Tanja Lamovec
FENOMENOLOGIJA IN DUŠEVNO ZDRAVJE
ZGODOVINSKI UVOD
" F e n o m e n o l o g i j a " je beseda, ki različnim ljudem p o m e n i različne stvari. Prvi so jo upo
rabljali Stari Grki, p o t e m pa še številni filozofi (Kant, Hegel...). P o m e n , v katerem avtorica uporablja b e s e d o "fenomenologija", izhaja iz dela B r e n t a n a in Husserla. Husserl je zgradil fenomenologijo kot m e t o d o , način pridobiva
nja spoznanja (ne znanja) o svetu, v k a t e r e m živimo.
Fenomen j e tisto, kar spoznavamo kot last
no izkušnjo. T a izkušnja j e neposredna in se dogaja, p r e d e n jo spremenita refleksija in ka
tegorizacija. Z a t o lahko rečemo, da je p r e d r e - fleksivna in predkategorična (Husserl).
Eidos (bistvo) določenega objekta je tisto, kar o s t a n e n e s p r e m e n j e n o , m e d t e m ko se oko
liščine spreminjajo. T o bistvo stoji pred kakr
šnokoli teorijo in j e po naravi intuitiven vpo
gled, predpostavka (Husserl).
Intencionalnost ]Q lastnost uma, ki je vedno usmerjen proti objektom, se vedno nagiba k n e č e m u , in ti nagibi imajo obliko ciljev in na
m e n o v ( B r e n t a n o ) . Fenomenološki pristop j e teleološki, ker zastavlja vprašanje " č e m u " in ne "zakaj". Zavedati se p o m e n i zavedati se nečesa. T o omogoča zavesti, da presega samo sebe (Husserl). T o p o m e n i biti o d p r t do sveta ( H e i d e g g e r ) . Nosilec naše intencionalnosti je telo ( M e r l e a u - P o n t y ) .
Intersubjektivnost je verjetno ključni kon
cept fenomenologije. Husserl, Sartre in številni drugi filozofi niso našli zadovoljivega odgovora na ta p r o b l e m . Sartre meni, da je v nas p o treba, da posedujemo drugo osebo. Drugi so od hudiča, ker jih ne m o r e m o imeti. Če p a n a m dovolijo, da jih posedujemo, p o t e m niso vredni, da jih posedujemo. S tem so zgubili
svojo temeljno lastnost - svobodo, ki jim o m o goča, da se odločijo o lastni objektivizaciji.
V e n d a r se posedovanje razlikuje od pripad
nosti, kjer druga oseba vstopa v intersubjektiv- ni o d n o s po svobodni volji. Buber meni, d a lahko ima tak odnos obliko srečanja, pogovo
ra. O n meni, da je to v e d n o o d n o s "Jaz-Ti", ki se razlikuje od odnosa " J a z - T o " . " J a z " iz od
nosa "Jaz-Ti" se razlikuje od " J a z a " iz o d n o s a
" J a z - T o " . Ljudje, ki niso zmožni o d n o s a "Jaz- Ti", so obsojeni na to, da posedujejo ali da so posedovani. Le na te ljudi se nanaša Sartrovo razmišljanje. Bingswanger je uporabljal b e s e d o
"Miítwelt", da bi označil svet intersubjektivnos- ti, v k a t e r e m ljudje delimo svoje izkušnje.
V zvezi s povedanim je v r e d n o o m e n i t i Laingovo p a r a d i g m o intersubjektivnosti.
N a š o intersubjektivnost ustvarjata tako in
terakcija kakor medsebojna izkušnja. V diadi obstajajo vsaj štiri razsežnosti, ki jih je treba upoštevati. Ni "objektivnosti", ker ni objektov.
"Subjektivnosti ne m o r e m o klasificirati v o b jektivne kategorije," pravi sodobni italijanski psihiater R o b e r t o Mezzina. Vse to j e seveda zelo logično, vendar tradicionalna psihiatrija še vedno lovi m u h e z ribiško mrežo. R e c i m o , da je oseba B psihiatrični uporabnik. T r a d i cionalna psihiatrija bo premerila njeno/njego
vo obnašanje na podlagi p o z n a n i h kategorij in zamudila n e p o s r e d n o iskušnjo soočanja z njim, in tako tudi zanemarila vpliv obnašanja o s e b e
В na svoje lastno obnašanje. L a h k o rečemo le, da je p a r a d i g m a tradicionalne psihiatrije pri
mitivna in jo lahko p r e m e r j a m o z Linéejevim sistemom klasifikacije v biologiji.
T u d i Laing je razvil m e t o d o spoznavanja družinskih odnosov, ki temelji na dialektično fenomenološki metodi. Prvi dialektični gib (teza) j e udeleženec, ki opazuje in se nahaja v d r u ž b e n e m polju družine. T a ima nekje v oza
dju zavesti svoje predpostavke in vplive, hkrati p a nanj vpliva medosebni proces, ki mu je priča. P o t e m se kar n a e n k r a t pojavi nasprotje m e d iztočnicami njegovih predpostavk in real
nostjo, ki jo opazuje ali čuti. T o j e znak, da je t r e b a narediti naslednji gib (negacija). O p a z o valec se umika iz polja dogajanja, sedaj je s a m s seboj. V njemu se rojeva nov vpogled ali m o goče nova predpostavka. Sledi tretji gib (nega
cija negacije), ko se opazovalec vrne v polje dogajanja z novim spoznanjem. Zdaj opazova
lec vidi polje m e d o s e b n i h dogajanj v novi luči.
Eksistencializem je prevzel fenomenološko m e t o d o . Vsi eksistencialisti so fenomenologi, v e n d a r niso vsi fenomenologi eksistencialisti.
N a spodnjem diagramu avtorji na desni strani kažejo vse manj primesi eksistencializ
m a . Rogers, na primer, ne izhaja iz eksisten
cialističnih postavk, čeprav j e fenomenolog.
IMPLIKACIJE M PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA
D r u g o osebo m o r a m o razumeti kot osebo in je ne s m e m o meriti kot objekta. Njena/nje
gova opažanja in občutke naj bi ovrednotili kot p r i m e r e n del njene/njegove izkušnje. Najpo
membnejše orodje zdravljenja je medsebojno soočanje. Posledica izogibanja ali nesposob
nosti, srečevati druge osebe na ravni "Jaz-Ti", so lahko zelo različne motnje. Vloga tistega, ki pomaga, je, da pripelje do okoliščin, ki o m o gočajo tako soočanje. Ni načina, da to n a r e d i kdo drug. Soočanje je kreacija o b e h udeležen
cev, in volja, da se zgodi, ne zadošča. B u b e r pravi, da j e to usmiljenje. Tisti, ki p o m a g a , m o r a biti odprt d o u p o r a b n i k a na način, ki uporabnika ne ogroža, in m o r a biti navzoč z vsem svojim bitjem.
Tukaj je p o m e m b n o omeniti, da j e so
očanje izvirna človeška izkušnja in ne p r e n o s (transfer). L a h k o so prisotni elementi projek
cije notranjih naravnanosti/občutkov u p o r a b nika, npr. do staršev. V e n d a r te projekcije v fenomenologiji niso bistvene. O d u p o r a b n i k a se ne zahteva, da j e sposoben p r e n o s a . Vsak j e v določenih okoliščinah (zunanjih in notranjih) potencialno sposoben soočanja.
F e n o m e n o l o š k i pristop ni terapija v psiho- dinamskem p o m e n u besede, zato ne p o t r e b u j e m o prenosa, da bi ga razložili. N e obstajajo razlage. T o ni terapija, to je oblika učenja, iz
kustvenega učenja vzpostavljanja odnosa "Jaz- T i " . B e s e d e jemljemo v njihovem neposred
n e m p o m e n u , brez skritih p o m e n o v . Kdor p o maga, uporablja parafraziranje, da bi se prepričal, ah j e uporabnika pravilno razumel in da m u da vedeti, da je navzoč z vso pozor
nostjo. P o m e m b n a je empatična sposobnost, faktografsko znanje ni u p o r a b n o . N a j p o m e m b nejša je lastna izkušnja. Moje opažanje j e , da j e mogoče zlahka naučiti bivše uporabnike, da obvladajo to tehniko pomoči.
Obstaja nekaj razsežnosti izkušnje, ki za
htevajo p o s e b n o pozornost. T o so: o d n o s d o lastnega telesa, o d n o s do samega sebe, o d n o s d o svojega družbenega sveta, perspektiva časa, perspektiva prostora, o d n o s do smrti, poseb
nosti v gibanju, cilji in smisel življenja itn.
Oglejmo si bolj p o d r o b n o odnos do telesa.
P o m e m b n e raziskave tega odnosa je prispeval francoski filozof eksistencialistične smeri M e r leau-Ponty. M e n i , da naše telo ni le ena izmed stvari, ki n a m pripadajo. Moje telo je moje na d r u g a č e n način kot druge stvari, ki mi pripada
j o . T o ni "objektivno" telo, ki ga proučujejo a n a t o m i . M o j e telo m e povezuje s svetom, iz
vaja vse za to p o t r e b n e p r e n o s e . Moje telo me odpira proti svetu in mi omogoča komunikaci
j o z njim, pa tudi manipulacijo. Moje telo je središče moje subjektivnosti. Sesutje mojega o d n o s a do telesa povzroči krizo, ker ne m o r e m več navzven izraziti svoje subjektivnosti. Živeti v svetu p o m e n i biti človek. V trenutku razpa
danja tega odnosa izginja možnost intersubjek- tivnosti. T o stanje se razlikuje od s a m o t e ali osamljenosti. Biti sam predpostavlja p o p r e j šnje stanje "biti skupaj", ki j e še vedno p o t e n cialno dosegljivo. V psihozi ni nikogar, celo tistega ne, ki naj bi bival v tem telesu.
Doživljanje svojega telesa vključuje tako zavedanje sebe kot subjekta kakor tudi kot ob
jekta. V prvem p r i m e r u je to "telo, ki ga ži
vim" (// corpo visuto), v drugem primeru je to
"telo, ki ga i m a m " (// corpo che ho). Pri navad
n e m stanju zavesti se nahajamo nekje vmes, m e d skrajnostma. Zavedanje le enega izmed ekstremov j e dosegljiva v okoliščinah, ki jih
i m a m o za bolezenske. Pri spolnem aktu, na primer, smo istočasno in subjekt in objekt, toda ne v skrajni meri.
Refleksivna zavest izostri izkušnjo "telesa, ki ga imam", predrefleksivna zavest pa izkuš
njo "telesa, ki ga živim". "Telo, ki ga i m a m "
lahko opišemo tako: telo, ki je obstajalo p r e d menoj; lahko ga gledam od zunaj, lahko s e m odsoten/tna iz njega, lahko ga opazujem in ra
ziskujem, lahko ga obravnavam glede na raz
lične funkcije, lahko si ga p o d r e d i m itn. " T e l o , ki ga živim" pa lahko opišemo tako: bivam v svojem telesu, ne m o r e m biti odsoten/tna iz njega, ne m o r e m ga gledati od zunaj itn.
N a š e telo je vedno tudi spolno telo. E l e menti spolnosti obstajajo v vseh m e d o s e b n i h odnosih. Fenomenologija poudarja vključeva
nje spolnosti v bivanje-v-svetu osebe. L e v spolnem aktu pride d o združevanja "telesa, ki ga i m a m " in "telesa, ki ga živim" v nerazdruž- Ijivo celoto. V e n d a r j e spolnost le ena izmed oblik bivanja v svetu. Z a n e k a t e r e je osrednja (kot učijo psihoanalitiki), za druge periferna.
Tisti, ki pomaga, naj ne bi imel nobenih p r e d h o d n i h mnenj ali teorij o p o m e m b n o s t i spol
nosti ali katerekoli druge p o t r e b e . N e obstaja trdna hierarhija p o t r e b (kot pravi h u m a n i s tična psihologija), ki bi j o lahko upoi-àbili kot model za vse. Obstajajo ljudje, ki jim j e var
nost n e p o m e m b n a , drugim pa je n e p o m e m b n a navezanost ali spolnost. N e m o r e m o vedeti vnaprej, zato se tega zavejmo in vprašajmo.
V e d n o obstaja določen antagonizem m e d
"telesom, ki ga živim" in "telesom, ki ga i m a m " . Če je p r e d o m i n a n t n a le ena plat, s m o že pri bolezni.
Pri depersonalizaciji, na primer, n a v a d n o obstaja izkušnja, da je "telo, ki ga i m a m " , raz
p a d l o . Oseba ne čuti telesa kot svojega. P o drugi strani pa lahko tudi preveč opazovanja samega sebe odpelje v depersonalizacijo. Pri hipohondriji oseba preveč poudarja "telo, ki ga imam". Preveč pozornosti se usmerja v o p a zovanje telesa, iščoč bolezen. Pri anoreksiji je poudarjen pojavni vidik telesa (kar je le e d e n izmed vidikov "telesa, ki ga i m a m " ) . Pojavni vidik telesa tako zapolnjuje luknjo, nastalo za
radi pomanjkanja čutenja telesa.
Lzkušnja časa in prostora sta drastično spremenjeni pri depresivnih motnjah in maniji.
Pri depresivnih motnjah je svet ozek, prostor
sko in časovno. O s e b a ne more ven. Oseba z depresivno motnjo je preveč v "telesu, ki ga ži
vim", nesposobna narediti odmik iz telesa, ga objektivizirati. Z a t o se taka oseba počuti tež
ko, omejeno, nezmožno razmejiti sebe od svo
jega telesa. N a m e s t o da bi objektivizirala telo, prinaša v telo sebe v celoti. P o p o l n o m a se poistoveti s svojo težo, počasnostjo in utruje
nostjo. Pomanjkanje entuziazma in nezmož
nost, da bi se izrazila v prostoru in času, izhajata iz te temeljne nerazdružljivosti telesa in u m a .
Pri maniji j e problem načelno enak. Telo in u m se n e moreta oddaljiti, čeprav ju človek doživlja kot lahka in hitra. N e obstaja objektiv
na perspektiva telesa ne kateregakoli drugega objekta, Intencionalnost je zgubljena in z njo možnost izražanja v zunanjem svetu. Pri maniji oseba n e poseduje več svojega telesa in je lahko p o p o l n o m a odvisna od okolice. M e d t e m ko človek z depresivno motnjo ni zmožen srečati drugih, ker je preveč zaprt, manična oseba tega ni zmožna storiti zaradi prevelike odprtosti. Manična oseba je torej nezmožna stopiti v stik, a m p a k j e vsesana vanj, njene meje pa so zgubljene. V e n d a r brez mej ne m o r e priti do soočanja, ker obstaja le nič. T a k človek preveč izstopa iz samega sebe, nez
m o ž e n ostati znotraj svojih meja.
Pri shizofreniji je najpogostejše psihološko dogajanje umik iz sveta in njegovo zavračanje.
Svet se zdi zelo zapleten, pogosto izkrivljen, razdeljen, prepoln nasprotij, nepredvidljivosti in neodločnosti, nejasnosti. V zmedenosti se zgublja tako intencionalnost kot zmožnost raz
likovanja m e d pojavnimi oblikami. Lahko se pojavijo tudi motnje gibanja, ki kažejo na ne
zmožnost odločanja. Vsak gib odslikava in
tencionalnost. Če kaj zavira intencionalnost, hkrati uničuje možnost soočanja z drugo osebo in tudi možnost manipulacije sveta. V skrajnih primerih (katatonični stupor) zavlada popolna nezmožnost zgraditi in obdržati meje; oseba se lahko počuti zelo ogrožena že zaradi pogleda ali glasu drugega človeka. Č e bi spregovoril o svojem doživljanju, bi ga imela okolica za bolnega in ga zato ne bi jemala resno. Pa ven
dar j e opis te izkušnje dragocen in p o p o l n o m a razumljiv, če upoštevamo različno pozicijo
bivanja-v-svetu takega človeka. K e r pa taka oseba ne zaupa okolici, kot v zgoraj navede
nem primeru, se še naprej umika vase.
Z m e d e n o s t je nezmožnost, zbrati vse ob
stoječe cilje v neprotislovno celoto. Z m e d e n a oseba se ni zmožna odločati. Svet j e zanjo ne
gotov, nejasen, z zelo malo komunikacije. P o samični trenutki v času niso povezani.
Fenomenologija poudarja, da vsi ti feno
meni pripadajo osebi in ne njeni bolezni. So posledica zgrešenega soočanja, številnih zgre
šenih soočanj. T o niso simptomi, to so znaki, ki kažejo pozicijo bivanja osebe, pa tudi na njen odnos do te pozicije.
Koristno je razlikovati idejo procesa od ideje funkcije, kot počnejo fenomenologi. P r o ces je niz dogodkov v določenih bioloških p o gojih, ki se ga da vzročno razložiti in ki n e vsebuje ne cilja ne smisla.
Iz fenomenološkega zornega kota je videti, da vsa bolezenska stanja izhajajo iz izgube zmožnosti intersubjektivnosti ali intencional
nosti. V takih primerih se človek srečuje z n e mogočo izbiro: odtujevanje ali postvarjanje (spremeniti se v stvar, čisti objekt). V o b e h primerih se je človek prisiljen o d p o v e d a t i s a m e m u sebi. N e m o r e več manipulirati sveta.
N e m o r e se več srečevati z drugimi ljudmi. Č e določena dejanja psihotičnih ljudi p o g l e d a m o iz tega zornega kota, nam številna dejanja, opredeljena kot bolezenska, postanejo ra
zumljiva. Raziskovanje svojih dlani ima pri psi- holičnem človeku globok p o m e n . Ima ga tudi dejanje človeka, ki si sežiga dlani z cigareto, d a bi vsaj za hip začutil telo, ki ni več njegovo, telo, ki ga j e zapustil. Ali, na primer, človeka, ki n e n e h n o sprašuje samega sebe in okolico, ali j e še živ. V eksistencialnem smislu je že mrtev, kar je ostalo, je njegov organizem. Iz fe
nomenološke perspektive ima tako dejanje (ne vedenje) svoj smisel; kar je z mojega vidika tvoje obnašanje, je s tvojega vidika dejanje!
Bolezensko stanje izhaja iz določenega pri
manjkljaja v izkušnjah. Osebi manjka občutek, kako j e to, ko te drugi spoznajo. Tega se člo
vek nauči le v n e p o s r e d n e m stiku. Biti s p o z n a n je pogoj, da spoznaš samega sebe. Če svet za nas ne ve, doživljamo z m e d e n o s t . Ko da smo kaj izgubili. Prvo, kar izgubimo, smo sami. I n tako vstopamo v svet, kjer ni nikogar in kjer ni
ničesar. Nihče ne more živeti v takem svetu.
Mehanizmi uhajanja iz njega so številni in jih hitro najdemo, ampak to situacijo le še pos
labša, ker pelje v nadaljnje postvarjanje, ki ga izvajajo poklicni pomočniki tradicionalne psi
hiatrije.
KAJ LAHKO PRIČAKUJEMO OD FENOMENOLOGIJE A. KOT METODA SPOZNAVANJA:
1. Spoznavanje izkušnje, bolezenske in nor
malne, kar je pogoj, da postanemo zmožni po
magati drugemu.
2. Metoda je primerna za soočanje z ljudmi v duševni stiski.
3. Metoda opisuje in ne klasificira, tako da je vsaka oseba le svoja, edinstvena.
4. Ponuja alternativo medicinskemu mode
lu tradicionalne psihiatrije.
5. Spodbuja nenehno zavedanje o svojih
predpostavkah, kar je varnostni ventil za slepi
lo "objektivnosti".
B. KOT IZKUSTVENO IČNO POMAGALO:
1. Soočanje, srečevanje, odnos jaz-ti, pozi
tivno vrednotenje subjektivne izkušnje.
2. Ni potrebe po klasičnih diagnostičnih merilih, ki stigmatizirajo in kategorizirajo.
3. Predpostavlja, da je bolezenska motnja motnja bivanja-v-svetu osebe in ne motnja znotraj osebe kot izolirane enote.
4. Primerna je za psihotične osebe.
5. Osebe ne gledamo iz perspektive dolo
čene teorije, ampak skozi njene lastne oči.
6. Pomočnik ni zrcalo, ampak je človeško bitje.
7. Pomočnik ni "subjekt, ki naj bi vedel".
Dejstvo je, da ne ve, ampak bo zvedel.
8. Pomočnik ne išče skritih p)omenov, ne ponuja tolmačenj, kar zmanjšuje možnost, da se moti.
L i t e r a t u r a :
B A S A C L U , F . (1981). Scritti 1953-1968. 1. Dalla psichiatria fenotnenologica all' esperienza di Gorizia. Torino: Giulio
Einandi.
B E L L O , А.Л. (1982). L'oggetiviln come pregiudizio. Reina: La goliardica éditrice.
B u B E R , M. (1961). Between Man and Man. London: Fontana Library.
BUBER, M. (1977). Уа Í li. Beograd: Vuk KamdžiO.
C A L L I E R I , B., C A S T E L L A N I , A., D E ViNCENTIs, G. (1972). Lineamenti di una psicopatologia fenomenologica. Roma: Il pen
siero scientifico.
L A I N C , R. D . (1965). The Divided Self. l/)ndon: Penguin.
L A I N C , R . D . (1969). Self and Others. London: Penguin.
L A I N C , R . D., C O O P E R , D . G. (1961). Reason and Violence: A Decade of Sartre s Phylosophy 1950-1960. London: Ta
vistock.
L A I N C , R . D . , E S T E R S 0 N , A. (1964). Snnily. Madness and the Family. London: Penguin.
L A I N C , R . D . , P H I L U P S 0 N , 1 I . , L E E , A. R. (1966). interpersonal Perception. London: Tavistock.
L Y O T A R D , J. F . (1969). La phénoménologie. Paris: Presses universitaires de France.
O P A U Ć , P. (1988). EgzistencialiUuka psihoterapija. Beograd: Noi it.
PoDVOLL, E. M. (1990). The Seduction of Madness. The Revolutionary/Compassionate Approach to Recovery at Home.
London: Century.
V A N D E N B E R C , J. H. (1961). Fenomenologia e psichiatria: introduzione alla moderna psicopalologica. Casa editrice
Valentino Bompiani.
