STALIŠČA LOGOPEDOV IN SURDOPEDAGOGOV GLEDE

Kljub vedno večji uporabi telerehabilitacije kot alternativnega načina nudenja logopedskih terapij je vedenje o rezultatih in zadovoljstvu z uporabo telerehabilitacije še zmeraj omejeno (Mashima in Doarn, 2008). Potrebnih je več raziskav, ki bodo pričale o enakovredni kvaliteti telerehabilitacijskih ter tradicionalnih logopedskih storitev.

Logopedi, vključeni v raziskave, poročajo o pozitivnih stališčih glede uporabe telerehabilitacije kljub začetnim dvomom. Mashima in Doarn (2008), kakor tudi ASHA (2005a), opozarjajo, da je ključen dejavnik za splošno sprejemanje in uporabo telerehabilitacije zadovoljstvo terapevta s tovrstnimi storitvami (ASHA, 2005a; Mashima in Doarn, 2008).

Raziskovalci so poročali tudi o študijah, izvedenih v Avstraliji, na Irskem, v Združenih državah Amerike, v katerih je bila telerehabilitacija uporabljena za dosego oddaljenih lokacij in je s tem omogočala dostop terapije otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami. Mashima in Doarn (2008) priporočata nadaljnje raziskave in izpostavljata potrebo po razvoju standardov ter smernic za nudenje telerehabilitacijskih storitev v logopedskih terapijah. Forducey (2006), Grogan-Johnson (2009), Juenger (2009) in Scheideman-Miller (2002) podpirajo uporabo telerehabilitacije v šolskem prostoru, vendar se ne osredotočajo na znanje, stališča ter prepričanja logopedov o uporabi telerehabilitacijskih storitev.

Znanje o tem, kako logopedi dojemajo ali celo uporabljajo telerehabilitacijo v logopedskih terapijah, bi lahko pripomoglo stroki pri določanju in definiranju načinov zagotavljanja kakovostnih telerehabilitacijskih storitev. S tem bi zagotovili izpolnjevanje potreb klientov (ASHA, 2005a). Informacije o težavah (kakor tudi njihovih rešitvah) bi lahko pomagale drugim strokovnim delavcem, ki želijo uporabiti telerehabilitacijske storitve za populacijo, ki jim je dostop do storitev zelo omejen.

Študija, opravljena v Maleziji, je ugotavljala stališča avdiologov do uporabe teleavdiologije v praksi. Polovica avdiologov je mnenja, da ima telerehabilitacija pozitivne učinke na kvaliteto storitev, dostopnost in strokovnost terapij. Druga polovica avdiologov ni bila prepričana o stališčih glede telerehabilitacije ali pa se z uporabo ni strinjala. Raziskovalci so mnenja, da bi zagotavljanje izobraževanj o uporabi teleavdiologije povečalo samozavest in zaupanje do teleavdiologije (Nor Bin Rashid idr., 2019).

ASHA (2005a) poudarja, da je za zagotavljanje kakovostnih telerehabilitacijskih storitev potrebno znanje o tem, kako logopedi dojemajo telerehabilitacijo. Pitt (2017) je raziskovala stališča in izkušnje logopedov, ki so bili vključeni v nudenje logopedske terapije preko spleta osebam z afazijo. Omenjen program se imenuje Telerehabilitacijska skupina za intervencijo pri afaziji (angl. Telerehabilitation Group Aphasia Intervention and Networking oz.

TeleGAIN). Mnenje logopedov o nudenju tovrstne terapije je bilo pridobljeno s polstrukturiranimi intervjuji. Odgovori logopedov so pokazali, da so izkušnje logopedov z nudenjem TeleGAIN terapije zelo pozitivne; terapijo so ocenili kot »vredno in izvedljivo«.

26

Logopedi so med izvajanjem terapije razvili vrsto strategij za premagovanje ovir in učinkovito izvajanje spletne terapije. Spodbujali so tiste dejavnike, ki so se izkazali za učinkovite za skupinske terapije (Pitt, 2017).

Kljub tehnološkim oviram in nekaj težavam s skupinsko dinamiko so ugotovili mnoge prednosti tako za osebe z afazijo kot tudi za logopede, ki so nudili tovrstno terapijo (prav tam).

ASHA je leta 2002 izvedla raziskavo o uporabi telerehabilitacijskih storitev med logopedi in avdiologi. Ugotovili so, da je 11 % logopedov/avdiologov uporabljalo telerehabilitacijo, 43 % pa jo ima namen uporabljati v prihodnosti (ASHA, 2002). Z raziskavo telerehabilitacije v Indiji so ugotovili, da 12,73 % logopedov/avdiologov uporablja telerehabilitacijske storitve. Od tega logopedi v največjem deležu (12,09 %) uporabljajo telerehabilitacijske storitve za rehabilitacijo govorno-jezikovnih motenj pri otrocih. Sledita jim uporaba telerehabilitacije za terapijo pri učnih primanjkljajih ter za rehabilitacijo pri otrocih z ekspresivnimi in receptivnimi motnjami jezika (Mohan, Anjum in Rao, 2017).

Freckmann idr. (2017) iz Zdravstvene fakultete v Sydneyu so raziskovali stališča logopedov o terapevtskem zavezništvu v tradicionalni terapiji v primerjavi s telerehabilitacijo. Merski instrumentarij, uporabljen v raziskavi, je bila terapevtska lestvica zavestništva za otroke – revidirana oblika (angl. Therapeutic Alliance Scales for Children – revised ) – TASCr. Vzorec je predstavljalo 14 logopedov, ki so uporabljali telerehabilitacijo. Udeleženci so poročali tudi o splošnih stališčih glede uporabe tehnologije tekom logopedskih terapij. Ugotovili so, da ni statistično pomembnih razlik v rezultatih na TASC-r pri uporabi telerehabilitacije v primerjavi s tradicionalno terapijo.

Na podlagi raziskav glede telerehabilitacije v Avstraliji, Freckmann idr. (2017) izpostavljajo razliko v pristopu in stališčih logopedov do telerehabilitacije med tistimi logopedi, ki telerehabilitacijo uporabljajo, in tistimi, ki je ne. Strokovni delavci (zdravniki, medicinske sestre in drugi v zdravstveni dejavnosti), ki imajo pozitivna stališča do telerehabilitacije, bodo bolj verjetno zagotavljali telerehabilitacijske storitve tistim, ki jih potrebujejo. (Freckmann idr., 2017). Avtorji izpostavijo, da so brez pozitivnih stališč strokovnih delavcev do telerehabilitacije tovrstne storitve neizvedljive (prav tam).

Tudi Hill in Miller (2012) izpostavljata, da so velika ovira na poti do uporabe telerehabilitacije pri logopedih in drugih zdravstvenih delavcih negativna stališča. Med ovirami pri uporabi telerehabilitacije so tudi uporaba in implementacija različne tehnologije, zagotavljanja zasebnosti podatkov in tehnološke napake (prav tam). Poleg teh pomislekov so negativna stališča do telerehabilitacije pogosto povezana s potencialnimi škodljivimi učinki na odnos med terapevtom (logopedom) in klientom ter na razvoj odnosa v terapiji (Mashima in Doarn, 2008). Ta odnos je nepogrešljiv pri zagotavljanju logopedskih terapij. Avtorji izpostavijo stališče, da je vzpostavitev terapevtskega odnosa med logopedom in klientom v logopedski terapiji bistvena za zagotovitev uspeha (Duchan in Kovarsky, 2011). Vzpostavitev razmerja in sodelovanja v logopedski terapiji je naveden kot eden izmed delovnih poklicnih standardov logopedov Avstralije (angl. Speech Pathology Australia – SPA) (Speech Pathology Australia,

27

2011). Drugi izrazi, ki se uporabljajo v povezavi s terapevtskim zavezništvom, so razmerje, delovno zavezništvo in terapevtsko razmerje (Freckmann idr., 2017).

Bordin (1979, v Freckmann idr., 2017) je opisal terapevtsko zavezništvo kot afektivno vez med klientom in terapevtom in hkrati tudi kot sporazum in sodelovanje med klientom in terapevtom pri izvrševanju ciljev, metod in intenzivnosti terapije. Sporazum in dogovor za izpolnjevanje ciljev in nalog terapije je, kot opiše Horowitz (2013), »konkreten in jasen.« Na drugi strani, vez med klientom in terapevtom vključuje čustvene prvine (empatija, zaupanje in spoštovanje).

Terapevtsko zavezništvo je torej osnova za spoštovanje in zaupanje v terapiji, ki klientu omogoča, da se v času terapije počuti sproščeno in varno. Posledično bo klient pripravljen sprejeti izzive v terapiji in bo lahko dosegel cilje (Horowitz, 2013). Znanih je zelo malo podatkov o mnenju staršev oz. skrbnikov in otrok o terapevtskem odnosu v telerehabilitaciji (Anderson idr., 2015). Glavni pomisleki pri razvoju dobrega terapevtskega odnosa v času telerehabilitacije so se nanašali na vez med terapevtom in klientom. Vez je gradnik terapevtskega odnosa in je v času terapije najbolj odvisna tako od verbalne kot od neverbalne komunikacije. Če se navežemo na Bordinov (1979, v Freckmann, 2017) opis terapevtskega zavezništva, ki poleg vezi poudari še sporazum za izvedbo ciljev, metod in nalog, lahko povzamemo, da bo imela telerehabilitacija na izpolnjevanje nalog in ciljev manjši vpliv kot pa na vez med terapevtom in klientom. Avtorji predpostavljajo, da lahko telerehabilitacija vpliva na vez, saj je med telerehabilitacijo težje prepoznati neverbalne naloge in znake (prav tam).

Plexico idr. (2010) so izvedli kvalitativno študijo vzpostavitve terapevtskega odnosa pri intervenciji jecljanja pri odraslih. Razmerje med klientom in terapevtom so identificirali kot dejavnik, ki bistveno vpliva na uspešnost terapije. Tudi raziskave na drugih disciplinarnih področjih so odnos med klientom in terapevtom označile kot ključno komponento za uspeh terapije (Freckmann idr., 2017).

Terapevtsko zavezništvo lahko vključuje tudi več oseb, ne le logopeda in klienta. V logopedskih terapijah, kjer smo v veliki meri odvisni od komunikacijskega partnerja, ki s to osebo vadi tudi doma (govorno-jezikovne terapije pri otrocih, terapija pri osebah z afazijo), se odnos oz. zveza ne vzpostavi samo s klientom, temveč tudi z njegovimi skrbniki in svojci. Ti imajo namreč ključno vlogo pri uspehu logopedske terapije (Freckmann idr., 2017).

Večina raziskav se pri merjenju terapevtske zveze med klientom in logopedom osredotoča na stališča logopeda in klienta o odnosu med njima (Horowitz, 2013). Predvsem psihologi uporabljajo tudi nekatere teste za merjenje terapevtske zveze. Therapeutic Alliance Scales for Children (TASC) je eden izmed pripomočkov, ki se uporablja za ugotavljanje terapevtskega odnosa med otrokom in terapevtom (Freckmann idr., 2017).

28