RAVNANJA S TEKSTILNIMI IZDELKI

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, predmetno poučevanje

Teja Zalar

OZAVEŠČENOST OSNOVNOŠOLCEV O POMENU ZELENEGA NAKUPOVANJA IN ODGOVORNEGA

RAVNANJA S TEKSTILNIMI IZDELKI

Magistrsko delo

Ljubljana, 2020

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje, predmetno poučevanje

Teja Zalar

OZAVEŠČENOST OSNOVNOŠOLCEV O POMENU ZELENEGA NAKUPOVANJA IN ODGOVORNEGA

RAVNANJA S TEKSTILNIMI IZDELKI

PRIMARY STUDENTS' AWARENESS ABOUT THE IMPORTANCE OF GREEN SHOPPING AND RESPONSIBLE

TREATMENT OF TEXTILE PRODUCTS

Magistrsko delo

Mentorica: dr. Francka Lovšin Kozina

Ljubljana, 2020

Zahvala

Zahvaljujem se mentorici, dr. Francki Lovšin Kozina za vso strokovno pomoč in nasvete pri izdelavi magistrskega dela.

Zahvaljujem se tudi vsem učencem osnovne šole in učiteljem, za izvedbo fokusnih skupin.

Iskrena zahvala tudi družini, partnerju in prijateljem, ki so me med študijem podpirali.

Oblačila predstavljajo pomembno vlogo pri oblikovanju identitete mladostnikov in prispevajo k njihovi samozavesti. Zato so mladi eni izmed največjih povpraševalcev na trgu oblačil in tekstilnih izdelkov. Pri impulzivnem nakupovanju vedno novih oblačil, ki bodo »osvežila« našo omaro, pa vse pogosteje pozabljamo, kakšen davek okolje plačuje zaradi proizvodnje oblačil.

V zadnjem desetletju so se na trgu začela pojavljati ekološka oblačila, ki so okolju prijaznejša alternativa masovni proizvodnji nizkokakovostnih tekstilnih izdelkov in oblačil. Vendar pa so ekološka oblačila, zaradi višje cene in nekoliko manj privlačnega videza, še vedno druga izbira potrošnikov.

S pomočjo skupinskega pogovora znotraj fokusnih skupin v 6. in 8. razredu smo želeli ugotoviti, ali so učenci ozaveščeni o negativnih vplivih tekstilne industrije na okolje. Zanimalo nas je tudi, na kakšen način si razlagajo termin zeleno nakupovanje. Prav tako smo želeli ugotoviti, kakšen pomen učenci 6. in 8. razreda pripisujejo obleki, blagovnim znamkam in ali so pri nakupu oblačil pozorni na njihovo surovinsko sestavo in izvor. Raziskati smo želeli tudi, kako se razlikuje ravnanje s kupljenimi oblačili med učenci 6. in 8. razreda. V raziskavi so sodelovali učenci 6. in 8. razreda osnovne šole. Izvedenih je bilo 8 fokusnih skupin, 4 v 6.

razredu in 4 v 8. razredu. Skupine, v katerih je pogovor potekal, so vsebovale od 6 do 8 naključno izbranih učencev.

Ugotovili smo, da je ozaveščenost učencev tako 6. kot tudi učencev 8. razreda dobra. Zavedajo se posledic tekstilne industrije na okolje in predlagajo rešitve, s katerimi lahko omilimo njene negativne vplive. Izraz zeleno nakupovanje je bolj znan učencem 6. razreda, vendar si ga učenci 8. razreda razlagajo na podoben način, kot učenci 6. razreda. Obleka in blagovne znamke oblačil so učencem 8. razreda v primerjavi s 6. razredom bolj pomembna, saj z njimi naredijo vtis na prijatelje in vrstnike. Tudi pri nakupu oblačil so na surovinsko sestavo in izvor oblačil manj pozorni učenci 8. kot učenci 6. razreda. Glavni faktor nakupa je zanje izgled in cena izdelka, medtem ko so učenci 6. razreda pozorni na kvaliteto, material in udobnost obleke. Učenci 6.

razreda oblačila nosijo toliko časa, dokler so jim prav, do dotrajanosti ali dokler se jih ne naveličajo. Rabljena oblačila podarijo znancem ali dobrodelnim organizacijam (Humana, Rdeči križ, Karitas), enako storijo tudi učenci 8. razreda. Oblačila slednji v večini nosijo, dokler se jih ne naveličajo.

Ključne besede: tekstilna industrija, onesnaževanje okolja, zeleno nakupovanje, odnos do oblačil

Clothing plays an important role in establishing the identity of adolescents, and contributes to their self-confidence. This is one of the reasons, why young people are one of the largest consumers in the clothing and textile market. When impulsively buying new clothes that will

"refresh" our wardrobe, we increasingly forget what kind of impact the clothes has on the environment. In the last decade, organic clothing has started to appear on the market, which is environmentally more friendly alternative to mass production of low-quality textiles and clothing. However, organic clothing, due to its higher price and less attractive appearance, is still consumer second choice.

Through a group discussion within focus groups in 6th and 8th grade, we wanted to find out if students are aware of the negative impacts of the textile industry on the environment. We were also interested in how they interpret the term green shopping. We also wanted to find out what importance 6th and 8th grade students attach to clothing, brands, and whether they pay attention to their material and origin when buying clothes. We also wanted to investigate how the treatment of purchased clothes differs between 6th and 8th grade students. 6th and 8th grade elementary school students participated in the research. There were 8 focus groups, 4 in 6th grade and 4 in 8th grade. The groups in which the conversation took place consisted of 6 to 8 randomly selected students.

We found that the awareness of both, 6th and 8th grade students is good. They are aware of the impact of textile industry on the environment, and can suggest solutions that can mitigate its negative effects. The term green shopping is better known to 6th graders, but 8th graders can interpret it in a similar way. Clothing and branded clothing are more important to 8th graders compared to 6th graders, as they are more inclined to impress their friends. Even when buying clothes, 8th grade students pay less attention to the material and origin of clothes than 6th grade students. The main factor of purchase for 8th grade students is the appearance and price of the product, while 6th grade students pay attention to the quality, material and comfort of the clothes. 6th graders wear clothes as long as they are big enough, are not torn, or until they still like them. Compared to 6th grade, 8th grade students mostly wear clothes until they get tired of them. Used clothes from 6th and 8th grade students are donated to relatives, friends or charities (Humana, Red Cross).

Key words: textile industry, environmental pollution, green shopping, attitude towards clothes

Kazalo vsebine

1 UVOD ...1

2 TEORETIČNI DEL...2

2.1. Tekstilna industrija in njen vpliv na okolje ...2

2.2. Obremenitev okolja zaradi pridobivanja in obdelave surovin, ki se uporabljajo za tekstilne izdelke ...4

2.2.1. Bombaž ...4

2.2.2. Najlon in poliester...5

2.2.3. Volna ...5

2.2.4. Usnje ...6

2.2.5. Viskoza in liocel ...6

2.3. Hitra moda ...7

2.4. Odnos potrošnikov do oblačil ...7

2.5. Recikliranje tekstilnih odpadkov ... 10

2.6. Kam z rabljenimi oblačili v Sloveniji ... 12

2.7. Ekološka oblačila ... 13

2.8. Etični certifikati in certifikati kakovosti tekstilnih izdelkov ... 14

2.8.1. »Global Organic Textile Standard (GOTS)« ... 14

2.8.2. »Oeko-Tex®« standard 100 ... 14

2.8.3. »Fair Trade« Certifikat ... 15

2.9. Trajnostna potrošnja in zeleno nakupovanje ... 16

2.10. Pregled vsebin učnih načrtov, ki se navezujejo na tekstil in varovanje okolja .... 18

Temeljna načela: ... 18

3 EMPIRIČNI DEL ... 20

3.1. Cilj dela in opredelitev raziskovalnega problema ... 20

3.2. Raziskovalna vprašanja ... 20

3.3. Metode in raziskovalni pristop ... 20

3.3.1. Vzorec ... 20

3.3.2. Inštrumenti ... 21

3.3.3. Obdelava podatkov ... 21

3.4. Rezultati z razpravo ... 21

3.4.1. Okoljska ozaveščenost in okoljevarstvene vrednote osnovnošolcev... 21

4 SKLEP ... 45

5 VIRI IN LITERATURA... 48

6 PRILOGE ... 52

Priloga 1 ... 52

Kazalo slik Slika 1: Oznaka za »Global Organic Textile Standard« (Global Organic Textile Standard, 2016). ... 14

Slika 2: Oznake »Oeko-Tex®« (OEKO-TEX, 2020). ... 15

Slika 3: Oznake »Fairtrade Cotton«, »Fairtrade textile production« in »Fairtrade cotton program« (Fairtrade International, 2020). ... 16

Kazalo preglednic Preglednica 1: Prikaz najpogostejših odgovorov učencev 6. in 8. razreda na vprašanje, kateri so največji onesnaževalci okolja. ... 21

1

1 UVOD

Tekstilna industrija predstavlja več kot 37 % celotne industrijske dejavnosti v Evropi in zaposluje približno 26 milijonov ljudi ter tako zavzema pomembno mesto glede zaposlovanja in prometa. Predstavlja pa tudi od 5 do 10 % vseh negativnih vplivov na okolje v Evropi, zaradi česar je izboljšanje tekstilne industrije ključnega pomena za ljudi in okolje (Cuc in Vidovic, 2011). Tekstilni izdelki so uporabni na različnih področjih. Njihova splošno najbolj znana je uporaba na področju oblačil, obutve in hišnih tekstilij, uporablja pa se tudi v prehrambeni industriji (čajne vrečke), gradbeništvu (izolacijski material, geotekstil, strešne ponjave itd.), transportu (notranje obloge transportnih sredstev, varnostni pasovi, zaščitne blazine itd.), medicini (higienski izdelki, kirurški sukanec, implantati itd.), zaščitna oziroma tehnična oblačila (rešilni jopiči, čelade, itd.), športna oprema (vrvi, jadra, šotori, itd.) itd. (Pavko Čuden, 2015).

Oblačila predstavljajo veliko vlogo pri oblikovanju identitete ter prispevajo h krepitvi samozavesti mladih (Daters, 1990). Zato so mladi največja ciljna skupina tekstilne industrije.

Vendar pa je vse večje povpraševanje po tekstilnih izdelkih in oblačilih, zaradi škodljive proizvodnje oblačil in nadaljnjega razpolaganja z njimi pri potrošnikih povzročilo velik davek za okolje. Zato se danes vse bolj spodbuja proizvodnja in nakup bolj trajnostnih, ekoloških tekstilnih izdelkov in oblačil, ki so prijaznejša za uporabnika in okolje. Trg ekoloških oblačil se, kljub zavedanju njegove pomembnosti, širi zelo počasi, še vedno prevladujejo trgi s poceni tekstilnimi izdelki nizke kakovosti (Niinimäki, 2010). Trajnost ni izraz, ki ga mladi običajno povezujejo z modo in oblačili. Čeprav so zaskrbljeni za okolje, etičnih odločitev pri njihovem nakupu niso pripravljeni sprejemati. Med mladimi je tako moč opaziti neskladje med skrbjo za okolje in modnimi odločitvami (Joy, Sherry, Venkatesh, Wang, in Chan, 2012).

V magistrskem delu smo raziskovali, ali so učenci 6. in 8. razreda osnovne šole ozaveščeni o vplivih tekstilne industrije na okolje in na kakšen način si razlagajo izraz zeleno nakupovanje.

Zanimalo nas je tudi, kakšen pomen učenci 6. in 8. razreda pripisujejo obleki in blagovnim znamkam in ali so pozorni na material in izvor oblačil, ki jih kupijo v trgovini, ter kako se razlikuje ravnanje s kupljenimi oblačili med učenci 6. in 8. razreda. Za raziskovanje smo uporabili kvalitativno raziskovalno metodo, ki smo jo izvedli na podlagi skupinskih pogovorov znotraj fokusnih skupin.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1. Tekstilna industrija in njen vpliv na okolje

Tekstilna in oblačilna industrija je eden največjih industrijskih sektorjev na svetu (Shishoo, 2012). Globalno povpraševanje po tekstilnih izdelkih stalno narašča, skupaj z rastjo prebivalstva in gospodarskim razvojem, s tem pa tudi negativni vplivi na okolje, saj je tekstilna industrija eden izmed večjih onesnaževalcev okolja (Allwood in sod.,2006).

Problematične postopke z vidika varovanja okolja lahko zasledimo v pridelavi in predelavi tako naravnih kot umetnih vlaken. 73 % tekstilnih vlaken je izdelanih iz kemikalij, pridobljenih iz nafte, katerih proizvodnja povzroča znatne emisije ogljikovega dioksida. Vir preostalih 37 % tekstilnih vlaken pa so bombaž (24 %) in ostala vlakna naravnega izvora. Gojenje bombaža je povezano s porabo velike količine vode, kar lahko v skrajnih primerih vodi tudi do negativnega vpliva na okolje. Primer je npr. izsuševanje Aralskega morja, kjer je zaradi izčrpavanja vode in intenzivne uporabe pesticidov za namakanje bombažnih nasadov prišlo do ekološke katastrofe (Allwood in sod., 2006).

Problem pa ni le pridelava, temveč tudi kasnejše faze v procesu proizvodnje tekstilnih vlaken, kot so postopki vlažnega čiščenja, barvanje, dodelava in tisk(Sandin in Peters, 2018). Barva je za večino potrošnikov glavni odločitveni dejavnik pri nakupu tekstilnega izdelka (Kant, 2011).

Ocenjujejo, da se za industrijsko barvanje uporablja več kot 10.000 različnih barvil in pigmentov, letno pa se po vsem svetu proizvede več kot 7 x 10⁵ ton sintetičnih barvil (Chequer idr., 2013). Sintetična barvila v primerjavi z naravnimi barvili hitro obarvajo tkanino, so obstojna in zagotavljajo široko paleto barv in odtenkov. Vendar pa so sintetična barvila vodilni okoljski problem tekstilne industrije (Kant, 2011). Kant (2011) navaja, da je industrijsko izdelanih več kot 36,000 barv za tekstil, zanje pa se uporablja več kot 8,000 kemikalij. Od tega so mnoge kemikalije strupene ali pa posredno in neposredno vplivajo na zdravje ljudi.

Sintetična barvila so namreč izdelana na osnovi žvepla, naftola, nitratov, aktične kisline, encimskih kromovih spojin in drugih težkih kovin, kot so baker, arzen, svinec, kadmij, živo srebro, nikelj, kobalt in druge škodljive snovi, na osnovi formaldehida, ki se uporabljajo za fiksiranje barvila na tkanino, mehčalna sredstva pa so izdelana na osnovi ogljikovodikov.

Omenjeni organski materiali reagirajo z različnimi razkužili, vključno s klorom, in postanejo potencialni alergeni, ki so lahko tudi rakotvorni (Kant, 2011).

Za obdelavo, barvanje in tiskanje se porabijo tudi znatne količine vode. Dnevna poraba vode za pripravo barvalne kopeli, v kateri obarvajo 8,000 kg tkanine na dan, znaša kar 1,6 milijona litrov vode (Kant, 2011). V procesu barvanja na tkanini ostane približno 80 % barvil, ostalih 20

%, kar letno znaša kar 200,000 ton, pa v obliki odplak zapusti tovarne (Chequer idr., 2013).

Odplake imajo visoko temperaturo in pH vrednost. Problematične so tudi zaradi koloidne snovi, ki nastane ob stiku barv in mastnih madežev (Kant, 2011) in povečana motnost vode, kar preprečuje prodiranje sončne svetlobe in znižuje fotosintetsko aktivnost vodnih rastlin, to pa posredno vpliva na pomanjkanje kisika v vodi in njeno slabšo samočistilno sposobnost (Chequer idr., 2013). Če tovrstna voda izteka na polja, znižuje njihovo rodovitnost, pronicanje v podtalnico in nadaljnje izlivanje v reke pa vpliva na kakovost pitne vode prebivalstva.

3 Ocenjujejo, da je za 17 do 20 % onesnaženja voda odgovorna tekstilna industrija samo zaradi barvanja tekstila in njegove zaključne obdelave. Kant (2010) je v svoji raziskavi ugotovil, da je bilo v vodi najdenih kar 72 strupenih kemikalij, ki so izključno posledica barvanja tekstilij, od tega jih je bilo kar 30 takšnih, ki jih iz vode ni moč odstraniti.

K povečanju škodljivih emisij prispevata svoj delež tudi postopka pletenja in tkanja. V omenjenih postopkih se porablja energija fosilnih goriv, kar povzroča emisije ogljikovega dioksida in drugih delcev (Sandin in Peters, 2018).

Allwood in sod. (2006) navajajo, da so toplogredne emisije, uporaba vode, strupene kemikalije in tekstilni odpadki glavna okoljska vprašanja, s katerimi se sooča tekstilna industrija. Sandin idr. (2015), ki so izvajali študijo na Švedskem, ocenjujejo, da bi se morali prej našteti vplivi na okolje do leta 2050 zmanjšati za kar 30 do 100 %, če bi želeli, da bi tekstilna industrija veljala za trajnostno. Prehod na bolj trajnosten način proizvodnje pa zahteva kombinacijo različnih ukrepov, vključno s ponovno uporabo in recikliranjem. Povečana ponovna uporaba in recikliranje tekstila lahko potencialno zmanjšata proizvodnjo surovih tekstilnih vlaken, kar pomeni, da se v primeru ponovne uporabe izognemo postopkom, ki so potrebni za obdelavo surovih vlaken. Na ta način lahko delno pripomoremo k zmanjšanju onesnaženja okolja (Sardin idr., 2015). Kljub zmanjšanju emisij tekstilne industrije v zadnjem desetletju je slednja še vedno glavni vir onesnaženja okolja. Še vedno nastaja velika količina izredno onesnaženih industrijskih odpadnih voda, predvsem v postopku barvanja in površinskih obdelavah tekstilij (Drev, Krivograd-Klemenčič in Panjan, 2012). Onesnaženje tehnoloških voda je posledica več dejavnikov, med drugim tudi zaradi prekomernega izkoriščanja naravnih virov, pomanjkanja okoljske ozaveščenosti in zakonodaje, ki ne predlaga primernih rešitev za zmanjšanje onesnaženja tehnoloških voda. Na srečo se je v zadnjih nekaj letih pojavlja vse več znanstvenih raziskav, ki se uporabljajo kot pomembno orodje pri razvoju novih tehnologij za zmanjšanje onesnaženja in celo pri izvajanju procesov, ki bodo omogočili okolju prijaznejšo proizvodnjo (Chequer idr., 2013).

Do sedaj je bilo uporabljenih kar nekaj novih tehnologij in materialov za zmanjšanje nastajanja stranskih produktov ter onesnaženje vode, zraka in prsti. Za bombaž so bili za čiščenje na primer uporabljeni organski encimi, ki so v primerjavi z uporabo natrijevega hidroksida mnogo bolj prijazni za okolje. Vsako leto je potrebno očistiti približno 53 milijard litrov odpadne vode, ki se ustvari pri obdelavi tekstilnih izdelkov (Chen in Burns, 2006). Odtoki iz tekstilne industrije so izredno kompleksni, kar povečuje izziv pri iskanju učinkovitih načinov njihovega čiščenja.

Zaužitje vode, onesnažene s tekstilnimi barvili, lahko zaradi svoje strupenosti povzroči resno škodo za zdravje ljudi in drugih živih organizmov (Chequer idr., 2013). Za čiščenje odplak uporabljajo močne katalizatorje, ki razbarvajo barvila in jih odstranijo iz odpadne vode (Chen in Burns, 2006), predlagane pa so bile tudi rešitve čiščenja odplak s pomočjo anaerobnih mikroorganizmov, vendar so slednji zaradi njihovega majhnega donosa in visokega stroška vzdrževanja še vedno samo ena izmed potencialnih možnosti (Chequer idr., 2013). Zaradi problematike čiščenja odpadnih voda iz tekstilne industrije je bolj smiselno optimizirati sam proces barvanja. Začeli so uporabljati netoksična vodotopna barvila, z nizko vsebnostjo sulfida, ki so biorazgradljiva. Tudi z omejitvijo naftnih virov so vse panoge, vključno s tekstilno industrijo, prisiljene iskati alternativne vire. Tak primer je izdelava vlaken iz netradicionalnih

4 virov, kot je dekstroza, pridobljena iz koruze. Poleg koruze so bile raziskave usmerjene tudi na pridobivanje dekstroze iz drugih kultur, kot so npr. sladkorna pesa, pšenica, riž in druge rastline.

Znanstveniki so začeli raziskovati poleg celuloze tudi možnost uporabe hitina in drugih beljakovinskih surovin. Slednji niso le biorazgradljivi, temveč spadajo med najbolj pogosto zastopane organske spojine na Zemlji (Chen in Burns, 2006).

2.2. Obremenitev okolja zaradi pridobivanja in obdelave surovin, ki se uporabljajo za tekstilne izdelke

2.2.1. Bombaž

Bombaž (Gossypium hirsutum L.) je eno izmed najpomembnejših in najbolj uporabljenih vlaken na svetu (Faghani, Kolahi, Sohrabi in Goldson-Barnaby, 2019). Predstavlja kar 40 % vseh uporabljenih vlaken v tekstilni industriji (Bevilacqua, Ciarapica, Mazzuto in Paciarotti, 2014). Je naravno celulozno vlakno, ki je obnovljivo in povsem biološko razgradljivo, zaradi česar mnogi potrošniki verjamejo, da je bombaž okolju prijazen produkt. Vendar to ne drži, bombaž je namreč močno nagnjen k napadom žuželk in gliv, zaradi česar ga med rastjo pogosto škropijo s pesticidi in fungicidi. S sodobnimi tehnikami sicer lahko ustvarijo transgene rastline bombaževca, ki so bolj rezistentne na napade žuželk in gliv, vendar so te zelo redko zastopane (Chen in Burns, 2006). Po ocenah Bevilacqua, Ciarapica, Mazzuta in Paciarottija (2014) naj bi nasadi bombaževca predstavljali približno 3 % kmetijskih zemljišč, vendar je na njih uporabljenih kar 25 % vseh svetovno uporabljenih pesticidov in insekticidov. Poleg tega se pri vzgoji bombaža uporabljajo tudi različne kemikalije, kot so defolianti in herbicidi, ki povzročajo hitro odpadanje listov in s tem olajšajo njegovo obiranje. Preden vlakna predelajo v tekstilne izdelke, je potrebno voščeni sloj na bombažu raztopiti v vodni raztopini natrijevega hidroksida. S tem vlakna očistijo in jih naredijo bolj vpojna za barvila. Enake kemikalije se uporablja tudi za beljenje bombaža pred barvanjem ali tiskanjem, da se ta bolje obarva. Pogosta pa je tudi uporaba formaldehida pri na primer tisku za boljšo obstojnost. Uporaba formaldehida v tekstilni industriji pa je zaskrbljujoča zaradi njegovih rakotvornih lastnosti (Chen in Burns, 2006). Bombaž za gojenje in pridelavo zahteva velike količine vode, vendar je rastlina prilagodljiva in lahko uspeva tudi na manj optimalnih tleh. Namakanje se sicer uporablja na območjih, kjer razmere ne ustrezajo potrebam rastline, vendar je zaradi večjega donosa prisotno na 53 % nasadov bombaža. Ker ima bombaž na splošno višje donose na enoto površine, torej to pomeni kar 73 % vseh bombažnih nasadov. Najpogostejši način namakanja je »The flood or furrow« sistem. Slednji ima najlažji način vgradnje in samo 40 % izrabo vode. To dejstvo pa močno vpliva na slanost tal. Voda, ki izhaja iz namakalnih sistemov, raztaplja topne soli v tleh in kalcijev karbonat, ki je sicer razmeroma netopen. Ta se nabira v zgornji plasti tal in privede do dodatnega odlaganja soli (Bevilacqua, Ciarapica, Mazzuto in Paciarotti, 2014).

S pomočjo selektivne vzgoje rastlin je bil razvit organski bombaž, ki je na voljo v odtenkih zelene in rjave barve. Naravno obarvane rastline bombaža so bolj odporne na škodljivce in bolezni kot običajni beli bombaž, kar bi na dolgi rok lahko zmanjšalo uporabo pesticidov in fungicidov. Za njegovo gnojenje se uporablja le naravna gnojila, za shranjevanje pa se ne uporablja rodenticidov (dodatki za zatiranje glodalcev) ali fungicidov. Organski bombaž čistijo

5 z blagimi mili na naravni osnovi, v nadaljevanju izdelane tkanine pa niso beljene ali obdelane s kemikalijami (namesto rakotvornega formaldehida so začeli uvajati citronsko kislino) z izjemo naravnih barvil. Kljub dejstvu, da je bilo v zadnjih letih na tekstilnem trgu predstavljenih kar nekaj vrst okolju prijaznega bombaža, predstavlja slednji le približno 2% vsega proizvedenega bombaža v ZDA, običajni beli bombaž pa še vedno predstavlja večino (Chen in Burns, 2006).

2.2.2. Najlon in poliester

Najlon je eden izmed najbolj razširjenih sintetičnih vlaken, poleg poliestra. Obe vlakni sta proizvedeni iz polimerne raztopine, dobljene iz stranskih produktov neobnovljivih naftnih virov in sta biološko nerazgradljiva. Polimere predelajo v vlakna s procesom utekočinjenja s taljenjem ali s pomočjo raztapljanja. Raztopino, v kateri so polimeri, spustijo skozi predilne šobe, na koncu katerih so luknjice. Na ta način dobimo vlakna (Bojkovska Bedrač, 1993).

Najpogosteje uporabljeni najlonski vlakni sta najlon 6 in najlon 66, obe sta široko uporabni na področju oblačil in tekstilnih izdelkov, saj so vlakna trdna in odporna (Deopura in Padaki, 2015). V proizvodnji najlona izhaja v ozračje dušikov oksid, ki je delno odgovoren za tanjšanje ozonske plasti v ozračju. V predilno raztopino pogosto dodajo kemikalije, s katerimi spreminjajo njene fizikalne in kemijske lastnosti. Ko je vlakno oblikovano, najlon, ne potrebuje nobenih postopkov dodelave, za razliko od bombaža ali volne (Chen in Burns, 2006).

Poliester (PES) je najpogosteje uporabljeno sintetično vlakno in ga že od nekdaj imenujejo kar delovna vlakna tekstilne industrije. Poliester ima številne prednosti, med drugim tudi to, da so njegova vlakna močna in trpežna, se ne mečkajo in se hitro sušijo (Deopura in Padaki, 2015).

Postopek proizvodnje poliestra je podoben najlonu. Kot vsa ostala sintetična vlakna lahko tudi poliester barvamo v fazi raztopine, pred izdelavo vlaken. Za nekatera barvila, ki se uporabljajo za barvanje poliestra, je dokazano, da povzročajo alergijski kontaktni dermatitis (Kakande, 2015). Za razliko od najlona ima poliester veliko sposobnost recikliranja, s čimer lahko znatno zmanjšamo odpadke na odlagališčih. Poliestrska vlakna se namreč lahko proizvaja z recikliranjem plastenk, narejenih iz polietilen tereftalata (Chen in Burns, 2006). V ZDA se vsako leto 2,4 milijarde steklenic reciklira v poliestrska vlakna. Prednost proizvodnje poliestrskih vlaken iz recikliranega materiala je, da se v primerjavi s proizvodnjo poliestrskih vlaken, izdelanih iz novih surovin, znatno manj onesnažuje okolje. Kadolph (2007) ocenjuje, da se s proizvodnjo recikliranega poliestra v primerjavi z izdelavo surovih vlaken, onesnaževanje zraka zmanjša za kar 85 %, vendar kakovost recikliranega poliestra ni tako dobra kot kakovost poliestra, izdelanega iz novih surovin (Chen in Burns, 2006).

2.2.3. Volna

Volna je najpomembnejše živalsko vlakno, ki se uporablja v tekstilstvu. Vlakna predstavljajo dlake živali, najpogosteje so to ovce. Volnena vlakna so zgrajena iz vlaknastega strukturnega proteina, imenovanega keratin. Hidrofobnost keratinskih vlaken pa ovira nadaljnjo predelavo volne (Moafi, Shojaie in Zanjanchi, 2010). Zato predelava volne zahteva uporabo mil in alkalnih raztopin, s pomočjo katerih iz volne odstranjujejo maščobe in nečistočo. V veliki večini se zato uporablja vodikov peroksid (Tesfaw in Assefa, 2014). Kemikalije pa se uporabljajo tudi za preprečevanje krčenja vlaken pri pranju v pralnem stroju ter pri varovanju vlaken oz. tkanin pred molji in glivami (Chen in Burns, 2006). Kot rešitev za zmanjšano onesnaženje okolja sta

6 Tesfaw in Assefa (2014) preučevala uporabo transglutaminoze, za katero sta ugotovila, da izboljša lastnosti vlaken, podaljša njihovo obstojnost, izboljša natezne lastnosti vlaken in obstojnost barv, s katerimi je bila volna obarvana. Čeprav proizvodnja volne ne vključuje uporabe gnojil ali herbicidov, kot na primer bombaž, volne ni mogoče proizvesti brez negativnih vplivov na okolje. Prekomerna paša ovc lahko na primer povzroči erozijo tal, njihovi iztrebki pa onesnaženje tal, podtalnice itd. (Chen in Burns, 2006).

2.2.4. Usnje

Usnje je pridobljeno iz kož različnih sesalcev, zlasti goveda, prašičev, koz in ovc. Večina kože je stranski proizvod živali, ki so bile primarno usmrčene zaradi mesa. Usnje je v celoti biorazgradljivo. Podobno kot pri volni, je vzreja živali za njihove kože škodljiva za okolje zaradi njihovih iztrebkov, ki prehajajo v zemljo in se spirajo v podtalnico. Za izdelavo usnja se kože najprej posolijo, nato očistijo, s čimer se odstranijo dlake in kože porjavijo, nato se obarvajo ali pobarvajo, ter dokončajo, da dosežejo določen videz ali lastnosti s postopkom strojenja (Chen in Burns, 2006). Za najpogostejšo metodo strojenja usnja se uporabljajo raztopine, sestavljene iz soli klorida, amonijaka, kroma in sulfata ter olj na osnovi kroma.

Postopek strojenja je najbolj sporen med vsemi stopnjami obdelave usnja, vključno z mehčanjem, pri katerem se uporablja velik nabor kemikalij, kot so fenol, naftalen, formaldehid, melamin in akrilne smole (Saxena, Chandra in Bharagava, 2016).

Za obdelavo kože se poleg velike količine kemikalij uporablja tudi velika količina vode. Za tono surove kože se porabi 30 do 35 mᵌ vode. Nastala odpadna voda vsebuje trde delce organskih snovi (ostanki kože), suspendirane trde snovi, krom (III) in fenole z visokimi pH vrednostmi, močnega vonja in temno rjave barve. Odpadna voda zaradi deleža organskih snovi, ki vsebujejo dušik in fosfor, lahko povzroči evtrofikacijo v rekah in jezerih, v katere se izliva.

Temno rjava barva vode pa je potencialni vzrok za moten proces fotosinteze vodnih rastlin, zaradi oteženega prodiranja sončne svetlobe (Saxena, Chandra in Bharagava, 2016). Poleg tega usnjeni izdelki zahtevajo tudi stalno suho čiščenje s kemikalijami, ki so strupeni za ljudi in škodljivi za okolje (Chen in Burns, 2006).

2.2.5. Viskoza in liocel

Celuloza je surovina s široko raznolikostjo uporabe za proizvodnjo tekstilnih vlaken (Kayseri, Bozdoğan in Lubos, 2010). Rajon oziroma viskoza je splošni izraz, ki se uporablja za poimenovanje vlaken, izdelanih iz regeneriranih celuloznih vlaken. Je naravni polimer, ki ima podobne lastnosti kot druga naravna vlakna iz celuloze, kot sta na primer bombaž in lan. Kljub dejstvu, da je viskoza naravni polimer, z relativno ugodno predelavo in obnovljivostjo, v proizvodnem procesu, kot stranski produkt nastajajo ogljikov sulfid, cink ter žveplo. Za predelavo pa se porabijo tudi velike količine vode (Shaikh, Chaudhari in Varma, 2012).

Na trgu se poleg viskoze pojavljajo tudi vlakna, imenovana liocel. Slednja so nova generacija regeneriranih celuloznih vlaken, ki so izdelana na bolj okolju prijazen način in imajo izboljšane lastnosti. Njihova proizvodnja je omejena, saj predstavlja manj kot 5 % vsega trga z regeneriranimi celuloznimi vlakni (Chen, 2015). Vlakna iz liocela se proizvajajo tako, da celulozo raztopijo neposredno v organskem topilu N-metilmorfolin-N-oksid, pri čemer ne

7 nastajajo škodljive snovi, hkrati pa je proces proizvodnje liocela precej hitrejši kot pri viskozi (KAYSERİ, BOZDOĞAN in Lubos, 2010).

2.3. Hitra moda

Hitra moda potrošnikom ponuja trendovska in inovativna nizkocenovna oblačila s kratkim prodajnim ciklom, ki temeljijo na trenutnih dragih luksuznih trendih. Zaradi narave slednjih oblačil je hitra moda pogosto označena kot »moda za enkratno uporabo« (Morgan in Birtwistle, 2009). Sistem hitre mode zajema dve komponenti. Prva je kratek čas proizvodnje in distribucije, kar omogoča tehniko hitrega odziva ali z drugimi besedami, tesno ujemanje dane ponudbe s povpraševanjem. Kratek čas je omogočen z izpopolnjenim informacijskim sistemom, ki omogoči pogosto spremljanje in sprotno dopolnjevanje zalog. Druga komponenta pa je oblikovanje tekstilnih izdelkov, ki so modni in v skladu s trenutnimi trendi. Nekatera podjetja imajo celo zaposlene osebe, ki so »opazovalci trendov« (Cachon in Swinney, 2011).

Potrošniki postajajo vedno bolj zahtevni, trgovci pa težijo k temu, da ob pravem času zagotovijo pravi izdelek. Spremembe sociokulturnih dejavnikov in potrebe po edinstvenosti je prisilila trgovce, da nenehno obnavljajo svojo ponudbo tekstilnih in modnih izdelkov, da se lahko enačijo s konkurenco na trgu. Stalno spreminjanje potreb in zahtev potrošnikov je povzročilo stalno kopiranje trendov znanih modnih oblikovalcev. Zato ljudje kupujejo cenejše, nizko kvalitetne izdelke, ter takoj, ko pridejo v trgovino novi, bolj moderni in atraktivni kosi, na stare pozabijo ali jih celo zavržejo, namesto, da bi kupovali kakovostne izdelke, ki bodo zdržali nekaj sezon (Bhardwaj in Fairhurst, 2010).

Nekdanji standardni čas od ideje do izvedbe izdelka in njegove predstavitve na modni pisti ter nato pot do potrošnikov, ki je običajno trajal približno šest mesecev, so podjetja, kot sta npr.

Zara in H&M, skrajšala na nekaj tednov, pri čemer dosegajo bistveno večje dobičke. Podjetja, ki se ukvarjajo s hitro modo, obratujejo v hitrih ciklih, ki zajemajo izdelavo prototipov, majhne serije z veliko raznolikostjo izdelkov, ter izredno učinkovit prevoz in dobavo izdelkov. Trgovci na ta način uvažajo vedno nove trende ter s tem potrošnikom omogočijo tedensko kupovanje novih izdelkov, s katerimi si polnijo svoje omare. Nižji stroški proizvodnje in dela pomenijo nižje stroške na splošno, kot rezultat pa nižje cene tekstilnih izdelkov. Hitra moda na ta način ustvarja stalen tok »vedno boljših« in privlačnejših izdelkov, ki vodijo v impulzivne nakupne odločitve potrošnikov (Joy, Sherry, Venkatesh, Wang in Chan, 2012).

2.4. Odnos potrošnikov do oblačil

Otroci se od staršev in vrstnikov naučijo potrošniškega vedenja, ki zajema znanje in odnos do dobrin, ki jih kot potrošniki lahko kupijo (Joung in Park‐Poaps, 2013). Oblačila predstavljajo pomembno vlogo pri oblikovanju samopodobe mladostnikov, saj v obdobju oblikovanja lastne identitete mladi pripisujejo velik vpliv predmetom, ki so povezani s fizičnimi vidiki osebnega videza. Oblačila, po njihovem mnenju, prispevajo k bolj uspešni socializaciji in družbeni interakciji z vrstniki in posredno k boljši samopodobi, ki je ena izmed večjih psiholoških potreb mladostnikov (Daters, 1990). S starostjo se manjša vpliv staršev na nakupne odločitve in izbiro oblačil mladostnikov, Hamilton in Warden (1966) sta že v šestdesetih letih ugotovila, da na nakupno vedenje deklet najbolj vplivajo vrstniki in njihova želja po socialni sprejetosti v družbo zaradi oblačil, medtem ko na dečke bolj vpliva mnenje staršev.

8 Connell in Kozar (2014) menita, da na nakupno vedenje tako mlajših kot tudi odraslih potrošnikov vplivajo zunanji in tudi notranji dejavniki, ki se med posamezniki razlikujejo.

Izpostavila sta štiri glavne skupine:

 osebnostne značilnosti (spretnosti, znanja in zmožnosti),

 stališča,

 kontekstualne sile (ekonomski in socialni dejavniki),

 navade in rutine.

Po mnenju Arcuty in Johnson (1987) pa naj bi bilo znanje eden izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na nakupne odločitve potrošnikov. Avtorja znanje opredeljujeta kot dejanske informacije, ki jih imajo posamezniki o okolju, ekologiji ter vplivih človeških dejanj na okolje.

Na ravnanje z oblačili in njihovo potrošnjo lahko v veliki meri vpliva raven družbene zavesti.

Socialna zavest lahko motivira družbeno odgovorno vedenje potrošnikov, ki je opredeljeno kot vedenje potrošnika, katerega nakupi, uporaba in prodaja izdelkov temeljijo na želji po zmanjšanju ali odpravljanju kakršnih koli uničevalnih ali škodljivih učinkov za posameznika in okolje ter čim večjemu dolgoročnemu koristnemu vplivu za družbo (Morgan in Birtwistle, 2009). Odnos potrošnikov do oblačil pa ne zajema samo njihove izbire v trgovini in nakup, temveč tudi nadaljnjo uporabo, nošenje, vzdrževanje in nego oblačil. Slednje v veliki meri vpliva na življenjsko dobo oblačila. Odvisno je tudi od tega, kako dobro potrošniki upoštevajo in razumejo navodila za vzdrževanje na etiketi oblačila, sicer se bodo oblačila zaradi pranja na napačni temperaturi, uporabe neprimernih detergentov, neupoštevanja navodil glede uporabe likalnika ali sušilnega stroja hitreje izrabila (McLaren, Oxborrow, Cooper, Hill in Goworek, 2015).

V začetku sedemdesetih let so ZDA začele na državni in lokalni ravni nadzirati tekstilno industrijo z vidika uporabe strupenih snovi, čistoče krzen živali, zraka, ohranjanja in obnavljanja virov. Zahtevali so tudi izboljšanje kakovosti osebne varnosti delavcev ter njihovega zdravja in okolja. Prav tako so se potrošniki začeli vse bolj zavedati, kakšne posledice imajo na okolje izdelki, ki jih kupujejo. Zaskrbljenost javnosti zaradi spornih okoljskih vprašanj je tekstilno industrijo prisilila v izboljšanje stanja. Odzvala se je z uvedbo okolju bolj prijaznih postopkov proizvodnje tekstilnih izdelkov, začela pa je tudi spodbujati zmanjševanje tekstilnih izdelkov, ponovno uporabo in recikliranje. Hkrati pa so spodbudili korporacije k vzpostavitvi okoljskih ciljev, v okviru katerih bi izvajali tudi izobraževanje zaposlenih o okoljskih vprašanjih in s tem povečali okoljsko ozaveščenost skupnosti (Chen in Burns, 2006).

Velik del tekstilne industrije je tako začel podpirati bolj trajnostno proizvodnjo tekstilnih izdelkov, začeli so proizvajati kakovostne izdelke klasičnega, brezčasnega stila, »z daljšo življenjsko dobo«, iz trpežnejših materialov, z visoko barvno obstojnostjo. Vendar pa je žal vzpon hitre mode še vedno prisoten. In z njo nižji stroški, slabša kakovost in zato kratka življenjska doba oblačil. Z vzponom hitre mode je bil potrošnikom na nek način odvzet odnos do oblačil, saj psihološki učinek ugodnega oblačila še vedno »premaga« oblačilo, ki je trajnostno, ekološko proizvedeno in zato nekoliko dražje (McLaren, Oxborrow, Cooper, Hill in Goworek, 2015).

9 Trg ekoloških oblačil se kljub zavedanju in znanju potrošnikov širi zelo počasi, še vedno prevladujejo trgi s poceni tekstilnimi izdelki nizke kakovosti. To dejstvo izpostavi razkorak med naraščajočim etičnim zanimanjem potrošnikov in njihovimi dejanskimi nakupnimi odločitvami (Niinimäki, 2010). Slednje naj bi se dogajalo zaradi tega, ker potrošnik dejansko nima velike izbire možnosti ekoloških oblačil, saj se skoraj vsa oblačila še vedno izdelujejo v azijskih državah, cene ekoloških oblačil niso primerljive, oblikovanje in videz ekoloških oblačil pa ni primerljivo moden in tako ne ustreza potrošniškim potrebam in njihovem slogu (Joergens, 2006). Za potrošnike namreč običajno ni dovolj le to, da so oblačila izdelana na ekološki, trajnosten način, temveč da so tudi modna in zadostujejo estetskim potrebam potrošnika. Pri nakupu oblačil potrošniki ne razmišljajo o trajnosti. Cena in slog sta še vedno prevladujoča dejavnika pri nakupu oblačil (Niinimäki, 2010).

Bodoči potrošniki so lahko tudi na trgu oblačil selektivno etični (Niinimäki, 2010). Zato je za proizvajalce najpomembneje, da ugotovijo, kateri etični dejavniki so pomembni za vsako skupino kupcev. Carrigan in Attalla (2001) trdita, da bodo morda sčasoma nove generacije potrošnikov ne le razmišljale bolj etično, etičnost naj bi se odražala tudi pri njihovem ravnanju.

Čeprav bodo cena, vrednost in kakovost izdelka vedno ključni dejavniki, bodo bodoči potrošniki morda tudi dobro etiko ocenili kot enako ključno.

Brewer in Stern (2005) sta mnenja, da se ustrezno vedenje lahko izrazi le v primeru, če je posameznik sposoben razumevanja negativnih vplivov tekstilne industrije na okolje. Slednje pa lahko dosežemo le s povečanjem temeljnega znanja o tem, kako informacije, spodbude in omejitve vplivajo na osebne vrednote, stališča in prepričanja potrošnika. Znanje je pomemben napovedovalec trajnostnega vedenja in odnosa do okolja. Prevladuje mnenje, da je pomanjkanje znanja o pomembnih okoljskih vprašanjih eden izmed glavnih razlogov, ki vpliva na to, kakšne odločitve bodo sprejeli potrošniki. Omejenost znanja bo vplivala na vedenje, ki bo manj trajnostno. Potrošniki namreč ne vedo oziroma se ne zavedajo, da njihovo vedenje ni trajnostno in da negativno vpliva na okolje. Nekateri pa se kljub pomanjkanju znanja zavedajo, da s svojim vedenjem negativno vplivajo na okolje, vendar ne vedo, na kakšen način naj svoje vedenje usmerijo v bolj trajnostno (Brewer in Stern, 2005).

Cornell in Kozar (2014) sta mnenja, da potrošniki v večini niso obveščeni o negativnih posledicah tekstilne industrije na okolje.Znanje o tej problematiki je nizko, tudi med osebami, ki so na splošno dobro obveščeni o onesnaženju okolja. Po mnenju Connella in Kozarja (2014) naj bi povečanje znanja s pomočjo ozaveščanja o okoljski problematiki zaradi tekstilne industrije vplivalo na bolj trajnostno in ekološko usmerjeno vedenje potrošnikov, vendar pa ni nujno, da se to tudi izrazi. Podobnega mnenja je tudi Stern (2000), ki hkrati meni, da se bo ekološko in trajnostno usmerjeno vedenje izrazilo le v primeru, da potrošniku nek ekološki izdelek ne predstavlja večjih zunanjih omejitev, na primer potrošnik se lahko zaveda, da je nakup ekološkega oblačila koristen za okolje, lahko celo ve, kje kupiti tovrstne izdelke, vendar pa se zaradi višje cene takega izdelka za njegov nakup ne bo odločil.

Potrošnike, po mnenju Carrigan in Attala (2001), zanimajo ekološka oblačila, vendar bodo etični nakup opravili le v primeru, da ta zanje ne predstavlja višjih stroškov, izgube kakovosti ali nelagodja zaradi neudobnega materiala. Avtorja menita, da vplivajo na potrošnike pri nakupu, poleg dejanskih potreb po oblačilih, tudi drugi, notranji razlogi, kot je potreba pa

10 socialnem statusu, oblikovanju identitete preko modnih tekstilnih izdelkov in blagovnih znamk ali želja po specifičnem modnem in življenjskem slogu. Po mnenju Calvina in Lewisa (2005) naj bi se potrošniki, ki se zavedajo etičnih vprašanj, vedli v skladu s svojimi etičnimi vrednotami ter slednje uporabljali tudi pri svojem potrošniškem vedenju. Ugotavljata pa, da so pogosteje močnejši vzvod za etično vedenje družbeni motivatorji kot osebni. Po mnenju Carrigan in Attala (2001) je življenjski slog variabilen. Človek namreč vedno znova teži k socialni pripadnosti in nepoškodovani samoidentiteti, zaradi česar se prilagaja vsakodnevnim praksam, odločitvam in rutinam ožje ali širše družbe. Omenjata, da tudi zeleno ali ekološko potrošništvo predstavlja določen življenjski slog.

V raziskavi, ki jo je izvedel Niinimäki (2010), je 94,6 % vprašanih v prihodnosti pripravljenih kupiti kakovostnejša, trajnejša, popravljiva, dražja oblačila in jih dlje časa uporabljati za zmanjšanje lastnega vpliva na okolje, vendar glede na prej povedano to ni dovolj. Za celovito rešitev tega problema morajo tudi oblikovalci najti nove načine, nekako zagotoviti, da bodo zavezanost, želje, potrebe, vrednote, estetski koncept in čustva potrošnika postali ključno izhodišče za oblikovanje ekoloških oblačil. To bo ustvarilo boljše izdelke z daljšo življenjsko dobo, ki bodo bolj zadovoljile potrebe kupcev na funkcionalni, čustveni in identitetni ravni, s tem pa upočasnili trenutne hitre cikle mode (Niinimäki, 2010).

2.5. Recikliranje tekstilnih odpadkov

Globalna rast prebivalstva, urbanizacija in izboljšanje življenjskega standarda ljudi je povečalo povpraševanje po tekstilu in oblačilih (Wu idr., 2015)(Cuc in Vidovic, 2011). Kljub večjim prizadevanjem raziskovalcev, medijev, vladnih agencij in neprofitnih organizacij za povečanje ozaveščenosti potrošnikov o okoljski problematiki zaradi tekstilnih odpadkov se število slednjih še vedno povečuje (Hibbert, Horne in Tagg, 2005). Tekstilni odpadki nastajajo zaradi kratkega življenjskega cikla tekstilnih izdelkov, hitrih modnih ciklov in povečane kupne moči potrošnikov (Todor, Bulei, Kiss in Alexa, 2019).

Čeprav je v zadnjih letih prišlo do premikov k bolj trajnostnemu ravnanju pri proizvodnih in distribucijskih praksah, je ravnanje na ravni potrošnikov še vedno v nasprotju z dolgoročnim pristopom in potrebami za doseganje trajnosti. In prav ravnanje na ravni potrošnikov je tisto, ki vodi do bolj trajnostnega razvoja v tekstilni in modni industriji. Svetovna dobavna veriga oblačil in tekstila je namreč tesno povezana s potrebami in željami potrošnikov. Obravnava trajnosti oblačil zajema vse faze obdelave, distribucije in porabe oblačil, vključno s tem, kaj uporabnik naredi z rabljenimi oblačili, jih odvrže, podari, reciklira (Hibbert, Horne in Tagg, 2005).

Ugotovili so, da izmed vseh zavrženih predmetov v gospodinjstvu kar 49,5 % predstavljajo tekstilni izdelki. Odstranitev in zavrženje oblačil in ostalih tekstilnih odpadkov pa neposredno vpliva na okolje (Norum, 2017). Tekstilni odpadki in odvržena oblačila tako predstavljajo 1- 5,1 % sestave trdih komunalnih odpadkov na svetu (Wu idr., 2015). Tekstilne odpadke lahko ločimo na tiste, ki nastanejo med samo proizvodnjo tekstilnih izdelkov, in tiste, ki jih potrošniki ne potrebujejo več in jih zaradi tega zavržejo, ker so izdelki dotrajani, poškodovani, premajhni ali zaradi kakršnih koli drugih razlogov neprimerni za nošenje. Potrošniki jih odvržejo v smeti, v tem primeru končajo na komunalnih odlagališčih, ali pa jih podarijo znancem, dobrodelnim

11 ustanovam. Letno zavržemo več kot milijon ton tekstila, od tega se jih le 25 % ne reciklira, medtem ko se kar 75 % tekstilnih odpadkov, ki nastanejo med samo proizvodnjo tekstilnih izdelkov, reciklira in predela v nove surovine za oblačila, avtomobilsko industrijo, vzmetnice, pohištvo, opremo za stanovanje itd. (Cuc in Vidovic, 2011).

Svetovna rast prebivalstva je povečala pritisk na okolje, zaradi česar je pomen trajnosti v zadnjih letih še toliko večji. Glavni cilj trajnosti je maksimalen izkoristek izdelkov, s pomočjo podaljševanja njihove življenjske dobe, preden jih zavržemo. Recikliranje je pomembno z ekonomskih, socialnih in okoljskih razlogov. Ekonomski razlogi predstavljajo programe za recikliranje tekstilnih odpadkov, ki stanejo manj kot programi odvoza odpadkov, prav tako je lahko zaradi velike porabe vode, energije in proizvodnje ceneje reciklirati tekstilne odpadke kot izdelati nove tekstilne izdelke. Recikliranje je lahko tudi finančno koristno za tiste osebe, ki izdelke oddajo za namene predelave in ponovne uporabe. S socialnega vidika recikliranje zagotavlja nova delovna mesta in gradi skupnost. Z okoljskega vidika, pa recikliranje ohranja naravne vire, kot so voda, nafta in zemeljski plin (Cuc in Vidovic, 2011). Na podlagi analize vodnih odtisov pri proizvodnji kavbojk je bilo ugotovljeno, da je poraba vode pri izdelavi kavbojk iz recikliranih mešanih bombažnih vlaken za 26 % manjša kot pri izdelavi kavbojk iz surovih vlaken bombaža (Wu idr., 2015).

Recikliranje je metoda ponovne uporabe ali ponovne predelave rabljenih oblačil in drugih vlaknastih materialov ter ostankov oblačil iz proizvodnega procesa (Cuc in Vidovic, 2011) v izdelek, ki bo ponovno primeren za uporabo v spremenjeni ali prvotni obliki z minimalnimi spremembami (Todor, Bulei, Kiss in Alexa, 2019). Skoraj 95 % rabljenih oblačil in drugih tekstilnih izdelkov se lahko ponovno uporabi in reciklira. Preostalih 5 % pa predstavlja umazan tekstil ali tekstil, onesnažen s topili, plesnijo. Takšni tekstilni izdelki za postopek recikliranja niso primerni (Todor, Bulei, Kiss in Alexa, 2019). Ko razmišljamo o recikliranju tekstilnih izdelkov, moramo razumeti, iz česa je izdelan. Večina tekstila je izdelana iz biološko razgradljivih materialov rastlinskega izvora, kot so bombaž, lan, konoplja, juta, kenaf, abaka, ali materialov živalskega izvora, kot je na primer volna, svila, kašmir. Lahko pa so to tudi umetna vlakna, kot so liocel, rajon ali modal. Velik delež tekstilnih izdelkov pa je narejen iz materialov, ki niso biorazgradljiva. Slednja so izdelana iz polipropilena, polietilena, najlona ali drugih sintetičnih vlaken. Sestava tekstila vpliva na njegovo trajnost in način recikliranja (Cuc in Vidovic, 2011).

Da bi povečali delež recikliranih tekstilnih izdelkov, bi bilo potrebno spremeniti potrošnikovo ravnanje tako, da bi ga ozaveščali o novih načinih uporabe izdelkov, ki jih ne potrebujejo več.

Ena izmed rešitev pa bi bila tudi, da bi izdelke odlagali v skladu s konceptom trajnosti. Čeprav se v zadnjih 40 letih povečuje količina recikliranih tekstilnih odpadkov, jih ogromno še vedno pristane v smeteh (Norum, 2015).

Poti recikliranja tekstila so lahko mehanske, kemične in občasno tudi toplotne. Vendar je običajna pot recikliranja tekstila mešanica vseh treh. Tako na primer najprej poteka kemično recikliranje, pri čemer se polimeri depolimerizirajo (v primeru sintetičnega polimera, pridobljenega iz naftnih kemikalij, kot je poliester) ali raztopijo (v primeru naravnih ali sintetičnih celuloznih vlaken, kot sta bombaž in viskoza). Ko so bili polimeri razstavljeni na molekulski ravni, monomere ali oligomere repolimerizirajo, polimere pa nato združijo v nova

12 vlakna. Vendar pa pred depolimerizacijo ali raztapljanjem reciklirani material najpogosteje predhodno mehansko obdelajo. Pri postopkih termične predelave pa tekstilne odpadke sežigajo, pri čemer se ustvarja toplotna energija, to pa je lahko sporno z vidika onesnaženja okolja, saj pri sežiganju v ozračje izhajajo škodljivi plini. Zato se za recikliranje pogosteje uporabljajo mehanske in kemične metode (Sandin in Peters, 2018) (Park in Kim, 2014).

Poznamo dve vrsti recikliranja. Če je recikliran material manjši (ali je kakovost nižja) kot originalni izdelek, se recikliranje imenuje »downcycling« ali recikliranje nizkokakovostnih tekstilnih izdelkov. Danes po večini prevladuje ta način recikliranja. Oblačila in tekstil za dom so ponovno vključeni za izdelavo industrijskih krp, odej, izolacijskega materiala ali za oblazinjenje pohištva. Če pa ima recikliran izdelek višjo kakovost ali višjo vrednost kot original, se tako recikliranje imenuje »upcycling« (Sandin in Peters, 2018).

»Upcycling« je postopek, pri katerem se tekstilni odpadki ali neuporabni proizvodi pretvorijo v nove materiale in izdelke, enake ali boljše kakovosti, ter izdelke večje okoljske vrednosti. Tak način recikliranja zmanjšuje potrebo po pridobivanju novih surovin, zato je okolju bolj prijazen način recikliranja. »Upcycling« je postopek, ki ga je mogoče vedno znova ponavljati, dokler se surovine toliko ne iztrošijo, da zares niso več uporabne (Todor, Bulei, Kiss in Alexa, 2019).

Dolžina vlaken in molekulska sestava se spremenita in zmanjšujeta zaradi obrabe in pranja. Iz recikliranih tkanin in vlaken običajno dobimo materiale nižje kakovosti. V nasprotju pa recikliranje polimerov, oligomerov in monomerov običajno daje vlakna podobne kakovosti, kot so surova. Čeprav s pomočjo recikliranja polimerov, oligomerov in monomerov dobimo izdelek boljše kakovosti, bi morali vseeno spodbujati tudi recikliranje vlaken in tkanin. Najbolj optimalen bi bil tako imenovani kaskadni pristop. Pri tem bi najprej tekstilne odpadke reciklirali v tkanino ali vlakna, ko pa se dolžina vlaken zmanjša do te mere, da material ni več primeren za recikliranje, pa bi začeli z recikliranjem polimerov, oligomerov in monomerov (Sandin in Peters, 2018).

2.6. Kam z rabljenimi oblačili v Sloveniji

Oblačilo je ena izmed osnovnih dobrin današnjega časa(Wu idr., 2015). V današnjem času hitre mode, ko se v omarah kopičijo oblačila, mi pa še vedno »nimamo kaj obleči«, lahko kot ozaveščeni ekološko usmerjeni potrošniki storimo naslednje: oblačila lahko recikliramo, podarimo, zamenjamo ali prodamo.Potrošnike, ki darujejo rabljena oblačila, običajno motivira skrb za okolje, dobrodelne namene in skrb za soljudi (Joung in Park‐Poaps, 2013). Oblačila lahko prodamo ali podarimo tudi na različnih spletnih straneh ali socialnih omrežjih, lahko pa se udeležimo različnih izmenjav oblačil, ki so organizirane tekom celega leta (Tekstilnica, 2020). Dotrajana oblačila lahko doma recikliramo z metodo »downcycling« (Sandin in Peters, 2018) tako, da na primer iz dotrajanih jeans hlač sešijemo nahrbtnik, majice pa uporabimo za krpe. Tista oblačila, ki so še v skoraj popolnem stanju, pa lahko podarimo različnim dobrodelnim organizacijam, kot so:

 Humana: Trenutno zbirajo oblačila s pomočjo 320 zabojnikov, na območju 23 občin po vsej Sloveniji. Humana je mreža 30 organizacij, ki delujejo lokalno in tudi internacionalno, pomagajo pri preskrbi z oblačili prebivalcem revnih držav po Evropi, Aziji, Afriki, ter Južni in Severni Ameriki. V zadnjem času pa se osredotočajo tudi na

13 socialno ogrožene otroke in njihove družine v Sloveniji, s sodelovanjem z Rdečim križem in Karitasom (Humana, b.d.). Zavzemajo pa se tudi za varovanje okolja, v letu 2016 je bilo v Sloveniji zbrano približno 1.450 ton rabljenega tekstila in obutve. S čimer so po njihovih izračunih preprečili 6 ton izpustov ogljikovega dioksida v ozračje, prihranili 8,7 milijard litrov vode, 435 ton gnojil, ter 18.850 litrov pesticidov (Humana, 2017).

 Rdeči križ: V okviru socialnih dejavnosti lajšajo stisko socialno ogroženim posameznikom in družinam z zagotavljanjem prehrane, higienskih pripomočkov, oblačil, obutve in pohištvom (Rdeči križ, 2020).

 Karitas: Organizacija, ki nudi različne vrste pomoči ljudem, med drugim tudi materialno. Zbirajo rabljena oblačila in drug rabljen material (Karitas, b.d.).

 Centri ponovne uporabe: Vzpostavljeni so bili v okviru projekta USE-REUSE, ki je bil sofinanciran s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Evropskega socialnega sklada. Iz rabljenih oblačil izdelujejo različne, nove tekstilne izdelke, kot so na primer nahrbtniki, predpasniki, ki so na voljo za nakup (Center ponovne uporabe, 2019).

 Tekstilnica: projekt, ki je sofinanciran v okviru Evropskega socialnega sklada in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, katerega namen je ozaveščanje javnosti o tem, kako pomembno je ločeno odlaganje tekstilnih odpadkov, želijo vzpostaviti sistem zbiranja in predelave rabljenega tekstila ter večati zaposlitvene možnosti in nudenje zelenih delovnih mest ranljivim osebam, ki so na robu zaposlitvenih možnosti.

Tekstilnica pogosto organizira tudi izmenjavo oblačil (Tekstilnica, 2020).

 Varna hiša: Tudi varne hiše po Sloveniji sprejemajo rabljena oblačila za ženske, matere in njihove otroke, ki doživljajo kakršno koli obliko nasilja (Društvo življenje brez nasilja, 2020).

2.7. Ekološka oblačila

Ekološka oblačila so izdelana na okolju prijazen način s pomočjo ekoloških tehnologij, z uporabo naravnih barvil in materialov, ki jih lahko recikliramo, brez uporabe pesticidov in insekticidov (Eryuruk, 2012). Ekološka oblačila zmanjšujejo ekološki odtis in povečujejo udeležbo tekstilne industrije v trajnost (Fu in Kim, 2019). Ekološka oblačila so zasnovana za dolgo življenjsko dobo, nastala v etičnem proizvodnem sistemu, z nikakršnim ali minimalnim vplivom na okolje. Kljub veliki ozaveščenosti podjetij in potrošnikov o problemih tekstilne industrije se trg ekoloških oblačil širi zelo počasi, še vedno so namreč v ospredju trgi s poceni oblačili nizke kakovosti, ki so predvsem v azijskih državah izdelani v neetičnih pogojih (Niinimäki, 2010).

Ker postajajo ekološka oblačila vedno bolj priljubljena, so proizvajalci »zelenih« blagovnih znamk in trgovci začeli z različnimi tržnimi strategijami spodbujati sprejemanje in nakupovanje ekoloških oblačil med potrošniki. Vendar kljub vsem prizadevanjem trg ekoloških modnih oblačil še vedno ostaja majhen del vsega povpraševanja po oblačilih. Omejena razpoložljivost okolju prijaznih oblačil namreč negativno vpliva na potrošnikovo zeleno nakupovalno vedenje in namero, saj se raje poslužujejo izdelkov, ki so lažje in hitreje dostopni. Če želijo proizvajalci in potrošniki izboljšati razpoložljivost ekoloških modnih izdelkov na trgu, morajo razumeti,

14 kako razlike med potrebami potrošnikov (potrebe po raznolikosti, zanimanje za modo) in zavedanjem (ekološka in družbena zavest) vplivajo na nakupne odločitve potrošnikov v povezavi z ekološko modo (Fu in Kim, 2019).

2.8. Etični certifikati in certifikati kakovosti tekstilnih izdelkov 2.8.1. »Global Organic Textile Standard (GOTS)«

»GOTS« je priznan vodilni standard za izdelavo tekstila in pridelavo ekoloških vlaken.

Opredeljuje okoljska merila na visoki ravni vzdolž celotne proizvodne verige tekstilnih izdelkov, vse od nabiranja surovin, okoljsko in družbeno odgovorne proizvodnje in označevanja končnih izdelkov, s čimer mu dodelijo verodostojno zagotovilo, da je izdelan po vseh predpisih, ki jih certifikat »GOTS« zagotavlja. Standard zajema predelavo, proizvodnjo, pakiranje, označevanje, trgovanje in distribucijo vsega tekstila, izdelanega iz izključno 70 % ali več certificiranih organskih naravnih vlaken, če nosi oznako narejeno z organskim oziroma najmanj 95 % certificiranih organskih vlaken, če nosi oznako organsko. Vsa uporabljena kemična sredstva in barvila morajo izpolnjevati točno določena okoljska in toksikološka merila. Njihova izbira uporabljenih kemikalij pa je določena tudi v skladu z ekološkimi merili. Za predelavo mokrih materialov je nujna vključitev funkcionalne čistilne naprave. Vsi proizvajalci pa morajo izpolnjevati tudi socialna merila. »GOTS« je bil uveden v letu 2006. Z uvedbo logotipa in označevanjem slednjega lahko zasledimo ne samo na policah trgovin z naravnim, ekološkim tekstilom, temveč tudi v večjih prodajalnah s tekstilnimi izdelki (Global Organic Textile Standard, 2016).

Slika 1: Oznaka za »Global Organic Textile Standard« (Global Organic Textile Standard, 2016).

2.8.2. »Oeko-Tex®« standard 100

Če tekstilni izdelek nosi oznako standard 100, pomeni, da je bil testiran na škodljive snovi ter da je neškodljiv za človeka. Testiran je celoten tekstilni izdelek, vključno z nitmi, gumbi, zadrgami oziroma drugimi dodatki, ter barvami in premazi, ki jih izdelek vsebuje. Teste izvajajo neodvisni partnerski zavodi »OEKO-TEX®« na podlagi njihovih strogo določenih meril v 8 inštitutih po Evropi in na Japonskem v povezavi z inštituti v 60 državah (OEKO-TEX, 2020).

Poleg standarda 100 podpirajo tudi naslednje:

 »MADE IN GREEN by OEKO-TEX®« (Poleg tega da preverja, ali izdelek vsebuje škodljive snovi, zagotavlja tudi, da je bil tekstilni ali usnjeni izdelek izdelan po trajnostnih postopkih v okolju prijaznih in družbeno odgovornih delovnih pogojih.)

15

 »LEATHER STANDARD by OEKO-TEX®« (Mednarodno standardiziran sistem testiranja in certificiranja usnja in usnjenih izdelkov na vseh proizvodnih ravneh, vključno z dodatnimi materiali, kot so podloge, zadrge itd.)

 »STeP by OEKO-TEX®« (Razlikuje se od drugih sistemov certificiranja, saj namesto da upošteva samo posamezne vidike trajnosti, vključuje celovito analizo in oceno pogojev proizvodnje. STeP analizira vsa pomembna področja: upravljanje s kemikalijami, okoljska učinkovitost, ravnanje z okoljem, družbena odgovornost, upravljanje kakovosti in varovanje zdravja in varnost pri delu.)

 »ECO PASSPORT by OEKO-TEX®« (Sistem certificiranja kemikalij, barvil in pomožnih snovi, ki se uporabljajo v tekstilni in usnjarski industriji. Analizirajo, če vsaka posamezna sestavina kemičnega izdelka izpolnjuje zakonske zahteve in hkrati ne ogroža zdravja ljudi.)

 »DETOX TO ZERO by OEKO-TEX®« (Sistem preverjanja tekstilne in usnjarske industrije, katerega cilj je uvesti kriterije kampanje Greenpeace DETOX v proizvodnih obratih, kjer namesto certificiranja obstaja orodje za analizo za optimizacijo in spremljanje ravnanja s kemikalijami in kakovostjo odpadne vode.)(OEKO-TEX, 2020).

Slika 2: Oznake »Oeko-Tex®« (OEKO-TEX, 2020).

2.8.3. »Fair Trade« Certifikat

Pravična trgovina je globalno gibanje, sestavljeno iz raznolike mreže proizvajalcev, podjetij, kupcev in zagovornikov in organizacij, ki se zavzemajo za ljudi in planet (Fair Trade USA, 2020). Pravična trgovina zagotavlja potrošnikom, da so izdelke, ki jih kupujejo, gojili, obirali, obdelovali in trgovali na načine, ki podpirajo gospodarski sistem, ter s tem izboljšujejo življenje kmetov in delavcev ter ščitijo okolje (Fair Trade Campaigns 2018).Fairtrade spreminja način delovanja trgovine z boljšimi cenami, dostojnimi delovnimi pogoji in pravičnejšim dogovorom za kmete in delavce v državah v razvoju. Za kmete in delavce Fairtrade pomeni: cene, katerih cilj je pokritje povprečnih stroškov trajnostne pridelave pridelka, bistvena varnostna mreža, ko tržne cene padejo, dodatna vsota denarja, plačanega nad prodajno ceno, za vlaganje v poslovne ali skupnostne projekte po njihovi izbiri, dostojni delovni pogoji in prepoved diskriminacije, prisilnega in otroškega dela, dostop do posojila pred časom obiranja, sposobnost načrtovanja, več prihodnosti z večjo varnostjo in močnejšimi odnosi s kupci (Fairtrade International, 2020).

16 Izdelek s certifikatom »Fairtrade« oz. pravična trgovina je izdelan v skladu s strogimi socialnimi, okoljskimi in gospodarskimi standardi. Organizacija zagotavlja ljudem, ki proizvajajo blago, da delujejo v varnih razmerah, ščitijo okolje, delujejo trajnostno.

Organizacije pravične trgovine sledijo k naslednjim ciljem(Fair Trade USA, 2020):

 Trajnost dohodka (Ne glede na nestanovitne tržne cene na podlagi strogih standardov zagotavljajo zaslužek, ki zadostuje osnovnim potrebam v gospodinjstvu delavcev in kmetov.)

 Opolnomočenje (Ljudem omogočajo, da se odločajo za lasten dobrobit sebe in dobrobit svoje skupnosti, ne glede na njihov status, položaj v družbi. Delavcem dajejo glas na delovnem mestu, ter spoštujejo njihovo mnenje in odločitve.)

 Dobrobit posameznika in skupnosti (Če imajo ljudje možnost vlagati v boljšo prihodnost, dobimo kot rezultat bolj zdravo delovno silo ter na koncu boljše izdelke.)

 Skrb za okolje (Dobre okoljske prakse dolgoročno vplivajo na preživetje delavcev in okolja. Standardi pravične trgovine delujejo v skladu s trajnostnim razvojem, s prepovedjo uporabe škodljivih kemikalij.)

Slika 3: Oznake »Fairtrade Cotton«, »Fairtrade textile production« in »Fairtrade cotton program« (Fairtrade International, 2020).

Oznaka »Fairtrade cotton« označuje, da je izdelek izdelan iz surovega bombaža, proizvedenega po načelih pravične trgovine. Izdelku je možno neposredno slediti po fazah proizvodnje.

Tkanina lahko nosi to oznako izključno samo, če je 100 % bombaža, ki je bilo v tkanini uporabljenega certificirano s strani pravične trgovine. Oznaka »Fairtrade textile production«

predstavlja standard, ki zagotavlja etično izdelavo tekstilnih izdelkov. Oznaka »Fairtrade cotton program« pa označuje program, katerega namen je izboljšati možnosti prodaje in trgovanja malih kmetov v državah v razvoju. Program je bil poleg bombaža zasnovan tudi za kakav in sladkor (Fairtrade International, 2020).

2.9. Trajnostna potrošnja in zeleno nakupovanje

»Trajnostni razvoj, je razvoj, ki ustreza potrebam sedanjosti, ne da bi pri tem ogrožal sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe.« (Farrer, 2011, str. 2).

Trajnost naj bi upoštevala tri ključne dejavnike: kulturne, ekološke in gospodarske dejavnike (planet, ljudi in dobiček). Dojemanje pomembnosti potrošnikov o teh treh dejavnikih bi lahko zagotovili s sledljivostjo izvora oblačil, na enak način, kot so to naredili pri prehranskih izdelkih (von Mengersen, 2013). Trajnost je v zadnjih letih postala sinonim za recikliranje in varovanje okolja, medtem ko je bila prvotna utemeljitev iz petdesetih let osredotočena bolj na družbene spremembe in ublažitev svetovne revščine (Farrer, 2011). V trajnostnem razvoju bi morale biti v središču pozornosti potrošniška izbira in pomen okoljskih vidikov pri vsakodnevnih nakupnih

17 odločitvah (Niinimäki, 2010). Cilj trajnostne potrošnje je, da potrošnik izbira in kupi le toliko, kolikor potrebuje. Ti izdelki pa naj bi bili čim manj ali pa sploh ne obremenjujoči za okolje (ZPS, 2012).

Potrošniki bi morali biti etično informirani in sposobni izkazati spoštovanje do vsakega posameznika, priznanja svoje odgovornosti za skupno dobro družbe in okolja ter uporabljati etične vidike pri odločanju za nakup. Vendar pa to predstavlja izziv za potrošnike, saj se modna industrija opira na hitro in učinkovito izdelavo novih, sezonskih in modnih oblačil, katerih proizvodni cikel ima resne posledice na okolje. Trend hitre mode je tako povzročil pri potrošnikih vrednotenje oblačil kot nekaj samoumevnega, zato jih ti prepogosto perejo in odvržejo po nekaj nošenjih, ker so v trgovinah še na voljo novi, bolj modni kosi. Fenomen hitre mode je razvrednotil tekstil kot dobrino sodobne družbe (von Mengersen, 2013). Ker potrošnik s svojim povpraševanjem vpliva na ponudbo (ZPS, 2012), je potrebno povečati okoljsko in družbeno ozaveščenost na različne načine, vključno z okoljskim izobraževanjem v šolskem sistemu, ozaveščanjem preko socialnih medijev itd. (Prothero idr. 2011).

Ker mora trajnostna potrošnja stremeti v prihodnost, lahko z malo truda vsak dan naredimo korak za boljši jutri (ZPS, 2012). Odločitve potrošnikov, ki vodijo v trajnostni razvoj, lahko spremljamo s treh vidikov po Barr in Gilg (2006):

 odločitve pri nakupu,

 navade potrošnikov,

 težnja k recikliranju.

Prvi vidik se osredotoča na odločitve potrošnikov pri nakupovanju. Trajnosten potrošnik kupuje organske izdelke, lokalno pridelano hrano, ki ni prepotovala dolgih razdalj, in izdelke, ki so izdelani po načelih pravične trgovine. Izdelkov pa kupi le toliko, kolikor jih potrebuje. Pri nakupu uporablja vrečke iz blaga oziroma tiste za večkratno uporabo, ne plastičnih. Potrošnik naj izbira izdelke, ki imajo čim manj embalaže, in reciklirane izdelke (ZPS, 2012) (Barr in Gilg, 2006).

K trajnosti pripomorejo tudi navade potrošnikov v lastnem gospodinjstvu. To zajema drugi vidik. Slednjega dosežemo z zmanjšano porabo energije, s tem da ugašamo elektronske naprave, ko jih ne uporabljamo, ugašamo luči in navadne žarnice menjamo za bolj varčne. Prav tako kot z energijo lahko varčujemo z vodo, med drugim tudi tako, da zmanjšamo pogostost pranja oblačil in posode, vozimo varčno, saj krajše razdalje lahko prehodimo tudi peš ali uporabimo kolo. Zmanjšajo lahko tudi uporabo čistil in drugih kemikalij v gospodinjstvu, ter jih nadomestimo z bolj naravnimi alternativami (ZPS, 2012).

Tretji vidik, ki prispeva k trajnosti, pa je recikliranje, s katerim zmanjšamo ogljični odtis, količino odpadkov, recikliramo predmete, ki jih več ne uporabljamo, oblačila, ki so nam premajhna ali jih zaradi drugih razlogov ne nosimo, pa podarimo znancem, sorodnikom ali jih podarimo v dobrodelne namene (ZPS, 2012) (Barr in Gilg, 2006).

»Zelena« potrošnja je termin, ki ga lahko opišemo s potrošniškimi nakupnimi in tudi nenakupnimi odločitvami, ki vsaj v majhni meri upoštevajo okoljska in socialna merila.

Raziskava, ki jo je izvajal Connell (2010), je pokazala, da so potrošniki zaskrbljeni zaradi

18 problematike onesnaževanja okolja, vendar njihova skrb ni vedno sorazmerna z njihovimi dejanji, kot je na primer nakup okolju prijaznih izdelkov. Potrošniki, ki so okoljsko ozaveščeni, naj bi bili po mnenju Hinesa in Swinkerja (1996) pripravljeni kupiti okolju prijazne izdelke ali izdelke iz recikliranih vlaken. Po zvišanju cene slednjim pa bi se kar polovica prej anketiranih potrošnikov odločila za cenejši, neekološki izdelek. Ker so ekološki izdelki, med drugim tudi ekološka oblačila, velikokrat dražja od ostalih, konvencionalnih, so pogosto za mnoge potrošnike nedostopni (Žurga in Tavčer, 2010).

2.10. Pregled vsebin učnih načrtov, ki se navezujejo na tekstil in varovanje okolja

Učne vsebine, ki poglobljeno obravnavajo vsebine s področja tekstilstva, se obravnavajo v 5.

razredu osnovne šole pri predmetu gospodinjstvo. V modulu Tekstil in oblačenje učenci pridobijo znanje o tekstilnih surovinah (vlaknih), mehanskih postopkih predelave vlaken (tkanje, pletenje, polstenje ...), postopkih plemenitenja blaga, izdelave končnih izdelkov, mode, vzdrževanja oblačil. Seznanijo se z oglaševanjem tekstilnih izdelkov, načrtovanjem nakupov tekstilnih izdelkov, izborom tekstilij in nakupom. V učne vsebine je vključena temeljna potrošniška vzgoja (Učni načrt, 2011).

Omenjeno tematiko lahko učitelji medpredmetno povežejo s predmetom naravoslovje in tehnika, kjer pri modulu snovi v naravi, v učnih sklopih voda, prst in zrak obravnavajo glavne onesnaževalce površinskih voda in podtalnice, prsti in zraka, in posledice njihovega onesnaženja (Učni načrt, 2011).

Obravnavano temo magistrske naloge lahko povežemo tudi z učnimi vsebinami v 6. razredu osnovne šole pri modulu bivanje in okolje, kjer se učenci v sklopu ekološko osveščen potrošnik seznanijo s pravilnim ravnanjem z odpadki, varčevanjem z energijo, razlogi za onesnaženje okolja, zelenim nakupovanjem, ekološkim čiščenjem in pesticidi v našem vsakdanjem življenju. Seznanjeni so tudi z učnim sklopom proizvodnja, kjer se učijo o vplivih porabe virov in surovin na okolje, ter analizirajo možnosti in načine, s katerimi lahko sami pripomorejo k manjšemu onesnaženju okolja oziroma razvijejo okolju prijazen odnos ter kritičen in odgovoren odnos do potrošništva (Učni načrt, 2011).

Temeljna načela:

Cilj pri poučevanju prej navedenih učnih tem in sklopov pri naravoslovnih predmetih in gospodinjstvu tako ni le znanje, temveč tudi učenčeva gospodarnost, ki zajema gospodarno ravnanje z razpoložljivimi viri, ekološkost, pri kateri spodbujamo razvoj odgovornosti za vzdrževanje in ohranitev okolja, v katerem bivamo, ter ekonomično in odgovorno upravljanje z osnovnimi prostimi dobrinami (voda, prst, zrak). Naslednja je etičnost. Slednja spodbuja učence k sočutju do ljudi, sožitju, spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. Ne smemo pa pozabiti na estetiko, ker učenci razvijejo občutek za osebno urejenost pri oblačenju (Učni načrt, 2011).

Tudi v 6. in 7. razredu učenci pri naravoslovju obravnavajo teme, ki se nanašajo na varovanje okolja. V učnem sklopu vpliv človeka na okolje v 6. razredu se učenci učijo, zakaj je pomembno odgovorno izkoriščanje naravnih virov, surovin in energije, seznanijo se tudi s tem, kako na gospodaren način ravnati z odpadki. V 7. razredu pa se učenci učijo o tem, na kakšen način

19 človek spreminja ekosisteme in s kakšnim početjem onesnažuje vodo, zrak in prst (Učni načrt, 2011).

Vsebine, ki so povezane s to tematiko, se ponovno pojavijo v 9. razredu osnovne šole pri predmetu biologija. Pri učnem sklopu vpliv človeka na naravo in okolje učenci obnovijo in nadgradijo znanje o dejavnostih, ki predstavljajo škodljive vplive tako za naravo kot tudi za človeka. Slednji so izraba naravnih virov, pridobivanje surovin, urbanizacija ter ravnanje z odpadki (Učni načrt, 2011).