»ŽIVLJENJE V ALPSKI HIŠI NEKOČ«

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ANJA MEŽIK

»ŽIVLJENJE V ALPSKI HIŠI NEKOČ«

UČENJE Z RAZISKOVANJEM V VRTCU DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA 2016

PEDAGOŠKA FALUTETA

ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO

ANJA MEŽIK

Mentorica: doc. dr. NADICA TURNŠEK

»ŽIVLJENJE V ALPSKI HIŠI NEKOČ«

UČENJE Z RAZISKOVANJEM V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA 2016

»Najpomembnejše učenje se dogaja v resničnem življenju ob resničnih problemih, ne v učilnicah.«

Charles Handy

ZAHVALA

Srčno se zahvaljujem mentorici dr. Nadici Turnšek za mentorstvo pri diplomskem delu, za strokovno svetovanje, pomoč in spodbudne besede.

Zahvalila bi se rada tudi svoji družini in fantu, ki so me je skozi celoten študij podpirali, spodbujali in bili dan za dnem v podporo in pomoč.

Posebej rada bi se zahvalila mamici Mariji, ki mi je pomagala in svetovala pri empiričnem delu diplomskega dela.

Hvala vam!

Podpisana Anja Mežik, rojena 2.5.1994 na Jesenicah, študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, Oddelek za predšolsko vzgojo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

»Življenje v alpski hiši nekoč – učenje z raziskovanjem v vrtcu« pri mentorici doc. dr.

Nadici Turnšek moje avtorsko delo.

V tem diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni in vsi citati so dosledno napisani z navedbo avtorja.

Ljubljana, september 2016

Podpis:

Pri raziskovanju teme »Življenje v alpski hiši nekoč« sem uporabila načela in postopke učenja z raziskovanjem. Otroci so samostojno, z lastno aktivnostjo raziskovali vprašanja v zvezi z življenjem, ki so ga imeli nekoč v alpskih hišah.

V diplomskem delu sem predstavila posamezne korake pri reševanju problemov zaprtega tipa. Raziskovanje omogoča lastno izražanje otrok, njihovo kreativnost v vseh fazah raziskovanja, od opredelitve problema, izražanje domnev in iskanja različnih informacij, urejanja le teh in končno rešitev.

Z opredelitvijo problema so se otroci srečali po uvodni motivaciji, pri kateri so imeli možnost sestavljanja različnih vrst hiš s pomočjo sestavljanke. Ob sestavljanju so otroci ugotavljali razlike in podobnosti hiš. Iz pogovora so nastajala nova raziskovalna vprašanja, ki so jih otroci preko svojih domnev izražali. Skupaj smo predlagali številne dejavnosti, ki bi nas pripeljale do novih informacij in podatkov, s pomočjo katerih bi prišli do končnih rešitev. Otroci so nove informacije in podatke sproti dokumentirali in urejali. Na ta način so lahko prvotne domneve ob koncu primerjali s svojimi spoznanji.

Najbolj pomembna je zadnja faza, pri kateri smo nova spoznanja, izkušnje, nove predstave in poimenovanja uporabili v vsakdanjem življenju.

Pri reševanju problemov zaprtega tipa imajo otroci določene informacije in podatke, s pomočjo katerih skušajo odgovoriti na raziskovalna vprašanja. Otroci so svoje izkušnje, predstave in poimenovanja nadgradili z znanjem o življenju ljudi, alpski hiši, načinu življenja … Pri tem pa razvijali sposobnosti, ki so pomembne za aktivno oziroma izkustveno učenje. Ob izvajanju projekta so se otroci poleg raziskovanja posredno srečevali z različnimi socialnimi spretnostmi, interakcijami med vrstniki in odraslimi, dogovarjanjem, argumentiranjem, pogajanjem, sodelovanjem … Otroci so bili skozi celoten projekt aktivni in samostojni, kar je pogoj za trajnostno znanje.

KLJUČNE BESEDE: prvošolski otrok, aktivno učenje, učenje z raziskovanjem, razumevanje pojma – čas.

When I researched the topic »Living in the Alpine house once« I used inquiry-based learning principles and processes. Children have autonomously studied their own activity issues related to the life people once had in Alpine houses.

In this thesis I presented the individual steps related to the exploration of solving the closed-type problem. Exploring enables children to express their own creativity in all phases of the research from the definition of the problem, the expression of hypotheses, searching for various information, regulation of these and the final solution.

With the definition of the problem children met after the introductory motivation, where they had the possibility of assembling various types of houses with help of puzzles.

During the process of building the houses children observed differences and similarities between houses. Within the conversation new research questions arose, which the children expressed through their assumptions. Together we suggested a number of activities that would lead us to new information and data and finally to the final solution.

Children documented and edited new information and data promptly. In this way they could compare the original assumptions with their findings. The most important is the final phase, where we have learned how to use new experiences as well as new ideas in everyday life.

While solving the closed-type problem, children had certain information and data which they used to answer research questions. Children upgraded their experiences and ideas with the knowledge of people's lives, the alpine house, the lifestyle... At the same time they developed skills which are important for active and experiential learning. At the implementation of the project, children in addition to the research indirectly faced with different social skills like interaction among children and adults, agreement, argumentation, negotiation, cooperation... Children have been active and independent through the whole project, which is a prerequisite for sustainable knowledge.

KEYWORDS: first-graders, active learning, inquiry-based learning, understanding of the concept - time.

1. UVOD ... 1

2. TEORETIČNI DEL ... 2

2.1 UČENJE ... 2

2.1.2 UČENJE V ZGODNJEM OTROŠTVU ... 3

2.2 AKTIVNO UČENJE ... 5

2.2.1 VLOGA ODRASLEGA PRI AKTIVNEM UČENJU ... 6

2.2.2 SPODBUDNO UČNO OKOLJE PRI AKTIVNEM UČENJU ... 7

2.3 RAZVOJ IN UČENJE PREDŠOLSKEGA OTROKA ... 9

2.3.1 RAZVOJ RAZUMEVANJA POJMOV ... 9

2.3.2 RAZVOJ RAZUMEVANJA ČASA PRI PREDŠOLSKEM OTROKU ...10

2.4 RAZISKOVANJE KOT METODA AKTIVNEGA UČENJA ... 11

2.4.1 UČENJE Z RAZISKOVANJEM ...11

3. EMPIRIČNI DEL ...15

3.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 15

3.2 CILJI DIPLOMSKE NALOGE... 15

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 16

3.4 METODA DELA ... 16

3.5 VZOREC ... 16

3.6 IZVEDBA PROJEKTA ''ŽIVLJENJE V ALPSKI HIŠI NEKOČ'' ... 17

3.6.1 Stare in nove hiše - opredelitev problema ...17

3.6.2 Ogled Liznjekove alpske hiše – kaj nas zanima? ...19

3.6.3 Kakšno je bilo življenje ljudi v alpski hiši nekoč - otroci izražajo domneve ...22

3.6.4 Načrtovanje in risanje starih hiš, notranjosti in zunanjosti - iskanje podatkov in informacij, dokumentiranje ...26

3.6.5 Obisk babice, ročne spretnosti ...27

3.6.6 Spoznavanje »starih« iger na prostem ...29

3.6.7 Obisk knjižnice in spoznavanje igre »od ust do ust« ...32

3.6.8 Ogled Kekčeve dežele ...33

3.6.9 Petje in spoznavanje starih ljudskih pesmi ...35

3.6.10 Ogled posnetka »Od žita do kruha« in izdelovanje figur iz slanega testa ...37

3.6.11 Izdelovanje sveč iz čebeljega satovja in stenja ...38

3.6.13 Razstava slikanice Kekec na poti in plakata – uporaba novih spoznanj ... 41

3.7 EVALVACIJA KOT ODGOVOR NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 43

4. SKLEPNE MISLI ... 45

5. LITERATURA ... 47

Kazalo slik

Slika 2: Liznjekova alpska hiša ... 21

Slika 3: Predmeti, ki so jih včasih uporabljali ... 21

Slika 4: Poslikava zunanjih sten stare hiše ... 22

Slika 5: Risanje načrta stare hiše ... 25

Slika 6: Izdelovanje plakata ... 25

Slika 7: Načrtovanje stare alpske hiše ... 27

Slika 8: Obisk babice ... 28

Slika 9: Izdelovanje prtička ... 29

Slika 10: Igra "ristanc" ... 31

Slika 11: Igra "zemljo krast" ... 31

Slika 12: Obisk knjižnice ... 33

Slika 13: Obisk Kekčeve dežele ... 35

Slika 14: Petje ljudskih pesmi ... 36

Slika 15: Izdelovanje figur iz slanega testa ... 38

Slika 16: Spoznavanje čebeljega satovja ... 39

Slika 17: Izdelava plakata ... 40

Slika 18: Razstava slikanice Kekec na poti ... 42

1

1. UVOD

Otroci v vrtcu in kasneje učenci v prvem razredu so deležni raznovrstnih metod učnega dela. Številne metode spodbujajo otroke oziroma učence k aktivni udeležbi. Zlasti metoda raziskovanja učence spodbuja k samostojnemu raziskovanju, preizkušanju, odkrivanju in spoznavanju novih stvari.

Pri spoznavanju metode reševanja problemov zaprtega tipa sem se odločila, da bi sama preizkusila način dela in ugotovila na podlagi svojih izkušenj, koliko prednosti in koliko slabosti ima ta metoda. Porajalo se mi je ogromno tem, ki bi jih lahko izvedla s prvošolci.

Najbolj me je pritegnila želja po raziskovanju alpske vasi Kranjska Gora, življenje, ki se je nekoč odvijalo v družini, hiši, vasi … S projektom sem želela otrokom poglobiti, nadgraditi in ohraniti znanje, motivirati otroke za sodelovanje s starši, starimi starši, vaščani, vrstniki …

Na podlagi predavanj, zapiskov in številne literature, sem se začela pripravljati na izvedbo projekta. Za reševanje problemov zaprtega tipa sem se odločila na podlagi otrokovih razvojih značilnosti. To raziskovanje daje prednost predvsem procesu, kako, oziroma na kakšen način priti do rešitve in ne končnemu produktu, saj se učenci posredno

učijo tudi spretnosti sodelovanja, potrpežljivosti, spodbujanja, izražanja mnenj, strpnosti

…

Otroci oziroma učenci so pričeli s sodelovanjem pri načrtovanju, organizaciji, izvedbi in pri analizi vsake dejavnosti. Najprej smo skupaj opredelili problem in ga kar se da zožili.

Nato so učenci izražali svoje domneve, ki smo jih predhodno skupaj sestavili. Za tem pa smo pričeli s pravim raziskovanjem, poiskali smo vse informacije in podatke. Uredili smo jih po pomembnosti, ali nam kaj pripomorejo pri raziskovanju ali pa jih zavržemo. Sproti smo vse dokumentirali in analizirali. Proti koncu projekta smo zbrali vse rešitve in otroci so ponovno odgovarjali na vprašanja oziroma domneve, ki smo jih predhodno postavili. S tem sem želela otrokom utrditi usvojeno znanje. Na koncu je sledila faza uporabe novih spoznanj, katera so otroci delili naprej s svojimi vrstniki, starši, starimi starši in prijatelji.

2

2. TEORETIČNI DEL

2.1 UČENJE

Že v preteklosti so namenili otroku veliko pozornosti pri razvoju in učenju. S tem so se podrobneje ukvarjali Sigmund Freud, John Locke, Erik Erikson, Jean Piaget, Rudolf Steiner, Lev Vigotski, Maria Montessori in številni drugi. Številna opazovanja in raziskovanja so temeljno prispevala k današnji vzgoji in učenju predšolskih in šolskih otrok. Njihov svojevrstni pogled na razvoj otrok je zasnoval nekatere današnje metode učnega dela (Hemelak in Lepičnik Vodopivec, 2015, str. 9).

V Kurikulumu za vrtec je učenje predstavljeno kot neposredna aktivnost otrok s predmeti.

Otroci se preko rokovanja s predmeti, interakcijami z vrstniki in odraslimi učijo ter pridobivajo konkretne izkušnje. Oblikujejo si predstave in predpojmovne strukture na osnovi prvih generalizacij. Pri učenju je pomembna notranja motivacija, h kateri pripomore otrokova radovednost, kreativnost in svojevrstnost. Otroci se soočajo z reševanjem konkretnih problemov, pridobivajo socialne izkušnje in se tako neposredno učijo (Kurikulum za vrtec, str. 19).

Učenje je lahko samostojen proces ali skupek neodvisnih procesov, posamezne vrste učenja pa se med seboj prepletajo. Učenje je pomemben proces pri oblikovanju osebnosti človeka. Pri učenju so pomembne raznolike dejavnosti, pri katerih otrok pridobiva različne izkušnje, ki imajo trajen učinek. Pri učenju z izkušnjami ločimo tri značilne procese: samo učenje ali usvajanje, ohranjanje znanja, ponavljanje in utrjevanje znanja z aktivnim reševanjem. Učenje je proces, v katerem se stalno spreminjamo in smo pripravljeni na nove situacije v vsakdanjem življenju. Za trajen učinek znanja je pomembno, da se sami učimo iz notranje motiviranosti in z aktivno udeležbo (Ferjančič, 1994, str. 8).

Odnos do otrok oziroma učencev v povezavi z otroštvom se nenehno spreminja. Da bi lahko razumeli vse te metode učnega dela, se moramo ozreti na otroka in otroštvo v preteklosti. Antični svet se je ukvarjal z otrokom, vendar ni bilo zaslediti nobene skrbnosti in varnosti otrok. Srednji vek, kjer je imela velik pomen Cerkev, ki je po eni

3

strani zagovarjala nedolžnost in čistost otrok, po drugi strani pa so jih izkoriščali in zlorabljali. V času renesanse so otroke raziskovali Rousseau, Darwin in Locke, ki še danes zaznamujejo predšolsko pedagogiko in teorijo razvojne psihologije. V 20. stoletju prihaja do množičnega zanimanja za otroka, ki se razcepi v glavne tri smeri, behaviorizem, psihoanaliza in kognitivizem (Hemelak in Lepičnik Vodopivec, 2015, str.

11).

Zgodovina učenja pri predšolski vzgoji temelji na dveh smereh, najprej sistematično, načrtno in učinkovito učenje, nato otroštvo namenjeno igri in brezskrbnosti. Prva skrajnost temelji na didaktično usmerjenih programih, druga nasprotuje poučevanju in prezgodnjemu razvoju. Razvojna psihologija je uveljavljala stališče, da je izredno pomembno otrokovo okolje in spodbude, ker se aktivno kognitivno razvija (Batistič- Zorec, 2013, spleten dostop).

2.1.2 UČENJE V ZGODNJEM OTROŠTVU

Velik poudarek je namenjen načelu aktivnega učenja, kar pomeni, da se otrok najhitreje, najlažje in najbolj trajno zapomni stvari oziroma pojme, s katerimi konkretno rokuje in pridobiva izkušnje ter z aktivno udeležbo (Hemelak in Lepičnik Vodopivec, 2015, str.

14).

Pomen zgodnjega učenja pomembno vpliva na vzgojno delo, ki se odraža na posamezna vzgojna dela, časovno razporeditev učnih dejavnosti in različne učne metode. Do izraza prihajajo otrokove sposobnosti, iniciativnost, kreativnost, zmožnosti in druge različne sposobnosti. Z ustreznimi učnimi metodami celostno razvijamo sposobnosti, kot so interesi za učenje, zaupanje, sodelovanje z vrstniki, samostojnost, samozavest … Prav za to so pomembne ustrezne učne metode, ki niso ozko naravnane, saj je vsak otrok individuum, ki živi v različnih družinah, dosega različne razvojne stopnje in izkušnje.

Pomemben je prožen program, ki ga lahko vzgojitelj oziroma učitelj prilagaja, ko spoznava otroke v skupini (Ferjančič, 1994, str. 5).

Avtorici Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj v knjigi Sodoben vrtec opisujeta, kako ključno je obdobje je zgodnje otroštvo za učenje in poučevanje. Novejše raziskave v

4

razvojni psihologiji so ugotovile, da so dojenček, malček in otrok v zgodnjem otroštvu najbolj govorno, socialno in čustveno dovzetni. Torej to je čas, ko lahko na otroka najbolj vplivamo za nadaljnji razvoj. Za ustrezno zgodnje učenje je pomembno vzgojiteljevo dobro poznavanje razvoja otrok, upoštevanje individualnih značilnosti vseh otrok in upoštevanje kulturnega, socialnega in finančnega konteksta, v katerem živijo otroci in pridobivajo razne izkušnje (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008, str. 12).

Učenje v zgodnjem otroštvu se pojavlja spontano, preko igre, posnemanja, opazovanja, rokovanja s predmeti, reševanja problemov, poslušanja in spraševanja odraslih … Starši učenje razumejo kot »učenje« z delovnimi zvezki, za šolskimi klopmi, domače naloge, vendar se otroci učijo predvsem preko izkušenj, igre in dnevnih rutin. V zgodnjem otroštvu je pomemben besedni zaklad, interakcije in socialne veščine. Učenje pokriva vsa področja osebnosti, kar pomeni, socialni, gibalni, moralni, spoznavni in čustveni razvoj (Batistič-Zorec, 2013, spleten dostop).

5

2.2 AKTIVNO UČENJE

Otroci imajo prirojeno željo po raziskovanju in vedoželjnosti, ki sta ključnega pomena za aktivno učenje. Skozi aktivno učenje otroci pridobivajo številne izkušnje, ki jim pomagajo pri reševanju vprašanj o materialih, ljudeh, dogodkih, idejah in njihovih zamislih o svetu. Njihova radovednost spodbuja razmišljanje in iskanje novih načinov reševanja vprašanj oziroma problemov. Otroci s tem, ko sodelujejo z vrstniki in odraslimi, pomembno pripomorejo k umski, čustveni, socialni in telesni rasti. Aktivne učne vsebine in izkušnje vplivajo na vse vidike otrokovega razvoja in pomenijo osnovo kurikuluma za predšolsko vzgojo (Hohmann in Weikart, 2005, str. 5).

Aktivno učenje spodbuja in daje pobude, da otroci sami izbirajo dejavnosti in materiale, vendar po nekem skupnem dogovoru oziroma sklepu. Za aktivno učenje je značilno raziskovanje, preizkušanje, analiziranje, dokumentiranje, izmenjava izkušenj, dogovarjanje … Načelo aktivnega učenja pa je zagovarjala že Maria Montessori, ki je opisovala, da otrok gradi svoje znanje preko izkušenj, ki jih konkretno z vsemi čutili občuti. To načelo podpirajo tudi teorije kognitivnega razvoja, otrok se uči preko manipulacije s predmeti. Otroci rezultate interakcij z okoljem ponotranjijo in prispevajo k trajnejši zapomnitvi (Hemelak in Lepičnik Vodopivec, 2015, str. 15).

Aktivno učenje vsebuje pet glavnih sestavin, ki jih opisujeta avtorja Hohmann in Weikart. Prva sestavina so različni materiali, ki jih lahko ponudimo otroku. Druga sestavina je rokovanje z materiali, s katerimi otroci manipulirajo, jih preoblikujejo, z njimi konstruirajo, se igrajo … Tretja je otrokova lastna izbira dejavnosti. Otroci individualno raziskujejo, uresničujejo svoje potrebe in želje. Pri četrti sestavini je pomemben otrokov govor in opisovanje dejavnosti oziroma raziskovanja, ki ga izvaja.

Peta sestavina je vloga odraslega pri otrokovi ustvarjalnosti, kreativnosti, vedoželjnosti, opazovanju in spodbujanju otrok (Hohmann in Weikart, 2005, str. 38).

Eno izmed načel uresničevanja ciljev Kurikula za vrtce se glasi: »Načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti izražanja in verbalizacije.« Načelo temelji na zagotavljanju in omogočanju otrokovih samoiniciativnih pobud. Vzgojitelj izhaja iz stalne skrbi za sproščeno, udobno in prijetno spodbudno učno okolje. Najbolj pomemben

6

del učenja predšolskih otrok je zagotavljanje in razvijanje zavesti o problemih ter spodbujanje k reševanju z raznimi strategijami. Prav tako vzgojitelj zagotavlja navajanje na uporabo različnih pripomočkov pri iskanju ustreznih odgovorov. Načelo nagovarja k vsesplošni verbalizaciji otrok in drugim načinom izražanja, pri čemer je potrebno upoštevati individualnost, interese otrok in njihovo pravico do zasebnosti. Vzgojitelj spodbuja, zagotavlja in omogoči rabo jezika v različnih situacijah (Bahovec, E. D. idr, 1999, str. 16).

2.2.1 VLOGA ODRASLEGA PRI AKTIVNEM UČENJU

Vloga odraslega pri spodbujanju k aktivnemu učenju je, da priskrbi ustrezen material, organizira dogodke, načrtuje, vzpostavi prijetno vzdušje v skupini … Pripravi prijeten in varen prostor, kjer lahko otroci rokujejo s številnimi materiali. Razporedi čas za dejavnosti, ki ga potrebujejo otroci za raziskovanje. Otroke spremlja, jih spodbuja, motivira za nadaljnjo dejavnost, za samostojno delo, za skupno delo, jih usmerja, pomaga, jim omogoči prijetne izkušnje z vrstniki … Za kakovostno delo aktivnega učenja morajo biti vzgojitelji visoko izobraženi, kritični, znati opazovati otroke pri aktivnem učenju, biti občutljivi in delati v timu (Hemelak in Lepičnik Vodopivec, 2015, str. 15).

V procesu poučevanja je bistven pristen odnos in pozitivna interakcija med vzgojiteljem in otrokom. Vzgojitelj/ica mora upoštevati otrokove ideje, jih skuša uresničevati, se spustiti na nivo otroške iniciative, vedoželjnosti, radovednosti, ker če se vzgojitelj/ica ne ozira na otroka, bo vzgojni proces statičen, monotonski in rutinski. Točno začrtan plan daje vzgojitelju gotovost, s tem pa omogoča navidezni neuspeh. V načrtovanih planih je nemogoče spodbujati in zadovoljevati otroško samostojnost, interese in potrebe (Ferjančič, 2008, str. 33).

Hohmann in Weikart v knjigi Vzgoja in učenje predšolskih otrok opisujeta High/Scopov pristop ali aktivno učenje. Odrasli in otroci si pri tem pristopu delijo vodenje, skupne dogodivščine, podpiranje idej in njihovo uresničevanje, pogovore, kritike in premagovanje socialnih konfliktov. S pomočjo High/Scopovega predšolskega kroga učenja sta konkretizirala štiri glavna področja aktivnega učenja in eno izmed njih je tudi interakcija med odraslim in otrokom, učno okolje, vrednotenje in dnevna rutina. Odrasli

7

uporabljajo interakcijske strategije in pri tem sklepajo, kako razmišljajo otroci. Z ustreznimi spodbudami zbudijo v otroku radovednost in željo po odkrivanju česa novega.

Ta pristop ne temelji na nagrajevanju, kazni in pohvali, saj se tako kaže, da odrasel otroka vodi in že v naprej ve končni rezultat oziroma zastavljene cilje (Hohmann in Weikart, 2005, str. 6).

Odrasli podpirajo aktivno učenje otrok tako, da opazujejo vsakega otroka posebej, se z njim individualno pogovarjajo, iščejo primerne spodbude zanj, sklepajo in povezujejo razmišljanja otrok. To pa lahko dosežejo tako, da organizirajo primerno okolje z materiali, ki so primerni za razvojno starost otrok, organizirajo rutine, vzpostavijo spodbudno socialno okolje, spodbujajo verbalno razmišljanje, načrtujejo izkušnje in jih skupaj interpretirajo z otroki (Hohmann in Weikart, 2005, str. 20).

2.2.2 SPODBUDNO UČNO OKOLJE PRI AKTIVNEM UČENJU

Spodbudno učno okolje otrokom zagotavlja samostojno igro, raziskovanje, preizkušanje, odkrivanje novih materialov, različnih lastnosti, sodelovanje, izmenjavo izkušenj ...

Vzgojitelj pripravi učno okolje tako, da opazuje interes otrok, upošteva njihove želje in razvojne sposobnosti. Na police, ki so na dosegu otrok pripravijo različne materiale, s katerimi otroci lahko manipulirajo in uporabljajo vse čute tako, da se dotikajo, vonjajo, okušajo, vidijo in slišijo. Tako lahko vzgojitelj s primernimi spodbudami pripomore k trajnejši zapomnitvi (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008, str. 14).

Otroci potrebujejo izkušnje na različnih področjih, na socialnem, čustvenem, fizičnem, intelektualnem in kreativnem. Vsa ta področja lahko uresničimo z otroško vedoželjnostjo, raziskovanjem, eksperimentiranjem, interakcijo z vrstniki in odraslimi. Te zgodnje izkušnje ugodno vplivajo na možganske celice, ki se kažejo v prihodnosti, saj otroci lažje primerjajo odnose materialov, zaporedja, povezujejo stvari med seboj in urijo sposobnosti. Zgodnje otroštvo je najbolj primeren čas za učenje, saj imajo otroci »vgrajen telesni spomin«, mišice in čutila so dovzetni za učenje hranjenja, hoje, teka, vožnje s kolesom, higienskih opravil … Otroku je potrebno ponuditi različne naravne in umetne materiale, ki jih otrok med seboj primerja, razvršča, ureja in ugotavlja značilnosti. Vse

8

informacije in izkušnje, ki jih otrok pridobiva, mu pomagajo pri graditvi in konstruiranju znanja (Roberts in Harpley, 2015, str. 1).

Ko so otroci osredotočeni na svoja oziroma skupna dejanja, so odgovorni, razmišljajo in iščejo rešitve, govorimo o aktivnem učenju. Otroci dajejo pobude za različne dejavnosti, sami izbirajo materiale in se individualno ali skupno odločajo, kaj bodo z njim delali, raziskujejo z vsemi čuti, odkrivajo razmerja skozi neposredno izkušnjo s predmeti, kombinirajo in preoblikujejo materiale … Poleg prostora in okolja, mora imeti otrok tudi dovolj časa na razpolago, da lahko neovirano odkriva in raziskuje (Hohmann in Weikart, 2005, str 27 ).

9

2.3 RAZVOJ IN UČENJE PREDŠOLSKEGA OTROKA

Vygotski opisuje, da so specifične človeške funkcije pridobljene in se s pomočjo učenja razvijajo. Ko se otrok prilagaja svetu, se razvija, vendar pa sam proces prilagajanja ni učenje. S pridobivanjem izkušenj je mogoč samo razvoj, učenje pa je zanemarljivo.

Stopnja razvoja določa, kako hitro bo otrok napredoval, se razvijal in pridobival izkušnje.

Učenje se povezuje z nadgradnjo dozorevanja. Za učenje meni, da je predhodnik razvoja, ki ga spodbuja v nove razvojne oblike (Batistič Zorec, 2014, str. 72).

V Kurikulumu za vrtce so opisane nekatere skupne zakonitosti o otrokovem razvoju. Vsi psihični procesi se razvijajo v vseh razvojnih obdobjih, otrokov razvoj poteka skozi določene zaporedne stopnje, ki so med seboj prepletena in povezana z različnimi psihičnimi funkcijami. V prvih letih otrokovega življenja so individualne razlike med otroki velike, vendar te razlike ostajajo znotraj razvoja. V kritičnih obdobjih otrokovega razvoja, otrok najlažje pridobi določene spretnosti in znanja. Otrokov razvoj, učenje in poučevanje so v stalni povezavi (Kurikulum za vrtec, 2010, str. 18).

2.3.1 RAZVOJ RAZUMEVANJA POJMOV

Strokovna definicija pojma: »Pojem je opredelitev značilnosti predmetov in pojavov na osnovi skupnih in abstraktnih načel oziroma nekakšna skupna predstava o predmetih oziroma pojavih (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 297).«

S starostjo in otrokovim razvojem se spreminja način razumevanja pojmov, s tem tudi odnosi med njimi in povezovanje le-teh. Na otrokove izkušnje o pojmih vplivajo različni predmeti, dogodki, dejavnosti, vpliv vrstnikov in odraslih. Otroci urejajo pojme v hierarhično nižje ali višje mrežne sisteme, odvisno od starosti, izkušenj in znanja.

Raziskovalca Bruner in Piaget sta opazovala otroke, ki so urejali različne igrače v skupine. Ugotovila sta, da predšolski otroci predmete oziroma igrače povezujejo glede na dejavnost – oblikujejo tematske pojme. Otroci v obdobju srednjega otroštva oblikujejo taksonomske pojme, kar pomeni, da igrače urejajo po določenih lastnostih (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 298).

10

2.3.2 RAZVOJ RAZUMEVANJA ČASA PRI PREDŠOLSKEM OTROKU

Čas je abstrakten pojem, ki ga s čutili ne moremo zaznati ali konkretno občutiti. Odrasli čas merijo objektivno s časovnimi merskimi sistemi, ki so povezani z gibanjem nebesnih teles. Predšolski otroci potrebujejo za razumevanje časa osebno izkušnjo. Tudi Piaget opisuje, da otroci dojemajo čas »lokalno,« saj so občutki odvisni od otrokovih občutij, dojemanj in dejanj. Predšolski otroci oblikujejo zamisli o času povezane z dogodki:

»Zvezde so na nebu, sedaj je noč.« Otroci si doživljanje časa razlagajo na zelo osebne načine. Avtorja govorita o razumevanju in doživljanju časa pri otrokih. V prijetnem okolju za aktivno učenje si otroci hitreje zapomnijo minule dogodke in jih sestavljajo v logična zaporedja (Hohmann in Weikart, 2005, str 511).

Raziskovalca Friedman in Levin sta pri opazovanju predšolskih otrok ugotovila, da se razumevanje daljših časovnih intervalov razvije kasneje kot razumevanje krajših.

Ugotovila sta, da so otrokom bližje časovni pojmi, ki so se že zgodili npr. včeraj. Otroci tudi prej razumejo dele istega dneva npr. zjutraj, dopoldne … kot dneve v tednu. Otroci ne razlikujejo dogodkov, ki se bodo zgodili v prihodnosti npr. čez nekaj mesecev, nekaj dni … Zelo težko razumejo vidik časa, ki je povezan z začetkom, trajanjem in zaključkom nekega dogodka (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 303).

11

2.4 RAZISKOVANJE KOT METODA AKTIVNEGA UČENJA

2.4.1 UČENJE Z RAZISKOVANJEM

Raziskovanje je dejavno oziroma participativno učenje, ki je osredotočeno na reševanje problemov. Z raziskovanjem utemeljujemo dva cilja poučevanja in sicer ohranjati trajen interes do učenja in radovednost otrok ter spodbujati različne možnosti za samostojno reševanje problemov, ki so načrtovani ali pa jih najdemo v vsakdanjem življenju. Izhajati moramo iz otroka in njegove notranje motivacije, saj pripomoremo k vseživljenjskemu oziroma trajnemu znanju. V ospredju učenja v vrtcu je ravno raziskovanje, saj pobude za učenje prihajajo iz otrok samih. Glavna naloga vzgojiteljice je organizacija in mediiranje med otroki, pomoč pri analiziranju, dokumentiranju in končnim produktom (Turnšek, 2004, str. 3).

Raziskovanje daje prednost procesom pred končnim rezultatom. Torej raziskovalni projekti niso umerjeni le v rezultate, ampak tudi v socialno učenje. Poleg raziskovanja se otroci učijo tudi skupnega dela, sodelovanja in drugih spretnosti. Otroci se vzporedno učijo, kako priti do informacije in podatkov, kako podatke zabeležiti oziroma dokumentirati, kateri podatki so koristni in katere informacije lahko zavržemo … S timskim delom se otroci naučijo, kako priti po sistematični poti do rešitve »več glav, več ve (prav tam, str. 4).«

Maxim opredeljuje dve vrsti raziskovanja (reševanje problemov zaprtega in odprtega tipa) in se pri tem opira na teoretična izhodišča Brunerja in Piageta. Raziskovanje problemov zaprtega tipa in proces reševanja problemov odprtega tipa (Turnšek, 2004, str.

4).

Reševanje problemov zaprtega tipa temelji na reševanju problemov, kadar otroci želijo odgovoriti na raziskovalno vprašanje z določenimi podatki oziroma informacijami. Z različnimi deskriptivnimi tehnikami (z razgovori, anketami, opazovanji …) otroci zbirajo podatke … Preko analize zbranih podatkov otroci sami ali s pomočjo vzgojiteljice izluščijo rešitev. Proces lahko izvedemo na induktiven način, tako da sklepamo od

12

posameznega na splošno ali na deduktiven način, od splošnega k posameznemu (Turnšek, 2004, str. 4).

Navedeni pristop uporablja pet korakov, pri katerih smo vedno bližje končnemu rezultatu.

Prvi korak je opredelitev problema, katerega želimo raziskati. V fazi opredelitve problema postavimo širši in ožji tip vprašanja, saj nam zagotavlja ožji izbor informacij.

Drugi korak je izražanje domnev oziroma, tega ker že vemo že vemo o problemu. Med otroki so velike razlike o znanju in izkušnjah. S pomočjo tehnike »miselni vihar«

prepoznamo, kakšno predznanje imajo otroci in na kakšen način bi se otroci soočili s problemom. Vse domneve otrok sproti dokumentiramo, sproti beležimo, saj na koncu vseh korakov še enkrat preverimo ali so se njihove domneve kaj spremenile. Ta faza je pomembna, saj otroci preverijo predpostavke in ugotavljajo, kaj so imeli prav, kje so se zmotili, dopolnili in kaj so se novega naučili. Tretji korak je zbiranje informacij in podatkov. Otroke spodbujamo k razmišljanju, kako priti do ustreznih informacij, kje jih iskati, na koga se obrniti, kdo ima izkušnje s sledečim raziskovalnim problemom. V tej fazi otroci prevzemajo odgovornost in timsko sodelovanje. Vzgojiteljica otrokom samo pomaga, omogoča dostop do informacij, organizira, spodbuja k dokumentiranju in urejanju informacij, opazuje, pomaga pri sintezi podatkov … Četrti korak so odgovori oziroma rešitve. Vse zbrane informacije uredimo in strnemo, tako odgovorimo na vprašanja, ki so nas prvotno zanimala. Vrnemo pa se tudi na drugo fazo, na domneve, katere so otroci podali pred zbiranjem podatkov. Peti korak je uporaba informacij. Pri tej fazi skupaj z otroki razmislimo, kaj smo se novega naučili in ali bi lahko te podatke uporabili v vsakdanjem življenju (prav tam, 2004, str. 5).

Na osnovi navedenega povzemam splošne in specifične cilje tovrstnega raziskovanja.

Menim, da so splošni cilji naslednji:

- Doseganje trajnosti učnih rezultatov oziroma znanj.

- Uporaba novih spoznanj, izkušenj, novih predstav v vsakdanjem življenju.

- Dajanje prednosti procesom pred končnim produktom oziroma rezultatom.

Specifični cilji:

- Spodbujanje reševanja problema s pomočjo analize in evalvacije informacij.

13

- Razvijanje kritičnega mišljenja in oblikovanje odnosa do omenjenih problemov.

- Razvijanje sklepanja od posameznega na splošno ter iz splošnega na posamezno.

- Spodbujanje zbiranja informacij z različnimi deskriptivnimi tehnikami.

2.4.2.2 ODPRTI TIP RAZISKOVANJA

Proces reševanja problemov odprtega tipa na sistematičen način vključuje iniciativo otrok. Metodični pristop vključuje naslednje korake: opredelitev problema, iskanje rešitev z idejami, predlogi, pobudami, preizkušanje rešitev, ocena in izbira posameznih rešitev in ocena dela. Namen metodičnega pristopa je spodbuditi in uporabiti kreativnost in izvirnost otrok. Ustvarjati pogoje za participacijo, soustvarjanje in soodločanje otrok (Turnšek, 2004, str. 6).

Prva faza, opredelitev problema jasno nakazuje, kaj želimo spremeniti, preurediti, izboljšati … Vzgojitelj mora otroke spodbuditi k zaznavanju problema, prirediti določeno situacijo, s katero bodo otroci začeli razmišljati in iskati rešitve. Naslednja faza so alternativne rešitve oziroma zamisli. Z različnimi tehnikami (miselni vihar, risanje načrtov, igranje »arhitektov«) izzovemo otroke k idejam, zamislim, kako bi se sami lotili rešitve. Sledi dokumentiranje zamisli in izbira tehnike, ki najbolj natančno oziroma točno nakazuje zamisel. Nato sledi faza preizkušanja, ocena in izbira rešitve. Pri tej fazi mora vzgojitelj paziti, da upošteva vse ideje otrok, upošteva načelo demokratičnosti. Pri izvedbi oziroma pri preizkušanju otrokom razvijamo kritično mišljenje, kjer otroci sami ugotovijo, ali je rešitev ustrezna ali jo je potrebno zavrniti. Zadnja faza je ocena dela, kjer otroci skupaj z odraslo osebo razmislijo, ali so bližje rešitvi, kaj bi bilo potrebno spremeniti in zakaj. Pri tem koraku so potrebne diskusije za dokončno odločitev (prav tam, 2004, str. 7).

CILJI RAZISKOVANJA ODPRTEGA TIPA:

- Spodbujanje k sodelovanju, k participaciji oziroma aktivni udeležbi v življenju vrtca.

- Otrok dobiva konkretne izkušnje o demokratičnih načelih, da so ideje vseh otrok enakovredne.

14

- Otrok ima možnost kritičnega vrednotenja za posamezne postopke v procesu reševanja problemov. Otroci morajo znati problem pravilno opredeliti, predvideti, katere ideje so boljše oziroma bolj uresničljive in katere ne.

Prednosti raziskovanja tako zaprtega kot odprtega tipa so, da metodični postopek daje prednost procesom pred produktom, otroci se vključujejo v socialne interakcije med vrstniki in odraslimi. Preko socialnih interakcij otroke spodbujamo k sodelovanju, soodločanju, soustvarjanju … Otroci ne odkrivajo le znanih dejstev, ampak gradijo, konstruirajo nove pojme in predstave, ki določajo nove pomene. Raziskovanje prispeva k večji trajnosti učnih rezultatov in funkcionalnosti znanja. Spodbuja in zagotavlja čim večjo samostojnost in samoiniciativnost otrok. Prav tako omogoča, da otroci nova spoznanja aplicirajo in jih uporabljajo v različnih vsakodnevnih problemskih situacijah (Turnšek, 2004, str. 1).

15

3. EMPIRIČNI DEL

3.1 OPREDELITEV PROBLEMA

Metodo reševanja problemov zaprtega tipa sem zaznala kot izziv za uvajanje novih strategij učenja. Želela sem jo preizkusiti z otroki v prvem razredu. Zdi se mi pomembno, da se otroci v tem starostnem obdobju seznanijo z življenjem naših prednikov in ga primerjajo z življenjem danes. Ker živimo v alpski dolini, ki ima določene značilnosti - ''alpsko hišo'', sem se odločila, da bom raziskovala ožji raziskovalni problem: »Življenje v alpski hiši nekoč.« Odločila sem se za učenje z raziskovanjem, saj so otroci v prvem razredu že bolj samostojni, imajo daljšo koncentracijo, so radovedni, vedoželjni, znajo uporabljati razne informacije in podatke, jih uredijo ter dokumentirajo in znajo opazovati.

Želela sem, da otroci rešujejo in pridejo do rešitve sami, oziroma z mojo pomočjo in nasveti. Namen diplomskega dela je raziskovanje življenja nekoč in danes in pri tem raziskovanju dajati prednost procesom pred produktom oziroma rezultatom. Procesi, ki sem jih opazovala so: interakcija med otroki in odraslimi, skupno sodelovanje, načrtovanje, iskanje informacij, urejanje in dokumentiranje le teh, skupno analiziranje in evalvacija ter iskanje odgovorov na zastavljena vprašanja. Tema se mi zdi zanimiva, ker bi rada ugotovila, koliko znanja in izkušenj imajo otroci o življenju v alpski hiši nekoč.

Zanimalo me je tudi, ali je navedeni pristop »zaprti raziskovalni tip« primeren za otroke prvega razreda, kakšne so prednosti in kakšne so pomanjkljivosti tega raziskovanja.

3.2 CILJI DIPLOMSKE NALOGE

Splošni cilji:

- Spodbujanje k trajnosti učnih rezultatov oziroma znanj.

- Uporaba novih spoznanj, izkušenj, novih predstav v vsakdanjem življenju.

- Dajanje prednosti socialnim procesom pred končnim produktom oziroma rezultatom.

16 Specifični cilji:

- Spodbujanje reševanja problema s pomočjo analize in evalvacije informacij.

- Razvijanje kritičnega mišljenja in oblikovanje odnosa do omenjenih problemov.

- Razvijanje sklepanja od posameznega na splošno ter iz splošnega na posamezno.

- Spodbujanje zbiranja informacij z različnimi deskriptivnimi tehnikami.

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

- Katere so prednosti in pomanjkljivosti metode zaprtega raziskovalnega tipa?

- Kateri pogoji morajo biti zagotovljeni, da bodo otroci znali samostojno raziskovati?

- Ali bodo otroci razvili spretnost medsebojnega sodelovanja in druge spretnosti pri procesu raziskovanja?

- Ali je metoda raziskovanja zaprtega tipa primerna za otroke prvega razreda?

3.4 METODA DELA

Uporabila bom deskriptivno metodo dela in si pri pisanju diplomskega dela pomagala z domačimi in tujimi viri. Posluževala pa se bom tudi lastnih izkušenj.

Raziskovalni projekt bom izvajala po zapisanih načelih raziskovalnega problema zaprtega tipa. Poleg izvedbe dejavnosti bom sprotno zapisovala evalvacije.

3.5 VZOREC

Pri procesu raziskovanja problema zaprtega tipa bodo sodelovali prvošolci, osnovne šole Josipa Vandota Kranjska Gora. V raziskovanje bo vključenih štiriindvajset otrok, od tega deset deklic in štirinajst dečkov. Pri raziskovanju oziroma pri dejavnostih so sodelovali vsi učenci. Uporabila sem frontalno in skupinsko obliko dela, saj sem si tako lažje zapisovala vprašanja in odgovore.

17

3.6 IZVEDBA PROJEKTA ''ŽIVLJENJE V ALPSKI HIŠI NEKOČ''

3.6.1 Stare in nove hiše - opredelitev problema

CILJI:

- Otrok doživlja in spoznava verbalno komunikacijo kot vir ugodja in reševanja problemov.

- Otrok se uči samostojno pripovedovati.

- Otrok razvija fino motoriko.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Pripravila sem sestavljanke z različnimi motivi starih in novih hiš. Za motiv stare hiše sem izbrala Liznjekovo alpsko hišo, ki jo večina otrok prepozna kot najstarejšo hišo v Kranjski Gori. V skupini je bilo največ po pet otrok naenkrat. Ko so otroci sestavljanke sestavili, smo ugotavljali razlike in podobnosti hiš v današnjem času in hiš, v katerih so živele naše prababice. Otroci so radovedno in vedoželjno ogledovali sestavljene slike.

Individualno in tudi skupinsko so opisovali razlike in podobnosti, ki so jih opazili. Vsi otroci so odkrili zelo izvirne razlike in jih tudi argumentirali, zakaj tako mislijo. Njihove argumente sem sproti zapisovala, nekaj primerov sem spodaj tudi navedla. Otrokom se je porajalo veliko vprašanj, ki sem jih skrbno zapisovala, saj to so prava otroška raziskovalna vprašanja. Eno tako vprašanje se glasi: »Zakaj so imeli včasih vrata polkrožne oblike in ne kvadratne kot danes.« Otroke sem vprašala, kje bi mi to izvedeli oziroma, koga bi morali vprašati, da bi izvedeli odgovor. Imeli so zelo različne ideje:

»Poglejmo v knjigo, na internet, vprašajmo babico, pojdimo v Liznjekovo hišo …« Tako smo se odločili, da bomo obiskali Liznjekovo hišo in vprašali gospoda, ki skrbi za hišo.

Mogoče bomo izvedeli odgovor.

EVALVACIJA:

Ko sem pripravljala sestavljanke z motivi starih in novih hiš, sem imela kar nekaj pomislekov, ali bo otroke tema spodbudila k raziskovanju. Otroci so z zanimanjem iskali razlike in podobnosti. Spontano so se pojavljala raziskovalna vprašanja, na katere ni znal odgovoriti nihče. Zato smo se zmenili, da bomo obiskali gospoda, ki skrbi za Liznjekovo

18

alpsko hišo in nam bo mogoče on znal razrešiti vprašanja. Nekaj takih vprašanj: »Zakaj so imeli včasih vrata polkrožne oblike? , Zakaj so včasih okraševali zunanje stene hiš? , Zakaj so imeli včasih majhna okna in zakaj so gradili tako debele zidove …« Sproti sem si zapisovala vprašanja, ki so zanimala otroke. Zdi se mi, da so otroci stari od šest do sedem let dlje časa prisotni, zainteresirani in skoncentrirani pri eni stvari. Opazila sem tudi, kako so si otroci med seboj pomagali, iskali razlike, govorili so o svojih izkušnjah in se pogovarjali med seboj. Tudi tisti otroci, ki so se kasneje vključili v dejavnosti, so me prijetno presenetili, saj so z zanimanjem spremljali, kaj bomo naredili oziroma delali. Po pogovoru z učiteljico so bili vsi cilji doseženi.

Nekaj zapisov individualnih pogovorov z otroci o razlikah in podobnostih novih in starih hiš.

Žan: »Stara hiša je lesena, ima rjava in majhna okna, zato je notri temno. Hiša je ogromna, zato ima majhen vrt. Nova hiša ni več lesena, ima veliko oken, je manjša in zato večji vrt.«

Jan Krištof: »Stara hiša ima vzorčke, ki pomenijo, da so sestavljanke. Okrog hiše so leseni balkoni. Nova hiša ne rabi vzorčkov, ker je pisana. V hiši je elektrika in televizija.

Hiša je toplejša, ker so prebivalci bolj pametni in imajo novo peč.«

Vid: »Stara hiša je zgrajena iz lesa in ima lesena okna z okvirjem. Tudi streha je lesena.

Okrašena je bila zato, da je bila lepa. Nova hiša ni več lesena, veliko je steklenih oken.

Hiša ne rabi biti okrašena, ker je nova in je rumena.«

Ula: »Stara hiša ima zagrnjena, lesena okna. Cela hiša je lesena in v njej škripa, če hodimo. Imajo ogromno peč, zato imajo majhna okna. Nova hiša je železna in ima velika okna zato, da jih greje sonce.«

Rebeka: »Stara hiša ima drugačna okna in vrata. Okrasili so jo zaradi božiča. Stare hiše so imele tudi ograjo, da so se lahko prijeli ograje in so odšli domov. Nova hiša ima velika okna, ker radi gledajo ven. Ne rabijo ograje, ker imajo veliko vrat.«

Aljaž: »Stara hiša ni lepa, ima majhna okna, leseno streho. Včasih so imeli okrogle (cegle) za okrogla vrata. Hiša je večja, ima balkone, risali so po hiši, ker jim je bilo dolgčas. Nova hiša je lepa, ima velika okna, je majhna, ni okrašena, ker starši nimajo časa za risanje.«

19

Zala: »Hiša je lesena, ima slabšo streho, imajo zavese, več žlebov, podaljšano streho.

Hiša ima ograjo za sneg, okrašene so bile za to, da so vedeli, katera hiša je njihova. Nova hiša je iz betona, streha je varna proti dežju, okna imajo rolete, na hišah so številke.«

Slika 1: Ugotavljanje razlik stare in nove hiše

3.6.2 Ogled Liznjekove alpske hiše – kaj nas zanima?

CILJI:

- Otrok spoznava značilnosti okolja, ki so pomembna za lokalno skupnost.

- Otrok se seznani, kako so ljudje včasih živeli in katere predmete so uporabljali.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Odpravili smo se v Liznjekovo hišo. Na poti so si otroci ogledovali hiše in jih ocenjevali,ali so stare ali nove. Otroci so bili zelo različnih mnenj, razen pri Liznjekovi alpski hiši so vsi trdili, da je to najstarejša hiša. V hiši nas je pričakal gospod, ki skrbi za muzejsko hišo. Ogledali smo si vse prostore v hiši, predmete, ki so jih včasih uporabljali, pohištvo, oblačila … Na začetku ogleda so bili otroci nekoliko zadržani, ampak so hitro

20

odkrivali nove stvari in zanimivosti. Imeli so ogromno vprašanj, na katera je poskušal odgovoriti gospod, vendar so bila nekatera tudi taka, da nismo dobili odgovora. Ko smo dobili vse informacije, smo se vrnili nazaj v šolo. Na poti do šole sem otroke spraševala, kako bomo vse te informacije zabeležili in kam jih bomo razstavili. Vsi otroci so se strinjali s prvim predlogom, da naredimo plakat in ga vsak dan dopolnjujemo.

Vprašanja, katera so izpostavili otroci in odgovori.

 Zakaj so imeli včasih vrata polkrožne oblike?

»Samo glavna vhodna vrata so bila okrogla, pri vseh starih hišah.«

 Zakaj so včasih okraševali zunanje stene hiš?

»Okrašene zunanje stene so imeli le bogati ljudje, z veliko živine in posesti.«

 Zakaj so imeli včasih majhna okna in zakaj so gradili tako debele zidove?

»Zaradi toplote, da bi čim manj toplote uhajalo iz hiše.«

EVALVACIJA:

Vsa vprašanja in odgovore sem sproti zapisovala. Otroci so bili navdušeni nad pripovedovanjem gospoda v stari hiši. Imeli so tudi možnost tipanja predmetov in uporabo le-teh. Opazovala sem otroke, kako so se poslušali med seboj in se dopolnjevali.

Zelo jim je bila všeč čevljarska luč, ki bi jo lahko tudi sami izdelali. Otroci so aktivno sodelovali pri pogovoru z gospodom Liznjekove hiše. Opazila sem tudi, da otroci zelo radi povezujejo stare predmete z junaki pravljic, npr. Trnjulčica – kolovrat, pustna maska – Trentar … Za ogled Liznjekove domačije sem se odločila tudi zato, da v otrocih vzpodbudim vprašanja in radovednost. Kajti nekateri otroci še nikoli niso bili v stari hiši in ogledovali opremo v njej.

21

Slika 2: Liznjekova alpska hiša

Slika 3: Predmeti, ki so jih včasih uporabljali

22

Slika 4: Poslikava zunanjih sten stare hiše

3.6.3 Kakšno je bilo življenje ljudi v alpski hiši nekoč - otroci izražajo domneve

CILJI:

- Otrok se samostojno izraža in odgovarja na zastavljena vprašanja.

- Otrok sooblikuje plakat in razvija fino motoriko.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Z otroki smo bili zunaj na igrišču. S seboj sem imela pravljičen zvezek, v katerega se zapisujejo predlogi, zamisli, ideje in kratke pripovedi otrok. Nekateri otroci so že z zanimanjem sedeli ob meni. Imela sem pripravljena vprašanja, na katera so otroci odgovarjali. Z vsakim otrokom posebej sem imela intervju. Imeli so zelo različne domneve, kaj so včasih ljudje delali ob večerih, kaj so jedli, kako so bili oblečeni … Nekaj zapisov domnev sem spodaj tudi navedla. Ker nam je ostalo še nekaj časa, smo se lotili izdelovanja plakata. Na plakat so otroci napisali naslov: »Življenje ljudi v alpski hiši

23

nekoč.« Nalepili smo sestavljanke z motivi stare in nove hiše in razvite fotografije, ki so nastale v Liznjekovi domačiji.

Vprašanja, na katera so otroci odgovarjali; spodaj je navedenih nekaj dobesednih zapisov.

- Kaj so delali ljudje včasih, ob večerih ko ni bilo elektrike?

- Katere igre so se otroci igrali?

- Kakšne igrače so imeli otroci včasih?

- Kakšno vlogo sta imela oče in mama v družini?

- Kaj so včasih jedli?

- Kako so bili včasih oblečeni, kakšna oblačila so imeli?

Tine: »Ob večerih so kurili ogenj, pekli so kruh, čaj so kuhali in pekli kostanje. Otroci so risali z ogljem in peli. Igrali so se skrivalnice, šah, slepe miši. Igrače so bile lesene, kovinske, steklene, storži. Očetje so vozili vozove, mame pa so kuhale in pekle kruh.

Jedli so kislo mleko in žgance, ob nedeljah pečena bedrca. Oblečeni so bili v narodne noše, na glavi pa rute.«

Rebeka: »Pripovedovali so si pravljice. Otroci so se igrali na dvorišču in delali so. Največ so se igrali z barvicami. Mame so dojile svoje otroke, ker jih je bilo veliko. Oče pa je bil v gozdu. Jedli so polento in mleko. Oblečeni so bili bele haljice, poleti niso nosili čevljev.«

Minca: »Ob svečah so govorili strašne zgodbe o Bedancu in Pehti. Otroci so se igrali s kamenjem in kostanji. Mame so delale na kmetiji, očetje pa so se borili v vojski in na železnici. Jedli so krompir, fižol, sir in skuto. Deklice so bile oblečene v krila, dečki pa v hlače z naramnicami.«

Lena: »Ko je bila noč, so spali. Igrali so se igro štiri v vrsto, ristanc in človek ne jezi se.

Očetje so hodili s sekirami v gozd, mame pa so pospravljale, kuhale, pekle potico in pletle nogavice. Jedli so zelje in pečenice. Oblečeni so bili v srajce in škornje.«

David: »Zvečer so imeli večerjo, peli so stare pesmi in šivali prtičke. Igrače so bile iste kot danes, samo lesene in iz kamenja. Mame po pekle kruh, očetje pa so hodili na polje po koruzo in solato. Pili so vodo in jedli suho salamo s kruhom. Na nogah so imeli lesene cokle.«

24

Brina: »Ob večerih so prebirali semena in kurili ogenj, da jih ne bi celo noč zeblo. Igrač niso imeli. Igrali so se z bratci in sestricami. Mama je prala in čistila kuhinjo, oče pa je delal na polju. Jedli so kruh in sir, zraven pa so pili vodo. Oblečeni so bili v dolga krila in deklice so imele zelo dolge lase spete v kito.«

EVALVACIJA:

Vsi otroci so z zanimanjem sodelovali pri pogovoru. Najbolj so se poglobili v vprašanje, kaj so ljudje delali ob večerih, ko ni bilo elektrike. Imeli so zelo izvirne in svojevrstne ideje. Ker so vsi pogovori potekali zunaj na igrišču, so imeli otroci kar nekaj asociacij, ker nasproti igrišča stoji že skoraj podrta stara hiša. Ugotovila sem, da se otroci zelo radi pogovarjajo o preteklosti in o svojih izkušnjah, ki so jim jih pripovedovale njihove babice. Ko so otroci pripovedovali svoje domneve, sem jih na koncu vprašala, kje bi mi to izvedeli, koga bi mi to lahko vprašali. Otroci so se takoj spomnili na njihove babice in dedke, morda bi oni vedeli, kaj so se včasih igrali, kaj so jedli … Zmenili smo se, da vprašajo stare starše in jih lahko tudi povabijo v šolo.

Za plakat smo se odločili skupaj z otroki, da bi sproti zapisovali, kaj smo novega izvedeli, kaj smo delali in kako smo pridobili informacije. Ko smo lepili na plakat, se je nek deček domislil, da bi lahko na zadnjo stran plakata narisali ogromno staro hišo in prostore v njej. Ker so želeli vsi otroci risati, je bilo premalo prostora, zato smo se zmenili, da bomo naslednji dan risali načrte hiš.

25

Slika 5: Risanje načrta stare hiše

Slika 6: Izdelovanje plakata

26

3.6.4 Načrtovanje in risanje starih hiš, notranjosti in zunanjosti - iskanje podatkov in informacij, dokumentiranje

CILJI:

- Spodbujanje umetniške predstavljivosti in domišljije z zamišljanjem in ustvarjanjem.

- Doživljanje umetnosti kot del družbenega in kulturnega življenja.

- Spodbujanje fine motorike.

- Razvijanje sposobnosti izražanja pred kamero.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Danes smo risali načrte hiš. Ker smo bili zunaj na igrišču, sem imela s seboj zvezek s trdimi platnicami in različna pisala. Vsi otroci so si izbrali kemični svinčnik in z njim risali načrte. Imeli so zelo zanimive ideje, najbolj se jim je vtisnilo v spomin, kje se sušijo klobase in rebra. Vsak otrok je risal posamezno, drugi otroci pa so ga opazovali in spraševali, kaj je narisal. Vsakega otroka smo po končanem načrtovanju in risanju posneli, predstavil nam je svojo staro alpsko hišo, prostore v njej in predmete, ki so jih včasih uporabljali.

Pogovarjali pa smo se tudi o domnevah iz prejšnjega dneva, kaj so jim stari starši pripovedovali. Presenetilo me je, da so skoraj vsi otroci spraševali babice in dedke in napisane odgovore prinesli v šolo. Ena babica pa se je tudi odzvala na povabilo.

Predstavila nam bo, kako so včasih ob večerih šivali prtičke in si tako krajšali čas.

EVALVACIJA:

Ko sem opazovala otroke pri načrtovanju in risanju stare hiše, sem ugotovila, da imajo vsi otroci predstavo, da so stare hiše zelo visoke in imajo strme strehe. V notranjosti hiše so otroci risali zelo različne detajle in kotičke, ki so si jih zapomnili iz Liznjekove alpske hiše ali pa iz katere druge. Ko smo snemali vsakega otroka posebej, da nam je predstavil hišo, sem jim dovolila, da se otroci med seboj snemajo in skupaj pogledajo posnetek.

Otroci so zelo zanimivo med seboj komentirali, ali je dovolj naglas govoril, ali je predstavil vso hišo … Zdi se mi pomembno, da se otroci med seboj pogovarjajo in

27

izboljšujejo nastope. Nekateri otroci so nastopili zelo samozavestno, drugi pa bolj zadržano, zato je nastalo kar nekaj ponavljajočih posnetkov.

Slika 7: Načrtovanje stare alpske hiše

3.6.5 Obisk babice, ročne spretnosti

CILJI:

- Otrok ob ročnih spretnostih razvija fino motoriko.

- Spoznava in poimenuje predmete, ki so potrebni za šivanje.

- Otrok razvija jezikovno zmožnost v različnih funkcijah.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Danes nas je obiskala babica Cvetka, otroci so jo že nestrpno pričakovali. Pripravljene smo imeli klopi in material, da se bomo lahko naučili šivati. Otroci so babico z veseljem sprejeli in ji ponudili prostor za delo. Bili so zelo navdušeni in vedoželjni. Babici so

28

zastavljali ogromno vprašanj, na katera je poskušala odgovoriti. Vsak otrok je dobil kos blaga z motivom. Ker so bili različni motivi, smo imeli kar nekaj prerekanj, ampak smo jih uspešno odpravili. Nekateri otroci so prvič držali šivanko, drugi pa so znali narediti že zanko in prve šive. Čas je zelo hitro minil in veliko otrok je odšlo že domov. Gospa Cvetka nam je poklonila nekaj šivank in nekaj klopčičev niti za šivanje. Ker izdelke nismo mogli dokončati, smo se zmenili, da bomo vsak torek namenili nekaj časa za šivanje.

EVALVACIJA:

Otroci so z navdušenjem poslušali babico Cvetko in sledili njenim navodilom. Ko sem opazovala otroke, sem opazila, kako spretno že zmorejo vtakniti nit skozi šivankino uho.

Spretni pa so bili tudi pri šivanju. Ko so prihajali starši po otroke, so otroci ponosno kazali svoje izdelke. Otroci so bili zelo družabni in si med seboj pomagali. Vsa vprašanja in odgovore sem si skrbno zapisovala, da jih bomo skupaj prebirali. Šivanju pa so se pridružili tudi otroci iz drugega razreda, ker je podaljšano bivanje prve triade skupno. Po pogovoru z učiteljico v prvem razredu, sva sklenili, da bova pri likovnem pouku več časa namenili ročnim spretnostim kot so šivanje, pletenje, klekljanje … Otroci imajo že zelo dobro razvito fino motoriko, manjkata jim samo še potrpežljivost in vztrajnost.

Slika 8: Obisk babice

29

Slika 9: Izdelovanje prtička

3.6.6 Spoznavanje »starih« iger na prostem

CILJI:

- Otrok se spontano igra in po navodilih spoznava stare igre.

- Sodeluje z vrstniki in upošteva dogovorjena pravila.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Ko sem otroke spraševala, če poznajo kakšno staro igro, so se takoj spomnili na knjižni kotiček in prinesli knjige. Otroci imajo v knjižnem kotičku kar nekaj knjig o igrah: »Za deževne dni, Na prostem, V gozdu …« Nekaj časa smo prebirali med igrami, nihče pa ni vedel, katera je res stara igra, ki so se jo igrali naši stari starši. Otroci so se spomnili na stare starše, starše, bratce, sestrice, hišnika, snažilke, mogoče oni poznajo odgovor. Zato smo se skupaj dogovorili, da bomo vprašali hišnika. Odšli smo do hišnika in ga vprašali

30

po igrah. Pripovedoval nam je o igrah, ki so se jih igrali otroci zunaj na dvorišču, o igrah

»zemljo krast« in »ristanc«. Naredil nam je tudi lesene palice, da smo lahko risali po pesku. V skupine smo se razdelili tako, da so vsi otroci stali v krogu, en otrok pa je hodil znotraj kroga in govoril »Ti si rumena putka, ti si bela putka …« in tako je vsak otrok poiskal svojo barvo putke. Otroci so se zelo zabavali in veselili igre. Na začetku smo imeli nekaj težav, saj nekateri otroci niso razumeli navodil. Prosili smo hišnika za demonstracijo in tako rešili nekaj konfliktov. Igra Zemljo krast je bila otrokom najbolj všeč, saj so morali svojo zemljo varovati tako, da so morali čim dlje teči.

- Igra »zemljo krast«: za igro potrebujemo palico ali kredo, da narišemo velik krog in ga razdelimo na toliko delov, kolikor je igralcev. Nato vsak igralec poimenuje svojo zemljo (pri Matjaševih, Slovenija, Planica …). Vsi igralci stojijo zunaj kroga pred svojo zemljo, eden izmed igralcev pa stoji na sredini in spusti palico na tla in kamor pade palica, tisti igralec čigar je zemlja, mora takoj pobrati palico in zaklicati »stop«. Ostali igralci tečejo čim dlje od kroga in ko zaslišijo stop, se ustavijo. Nato tisti, ki ima palico, poskuša z njo zadeti katerega izmed igralcev.

Če mu uspe, mu lahko vzame del zemlje, v nasprotnem primeru mu jo vzame tisti, ki je bil ciljan, a ni bil zadet. Zemljo igralec ukrade tako, da stoji na svojem polju in s kredo zariše ris, čim dlje v ozemlje zadetega. Igralec zaključi igro, ko ne ostane nič več zemlje.

- Igra »ristanc«: za igro potrebujemo palico ali kredo in manjši kamen. Kamenček vržemo v prvi kvadratek in skačemo po oštevilčenih kvadratih po eni v enojnih in dveh nogah v dvojnih kvadratih. V polkrogu na vrhu »tančule« se lahko spočijemo in se na enak način vrnemo na izhodišče, vmes pa poberemo svoj kamenček. Tako nadaljujemo po naslednjih številkah. Če kamenčka ne vržemo v pravi kvadrat ali se med skakanjem prevrnemo ali v enojnem kvadratu stopimo na tla tudi z drugo nogo, je na vrsti drug igralec. Zmaga igralec, ki uspešno zaključi s sedmico.

EVALVACIJA:

Otroci igre »zemljo krast« niso poznali, zato smo imeli na začetku kar nekaj težav z organizacijo in postavitvijo igralcev. Otrokom je bilo zelo všeč, da je tudi hišnik sodeloval pri igri, ker nam je izdelal lesene palice in nam demonstriral igro. Že tretji dan

31

se igramo to igro in otroci so še vedno zelo motivirani. Igra je namenjena prav vsem otrokom, ustvarjalnim, tekmovalnim, manj samozavestnim … Tudi igra »ristanc« je bila otrokom všeč, ampak le za krajši čas, zdi se mi, da je premalo zahtevna. Zato sem težavnost stopnjevala tako, da so tisti prostor, v katerem je bil kamen, preskočili. Izkazalo se je, da morajo biti otroci zelo spretni pri skakanju po eni nogi.

Slika 10: Igra "ristanc"

Slika 11: Igra "zemljo krast"

32

3.6.7 Obisk knjižnice in spoznavanje igre »od ust do ust«

CILJI:

- Otrok spoznava, posluša različno literaturo in obnavlja krajšo zgodbico.

- Spoznava igro »od ust do ust«.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Obiskali smo knjižnico z namenom, da bi poiskali pripovedke in pravljice, ki so si jih včasih ljudje pripovedovali ob večerih, ko ni bilo elektrike. Najprej so otroci sami iskali knjige in jih nosili na mesto, kjer smo se zmenili, da jih bomo skupaj s knjižničarko pregledali. Otroci so bili zelo raziskovalni in nastal je cel kup knjig. Knjižničarka je otrokom razložila, kje najdemo letnico zapisa knjige in kako prepoznamo knjige, ki so starejše. Otroci so našli zelo zanimive knjige: od velikih, z debelimi platnicami, zelo majhnih, s strganimi naslovnicami, imeli so zelo različne kriterije za stare knjige. Ko smo skupaj s knjižničarko prebirali knjige, smo izmed vseh knjig izbrali pripovedko o Ajdovski deklici in knjigo Kekec na poti, avtorja Josipa Vandota. Knjižničarka je otrokom prebrala obe zgodbi, nato pa smo se pogovarjali, v čem sta si zgodbi podobni.

Igrali smo se igro pripovedovanja »od ust do ust«. Knjižničarka si je izmislila kratko zgodbico o Kekcu in Bedancu. Vsi otroci so morali ven iz knjižnice in čakati, da jih pokličemo nazaj. Vračali so se posamezno in tisti, ki je bil na vrsti, je pripovedoval naslednjemu. Otroci, ki so že pripovedovali, pa so morali biti tiho in brez prišepetovanja.

Iz zelo kratke zgodbe je nastala zelo dolga zgodba.

EVALVACIJA:

Otroci zelo radi obiskujejo knjižnico in prebirajo med knjigami. Opazila sem, kako različne kriterije imajo otroci za stare zgodbe oziroma pripovedke. Ko so raziskovali med policami, so se pogavarjali, katere zgodbe že poznajo, katere ne. Vsi otroci pa so poznali zgodbo o Kekcu in Ajdovski deklici. Zelo so se zabavali pri igri pripovedovanja, saj je na koncu nastala podobna, vendar zelo podaljšana različica prvotnega besedila. Knjižničarka je otrokom na koncu, ko je zadnji otrok pripovedoval zgodbo, ki jo je slišal, še enkrat

33

povedala zgodbo enake vsebine kot na začetku. Otroci so spoznali, kako so nastale zgodbe in pripovedke.

Slika 12: Obisk knjižnice

3.6.8 Ogled Kekčeve dežele

CILJI:

- Otrok se poistoveti z junaki pravljice in se vključi v pogovor.

- Otrok dojema trajanje časa in pridobiva izkušnje o hitrosti spreminjanja in zgodovinskih spremembah.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Z otroki smo odšli v Kekčevo deželo. Šli smo si ogledat, kje živita Kekec in Mojca, kakšno hišo imata, kako sta oblečena, kaj jesta, kaj delata ob večerih, ko nimata elektrike

… Otroci so imeli pripravljenih ogromno vprašanj, vse jih je zanimalo. Najprej smo

34

obiskali Bedanca in si ogledali, kakšno hišo ima. Ampak otroci so takoj ugotovili, da to ni prava alpska hiša. Nato pa smo srečali še Mojco in Kekca, ki sta nas presenetila v gozdu. Ogledali smo si tudi njuno hišo in notranjost. Otroci so ugotovili, da tudi to ni prava alpska hiša, saj nima črne kuhinje, ampak da je ta hiša pastirska. Spodaj sem navedla vprašanja otrok in odgovore Kekca in Mojce.

Vprašanja otrok in odgovori Kekca in Mojce.

- S čim se igrata, kakšne igrače imata? »Skupaj se igrava, za igro uporabiva storže, velike in manjše kamne, lubje, vse kar najdeva v naravi. Najrajši piskava na piščalke in streljava s fračami.«

- Ali gresta kdaj v trgovino? »Ne, imava krave in koze za mleko, sir, skuto in kislo mleko. Polento in ajdovo moko nama pa prinese stric Mišnjek«.

- Kaj delata ob večerih, če nimata elektrike? »Pripovedujeva strašne zgodbe, da je Rožleta strah. Imava sveče in lahko počneva, kar želiva.«

- Ali pijeta samo mleko in vodo? »Ne, pijeva tudi čaj tete Pehte in narediva si malinovec.«

- Zakaj ne hodita v šolo? »Hodiva, hodiva, ampak imava veliko počitnic, to je posebna pastirska šola, kjer se učimo kmečkih opravil.«

EVALVACIJA:

Otroke sem vprašala, kako so bili včasih ljudje oblečeni in koga bi to lahko vprašali, kje bi to zvedeli. Otroci so imeli tako kot ponavadi zelo veliko idej, najbolj izvirna pa je bila:

»Pojdimo vprašat Kekca!« Kekčeva dežela je v našem kraju, zato sva se tudi z učiteljico zmenili, da bomo obiskali Kekca in ga vprašali. Opazila sem, kako pomembno je poslušati in uresničevati otroške želje, saj tako pridobijo na samozavesti in vedo, da tudi njihove želje nekaj veljajo. Izvedeli smo, kako so bili včasih oblečeni, saj Kekec, Mojca, Brincelj in teta Pehta nosijo kostume, ki prikazujejo oblačila starih časov. Deklicam je bila zelo všeč Mojca, saj je imela dolgo obleko in lase spete v dve kiti. Dečkom pa so bile najbolj všeč koze in krave. Obisk Kekčeve dežele je zelo prijetna izkušnja za otroke, saj se tako najlažje poistovetijo z junaki, ki jih popeljejo v stare čase.

35

Slika 13: Obisk Kekčeve dežele

3.6.9 Petje in spoznavanje starih ljudskih pesmi

CILJI:

- Poje ljudske pesmi v obsegu svojega glasu ter doživlja in opazuje igranje in petje odraslega.

- Otrok doživlja umetnost kot del družbenega in kulturnega življenja.

IZVEDBA DEJAVNOSTI:

Z otroki smo obiskali glasbeno učilnico in učiteljico za glasbo vprašali, če pozna kakšno pesem, ki so jo peli včasih, ko so delali na kmetiji ali ob večerih, ko niso imeli elektrike.

Učiteljica glasbe nas je z veseljem sprejela in pokazala nekaj različnih pesmaric, v katerih so zapisane stare ljudske pesmi. Ob spremljavi klavirja smo se naučili kratko ljudsko pesem »Oženil se je Jaka in Petelinček je na goro šel.«

36 EVALVACIJA:

Otroci poznajo že kar nekaj ljudskih pesmi, saj so udeleženi pri vseh kulturnih prireditvah v našem kraju. Najprej smo zapeli pesem »Petelinček je na goro šel«, saj so jo vsi otroci že poznali, naučili pa smo se novo kratko pesem »Oženil se je Jaka.« Opazila sem, da otroci z veliko večjim navdušenjem pojejo ob spremljavi klavirja, kot pa ob spremljavi radia. Skupaj z otroki smo si pogledali posnetek, na katerem so peli pesem o petelinčku.

Otroke sem spraševala, če so imeli včasih tudi inštrumente na katere so igrali. Otroci so z zanimanjem spraševali svoje starše in stare starše, ki so jih hodili iskat. Naslednji dan smo prišli do ugotovitve, da so imeli samo paličice, kamenje in v bogatih družinah zvončke.

Slika 14: Petje ljudskih pesmi