Tanja Lamovec
O VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA
Socialno delo je aplikativna disciplina vede, ki še n i m a s p l o š n o s p r e j e t e g a n a z i v a .
»Boetika« se m e n d a »ni prijela«, kar je še dobro, saj m o č n o spominja na d r u g o disci
plino: bioetiko. N i m a m predloga za ustrez
nejši naziv vede, saj je bolje počakati, da se o t e m izjasni anglosaški svet. Rada p a b i podala oris modela, ali bolje, temeljne pred
postavke, iz katerih bi p o m o j e m mnenju moral izhajati. Pogojno lahko temu m o d e l u r e č e m o p s i h o s o c a l n i ali m o r d a antropo- psihosocialni model. O s e b n o se zavzemam za p r v o varianto, ker je enostavnejša. K o t že rečeno, poudarek ni na nazivu, a stvari je p a č treba nekako poimenovati.
Veda, na kateri temelji praksa socialnega dela, se je razvila na presečišču že uveljav
ljenih ved. To je v p o s t m o d e r n e m svetu zelo razširjen pojav. Hribar (1991) npr. navaja, da je katalog n e m š k i h visokih šol leta 1980 vseboval že v e č kot 4.000 nazivov strok oz.
disciplin. Nekaj desetletij prej jih je bilo 30 ali 40. Ena o d disciplin, ki je tesno povezana s teorijo socialnega dela, je psihologija. Tu je treba stvari jasno razmejiti. Zato m o r a m o ločevati m e d materialnim poljem, predmet
n i m v i d i k o m in t e o r e t s k o integracijsko ravnijo. Materialno polje predstavlja izsek iz primarnega izkustva v svetu vsakdanjega življenja. Isto materialno polje naravno ob
ravnava v e č strok, zato na tej osnovi ni mo
g o č e opredeliti disciplinarnosti. Č e torej v z a m e m o za i z h o d i š č e materialno polje
»človek«, so tu najrazličnejše stroke: fiziolo
gija, anatomija, psihologija, antropologija itn. N a t a n č n e j š e r a z l o č e v a n j e o m o g o č a predmetni vidik. Psihologija se npr. ukvarja z izoliranim p o s a m e z n i k o m , anatomija z v e č n o mrtvim, fiziologija pa z živim. Antro
pologija se ukvarja z različnimi kulturami.
Šele teoretska integracijska raven o m o g o č i natančnejšo opredelitev stroke o b p o m o č i o p i s n i h in pojasnjevalnih konstruktov.
Psihologija in teorija s o c i a l n e g a dela vsekakor delita bolj ali manj isto materialno polje, razlikuje p a se njun predmetni vidik.
Rekla sem že, da je bila psihologija od vsega začetka zamišljena kot veda o izoliranem posamezniku. Z a n i m a se zlasti za različne intrapsihične funkcije in procese. Te p o t e m razdeli p o področjih, kot npr. zaznavanje, učenje, mišljenje, čustvovanje, motivacija itn. Vsako o d teh področij lahko na podo
b e n način še naprej delimo, kot s m o p a č navajeni delati v znanosti. K o so področja razmejena, lahko z a č n e m o iskati povezave, seveda v okviru začrtanih razdelitev. Tako se npr. l a h k o s p r a š u j e m o , k a k o v p l i v a f i z i o l o š k o v z b u r j e n j e n a e m o c i o n a l n e p r o c e s e (kot da ne bi bilo že njihov del). S takimi vprašanji smo se seveda ujeli v past.
M e d prvimi, ki je opozoril na nesmisel
nost takega početja, je bil Jean-Paul Sartre (1933,1966) v kritiki teorij emocij, ki so le skrajno absurden primer splošne tendence v psihologiji. Ž e pred njim je na to opozarjal Husserl ( p o D r a g o š 1995). Kritiki se na
našata na neozaveščeno in nereflektirano izgrajevanje konstruktov o b zapiranju o č i pred totaliteto, to je človekom v d o l o č e n e m času in prostoru. Seveda ni nič narobe gra
diti konstrukte, brez njih pač ne m o r e m o . Tudi ne gre toliko za raven abstrakcije teh konstruktov, kot pravilno ugotavlja D r a g o š (1997). G r e za predpostavke, na katerih abstrahiranje temelji. Tu ne mislim na t. i.
» p r i z e m l j e n e teorije«, t e m v e č na š i r i n o konteksta, ki je o s n o v a p r e d p o s t a v k a m .
Razmisliti je n a m r e č treba, kaj vzeti kot temeljno e n o t o proučevanja. O g l e j m o si primer.
V psihologiji v e d n o znova slišimo vpra
šanje, ali je bila psihologija sploh kdaj dobra ideja. Zgrajena je namreč na predpostavki o izoliranem posamezniku. V s e m je znano, da izolirani posameznik ne obstaja, a veda se je m e d t e m že uveljavila. Proučevanje ljudi v l a b o r a t o r i j u je p r i b l i ž n o t o l i k o smiselno kot proučevanje živali v živalskem vrtu. J e pa n e d v o m n o lažje kot na terenu.
Sartre je m e n i l , da i z o l i r a n e g a posa
meznika ni smiselno proučevati. V skladu z eksistencialističnim pojmovanjem naj bi bila temeljna enota človek-v-svetu. N i treba biti ravno pravoveren eksistencialist, da vidiš, da je predlagana enota bolj smiselna, bol)produktivna in da pelje k ustreznejšim aplikacijam. T u d i s p o z n a v n o - t e o r e t s k e prednosti so precejšnje. O njih je imel v e č povedati Husserl, začetnik fenomenologije.
Poskušal je izgraditi ustreznejšo m e t o d o o d tiste, ki jo ponuja prirodna znanost in je primerna za odnos subjekt-objekt. Fenome
nološka metoda upošteva temeljni o d n o s intersubjektivnosti, ki se k a ž e v v s e m z n a n e m dejstvu, da tako raziskovalec kot preizkušanec sodita v isto vrsto (species) in torej oba tvorita svoje p o m e n e in imata lastne intence. Husserl je, kot pravi D r a g o š (1995), šel predaleč in se je skoz druga vrata vrnil k prirodni znanosti.
Nekaj p o d o b n e g a se je z g o d i l o K u r t u Lewinu, ki je svoje zamisli l e p o razvijal, po
skusi, ki jih je delal, pa so bili na las p o d o b ni klasičnim psihološkim eksperimentom.
Veda, na kateri temelji socialno delo, ima enkratno priložnost, da se izogne t e m spo
drsljajem. Priložnost je d o b e s e d n o enkrat
na, ker, če je ne b o izkoristila zdaj, ko je šele v nastanku, b o p r e p o z n o . Z a to ugotovitev se m o r a m o zahvaliti Sreču D r a g o š u (jbid.^.
Zato ne b o odveč, č e citiram nekatere nje
gove misli:
V kakšnem smislu je lahko fenomenologija uporabna za socialno delo (in za druge stro
ke, ki imajo neposredno opraviti z ljudmi)?
[...] Socialno delo (je) pri nas na stopnji, ko se je končno ločilo od sorodnih strok in se osamosvojilo [...]
Drugi razlog za premislek o fenome
nologiji pa je zrelost stroke. Č e pomeni avtonomija stroke možnost, da se to naredi, pomeni njena zrelost (stopnja razvitosti) nujnost za tak razmislek.
[...] Če na taka vprašanja nismo pozorni, se nam lahko zgodi to, kar se je zgodilo z drugimi sorodnimi strokami, ki šele na vrhuncu svoje razvitosti opažajo, da so posta
le predvsem tehnike dela z ljudmi, in so prisiljene korigirati svoje postopke. Zato ponavljam: Socialno delo kot tehnika je vse bolj potrebno, a nezadostno — socialno delo zgolj kot tehnika pa je nevarno [...] Prav na
to nas opozarja fenomenološka metoda s svojim napotovanjem k stvarem samim, ilbid.: 34.)
Le v takem okviru je m o g o č e postavljati življenjska vprašanja, ki se tičejo preživetja in razvoja posameznika in skupin znotraj d o l o č e n e g a sistema. Ta okvir ne dovoljuje več e n o s m e r n i h vprašanj v slogu, kako do
l o č e n o okolje vpliva na osebo. Okolje je že v s e b o v a n o kot temeljno d o l o č i l o o s e b e . Treba je le opisati njeno delovanje in odzive okolja, o n s t r a n vsakršnih d i a g n o s t i č n i h kategorij. O z i r o m a ta postopek odložiti vsaj toliko časa, da se prepričamo, kolikšen del
»diagnoze« lahko pripišemo okolju. Diagno
za v e d n o vključuje tako značilnosti o s e b e kot okolja, je rezultat njune interakcije, kot so več kot prepričljivo dokazali G o f f m a n (I96I), Price (1973) in še m n o g i drugi. Le z u p o r a b o f e n o m e n o l o š k e m e t o d o l o g i j e b o m o že k o n č n o p r e n e h a l i p r i p i s o v a t i nezaželene vidike obnašanja in doživljanja posameznikov njim samim, njihovi »subje
ktivnosti« (katere vpliv je toliko manjši, kolikor bolj so deprivilegirani, in je tako m o č n o zožano polje njihovega svobodnega o d l o č a n j a ) , n j i h o v i »osebnosti« ali c e l o g e n o m , ki jih b o znanost šele odkrila, m i pa m u jih za vsak primer pripišemo že zdaj.
O s n o v n o e n o t o proučevanja nove vede torej i m a m o . O p i r a se na predpostavko, da je č l o v e k p s i h o s o c i a l n o bitje (ne m o r d a p s i h o - s o c i a l n o ) . To b i rada p o j a s n i l a s prispodobo, saj se trditev morda zdi preveč s a m o u m e v n a in ravno s a m o u m e v n e stvari kaj radi pozabimo. Pozabimo jih upoštevati zato, ker to vsi v e m o .
o V E D I , K I NIMA D O V O L J D O B R E G A IMENA i Zamislimo si torej psihosocialno okolje
kot morje, v katerem plavajo naše človeške r i b i c e . M o r j e je z n o t r a j i n z u n a j njih, d o m n e v a m o lahko, da zajema kakih 90 od
stotkov njihove »vsebine«. M e d neizogib
n i m plavanjem v tem morju ribice razvijejo kakih 10 odstotkov lastnih vsebin, ki pred
stavljajo njihovo o s e b n o identiteto, njihov koralni greben, lahko pa temu r e č e m o tudi bistvo. Č e gre vse p o sreči, so ti koralni grebeni razmeroma dobro zavarovani pred v d i r a n j e m m o r j a . V njih je i z v o r ribje samoučinkovitosti. Nekaterim ribicam se ne posreči zgraditi tako trdnih grebenov.
Ali je morda v tistih predelih morje še po
sebej valovilo ali pa so bile ribice prešibke, da bi se m u uprle, ni predmet naše vede.
Naša naloga je odkriti, kako ustvariti okolje, v katerem b o d o ribice lahko zgradile svoje koralne grebene, p a č iz materiala, ki je na razpolago. Kajti če jih ne zgradijo, jih b o premetavalo in vedno znova nosilo v objem s o c i a l n i h s l u ž b . P o i s k a t i je torej t r e b a z a m e t k e k o r a l n i h g r e b e n o v in ustvariti pogoje, da b o d o lahko naprej rastli.
R i b i c e , k i s o p o v s e m p o t o p l j e n e v socialno sargaško morje, so p o eni strani nezaščitene pred neurji, ki jih niso same p o v z r o č i l e , h k r a t i p a je n j i h o v a s a m o - u č i n k o v i t o s t dokaj nizka. D e l a t i je torej treba hkrati na dveh ravneh, ki se vseskoz prepletata. Pri tem se seveda lahko zgodi, da so nekatere ribice hkrati tudi »pacienti«
kake d r u g e stroke, naročniki Socialnega dela itn. M o č n o narobe bi bilo, č e bi jih gledali skoz o č i d r u g i h komitentov, kot nekoliko nespretno predlaga Srečko Dra
goš (1997). Kajti če vidiš »pacienta«, se ti kaj lahko zgodi, da spregledaš človeka, ali v našem primeru, ribico. Razlog, zaradi kate
rega naj bi jih tako imenovali, namreč, da jih tako vidijo tudi drugi, pa je ravno razlog, zakaj jih ne s m e m o tako imenovati! Sicer jim b o m o dajali le še več istega. Tu smo zato, da jim d a m o nekaj drugega.
K e r naša veda n i m a prave z g o d o v i n e , i m a m o torej možnost začeti o d nič. To je velika prednost. Brkljamo lahko p o psiho
logiji, fenomenologiji, antropologiji, socio
logiji, pravu, m a n a g e m e n t u in še marsikje.
P o n e k o d si lahko s p o s o d i m o spoznanja, d r u g o d m o r d a m e t o d o . Predpostavke in
cilje m o r a m o izdelati sami. Tako b o m o zgradili s\'ojo teoretsko integracijsko raven, ki je bistvo vsake stroke. A bojim se, da že malo prehitevam.
N a temelju predpostavk in ciljev (ki so bili doslej le metaforično nakazani, kar pa za trenutno fazo izvajanja zadostuje) torej z a č n e m o brkljati in izbirati. Pri tem je zelo p o m e m b n o , da ne z a m e š a m o ravni abst
raktnosti oziroma širine dometa izbranih
»dobrot«. Prav lahko se n a m r e č ujamemo v pasti, v katerih tičijo te stroke. K a k o torej ločiti zrna od plev?
N e kaže nam drugega kot pomagati si s cilji. Z njimi si seveda ne m o r e m o pomagati, dokler nam niso kristalno jasni. Torej jih m o r a m o opredeliti. Verjetno se boste strin
jali, da cilji vede in njene aplikacije niso le odkrivanje in mašenje lukenj v d r u ž b e n e m s i s t e m u , skoz katere n e k a t e r i s e g m e n t i populacije popadajo ven. Prav tako ni njen n a m e n odkrivanje poplavljenih predelov in metanje v o d e ven. Ž e res, da je morda so
cialno delo v svojih začetkih tako potekalo, a to nas v ničemer ne zavezuje. Kot utemelji
telji nove vede se m o r a m o vrniti k »stvarem samim«.
In kakšne so »stvari same«? So tele. Po
v s e m jasno je, da »nevtralni« ne m o r e m o biti. Kot cilj si torej lahko izberemo le dvoje:
o p o l n o m o č e n j e uporabnikov ali »strokov
no« zatiranje. Ved, ki so se specializirale za
»strokovno« zatiranje, i m a m o več kot dovolj in ni razloga, da bi jim dodali še eno. Torej s m o »obsojeni« na e m a n c i p a t o r n o usmeri
tev. To ni ideološko vprašanje, kot se morda zdi v p r v e m hipu, to je stvar logike. A o tem pozneje. D o tega sklepa p r i d e m o celo, če p o p o l n o m a zanemarimo vse humanitarne, e t i č n e in druge dušebrižniške razloge.
S m o namreč na potapljajoči se ladji, ki ji lahko d a m o ime Slovenija ali pa kar Zahod
na Civilizacija. N e s p o r n o dejstvo je, da je v e d n o več ljudi »odveč«. O d v e č so sistemu, ki je pozabil, da ni s a m e m u sebi namen, in o d v e č so s a m i m sebi, ker so p a č o d v e č sistemu. Vse več je ljudi, ki delajo 10 ali celo 12 ur na dan, srečamo pa tudi take, ki delajo 20 ur. O t r o c i in mladostniki so zato, če upo
števamo količino in kvaliteto časa, ki jim ga posvetimo, zvečine prav tako odveč. O d v e č so vsi, ki ne spadajo ravno v storilnostni vrh.
O d v e č SO nezaposleni, nezaposljivi, težje zaposljivi in upokojeni. V e č i n a ljudi je torej že odveč. O d v e č n i ljudi so tipični uporab
niki uslug socialnega dela. N e b o šlo druga
če, kot da jih p o zgledu starega kitajskega pregovora z a č n e m o učiti loviti ribe. Ž e res, da se morda zdi bolj enostavno dovažati po
šiljke zmrznjenih rib, še zlasti, č e jih sistem nima kje prodati. A d o l g o r o č n a rešitev to ni. Nova veda b o morala iskati rešitve tudi za te probleme. Morala bo, da si sposodim psihiatrično terminologijo, reševati sistem pred njim samim. Sociologija je v tem po
gledu odpovedala, ker je prezrla posamez
nika. Tudi ekonomija tem zagatam n e b o kos.
Nova veda mora biti angažirana, č e h o č e dajati sistemu koristne povratne informa
cije. Največjo korist o d nje b o d o imeli prav politiki, čeprav ji ta h i p morda še niso pri
pravljeni prisluhniti. A ko b o v ladjo vdrlo dovolj vode, b o d o morali tudi o n i začeti plavati. Tudi oni so potopljeni v morju širše družbe in ta je potopljena v morju globalne ekonomije, p o načelu ruskih babušk. N i h č e ne b o ostal suh.
Tudi med samimi strokovnjaki si danes m n o g i še ne upajo izreči misli o angažira
nem, k opolnomočenju usmerjenem social
n e m delu. To jim zveni kot nekaj prevratniš- kega. Pozabljajo, da d a n e s prevratništvo sploh ni več m o g o č e . S o c i a l n o delo, ki ne dela drugega, kot maši luknje in odmetava vodo, ne služi n i č e m u r in ne pelje nikamor.
Slepo rine v p o g u b o , skupaj z vladajočimi strukturami. A te se b o d o že rešile.
To p o m e n i , da m o r a biti socialno delo inovativno, ustvarjati mora nove možnosti.
N i tako p o m e m b n o , ali se to dogaja na ravni državnih struktur in ustanov ali v okviru ne
vladnih organizacij. P o s a m e z n i k o m mora o m o g o č a t i več manevrskega prostora, da b o d o lahko delovali v skladu s svojimi potre
bami. Hkrati pa mora spodbujati in dajati o p o r o p r o c e s o m notranjega o p o l n o m o - čenja, na načine, ki so v dani situaciji naj
primernejši. Šablonske rešitve se ne b o d o obnesle. Odpraviti b o treba anahronizme, kot je plačevanje ustanov iz proračunskega denarja p o glavi uporabnika samo zato, ker obstajajo. Tako kot nevladne organizacije bi morale tudi ustanove p o n u d i t i progra
me, namesto da se utapljajo v apatiji in jo prenašajo na uporabnike. N e mislim, da lahko to d o s e ž e m o čez noč, p o m e m b n o p a je, da m e d tem ne i z g u b i m o izpred o č i cil
jev. Prav tako ne mislim, da je m o g o č e kar koli radikalno spremeniti čez noč, a zato še ni treba, da si zatiskamo oči in se b r a n i m o vsake vizije.
Ciljev si ne izbiramo. Vsaj ne poljubno.
Cilji izhajajo iz stvarnosti, ki je pred nami, in tiste, ki prihaja. K o s m o si enkrat na jasnem s cilji, seveda pogledamo, katere me
tode in spoznanja od koder koli n a m lahko pomagajo pri njihovem uresničevanju. Tudi to ni le tehnična zadeva. Izbrati m o r a m o metode, ki so skladne z našimi cilji, to je tiste, pri katerih uporabnik lahko igra aktiv
n o v l o g o in o d l o č a o temeljnih vprašanjih v svojem življenju. Ta vprašanja je zelo l e p o prikazala J e l k a Škerjanec (1996):
• Kje b o m živel(a)?
• Kaj b o m delal(a)?
• K d o m e b o pri tem podpiral?
Ta vprašanja so videti na m o č preprosta, a v e d n o v e č je ljudi, ki jim je odvzet glas, da bi odločali o sebi. Prebivalstvo se stara in takih b o še več (Cafuta 1997). Z a v e č i n o ljudi prav gotovo ni najpomembnejši vidik demokracije sprostitev možnosti za nalož
b e kapitala. V i m e n u svobode e k o n o m s k i h vlaganj ne s m e m o žrtvovati drugih, m n o g o p o m e m b n e j š i h p r i d o b i t e v d e m o k r a c i j e , sicer se b o sprevrgla v svoje nasprotje. Tudi to je stvar stroke, katere aplikacija je social
n o delo. Č e to ni tisto socialno delo, kakr
šnega p o z n a m o in smo ga vajeni, se b o m o p a č morali sprijazniti z dejstvom, da se časi spreminjajo. Č e se s tem ne b o m o sprijaz
nili, se b o m o p a č priključili m n o ž i c i ne
zaposlenih, nezaposljivih in upokojenih.
Skupaj s temi s p r e m e m b a m i se nujno spreminja t u d i lik strokovnjaka ( A d a m s 1993, p o Flaker 1996). Novega strokovnjaka odlikuje predvsem znanje, družbena m o č stopa v ozadje. Povsem jasno je, da o p o l n o - močenje uporabnikov vključuje zmanjšanje m o č i strokovnjakov. Ti naj bi z uporabniki delili ne le m o č i , temveč tudi znanje, in jih podpirali v njihovih prizadevanjih. D o k l e r tega ne b o d o podprle tudi vodilne državne strukture, se seveda ne b o veliko spreme
nilo. V tujini se je že začelo premikati.
o V E D I , K I N I M A D O V O L J D O B R E G A I M E N A ;
Pri nas p a še v e d n o velja, da državne strukture rade podeljujejo preveliko m o č strokovnjakom. Ti lahko o d l o č a j o , ali se mora starejša oseba preseliti v d o m , ali naj družini odvzamejo otroka, ali mora uporab
nik na neprostovoljno pridržanje v duševno bolnišnico. Oseba, za katere življenje gre, pri tem n i m a n o b e n e besede, celo č e bi bile m o g o č e manj drastične, alternativne re
šitve. Tudi to je stvar stroke.
N a k o n c u bi želela poudariti še to, da nova veda nikakor ne m o r e biti le kombi
nacija drugih ved, kot meni D r a g o š (1997).
K d o r dela, dela tudi napake. O m e n j e n i av
tor je n a m r e č praktično edini, ki se ukvarja tudi s temeljnimi vprašanji socialnega dela in ne le s statusom šole. Trdim, da m o r a nova veda integrirati spoznanja in meto
d o l o g i j o d r u g i h ved, izhajajoč iz lastnih predpostavk in ciljev. Šele z izgradnjo teo
retsko integracijske ravni b o zares postala samostojna veda. Hkrati b i to p o m e n i l o protiutež vse večji fragmentaciji znanja, da n e r e č e m i n f o r m a c i j , ki j e z n a č i l n o za s o d o b n e d r u ž b e n e vede.
N a m e r n o sem se sprehodila p o člankih Socialnega dela, saj ugotavljam, da ostajajo brez vsakega odmeva. B o že res, kot je rekel n e k d o , da slovenski intelektualci pišejo sami sebi. Rada bi tudi opozorila na članke S r e č a D r a g o š a , ki so n e d v o m n o v r e d n i pozornosti, saj se ukvarjajo s temeljnimi vprašanji. T e m pa se naše socialno delo še v e d n o zelo rado izogne.
N i m a m se za kakšno p o s e b n o strokov
njakinjo socialnega dela in sem na to po
dročje »padla« bolj ali manj naključno, kot stranski u č i n e k različnih »kontingenc«, kot bi rekel G o f f m a n (1961). N i s e m prebrala veliko knjig o socialnem delu, kar utegne biti prednost. Veselilo bi me, če bi pričujoči članek zbudil kakšen odmev. Pa čeprav le nekaj vrstic, saj človeku o b opravljanju šte
vilnih tretjerazrednih nalog komaj ostane še kaj č a s a za razmišljanje, kaj šele za pisanje. Še zlasti pa m e razveseli, če m i k d o dokaže, da n i m a m m prav. D r u g a č e pa naj psi kar lajajo, karavana b o šla dalje, p a čeprav v prepad.
Literatura
I. J . CAFUTA ( 1 9 9 7 ) , Starost in starostniki v domovih za stare. Socialno delo 36, 2.
S. DRAGOŠ ( 1 9 9 5 ) , Kako. Socialno delo 34, 1.
- ( 1 9 9 6 ) , Teorija in praksa VŠSD. Socialno delo 33, 5.
— ( 1 9 9 7 ) , Socialno delo in terminologija. Socialno delo 36, 4.
V. FLAKER ( 1 9 9 6 ) , Robert Adams ( 1 9 9 6 ) , Social work and empowernment. Socialno delo 35, 6.
E . GOFFMAN C1961), Asylums. London: Penguin.
T. HRIBAR ( 1 9 9 1 ) , Teorija znanosti in organizacija raziskovanja. Ljubljana: FSPN.
T. LAMOVEC ( 1 9 9 4 ) , Fenomenologija in duševno zdravje. Socialno delo 33, 3.
R. H. PRICE, B . DENNER ( 1 9 7 3 ) , The Making of a Mental Patient. New York: Holt, Rinehart and Winston.
J.-P. SARTRE ( 1 9 6 6 ) , Poskus teorije emocij. Problemi 37/38, 4 0 / 4 1 .
J . ŠKERJANEC ( 1 9 9 6 ) Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo 35, 4.
