intenzivna razdražljivost, jeza ali povečani medosebni konflikti, izrazito depresivno razpoloženje in/ali simptomi tesnobe, ki jih lahko spremljajo vedenjski ali somatski simptomi.
Simptomi morajo biti prisotni pred večino ciklov v preteklem letu in morajo negativno vplivati na delovno in socialno funkcionalnost za postavitev diagnoze. Zelo redko se pojavijo tudi halucinacije. Ocena prevalence je 1,8 % žensk, vendar le-te nimajo zmanjšane funkcionalnosti, medtem, ko 1,3 % žensk doživlja zmanjšanje funkcionalnosti in ostale sočasne simptome druge psihične motnje (Bernaras idr, 2019).
Depresijo lahko sprožijo tudi različne substance ali zdravila. Definirana je kot prisotnost simptomov depresije, ki so se pojavili po zaužitju, vdihavanju ali vbrizganju določene substance in vztrajajo tudi po tem, ko fiziološki učinki že izginejo. Nekatera zdravila lahko pripomorejo k razvoju depresije in je zato pomembno ugotoviti ali je vzrok za nastanek depresije v zdravilih ali je bila oseba v času jemanja določenega zdravila v depresivnem obdobju. Snovi, ki lahko sprožijo depresijo, so lahko droge, toksini, psihotropna zdravila in drugo, depresija, pa se razvije med prvim mesecem uživanja teh snovi. V to kategorijo depresije sodi tudi odtegnitveni sindrom od prej omenjenih snovi. Za postavitev diagnoze je potrebna zgodovina zdravstvenega stanja posameznika, zdravniški pregled, ali laboratorijski izvidi, ki potrjujejo uporabo ali zlorabo zdravil, ki lahko povzročijo depresijo. Prevalenca v ZDA je 0,26 % (American Psychiatric Association, 2013; Bernaras idr., 2019).
Nespecifična depresivna motnja se omenja v kombinaciji z drugimi boleznim,i kot so anksioznost, melanholija, psihoza. Depresija lahko spremlja druga zdravstvena stanja in se pojavlja kot depresivno razpoloženje in izrazito zmanjšano zanimanje za vse aktivnosti.
Enkratna depresivna epizoda je lahko različno intenzivna: blažja, zmerna ali huda brez psihotičnih simptomov. Skupne značilnosti vseh so znižanje razpoloženja, zmanjšanje energije in zmanjšanje dnevnih aktivnosti. Pojavi se izguba zanimanja za aktivnosti, ki so bile posamezniku prej zanimive, zmanjšanje zmožnosti koncentracije in povečanje utrujenosti tudi med aktivnostmi, ki zahtevajo minimalno količino energije in truda. Spremembe se pojavijo v apetitu, spanje je moteno, zmanjša se nivo samopodobe in samozavesti, prisotni so občutki krivde in ničvrednosti. V najmilejši obliki sta prisotna dva ali trije opisani simptomi in posameznik je sposoben opravljati večino svojih vsakodnevnih obveznosti. Pri zmerni obliki se pojavijo vsaj štirje simptomi in posameznik ima težave pri izvajanju običajnih aktivnosti. Pri
17
najhujši obliki je prisotnih več simptomov, ki so intenzivni in povzročijo stisko, prisotne so tudi samomorilne misli in poskusi, poleg tega, pa se pojavijo tudi somatski znaki. Če epizodo spremljajo psihotični simptomi, so to halucinacije, zablode, psihomotorične motnje, ali tako močna omamljenost, da je izvajanje vsakodnevnih aktivnosti nemogoče. Smrtno nevarnost predstavljajo samomor, dehidracija ali stradanje (American Psychiatric Association, 2013;
Bernaras idr., 2019).
Ponavljajoča depresivna motnja se kaže kot ponavljajoče epizode depresije, podobno kot pri enkratnem pojavu. Lahko se pojavijo krajše epizode zmernega povečanja energije in višje aktivnosti takoj po epizodi depresije, včasih se to pojavi kot posledica zdravljenja z antidepresivi. Hujše oblike te motnje so podobne manični depresiji, melanholiji ali endogeni depresiji. Prva epizoda se lahko pojavi v katerikoli starosti, od otroštva pa do starosti. Začetek je lahko akuten ali postopen in lahko traja nekaj tednov ali celo mesecev. Ponavljajoča depresivna motnja je lahko blaga ali zmerna, nobena oblika pa nima znakov manije. Ta oblika vključuje tudi osebe, ki so v stanju remisije, kjer je oseba imela dve ali več depresivni epizodi, vendar je v trenutku brez simptomov že več mesecev (Bernaras idr., 2019).
Vztrajna afektivna motnja razpoloženja že z imenom pove, da je dalj časa trajajoča in pogosto niha med različnimi motnjami, od katerih nobena ni izrazito resna za upravičeno postavitev diagnoze hipomanične ali blage depresivne epizode. Traja več let in vpliva na posameznikovo življenje, saj vključuje precejšen stres in nezmožnost. Vključuje ciklotimijo in distimijo.
Ciklotimija je kronična nestabilnost razpoloženja, ki vključuje številna obdobja depresije in blagega dviga razpoloženja, stanje pa ne izpolnjuje pogojev za bipolarno motnjo. Velikokrat se pojavi pri posameznikih, ki so sorodniki pacientov, ki trpijo za bipolarno motnjo in nekateri posamezniki s ciklotimijo kasneje razvijejo bipolarno motnjo. Distimija je kronično nizko razpoloženje, ki traja vsaj nekaj let in ni zelo resno ali v katerem individualne epizode niso dovolj dolgotrajne, da bi ustrezale diagnozi blage, zmerne ali resne ponavljajoče depresije (Bernaras idr., 2019).
Ostale motnje, ki vplivajo na razpoloženje vključujejo vse motnje, ki niso bile opisane, ker njihovo trajanje ni dovolj dolgo ali niso dovolj intenzivne. To so lahko enkratne, ponavljajoče kratkotrajne ali specifične epizode. Manifestacije in simptomi depresije se lahko spreminjajo glede na starost in stopnjo razvoja. Jasno je, da DSM-5 (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj) in MKB-10 (mednarodna klasifikacija bolezni) ne ločita med odraslo in otroško depresijo, čeprav z vključevanjem moteče motnje disregulacije razpoloženja DSM-5 omeni dejstvo, da otroci in mladostniki med 7. in 18. letom izražajo distres na različne načine skozi kronično, hudo in ponavljajočo razdražljivostjo, ki se lahko pokaže tako verbano, kot vedenjsko. Podobno, definicija velike depresivna motnje pravi, da se pri otrocih lahko kaže kot razdražljivost bolj kot depresivni simptomi. V MKB-10 pa odsotnost te razlike lahko vodi v
18
napačno predvidevanje, da so simptomi depresije pri odraslih enaki tistim, ki jih kažejo in doživljajo otroci in mladostniki (Bernaras idr., 2019).
Tabela 1
Znaki pri tipični in atipični depresiji (Konec Juričič, Roškar in Jelenko Roth, 2016)
ZNAKI PRI TIPIČNI DEPRESIJI ZNAKI PRI ATIPIČNI DEPRESIJI
Melanholično razpoloženje, brezvoljnost Razdražljivost
Žalost, jokavost Impulzivnost
Telesna upočasnjenost Telesni nemir, pretirana telesna dejavnost
Zapiranje vase Napadi jeze
Zmanjšan apetit, izguba telesne teže Povečan apetit, povečana telesna teža
Nespečnost Pretirano spanje
1.1.4 ZDRAVLJENJE DEPRESIJE
Depresija se v večini zdravi z antidepresivi, ki imajo različne učinke. Zaradi omejenega razumevanja nastanka in patofiziologije depresije, so bili skoraj vsi antidepresivi razviti že pred nekaj desetletji. V večini so varni in učinkoviti, imajo pa svoje omejitve, ena od teh je zakasnjeno delovanje. Učinkovati začnejo po približno dveh tednih. Razumevanje pomena in učinka biomarkerjev, ki delujejo pri depresiji, je pomembno za razvoj zdravil in zdravljenj.
Zdravila, ki so najpogosteje predpisana, so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina.
Obstajata ena do dve tretjini ljudi z depresijo, katerih telo ne sprejme zdravljenja s tem tipom antidepresivov, med 15 in 40 % ljud,i pa ne proizvede odgovora na farmakološki način zdravljenja. V zadnjih desetletjih se razvoj zdravil obrača proti hitrejšim, varnejšim in bolj selektivnim zdravilom (Li, Ruan, Chen in Fang, 2021; Nobis idr., 2020).
V svetu je dovoljenih več tipov antidepresivov, ki delujejo preko psihofarmakoloških mehanizmov. Poznamo triciklične antidepresive, ki so neselektivni inhibitorji privzema monoaminov, vključno s serotoninom, dopaminom in noradrenalinom. Druga skupina so zaviralci monoaminooksidaze, ki zavirajo razgradnjo serotonina in noradrenalina v presinaptičnih nevronih. To je skupina antidepresivov, ki je v uporabi najdlje časa. Trenutno najpogosteje predpisani so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, ki so učinkoviti pri različnih oblikah depresije in imajo redkejše stranske učinke, kot preostale oblike antidepresivov. Njihova negativna lastnost je počasno delovanje, saj se njihovi učinki pokažejo šele po približno dveh tednih. Poznamo še zaviralce ponovnega privzema noradrenalina,
19
zaviralce privzema noradrenalina in dopamina, selektivne pospeševalce privzema serotonina in melatonergične antidepresive (Li idr., 2021).
Nevromodulacijska terapija ali transkranialna magnetska stimulacija učinkuje na mladostnike in odrasle, ki se ne odzivajo na farmakološke ali psihoterapevtske terapije in učinkuje skozi magnetni impulz, mikro-tok ali živčni odgovor kot odziv znotraj terapevtskega odmerka. Je neinvazivna terapevtska tehnika, ki se uporablja za zdravljenje več nevroloških in psiholoških motenj. Deluje na centralni ali periferni živčni sistem z namenom regulacije aktivnosti živčnega sistema in posledično zmanjšanjem simptomov bolezni. V uporabi so ponavljajoče stimulacije električnih impulzov, ki se sprožajo na različnih frekvencah. Ti impulzi se seštevajo in proizvajajo dolgotrajnejše spremembe v živčnih aktivnostih. Na sistemski ravni ta način zdravljenja modulira občutljivost v ciljnih delih možganov in izzove večje učinke zdravljenja v teh delih. Učinki so odvisni tako od parametrov stimulacije, kot od možganskega odgovora.
Specifična stopnja in lokacija stimulacije ciljnega dela možganov je odvisna od posameznikove strukture možganov. Raziskave kažejo, da je to ena izmed bolj učinkovitih metod zdravljenja depresije v primeru uporabe varne tehnologije in naprednejših tehnik, deluje pa na funkcionalno mreženje v možganih in nevrofiziološko stanje posameznika (Li idr., 2021; Oberman idr., 2021).
Za zdravljenje depresije se uporablja tudi psihoterapija, pogosto več različnih oblik kot so:
kogntivno vedenjska terapija, interpersonalna terapija, na čuječnosti bazirana kognitivna terapija in terapija usmerjena na čustva. Kognitivno vedenjska terapija je bila razvita za zdravljenje depresije, z njo je začel Beck. Zagovarja teorijo, da je posameznikovo vedenje posledica njegovih misli. Pri interpersonalni terapiji gre za časovno omejeno in ciljno orientirano reševanje težav z razumevanjem posameznikovih medosebnih situacij. Ponavadi obsega med 12 in 16 terapij. Terapija, ki bazira na čuječnosti je bila razvita za osebe, ki imajo večje možnosti ponavljanja doživljanja epizod depresije in temelji na učenju uspešnega soočanja z depresijo. Terapija usmerjena na čustva je krajša oblika terapije, ki temelji na pomembnosti čustev za kakovostno delovanje in življenje posameznika. V zadnjem času se je pojavila tudi uporaba terapije EMDR, kar je angleška kratica za desenzibilizacijo in predelavo očesnega gibanja in je bila odkrita po naključju leta 1989. Gre za povezavo med gibanjem oči in zmanjševanjem stresa, ki ga povzročajo neprijetni spomini. V večini se uporablja za zdravljenje post-travmatske stresne motnje, učinkovita pa je tudi za zdravljenje depresije. Glede na raziskave je vsaj 55 % ljudi, ki trpijo za depresijo, v otroštvu doživelo vsaj eno travmatično izkušnjo, zato je ta vrsta terapije v večini uspešna pri zdravljenju. Vseeno je pri uporabi te terapije potrebno še dodatno raziskovanje za potrjevanje učinkovitosti in trajanja delovanja. Za zdravljenje depresije je najbolj učinkovito integralno zdravljenje, ki vključuje kombinacijo zdravil in psihoterapije, saj se s tem pokriva več dimenzij simptomov depresije (Dunlop, 2016;
Machmutow idr., 2019; Pišot, 2014; Yan idr., 2021).
20 1.2 ANKSIOZNOST
Anksiozne motnje so skupek več motenj duševnega zdravja, ki se navadno kažejo kot pretiran strah in zaskrbljenost. Strah je čustven odziv na resničen ali predpostavljen dražljaj, anksioznost pa je anticipiran strah pred prihajajočo grožnjo. Obe stanji se pojavljata in se prepletata, vendar sta si različni – strah je povezan z refleksom boja ali bega, mislimi na takojšnjo nevarnost in pobegom, anksioznost, pa je pogosteje povezana z mišično napetostjo in pozornostjo, ki je usmerjena na pripravo na nevarnost v prihodnosti ter izogibanjem. Tako strah, kot anksioznost, sta povezana z vsesplošnim izogibanjem določenim dražljajem ali situacijam (American Psychiatric Association, 2013). Anksiozne motnje se pojavljajo med 3,8 in 25 % prebivalstva v različnih državah, prevalenca med ljudmi s kroničnimi boleznimi pa je kar 70 %. Anksioznost ima velik učinek na vsakdanje življenje, kvaliteto življenja in počutje. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je anksioznost povezana z dejavniki tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni, kot je npr.
visok krvni tlak (Kandola idr., 2018). Pogosto se anksioznost pojavi v kombinaciji z drugimi duševnimi motnjami, kot sta depresija ali zloraba različnih substanc. Več žensk kot moških se sreča z anksioznostjo in sicer v zgodnjem otroštvu je to razmerje 2:1, v času adolescence, pa doseže 3:1 (Essau, Lewinsohn, Lim, Ho in Rohde, 2018). Copeland in sodelavci (2014) so ugotovili, da je 22,7 % njihovih merjencev ustrezalo kriterijem za anksioznost že pred zgodnjo odraslostjo, prevalenca pa je višja in sicer 27 %, če je dodana še pretirana anksiozna motnja.
Poleg tega so ugotovili, da je pojav anksioznosti v otroštvu povezan z neželjenim delovanjem v zgodnji odrasli dobi.
Anksioznost ali tesnoba je občutek strahu, skrbi ali nervoze, ki lahko vključuje občutke stiske, nemoči in somatsko aktiviran centralno živčni sistem. Pogosto predstavlja odgovor na zaznano nevarnost ali grožnjo, ki je ali resnična ali pa si jo posameznik predstavlja ter lahko vodi v izogibanje dražljaju, ki povzroča občutek nevarnosti. Anskioznost je v določenih situacijah povsem normalna in prilagodljiva ter vključuje otroke in mladostnike med specifičnimi fazami razvoja. Na primer, anksioznost pred neznanci je povsem običajna in pričakovana faza v zgodnjem otroštvu in se pojavi med 6. in 12. mesecem starosti. Kljub temu, kadar je anksioznost vztrajno prisotna, pretirana ali se pojavlja v neprimernih situacijah, lahko povzroča veliko stisko in nezmožnost v mladostnikovi sposobnosti opravljanja vsakodnevnih opravil. V takem primeru govorimo o klinični oziroma patološki anksioznosti, ki se deli na več ožjih skupin anksiozne motnje. Vsaka izmed teh skupin je definirana glede na dražljaj, ki povzroči stisko oziroma strah ter fiziološke, psihoemocionalne in vedenjske manifestacije anksioznosti (Freidl idr., 2017).
Anksiozne motnje, ki se začnejo v zgodnjem otroštvu, lahko postanejo kronične in imajo veliko verjetnost ponavljanja. Prisotnost anksioznosti med adolescenco za dva- do trikrat povečuje verjetnost za razvoj anksioznosti v odrasli dobi. Prav tako prisotnost anksioznosti v adolescenci močno poveča tveganje za razvoj velike depresivne motnje v odraslosti. Mladostniki, ki so
21
anksiozni, imajo resne težave na različnih področjih psihosocialnega delovanja. Težave se kažejo na splošnem zdravju, šolskih obveznostih in tudi kasneje v odrasli dobi na fizičnem in kognitivnem delovanju. Mehanizmi delovanja anksioznosti na telesno zdravje niso raziskani in znani. Dokazana dejavnika tveganja, ki sta enaka za razvoj anksioznosti in depresije, sta ženski spol in stresni življenjski dogodki. Poleg tega tudi osamljenost, čustveno zanašanje in nefunkcionalni odnosi v družini ali z vrstniki povečujejo tveganje za nastanek depresije in anksioznosti. Anskioznost, ki se začne v adolescenci povečuje tveganje za slabše prilagajanje na delu, slabše odnose v družini, manj zadovoljstva v življenju, slabše tehnike soočanja s težavami in več kroničnega stresa kot anksioznost, ki se je razvila v otroštvu (Essau, 2003;
Essau, Lewinsohn, Olaya in Seeley, 2014; Lewinsohn, Rohde in Seeley, 1998; Woodward in Fergusson, 2001).
Temperament je pogosto zaznan kot eden od dejavnikov, ki pripomorejo k potencialnemu razvoju anksioznosti med mladimi, predvsem, ko ima posameznik naslednje lastnosti:
sramežljivost, vedenjska inhibicija in strah. Vedenjska inhibicija je eden od tipov diskretne temperamentne kategorije in odraža nagnjenost k izražanju znakov strahu in previdnosti kot odgovor na neznane dražljaje. Prav tako nekateri avtorji navajajo, da je vedenjska inhibicija v zgodnjem otroštvu lahko dejavnik tveganja za razvoj anksioznosti v otroštvu in mladosti. Eden izmed vzrokov anksioznosti je tudi vedenje staršev, predvsem kadar je le-to preveč zaščitniško.
Ena izmed študij je pokazala, da bolj kot so bili starši zaščitniški do svojega otroka, bolj so bili izraženi simptomi in znaki anksioznosti. Nekateri raziskovalci so potrdili, da je stiska v zgodnjem otroštvu pomemben napovedovalec psihopatskih motenj med adolescenco in zgodnjo odraslostjo. Izpostavljenost fizičnemu in spolnemu nasilju ali zlorabam v zgodnjih fazah življenja pa povečuje možnost razvoja anksioznih motenj skozi celotno življenje (Freidl idr., 2017; Lebowitz idr., 2013; Liu in Bell, 2020).
Anksiozne motnje lahko izvirajo iz več različnih vzrokov, pogosto pa so posledica temperamenta, zgodnjih izkušenj in specifičnih življenjskih dogodkov (Barlow, 2000). Eden izmed vzrokov so negativna čustva in povečan odziv na doživljanje žalosti, strahu in skrbi kot ostali. Povečan odziv je fiziološki in sicer tresenje, pospešen srčni utrip, suhost ust, vrtoglavica, slabo počutje, bolečina v prsih, občutek dušenja in podobno, najbolj pa se pokaže pri paničnem napadu. Drugi vzrok je zaznava nadzora, kjer so otroci in mladostniki, ki nimajo občutka kontrole nad dogodki, kot so na primer svoje reakcije, vedenje staršev ali vrstnikov, in podobno, negativno odzivajo na dogodke, ki jim predstavljajo stres. Taki otroci v zgodnjem otroštvu niso razvili občutka za obvladovanje negativnih dogodkov. Tretji vzrok so specifične življenjske izkušnje, kot so partnerske težave, zlorabe, nevarna navezanost, čezmerna skrb staršev za otroka, kritični starši z zelo visokimi pričakovanji, pomanjkanje topline ali starši, ki so anksiozni (Dobnik Renko, 2020).
22 Tabela 2
Anksiozne motnje: vir grožnje, glavne značilnosti in različne diagnoze (Freidl idr., 2017)
MOTNJA VIR GROŽNJE ZNAČILNOSTI RAZLIČNE DIAGNOZE
MEDIANA STAROSTI ZAČETKA
ŽIVLJENJSKA PREVALENCA (STAROST 13-
18)
Generalizirana anksiozna
motnja
Pretirana anksioznost v
različnih situacijah kot so
uspeh, zdravje, družina in težave pri nadzorovanju
skrbi
Iskanje pomiritve, izogibanje aktivnostim, kjer izvedba ni popolna,
simptomi kot so glavobol, težave s
koncentracijo ali spanjem, nemirnost
Obsesivno- kompulzivna
motnja, primanjkljaj pozornosti in
motnja hiperaktivnosti (ADHD), socialna
anksioznost
11 2,2 %
Socialna anksioznost
Pretiran strah socialnih situacij
zaradi možnega negativnega
odziva
Izogibanje nastopom pred
razredom, govorjenju po
telefonu, obedovanju v javnosti, uporabi
javnih sanitarij, druženju
Generalizirana anksiozna motnja, ločitvena tesnoba,
agorafobija, selektivni mutizem,
avtizem
13 9,1 %
Ločitvena tesnoba
Pretirana tesnoba zaradi ločitve od
figur navezanosti:
strah pred negativnimi posledicami
Upiranje odhodu v šolo, spanju stran od
skrbnika ali starša, nočne more o ločitvi, izogibanje spanju drugje kot
doma
Generalizirana anksiozna motnja,
specifična fobija
7 7,6 %
Panična motnja
Panični napadi, zaskrbljenost glede dodatnih
napadov ali njihovih posledic (izguba kontrole)
Izogibanje krajem ali situacijam, kjer so že doživeli panični napad, izogibanje prostorom, od kjer
je težko pobegniti ali se umakniti
Druge anksiozne motnje, kjer se panični napad lahko pojavi kot simptom:
astma, aritmija, hipertiroza
20-24 2,3 %
Več študij je ugotovilo, da imajo ljudje, ki so bolj telesno aktivni manjše tveganje za razvoj anksioznosti in manj pogoste ter manj resne simptome v primerih, ko se anksioznost pojavi.
Nasprotno pa so ugotovili, da je telesna neaktivnost dejavnik tveganja za razvoj anksioznosti in tudi depresije. Večina študij, ki je preučevala vpliv telesne aktivnosti na depresijo in anksioznost, je uporabila aerobno metodo treninga, manj pa je znanega o vplivu vadbe za moč
na obe bolezni. Telesna vadba lahko vpliva na anksioznost na več različnih načinov:
23
uravnavanje odgovorov na stres skozi stresno os ali glukokortikoidno cirkulacijo, stimulacija več nevrotrofnih procesov, ki uravnavajo normalno delovanje možganov in vpliv na inflamatorni sistem. Druge ugotovitve kažejo na možnost vpliva na endokanabinoidni sistem, kjer regulira endokanabiode, ki uravnavajo nekatere nevrotransmiterje, kot je denimo dopamin.
Telesna vadba lahko zmanjšuje simptome anksioznosti s psihološkimi mehanizmi. Različne študije so ugotovile, da ta mehanizem deluje tako, da telo proizvaja podobne fiziološke odgovore, kot se pojavljajo pri hudi anksioznosti: pospešen utrip srca, vendar brez negativnih občutkov. S spodbujanjem posameznikov k povezovanju teh simptomov s pozitivnimi občutki in brez zaznavanja nevarnosti, ta mehanizem pripomore k zmanjševanju somatskih odzivov in poveča toleranco in uravnavanje le-teh (Kandola idr., 2018).
Raziskave so pokazale, da je najučinkovitejša psihosocialna oblika zdravljenja kognitivno vedenjska terapija. Ugotovljeno je bilo, da kognitivno-vedenjska terapija v kombinaciji z antidepresivi najbolj učinkuje pri otrocih in mladostnikih med 7 in 17 leti. Kljub temu je od 50 do 70 % otrok in mladostnikov, ki so bili deležni kognitivno vedenjske terapije, pokazalo znake izboljšanja simptomov brez uporabe zdravil. Kognitivno vedenjska terapija je lahko izvedena na več načinov: individualno, družinsko, intenzivno, v šolskem okolju in preko spleta.
Vključuje lahko različne strategije, kot so psihoedukacija, trening sproščanja, priprava na nepredvidene dogodke, reševanje težav, kognitivno rekonstruiranje in preprečevanje ponovnega pojavljanja anksioznosti (Freidl idr., 2017).
1.2.1 ZDRAVLJENJE ANKSIOZNOSTI
Telesna aktivnost izboljšuje počutje in razpoloženje, medtem kot telesna neaktivnost povečuje tveganje za duševne motnje, kot sta anksioznost in depresija (Wegner, Helmich, Machado, Nardi in Arias-carrión, 2014). Sodelovanje v organiziranem športu je povezano z zmanjšanim tveganjem za nastanek anksioznosti, depresije, občutka nemoči, samomorilnih misli in zlorabo prepovedanih substanc. Prav tako ima sodelovanje v organiziranem športu večji učinek na mentalno zdravje adolescentov kot ostale oblike telesne aktivnosti. S povečano pojavnostjo depresije in anksioznosti skozi odraščanje, individualni in skupinski športi pripomorejo k ohranjanju mentalnega zdravja in lahko služijo kot eden izmed načinov zdravljenja le-teh. V adolescenci lahko udejstvovanje v športu pripomore k boljšemu telesnemu počutju, samozavesti in občutku izpopolnjenosti. Več raziskav kaže na pogostejše pojavljanje depresije in anksioznosti pri športnikih, ki sodelujejo v individualnem športu (Pluhar idr., 2019). Na fiziološki ravni telesna dejavnost pripomore k izboljšanju duševnega zdravja z izboljšano perfuzijo in povečanim volumnom možganov, poveča se volumen hipokampusa ter protivnetni učinki telesne aktivnosti zmanjšujejo vnetne procese v možganih (Malm, Jakobsson in Isaksson, 2019).
24
Pri vrhunskih športnikih je pojavnost depresije in anksioznosti prav tako prisotna kot pri splošni populaciji, glede na ugotovitve empiričnih študij. Večina raziskav preučuje študente športnike in ugotavlja, da je prevalenca depresije med njimi med 15,6 % in 21 %. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so športniki bolj izpostavljeni določenih dejavnikom tveganja za nastanek depresije kot splošna populacija. Ti dejavniki vključujejo poškodbe, neizpolnjena tekmovalna pričakovanja ter možnosti pretreniranja (Wolanin, Gross in Hong, 2015). Pomembno vlogo dejavnikov tveganja in napovedovalcev depresije in anksioznosti med vrhunskimi športniki imajo tudi različne osebnostne lastnosti. Prva izmed njih je perfekcionizem. Le-ta je lahko družbeno predpisan, saj se športniki zavedajo, da se od njih pričakuje popolnost.
Perfekcionistično mišljenje je tesno povezano z disfunkcionalnimi odnosi, ki lahko ob neizpolnjevanju oziroma nedoseganju vodi v depresivno motnjo. Pripisovanje negativnih lastnosti, kot so neuspeh, slabši nastop od pričakovanega, krivda, sram lahko igrajo pomembno vlogo pri razvoju depresije. Tretja osebnostna lastnost je način spoprijemanja z negativnim stresom. V primeru, da so načini negativni (na primer: pobeg, odpoved, samopomilovanje) ali jih celo sploh ni, se lahko pokažejo psihološke težave, ki presegajo nivoje stresa in se razvijejo v simptome in znake depresije. Na drugi strani imamo tudi dejavnike iz okolja, denimo odnosi v ekipi, ki so lahko negativni, nezadostni čas regeneracije in stres, ki ga predstavlja življenjski stil športnika (Nixdorf, Beckmann in Nixdorf, 2020). Ugotovljeno je bilo, da imajo francoske športnice 1,3-krat večjo verjetnost kot francoski športniki, da bodo utrpele vsaj eno psihično motnjo (Schaal idr., 2011). Več profesionalnih športnikov svoj šport vidi kot varen prostor za pobeg pred simptomi depresije. Slednja perspektiva zaščitniške značilnosti športa se pojavi po športnem uspehu, vendar je kratkotrajna, simptomi pa se vračajo, pogosto še bolj izraziti. V primerih, ko so simptomi zelo močni, šport ne predstavlja več varnega prostora. Športniki poročajo o negativnem učinku na tekmovalno in trenažno uspešnost, o izgubi želje po zmagi in negativnem vplivu antidepresivov na izvedbo športno-specifičnih elementov. Poleg tega športniki z depresijo pogosto razmišljajo o koncu kariere, saj lahko šport predstavlja negativno čustveno komponento ali do njega gojijo zamero. Šport je lahko ena izmed komponent samovrednotenja in po slabših tekmovalnih nastopih povzroči občutke nevrednosti in nekompetentnosti, ki lahko poslabšajo depresijo. Na drugi strani pa ob športnih uspehih lahko zmanjša simptome depresije. Samozavest je glede na literaturo dokaj stabilna posameznikova komponenta, ki omogoča manjše spremembe. Sprememba z relativno nizke samopodobe do zelo visoke je verjetnost zelo majhna. Športniki, ki so doživeli depresijo poročajo o povišani čustveni ceni neuspeha – težave s samopodobo in občutki manjvrednosti (Newman, Howells in Fletcher, 2016).
Študije so ugotovile, da ima kar 33,6 % profesionalnih športnikov simptome depresije in anksioznosti. Vzrok za to lahko iščemo v različnih stresorjih, ki jih športniki doživljajo med kariero: hude poškodbe, številne operacije, zmanjšana športna zmogljivost in uspešnost ali perfekcionizem (Gouttebarge idr., 2019). Raziskovalci so ugotovili, da vsakodnevni opravki lahko povzročijo kronično povišan stres, ki je lahko vzrok depresije pri posameznikih, ki imajo predispozicije za le-to. Poleg tega je bila ugotovljena korelacija med stresom, stresom,
25
povezanim s športom in simptomi depresije. Sodobni športniki so izpostavljeni več stresorjem, ki so povezani tudi z družabnimi omrežji za namene sponzorjev in pridobivanje sledilcev ter posledično prepoznavnosti, povečane obveznosti do medijev, več potovanj zaradi večjega števila tekmovanj in podobno (Beable, Fulcher in Lee, 2017). Poleg že omenjenih razlogov, so vrhunski športniki in športnice izpostavljeni več kot 600 stresorjem (npr. tekmovanje kljub poškodbi, neustrezna finančna pomoč) in morajo za svoj uspeh vložiti ogromno psihičnih in fizičnih naporov, prav tako pa se morajo soočati z različnimi pritiski povezanimi s tekmovalnimi uspehi. Veliko k temu pripomorejo tudi mediji, ki povečujejo pritisk na vrhunske športnike (Foskett in Longstaff, 2018).
Večina raziskav pridobiva podatke o depresiji in njenih simptomih z vprašalniki, kar vodi v oceno, ki je manjša ali večja od dejanske pojavnosti depresije med športniki. Razlike, ki se pojavljajo, so lahko posledica izbire različnih vprašalnikov ali razlik v času testiranja, lahko je različno glede na tekmovalno obdobje. Do razlik lahko prihaja tudi zaradi izvajanja testov v različnih delih dneva. Vprašalniki so zelo dovzetni za subjektivnost in niso primerni za postavitev klinične diagnoze. Dokazano je, da je prehodnih obdobjih športnikove kariere povečan stres in povečana čustvena neravnovesja. Za mlade športnike je čas adolescence lahko eno izmed prehodnih obdobij, saj so slednja definirana kot spremembe psihosocialnih, akademskih in psiholoških stanj. Na psihosocialnem področju se športnikova odvisnost od staršev, bratov in sester prenese na vrstnike in odnos s trenerjem. Na akademskem področju športniki preidejo na višjo raven izobraževanja, v srednjo šolo, medtem ko na psihološkem področju pomembno vlogo igrajo razvojne spremembe na telesu, ki jih je potrebno sprejeti. Na športnem področju so mladostniki postavljeni pred športno-specifične izzive, povečan obseg in intenzivnost trenažnega procesa in večjo frekvenco tekmovanj. Našteto vpliva na višjo pojavnost simptomov depresije in anksioznosti (Weber idr., 2018).
V ženskem nogometu so ugotovili, da ima v povprečju 14 % igralk resne znake in simptome depresije, kar znaša 2 do 4 igralke v ekipi, ki ima med 18 in 26 članov. Poleg tega so ugotovili, da je prevalenca depresivnih simptomov in znakov med igralkami druge lige večja kot pri splošni populaciji. V primerjavi z igralkami prve lige imajo igralke druge lige kar dvakrat večjo pojavnost blage do zmerne depresije. Bolj izkušene igralke imajo v povprečju najmanj depresivnih znakov in simptomov, poleg tega pa je zgolj tretjina merjenk, ki je menila, da potrebuje pomoč psihoterapevta, to tudi dobila. Ugotovljeno je bilo, da je skupina igralk, ki nastopajo v drugi ligi, so mlajše od 20 let, z manj tekmovalnimi izkušnjami, redko začenjajo tekme v prvi enajsterici in označujejo svoje zdravje kot povprečno ali slabo, bolj izpostavljena razvoju depresije in anksioznosti. V državah, kjer je ženski nogomet zelo popularen in uspešen, so igralke višjih lig pod večjim psihološkim pritiskom zaradi večje tekmovalnosti med ekipami in večje konkurence znotraj ekipe, kjer se je potrebno boriti za mesto v začetni enajsterici (Junge in Prinz, 2018).
26
Vzroki za razvoj anksioznosti med vrhunskimi športniki so tekmovalni pritiski in pritiski javnosti, karierna nestabilnost ali nezadovoljstvo in poškodbe. Športno specifična dejavnika, ki sta bolj pomembna za razvoj anksioznosti pri športnikih, sta mišično skeletne poškodbe in nezadovoljstvo s športno kariero. Oba dejavnika imata biopsihosocialni vpliv na duševno zdravje posameznika. Poleg tega so prisotni tudi drugi vzroki, ki so enaki tistim, ki veljajo za splošno populacijo: vedenjska inhibicija, socialni umik ali izogibanje ter vzorci pretiranega in poglobljenega razmišljanja. Ugotovljeno je bilo, da ženski spol, nižja starost in nižji nivo športnih izkušenj pripomorejo k višji tekmovalni anksioznosti pri športnikih. Z upoštevanjem športno specifičnih dejavnikov, se lahko športnikov nudi ustrezna podpora s strani medicinskega osebja in psihološke podpore. Konec kariere predstavlja veliko prelomnico in posledično se večkrat pojavi anksioznost predvsem pri športnikih, ki so že končali kariero, lahko pa tudi pri tistih, ki so še aktivni, vendar razmišljajo o zaključku športne poti. Za večino olimpijskih in profesionalnih športnikov starost v tekmovalnih obdobjih sovpada s povprečno starostjo razvoja duševnih bolezni, kjer se 75 % slednjih pojavi pred dopolnjenim 25. letom.
Mlajši posamezniki imajo pogosto težave z dostopnostjo ustreznih strokovnjakov za duševno zdravje, športniki pa imajo pomisleke glede slednjega, saj je še vedno prisotna stigma (Rice idr., 2019; Rocha in Osório, 2018).
Razširjen učinek kronično povišanega stresa zahteva posebno pozornost, saj lahko moti motivacijo za trenažni proces, kapaciteto soočanja z izzivi, sposobnost uspešne skrbi samega zase in posledično zmanjša sposobnost tekmovanja na najvišji ravni. Opažanje in prepoznavanje višjega nivoja stresa je potrebno predvsem pri ženskah, mlajših športnikih in tistih, ki se preselijo za voljo športne kariere. K temu lahko veliko pripomore športnikov podporni sistem, ki ga lahko predstavljajo strokovnjaki ali družinski člani. Dejavnik tveganja za razvoj depresije je tudi načrtovanje upokojitve. Kljub temu, da se osveščenost o pomembnosti duševnega zdravja med vrhunskimi športniki povečuje, se to ne prenaša vedno v klinično prakso (Beable idr., 2017).
1.3 DEPRESIJA IN ANKSIOZNOST PRI ŽENSKAH
Depresija se pri ženskah pojavi dvakrat bolj pogosto kot pri moških, vrh pa doseže med 20. in 40. letom (Malhi in Mann, 2018). Ena izmed raziskav trdi, da je razmerje med pojavnostjo depresije pri ženskah in moških, kar 7:1 v korist žensk. Le-te namreč pogosteje ponotranjijo simptome, medtem ko moški to eksternalizirajo. Ženske se soočajo z različnimi oblikami depresije, ki so vezane na spremembe v hormonih, ki jih izločajo jajčniki in je to lahko ena izmed razlag za večjo pojavnost depresije med ženskami. Dejstvo, da povečana prevalenca depresije sovpada s hormonskimi spremembami, predvsem med puberteto, pred menstruacijo, po porodu in med menopavzo, nakazuje na to, da so hormonske spremembe, predvsem padec estrogena, lahko sprožilec depresije. Ženske v primerjavi z moškimi večkrat poročajo o težavah s spanjem, apetitom in pomanjkanjem energije (Albert, 2015).
