UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA KOTNIK
Vloga mladih pri soustvarjanju podeželja na primeru občine Kidričevo
Zaključna seminarska naloga
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA KOTNIK
Vloga mladih pri soustvarjanju podeželja na primeru občine Kidričevo
Zaključna seminarska naloga
Mentorica: Univerzitetni študijski program izr. prof. dr. Irma Potočnik Slavič prve stopnje GEOGRAFIJA – D
Ljubljana, 2021
Zahvala
Ob dokončani zaključni seminarski nalogi se zahvaljujem mentorici dr. Irmi Potočnik Slavič za vso podporo, predvsem pa vzpodbujanje raziskovalne žilice v meni in konstruktivno kritiko mojega dela. Še posebej pa sem Vam hvaležna, ker ste kljub predvidenim oblikam diplomske naloge zaupali v meni lasten način raziskovanja in delovanja.
Najlepša hvala tudi vsem drugim, ki ste kakor koli prispevali k izdelavi naloge.
Posebna zahvala gre tudi družini in prijateljem za vso spodbudo in pomoč pri študiju; brez Vas bi bilo vse veliko težje.
Izvleček
Vloga mladih pri soustvarjanju podeželja na primeru občine Kidričevo
V zaključni seminarski nalogi smo preučili vlogo mladih pri soustvarjanju podeželja v občini Kidričevo. Preverili smo, koliko aktivirani mladi (ne)posredno sodelujejo pri razvoju lokalne skupnosti s tem, ko uporabljajo znanja, izkušnje in spretnosti, pridobljene v treh zanje ključnih okoljih (družina, šola, prosti čas). Razvojni dokumenti mlade pogosto dojemajo le kot ciljno skupino določenih ukrepov in ne kot enakovrednih nosilcev razvoja podeželja. Analiza občinskih proračunov dokazuje, da občina Kidričevo skrbi za podporo mladih tako neposredno (z žepnino in neposrednimi finančnimi spodbudami) kot tudi posredno (preko financiranja društev in osnovnega šolstva). Pomanjkljivosti kabinetnih metod smo skušali popraviti s pomočjo polstrukturiranega intervjuja s predstavniki izbranih osmih društev in z županom. Z anketiranjem mladih v občini (N=354) smo pridobili informacije o razumevanju in interesu za izbrane civilno-politične teme, se seznanili z društveno in prostovoljsko aktivnostjo mladih ter preučili vpliv družine, občine in šole nanjo; spoznali glavne izzive, s katerimi se mladi soočajo, ter predloge, ki jih imajo za izboljšanje stanja. Mladi so se izkazali za precej aktivne, kar dokazujejo močne lokalne prostovoljske mreže, četudi v njih mladi nimajo vedno odločilne vloge. V lokalni skupnosti sodelujejo tako neposredno (kot nosilci razvoja) kot tudi posredno (kot usmerjevalci razvoja). Na podlagi izsledkov smo na koncu podali tudi predloge za učinkovitejšo aktivacijo mladih in drugih lokalnih potencialov.
Ključne besede: mladi, podeželje, aktivacija, razvoj, lokalna skupnost, občina Kidričevo, Spodnje Podravje, Slovenija
Abstract
The role of young people in the co-creation of rural areas in the Municipality of Kidričevo In this diploma thesis, we examined the role young people have in the co-creation of the rural areas in the Municipality of Kidričevo. We examined the extent to which active young people (in)directly participate in the development of the local community by using the knowledge, the experience, and the skills acquired in three key environments (family, school, leisure time). Development documents often perceive young people only as a target group for certain measures and not as equal drivers of rural development. The analysis of the municipal budget proves that the Municipality of Kidričevo takes care of supporting young people both directly (pocket money, direct financial incentives) and indirectly (through the financing of associations and of primary education). We tried to surpass the shortcomings of desk research methods through a semi-structured interview with representatives of eight selected societies and the mayor. By surveying young people from the municipality (N = 354), we obtained information on their interest in and their understanding of selected civic and political topics, got acquainted with the social and volunteering of young people and studied the impact of family, municipality, and school on it; we identified the main challenges they face and and listened to their suggestions for improvement. Young people from the municipality have proven to be very active, the strong local volunteering network serving as proof of it, even though they do not always play a decisive role in them. They participate in the local community both directly (as development drivers) and indirectly (as development guides). Based on our results, we also made suggestions for a more effective activation of young people and other local potentials.
Keywords: young people, rural areas, activation, development, local community, Municipality of Kidričevo, Spodnje Podravje, Slovenia
Seznam uporabljenih kratic in okrajšav
AJPES – Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve CID – Center interesnih dejavnosti
CSD – Center za socialno delo EU – Evropska Unija
LAS – lokalna akcijska skupina LS – lokalna skupnost
MISSS – Mladinsko informativno svetovalno središče Slovenije MOVIT – Zavod za razvoj mobilnosti mladih
MSS – Mladinski svet Slovenije
MSLS – Mladinski svet lokalne skupnosti
NEET – mladi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (angl. Not in Education, Employment or Training)
NPM – Nacionalni program za mladino NVO – nevladna organizacija
RRP – regionalni razvojni program RS – Republika Slovenija
SURS – Statistični urad Republike Slovenije URSM – Urad Republike Slovenije za mladino VIS – vizija in strategija
ZJIMS – Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju ZLS – Zakon o lokalni samoupravi
ZMS – Zakon o mladinskih svetih ZOsn – Zakon o osnovni šoli
ZOFVI – Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja
KAZALO
1. UVOD 1
1.1. Namen, cilji in hipoteze 1
1.2. Metode dela 2
1.3. Geografski oris občine Kidričevo 5
2. VSEBINSKO-TEORETSKI OKVIR 7
2.1. OPREDELITEV TERMINA MLADO PREBIVALSTVO 7
2.2. PROSTORI AKTIVACIJE MLADIH 8
2.2.1. Spletno okolje kot prostor aktivacije: družbena omrežja 10
2.3. AKTIVNO IN ŽIVETO DRŽAVLJANSTVO 12
2.3.1. Državljanstvo in razvoj podeželja 14
2.4. NOTRANJA AKTIVACIJA: PARTICIPACIJA 15
2.4.1. Politična ali civilna participacija? 17
2.4.2. Teorija življenjskega cikla 18
2.5. ZUNANJA AKTIVACIJA: OPOLNOMOČENJE MLADIH, PODPORA MLADIM 19
2.5.1. Skrb države za zunanjo aktivacijo mladih 20
2.5.2. Vključevanje mladih na regionalni in subregionalni ravni 20
2.5.3. Občina kot zunanji aktivator mladih 22
2.5.4. Področja lokalne mladinske politike 23
2.5.4.1. Izobraževanje in usposabljanje 23
2.5.4.2. Politika zaposlovanja in podjetništva 24
2.5.4.3. Stanovanjska politika 25
2.5.5. Šola in zunanja aktivacija mladih 26
2.6. AKTIVACIJA IN SPREMEMBE: Lewinov tristopenjski model sprememb 27
3. REZULTATI POIZVEDOVANJA 28
3.1. OBČINA KIDRIČEVO 28
3.1.1. Organizacija občine Kidričevo 28
3.1.2. Finančna podpora 30
3.2. OSNOVNE ŠOLE V OBČINI KIDRIČEVO 34
3.3. DRUŠTVA IN PROSTI ČAS 36
3.3.1. Analiza društev 36
3.3.2. Primeri izbranih društev in njihovega dela z mladimi 37
3.4. REZULTATI RAZISKAVE MED MLADIMI IZ OBČINE KIDRIČEVO 41
3.4.1. Profil mladih anketirancev iz občine Kidričevo 42
3.4.2. Aktivno državljanstvo v šolskih klopeh 44
3.4.3. Od prostovoljcev do aktivnih državljanov v prostem času 47 3.4.4. Različne oblike participacije v raznovrstnih okoljih 49
3.4.4.1. Iz družinskega kroga do volišča 50
3.4.4.2. Mladi aktivni državljani na spletu 51
3.4.5. Kako mladi vidijo dogajanje in stanje v občini Kidričevo nasploh 53 3.4.6. Pogled mladih na delovanje občine Kidričevo na izbranih področjih 60
4. SKLEP IN KOMENTAR 63
5. SUMMARY 68
6. VIRI IN LITERATURA 73
7. SEZNAM SLIK IN PREGLEDNIC 81
8. PRILOGA 82
1. UVOD
Podeželje je kompleksen večfunkcijski prostor, ki se neprestano spreminja. Kmetijstvo in gozdarstvo nikoli nista prenehala biti pomembna dejavnika oblikovanja kulturne pokrajine, le da se jima je sedaj pridružilo še več drugih. Nekoč prevladujoče selitvene tokove s podeželja v mesto so ponekod zamenjali tokovi v obratni smeri; pa tudi vse več prebivalcev se odloča, da ostane na podeželju, kjer so dobri življenjski pogoji (prometna dostopnost, mirno, zeleno in privlačno okolje). Za slovensko podeželje, ki je sicer polno razvojnih potencialov, je v splošnem značilna stična lega med starimi tirnicami in novimi tokovi, tako “istočasno sledimo tradicijam v sodobni preobleki in novostim” (Lampič, Potočnik Slavič, Klemenčič, 2008). To pa je prineslo s sabo tudi številne konflikte med različnimi interesi. Eden izmed možnih pristopov k reševanju konfliktov je – po mnenju avtorjev monografije – (neo)endogeni razvoj, ki spodbuja samoiniciativnost podeželskih struktur, krepi podjetnost in spodbuja povezave med viri in akterji tako navzven kot navznoter (Lampič, Potočnik Slavič, Klemenčič, 2008). Pri tem je ključna aktivacija lokalnega prebivalstva in “soustvarjanje” podeželja preko aktivnega državljanstva, ki poudarja dolžnost oziroma odgovornost državljanov, da prispevajo k lokalni skupnosti (Yarwood, 2017). Podeželski razvojni programi s spodbujanjem različnih oblik partnerstev med javnim (npr. občina, šola) in zasebnim sektorjem ter prostovoljnimi organizacijami (društva in druge NVO) povečujejo priložnosti za vključevanje državljanov v lokalno sprejemanje odločitev. Razvoj podeželskega območja torej usmerjajo razpoložljivi (notranji in zunanji) viri in akterji (politiki, podjetniki, lokalno prebivalstvo, novinci in drugi). Iz tega sledi, da imajo pogosto odločilno vlogo pri soustvarjanju podeželja nekoliko težje merljivi dejavniki, kot npr. samoiniciativa in angažiranost lokalnega prebivalstva, povezanost lokalne skupnosti, reden in pogost pretok informacij, prostovoljstvo in družabni dogodki ipd. (Lampič, Potočnik Slavič, Klemenčič, 2008).
Za nadaljnji razvoj podeželja je ključno preučiti generacijo mladih, ki v določenih pogledih že ima, v bodoče pa bo imela še odločilnejšo vlogo pri soustvarjanju podeželja. Koristno je vedeti, kakšno znanje in zanimanje imajo mladi za civilno-politično sfero tako v splošnem kot tudi za participacijo v njej, saj je od tega odvisno, ali bo v bodoče sploh mogoče posegati po (neo)endogenih pristopih razvoja podeželja. Zato je za nadaljnji razvoj občine Kidričevo treba določiti tako dejanski kot tudi potencialni pomen mladih v najrazličnejših načinih (so)ustvarjanja podeželja.
Ker se participacija mladih in njihovo doživljanje aktivnega državljanstva začneta na lokalni ravni, smo tudi mi kot preučevano območje izbrali občino Kidričevo. Gre za občino, ki se je raziskave o mladih še niso dotaknile, mi pa verjamemo, da je tovrstna raziskava ključnega pomena za nadaljnji razvoj vsake občine. Dobro počutje mladih namreč vpliva na njihove želje in odločitve v prihodnosti, še posebej takrat, ko se bodo odločali, ali želijo ostati v domači občini ali ne. Zato želimo z našo raziskavo opozoriti na izzive, s katerimi se soočajo mladi, in na njihov doprinos k lokalni skupnosti tako danes kot tudi v prihodnosti.
1.1. Namen, cilji in hipoteze
Z zaključno seminarsko nalogo želimo preučiti vlogo mladih pri soustvarjanju podeželja na primeru občine Kidričevo. K raziskovanju nas je med drugim spodbudilo tudi dejstvo, da do sedaj tovrstnih raziskav pri nas še ni bilo, gre namreč za alternativni pogled na razvoj podeželja preko udejstvovanja in participacije mladih v najrazličnejših aktivnostih. Prav tako gre za prvo raziskavo v občini Kidričevo, ki neposredno v svoje središče postavlja mlade kot ciljno skupino.
V nalogi smo si zastavili pet ciljev.
− Preučiti (preko dokumentov) formalno vključenost mladih na lokalni in regionalni ravni.
− Analizirati (neformalno) vključenost mladih v različne organizacije in društva v občini Kidričevo in izven nje ter preučiti vpliv te na željo po nadaljnjem bivanju in participaciji v občini.
− Preučiti zanimanje, znanje in aktivnost mladih iz občine Kidričevo za civilno-politično področje aktivnega državljanstva.
− Analizirati delovanje občine Kidričevo na področju stanovanjske, zaposlitvene in družinske problematike ter mladih.
− Podati predloge za boljšo aktivacijo mladih v občini Kidričevo.
V ta namen smo preverili pet hipotez.
Hipoteza 1: Občina Kidričevo z mladimi formalno sodeluje le posredno in jih ne obravnava kot prednostne skupine.
Hipoteza 2: Mladi, ki se v prihodnosti vidijo na podeželju (v domači občini), so aktivnejši v društvenih in drugih aktivnostih v lokalni skupnosti kot tisti, ki so nakazali željo po selitvi v drugo občino ali celo državo.
Hipoteza 3: Mladi v občini Kidričevo se zanimajo bolj za civilno kot politično sfero in so zato v prvo tudi bolj vključeni.
Hipoteza 4: Delovanje občine Kidričevo na področju stanovanjske, zaposlitvene in družinske problematike ter mladih je treba izboljšati.
Hipoteza 5: Potencial mladih pri soustvarjanju podeželja v občini Kidričevo je (glede na njihovo zanimanje in znanje) slabo izkoriščen.
1.2. Metode dela
Da bi lahko razumeli sodobni razvoj podeželja, moramo preveriti ne le procese in odnose, temveč tokove v najširšem pomenu besede: osebne, blagovne, finančne in informacijske (Lampič, Potočnik Slavič, Klemenčič, 2008). Do tega razumevanja pa ni mogoče priti le z golo metodo analize statističnih podatkov, temveč je nujna podrobna terenska preučitev z metodo anketiranja in intervjujev (Lampič, Potočnik Slavič, Klemenčič, 2008). Naše raziskovanje je temeljilo tako na kabinetnem kot tudi terenskem delu. Obsežni del našega raziskovalnega dela je predstavljalo kabinetno delo, predvsem zbiranje in analiza obstoječih virov in literature ter obdelava statističnih podatkov. Vlogo mladih pri soustvarjanju podeželja smo raziskali s pristopom “od spodaj navzgor”, od posameznikov (mladih – s spletnim anketiranjem mladih) do skupin (društva, občina – polstrukturirani intervjuji, kartiranje prostorov zadrževanja mladih).
Naša analiza relevantnih virov in literature je presegla meje geografije in posegla na več med seboj povezanih področij: na področje sociologije, politologije in komunikologije. V oporo pri analizi celostnega razvoja slovenskega podeželja in pristopih k njihovemu preučevanju nam je bilo delo Klemenčiča (2008), Lampičeve (2008) in Potočnik Slavičeve (2008 in 2018). Področja aktivnega državljanstva in participacije mladih slovenski geografi še niso raziskovali, zato smo se oprli na tuje avtorje z različnih področij: Kelly in Yarwood (2018), Yarwood (2017), Lister (2007a in 2007b), Trell, van Hoven (2016), Kinder (2006), Keyon in sod. (2001), Campbell (2009), Farthing (2010), O’Toole in sod. (2003), Erkulwater (2012) in Smets (2016). S pomočjo ugotovitev, ki izhajajo iz del več avtorjev (Quintelier (2007), Campbell (2009), Keyon in sod. (2001), Xenos,
Vormen, Loader (2014a, 2014b), Kahne, Middaugh (2012) in še nekateri drugi), smo preučili področje medijev, socialnih omrežij in informiranja. Poleg znanstvenih člankov, revij in zbornikov smo se oprli tudi na programske dokumente MSS (2010, 2014, 2016, 2019), Strategijo EU za mlade, raziskavi Slovenska mladina 2018/2019 in Mladina 2020, lokalno razvojno strategijo LAS Bogastvo podeželja, Revidirano evropsko listino o vključevanju mladih v lokalno in regionalno življenje (2003), RRP Podravske regije 2021–2027 ter vizijo in strategijo občine Kidričevo (2012).
Zakonodajno podlago na preučevanem področju smo poiskali v ZJIMS (2010), ZMS (2010), ZLS (2007), ZOsn (2006) in ZOFVI (2007).
Teoretskim izhodiščem sta sledila zbiranje in obdelava statističnih podatkov, pri čemer smo se oprli na podatkovni portal Statističnega urada Republike Slovenije – SI-Stat. Ta nam je omogočil pregled osnovnih družbenogeografskih značilnosti občine Kidričevo. Za podatke raziskave o mladih smo pregledali monografiji Slovenska mladina 2018/2019 (2019) in Mladina 2020 (2021).
Pri pregledu v občini delujočih društev (in večjih podjetij) smo uporabili podatke spletnega podatkovnega portala Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) ter Poslovni asistent Bizi.
Na podlagi podatkov, pridobljenih tako na spletu kot tudi na terenu, smo izdelali kartografsko gradivo z orodji ArcMAP in Inkscape. S kombinacijo obeh smo pripravili pregledni model občine Kidričevo s ključnimi družbenogeografskimi značilnostmi ter prikazali rezultate analize spletne ankete. Pri tem smo uporabili spletne javno dostopne podatkovne portale: e-Prostor (GURS), SI- Stat (SURS), AJPES in BIZI. Najprej smo podatke obrezali na preučevano območje, nato pa iz različnih vektorskih slojev z orodjem Inkscape izdelali model občine Kidričevo. Obdelava in analiza prostorskih podatkov je potekala brez večjih težav, rezultati pa so pripomogli k večji preglednosti naloge.
Terensko delo smo opravili v različnih oblikah: terensko kartiranje društvenih prostorov in točk zbiranja v občini, polstrukturirani pogovor s predstavniki izbranih društev in občine, anketiranje mladih v starosti od 13 do 30 let v občini Kidričevo. Vse terenske metode so služile kot dopolnitev kabinetnih oziroma zmanjšanja njihovih pomanjkljivosti. Ker so podatki o v občini aktivnih društvih, ki smo jih našli v Zborniku Občine Kidričevo (2010), zastareli, tisti iz AJPES-a pa precej površni, smo se odločili, da preko polstrukturiranega pogovora s predstavniki izbranih društev pridobimo manjkajoče tako kvanti- kot tudi kvalitativne podatke.
Našo ciljno skupino (mladi iz občine Kidričevo) smo podrobneje preučili z obširno spletno anketo, pri kateri nas je – poleg osnovnih podatkov (starost, spol, stopnja dosežene izobrazbe oziroma status) – zanimalo predvsem:
− kako se zanimanje (in znanje) za izbrane civilno-politične teme spreminja s starostjo oziroma statusno skupino in kako je povezano z dejansko participacijo mladih;
− kako aktivni so mladi v različnih društvih in organizacijah tako v občini Kidričevo kot tudi izven nje ter vpliv njihove aktivnosti na sodelovanje v občinski politični sferi;
− koliko na zanimanje in aktivnost mladih vplivajo družina, vrstniki in šola;
− kako mladi vidijo občino in njeno delovanje na različnih področjih, ki zadevajo mlade;
− kje in kako se mladi vidijo v prihodnje;
− s katerimi izzivi se soočajo mladi iz občine in kakšne rešitve predlagajo.
Ciljna skupina naše raziskave so torej mladi s stalnim (ali začasnim) prebivališčem v občini Kidričevo med 13. in dopolnjenim 30. letom. 1. 1. 2020 je v občini Kidričevo živelo 1067 takih oseb, od tega jih je 114 obiskovalo osnovno šolo, 216 je bilo vpisanih v srednje šole, na univerzah v Sloveniji in drugje pa se je izobraževalo 206 študentov iz občine Kidričevo. Takih, ki niso bili več vključeni v formalno izobraževanje, a so vseeno mlajši od 30 let, pa je bilo 531. Naš cilj je bil doseči vsaj 15 % ciljne skupine, torej smo pričakovali vsaj 160 izpolnjenih vprašalnikov, pri čemer naj bi bile vse podskupine zastopane z vsaj 15 %.
Slika 1: Grafični prikaz starostne strukture ciljne skupine 1. 1. 2020 v občini Kidričevo.
Vir: SURS, 2021.
Pri delu z mladimi moramo biti še posebej pozorni na odnose med raziskovalci in ciljno skupino (mladi). Njihovo sodelovanje mora biti prostovoljno, jim dati občutek varnosti in enakovrednosti.
Pomembna je tudi tema raziskave, saj je velika verjetnost, da mladi ne bodo želeli sodelovati, če jih problematika, obravnavana v raziskavi, ne bo zadevala ali zanimala (Shafer, Yarwood, 2008;
Leyshon, 2008). Izbrano temo smo skušali čim bolj približati mladim, tako da bi pritegnila njihovo zanimanje in jih motivirala za sodelovanje oz. izpolnjevanje anketnega vprašalnika.
Spletno anketiranje je potekalo med 22. 2. 2021 in 25. 3. 2021. Da bi dosegli čim reprezentativnejši vzorec, smo se v svoji raziskavi v primeru osnovnošolcev za pomoč obrnili na lokalne osnovne šole, da so anketo posredovali osmo- in devetošolcem. Anketa je tako bila povezana s šolo, ki jo mladi pogosto povezujejo z obvezo ter nezaželenimi in nezanimivimi stvarmi. Kljub temu je bil odziv zelo dober. Med ostale mlade smo anketo delili preko socialnih omrežij, najprej osebno preko zasebnih sporočil, nato tudi preko javne objave (4. 3. in 17. 3. 2021), da bi dosegli še malenkost reprezentativnejši vzorec. Pretežni del anket je bil izpolnjen že pred 4. 3. 2021 (315 delno ali v celoti izpolnjenih vprašalnikov). Končno število vseh anket je 354, od tega 241 končanih in 113 delno izpolnjenih.
57 57
64 61
48 54
48 54 53 52 65
58 50
68 79
62 57 80
0 10 20 30 40 50 60 70 80
2007 2006 2005 2004 2003 2002 2001 2000 1999 1998 1997 1996 1995 1994 1993 1992 1991 1990
Število oseb
Leto rojstva N=1067
Kljub temu da smo skušali pri spletni anketi izbrati čim ustreznejše pristope, smo naleteli na nekaj nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti:
− majhno število predstavnikov pete skupine in nič predstavnikov šeste prepoznane skupine, kar pod vprašaj postavlja reprezentativnost pete skupine in smiselnost njene vključitve v analizo;
− primanjkljaj predstavnikov, rojenih v določenih letih (2002–2005 in 1990–1993), in tudi tistih, ki so že zaključili šolanje, saj naš vzorec predstavlja le 15 % te populacije, kar je zadovoljivo, vendar je numerus manjši kot pri ostalih skupinah;
− selektivno določanje vprašanj po skupinah: pri nekaterih vprašanjih, ki zadevajo vse mlade, smo določili pogoje (s pogojniki) tako, da je odgovarjal le del ciljne skupine, zato da zaradi dolžine ankete ne bi trpela število in kakovost odgovorov na ostala vprašanja;
− pogoje za vprašanja smo določili na podlagi subjektivne presoje, katere teme so določeni skupini mladih najbližje oz. so zanje najbolj relevantne (npr. pri najmlajših je poudarek na prostem času in izobraževanju; pri tistih, ki so že zaključili šolanje, pa na zaposlitveni in stanovanjski politiki); kar pa je pravzaprav onemogočilo primerjavo različnih skupin pri določenih vprašanjih;
− pri ocenjevalnih vprašanjih smo uporabili petstopenjsko lestvico, ki prinaša eno pomanjkljivost: anketiranci so se izogibali skrajnim vrednostim (Se popolnoma strinjam/Se sploh ne strinjam) in so se močno približali sredini (Niti niti); pri nekaterih vprašanjih smo uporabili tudi tristopenjsko lestvico, ki pa se ni izkazala za dosti boljšo od petstopenjske;
ter
− število izpolnjenih anket je bilo pogojeno z zvezami in poznanstvi na socialnih omrežjih (in tudi v živo); če teh zvez ne bi imeli, bi bil delež izpolnjenih anket veliko manjši.
S polstrukturiranim intervjujem z g. županom (6. 7. 2021) smo želeli pridobiti dodaten pogled na trenutno stanje v občini in morebitne načrte za v prihodnje. Razdelili smo ga na štiri sklope, in sicer: strategija in vizija občine iz leta 2012, proračun občine Kidričevo, mladi in občina (danes, v prihodnje), sledila je predstavitev rezultatov naše ankete. Zanimal nas je komentar občine na rezultate ankete (pobuda – odziv). Z županom smo tudi analizirali izvedljivost predlogov, ki so jih podali mladi, ter povprašali, kaj od mladih pričakuje občina. Transkripcija intervjuja se hrani pri avtorici.
1.3. Geografski oris občine Kidričevo
Občina Kidričevo je ravninska občina v severovzhodni Sloveniji (Podravska statistična regija) s povprečno nadmorsko višino 240 m. Leži na južnem robu Dravskega polja. Na jugu meji na Dravinjske gorice, na vzhodu pa na Ptujsko polje (Žiberna, 2010). Občina zajema 18 naselij, od katerih je največje Kidričevo s 1189 prebivalci, ki je hkrati tudi upravno in zaposlitveno središče občine. Sledijo mu naselja Apače s 797 prebivalci, Njiverce s 690 prebivalci in Lovrenc na Dr.
Polju s 641 prebivalci (SURS, 2020). V občini na 72 km2 prebiva 6541 oseb (SURS, 2021), kar jo uvršča na 82. mesto v Sloveniji po številu prebivalcev, je pa podpovprečno gosto naseljena (92 prebivalcev na km2). Demografska slika ni najboljša, kar dokazujeta podpovprečen naravni prirast na 1000 prebivalcev (-2,6) in nadpovprečen indeks staranja (134,8). Skupni selitveni prirast na 1000 prebivalcev (1,8) je pozitiven, splošni skupni prirast na tisoč prebivalcev pa negativen (-0,8), in sicer sta oba močno pod slovenskim povprečjem (SURS, 2021). Torej se število prebivalcev v občini povečuje zaradi visokega selitvenega in ne zaradi naravnega prirasta. Priseljujejo se večinoma iz drugih slovenskih občin, nekaj pa tudi iz tujine.
V občini sta leta 2020 delovala dva vrtca (v šolskem letu 2020/2021 ju je obiskovalo 283 otrok), dve osnovni šoli ter ena podružnična šola, v katere je bilo vključenih 577 učencev. 228 dijakov iz občine se šola v različnih srednjih šolah v okolici, največ v Mariboru (134) in na Ptuju (71), sledijo pa še Ruše, Ljubljana, Slovenska Bistrica in Velenje. Leta 2020 je v občini živelo 223 študentov, vključenih v terciarno izobraževanje, do tega 59 v višje in visokošolsko strokovno, 61 v visokošolsko univerzitetno, 51 v magistrsko (od tega 6 enovito), 8 pa jih je vključenih v doktorsko izobraževanje. Med 1000 prebivalci v občini je bilo 34 študentov (sl. povprečje: 39) in 8 diplomantov (sl. povprečje: 7; SURS, 2021).
Med delovno sposobnim prebivalstvom (15–64 let) je bilo leta 2019 približno 66 % delovno aktivnih oseb (zaposlenih ali samozaposlenih), kar je enako slovenskemu povprečju. Število delovno aktivnih po delovnem mestu (4261) presega število delovno aktivnih po prebivališču (2857); ta izrazit višek delovnih mest glede na število delovno aktivnega prebivalstva je razlog za visok indeks delovne migracije v občino (SURS, 2021). Višek delovnih mest predstavljajo predvsem delovna mesta v največjih dveh podjetjih v občini: TALUM, d. d., Kidričevo in BOXMARK LEATHER, d. o. o. Prvo zaposluje več kot 1000 oseb, drugo pa je v zadnjem letu zmanjšalo število zaposlenih pod 1000, tako da se sedaj uvršča med podjetja s 500–999 zaposlenimi (Bizi, 2021). Nadalje v občini delujejo še številna druga podjetja: eno z 200–250 zaposlenimi (SILKEM, d. o. o.), pet s po 50–99 zaposlenimi (EKOTAL, d. o. o., LEHMER, d. o.
o., OŠ KIDRIČEVO, TRANSPORT FRANGEŽ, d. o. o., In VARGAS-AL, d. o. o.), enajst z 20–
49 zaposlenimi, enaindvajset z 10–19 zaposlenimi ter trinajst podjetij s 5–9 zaposlenimi (BIZI, 2021). Tudi prometna obremenjenost ceste, ki povezuje regionalno cesto z industrijskim delom (5743 vozil), kaže na velik zaposlitveni pomen naselja Kidričevo (PLDP 2019, 2020). Povprečne mesečne bruto plače zaostajajo za slovenskim povprečjem za 16,9 % (SURS, 2020).
Občina Kidričevo je pod vplivom različnih migracijskih in tranzitnih tokov, tako dijakov in študentov kot tudi delovne sile. Preseneča podatek, da se kljub velikemu številu delovnih mest v občini kar 64 % delovno aktivnega prebivalstva (brez kmetov) na delo vozi v druge občine, največ v Maribor (565), na Ptuj (418) in v Ljubljano (164), sledijo občina Slovenska Bistrica, Hoče- Slivnica, Rače-Fram, Hajdina, Rogaška Slatina, Videm in Celje (SURS, 2020). Dnevne migracije so najbolj vezane na prometni sistem domače in okoliških občin. To nakazuje tudi podatek o 9,5
% porastu števila osebnih avtomobilov v občini Kidričevo med letoma 2014 in 2019 (SURS, 2020).
Občina Kidričevo je od mestnih naselij v bližini (Maribor, Ptuj in Slovenska Bistrica) oddaljena manj kot 30 km, od Ljubljane pa 128 km. Prometno omrežje je razvejano, še posebej cestno, ki povezuje večje zgostitve prebivalstva. Največji pomen ima regionalna cesta I. reda na severu, ki poteka v smeri zahod–vzhod (Slovenska Bistrica–Ptuj–Ormož), kar potrjuje tudi prometna obremenitev odsekov Pragersko–Šikole (5452 vozil dnevno) in Šikole–Kidričevo (6479 vozil dnevno) (PLDP, 2020). Javni cestni (Ptuj–Zlatoličje–Miklavž–Maribor) in železniški promet sta pomembna predvsem za šolajočo mladino, pa tudi za zaposlene. Nekoliko južneje od regionalne ceste skozi naselja poteka železniška proga Pragersko–Ormož–Murska Sobota, ob kateri so štiri železniške postaje: Šikole, Cirkovce, Strnišče in Kidričevo.
Slika 2: Shematizirani prikaz ključnih družbenogeografskih značilnosti občine Kidričevo.
2. VSEBINSKO-TEORETSKI OKVIR
2.1. OPREDELITEV TERMINA MLADO PREBIVALSTVO
Mladi so zelo heterogena družbena skupina, ki se pogosto opredeljuje kot skupina oseb v tranziciji med otroštvom (popolna odvisnost) in odraslostjo (popolna samostojnost) (O’Toole in sod., 2003;
Bennell, 2007); gre torej za postopno naraščanje samostojnosti, dokler v celoti ne prevzamejo vlog in odgovornosti odraslosti (Kenyon in sod., 2001). Nekoč jasne meje med starostnimi obdobji (otroštvo, mladost, odraslost, starost) so danes že precej zabrisane. Skorajda ne moremo več govoriti o tradicionalnih mejnikih za vstop v določeno življenjsko obdobje oz. so ti od posameznika
do posameznika lahko zelo različni in se zgodijo pri različni starosti. Pa vendar so se uveljavile določene meje, ki olajšajo statistične in druge raziskave. Meje mladosti kot starostnega obdobja se precej razlikujejo od države do države, so pa tudi odvisne od predstav posameznikov: Združeni narodi so zgornjo mejo postavili pri 24. letih, svetovno Poročilo o razvoju pa je spodnjo mejo s 15 znižalo na 12 let, medtem ko v Sloveniji tako Zavod RS za zaposlovanje kot tudi Statistični urad RS opredeljujeta kot mlade vse, ki so stari med 15 in 29 let (Vertot, 2009).
2.2. PROSTORI AKTIVACIJE MLADIH
Mladi so zelo heterogena družbena skupina, na katero delujejo številni dejavniki, ki se razlikujejo v odvisnosti od prostora in časa. Pri tem je pomembno, da mladosti ne obravnavamo le kot prehodnega obdobja med popolno odvisnostjo in samostojnostjo, temveč je mlade treba prepoznati kot aktivne akterje (državljane) v njihovem lastnem procesu odločanja in oblikovanja identitete kot posledice družbenih interakcij v prostoru in času (Leyshon, 2008). Številni avtorji (Kenyon in sod., 2001; Byun in sod., 2012; Trell, van Hoven, 2016) pri tem izpostavljajo tri prednostne prostore, s pomočjo katerih mladi pridobivajo različne kompetence, spretnosti in se razvijajo v odgovorne in aktivne odrasle posameznike (državljane): družina, šola in prosti čas oz. lokalna skupnost. Te tri prostore smo vključili tudi v spodnjo shemo (slika 3), ki prikazuje različne načine aktiviranja mladih: notranje in zunanje. Slednje zajema različne formalne oblike podpore in opolnomočenja mladih (in družbe nasploh), ki jih omogočajo formalne strukture, kot so izobraževalne ustanove, občina in država; notranja aktivacija pa zajema tako participacijo mladih v okvirih družinskega kroga in izobraževalnih ustanov kot tudi participacijo v prostem času.
Slika 3: Notranja in zunanja aktivacija mladih.
Družina je posameznikov neizogibni prostor, v okviru katerega govorimo o zasebnih, neprofitnih in neformalnih odnosih. Posameznik si družine ne more izbrati, zato govorimo o t. i. neizogibnem prostoru (Trell, van Hoven, 2016). Starši vplivajo na otroke s svojim mnenjem, navadami in pričakovanji (Kenyon in sod., 2001). Svoje poglede na svet prenašajo na otroke posredno ali neposredno. Pri tem imata zelo pomembno vlogo komunikacija med družinskimi člani (v vseh smereh) in postopen prenos znanj in družinskih odgovornosti s staršev na otroke (Byun in sod., 2012; Kinder, 2006; Trell, van Hoven, 2016). Raziskave so potrdile povezavo med političnimi prepričanji staršev in njihovih otrok, kadar pa ta povezava ni bila zaznana, so kot možne razloge
navedli različne neuspehe v komunikaciji (zmedeni ali konfliktni odnos med starši in otroki, politika se le redko ali se nikoli ne pojavlja kot tema pogovora ipd.). Res je, da se podpore in vpliva staršev ne more zanikati, a hkrati se moramo zavedati, da se spremembe v političnem prepričanju in politični (in tudi civilni) participaciji dogajajo v celotnem življenjskem ciklu (Kinder, 2006).
Naslednji prostor je šola, ki je obvezen prostor (javna, neprofitna in formalna ustanova), ki služi kot kanal za ideje in inovativno razmišljanje (Kenyon in sod., 2001). Šole pomembno vplivajo na mlade tako z rednim učnim programom kot obšolskimi dejavnostmi, ki jih nudijo. Pomembna je tudi s socializacijskega vidika; ni le prenašalka znanja, temveč tudi posredovalka vrednot in norm.
Je prva ustanova, kjer se mladi seznanijo s formalnimi odnosi, njihovimi pravicami in dolžnostmi;
se naučijo družbeno sprejemljivih načinov delovanja oz. reagiranja v različnih življenjskih situacijah in tako počasi, preko preizkušanja različnih socialnih vlog, postajajo odgovorni državljani. Kot posledico več raziskav, ki so pokazale nizko stopnjo zanimanja za civilno-politične teme pri mladih, so v več državah te teme vključili v del rednega učnega programa (Therese O’Toole et al, 2003; Trell, van Hoven, 2016). V slovenskih šolah se predmet Državljanska in domovinska vzgoja ter etika (v nadaljevanju DDVE) izvaja že precej časa. Gre za predmet, ki za mnoge predstavlja prvi stik s političnimi in moralnimi temami in jih uvaja v svet aktivnega državljanstva. Pri tem številni avtorji, mdr. Keyon in sod. (2001), poudarjajo, da gre zgolj za teoretična znanja, in to obvezna, kar pogosto odvrača mlade od same participacije; zgoditi pa bi se moralo ravno obratno, mladi bi morali čimprej izkusiti dejansko demokracijo (Revidirana evropska listina ..., 2003; MSS, 2016). V literaturi je mogoče zaznati tudi nujnost učenja o udeležbi v javnem življenju in demokraciji ter pomenu tega za dejansko aktivno sodelovanje v lokalni skupnosti (Quintelier, 2007; Farthing, 2010; MSS, 2016). Šole za to skrbijo predvsem z obšolskimi aktivnostmi in projekti (npr. obisk gasilcev na šoli, krožek rdečega križa, projekt “Župan za en dan”, predstavitev delovanja humanitarnih organizacij, dobrodelne akcije ipd.).
Z vidika mobilnosti šolajočih je pomembno poudariti, da je šolanje izven kraja bivanja lahko prisilen prestop v delno neodvisnost. Prav tako mladi opažajo, da je zelo težko imeti dve skupnosti, eno doma in drugo v kraju šolanja. Tovrstna dihotomija predstavlja mladim probleme, saj se v večini primerov obe skupnosti precej razlikujeta (vas-mesto; Kenyon in sod., 2001). Povezave med mladimi, ki se šolajo izven domačega kraja, in lokalno skupnostjo so tako vse šibkejše, kar zmanjšuje verjetnost, da bodo aktivno sodelovali v lokalnih organizacijah.
Sodelovanje izobraževalnih ustanov in občine je predvsem organizacijsko in finančno. Občina in šola poskrbita za prevoz, prostor, materialna in finančna sredstva, za normalen potek pouka kot tudi za pripravo posebnih dogodkov oziroma izvedbo najrazličnejših projektov (Trell, van Hoven, 2016). Del občinskega proračuna je namenjen tudi pomoči šolajočim: gre za denar, namenjen prevozu učencev, počitniškemu letovanju, šoli v naravi, mladinskim delavnicam in aktivnemu preživljanju prostega časa. Poleg že naštetih pa je ena najpomembnejših nalog občine skrb za socialno varstvo občanov, še posebej družin in otrok.
Prostor prostočasnih aktivnosti (v lokalni skupnosti ali izven nje) je zadnji izmed treh ključnih prostorov, kjer mladi razvijajo svoje državljanske in druge kompetence, pri čemer se ta razlikuje od prvih dveh v količini nadzora, ki ga imajo mladi. Prostočasne aktivnosti so prostor, pri katerem lahko mladi večinoma sami nadzorujejo in se odločijo, kje želijo sodelovati in kje ne. V prostem času mladi ustvarjajo in krepijo različna razmerja, še najbolj odnos do vrstnikov; hkrati pa se tukaj pojavlja svojevrsten odnos odrasli-mladi, saj ne gre niti za družinske člane (neformalni odnos) niti
učitelje (formalni odnos). Odrasli so običajno ponudniki/nosilci različnih aktivnosti za mlade, ni pa nujno, saj se lahko tudi mladi sami organizirajo. Kadar mladi sodelujejo v društvih s člani različnih starosti, se krepijo tudi pozitivni učinki medgeneracijskega sodelovanja (Trell, van Hoven, 2016). Prostovoljstvo skupaj s solidarnostjo in medgeneracijskim sodelovanjem mladih predstavlja enega od področij mladinskega sektorja, določenih v ZJIMS (2010).
Nekateri prosti čas izkoristijo za odklop od šolskih in drugih obveznosti, medtem ko drugi ta čas izkoristijo precej produktivno (tudi preko raznih oblik prostovoljnega ali plačanega dela). Slovenija se uvršča med države z visokim deležem mladih, ki združujejo izobraževanje in delovno aktivnost (Regionalni razvojni program …, 2015). Mladim študentsko delo predstavlja pomemben vir dohodka, medtem ko za delodajalce predstavlja priložnost pridobitve cenovno ugodne delovne sile, predvsem za nezahtevna dela, ki pogosto mladim niti ne omogočajo pridobitve delovne izkušnje, povezane z njihovo izobrazbo (Regionalni razvojni program …, 2015).
Participativne in druge prostočasne aktivnosti omogočajo, da mladi pridobijo samozavest, da raziskujejo svoje interese in vrednote ter poiščejo alternativne družbene primerjave. Z izkušnjami v prostem času poteka tudi proces učenja državljanstva; tudi v primeru plesnih vaj in drugih aktivnosti, ki na pravi pogled morda nimajo povezave s participacijo. Vključenost v društva in klube v mladih vzbudi občutek pripadnosti in varnosti; naučijo se načrtovanja obveznosti in točnosti, prostovoljno pomagajo pri učenju mlajših članov v klubu in tako razvijajo komunikacijske in strpnostne kompetence itd. Kadar se mladi počutijo cenjene – ko je njihov trud prepoznan in nagrajen – se čutijo tudi sposobnejše nadzorovati probleme, s katerimi se srečujejo vsakodnevno, npr. pri pripravi gledališke predstave mladi sami pripravijo sceno in kostume ter skrbijo za oglaševanje dogodka; tako jih odrasli vidijo kot sebi enakovredne in enako odgovorne. Njihovi dosežki in priznavanje teh v medijih vzbuja ne le zadovoljstvo, temveč tudi ponos (Keyon in sod., 2001; Bajema, Miller, Williams, 2002; Trell, van Hoven, 2016).
Analiza treh prostorov, kjer se zadržujejo in udejstvujejo mladi, nam omogoča, da na mlade ne gledamo le kot ekstremno pasivne ali ekstremno aktivne (aktivizem), ampak poiščemo nove načine, kako povsem “navadni” mladi posamezniki sodelujejo v skupnosti preko glasbe, umetnosti, vsakdanje kulture, športnih klubov, druženja z vrstniki, v zadnjem času tudi vse aktualnejših spletnih skupnostih in drugih podobnih aktivnostih (Trell, van Hoven, 2016).
2.2.1. Spletno okolje kot prostor aktivacije: družbena omrežja
Socialno (tudi družbeno) omrežje je spletna storitev, pri kateri se uporabniki povezujejo med seboj in si delijo različne vsebine (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2014). Prvotna funkcija socialnih omrežij je povezovanje ljudi preko razvedrila in zabave, služijo pa tudi drugim namenom, npr.
informiranju o dogajanju, politični propagandi in oglaševanju ter združevanju za doseganje širših družbenih ciljev in sprememb (Svetovalnica ZRC SAZU, 2017) oziroma manifestiranju volje posameznikov in skupin.
Socialna omrežja (in splet na sploh) so hkrati tudi orodje politične socializacije, orodje za nove trženjske pristope, politično izražanje in participacijo. Tehnologija tako omogoča vključevanje tistih, ki se sicer ne vključujejo toliko (v konvencionalne oblike participacije), ter še dodatno vključevanje in opolnomočenje tistih, ki se že tako ali tako vključujejo in tudi obvladujejo politično areno (Oser, Hooghe, Marien, 2013). Kadar se za raziskovanje (civilne ali politične) aktivnosti mladih upoštevajo socialna omrežja, je najprej treba ugotoviti, katera so tista, ki jih mladi
uporabljajo, kako jih uporabljajo in šele nato raziskovati njihovo civilno-politično orientirano aktivnost (Xenos, Vormen, Loader, 2014a in 2014b).
Socialna omrežja postajajo vse pomembnejši (virtualni) prostor tako za civilno-politično socializacijo kot tudi udejstvovanje (Kahne, Middaugh, 2012; Xenos, Vormen, Loader, 2014a in 2014b). Nova informacijska tehnologija namreč omogoča, da se mladi informirajo, oblikujejo svoje mnenje, ga izražajo na različne nove načine in da so slišani. Tako tudi lažje spoznavajo sebi podobne in se povezujejo z njimi. V takih primerih govorimo o t. i. “online” (političnem) udejstvovanju, ki preko interakcij v virtualnem okolju oživlja politično-demokratsko sfero, povezuje vlade z ‘marginaliziranimi’ mladimi in spodbuja nove oblike aktivnega državljanskega sodelovanja med mladimi (Farthing, 2010; Oser, Hooghe, Marien, 2013).
Xenos in sodelavci (2014a in 2014b) govorijo o socialnih omrežjih kot o močnem orodju aktivacije in angažiranja mladih, še posebej v zadnjih letih, ko govorimo o spremenjenih normah politične participacije (prehod iz konvencionalnih načinov v nekonvencionalne). Rezultat njihove raziskave je značilen profil, t. i. mlad ‘(o)mrežni’ državljan (ang. networked young citizen). Njihov sodobni pogled na angažiranost mladih govori o tem, da se mladi dandanes manj vključujejo v tradicionalne politične ali civilne organizacije, kot je npr. članstvo v stranki, so pa zato bolj nagnjeni k sodelovanju v horizontalnih in/ali nehierarhičnih omrežjih in skupinah; so bolj orientirani k projektom (ang. project oriented), zanima pa jih predvsem politika življenjskega sloga. Sodobni mladi niso državljani dolžnosti (ang. ‘dutiful’), temveč državljani samoaktualizacije. Pri tem se avtorji zavedajo, da gre le za enega od tipov, ki ni nujno značilen za vse mlade v skupnosti, saj se vsak posameznik oblikuje različno v odvisnosti od njegovih osebnih oz. ‘živetih’ izkušenj, ki niso pri vseh enake (Xenos, Vormen, Loader, 2014a in 2014b).
Facebook (kot primer enega od socialnih omrežij) je bil prvotno namenjen druženju s prijatelji, nato pa je njegova raba porasla tudi pri aktivnostih, vezanih na hobije, šport, razvedrilo in druge interese. Facebook omogoča, da se posamezniki poslužujejo različnih neorganiziranih (objavljanje, povezovanje, posredovanje informacij, pomoč drugim, delitev in komentiranje objav drugih itn.) in organiziranih (spletne skupnosti ali skupine, debate, spletne strani) aktivnosti.
Večinoma so to aktivnosti nepolitične narave, vendar ne smemo zanemariti njihovega vpliva na participacijo, saj – kot ugotavljata Kahne in Middaugh (2012) – bodo tisti, ki se vključujejo v nepolitične spletne skupnosti, tudi petkrat bolj verjetno sodelovali v participativnih oblikah politike. Članstvo v različnih nepolitičnih skupinah in skupnostih torej ne le bogati socialni kapital, ampak tudi spodbuja civilno-politično udejstvovanje. Če se je nekoč politični govor (kot oblika politične participacije) zaključil s piko, se danes pravo sodelovanje zgodi šele po njegovi objavi preko delitev, komentarjev in drugih oblik odziva (Kahne in Middaugh, 2012).
Spletne skupnosti oziroma skupine, ki nastajajo na družbenih omrežjih, spodbujajo mlade k izražanju lastnega mnenja preko različnih, predvsem nekonvencionalnih oblik participacije (npr.
bojkot določenega izdelka ali dogodka, slam poezija, posredovanje družbenokritičnih videoposnetkov in fotografij, pisanje objav in blogov). Pri tem se naučijo tudi norm učinkovitega dela v skupinah, digitalnih kompetenc in vodstvenih spretnosti (Kahne in Middaugh, 2012). Ravno zato je še toliko pomembneje, da prepoznamo te nove oblike participacije mladih, jih upoštevamo v raziskavah in tako mladim preko financiranja in usposabljanj posredujemo politično moč, da se tudi s tovrstnimi aktivnostmi zavzemajo za (in tudi povzročajo) spremembe (Farthing, 2010).
2.3. AKTIVNO IN ŽIVETO DRŽAVLJANSTVO
Državljanstvo je spremenljiv in kompleksen pojem, za katerega ne obstaja univerzalna opredelitev.
Dve najpogostejši opredelitvi sta državljanstvo kot legalni status in državljanstvo kot socialno- politična praksa. V ožjem pomenu besede (kot legalni status) se državljanstvo razume kot pravice, ki jih državljan lahko pričakuje od oblasti, in dolžnosti, ki jih od njega pričakuje oblast (Kelly, Yarwood, 2018). To vključuje kolektivne politične identitete ljudi in načine, na katere družba organizira vključenost posameznikov v procese odločanja na kolektivni ravni. MOVIT (2009) uporablja razširjeno opredelitev aktivnega državljanstva (kot socialno-politično prakso), ki zajema širok spekter dejavnosti v t. i. civilni družbi, in poudarja “štiri razsežnosti državljanstva: politično- pravno, družbeno, kulturno in ekonomsko” (Blazinšek, 2009). Vsak aktiven državljan naj bi imel vse štiri razsežnosti enako razvite, ne le ene, npr. politično-pravne, ki po navadi prevlada.
Nove raziskave kažejo, da pri državljanstvu same države nimajo več poglavitne vloge; njihovo vlogo namreč vse bolj prevzemajo NVO (Anderson in sod, 2008). Pri državljanstvu torej ne gre le za posameznikov odnos do države (in obratno), temveč gre za večdimenzionalni pojem in kot tako zajema vse od lokalnih volitev, pisem svetnikom, raznih oblik prostovoljstva kot zagotavljanja storitev, do podpisa (spletne) peticije, podajanja pobud za izboljšanje lokalne infrastrukture, organizacijo aktivnosti za mlade v občini ipd. Tako se pojem državljanstva razširi na kulturno sfero, ki opiše človeški občutek pripadnosti – v povezavi s kraji in ljudmi – ter občutek odgovornosti za ustvarjanje in ohranjanje medsebojnih odnosov (Yarwood, 2017). Državljanstvo v kulturno- socialno sfero posega tudi preko individualnih in kolektivnih dejanj, ki pomagajo (so)ustvarjati svet, v katerem živimo, in se kot tako razume tudi kot pomoč človeka sočloveku, soseda sosedu;
podpora drugih v lokalnem okolju. Gre predvsem za razmerja med ljudmi in načini, na katere jim vladajo oz. oni vladajo drugim, ter vrednote in značilnosti, ki nas združujejo (Anderson in sod, 2008; Yarwood, 2017; Kelly, Yarwood, 2018).
V nekaterih drugih raziskavah pa državljanstvo na državni ravni zamenjajo višje (zveze držav) in nižje (lokalne skupnosti, regije) ravni. Pri slednji gre za prenos pristojnosti na različnih delovnih področjih z države na občine. Večina nalog, ki jih občine izvajajo samostojno, je vezanih na posege v prostor (prostorsko načrtovanje, gradnja objektov, varstvo okolja) ter na področje osnovnega šolstva in varstva otrok. To pomeni, da lahko občani kot aktivni državljani soustvarjajo podeželski prostor s tem, ko (ne)posredno sodelujejo pri prostorskem načrtovanju. Z državne ravni na subnacionalne skupnosti so se pomaknile tudi določene druge oblike državljanskega udejstvovanja, katerih produkt so npr. lokalne iniciative za izboljšanje javne infrastrukture, zagotovitev socialnih stanovanj in drugih oblik socialne podpore, promocija aktivnosti za gospodarski razvoj itd.
(Desforges, Jones, Woods, 2005). Gre tako za konvencionalne kot tudi nekonvencionalne oblike državljanskega udejstvovanja na lokalni ravni.
Mlade prepogosto v literaturi obravnavajo kot pasivne (ang. citizens in the making, citizens in waiting, learner citizens ali apprentice citizens); s čimer se jih ne prizna kot enakopravnih družbenih akterjev in se zanemarja njihov doprinos k skupnosti (Lister, 2007b). Tako so mladi prikrajšani za različne vidike državljanstva (status, participacija, pravice). Ta prikrajšanost je predvsem posledica razlik v sposobnostih in izkušenosti, samostojnosti in dostopu do virov. Tudi dejstvo, da mladi še nimajo volilne pravice, precej omejuje njihove možnosti za participacijo v tradicionalnem pomenu besede. Tako razumevanje kot tudi preučevanje državljanstva na tradicionalen način se je izkazalo za neprimerno oziroma potrebno prenove. Lister (2007a in 2007b) kot alternativo predlaga t. i. lived citizenship approach, ki dopušča zelo različne načine,
preko katerih lahko ljudje sodelujejo kot državljani v različnih življenjskih obdobjih. Meri se kot razmerje med posamezniki oz. lokalnimi skupnostmi in njim pripisanimi socialnimi spretnostmi in sposobnostmi, ki jih razvijajo preko neposrednih izkušenj in interakcij (Trell, van Hoven, 2016).
Trell in van Hoven (2016) trdita, da je mlade treba razumeti tudi kot državljane tega trenutka (‘citizens now’) in ne samo kot bodoče državljane (‘citizens becoming’). Otroci kot bodoči državljani za številne politične tvorbe predstavljajo le dobičkonosno investicijo v državljane – delavce prihodnosti, pri tem pa se zanemarja njihovo trenutno že aktivno vlogo v skupnosti (Lister, 2007b), saj mladi niso le deležni oskrbe drugih, temveč so tudi sposobni skrbeti za druge (vrstnike ali starejše) ter prevzeti številne odgovornosti, in to je tisto, kar jih naredi državljane že “zdaj”
(Trell, van Hoven, 2016). Prevzemanje odgovornosti poteka tako v javni sferi (formalno in neformalno prostovoljstvo, družbene pobude in akcije) kot tudi v zasebni (mladi kot skrbniki, ang.
‘young carers’) (Lister, 2007b).
Veščin aktivnega državljanstva se ne moremo naučiti le na en način, saj se pojavlja v različnih oblikah, pogosto posredno v različnih mladinskih in drugih organizacijah, v katerih se mladi teh veščin učijo med izvajanjem povsem vsakdanjih aktivnosti s t. i. pristopom “learning by doing”.
Tovrstne organizacije (še posebej mladinske) delujejo kot “inkubatorji” za učenje in privzgojitev vseh štirih razsežnosti aktivnega državljanstva (Blazinšek, 2009).
Državljanske kompetence se ne razvijejo čez noč, temveč s starostjo in postopnim sprejemanjem odgovornosti na različnih področjih (Lister, 2007a; Delanty, 2010). Gre torej za neke vrste vseživljenjsko učenje, ki ga usmerjajo različne sporazumevalne situacije tako ob povsem vsakdanjih izkušnjah kot tudi ob doživljanju večjih kriz in katastrof ter drugih podobnih travmatičnih izkušnjah (Delanty, 2010). Starost, pri kateri mladi pridobijo določene kompetence, se v glavnem razlikuje od posameznika do posameznika in je odvisna od njegovih življenjskih izkušenj, socialnega okolja ter situacij, v katerih so od njih zahtevane določene veščine in spretnosti (Lister, 2007a in 2007b).
Lister (2007b) opozarja, da se ne sme enačiti državljanstva kot statusa (ang. ‘being a citizen’) v legalnem in družbenem smislu z državljanskim udejstvovanjem (ang. ‘acting as citizen’). Tisti, ki ne izpolnjujejo vseh pravic in dolžnosti različnih razsežnosti državljanstva, zato ne prenehajo biti državljani, so le preprosto manj aktivni. Državljanstvo je torej neke vrste kontinuum in ne deluje po principu vse ali nič, kar dopušča ljudem, da so državljani s tem, ko sodelujejo na različne načine, različno pogosto, na različnih ravneh (Lister, 2007b).
Državljanstvo ni pogojeno s starostjo; tudi mladi lahko delujejo kot aktivni državljani. Mladi se afirmirajo kot odgovorni in zanesljivi državljani na različnih področjih, npr. v času izobraževanja, ko sodelujejo na tekmovanjih iz znanj in športnih tekmovanjih, tudi na likovnih kolonijah, pevskih in plesnih revijah, ko predstavljajo šolo na sejmu ali pa ko pripravijo zaključno prireditev in organizirajo dobrodelni srečelov. Kompetence aktivnega državljanstva lahko pridobijo tudi z društvenimi aktivnostmi, kadar sodelujejo na tekmovanjih ali kadar pomagajo pri organizaciji in izvedbi društvenih dogodkov (projektov), kot so npr. srečanja članov, dobrodelne akcije, koncerti, počitniške aktivnosti ipd. Prav tako kot aktivni državljani predstavljajo in zagovarjajo lastne interese na različnih ravneh, kot posamezniki ali kot skupina. Dober primer tega so šolske, dijaške in študentske skupnosti, študentski klubi in druge podobne formalne strukture povezovanja mladih (Blazinšek 2009; Cepin, 2009; MSS, 2016; Trell, van Hoven, 2016). Za vitalnost katere koli skupnosti je namreč ključno, da se mladi motivirajo, aktivirajo in tudi dejansko civilno
udejstvujejo, odločajo pri zadevah, ki jih zadevajo, pridobivajo izkušnje in se preko njih razvijajo v odgovorne posameznike (Kenyon in sod., 2001).
2.3.1. Državljanstvo in razvoj podeželja
Gre za dva spremenljiva in predvsem kompleksna pojma, za katera v literaturi ni univerzalne opredelitve. Podeželskost in državljanstvo se soustvarjata in medsebojno dopolnjujeta v vsakdanjih situacijah. Državljanstvo poteka simultano na več med seboj prekrivajočih se ravneh, npr. kmet lahko sočasno aktivno sodeluje v različnih združenjih, na lokalni tržnici, v državni zvezi kmetov, nacionalnih vladnih agencijah in celo mednarodnih (Kelly, Yarwood, 2018). (Neo)endogeni razvoj podeželja in aktivno državljanstvo sta tesno povezana z modernizacijo, pri kateri sodelujejo razvojne agencije (Yarwood, 2017).
Principi (neo)endogenega razvoja podeželja se nanašajo na aktivno državljanstvo, ki poudarja dolžnost oziroma odgovornost državljanov, da prispevajo k razvoju lokalne skupnost (Yarwood, 2017). Yarwood (2017) navaja tri vzroke omenjene korelacije. Prvič, podeželje se pogosto sooča s pomanjkanjem ali umikom državnih storitev, zato je odvisno od sodelovanja in prostovoljne dejavnosti lokalnega prebivalstva. Drugič, dolgoletna tradicija na podeželju, da ljudje sami poskrbijo za svoje potrebe (npr. prehranska samooskrbnost) preko lokalnih zadrug, vaški nadzor v obliki prostovoljnih enot, lokalno grajena bivališča in dostop do zdravstvenih storitev v domačem kraju/občini. Tretjič, podeželje ima prednost zaradi dobre umestitve organov lokalne samouprave v prostor, kar izboljšuje možnosti za sodelovanje prebivalcev in upravljavcev. Slovenska geografska stroka pa še dodaja dejstvo, da podeželski razvojni programi s spodbujanjem različnih oblik partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem ter prostovoljnimi organizacijami ne le skrbijo za dejanski razvoj podeželja, temveč tudi povečujejo priložnosti za vključevanje državljanov v lokalno sprejemanje odločitev (Lampič, Potočnik Slavič, Klemenčič, 2008). Slovensko podeželje ima namreč “izjemen endogeni potencial” (Potočnik Slavič, 2018) še posebej v obliki nestvarnega kapitala, kot je denimo lokalno društveno življenje. Slednje ustvarja skupno dobro in privablja nove prebivalce ter nova lokalna podjetja in storitve, hkrati pa prispeva k urejenosti naselij. Močne in razvejane lokalne prostovoljske mreže so torej dokaz aktivacije podeželskega prebivalstva, ki pa samo po sebi ni dovolj. Naj bo endogeni potencial še tako izjemen, endogeno ukrepanje ni dovolj; smiseln bi bil neoendogeni razvojni pristop, ki bi “omogočal njegovo uravnoteženo rabo”
hkrati pa zahteval “ustrezno preoblikovanje državnih ustanov in aktiviranje lokalnega prebivalstva ter odgovorno delovanje vseh vključenih” (Potočnik Slavič, 2018, str. 106).
Kakšno vlogo imajo pri tem mladi? Za začetek je treba razmisliti o njihovem zaznavanju podeželskega prostora, ki pa je predvsem odvisno od vključenosti mladih v skupnost in aktivnosti, ki so jim na voljo. Tako formalno okolje socializacije kot tudi prostočasne aktivnosti so namreč tiste, preko katerih mladi doživljajo interakcijo s podeželjem (Yarwood, 2017). Zanemariti pa ne smemo niti vloge medijev pri predstavah mladih o podeželju, o gospodarski in bivanjski klimi ter mrežah med prebivalci. Poleg tega je sodobno prestrukturiranje podeželja naredilo prostor za mobilizacijo novih ruralno-socialnih gibanj, ki so pogosto vezana na okoljske probleme, kmetijske organizacije ipd., ki so aktivno vključena v procese soustvarjanja podeželskih skupnosti. Primer tovrstnega gibanja so društva podeželske mladine, različna okoljska aktivistična društva, društva rejcev govedi, društvo sirarjev ipd., ki običajno delujejo na širšem območju (vertikalne povezave) in ne le v eni občini (horizontalno).
Vloga mladih pri razvoju podeželja je pogosto omejena le na status ciljne skupine določenih ukrepov (znižanje brezposelnosti med mladimi, razvoj podjetništva med mladimi in pomoč ogroženim skupinam), ni pa posebej poudarjeno, da so dejansko enakovredni akterji pri soustvarjanju podeželja. Uradni dokumenti (regionalni razvojni programi, lokalne razvojne strategije ter občinske vizije in strategije) mladih pogosto ne prepoznajo kot aktivnih akterjev in jih kot take ne vključujejo v svoje ukrepe. Spodnja shema (Slika 4) je rezultat izsledkov iz literature, ki zagovarja dejstvo, da mladi kot aktivni državljani prav tako prispevajo k razvoju podeželja, četudi bolj posredno kot neposredno. Nosilci razvoja podeželja niso le občine in drugi projektni partnerji, ampak tudi lokalno prebivalstvo, tudi mladi. Slednje naj bi lokalne oblasti podpirale, spodbujale in jih opolnomočile, da se oblikujejo v odgovorne aktivne državljane.
Aktivirani mladi torej (ne)posredno sodelujejo pri razvoju lokalne skupnosti, pri čemer uporabljajo znanja, izkušnje in spretnosti, pridobljene v treh zanje ključnih okoljih (družina, šola, prosti čas).
Slika 4: Mladi, občina in razvoj podeželja.
2.4. NOTRANJA AKTIVACIJA: PARTICIPACIJA
Notranjo aktivacijo bi lahko enačili s pojmom participacije (MSS, 2016), saj gre za “aktivno sodelovanje mladih pri sprejemanju odločitev o kateri koli zadevi (tudi širše v političnem prostoru), ki zadevajo oblikovanje družbe, v kateri živimo.” Participacija je torej več kot le udeležba na volitvah, četudi te predstavljajo pomemben del sodelovanja v demokratičnem življenju v skupnosti.
Tu se vzpostavi povezava z aktivnim državljanstvom, preko katerega prav tako prispevamo h graditvi boljše družbe. MSS loči tri glavne oblike participacije mladih, in sicer: participacija pri javnem odločanju (neposredno kot posamezniki ali posredno preko mladinskih organizacij in drugih struktur), participacija v mladinskih organizacijah ter participacija znotraj sistema formalnega izobraževanja (šolska in dijaška skupnost, otroški parlament, študentski svet). V svoji shemi (Slika 6) smo na podlagi preučene literature dodali še ostale organizacije (in društva), ki niso nujno mladinske, saj tudi s pomočjo teh aktivno sodelujejo oz. participirajo.
Participacija (tako posredna kot neposredna) lahko poteka na različnih ravneh: na lokalni, državni in mednarodni. Od teh je lokalna skupnost mladim najbližje, zaradi česar je njihov pomen pri spodbujanju mladih k aktivaciji toliko večji (MSS, 2016). Bonnesen (2020) že prej omenjenim pozitivnim učinkom vključevanja mladih v mreže lokalnih skupnosti dodaja tudi utrjevanje njihovih državljanskih kompetenc (Bonnesen, 2020). Na lokalni ravni lahko mladi torej sodelujejo pri javnem odločanju, da javno izrazijo svoje mnenje, podpišejo peticijo, objavljajo v množičnih (tudi spletnih) medijih, forumih, se udeležujejo protestov itd. Mladinske organizacije (lokalni mladinski sveti in mladinska društva) predstavljajo polje za učenje dejanske participacije; torej služijo uvajanju mladih v sodelovanje pri demokratičnem odločanju (Cepin, 2009). Participacija mladih je ključnega pomena za dinamičnost skupnosti. Njihovo sodelovanje pri razvoju skupnosti in civilnih aktivnostih pa predstavlja dejavnik demokratične obnove ter hkrati pozitivno vpliva na krepitev dobrega počutja v skupnosti (Keyon in sod., 2001; Campbell, 2009; Metzger, Alvis, Oosterhoff, 2020).
Slika 5: Dostopnost različnih oblik aktivacije mladih v odvisnosti od njihove starosti.
Participacijo mladih (in tudi nasploh) lahko ocenimo glede na stopnjo in obliko sodelovanja med mladimi in drugimi akterji na določeni ravni. Obstajajo različni modeli, ki priznavajo različno število stopenj vključevanja mladih. V literaturi smo najpogosteje zasledili Hartovo osemstopenjsko lestvico (MSS, 2016), ki jo sestavlja pet stopenj participacije in tri stopnje udeležbe mladih, ki niso participacija v pravem pomenu besede. Omenja se še petstopenjska lestvica sodelovanja Mednarodnega združenja za sodelovanje IAP2 (ang. International Association
of Public Participation, 2018) in nekoliko drugačna osemstopenjska lestvica Severnoameričanke Arnstein (1969). Slednjo omenja Cepin (2009) v svojem članku o tem, kaj je in kaj ni participacija.
V naši shemi (Slika 6) smo povzeli teorijo MSS, ki za ocenjevanje stopnje vključenosti mladih uporablja lestvico, prilagojeno po Hartovem modelu. MMS je izbral le pet od prvotnih osmih stopenj, tj. določanje in informiranje, posvetovanje in informiranje, deljene odločitve v projektih odraslih, mladi usmerjajo svoje projekte in deljene odločitve v projektih mladih. Da pa bi lahko v praksi dosegli čim višjo stopnjo vključenosti mladih, je nujno, da se na lokalni ravni uvedejo ustrezne strukture, ki so sprva sicer lahko neformalne, sčasoma pa prerastejo ta okvir in se oblikujejo kot mladinski sveti lokalnih skupnosti, komisije za mladinska vprašanja ali kot odbori za mladino (MSS, 2016).
Slika 6: Participacija: prostori, načini in stopnje.
Vir: Kinder 2006; MSS, 2016; Metzger, Alvis, Oosterhoff, 2020.
2.4.1. Politična ali civilna participacija?
Civilna udeležba (ang. ‘involvement’) in participacija sta odvisni od posameznika in širšega družbenega okolja, v katerem živi oziroma, od njunih interakcij. Obsega tako politične kot tudi nepolitične aktivnosti (družbeno koristno delo, prostovoljstvo; MSS, 2016). Obe vrsti sta ključnega pomena za obstoj in delovanje demokratičnih institucij. Politične aktivnosti še nadalje delimo na konvencionalne (npr. politično informiranje, volitve) in nekonvencionalne (imenovane tudi aktivnosti socialnih gibanj s ciljem sprememb ali vplivanja na trenutne politične strukture ali pravila). Med zadnje uvrščamo mdr. podpis peticije, protest in bojkot (Metzger, Alvis, Oosterhoff, 2020). V tej raziskavi se ne bomo omejili le na politično participacijo, temveč bomo preučevali participacijo v širši civilni sferi v vseh njenih pojavnih oblikah.
V zadnjih letih je bilo veliko raziskav na področju potenciala nekonvencionalnih oblik participacije, ki so pri mlajših generacijah veliko bolj priljubljene kot konvencionalne oblike.
Kinder (2006) pravi, da so konvencionalne oblike politične participacije pogosto nedostopne mladim, ker predstavljajo strošek in hkrati zahtevajo veliko pozornosti in s tem tudi časa, pa tudi določena (pred)znanja oziroma spretnosti. Tisti, ki imajo spretnosti in znanja, ki skrajšajo čas, potreben za participacijo (tj. da so seznanjeni s postopki, sodelovanje pa jim ne vzame veliko časa),
so bolj nagnjeni k temu, da sodelujejo (Kinder, 2006). Podobno ugotavlja tudi Farthing (2010), in sicer da so se mladi zatekli k t. i. mikropolitičnim dejanjem, ki so večinoma vzročno orientirana.
Mladi ne delujejo na ravni države, ampak v smeri specifičnih problemov (lahko izven državnih meja), kot so npr. trajnost in trajnostni razvoj, enakopravnost in globalna revščina. Čeprav to nikakor niso novi problemi, pa mladi nanje gledajo v drugačni luči in prepoznajo potrebo po novih vprašanjih in novih odgovorih oziroma rešitvah. Tako so lahko že tako preprosta dejanja, kot je npr. uporaba javnega prevoznega sredstva, način, na katerega mladi prispevajo k družbi. To so njihovi novi individualni odgovori na stara globalna vprašanja. Mladi sledijo sloganu “Misli globalno, delaj lokalno”, torej živijo svojo politiko. Mladi ne glasujejo oziroma volijo za spremembe, temveč jih povzročajo sami, kot pravi Farthing (2010): “[...] In short, many young people now live their politics; they do not vote for change; they do change.”
O razmerju in medsebojni povezanosti civilne in politične participacije je raziskoval Jeong (2013), ki se je dotaknil predvsem pomena vključevanja v civilne oziroma nevladne organizacije za povečanje politične participacije med mladimi. Sodelovanja in participacije se je mogoče naučiti le preko neposrednega izkustvenega učenja, pri čemer civilna (nevladna) participacija zagotavlja znanja in spretnosti, ki so nujno potrebna za politično participacijo. Potrebna znanja in spretnosti ljudje nabiramo oziroma razvijamo ves čas življenjskega cikla v raznovrstnih društvenih in drugih aktivnostih (Jeong, 2013). Jeong (2013) je ugotovil, da je povezava med civilno in politično participacijo dosti kompleksnejša, kot zgleda na prvi pogled, zato je raziskal različne tipe civilne participacije in njihov vpliv na politično participacijo v Južni Koreji. Rezultati so pokazali, da družbeno udejstvovanje izven politične sfere dejansko spodbuja posameznike, da postanejo politično aktivnejši.
2.4.2. Teorija življenjskega cikla
Teorija življenjskega cikla se je razvila kot kritika prevladujoče literature o politični (civilni) participaciji, ki zagovarja predvsem apatični in nezainteresiran odnos mladih do politike in participacije ter prevladujoč vpliv staršev na oblikovanje otrokovih prepričanj in zanimanja za participacijo. Številni avtorji zanemarjajo vpliv življenjskega cikla od izobrazbe k zaposlitvi oz. od odvisnosti od staršev do delne in popolne samostojnosti (O’Toole in sod., 2003). Res je, da se mladi s politiko srečajo že v otroštvu in da starši precej vplivajo na svoje potomce, vendar se njihovo zanimanje in aktivnost med življenjskim ciklom spreminjata. Gre torej za “politiko od zibelke do groba”, ki pa se ne ukvarja le s političnimi prepričanji, temveč tudi s političnimi dejanji oziroma udejstvovanjem (Kinder, 2006).
Teorija življenjskega cikla političnega obnašanja pravi, da mladi sodelujejo manj in so politično manj aktivni, ker so manj navezani na civilno življenje. Gre za mlade, ki se še šolajo, so mobilnejši, se ukvarjajo z iskanjem partnerja, ustvarjanjem družine in iskanjem dela, stanovanja ipd. Zaradi vseh teh izkušenj so mladi politično manj izkušeni in se nasploh za politiko manj zanimajo; zaznati pa je mogoče tudi manj znanja in spretnosti s tega področja. Iz tega sledi, da je konvencionalna participacija (še posebej volilna udeležba) zahtevnejša in manj pomembna v prvi fazi življenjskega cikla (zgodnje obdobje oz. mladost). Razumevanje pomembnosti je seveda odvisno od več dejavnikov, med drugim tudi od tega, kako jo dojemajo oni sami oziroma njihovi ožji (družina) in širši krogi (vrstniki, lokalno okolje). Tej fazi sledita srednje in pozno obdobje. V srednjem življenjskem obdobju se volilna udeležba stabilizira s tem, ko ljudje izkusijo mejnike (ključne dogodke), ki označujejo prehod v odraslost: zapustitev doma, zaposlitev za poln delovni čas, sobivanje s partnerjem ali poroka, nakup nepremičnine, ustvarjanje družine, ustalitev v neki
skupnosti (Highton, Wolfinger, 2001; Smets, 2016). Kljub temu da ti dogodki zahtevajo veliko pozornosti in časa, jih povezujemo z aktivnostmi (npr. sodelovanje v organizacijah, društvih v skupnosti), ki težijo k povečanju volilne udeležbe kot posledice povečane mobilnosti, več kompetenc, izkušenj in pritiskov (Kinder, 2006; Smets, 2016). Participacija se v poznem obdobju življenjskega cikla občutno zmanjša zaradi problemov z zdravjem, izgubo politično aktivnega partnerja, upokojitvijo, zmanjšanim dohodkom oziroma gre za splošno neangažiranost za družbeno življenje, ki vodi tudi k nižji navezanosti na politično dogajanje (Smets, 2016).
Večina avtorjev zagovarja dejstvo, da je civilna participacija navadotvorne narave, kar pomeni, da pogosteje, ko se mladi civilno udejstvujejo (npr. udeležba na volitvah), hitreje jim tovrstne aktivnosti preidejo v navado. Erkulwater (2012) jim nasprotuje s tem, ko pravi, da niso vse oblike politične participacije navadotvorne. Tako misel “mladi volivci odrastejo v odrasle volivce” skoraj vedno drži, ne pa zmeraj. Torej, kadar pride do izgube interesa pri mladih, ta izguba lahko povzroči manjše število odraslih volivcev v prihodnje, ni pa nujno. Teorija življenjskega cikla nižjo udeležbo med mladimi razlaga s t. i. “start-up” problemi, s katerimi se soočajo mladi, npr. neustaljenost, skrbi glede prevzemanja odgovornosti in prezaposlenost izven politične sfere, ki vodi k nizki predanosti civilnim dolžnostim (Erkulwater, 2012; Smets, 2016).
Pozno najstništvo in zgodnja odraslost sta obdobji, ki sta izjemno pomembni za razvijanje pozitivnega odnosa do političnega udejstvovanja. Če mladi takrat pokažejo zanimanje za politično dogajanje, je zelo verjetno, da bodo to zanimanje obdržali tudi pozneje v odraslosti (Kinder, 2006).
Rezultati raziskav kažejo, da se civilno-politično udejstvovanje mladih po 26. letu starosti precej poveča, tj. v starosti, ko se mladi osamosvojijo, ustalijo in začnejo načrtovati lasten dom in družino oziroma ko mladi s prevzemanjem odraslih vlog vstopijo v srednjo fazo (Quintelier, 2007).
Tovrstni dogodki namreč poglobijo zanimanje in odnos posameznika do skupnosti, kar pozitivno vpliva na politično udejstvovanje, in to še posebej v lokalni skupnosti (Erkulwater, 2012).
2.5. ZUNANJA AKTIVACIJA: OPOLNOMOČENJE MLADIH, PODPORA MLADIM
Zunanjo aktivacijo predstavljajo država, regije in občina ter njihovi medsebojni dogovori o pristojnostih za določena področja. Pristojnosti institucij na državni, regionalni in lokalni ravni, ki se med seboj razlikujejo, so določene z različnimi zakoni, ukrepi, programskimi in drugimi uradnimi dokumenti, ki jih bomo omenili v nadaljevanju. Naslednja shema (Slika 7) prikazuje tokove med različnimi oblikami zunanje aktivacije. Posebej je poudarjena mladinska politika kot nabor ukrepov, ki zadeva mlade tako na državni kot tudi lokalni ravni. Pri tem smo izpostavili štiri prednostna področja, ki smo jim v svoji raziskavi namenili največ pozornosti. V nadaljevanju sledi predstavitev deležnikov zunanje aktivacije mladih (in tokov med njimi) na izbranih področjih.
