UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Maja Raduha
TELEREHABILITACIJA V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Maja Raduha
TELEREHABILITACIJA V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI
TELEREHABILITATION IN SPEECH AND LANGUAGE PATHOLOGY
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Damjana Kogovšek Somentorica: asist. dr. Jerneja Novšak Brce
Ljubljana, 2020
»Vse si, kar je,
tvoje misli, tvoje življenje, uresničitev tvojih sanj.
Vse si, kar izbereš, da boš.
Neomejen si kakor neskončno vesolje.«
(Shad Helmstetter)
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Damjani Kogovšek in somentorici asist. dr. Jerneji Novšak Brce za vso pomoč, usmerjanje in spodbudne besede med pisanjem magistrskega dela.
Iz srca hvala tudi vsem logopedinjam in surdopedagoginjam za pripravljenost in sodelovanje v raziskavi.
Posebna zahvala gre mojim najbližjim. Hvala za vse lepe besede, za vso potrpežljivost in podporo v lepih in slabih trenutkih. Hvala, da ste verjeli vame.
POVZETEK
Izraz telerehabilitacija označuje rehabilitacijske storitve na daljavo z uporabo informacijsko- komunikacijske tehnologije. Telerehabilitacija v logopediji in surdopedagogiki predstavlja enega izmed možnih alternativnih načinov za zagotavljanje in izboljšanje dostopnosti do logopedskih in surdopedagoških terapij.
Znanstvena spoznanja s področja telerehabilitacije pri delu z različnimi govorno-jezikovnimi motnjami so pokazala visoko ujemanje med tradicionalno terapijo in telerehabilitacijo. V tujini je bilo opravljenih več raziskav o telerehabilitaciji; raziskovalci so med drugim raziskovali kvaliteto telerehabilitacijskih storitev v primerjavi s tradicionalnimi storitvami rehabilitacije, ugotavljali učinkovitost telerehabilitacije pri različnih populacijah z različnimi patologijami govorno-jezikovnih motenj, medtem ko je nekaj raziskav preučevalo tudi stališča logopedov glede uporabe telerehabilitacije. Omejitve in pomisleki glede uporabe telerehabilitacije v logopedski ali surdopedagoški terapiji se nanašajo predvsem na odsotnost neposrednega fizičnega kontakta v terapiji, kar izpostavljajo tudi logopedinje in surdopedagoginje, ki so sodelovale v raziskavi magistrskega dela. Kljub temu telerehabilitacija glede na dosedanja znanstvena spoznanja nudi potencial za izboljšanje dostopnosti do logopedskih in surdopedagoških terapij. Zaradi pomanjkanja strokovnih delavcev in zasedenosti le-teh se s problemom zagotavljanja kakovostnih terapij srečujemo tudi v Sloveniji.
Empirični del magistrskega dela prinaša vpogled v področje telerehabilitacije z vidika slovenskih logopedov in surdopedagogov. Uporabili smo avtorski vprašalnik, ki smo ga oblikovali na podlagi znanstvenih in strokovnih teoretskih spoznanj z raziskovanega področja.
Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšno je poznavanje telerehabilitacije logopedov in surdopedagogov v Sloveniji. Cilj raziskave je bil tudi ugotoviti, kako logopedi in surdopedagogi ocenjujejo možnost uporabe telerehabilitacijskih storitev, kaj menijo o potrebnih kompetencah za izvajanje telerehabilitacije ter kakšen pogled imajo na telerehabilitacijo v prihodnosti. Vzorec je predstavljalo 13 logopedinj in surdopedagoginj iz šolske in zdravstvene dejavnosti.
S pridobljenimi odgovori intervjuvank smo ugotovili, da je poznavanje telerehabilitacije med logopedi in surdopedagogi zelo dobro. Vse intervjuvanke s telerehabilitacijo še niso imele izkušenj, a so na koncu intervjuja skoraj vse (12 od 13-ih intervjuvanih) odgovorile, da bi v prihodnosti uporabile telerehabilitacijo v terapijah. Pri analizi odgovorov smo ugotovili tudi, da le pet intervjuvank meni, da je telerehabilitacija lahko enakovredna tradicionalni terapiji.
Ob tem so najpogosteje dodale, da je nekatere dejavnike tradicionalne terapije preko telerehabilitacije nemogoče nadomestiti. Zelo različna mnenja so intervjuvanke podale tudi glede primernosti vseh delov logopedske/surdopedagoške terapije za telerehabilitacijo.
Nekaterim se zdi telerehabilitacija bolj primerna za intervencijo, drugim pa za oceno in diagnostiko. Teoretična spoznanja iz tujine potrjujejo primernost vseh delov terapije za telerehabilitacijo. Najpogostejše prednosti telerehabilitacije, ki so jih navedle intervjuvanke, so večja dostopnost do logopedskih/surdopedagoških storitev, prihranek pri času in vožnji, večja sproščenost klienta ter lažje prilagajanje urnika.
V prihodnosti intervjuvanke ocenjujejo možnost postopnega uvajanja telerehabilitacije v logopedijo in surdopedagogiko, vendar bolj kot samostojno terapijo omenjajo telerehabilitacijo kot doprinos h klasični terapiji ali kot kombinacijo s klasično terapijo.
Z rezultati raziskave smo želeli prispevati k razvoju stroke in spodbuditi poseganje po računalniški ter komunikacijski tehnologiji, ki lahko z različnih vidikov olajša in izboljša logopedske in surdopedagoške terapije. Namen raziskave je bil tudi spodbuditi logopede in surdopedagoge k poglobljenemu razmisleku o uporabi telerehabilitacije in pomenu le-te v prihodnosti.
KLJUČNE BESEDE: logopedska terapija, telerehabilitacija, rehabilitacija na daljavo, informacijsko-komunikacijska tehnologija.
ABSTRACT
The term telerehabilitation refers to remote rehabilitation services using information and communication technologies. Telerehabilitation in speech therapy and surdopedagogy is one of the possible alternative ways to ensure and increase access to speech therapy and surdopedagogy therapies.
Scientific knowledge in the field of telerehabilitation in working with various speech and language disorders has shown a high use between traditional therapy and telerehabilitation.
Several studies on telerehabilitation have been conducted abroad; among other things, researchers researched quality telerehabilitation services in the form of traditional rehabilitation services, determined the effectiveness of telerehabilitation in different populations with various pathologies of speech and language disorders, and some research is planned from the speech therapists’ point of view of regarding the use of telerehabilitation.
Limitations and concerns regarding the use of telerehabilitation in speech therapy or deaf pedagogy therapies relate mainly to the absence of direct physical contact in therapies, which also highlights speech therapists and deaf pedagogues who participated in the research of the master's thesis. The key topic of telerehabilitation, according to current scientific knowledge, offers the potential to improve access to speech therapy and deaf pedagogy therapies. Due to the lack of professional staff and their occupancy, the problem is provided by quality therapy which we also encounter in Slovenia.
The empirical part of the master's thesis provides an insight into the field of telerehabilitation from the Slovenian speech therapists’ and deaf educators’ point of view. We used an author's questionnaire, which was designed based on scientific and professional theoretical knowledge from the research field. With the research, we wanted to find out what is the knowledge of the telerehabilitation of speech therapists and deaf educators in Slovenia. The aim of the research was also to find out how speech therapists and deaf educators assess the possibility of using telerehabilitation services, what they think about the necessary competencies for telerehabilitation treatment, and what they look at telerehabilitation in the future. The sample consisted of 13 speech therapists and deaf pedagogues from school and healthcare.
With the obtained answers of the interviewees, we found that the knowledge of telerehabilitation between speech therapists and deaf educators is very good. All interviewees with telerehabilitation did not yet have the experience. At the end of the interview, however, almost all (12 out of 13 interviewees) answered that they would use telerehabilitation in therapies in the future.
After analyzing the responses, we also found that only five interviewees believe that telerehabilitation can be equivalent to traditional therapy. The most frequent answer given by the interviewees is that some factors of traditional therapy are impossible to replace through telerehabilitation. The interviewees also gave very different opinions regarding the suitability of all parts of speech therapy/deaf pedagogy therapy for telerehabilitation. Some find telerehabilitation more appropriate for intervention and others for assessment and diagnosis.
Theoretical findings from abroad confirm the suitability of all parts of therapy for telerehabilitation. The most common advantages of telerehabilitation mentioned by the
interviewees are greater access to speech therapy/deaf pedagogical services, savings in time and driving, greater relaxation of the client, and easier adjustment of the schedule.
In the future, the interviewees evaluate the possibility of a gradual introduction of telerehabilitation in speech therapy and deaf pedagogy. More than stand-alone therapy, however, they mention telerehabilitation as a contribution to classical therapy or as a combination with classical therapy.
With the results of the research, we wanted to contribute to the development of the profession and encourage the intervention of computer and communication technology which can facilitate and improve speech therapy and deaf pedagogy therapies from various aspects. The purpose of the research was also to encourage speech therapists and deaf educators to think in- depth about the use of telerehabilitation and its importance in the future.
KEYWORDS: speech and language therapy, telerehabilitation, remote rehabilitation, information and communications technology.
KAZALO VSEBINE
I. UVOD ...1
II. TEORETIČNI DEL ...2
1. LOGOPEDSKA IN SURDOPEDAGOŠKA TERAPIJA ...2
2. IZZIVI SODOBNE LOGOPEDSKE TERAPIJE ...2
POGOSTOST GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ ...3
3. RAZVOJ TELEKOMUNIKACIJE ...4
4. TELEREHABILITACIJA ...6
TELEPRAKTIČNI PRISTOPI V LOGOPEDSKI TERAPIJI ...7
5. DOSEDANJE RAZISKAVE S PODROČJA TELEREHABILITACIJE V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI PO SVETU ...7
NEVROGENE MOTNJE KOMUNIKACIJE ...9
MOTNJE FLUENTNOSTI ... 13
GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE PRI OTROCIH ... 14
IZGUBA SLUHA ... 17
TABELA RAZISKAV, UPORABLJENIH V MAGISTRSKEM DELU ... 20
6. STALIŠČA LOGOPEDOV IN SURDOPEDAGOGOV GLEDE TELEREHABILITACIJE ... 25
7. PREDNOSTI TELEREHABILITACIJE ... 28
8. OMEJITVE TELEREHABILITACIJE... 30
9. SMERNICE ZA PRESOJO O PRIMERNOSTI KLIENTA ZA TELEREHABILITACIJO... 31
10. STROKOVNA NAČELA PRI ZAGOTAVLJANJU TELEREHABILITACIJE KOT NAČINA LOGOPEDSKE ALI SURDOPEDAGOŠKE TERAPIJE... 32
KOMPETENCE, POTREBNE ZA IZVAJANJE TELEREHABILITACIJE ... 33
11. KLJUČNI KORAKI PRED ZAČETKOM TELEREHABILITACIJE ... 35
PRIMERNOST TEHNOLOGIJE ... 37
III. EMPIRIČNI DEL ... 39
1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 39
2. NAMEN IN CILJ RAZISKAVE ... 40
3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 40
4. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 40
4.1. VZOREC ... 40
4.2. STRUKTURA VZORCA ... 41
4.3. MERSKI INTSTRUMENTARIJ ... 41
4.4. OPIS POSTOPKA IN ZBIRANJA PODATKOV ... 41
4.5. POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 42
5. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 42
5.1. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 1. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: poznavanje pojma telerehabilitacija ... 42
5.2. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 2. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE:
izkušnje z uporabo telerehabilitacije ... 43
5.3. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 3. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Možnost uporabe telerehabilitacije pri različnih patologijah ... 45
5.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 4. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: primernost delov logopedske in surdopedagoške terapije za telerehabilitacijo ... 49
5.5. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 5. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: kompetence, potrebne za izvajanje telerehabilitacije... 51
5.6. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 6. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: enakovrednost tradicionalne logopedske/surdopedagoške terapije s telerehabilitacijo ... 53
5.7. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 7. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Prednosti in pomanjkljivosti telerehabilitacije ... 55
5.8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 8. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Možnost uporabe telerehabilitacije v prihodnosti... 59
5.9. REZULTATI IN INTERPRETACIJA NA 9. RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Smotrnost uporabe telerehabilitacije v Sloveniji ... 60
6. ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 62
IV. SKLEP ... 64
V. VIRI IN LITERATURA ... 67
PRILOGA – PRIMER INTERVJUJA ... 77
KAZALO TABEL
Tabela 1: Prikaz dosedanjih raziskav na področju telerehabilitacije v logopediji in surdopedagogiki ... 20Tabela 2: Potrebne kompetence e-pomočnika (prirejeno po Towey, 2012). ... 33
Tabela 3: Potrebne tehnične kompetence logopeda/surdopedagoga (prirejeno po Towey, 2012) ... 34
Tabela 4: Potrebne interpersonalne kompetence logopeda/surdopedagoga (prirejeno po Towey, 2012) ... 34
Tabela 5: Potrebne strokovne spretnosti logopeda/surdopedagoga za telerehabilitacijo (prirejeno po Towey, 2012)... 35
Tabela 6: Pojem telerehabilitacija ... 42
Tabela 7: Izkušnje z uporabo telerehabilitacije ... 44
Tabela 8: Patologije govorno-jezikovnih motenj, primernih za telerehabilitacijo ... 47
Tabela 9: Razvrstitev patologij govorno-jezikovnih motenj glede na število intervjuvancev . 48 Tabela 10: Primernost delov logopedske/surdopedagoške terapije za uporabo telerehabilitacije ... 50
Tabela 11: Število intervjuvank glede na mnenje o primernosti posameznega dela terapije .. 51
Tabela 12: Kompetence, potrebne za izvajanje telerehabilitacijskih storitev ... 52
Tabela 13: Enakovrednost tradicionalne terapije s telerehabilitacijo ... 53
Tabela 14: Prednosti telerehabilitacije ... 55
Tabela 15: Pomanjkljivosti telerehabilitacije ... 57
Tabela 16: Možnost uporabe telerehabilitacije kot alternativnega načina logopedske/surdopedagoške terapije v prihodnosti ... 59
Tabela 17: Smiselnost telerehabilitacije v Sloveniji... 61
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Izkušnje z uporabo telerehabilitacije ... 44
1
I. UVOD
Logopedska in surdopedagoška terapija je namenjena otrokom in odraslim z govorno- jezikovnimi težavami, glasovnimi motnjami, izgubo sluha, motnjami hranjenja in požiranja ter osebami z drugimi težavami na področju komunikacije. Logopedi in surdopedagogi, ki z logopedsko/surdopedagoško terapijo skušajo izboljšati kvaliteto življenja posameznika s komunikacijsko motnjo, se srečujejo z izzivi, ki jih prinaša naraščanje govorno-jezikovnih motenj v populaciji.
Z razvojem tehnologije in telekomunikacijskih storitev se postopoma razvijajo tudi načini in možnosti za zagotavljanje ustrezne rehabilitacije, ki sledijo ciljem in potrebam otrok in odraslih z govorno-jezikovnimi težavami. Z uporabo sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije dobiva rehabilitacija novo podobo in pomen. Implementiranje sodobnih telekomunikacijskih storitev se postopoma uvaja tudi na področju logopedske in surdopedagoške terapije.
Koncept telerehabilitacije v logopediji in surdopedagogiki se je pojavil že pred nekaj desetletji;
naraščanje števila raziskav s tega področja odpira možnosti za premostitev ovir v logopedskih in surdopedagoških terapijah po vsem svetu. S telerehabilitacijo se lahko uspešno spopadamo z nekaterimi ovirami v logopedski in surdopedagoški terapiji, na primer s socialnimi in demografskimi faktorji, ki vplivajo na dostop do ustrezne terapije, težavami z dostopnostjo do logopedskih storitev za osebe z jezikovno in kulturno raznolikostjo; klienti lahko prihranijo tudi s časom in stroški, ki so pri klasični terapiji neizogibni (Grillo, 2018).
Večja potreba po logopedskih in surdopedagoških terapijah je čedalje bolj prisotna na globalni ravni. Mashima in Doarn (2008) omenjata večjo potrebo po tovrstnih terapijah predvsem zaradi rasti populacije in daljše življenjske dobe prebivalstva, ki prinaša še več povpraševanja po različnih zdravstvenih storitvah. Raziskovalni projekti iz tujine prinašajo pozitivne rezultate glede učinkovitosti telerehabilitacije v logopedskih in surdopedagoških terapijah za kliente z različnimi govorno-jezikovnimi patologijami.
Zaradi opisanih ovir, s katerimi se srečujemo v logopediji in surdopedagogiki, sem se odločila za raziskovanje inovativnega načina izvajanja terapije in spodbuditev strokovnih delavcev s tega področja o razmisleku glede alternativnih možnosti terapije. Namen magistrskega dela je opisati teoretična spoznanja iz tujine in z raziskavo v empiričnem delu dobiti vpogled v področje telerehabilitacije v Sloveniji.
2
II. TEORETIČNI DEL
1. LOGOPEDSKA IN SURDOPEDAGOŠKA TERAPIJA
Termina terapija in obravnava sta sorodna pojma; natančne ločnice med njima ni točno določene. Termin terapija se na področju logopedije in surdopedagogike osredotoča na rehabilitacijo različnih vrst govorno-jezikovnih motenj ter izgube sluha. Cambridge Dictionary (b. d.) opredeli terapijo kot vrsto obravnave, ki nekomu pomaga do izboljšanja njegovega stanja (na primer; mentalnega, fizičnega, čustvenega itd.). Kot primer uporabe termina terapija je podana tudi logopedska terapija (prav tam).
V magistrskem delu bom zaradi navedenega razloga uporabljala termin logopedska in surdopedagoška terapija.
Društvo logopedov Slovenije (DlogS) v etičnem kodeksu navaja, da lahko logopedska terapija poteka v logopedski pisarni, vrtcu/šoli, bolnišnici, zdravstvenem domu, specializirani ustanovi ali mobilno na terenu (Društvo logopedov Slovenije, b. d.).
Towey (2012) pojasni, da je logopedska terapija v šolskih in zdravstvenih ustanovah še zmeraj podobna terapiji izpred več kot 90 let, ko je Smiley Blanton (1923, v Towey, 2012), eden izmed pionirjev na področju govorne in jezikovne rehabilitacije, napisal eno izmed prvih terapevtskih knjig. Didaktični materiali se sicer razvijajo in spreminjajo zaradi napredujočega znanja in razvoja stroke, vendar Towey (2012) izpostavi, da bi Smiley Blanton še zmeraj točno vedel, kje sedeti in kaj početi v večini logopedskih terapij. S tem opozori na dejstvo, da se logopedske in surdopedagoške terapije kljub razvoju znanja in napredka v znanosti ne spreminjajo veliko in ohranjajo svojo tradicionalnost skozi desetletja. Postavitev terapevta in klienta je še zmeraj enaka kot nekoč, saj se logopedska terapija dogaja znotraj ambulante ali kabineta; logoped sedi na eni strani mize, klient pa na drugi. Še zmeraj večina logopedov uporablja natisnjen material, vedno več pa jih v terapijo vključuje uporabo računalnika, tablice in drugih elektronskih naprav. Pri uporabi računalnika v logopedski terapiji pa, kot opozarja Towey (2012), gre predvsem za digitalizirano obliko že natisnjenih materialov, s čimer pa ne spodbujamo inovativnosti, ampak samo spremenimo obliko posredovanih materialov.
2. IZZIVI SODOBNE LOGOPEDSKE TERAPIJE
Z izzivi, ki jih prinaša naraščanje govorno-jezikovnih motenj v populaciji se srečujejo logopedi in surdopedagogi, ki z logopedsko/surdopedagoško terapijo skušajo izboljšati kvaliteto življenja posameznika s komunikacijsko motnjo. Theodorus (2008) izpostavi, da se bodo izzivi logopedov pri nudenju logopedske terapije še povečali zaradi večje prevalence starostnikov v populaciji. Kot primer poda populacijo Avstralije, kjer bodo do leta 2051 starostniki nad 65.
letom starosti predstavljali 26–28 % populacije. Opozori, da bo posledično s tem narastla tudi prevalenca pridobljenih nevrogenih komunikacijskih motenj (prav tam). Vpogled v prebivalstveno piramido v Sloveniji nakazuje, da bo v Sloveniji do leta 2051 odstotek
3
starostnikov nad 65 let v populaciji 29,8 %, kar pomeni za 8 % višji delež starostnikov v populaciji v primerjavi z letom 2020 (Statistični urad Republike Slovenije, b. d.). Naraščanje komunikacijskih motenj in višanje življenjske dobe prebivalstva posledično prinaša tudi večjo potrebo po logopedih in surdopedagogih za izvajanje logopedskih in surdopedagoških terapij.
Zdravstvene in šolske institucije se povsod po svetu srečujejo s pomanjkanjem logopedov in surdopedagogov za zagotavljanje in nudenje logopedskih/surdopedagoških terapij (Theodorus, 2008). Veliko pomanjkanje logopedov in surdopedagogov se beleži še posebej v ruralnih in oddaljenih območjih (prav tam). Theodorus (2008) poudarja, da bodo v logopedskih in surdopedagoških terapijah potrebne korenite spremembe.
Dejavniki, ki so oziroma bodo pripeljali do teh sprememb, so predvsem visoki stroški zdravljenja klientov, vedno večja potreba po zagotavljanju zdravstvenih storitev, socialni in demografski faktorji, hiter razvoj tehnologije ter velik napredek v nevroznanosti. Povsod po svetu ima velik vpliv na življenje človeka prav razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije, katere prednosti bi lahko uporabili in izkoristili tudi v logopedski in surdopedagoški terapiji (prav tam).
POGOSTOST GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ
Izziv v logopedskih in surdopedagoških terapijah prinaša tudi naraščanje govorno-jezikovnih motenj.
V Sloveniji in tudi drugje po svetu pogostost govorno-jezikovnih motenj ni natančno znana.
Razlogi za pomanjkanje podatkov o razširjenosti govorno-jezikovnih motenj so, kot navajajo Sonik idr. (2017), raznolike tehnike, ki jih logopedi uporabljajo pri detekciji govorno-jezikovne motnje, širok spekter govorno-jezikovnih motenj (od lažjih do težkih motenj) ter kompleksnost motnje, ki onemogoča oblikovanje standarda za odkrivanje natančne prevalence govorno- jezikovnih motenj na nacionalni ravni.
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v letu 2005 v redne programe vzgoje in izobraževanja vključenih 350 učencev z govorno-jezikovnimi motnjami. Leta 2014 je to število narastlo na 1035 učencev z govorno-jezikovnimi motnjami, ki so bili vključeni v redne programe vzgoje in izobraževanja. V prilagojene programe vzgoje in izobraževanja je bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v letu 2005 vključenih 86 učencev z govorno- jezikovnimi motnjami. Leta 2014 je bilo v prilagojene programe vzgoje in izobraževanja vključenih 250 učencev z govorno-jezikovnimi motnjami. Leta 2019 je bilo v redne ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja vključenih 975 učencev z govorno-jezikovnimi motnjami, kar kaže na porast govorno-jezikovnih motenj pri otrocih (Statistični urad Republike Slovenije, b. d.). National Institute on Deafness and other Communication disorders (Nacionalni inštitut za gluhoto in druge komunikacijske motnje, NIDCD) (2016) navaja, da so govorno-jezikovne motnje v največji meri prisotne pri otrocih, starih med 3 in 6 let (11 %). Pri otrocih od 11. do 17. leta je ta odstotek znatno nižji in predstavlja 4,9 % populacije (raziskava v ameriškem prostoru) (NIDCD, 2016).
4
Pogostost govorno-jezikovnih motenj v Združenih državah Amerike so opisali Sonik idr.
(2017), ki so povzeli ugotovitve treh nacionalnih raziskav. Ugotovili so, da se govorno- jezikovne motnje v ZDA pojavljajo med 1,8 % in 5 % celotne populacije. Rezultati dveh raziskav so kazali na porast govorno-jezikovnih motenj v zadnjih letih (prav tam). V Avstraliji sta McLeod in McHinnen (2007) na vzorcu 14.514 otrok preučevala pojavnost komunikacijskih motenj. O komunikacijskih težavah so poročali učitelji, ki so o problematiki komunikacijskih motenj izvedeli od logopedov in drugih specialistov. Rezultati so pokazali, da je otrok s komunikacijskimi težavami 13,0 % (prav tam).
Pojavnost komunikacijskih motenj v populaciji je po mnenju Theodorus (2008); 5–10 %, komunikacijskim motnjam lahko pripisujemo pomemben vpliv na posameznikovo kvaliteto življenja. Celostna rehabilitacija, ki je usmerjena na vse ravni funkcioniranja posameznika, lahko pomembno vpliva na zmanjšanje težav vsakega posameznika (Burger idr., 2015).
3. RAZVOJ TELEKOMUNIKACIJE
Danes si življenje brez telefonov, računalnikov in druge informacijske tehnologije težko predstavljamo. Prenašanje informacij poteka večinoma preko elektronskih naprav, zato si težko zamislimo, kako je pretok informacij potekal v času, ko vseh elektronskih naprav še ni bilo.
Izumi, kot so telegraf, telefon, radio, televizija in računalnik, so predstavljali revolucijo v procesu prenašanja sporočil in informacij. Tovrstni tehnološki napredki so imeli revolucionaren pomen tudi za osebe z izgubo sluha ter osebe z različnimi komunikacijskimi motnjami, ki so za izražanje potreb in želja potrebovale alternativen način komunikacije.
Izum telefona v 19. stoletju je močno vplival tudi na razvoj slušnih aparatov in drugih pripomočkov za gluhe in naglušne. Osebe z izgubo sluha so hitro ugotovile, da lahko pogovor slišijo veliko bolje preko telefonske slušalke tik ob ušesu kot v naravni situaciji. Izumitelj Thomas Edison, ki je tudi sam izgubil sluh, je leta 1870 izumil električni oddajnik, ki je ojačal električni signal in povečal nivo decibelov (dB) za približno 15 dB. Čeprav je bilo tolikšno ojačenje premajhno za dobro slišanje zvoka, je Edison odprl pot tehnološki revoluciji za osebe z izgubo sluha. Ogljikove slušne aparate je leta 1902 nasledil nov val tehnologije; slušni aparati z vakuumsko cevjo. Do danes je razvoj slušnih aparatov napredoval do te mere, da ti omogočajo programiranje in fleksibilnost glede na slušne potrebe posameznika. Slušni aparati se lahko prilagodijo različnim okoljem poslušanja in so povezani z drugimi visokotehnološkimi napravami, kot so računalniki, televizorji in telefoni (Packer, 2016). Tehnološki napredki in izumi so osebam z izgubo sluha olajšali in izboljšali kvaliteto življenja ter omogočili povezavo med svetom gluhih in svetom slišečih.
Vsi omenjeni izumi so omogočili, da se je način prenašanja in sporočanja informacij spreminjal. Potreba po hitrejšem prenosu informacij je pripeljala do razvoja novih, hitrejših in lažjih načinov prenosa nujnih informacij na daljavo. Inovacije na področju prenosa informacij so predstavljale velik doprinos k tehnološkemu razvoju in uporabi različnih oblik telekomunikacije. Predpona tele izvira iz grščine in pomeni oddaljen (Dictionary, b. d.). Termin telekomunikacija je tako definiran kot »izmenjava, posredovanje informacij na daljavo z elektromagnetnimi sistemi« (SSKJ, b. d.). Izvor telekomunikacije sega več stoletij nazaj,
5
vendar se še zmeraj odraža v današnji praksi. Razcvet telekomunikacije se je zgodil v 90. letih 20. stoletja, ko so začeli pozornost posvečati možnim pozitivnim učinkom telekomunikacije v različnih strokah, predvsem v zdravstvu. Danes vse več zdravstvenih izvajalcev uporablja tehnološke inovacije na področju prenosa/sporočanja informacij, zato se je za izvajanje zdravstvenih storitev na daljavo pojavila besedna zveza »tele-health« (Fong idr., 2011).
Sredi 70. let dvajsetega stoletja se je zgodila ena izmed prvih aplikacij telepraktičnih storitev v logopedski terapiji, in sicer v bolnišnici za veterane v Birminghamu v Alabami (Vaughn, 1976). Dr. Gwenyth Vaughn, vodja oddelka za avdiologijo in logopedijo, je razvila projekt
»Telecommunicology«, ki bi zagotavljal dopolnilno zdravljenje na daljavo za osebe z govornimi in/ali jezikovnimi motnjami ali izgubo sluha, običajno preko telefona (Houston idr., 2014).
V šestdesetih letih 19. stoletja se je pričelo razvijanje dopolnilne in nadomestne komunikacije.
Pionirji na področju logopedije so pričeli z implementiranjem nekakšnih komunikacijskih plošč za posameznike s kognitivnimi primanjkljaji. Populacija posameznikov s cerebralno paralizo, multiplo sklerozo in drugimi motoričnimi motnjami se je povečevala in s tem tudi zavedanje o nezmožnosti produkcije verbalnega govora in funkcionalne komunikacije oseb s tovrstnimi motnjami. Vedno večji pomen v premostitvi nezmožnosti verbalnega govora in komunikacije so pripisovali tehnologiji. Leta 1963 sta Maling in Clarkson razvila POSSUM, prvo tehnološko napravo, ki je bila zasnovana izključno kot komunikacijsko orodje za posameznike s hudo telesno okvaro. POSSUM je bil nekakšen pisalni stroj z optično bralno napravo s krmiljenjem. Ta izum je predstavljal začetek razvoja nadomestne in dopolnilne komunikacije (Briglio in Ermold, 2018). Danes govorno-jezikovno komunikacijo nadomeščajo komunikatorji, elektronski pripomočki, ki sintetizirajo ali digitalizirajo govor in omogočajo izražanje potreb, želja in komuniciranje osebam, ki sicer verbalnega govora ne zmorejo producirati (Leopold, 2019). Razvoj tehnologije tako na različne načine omogoča lažje in bolj kakovostno življenje oseb, katerih »glasu« sicer ne bi mogli slišati.
Vse zgoraj omenjeno je v času zgodovine prinašalo nove načine sporazumevanja in posredovanja informacij ob uporabi tehnologije. Sčasoma so se načini komuniciranja na daljavo implementirali tudi v terapevtske pristope. Logopedi in surdopedagogi danes uporabljajo modele telekomunikacije preko izvajanja video konferenc, tehnologije za učenje na daljavo in drugih pripadajočih telekomunikacijskih sistemov za zagotavljanje diagnostičnih in terapevtskih pristopov osebam z govornimi in/ali jezikovnimi motnjami ali osebam z izgubo sluha (Houston idr., 2014). Razvoj internetne mreže, ki je medsebojno povezala celoten svet, je postavil temelje za spremembe tradicionalnih terapij in nakazal na možnost zagotavljanja terapij tudi na daljavo (prav tam).
6 4. TELEREHABILITACIJA
Po statističnih podatkih je bilo v januarju leta 2020 4,54 milijarde aktivnih uporabnikov interneta, kar predstavlja 59 % globalne populacije (Statista, 2020). Znaten porast razvoja tehnologije in lažja dostopnost do tehnološke opreme se kažeta tudi pri uvajanju sprememb v logopedskih in surdopedagoških terapijah (Theodorus, 2008). Na te spremembe po mnenju Theodorus (2008) vplivajo tudi ljudje, ki skoraj na vsakem koraku življenja uporabljajo digitalno tehnologijo in enako pričakujejo tudi v zdravstvenih storitvah. Počasi, a vidno tradicionalne logopedske in surdopedagoške terapije pridobivajo novo podobo z alternativnimi načini terapije.
Za zagotavljanje rehabilitacijskih storitev na daljavo z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), pri čemer sta ponudnik storitve in njen uporabnik med seboj krajevno in/ali časovno ločena, se uporablja termin telerehabilitacija (ASHA, 2005a).
Po navajanju ASHE (angl. American Speech-Language-Hearing Association) se telerehabilitacija v logopedski ali surdopedagoški terapiji lahko uporablja na ravni ocenjevanja, intervencije in/ali posvetovanja (prav tam). Brennan idr. (2010) izpostavljajo, da termin telerehabiliacija vključuje vrsto rehabilitacijskih in habilitacijskih storitev. Te vključujejo ocenjevanje, spremljanje, preprečevanje, intervencijo, nadzor, izobraževanje, posvetovanje in svetovanje. Telerehabilitacijske storitve zagotavljajo dostop do terapije tako odraslim kot tudi otrokom in vključujejo vrsto strokovnjakov, ki so lahko vključeni v tovrstno izvajanje terapije.
To so fizioterapevti, logopedi, delovni terapevti, avdiologi, medicinske sestre, učitelji, psihologi in dietetiki (Brennan idr., 2010). V izvajanje telerehabilitacije so poleg klienta lahko vključeni tudi svojci in skrbniki (prav tam).
Čeprav lahko telerehabilitacija vključuje vrsto rehabilitacijskih in habilitacijskih storitev, Brennan idr. (2010) poudarjajo, da vključuje predvsem diagnostiko in zdravljenje, ki jih zagotavljajo različne med seboj povezane zdravstvene stroke (logopedija, avdiologija, fizioterapija in delovna terapija). Znotraj posameznih vej zdravstvene stroke avtorji razdelajo splošen pojem telerehabilitacije v poimenovanje »tele-terapije« glede na specifičnost terapije in strokovnjaka, ki jo izvaja (na primer: »tele-intervencija« je poimenovanje za intervencijsko zgodnjo obravnavo malčkov in otrok) (Behl idr., 2012). Omenjeni termini niso zakonsko definirani, zato jih vsak izvajalec tovrstne terapije uporablja glede na lastno preferenco (Baker in Bufka, 2011). V Ameriki zato v splošnem uporabljajo termin »telepractice«, ki ga je podalo Ameriško združenje logopedov in avdiologov (ASHA, 2005a). Ameriško združenje za telemedicino (American Telemedicine Association – ATA) pojem telerehabilitacija priznava kot specializiran termin, ki združuje tako habilitacijske kot tudi rehabilitacijske storitve.
Telepraktika, teleavdiologija, tele-govor in govorna tele-terapija tako spadajo pod kroven izraz telerehabilitacija (Grillo, 2018). Za namen tega magistrskega dela se bo za lažje razumevanje uporabljal termin telerehabilitacija. Telepraktične storitve v logopediji se lahko izvajajo kjerkoli, če so le v skladu z nacionalnimi, državnimi, institucionalnimi in strokovnimi predpisi (Grillo, 2018).
7
TELEPRAKTIČNI PRISTOPI V LOGOPEDSKI TERAPIJI
Telepraktične storitve lahko potekajo na različne načine, zato ločimo tri različne vrste telerehabilitacijskih pristopov: sinhroni, asinhroni in hibridni pristop (Grillo, 2018). Pristope ločimo glede na interakcijo s klientom, ki lahko poteka v realnem času ali pa ne.
Sinhroni pristop vključuje interakcijo s klientom v realnem času, kar lahko dosežemo z uporabo avdio/video povezav in spletnih konferenc. Slednje lahko vključujejo več kot enega klienta, če so vsi klienti deležni optimalne rehabilitacije glede na njihovo oviranost in potrebe (prav tam).
Sinhrona komunikacija je primerljiva z neposredno komunikacijo, le da ta pri telerehabilitaciji poteka v virtualnem okolju.
Asinhroni pristop vključuje shranjevanje podatkov, do katerih lahko dostopata klient in terapevt v odsotnosti interakcije v realnem času. Takšne informacije lahko vključujejo glasovne posnetke klientov, zvočne ali video primere, ki kažejo cilj terapije, dnevne urnike vadbe, dnevnike za vokalno higieno, oceno akustičnih, aerodinamičnih ali perceptivnih meritev (prav tam).
Hibridni pristop lahko vključuje kombinacijo sinhronega in asinhronega pristopa. Dodatno lahko hibridni pristop vključuje tudi kombinacijo telerehabilitacije in osebnega pristopa v terapiji (prav tam).
Kakšen pristop bomo med terapijo uporabili, je odvisno od tega, za kateri del terapije gre (diagnostika, ocenjevanje, terapija ali vzdrževanje stanja). Sinhroni pristop uporabimo v primeru, ko je nujno, da klienta opazujemo in ocenjujemo njegove govorne-jezikovne sposobnosti, medtem ko lahko asinhroni pristop uporabljamo, ko so klientu vaje že znane in jih lahko uporabi brez nadzora terapevta (Grillo, 2018).
5. DOSEDANJE RAZISKAVE S PODROČJA TELEREHABILITACIJE V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI PO SVETU
Koristi telerehabilitacije v logopediji in surdopedagogiki z uporabo v praksi vedno bolj izstopajo. Telerehabilitacija v logopediji in surdopedagogiki zagotavlja večjo dostopnost logopedskih in surdopedagoških storitev, izboljšuje dostopnost logopedskih storitev za osebe z jezikovno in kulturno raznolikostjo, poveča enostavnost sodelovanja multidisciplinarnih timov ter prihrani potovalni čas z zmanjšanjem stroškov klienta (Grillo, 2018). Poleg tega lahko telerehabilitacija omogoča večjo kvaliteto rehabilitacijskih storitev (prav tam).
Telerehabilitacija namreč poteka v klientu znanem okolju, v katerem komunicira na dnevni ravni (McCue idr., 2010). Telerehabilitacija v logopedski in surdopedagoški terapiji dosega vse več uporabnikov; vedno bolj narašča tudi zanimanje o učinkih telerehabilitacije na klientov napredek. Z naraščanjem uporabe telerehabilitacije narašča tudi število raziskav, vendar raziskovalci opozarjajo na trenutne pomanjkljivosti le-teh. Nekatere študije so se osredotočile na terapevtske pristope telerehabilitacije, druge pa na ocenjevalne pristope. Več študij je bilo izvedenih na odrasli populaciji, manj pa na otroški. Želja mnogih raziskovalcev je, da se
8
oblikujejo raziskave z bolj natančnimi metodologijami, saj dosedanje raziskave ne dosegajo visoke stopnje dokazov o učinkovitosti telerehabilitacije. Med drugim bi si želeli večje vzorce raziskave, natančnejše statistične analize in naključno razporejanje udeležencev v terapevtske skupine (Stredler-Brown, 2014).
Obstaja vedno več dokazov, da je logopedska terapija pri otrocih s pomočjo telerehabilitacije, izvedljiva in sprejemljiva za kliente (Lincoln idr., 2014). Vse več je tudi dokazov, da je telerehabilitacija enako učinkovita pri zagotavljanju kvalitetnih storitev kot tradicionalna logopedska terapija, tako za diagnostiko kot tudi intervencijo (Bridgman, 2014). Avtorji poudarjajo, da se je večina do sedaj izvedenih raziskav osredotočala na strukturirane programe ocenjevanja, kot je Lindcombe program pri otrocih, ki jecljajo (prav tam). Pomanjkljivost teh raziskav je, da se niso osredotočile na manj strukturirane oblike intervencije, kot je terapija, osnovana na igri, ki je zelo pogosta in uporabljena v logopedskih terapijah (Freckamn idr., 2017). Kljub naraščanju pozitivnih rezultatov v prid telerehabilitacije logopedi redko uporabljajo telerehabilitacijo kot model zagotavljanja storitev (prav tam).
Z dosedanjimi raziskavami so mnogi raziskovalci dokazali, da je kvaliteta telerehabilitacijskih storitev v primerjavi s tradicionalno rehabilitacijo (angl. face to face) povsem primerljiva (Zhou idr., 2020; Tousignant idr., 2018; Behl idr., 2017; Pullins in Grogan-Johnson 2017;
Theodorus, 2012; Sicotte idr., 2013; Constantinescu idr., 2009; Waite idr., 2006; Wilson idr., 2003). Primerjali so rehabilitacijo oseb s pridobljenimi nevrogenimi komunikacijskimi motnjami, motnjami v fluentnosti govora, glasovnimi motnjami, disfagijo ter motnjami govora in jezika pri otrocih (Mashima in Doarn, 2008). Raziskave s področja telerehabilitacije bodo predstavljene ločeno glede na patologijo govorno-jezikovne motnje. Logopedska terapija se namreč zelo razlikuje glede na vrsto govorno-jezikovne in komunikacijske motnje, saj vpliva na potek logopedske terapije. Zato so tudi izsledki raziskav s področja telerehabilitacije v nadaljevanju ločeni po podpoglavjih glede na patologijo govorno-jezikovne motnje.
Čeprav je bil prvotni namen telerehabilitacije izboljšanje dostopnosti logopedskih in surdopedagoških terapij v ruralnih območjih, Theodorus (2011), avstralska raziskovalka telerehabilitacije, podpira uporabo telerehabilitacije ne samo v ruralnih in primestnih območjih, temveč tudi v urbanih okoljih. Tako v ruralnih kot tudi urbanih okoljih se osebe, ki potrebujejo logopedsko ali surdopedagoško terapijo, srečujejo z ovirami (Theodorus, 2011).
Nekateri faktorji, ki omejujejo dostop do logopedskih terapij, so po podatkih raziskovalcev mobilnost klienta, finančne omejitve (stroški prevoza) neprilagodljivi urniki dela in pomanjkljiva podpora družine (prav tam).
Raziskave s področja telerehabilitacije segajo skoraj po vsem svetu. Logopedi in surdopedagogi v Avstraliji, Kanadi, na Irskem, v Grčiji, na Švedskem, Japonskem, v Združenih držav Amerike in Združenem kraljestvu raziskujejo možnosti uporabe telerehabilitacije za diagnozo, ocenjevanje in terapijo pri osebah s komunikacijskimi motnjami ter motnjami požiranja, ki sicer logopedske terapije ne bi bili deležni (Mashima in Doarn, 2008). Raziskave torej vključujejo večino najpogostejših komunikacijskih motenj odraslih in otrok, vključujoč nevrogene komunikacijske motnje (dizartrija, afazija, apraksija), glasovne motnje, jecljanje,
9
artikulacijske motnje, jezikovne motnje pri otrocih ter funkcionalnost komunikacije po larigektomiji (Theodorus, 2012).
Raziskave na področju telerehabilitacije potekajo že približno tri desetletja. Največ raziskav v zvezi s telerehabilitacijo je bilo opravljenih na področju zdravstvene dejavnosti, nekoliko manj pa na področju šolstva (prav tam).
Prelet raziskav s področja telerehabilitacije v logopediji in surdopedagogiki je opisan v nadaljevanju. Opisane so raziskave na področju nevrogenih motenj komunikacije (dizatrija, Parkinsonova bolezen, afazija, disfagija in laringektomija), motenj fluentnosti, govorno- jezikovnih motenj pri otroški populaciji ter na področju surdopedagoške terapije in pri osebah z izgubo sluha. Omenjene raziskave so na koncu tega poglavja predstavljene ločeno v tabeli 1, ki omogoča sistematičen pregled vseh omenjenih raziskav.
NEVROGENE MOTNJE KOMUNIKACIJE
Logopedi so modele telerehabilitacije uporabili pri rehabilitaciji oseb z afazijo, dizartrijo, apraksijo, kognitivno-komunikacijsko motnjo, cerebrovaskularno demenco, travmatično poškodbo možganov, Parkinsonovo boleznijo, cerebralno paralizo in multiplo sklerozo (Mashima in Doarn, 2008). Prve aplikacije telekomunikacijskih storitev v logopedske terapije so se osredotočale na diagnozo in terapijo nevrogenih motenj komunikacije. Z letom 1987 so raziskovalci na Mayo kliniki pričeli z izvajanjem telerehabilitacijskih svetovanj za osebe s komunikacijskimi motnjami; dizartrijo, afazijo, apraksijo in kognitivno-komunikacijsko motnjo. Raziskovalci so ugotovili, da je telerehabilitacija primeren način zagotavljanja logopedskih terapij. Izpostavili so, da je telerehabilitacija natančna v identificiranju različnih pridobljenih nevrogenih in psihogenih govorno-jezikovnih motenj (Mashima in Doarn, 2008).
V letu 1992 so strokovnjaki v Medicinskem centru za veterane v Martinezu v Kaliforniji izvedli simulacijsko študijo, v kateri so primerjali pogoje tradicionalne terapije s pogoji pri ocenjevanju in diagnostiki afazije, apraksije, dizartrije in demence na daljavo. V raziskavi so sodelovali trije logopedi in 72 klientov. Vsak izmed logopedov je s pomočjo standardiziranih testov postavil diagnozo za posameznega klienta. Logopedi so diagnostiko opravljali na različne načine – kot tradicionalno diagnostiko (v živo), preko računalniško vodenega videa preko telefona in preko televizorja v sobi, ki je bila pripravljena kot simulacija rehabilitacije na daljavo. Rezultati v ocenjevanju in diagnostiki so se skladali v 93 % do 94 % med obema načinoma ocenjevanja in diagnosticiranja. Največje ujemanje so raziskovalci ugotovili pri ocenjevanju in diagnozi afazije (96 – 99 %), medtem ko so najmanjše ujemanje ugotovili pri ocenjevanju in diagnozi demence (88 – 89 %) (Wertz idr., 1992). To so bile nekatere izmed prvih raziskav, ki so raziskovale aplikacijo telerehabilitacije pri terapiji oseb z nevrogenimi motnjami komunikacije. Po tem obdobju je nastajalo vedno več raziskav o uporabi telerehabilitacije pri bolnikih z nevrogenimi pridobljenimi komunikacijskimi motnjami.
10 5.1.1. DIZARTRIJA
Med drugimi raziskavami so terapevti v Avstraliji izvedli pilotsko študijo z 19 udeleženci z diagnozo dizartrije, starimi med 18 in 78 let. Vsi udeleženci so imeli postavljeno diagnozo dizatrije že pred izvedbo pilotske študije. Rezultati so pokazali na možne zanesljive ocene motoričnih motenj govora preko interneta pri odraslih s pridobljenimi nevrološkimi primanjkljaji ob možnosti dodatnih tehnoloških izboljšav in protokolov za tovrstno ocenjevanje. Raziskovalci predlagajo avtomatizacijo mehanizma za shranjevanje in posredovanje avdio in video posnetkov med obema stranema (na fizičnem mestu in na oddaljenem kraju) ter omogočanje prilagajanja in pozicioniranja spletne kamere na daljavo (Hill idr., 2006).
Clark idr. (2002) so spremljali bolnico po kapi, ki je bila deležna 62 terapij preko telerehabilitacije. Klientkino stanje je bilo vodeno s pomočjo »Functional communication measure« (FCM) (ASHA, 2003). Diagnostika je bila izvedena pred in po končani terapiji.
Klientkino stanje se je izboljšalo na vseh parametrih omenjenega testa (prav tam).
Hill idr. (2009) so ocenjevali 24 oseb z dizatrijo s pomočjo telerehabilitacijskih storitev.
Raziskovalci so ugotovili, da je ocena dizartrije z uporabo telerehabilitacije izvedljiva in da poda ustrezne rezultate ocenjevanja.
5.1.2. PARKINSONOVA BOLEZEN
Več raziskovalcev je ugotavljalo izvedljivost in veljavnost Silvermanove glasovne terapije ob uporabi telerehabilitacije pri osebah s Parkinsonovo boleznijo (Constantinescu, 2011; Howell idr., 2009; Mashima idr., 2008; Theodoros idr., 2006). Udeleženci Howellove raziskave (2009) so kazali napredek na področju fonacije, branja in vsakdanje komunikacije. Theodoros (2006) je ugotovila, da vseh deset oseb s Parkinsonovo boleznijo kaže izboljšanje na nivoju podaljšanja samoglasnikov, branja, vsakdanje komunikacije ter razpona glasu. Ostali raziskovalci so ugotavljali podobno in dokazali primerljivost tradicionalne logopedske terapije ter telerehabilitacije (Houston idr., 2014). Constantinescu idr. (2011) so ugotovili tudi visoko zadovoljstvo klienta s terapijo na domu in s splošno video in avdio kvaliteto. V terapiji je sodeloval samo en udeleženec z diagnozo idiopatske Parkinsonove bolezni (prav tam).
5.1.3. AFAZIJA
Weidner in Lowman (2020) sta ob pregledu 125 raziskav s področja telerehabilitacije v logopedski terapiji pri odrasli populaciji ugotovila, da se je skoraj polovica (48 %) raziskav osredotočala na raziskovanje učinkovitosti telerehabilitacije pri osebah z afazijo.
Tousignant idr. (2018) so raziskovali zadovoljstvo oseb z afazijo po možganski kapi s telerehabilitacijskimi storitvami, preko katerih so izvajali logopedsko terapijo. Pri osebah z afazijo po možganski kapi se logopedska terapija prične že v akutni fazi, ko je klient hospitaliziran v bolnišnici. Nadaljuje se v sklopu intenzivnega rehabilitacijskega programa in konča na domu v okviru rehabilitacije v domačem okolju (Tousignant idr., 2018).
11
Raziskovalci so opozorili na zmanjšan dostop logopedskih terapij v Kanadi. V letu 2014 je bilo le 16 % Kanadčanov po možganski kapi deležnih logopedskih terapij; od tega jih je bilo zgolj 50 % vključenih v rehabilitacijo v obdobju dveh tednov po možganski kapi. Zaradi ovir pri dostopu do logopedskih terapij za osebe z afazijo veliko ljudi ni prejelo optimalne rehabilitacije. Dostop do logopedskih terapij je tako mogoč le z alternativnimi načini terapije.
S tem namenom se je uporaba telerehabilitacije v logopedskih terapijah vedno bolj uveljavljala (Tousignant idr., 2018).
Zhou idr. (2020) izpostavljajo nedavna spoznanja o vključitvi kognitivnega treninga k terapiji za osebe z afazijo. Govorno-jezikovne motnje pogosto spremljajo tudi deficiti na področju neverbalnih kognitivnih sposobnosti, kar vključuje motnje izvršilnih funkcij, pozornosti in pomnjenja. Nekateri avtorji (Geranmayeh idr., 2014) poudarjajo, da lahko spodbujanje neverbalnih kognitivnih sposobnosti pozitivno učinkuje tudi na razvoj jezikovnih spretnosti.
Pei idr. (2015) so izvedli študijo, v kateri so ugotovili, da je trening pozornosti izboljšal semantične sposobnosti klientov, medtem ko so fonološke sposobnosti ostale nespremenjene.
Zhou idr. (2020) so v študiji raziskovali učinkovitost rehabilitacije na daljavo, ki je vključevala kombinacijo govorno-jezikovne terapije in kognitivnega treninga pri osebah z afazijo.
Sodelujoče v študiji so razdelili v štiri skupine. V splošnem so kliente razdelili na hospitalizirane bolnike in bolnike, ki so bili iz bolnišnice že odpuščeni v domačo oskrbo. V vsaki skupini sta bili dve podskupini; ena podskupina je bila deležna kombinacije govorno- jezikovne terapije s kognitivnim treningom na daljavo, druga pa je prejemala tradicionalno govorno-jezikovno terapijo dvakrat dnevno. Rezultati nakazujejo na uspešnost terapije na daljavo za obe skupini klientov (hospitalizirane in odpuščene iz bolnišnice). Ugotovili so, da je bilo izvajanje kombinirane terapije na daljavo bolj učinkovito kot izvajanje tradicionalne terapije. S študijo so dokazali tudi, da lahko kombinacija govorno-jezikovne terapije s kognitivnim treningom prinaša pozitivne rezultate na vseh področjih jezika (Zhou idr., 2020).
Telerehabilitacija se je prvotno začela uporabljati za oceno govorno-jezikovnih sposobnosti oseb s pridobljeno afazijo na daljavo. Nedavna študija dodaja argumente o pozitivnem vplivu telerehabilitacije pri terapiji klientov z diagnozo afazije. Multimodalna jezikovna terapija preko uporabe sinhrone telerehabilitacije je rezultirala v pozitivnih učinkih na funkcionalno komunikacijo pri osebah s kronično afazijo. Z rezultati so ugotovili tudi, da ima velik vpliv na rezultate terapije zadovoljstvo klienta z obliko in načinom rehabilitacije. Zadovoljstvo klienta pripomore k večjemu vložku in sodelovanju v aktivnostih, k izboljšanju kvalitete življenja klienta ter k ponovni izbiri strokovnega delavca oz. ustanove za nudenje rehabilitacije (Tousignant idr., 2018). Zadovoljstvo klientov z nudenjem telerehabilitacije je ugotavljala že Molini-Avejonas (2015). Izboljšanje kvalitete prejetih logopedskih storitev in splošno zadovoljstvo klientov s telerehabilitacijo so bile glavne ugotovitve, ki jih je opisala Molini- Avejonas (2015) skozi sistematičen pregled raziskav s področja telerehabilitacije v logopediji.
Starši otrok, vključenih v logopedsko terapijo na daljavo, so bili bolj ali enako zadovoljni s telerehabilitacijo kot s tradicionalno logopedsko terapijo. Molini-Avejonas (2015) omenja tudi zadovoljstvo staršev z vključenostjo in interakcijo otrok z logopedom v času telerehabilitacije.
12
Ugotovitve glede zadovoljstva odraslih klientov s telerehabilitacijo kažejo na primernost tovrstnega načina terapije. Klienti so opisali, da telerehabilitacija omogoča lažji in boljši dostop do logopedskih storitev (Molini-Avejonas, 2015).
Tousignant idr. (2018) so v študiji ugotavljali zadovoljstvo oseb z afazijo z uporabo telerehabilitacije. Raziskovana populacija je vključevala osebe nad 18 let s kronično obliko pridobljene afazije. Možganska kap se je pri vseh udeležencih raziskave pojavila vsaj eno leto pred opravljanjem raziskave, da bi se izključila kakršnakoli verjetnost spontane rehabilitacije.
Udeleženci so bili deležni logopedske terapije preko telerehabilitacije v obdobju treh tednov;
vsak teden so izvedli tri terapije na daljavo. Izmenično so terapije nudili trije različni logopedi.
Po tritedenskem izvajanju telerehabilitacije so raziskovalci preverjali zadovoljstvo klientov z uporabo telerehabilitacijskih storitev. Vprašalnik zadovoljstva s telerehabilitacijo je vključeval petstopenjsko Likertovo lestvico. Pri ugotavljanju zadovoljstva klientov so upoštevali tri ključne dejavnike: zadovoljstvo z odnosom do logopeda, zadovoljstvo s prejetimi storitvami ter zadovoljstvo s splošno zdravstveno organizacijo. Rezultati so pokazali, da je zadovoljstvo udeležencev s prejetimi storitvami odlično s povprečno oceno 70/75 (93 %). Za merjenje zadovoljstva je bil uporabljen vprašalnik o zadovoljstvu s telemedicino (angl. Telemedicine Satisfaction Questionnaire). Udeleženci so bili mnenja, da je stik s terapevtom zelo dober, čeprav ni potekal na tradicionalen način. Pozitivno so ocenili tudi dejstvo, da terapija ni zahtevala nobenega prevoza do lokacije izvajanja terapije, ampak so lahko terapijo izvedli kar doma. Skoraj vsi udeleženci raziskave (18 od 20), bi telerehabilitacijo priporočali prijatelju ali družinskemu članu. Ugotovili so, da se s starostjo znižuje zadovoljstvo s telerehabilitacijo, vendar ne v tolikšni meri, da bi pomenilo nezadovoljstvo s tovrstno terapijo (Tousignant idr., 2018).
5.1.4. DISFAGIJA IN LARINGEKTOMIJA
Čeprav je zagotavljanje terapije preko telerehabilitacije sodeč po znanstvenih spoznanjih mogoče pri večini komunikacijskih motenj, Theodorus (2012) izpostavi pomislek o terapiji na daljavo oseb z disfagijo in laringektomijo. Kljub temu so se nekatere študije lotile reševanja pomislekov o nudenju telerehabilitacije pri omenjeni patologiji.
Myers (2005) je poročal o uspešni uporabi videokonference za zagotavljanje govorne rehabilitacije in psihosocialne podpore enemu klientu po laringektomiji in drugemu po radikalni kemoterapiji, ki je živel na podeželju. Z videokonferenčno povezavo so zagotovili tudi lažje izobraževanje svojcev o terapiji. Telepraktične storitve so se izvajale s pomočjo lokalne medicinske sestre, ki je preko videokonference klientu odstranila in ponovno vstavila glasovno protezo (prav tam).
Do danes je bil beležen en poizkus opravljanja videofluoroskopije za ocenjevanje požiranja v realnem času preko interneta. Perlman in Witthawaskul (2003, v Theodorus, 2012) sta opisala postopek, v katerem je bil računalnik povezan s fluoroskopom; video povezava je bila povezana z računalnikom logopeda. Slike so bile uspešno posnete v realnem času s časovnim
13
zamikov 3-5 sekund. Kljub uspešnosti ta aplikacija še ni znanstveno potrjena pri osebah z motnjami požiranja (Theodorus, 2012).
MOTNJE FLUENTNOSTI
Mashima in Doarn (2008) izpostavljata, da je telerehabilitacija še posebej koristna pri terapiji motenj fluentnosti, saj je specializiranih centrov za terapijo jecljanja zelo malo; poleg tega je potrebno dolgotrajno spremljanje klienta za vzdrževanje doseženega stanja. Učinkovita terapija pri zagotavljanju zgodnje obravnave otrok z jecljanjem je Lindcombe Program (še posebej pogosto uporabljena v Avstraliji). Kljub učinkovitosti omenjenega programa veliko otrok iz oddaljenih območij Avstralije nima dostopa do terapije. Prednost programa je ta, da ga poleg logopeda izvajajo tudi starši doma in je zato zlahka prilagodljiv v telerehabilitacijsko različico (prav tam). Dosedanje raziskave glede telerehabilitacije pri terapiji jecljanja izhajajo iz Avstralskega raziskovalnega centra za jecljanje v Sydneyu. Wilson, Onslow in Lincoln (2004) so tam razvili program za izvajanje terapij jecljanja preko uporabe telepraktičnih storitev. Pri petih otrocih, starih med 3. in 5. let, so uporabili Lincombe program za terapijo jecljanja. Telerehabilitacija je potekala preko telefonske povezave. Beležili so pozitivne rezultate telerehabilitacije, saj se je odstotek izjecljanih zlogov zmanjšal za 2 % za 4 od 5 otrok, ki so bili vključeni v terapijo. Raziskovalci so ugotovili, da je izvajanje terapije preko telefona zahtevalo več časa v primerjavi s standardno terapijo jecljanja. Podali so predlog za izvajanje tovrstne terapije v prihodnosti preko videokonference (Theodorus, 2012).
Sicotte idr. (2013) so spremljali študente iz Montreala (Kanada) z diagnozo jecljanja. Vsak izmed študentov se je skupaj s starši udeležil dveh enournih terapij. Analiza tekočnosti govora je bila izvedena z merjenjem deleža jecljajočih zlogov. Delež jecljajočih zlogov je bil odvisna spremenljivka. Za zbiranje teh informacij so terapije snemali. Videoposnetke so pridobili dvakrat pred začetkom terapije in dvakrat po koncu terapije ter trikrat med vzdrževanjem stanja po končani terapiji. Kot zadovoljiv cilj so beležili, če je bil delež jecljajočih zlogov pod 50 %.
Pred začetkom terapije je bil delež jecljajočih zlogov pri študentih v razponu med 13 % in 36 %. Po terapiji se je omenjeni delež zmanjšal od 2 % do 26 %. Po koncu vzdrževanja terapije je bil razpon od 4 % do 32 %. Generalno gledano je bilo jecljanje pri študentih zmanjšano za 52 % (Stredler-Brown, 2014).
Freckmann idr. (2017) opozarjajo, da so se dosedanje raziskave osredotočale predvsem na uporabo že strukturiranih programov (npr. Lindcombe program) v intervenciji otroškega jecljanja. Ta program so preizkusili v virtualni različici preko telerehabilitacije (Bridgman, 2014). Kot pomanjkljivost Freckmann idr. (2017) izpostavijo, da so se raziskovalci premalo osredotočali na nestrukturirane programe, kot je na primer terapija v obliki igre, saj so takšne metode dela zelo uporabljene v logopedski terapiji.
14
GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE PRI OTROCIH
Nekaj študij je prispevalo rezultate o učinkovitosti telerehabilitacije pri terapijah govora, jezika, branja in pisanja pri otroški populaciji (Theodorus, 2012). Avtorica izpostavi stališče, da je omejeno število raziskav s področja otroške populacije nekoliko presenetljivo, saj terapija govorno-jezikovnih motenj pri otrocih predstavlja proporcionalno velik delež logopedskih terapij (Theodorus, 2012).
Mashima in Doarn (2008) poudarjata, da se krepi vse večje zavedanje po zgodnjem prepoznavanju in obravnavi otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. Otroci z govorno- jezikovnimi motnjami, ki živijo v oddaljenih, primestnih krajih, so lahko prikrajšani zaradi oteženega dostopa do logopedskih terapij (Mashima in Doarn, 2008). Forducey (2006) je tako podprla uporabo telerehabilitacije kot učinkovite metode pri delu s šolskimi otroki. V svoji raziskavi je spremljala šolskega otroka z govorno-jezikovno motnjo in naglušnostjo v Oklahomi. Program telerehabilitacije je vključeval dvostransko interaktivno videokonferenco.
Omenjeni program (angl. Speech TeleTherapy) je bil s strani Ministrstva za šolstvo priznan kot alternativna možnost logopedskim terapijam za otroke iz ruralnih in oddaljenih območij (Stredler-Brown, 2014).
Zgodnja obravnava otrok z govorno-jezikovnimi motnjami lahko po mnenju Mashima in Doarn (2008) zmanjša negativne posledice teh primanjkljajev na akademske sposobnosti otroka. Rezultati pilotske študije v Avstraliji so pokazali, da ima ocenjevanje govorno- jezikovnih sposobnosti s pomočjo videokonference potencial za zagotavljanje klinično zanesljive metode za ocenjevanje govorno-jezikovnih motenj pri otrocih. V Belfastu logopedi zagotavljajo terapijo za predšolske otroke preko avdiovizualnega vmesnika in računalnika (prav tam).
Nedavno so raziskovalci za terapijo artikulacijskih motenj pri šolskih otrocih izpostavili izvajanje kratkih, intenzivnih obdobij intervencije. Ti modeli intervencije naj bi trajali od 5 do 30 minut, pet dni v tednu, v obdobju od dveh tednov do celotnega šolskega leta. V tem obdobju naj bi bilo pričakovano, da otrok tarčni glas ob pomoči in podpori logopeda ponovi 100 ali večkrat (Ridley, 2007). V povezavi z učinkovito in uspešno terapijo artikulacijskih motenj pri otrocih Pullins in Grogan-Johnson (2017) izpostavita, da mora logoped, ki deluje v šolstvu, upoštevati vključenost otroka v splošen proces učenja in posledice, ki jih prinaša logopedska terapija z otrokom zunaj učilnice izvajanja pouka. Čas, ki ga otrok preživi na logopedski terapiji v času pouka, lahko povzroča tudi težave pri razumevanju in sledenju redni učni snovi.
Zaradi omenjenih ovir pri izvajanju intenzivne logopedske terapije v času pouka sta Pullins in Grogan-Johnson (2017) izvedli raziskavo, kjer so visoko intenzivne logopedske terapije zagotovili preko telerehabilitacije. Terapija na daljavo je bila izvedena petkrat tedensko po 6 minut dnevno. Otroci, ki so sodelovali v raziskavi, so imeli samo težave na področju artikulacije brez pridruženih motenj. Skupno je v raziskavi sodelovalo 18 otrok, vključenih v peti razred osnovne šole. Polovica otrok je prejemala logopedsko terapijo enkrat tedensko 30 minut na šoli, druga polovica pa je prejemala šestminutno vsakodnevno logopedsko terapijo na daljavo.
15
Skupno so otroci, ki so terapijo prejemali na šoli, bili deležni 601 minut terapije, medtem ko so otroci na daljavo bili deležni 767 minut terapije. Z rezultati so ugotovili, da so otroci, vključeni v visoko intenzivno terapijo preko telerehabilitacije, dosegli višje rezultate in napredek na področju produkcije in artikulacije tarčnih glasov (Pullins in Grogan-Johnson, 2017).
Tovrstna terapija je lahko logopedom v šolstvu v veliko pomoč, saj lahko z njo premostijo ovire, ki jih prinašajo odsotnost otroka, razne šolske dejavnosti, kontrolne naloge in drugi dnevi, ki v praksi pomenijo izpad logopedske terapije za otroka.
Theodorus (2012) je opisala neobjavljeno študijo raziskovalcev Fairweaher idr. (2004, v Theodorus, 2012), ki so predstavili rezultate ocene govora in jezika pri 13 šolskih otrocih s tradicionalnim načinom ocenjevanja in s pomočjo telerehabilitacije. Oceno govora in jezika so izvedli s standardiziranimi artikulacijskimi in jezikovnimi testi, neformalno oceno oromotoričnih sposobnosti in analizo jezika. Dosegli so 62 % in 92 % ravni ujemanja glede stopnje jezikovne in artikulacijske motnje pri ocenjevanju na tradicionalen način in ocenjevanju s telerehabilitacijo. Ujemanje pri oceni govora in jezika je bilo nižje pri otrocih s težjo artikulacijsko motnjo (prav tam).
Pozitivne rezultate je pokazala tudi študija, kjer je raziskovalka (Waite, 2010) preučevala ocenjevanje govora in jezika na daljavo pri 20 otrocih, starih med 4 in 9 let. Otroci so imeli bodisi sum glede govornega zaostanka, bodisi že podano diagnozo. Generalno gledano je Waite (2010) ugotovila visoko ujemanje med ocenjevanjem na tradicionalen način in ocenjevanjem na daljavo preko spleta. Rezultati so pokazali 91 % ujemanje pri ocenjevanju artikulacije posameznih besed, 100 % ujemanje pri oceni govorne razumljivosti, 91 % ujemanje pri oceni oromotoričnih funkcij, 83 % ujemanje pri ocenjevanju fonoloških procesov, 84 % ujemanje pri natančnosti transkripcije in 68 % ujemanje pri izbiri diagnoze. Raziskovalka je na podlagi dobljenih rezultatov podprla uporabo ocenjevanja govorne produkcije na daljavo pri otrocih (Waite, 2010).
O spodbudnih rezultatih telerehabilitacije pri otroški populaciji so poročali tudi logopedi iz Waldo County splošne bolnišnice v Belfastu. Udeleženci študije so bili predšolski otroci, stari med 3 in 5 let. Imeli so postavljeno diagnozo zmerne do težke govorno-jezikovne motnje; dva izmed otrok sta imela potrjeno diagnozo avtistične motnje. Vsi otroci so bili brez logopedske terapije od pol leta do enega leta. Rezultate so primerjali s skupino otrok z enakimi diagnozami in s podobnimi demografskimi značilnostmi, ki so bili deležni tradicionalne terapije s strani istih terapevtov. Na podlagi rezultatov študije je bilo razvidno, da so otroci, ki so bili deležni telerehabilitacije napredovali hitreje in dosegali več zastavljenih ciljev kot otroci, ki so bili deležni tradicionalne terapije. Logopedska terapija je bila primarno usmerjena v doseganje jezikovnih ciljev, sekundarno pa v artikulacijo. Spremljali so napredovanje otrok na področju artikulacije, razumevanja in govora. Podatke so pridobili s pomočjo funkcionalne komunikacijske lestvice (angl. Functional Communication Measures). Napredek na področju razumevanja in govora je bil pri telerehabilitaciji višji, medtem ko je bil na področju artikulacije napredek pri telerehabilitaciji manjši (Towey, 2012).
16
Sutherland, Trembath in Roberts (2018) so preučevali strokovna spoznanja in raziskave s področja telerehabilitacije pri osebah z motnjo avtističnega spektra. Skupno je v raziskavah sodelovalo 284 posameznikov z avtistično motnjo v razponu starosti od 19. meseca do odrasle dobe. Samo eden izmed udeležencev raziskave je bil deležen telerehabilitacije brez navzočnosti odrasle osebe. S tega vidika je posplošitev na celotno populacijo posameznikov z motnjo avtističnega spektra glede učinkov telerehabilitacije zelo otežena.
Skozi pregled strokovne literature je zelo malo znanega o reakcijah in obnašanju oseb z motnjo avtističnega spektra v terapiji na daljavo. V prihodnosti bi bilo potrebno opraviti več raziskav, ki bi preučevale, kako se obnese telerehabilitacija in kakšne učinke prinaša na govorno- jezikovno komponente oseb z motnjami avtističnega spektra (prav tam).
Mashima in Doarn (2008) sta poročala tudi o študijah, izvedenih v Avstraliji, na Irskem in v Združenih državah Amerike, v katerih je bila telerehabilitacija uporabljena za dosego oddaljenih lokacij in je s tem omogočala dostop terapije otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami. Te študije so ugotovile, da je telerehabilitacija izvedljiva alternativna možnost za zagotavljanje terapije otrokom tako v šolah kot tudi v domačem okolju (prav tam).
5.3.1. IZZIVI SODOBNE LOGOPEDSKE TERAPIJE PRI OTROCIH
Zavedanje, da se je v skoraj stoletju popolnoma spremenil način poučevanja otrok, nas vodi do pomisleka, da se veliko otrok v današnjih dneh uči ob uporabi interaktivnih programov na računalniku. Navdušujoče je razmišljati, kako lahko spletni pristopi klientom omogočijo, da presežejo klinične spretnosti, znanje in vaje utrjevanja, da bi uspeli v svetu, v katerem vedno bolj naraščata komunikacijska in digitalna pismenost. Telerehabilitacijski pristop klientom omogoča logopedske storitve, v katerih je ogromno priložnosti za komunikacijsko učenje in interakcijo preko računalnikov, pametnih telefonov ter virtualnega učenja. Z uporabo spletnih kamer, pametnih telefonov in drugih elektronskih naprav za razvoj pristne govorno-jezikovne terapije telerehabilitacija omogoča klientu popolnoma vključujočo izkušnjo interakcije in pomaga ustvariti samostojno učenje (Gates, 2010).
Danes učitelji in starši otroke označujejo kot »nemotivirane in zdolgočasene«. Prav ti otroci zunaj šolskega okolja ure svojega prostega časa preživijo ob elektronskih napravah. Prensky (2008) nasprotuje označevanju otrok kot nemotiviranih. Namesto tega poudari, da otrokom namesto motivacije primanjkuje inovativnih pristopov, gradiv in multimedijskega podajanja snovi.
Towey (2012) poudarja, da želijo logopedi skozi leta preseči »posploševanje v logopedskih terapijah«. Logopedi se zavedajo potrebe po zagotavljanju primernih izzivov, ki bodo sovpadali z otrokovimi sposobnostmi, razvojem in pripravljenostjo, tj. območjem proksimalnega razvoja (Vygotsky, 1978, v Towey, 2012). Hitro se zgodi, da v terapiji posegamo po igrah in aktivnostih, ki otroku ne predstavljajo dovolj velikega izziva in so zanj prelahke. Današnja klinična digitalna doba omogoča individualizacijo terapevtskih materialov za ustvarjanje avtentičnih osebnih ciljev terapije, ki bodo otroka motivirali in ustvarjali želeno stopnjo zahtevnosti za spodbudno učenje. Christensen idr. (2008) podajo misel, da lahko le tako dosežemo resničen napredek.
17
Ključno je tudi zavedanje, da otroci rastejo v svetu, ki ga definirata tehnologija in digitalna oprema. Prav zato otroci obožujejo interaktivno učenje preko računalnika in video konferenc.
Ob uporabi računalnika so otroci samozavestni in uživajo v igralnih aktivnostih, ki jih omogoča telerehabilitacija (Global Tele-therapy, b. d.). Towey (2012) zagovarja stališče, da se morajo tudi logopedi naučiti digitalnega jezika.
Ta jezik otroci uporabljajo v šolah, v prostem času in za vzpostavljanje socialnih interakcij.
Metaforično poudari, da se morajo logopedi naučiti »surfati po grebenu digitalnega cunamija in tako postanejo pobudniki sprememb« (Towey, 2012).
IZGUBA SLUHA
Avditivni trening je pristop zgodnje intervencije, ki omogoča učenje poslušanja govora in vokaliziranja za otroke z izgubo sluha. Avditivni trening zahteva aktivno participacijo staršev/skrbnikov, ki se učijo, kako razviti otrokov govor preko poslušanja. Otroci, ki so bili deležni tovrstnega treninga so pridobili spretnosti na področju govora in jezika, samopodobe, branja in matematike v skladu z razvojem njihovih slišečih vrstnikov. V državah, kjer so razdalje med primestjem in urbanim okoljem zelo dolge, so nekateri otroci z izgubo sluha prikrajšani za dostop do avditivnih treningov. Alternativna možnost za zagotovitev ustreznih terapij otrokom z izgubo sluha je telerehabilitacija (Constaninescu idr., 2014).
Constaninescu idr. (2014) so izvedli pilotno študijo, v kateri so primerjali napredek na področju jezika pri tradicionalnem avditivnem treningu in avditivnem treningu, ki je potekal na daljavo (telerehabilitacija). Otroci, vključeni v raziskavo, so bili ob rojstvu diagnosticirani z bilateralno izgubo sluha. Udeleženci so bili uporabniki slušnih aparatov in/ali polževih vsadkov. Vsi so bili vključeni v avditivni trening pred 12. mesecem starosti. Skupino otrok, ki je bila deležna avditivnega treninga preko telerehabilitacije, je sestavljalo sedem udeležencev (tri ženskega spola in štiri moškega spola). Štirje otroci so bili uporabniki bilateralnega slušnega aparata;
dva otroka sta bila uporabnika kostno prevodnega slušnega aparata; eden je bil uporabnik bilateralnega polževega vsadka. V povprečju so bili otroci deležni 32 terapij na daljavo.
Kontrolno skupino, ki je bila deležna tradicionalnega avditivnega treninga, je sestavljalo sedem udeležencev (tri ženskega spola in štiri moškega spola). Šest otrok je bilo uporabnikov bilateralnega slušnega aparata; eden je bil uporabnik bilateralnega polževega vsadka. V povprečju so bili deležni 33 terapij avditivnega treninga. Rezultati študije so pokazali podobne jezikovne rezultate pri obeh skupinah otrok. Z rezultati niso ugotovili statistično pomembnih razlik med obema raziskovanima skupinama otrok. Ugotovitve podpirajo uporabo telerehabilitacije kot načina zagotavljanja avditivnega treninga na daljavo (Constaninescu idr., 2014).
Behl idr. (2017) so s primerjavo kontrolne in eksperimentalne skupine otrok z izgubo sluha prav tako prišli do spodbudnih rezultatov glede uporabe telerehabilitacije. Prva skupina otrok je bila deležna terapije v živo, druga skupina pa je bila deležna terapije preko telerehabilitacije.
V povprečju sta obe skupini otrok dosegli podobne rezultate na področju govora in jezika; pri tem so imeli otroci v drugi skupini rahlo višje rezultate na jezikovnem področju in na področju avditivnih sposobnosti.
