UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
MITJA DRNOVŠEK
JEZIKOVNA USTREZNOST URADNIH ZAPISANIH BESEDIL VZGOJITELJEV IN NJIHOVA STALIŠČA DO TEGA PODROČJA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
MITJA DRNOVŠEK
Mentor: izr. prof. dr. TOMAŽ PETEK
JEZIKOVNA USTREZNOST URADNIH ZAPISANIH BESEDIL VZGOJITELJEV IN NJIHOVA STALIŠČA DO TEGA PODROČJA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
Da bi se dotaknil ptic in zvezd, plesal z vilami in klepetal z Luno, da bi odraščal z ljubeznijo in milino v srcu in ljudmi, ki te imajo radi. In ...
Nikoli ne pozabi, da si pogumnejši, kot verjameš, da si, močnejši, kot se zdiš, in pametnejši, kot misliš. (Mali junaki)
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem izr. prof. dr Tomažu Petku za vso pomoč, strokovne nasvete, pozitivne misli ter zelo hitro odzivnost pri pisanju mojega diplomskega dela. Hvala vsem vzgojiteljem in
vzgojiteljicam, ki so sodelovali/-e pri nastajanju raziskovalnega dela.
Za podporo med študijem bi se rad iskreno zahvalil očetu, materi in punci.
POVZETEK
Pri pisanju diplomskega dela smo se osredinili na jezikovno ustreznost uradnih zapisanih besedil vzgojiteljev in njihova stališča do tega področja. Na začetku teoretičnega dela smo opredelili slovenski jezik. Nadaljevali smo z raziskovanjem besedila skozi zgodovino, kjer smo prikazali poglede različnih avtorjev na pojmovanje besedila. Omenimo lahko, da je razumevanje besedila pri vseh avtorjih podobno, le-da vsak izpostavi drugo lastnost, po kateri besedilo razume. Nato smo našteli in opredelili sporazumevalna načela po Paulu Gricu ter jih povezali z uporabo v predšolskem obdobju. Predstavili smo Toporišičevo klasifikacijo besedilnih vrst, kjer nas je zanimala njihova razdelitev in pojavnost v vrtcu pri delu vzgojitelja. Opisali smo sporazumevanje v maternem jeziku, saj menimo, da je ta pomemben prav tako kot slovenski jezik. Na koncu smo proučili še zapisana besedila, ki so predstavljala predmet naše raziskave. Opredelili smo njihove vrste, ugotovili, kako je z njihovo prisotnostjo v vrtcu in predstavili najpogostejše in nekatere nove načine sodelovanja s starši prek uradnih zapisanih besedil.
V empiričnem delu smo raziskali jezikovno ustreznost uradnih zapisanih besedil in odnos vzgojiteljev do omenjenega področja. V raziskavo je bilo vključenih 240 vzgojiteljev iz celotne Slovenije in 30 zapisanih besedil. Uporabljena je bila deskriptivna metoda pedagoškega raziskovanja, oba raziskovalna dela sta kvantitativna. Analiza je pokazala, da je odnos vzgojiteljev do jezikovnega področja zelo dober; pojavljajo se težave pri želji po obiskovanju jezikovnih izobraževanj. Poleg tega smo ugotovili, koliko jezikovnih izobraževanj so se anketirani vzgojitelji udeležili v preteklem letu. Drugi del raziskave je pokazal, da so uradna zapisana besedila vzgojiteljev v povprečju zapisana 67,7 % pravilno.
Izpostavili smo prevladujoča močna pravopisna področja, za problematična pa smo na podlagi pridobljenih odgovorov podali pravila za odpravljanje najpogostejših jezikovnih napak, zaznanih skozi jezikovno analizo uradnih zapisanih besedil. Prav tako smo na koncu podali priporočila, kako po našem mnenju izboljšati obstoječe stanje. Z raziskavo smo pridobili vpogled v jezikovno stanje uradnih zapisanih besedil vzgojiteljev v izbranih vrtcih v Republiki Sloveniji.
KLJUČNE BESEDE: uradna zapisana besedila, jezikovna ustreznost, vrtec, odnos do jezika
ABSTRACT
In diploma, we focused on the linguistic adequacy of the officially written texts of kindergarten teachers and their views on this field. At the beginning of the theoretical part, we defined the Slovenian language. We continued to explore the text through history, where we presented the views of various authors on the notion of the text. It can be mentioned that the understanding of the text is similar in all authors, except that each highlights a different property by which he understands the text. Then we listed and defined communicative principles according to Paul Grice and linked them to use in the preschool. We presented Toporišič's classification of text types, where we were interested in their distribution and occurrence in kindergarten in the work of a preschool teacher. We have described communication in the mother language, as we believe that it is just as important as the Slovene language. Finally, we examined the written texts that were the subject of our research. We identified their types, found out what it is like with their presence in kindergarten, and presented the most common and some new ways of working with parents through official written texts.
In the empirical part, we investigated the linguistic adequacy of officially written texts. We also investigated the attitude of kindergarten teachers in this area. The research included 240 preschool teachers from all over Slovenia and 30 written texts. A descriptive method of pedagogical research was used, both research works are quantitative. The analysis showed that the attitude of educators towards the language field is very good; there are problems with the desire to attend language education. Besides, we found out how many languages training the surveyed preschool teachers attended in the past year. The second part of the research showed that the official written texts of preschool teachers are written on average 67.7 % correctly. We highlighted the predominant strong spelling areas, and for the problem areas, based on the obtained answers, we provided rules for eliminating the most common language problems perceived through the language analysis of officially written texts. We also finally proposed recommendations on how, in our view, to improve the existing situation. The research provided insight into the language status of officially written texts of educators in selected kindergartens in the Republic of Slovenia.
KEY WORDS: official written texts, linguistic adequacy, kindergarten, attitude to texts
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
I TEORETIČNI DEL ... 2
1 OPREDELITEV SLOVENSKEGA JEZIKA ... 2
2 RAZISKOVANJE BESEDILA SKOZI ZGODOVINO ... 2
2.1 POGLEDI RAZLIČNIH AVTORJEV NA POJMOVANJE BESEDILA... 3
2.1.1 DE BEAUGRANDE IN DRESSLER ... 3
2.1.2 POGLEDI DRUGIH AVTORJEV NA BESEDILO ... 4
2.2 SPORAZUMEVALNA NAČELA PO GRIECU ... 5
2.3 TOPORIŠIČEVA KLASIFIKACIJA BESEDILNIH VRST ... 6
2.3.1 FUNKCIJSKE ZVRSTI ... 6
2.3.2 SOCIALNE ZVRSTI ... 7
3 SPORAZUMEVANJE V MATERNEM JEZIKU ... 8
4 ZAPISANA BESEDILA ... 9
4.1 DELITEV ZAPISANIH BESEDIL ... 10
5 ZAPISANA BESEDILA V VRTCU ... 13
6 POVZETEK TEORETIČNEGA DELA ... 15
II EMPIRIČNI DEL ... 16
7 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 16
8 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 16
9 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP... 17
9.1 VZOREC ... 17
9.2 METODE ... 17
9.3 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 17
9.4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 18
PRVI DEL RAZISKAVE ... 18
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 18
10.1 VZOREC ANKETIRANIH ... 18
10.2 VZGOJITELJEVA STALIŠČA DO JEZIKA ... 22
10.3 STALIŠČA DO OBVLADOVANJA PISNEGA JEZIKA ... 23
10.4 JEZIKOVNA USTREZNOST LASTNIH ZAPISOV ... 26
10.5 SAMOKRITIČNOST DO JEZIKOVNE USTREZNOSTI LASTNIH BESEDIL ... 28
10.6 USPOSOBLJENOST NA PODROČJU PISNEGA JEZIKA ... 30
10.7 PRISOTNOST NA STROKOVNIH IZOBRAŽEVANJIH ... 33
10.8 POVZETEK PRVEGA DELA RAZISKAVE ... 36
DRUGI DEL RAZISKAVE ... 37
11 VZOREC ... 37
11.1 ZAPIS DATUMA IN URE ... 38
11.2 VLJUDNOSTNI POZDRAV IN ODZDRAV ... 41
11.3 OKRAJŠAVE, KRATICE IN SIMBOLI... 45
11.4 LOČILA ... 48
11.4.1 TRI PIKE ... 48
11.4.2 OKLEPAJ ... 51
11.4.3 DVOPIČJE ... 54
11.4.4 VEZAJ IN POMIŠLJAJ ... 58
11.4.5 VEJICA ... 62
11.5 PREDLOGI (Z/S IN H/K) ... 71
11.6 ZAPIS NEOBSTOJNEGA SAMOGLASNIKA ... 75
12 REZULTATI... 79
13 INTERPRETACIJA ... 85
13.1 PROBLEMATIČNA PRAVOPISNA PODROČJA ... 85
13.2 MANJ PROBLEMATIČNA PRAVOPISNA PODROČJA ... 85
13.3 PRAVOPISNO STANJE V IZBRANIH VRTCIH ... 86
14 PRAVILA ZA ODPRAVLJANJE NAJPOGOSTEJŠIH JEZIKOVNIH TEŽAV ZAZNANIH SKOZI ANALIZO URADNIH ZAPISANIH BESEDIL VZGOJITELJEV ... 88
15 SKLEP ... 90
16 LITERATURA ... 92
17 PRILOGE ... 94
17.1 VPRAŠALNIK ZA VZGOJITELJE ... 94
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Odnos do jezika ... 22
Preglednica 2: Odnos do jezika – drugi statistični podatki ... 22
Preglednica 3: Pomen pisnega jezika ... 23
Preglednica 4: Pomen pisnega jezika – drugi statistični podatki ... 24
Preglednica 5: Jezikovna ustreznost ... 26
Preglednica 6: Jezikovna ustreznost – drugi statistični podatki ... 27
Preglednica 7: Samokritičnost do zapisanih besedil ... 28
Preglednica 8: Samokritičnost do zapisanih besedil – drugi statistični podatki ... 29
Preglednica 9: Evalvacija jezikovne usposobljenosti ... 30
Preglednica 10: Evalvacija jezikovne usposobljenosti – drugi statistični podatki ... 31
Preglednica 11: Strokovna izobraževanja ... 33
Preglednica 12: Strokovna izobraževanja – drugi statistični podatki ... 34
Preglednica 13: Pojavnost števila izobraževanj ... 35
Preglednica 14: Zapis datuma in ure ... 38
Preglednica 15: Vljudnostni pozdrav in odzdrav ... 41
Preglednica 16: Okrajšave, kratice in simboli ... 45
Preglednica 17: Tri pike ... 48
Preglednica 18: Oklepaj ... 51
Preglednica 19: Dvopičje ... 54
Preglednica 20: Vezaj in pomišljaj ... 58
Preglednica 21: Vejica ... 62
Preglednica 22: Predlogi ... 71
Preglednica 23: Zapis neobstojnega samoglasnika ... 75
Preglednica 24: Vejica – statistična analiza ... 83
Preglednica 25: Pravilni in napačni zapisi ... 86
Preglednica 26: Pearsonov korelacijski koeficient ... 86
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Spol ... 18
Graf 2: Starost ... 19
Graf 3: Delovna doba ... 20
Graf 4: Formalna izobrazba ... 21
Graf 5: Jezikovna izobraževanja ... 35
Graf 6: Vrste vzgojiteljevih besedil ... 37
Graf 7: Zapis datuma in ure ... 79
Graf 8: Vljudnostni pozdrav in odzdrav ... 79
Graf 9: Okrajšave, kratice in simboli ... 80
Graf 10: Tri pike ... 80
Graf 11: Oklepaj ... 81
Graf 12: Dvopičje ... 81
Graf 13: Vezaj in pomišljaj ... 82
Graf 14: Vejica ... 82
Graf 15: Predlogi ... 83
Graf 16: Zapis neobstojnega samoglasnika ... 84
1
UVOD
Hiter razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije in tempo življenja sta prispevala k temu, da smo navadno premalo pozorni na kakovost zapisanega. Prav zato toliko bolj soglašamo z zapisom izr. prof. dr. Tomaža Petka (2020), ki pravi, da ni pomembno samo, kaj je v besedilu napisano, ampak tudi, kako je zapisano. Visoka jezikovna ozaveščenost in dobro poznavanje jezika sta pogoj za uspešno delovanje posameznika na kariernem področju, v službi, družbi in pri poučevanju. Prav zato se nam zdi še toliko pomembneje, da smo na jezik pozorni in da se ga zavedamo. Sprašujemo se, kako bomo to lahko zahtevali od naših potomcev, če ne bomo sami dovolj jezikovno usposobljeni in ne bomo imeli primernega odnosa do jezika.1
V teoretičnem delu smo na začetku opredelili slovenski jezik, nato pa smo se osredinili predvsem na raziskovanje besedila skozi zgodovino. Pozorni smo bili predvsem na jezikoslovca Roberta Alana de Beaugranda in Wolfganga U. Dresslerja, ki izmed tujih jezikoslovcev besedilo definirata najbolj natančno. Prav tako smo pozornost namenili izsledkom o proučevanju besedila Paula Gricea in slovenskega jezikoslovca Jožeta Toporišiča. Razpravo smo nadaljevali s sporazumevanjem v maternem jeziku in jo sklenili z opredelitvijo in vrstami zapisanih besedil.
V empiričnem delu smo prikazali, kakšna so stališča vzgojiteljev do jezikovnega področja.
Zanimalo nas je, kakšen je njihov odnos do jezika, kako pomembno se jim zdi obvladovanje pisnega jezika, v kolikšni meri so pozorni na jezikovno ustreznost in ali kdaj razmišljajo, kako usposobljene se počutijo na tem področju ter kako pogosto se udeležujejo jezikovnih izobraževanj. Pod podroben pregled pa smo z dovoljenjem vzgojiteljic in vzgojiteljev vzeli njihova zapisana besedila in jih po določenih merilih jezikovno analizirali. Zanimalo nas je predvsem, katera pravopisna področja jim povzročajo največ in katera najmanj težav. Na
1Določitev teme diplomskega dela nam je predstavljala velik izziv. Okvirno idejo smo dobili po pregledu diplomskih in magistrskih del svojega mentorja na PeFprintsu. Opazili smo magistrsko delo z naslovom Jezikovna usposobljenost učiteljev na razredni stopnji, nikjer pa nismo zasledili, da bi bilo podobno narejeno za predšolsko stopnjo, torej na ravni vrtca. Idejo smo skupaj z mentorjem oblikovali do pripravljenosti za realizacijo.
2 podlagi dobljenih ugotovitev in po pregledu zapisanih besedil smo oblikovali mnenje o trenutnem pravopisnem stanju v slovenskih vrtcih.
I TEORETI Č NI DEL
1 OPREDELITEV SLOVENSKEGA JEZIKA
V prvem poglavju smo osredinjeni na opredelitev slovenskega jezika; omenjena sta njegov položaj in funkcija v vzgojno-izobraževalnem procesu.
Slovenski jezik je uradni jezik Republike Slovenije. Njegov položaj formalno ureja 11. člen ustave. V slovenskem jeziku potekata govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja. To ne velja v primeru narodnih manjšin, ko je poleg slovenščine uradni jezik tudi madžarščina ali italijanščina. Prav tako je slovenščina eden izmed uradnih jezikov v Evropski uniji. Kakovostno znanje slovenskega jezika, ki je pogoj za pridobitev dela v Republiki Sloveniji, se izkazuje s spričevalom ustrezne slovenske javne ali zasebne šole. V določenih primerih zadošča potrdilo pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenščine. Prav tako vzgoja in izobraževanje v vseh javnoveljavnih programih, od predšolske vzgoje do univerze, potekata v slovenskem jeziku.
(Uradni list Republike Slovenije, 2004).
Razumeti moramo, da je vzgojitelj z otrokom skupaj približno 7–8 ur, kar predstavlja tretjino celotnega dneva. Otrok se slovenskega jezika uči nezavedno od vzgojitelja, medtem ko ta otrokom kakovostno jezikovno okolje navadno pripravlja zavedno, prek načrtovanih dejavnosti in ponujanja materialov za spontano igro. Vzgojitelj otrokom tako predstavlja predmet posnemanja in govorni model, zato je najpomembneje, da ima do jezika spoštljiv odnos ter ga otrokom primerno predstavi.
2 RAZISKOVANJE BESEDILA SKOZI ZGODOVINO
V drugem poglavju je pripravljen pregled raziskovanja besedila skozi zgodovino. V kolikor želimo razumeti kompleksnost in prvine kakovostnega zapisa besedila, se nam zdi smiselno, da smo seznanjeni z zgodovinskim ozadjem in s teorijami najbolj priznanih jezikoslovcev, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju.
3
»Besedilo je bilo v jezikoslovju kot predmet raziskovanja dolgo časa zapostavljeno, saj se je pozornost posvečala tistim jezikovnim enotam, ki jih je bilo lažje nedvoumno definirati, npr.
fonem, stavek itn.« (Dukič in Koderman, 2010 v Petek, 2013, str. 3).
M. Krajnc (2005) pravi, da je besedilo rezultat jezikovnega sporočanja. Začetek raziskovanja besedil sega v antične čase (področji retorike in stilistike). Enotnega pojmovanja besedila ni, saj ga različne discipline pojmujejo različno. Skupna točka vseh je sporočanje (t. i.
pragmatični vidik). Mnogi besedilo razumejo kot osnovno tvorbo sporočanja z neko funkcijo – lahko je izražena implicitno ali eksplicitno. Omenjen je tudi jezikovno-sistematični vidik, tj.
zgradba besedila, ki mora zadostiti koheziji in koherenci (slovnična in vsebinska popolnjenost). Komunikacija temelji na tvorjenju in sprejemu besedila, kar je enako produktu sporazumevanja. Besedila tako nastajajo v vsakdanjih kontekstih in okoliščinah (Krajnc, 2005, v Petek, 2013).
2.1 POGLEDI RAZLIČNIH AVTORJEV NA POJMOVANJE BESEDILA
V tem podpoglavju so prikazani pogledi in teorije različnih avtorjev na pojmovanje besedila.
2.1.1 DE BEAUGRANDE IN DRESSLER
De Beaugrande in Dressler besedilo definirata kot komunikacijsko pojavitev, ki izpolnjuje sedem meril besedilnosti: kohezijo, koherenco, namernost, sprejemljivost, informativnost, situacijskost, medbesedilnost. Avtorja to imenujeta konstitutivna načela komunikacije. Če tega ne upoštevamo, se podre besedilno komuniciranje (Petek, 2013). Z drugimi besedami, če katero izmed prej naštetih sedmih meril ni izpolnjeno, potem velja, da besedilo ni komunikativno. Tovrstna besedila pa so definirana kot ne-besedila (Beaugrande idr., 1992).
Kohezija je površinska povezanost elementov, torej kako besede slišimo ali vidimo.
Površinske sestavine so med seboj odvisne v skladu s konvencijami in z raznimi slovničnimi oblikami. Kohezija tako temelji na slovničnih odvisnostih. Pri koherenci gre za načine, kako so komponente besedilnega sveta (»tj. konstelacija pojmov in odnosov«) medsebojno povezane in dostopne (Beaugrande idr., 1992, str. 13). Kohezija in koherenca sta besedilno usmerjena pojma. Namernost je k uporabniku usmerjen pojem – zadeva dejavnost sporazumevanja prek besedil. To je t. i. želenje tvorca, da ponudi/ustvari koherentno in kohezivno sporočilo, ki bo služilo uresničevanju namer (npr. doseganje cilja, ki je določen v načrtu). Tudi če uporabnik ne doseže koherence in kohezije, uporabniki besedila pogosto pokažejo tolerantnost do le-tega. Pri sprejemljivosti gre za »pripravljenost sprejemnika, da v
4 danem nizu pojavitev vidi kohezivno in koherentno besedilo, ki je zanj koristno ali relevantno« (Beaugrande idr., 1992, str. 16). Dejavniki, ki vplivajo na pripravljenost, so: tip besedila, socialno in kulturno okolje ter zaželenost ciljev. Vzdrževanje kohezije in koherence je cilj sprejemnika besedila. Informativnost pomeni pričakovati oziroma nepričakovati predstavljenih sestavnih delov besedila. Situacijskost avtorji opredeljujejo tako, da položaj, v katerem smo, določa smisel in rabo besedila. Tu gre za dejavnike, ki posameznemu besedilu omogočijo, da je glede na komunikacijsko situacijo relevantno. Zadnje merilo je medbesedilnost. »S tem so mišljeni dejavniki, ki povzročijo, da je uporaba določenega besedila odvisna od poznavanja enega ali več že prej poznanih besedil« (Beaugrande idr., 1992, str. 18). Npr. voznik, ki vidi prometni znak, bo kmalu naletel še na kakšnega (prav tam, 1992).
Menimo, da mora imeti dober vzgojitelj pri načrtovanju zapisanih besedil in pri njihovem poznejšem zapisu že podzavestno usvojena merila besedilnosti. Tako kot je bilo omenjeno že zgoraj, sta kohezija in koherenca najpomembnejši merili. V kolikor besedilo v vrtcu, ki ga vzgojitelj nameni staršem, ni kohezivno in koherentno, se lahko pojavijo težave. Starši bodo verjetno zmedeni in ne bodo razumeli bistva zapisanega. Le-ti predstavljajo merilo, imenovano sprejemljivost. Prav zato mora biti čim bolj nameren in informativen, da bo staršem otrok ponudil kakovostno zapisano sporočilo. S tem namenom mora biti besedilo situacijsko oziroma relevantno. To pomeni, da vzgojitelj ne sme pisati vabila, v kolikor starše obvešča o kakšni pomembni novici. Mislimo, da je medbesedilnost prav tako pomemben dejavnik, saj lahko na podlagi strukture zapisa besedil starši prepoznajo, kaj jih na oglasni deski čaka tokrat. Daljše besedilo tako zagotovo pomeni obvestilo, medtem ko je krajše vabilo. Posebno strukturo ima gotovo voščilo pred novoletnimi prazniki idr.
V naslednjem poglavju so predstavljeni pogledi na besedilo z vidika drugih avtorjev, ki smo jih zgolj kratko povzeli.
2.1.2 POGLEDI DRUGIH AVTORJEV NA BESEDILO
Avtor Hoey (2001) besedilo razume kot prostor za interakcijo med tvorcem in naslovnikom besedila; neposredna komunikacija med enim ali več udeleženci besedila. Halliday (2002) besedilo razume kot semantično enoto (»semantika: nauk o pomenu besed, pomenoslovje«, SSKJ). Pravi, da je besedilo proces družbene dinamike. Baldry in Thibault (2005) navajata, da besedilo tvori dejanja pomnjenja, ki se navezujejo na rabo v družbenem kontekstu. D.
Verdonik (2005) besedilo razume kot zaporedje jezikovnih znakov s funkcionalno zaokroženo
5 celoto (v Petek, 2013). Gansel in Jürgens besedilo povzemata kot koherentno celoto jezikovnega komuniciranja. Ta mora imeti komunikacijske naloge in posebej določeno strukturo (Krajnc Ivič, 2020).
V nadaljevanju so predstavljena sporazumevalna načela po Herbertu Paulu Griceu.
2.2 SPORAZUMEVALNA NAČELA PO GRIECU
Sporazumevalna načela oziroma takrat »koncept sporazumevalnega sodelovanja« je v šestdesetih letih prinesla teorija govornih dejanj. Predstavil jih je Herbert Paul Grice, angleški jezikoslovec in filozof (Zadravec Pešec, 1994).
Za uspešno sporazumevanje je treba poznati in upoštevati sporazumevalna načela. Le-ta določajo, kaj morajo sogovorci upoštevati, da bi se pogovarjali, da bi bil pogovor najbolj učinkovit (Petek, 2013). Paul Grice je izdelal t. i. »maksime«, ki naj bi jih tvorci besedil upoštevali, predstavljajo pa smernice in strategije. Vodilno načelo je načelo sodelovanja, temu pa so podrejena preostala načela (Beaugrande idr., 1992). Za njegovo izpolnitev se pričakuje, da mora biti prispevek takšen, kot se zahteva (Vogel, 2002, v Petek, 2013).
Navajamo zgled maksime sodelovanja, citirane po Griecu. »Oblikuj svoj prispevek k pogovoru tako, kot to zahteva trenutno sprejeti namen in naravnanost pogovora, ki se ga udeležuješ« (Beaugrande idr., 1992, str. 87).
Prvo načelo je načelo kakovosti. Prispevek mora biti resničen – govoriti moramo tisto, kar vemo, da je resnično, in ne tisto, kar mislimo, da je resnično. Govoriti moramo zgolj tisto, za kar imamo ustrezne dokaze (Zadravec Pešec, 1994 v Petek, 2013). Neupoštevanje resničnosti je lahko razlog, da želimo skriti lastna dejanja (Beaugrande idr., 1992).
Drugo načelo je načelo količine. Prispevek mora biti tako informativen (ne pa bolj), kot je to potrebno (prav tam, 1994, v Petek, 2013). Po Griecu količina označuje izraz »informativnost«
stopnjo izčrpnosti (Beaugrande idr., 1992).
Tretje načelo je načelo primernosti, ki pravi, da mora biti prispevek primeren (prav tam, 1994 v Petek, 2013).
Zadnje je načelo načina. V pogovoru bodimo vedno jasni. Obnašati se moramo tako, da bodo naše namere o pogovoru jasno prišle do izraza. Načelo načina nam zapoveduje, da se moramo izogibati nejasnosti v izražanju (Beaugrande, 1992). Petek (2013) povzema po (prav tam,
6 1994), ki dodaja, da se izogibajmo nerazumljivosti in dvoumnosti ter da bodimo kratki in jedrnati.
Dober vzgojitelj, ki se zaveda pomena kakovostno zapisanih besedil, ima po našem mnenju zgoraj omenjena načela že ozaveščena. Zapisana besedila v vrtcu bi se torej morala ravnati po teh načelih. Še enkrat dodajamo, da je načelo sodelovanja vodilno. Zapisano besedilo v vrtcu mora biti tako takšno, kot se zahteva. Načela lahko razložimo na primeru obvestila o božičnem obdarovanju. Načelo načina nam bo narekovalo, da mora biti prispevek resničen, in sicer če smo zagotovo prepričani, da bo obdarovanje vodil Božiček, to zapišemo. Nikoli ne pišemo, da bo ga vodil Božiček, če o tem nismo prepričani. Načelo količine nas zavezuje k temu, da če pišemo o božičnem obdarovanju, potem pišemo zgolj o tem. Prispevek mora biti toliko informativen, kot je potrebno, pravi Petek (2013), ki povzema po de Beaugrande (prav tam, 1994). Načelo načina nam pravi, da mora biti prispevek primeren. Mislimo, da mora vzgojitelj obvestilo glede božičnega obdarovanja za starše napisati drugače, kot če bi pisal otrokom. Načelo načina pa nam pravi, da moramo biti pri pisanju vedno jasni. Vsako besedilo zapišemo jasno, razumljivo in nedvoumno. Zapišemo, kdaj bo obdarovanje potekalo, kje bo potekalo, koliko časa bo potekalo in kdo je vabljen.
Zdaj, ko razumemo sporazumevalna načela, si poglejmo še klasifikacijo besedilnih vrst slovenskega jezikoslovca Jožeta Toporišiča, in sicer delitev na funkcijske in socialne zvrsti.
Poznavanje le-teh je pomembno, saj so v vzgoji in izobraževanju zelo prisotne.
2.3 TOPORIŠIČEVA KLASIFIKACIJA BESEDILNIH VRST 2.3.1 FUNKCIJSKE ZVRSTI
Funkcijske zvrsti po Jožetu Toporišiču so: praktičnosporazumevalne, publisitične (mednje sodijo: opisovalna, poročevalna, razpostavljalna in presojevalna/navodilna besedila), strokovne in umetnostne vrste. Vzgojitelj in učitelj uporabljata besedila v vseh štirih funkcijskih zvrsteh (Toporišič, 2000 v Petek, 2013).
Praktičnosporazumevalna zvrst – pripoved, (ustna) prošnja, (ustno) priporočilo, (ustno) obvestilo, (ustno) vabilo, navodilo. Publicistična zvrst – (ustna) novica, (ustno) poročilo,
7 izjava. Strokovna zvrst – predavanja. Umetnostna zvrst – sodelovanje pri dramah, igrah in tragedijah (prav tam, 2000 v Petek, 2013).2
Kot smo zapisali v napovedi poglavja, lahko na podlagi izkušenj potrdimo, da vzgojitelj uporablja pretežno vse štiri funkcijske zvrsti jezika. Na ravni vrtca najpogosteje praktičnosporazumevalno in publicistično zvrst. Malo manjkrat, vendar še vedno v velikem obsegu, uporablja umetnostno zvrst, in sicer sodelovanje pri igrah (lutkovne in druge predstave). Izven vrtca pa vzgojitelj uporablja tudi strokovno zvrst, tj. predavanja oziroma strokovna izobraževanja, po katerih smo vzgojitelje spraševali v prvem delu raziskave.
2.3.2 SOCIALNE ZVRSTI
Socialne zvrsti se po Jožetu Toporišiču delijo na dve skupini – knjižni in neknjižni jezik (Petek, 2018).
Knjižni jezik je namenjen sporazumevanju na slovenskem ozemlju. Deli se na zborni in knjižni pogovorni jezik. Neknjižni jezik se deli na zemljepisna narečja, pokrajinske pogovorne jezike in na interesne govorice (Petek, 2018).
Poznamo sedem narečnih skupin: gorenjska narečna skupina, dolenjska narečna skupina, štajerska narečna skupina, panonska narečna skupina, koroška narečna skupina, primorska narečna skupina in rovtarska narečna skupina.
Pokrajinske pogovorne govorice so nadnarečja zemljepisnih narečij (Petek, 2018). Poznamo sedem pokrajinskih pogovornih govoric. Mednje sodijo: osrednjeslovenski pogovorni jezik (ljubljanski), južnoštajerski pogovorni jezik (celjski), severnoštajerski pogovorni jezik (mariborski), gorenjski pogovorni jezik, primorski pogovorni jezik, koroški pogovorni jezik in prekmurski pogovorni jezik.
Interesne govorice so značilne za posameznike ožjih interesnih skupnosti, npr. za pripadnike istega poklicnega področja. Petek (2018) navaja, da so interesne govorice izpeljanke osnovnih socialnih zvrsti. Najavam njihovo poddelitev; »interesne govorice, katerim je skupen poklic,
2Beseda ustna in nadaljnje izpeljanke so v oklepaju zapisane zato, ker smo v diplomskem delu osredinjeni zgolj na zapisana besedila.
8 so žargoni, nepoklicnostne imenujemo slengi (jezik mladih), »rokovnjaške« pa argoji« (Petek, 2018, str. 3).
Med neknjižne zvrsti po Toporišičevi klasifikaciji sodijo tudi mestne govorice (Petek, 2018).
Prva omemba sega v leto 1986, ko jo je uporabil prav Toporišič (Valh Lopert, 2008). Te so bolj podobne zvrsti knjižnega jezika, natančneje knjižnemu pogovornemu jeziku. Toporišič jih opredeljuje kot socialnozvrstne značilnosti zemljepisnih enot. Prav tako naj bi mestne govorice v večini primerov nastale iz narečij znotraj večjih mest. Kot posebnost so zanje navedeni besedje, skladnja, fonološki naglas ter splošni slušni vtis (Petek, 2018). Kot primer mestnih govoric lahko navedemo govor Ljubljane, Maribora, Celja, Trsta, Kranja, obmorskih ali zasavskih revirskih naselij. Navedemo lahko, da se mariborska mestna govorica razvija pod vplivom treh narečij, in sicer: štajerskega, panonskega in koroškega (Valh Lopert, 2008).
Sklenemo lahko, da so tudi socialne zvrsti prisotne v vzgojiteljevem delu. Zastopanost je malenkost manjša kot pri funkcijskih zvrsteh, v kolikor smo osredinjeni zgolj na zapisana besedila, ki so predmet našega raziskovanja. Najbolj je pri vzgojiteljevem delu prisotna prva delitev socialnih zvrsti, in sicer knjižni jezik, saj v njem poteka pisno sporočanje. Prav vsa uradna zapisana besedila morajo biti v zbornem knjižnem jeziku, ki je pokazatelj jezikovno kompetentnega vzgojitelja, ki se zaveda pomena jezika. Prav tako so v vrtcu prisotni zapisi v neknjižnem jeziku, a niso predmet raziskave, zato jih natančneje ne bomo obravnavali.
Nadaljujemo s sporazumevanjem v maternem jeziku. Na začetku je omenjeno, da je slovenščina uradni jezik v Republiki Sloveniji. V vrtcu pa je za otroke slovenski jezik materni jezik, zato se nam zdi smotrno, da ga omenimo.
3 SPORAZUMEVANJE V MATERNEM JEZIKU
Materni jezik večine Slovencev je slovenščina. Leta 1991, po podatkih iz popisa prebivalstva, je bila slovenščina materni jezik 88,3 % prebivalcev. Leta 2002, enajst let pozneje, je bil odstotek za 0,5 manjši. Za ohranjanje jezika, ki je temelj lastne identitete, je pomembno branje. Podatki Statističnega urada RS kažejo, da je bilo leta 2013 izdanih 1190 naslovov leposlovja, od tega je bilo 49 % naslovov slovenske književnosti. Podatki prav tako kažejo, da so imeli v letu 2012 v slovenskih knjižnicah učenci in dijaki na voljo 91,3 % literature v slovenskem jeziku (SURS, 2015).
9 Materinščine se običajno naučimo od matere; nosi izrazito čustveno vrednost. Spremlja nas vse življenje (SURS, 2016). Sporazumevanje v maternem jeziku obsega vrsto znanj in veščin, ki jih pridobivamo ter širimo že od rojstva. To je sposobnost izražanja in razumevanja pojmov, misli, čustev in dejstev v govorni in pisni obliki. Od posameznika se pričakuje, da na tem mestu obvlada besednjak, slovnico, funkcije jezika, besedne vrste idr. Sporazumevanje v maternem jeziku je močno povezano z razvojem kognitivnih sposobnosti posameznika, saj se od njega pričakuje, da razume svet okoli sebe in naveže interakcijo z drugimi (Veldin Bednjanič, 2013).
Za sporazumevanje v maternem jeziku velja podobno, kot smo dejali pri opredelitvi slovenskega jezika. Vzgojitelj otrokom predstavlja jezikovni in govorni model. Navduševanje nad besedili in kakovosten odnos sta po našem mnenju pogoja, da bo velika večina otrok pozneje v osnovni šoli slovenski jezik vzljubila. Pozitiven odnos do jezika s starani otrok je pomemben tudi zato, da bodo v življenju dobri pisci različni uradnih in neuradnih besedil.
V četrtem poglavju je pozornost namenjena zapisanim besedilom, ki so predmet našega raziskovanja. Najprej so za ponovitev prikazani trije udeleženci sporočanja (2 + 1).
Sporočevalec in naslovnik sta prva udeleženca sporočanja (v našem primeru vzgojitelj in starši). M. Pavlin (2010) kot tretjega udeleženca imenuje še vsebino (zapisano kot + 1), saj smo sami do te razdelitve kritični. Poglavje se nadaljuje z delitvijo uradnih zapisanih besedil.
4 ZAPISANA BESEDILA
»Vsako besedilo, ki ga napišemo, je navadno komu namenjeno. Kdor piše, si želi, da bi izbrana oseba izvedela za vsebino« (Pavlin, 2010, str. 7). Poznamo tri udeležence sporočanja.
Sporočevalec je tisti, ki besedilo zapiše. Pri pisnem sporočanju velja, da sporočilo doseže naslovnika le, če je naslov natančno zapisan; zgolj na tak način se izognemo pomotam.
Splošno moralno pravilo nam veleva, da moramo biti do naslovnika vljudni in spoštljivi (Pavlin, 2010). Sporočevalec in pozneje naslovnik v interpretacijo besedila vključujeta lastne izkušnje in poglede (Krajnc Ivič, 2020).
Naslovnik je oseba, ki mu je sporočilo namenjeno. V kolikor je sporočilo poslano spoštljivo, se pričakuje, da se tudi naslovnik na sporočilo spoštljivo odzove (Pavlin, 2010). Naslovnik s svojim pogledom na svet prispeva k interpretaciji besedila. Ta se skuša najbolj približati
10 tvorčevim ciljem (Krajnc Ivič, 2020). Vsebina je besedilo, ki nosi jedrne podatke. V njej sporočevalec nekaj sporoča (Pavlin, 2010).
4.1 DELITEV ZAPISANIH BESEDIL
Besedilna vrsta izhaja iz nemške besede textsorten; definicije le-teh so na splošno zelo različne, vendar jih razumemo kot skupine besedil z določenimi skupnimi lastnostmi.
Enotnega poimenovanja za besedilne vrste v Sloveniji nimamo. Toporišič poleg izraza besedilne vrste omenja še npr. stalne oblike besedil, vrste besedil, stalne oblike sporočanja idr.
(Žagar, 1992b v Petek, 2013).
V kolikor želimo aktivno sodelovati v komunikacijskih procesih, je nujno, da imamo znanje o besedilnih vrstah (Krajnc Ivič, 2020). Po avtorju Toporišiču so to stalne oblike sporočanja.
Tvorcu besedila je besedilna vrsta orientacija pri oblikovanju, naslovniku pa pri njegovem interpretiranju. Prav zato je Toporišič mnenja, da bi morali biti izoblikovani družbeni okvirji, kako določena vrsta nastane. Besedila so različna po obsegu, vsebini in slogovnih postopkih (Krajnc Ivič, 2018).
Prva delitev besedil je delitev na umetnostna in neumetnostna besedila. Umetnostnega oziroma literarnega besedila avtor ne tvori s praktičnim namenom, temveč z namenom, da bi naslovnik v doživljanje besedila uvedel čustva, razmišljal o sebi, svetu itn. Sporočevalec ni omejen s tem, kaj se je v resnici dogajalo – posreduje splošno resnico z namenom, da spodbudi naslovnika k razmišljanju. Sporočevalec prav tako uporablja nevsakdanje besede in besedne zveze. Umetnostna besedila so pogosto prepoznavna tudi po tem, da so pisana npr. v kiticah in verzih, z namenom pridobiti naslovnikovo pozornost. Neumetnostno oziroma neliterarno besedilo je tvorjeno s praktičnim namenom. Sporočevalec s tem namenom prikazuje resnične dogodke, prav tako pa uporablja navadne, vsakdanje besede in besedne zveze. Takšno besedilo mora biti notranje in zunanje pravilno členjeno (Križaj idr., 2018).
Druga delitev je delitev na enogovorna in dvogovorna besedila. Toporišič ločuje eno- in večgovorna besedila glede na število tvorcev (Krajnc Ivič, 2018). Enogovorna besedila (avtorice jih imenujejo monološka) nastanejo pri enosmernem sporazumevanju. Tu udeleženca namreč ne izmenjujeta vloge tvorca in prejemnika, temveč je ena oseba ves čas tvorec, druga pa prejemnik besedila. Enogovorna besedila so navadno sestavljena iz več povedi. Vsaka poved mora biti povezana z naslednjo, da je besedilo razumljivo. Takšno besedilo prav tako potrebuje »rdečo nit«. Za enogovorna besedila velja še pravilo, da se
11 podatki iz prejšnje povedi začno v novi, končajo pa z neznanim podatkom. Dvogovorna besedila oziroma dialoška, kot jih imenujejo avtorice, nastanejo pri dvosmernem sporazumevanju. Tu se udeleženca besedila izmenjujeta v vlogah tvorca in prejemnika.
Govorjena dvogovorna besedila so pogovori, zapisana pa dopisi. V nadaljevanju se bomo osredinili zgolj na dopise. Le-ti se lahko delijo na: pobudni (npr. izrekanje čestitke) ali odzivni (zahvala za čestitko); povezovalni (zahvala, opravičilo) ali pozivni (vabilo, prošnja idr.); neuradni in uradni (Križaj in ostale 2014). Kot je bilo omenjeno, so dopisi besedila, ki nastanejo pri dvosmernem sporazumevanju. Navadno dopisa ne moremo prilagajati naslovniku, ker z njim nismo v neposrednem stiku. S tem namenom moramo že pred pisanjem razmišljati, kako in kaj bomo napisali. Avtorice M. Križaj idr. (2019) ločujejo še dve drugi vrsti – zasebne in javne. Javni dopisi so namenjeni širši populaciji; prisotni so v javnih medijih ali na javnih mestih … Ti se v vrtcu ne pojavljajo, zato se bomo osredinili zgolj na zasebne dopise, ki so namenjeni izbranemu naslovniku (posamezniku ali manjši skupini).
Pisec zasebnega dopisa je lahko naslovniku enakovreden ali ne. V kolikor sta si sporočevalec in naslovnik enakovredna, pišemo neuradni/neformalni dopis. Če pa sta si sporočevalec in naslovnik neenakovredna, potem pišemo uradni dopis. Uradne dopise tvorimo z uporabo zbornega jezika, uradnega nagovora in pozdrava. V vrtcu sta najpogostejša dopisa, ki sem ju prav tako zaznal z raziskavo, obvestilo in vabilo (zaradi družbene neenakosti sporočevalca in naslovnika, tj. vzgojitelja in starša moramo biti pozorni, da se poslužujemo oblike uradnega/formalnega zapisa dopisa). Obvestilo je besedilo, ki ga pišemo, ko želimo, da bi naslovnik izvedel, kaj pomembnega se bo zgodilo. Vsebina obvestila mora biti kratka;
pozorni moramo biti na naslednja dejstva, in sicer: kaj, kdaj in kje se bo nekaj zgodilo. Vabilo je besedilo, ki ga pišemo, ko želimo, da bi se naslovnik udeležil določene prireditve. Vedno navedemo ime, čas in kraj določenega dogodka (prav tam, 2019).
Tretja delitev je delitev na subjektivna in objektivna besedila. Subjektivno besedilo je besedilo, ki ga posameznik zapiše na podlagi opažanj, videnj in občutkov. V njem oseba izraža občutke, mnenja glede neke zadeve. V objektivnem besedilu posameznik zgolj navaja splošna dejstva o nekem dogodku. Navedena dejstva je mogoče videti, izmeriti in ponovno preveriti (Pavlin, 2010).
Četrta delitev je delitev na javna in zasebna besedila. Javna besedila tvorimo takrat, kadar želimo, da novico izve širša javnost. Ko želimo, da besedilo vidi množica ljudi, ga objavimo v množičnih medijih, npr. na radiu, TV, na oglasni deski, v avli itn. Zasebno besedilo tvorimo
12 takrat, ko želimo, da zanj izve izbrana oseba. Takšno besedilo vsebuje osebne in zaupne podatke, navadno ga pošljemo v pisemski ovojnici ali prek e-sporočila (Pavlin, 2010).
Peta delitev je delitev na neuradna in uradna besedila. Neuradna besedila so govorjena besedila in se tvorijo med člani družine, sodelavci in sosedi; navezujejo se na splošne teme:
vreme, politika, šport ..., medtem ko so uradna besedila namenjena uradnim osebam oziroma besedilo pošlje urad, npr. DURS, FURS … določenemu posamezniku (Pavlin, 2010).
Spoznali smo, da sta za pisno sporočanje potrebna sporočevalec in naslovnik ter vsebina, ki je predmet razprave skozi zapisana besedila. Prek prebiranja literature smo ugotovili, da enotnega poimenovanja v Sloveniji za besedilne vrste nimamo – je pa znanje o le-teh pomembno, v kolikor želimo učinkovito sodelovati v vsakdanjih pisnih procesih. Potrdimo lahko, da se umetnostna in neumetnostna besedila v vrtcu ne pojavljajo z vidika uradnih zapisanih besedil. V vrtcu so prisotna v oblikah zgodb in pesmi ter leksikonov in enciklopedij, vendar tovrstna besedila niso predmet naše raziskave. Po našem mnenju največjo zastopanost – z vidika uradnih zapisanih besedil vzgojitelja – dosegajo dvogovorna zapisana besedila, imenovana dopisi. Na podlagi njihove delitve, ki so jo opredelile avtorice, se v vrtcu največkrat pojavljajo pobudna, pozivna in uradna dvogovorna zapisana besedila. Subjektivna in objektivna besedila so pri delu vzgojitelja manj prisotna. Pod tip objektivnega besedila bi uvrstili pisanje otrokovega portfolia, kjer navajamo zgolj teoretična dejstva in mejnike, ki jih je dosegel. Tip subjektivnega besedila se pri vzgojitelju največkrat pojavi, ko mora posamezen strokovni delavec zapisati lastno refleksijo za vsakoletni sestanek z ravnateljico ali vodjo oddelka. Ob koncu smo ugotovili, da se kombinacija uradnih in neuradnih besedil ter zasebnih in javnih v vrtcu veliko pojavlja. Omenjeno smo natančneje opisali pri ugotovitvah o zapisanih dvogovornih besedilih.
Razumevanje pomena in strukture posameznih besedilnih vrst je za strokovnega delavca v vzgoji in izobraževanju pomembno. Dnevno se srečujemo z različnimi situacijami, v katerih se moramo znati odzvati s pravilnim in kakovostno oblikovanim zapisom. Okoliščine dela nas lahko vodijo do ravnateljice, vodje enote, preostalih strokovnih delavcev in staršev.
Kakovosten in zgledno oblikovan zapis je ključen za nemoten in hiter prenos informacij, brez mogočih zapletov in napačnega razumevanja vsebine s strani prejemnika.
13
5 ZAPISANA BESEDILA V VRTCU
V petem poglavju smo osredinjeni na prisotnost različnih tipov zapisanih besedil, ki se pojavljajo v vrtcu. Omenjena so predvsem klasična zapisana besedila, kot so vabila in obvestila, ter uporaba elektronske pošte in oglasne deske, na koncu pa je navedenih tudi nekaj nevsakdanjih načinov za pisno komunikacijo, ki jih poznajo v tujini.
Komunikacija prek zapisanih besedil je posredna individualna oblika komuniciranja med vrtcem in domom, med vzgojitelji in starši (Intihar in Kepec, 2002). Eno izmed temeljnih načel delovanja vrtca je zagotovo kakovostno sodelovanje s starši. Vzgojiteljev pisni jezik je z vidika sodelovanja s starši zelo pomemben. Kakovostno sodelovanje omogoča kar nekaj pozitivnih vplivov, med katere sodi tudi stalno in sistematično obveščanje staršev o delu v vrtcu ter dajanje nasvetov za kakovostno vzgojo svojih otrok. Pisni jezik se v vrtcu kaže prek pisnih gradiv, za katere avtorica pravi, da so koristna, a vendar nikakor ne smejo biti pomembnejša kot osebni stik s starši. Eno izmed pomembnejših sodelovanj s starši je gotovo tudi uvodni roditeljski sestanek na začetku leta. Takrat vzgojiteljica poda vse potrebne informacije, ki se navezujejo na življenje in delo v vrtcu; mnogo teh poda tudi v zapisani odliki, kot so razne izjave ... V vrtcu je najbolj prisotna in uporabna gotovo oglasna deska, na kateri vzgojiteljica staršem pušča pomembna obvestila, vabila, sporočila itn. (Žavski, 2017).
Oglasna deska je nameščena pred igralnico. Namenjena je stalnemu obveščanju staršev o tem, kaj v vrtcu poteka in kako se odvija življenje v oddelku (Kurikulum za vrtce, 1999). Razumeti moramo, da je pravica staršev biti informiran. Avtorica tu dodaja, da se je potrebno posluževati tudi tistih tipov obveščanja, ki so manj zastopani; med te pa po njenih besedah sodi prav pisno obveščanje (Žavski, 2017).
Besedila so v vrtcu pogosto zapisana v obliki uradnih dopisov pa tudi v oblikah, ki so do staršev prijazne, npr.: vabila, obvestila, uradna obvestila in pisma (Intihar in Kepec, 2002).
Vabilo je vrsta besedila, s katerim nekoga (v našem primeru starše) povabimo na prireditev, dogodek, slovesnost ... Pošljemo ga prek elektronske pošte ali pa ga izobesimo na oglasni deski (Pavlin, 2010). Na vabila se starši rajši odzovejo, če so napisana korektno, spoštljivo, zanimivo (vsebina) in so prijetno slogovno oblikovana (Intihar in Kepec, 2002).
V zadnjem času je vse bolj prisotna elektronska komunikacija, t. i. »komunikacija prek elektronske pošte« med vzgojitelji in starši. Elektronska komunikacija je dopolnilo telefonskim pogovorom. Takšne vrste komunikacija je zelo primerna za kratka poročila ali za neposredne povratne informacije. Ima pa tudi slabosti, saj ne vemo, ali starši sporočilo
14 prejmejo in ga pozneje tudi preberejo. Prav tako pa elektronska pošta ne zagotavlja zaupnosti.
V kolikor se odločimo za pošiljanje sporočil preko e-pošte, se moramo to na uvodnem roditeljskem sestanku dogovoriti s starši (Kottler in Kottler, 2001).
Kot zanimivost omenimo načine rednega pisnega obveščanja/zapisanih besedil, ki jih izvaja predvsem zahodnoevropski svet (nekateri primeri so zapisani za osnovno šolo, saj lahko vzgojitelj poučuje tudi v prvem razredu). Tam, tako kot pri nas, dajejo sprotnemu obveščanju staršev velik pomen; (Intihar in Kepec, 2002). Prvi način komuniciranja je prek t. i.
sporočilnih kartic. Te služijo predvsem obveščanju staršev o otrokovem napredku. Te kartice lahko postanejo vir dvosmerne komunikacije z namenom, da starši učiteljem posredujejo svoja lastna opažanja, prav tako pa lahko starši nanje zapisujejo svoje pomisleke, skrbi in morebitne zahteve. Mnoge šole se poslužujejo izdaje šolskih glasil. V želji po spodbujanju prej omenjene dvosmerne komunikacije mnoge šole prosijo starše, da napišejo članek oziroma krajše besedilo. Prispevki so lahko zastavljeni kot odgovori na problemska vprašanja.
Kako lahko starši otrokom pomagajo pri domači nalogi? Kakšne so kakovostne aktivnosti za vso družino? Ima družinski obisk muzeja ali kakšnega zgodovinskega kraja lahko tudi pedagoško vrednost? Naslednji pristop so vesela sporočilca. Ta pošiljajo staršem učitelji, ko želijo pohvaliti posebne dosežke otroka. Vesela sporočilca pa lahko v obratni smeri uporabljajo tudi starši, in sicer učiteljem svojih otrok pošiljajo spodbudne misli in pohvale.
Nekateri uporabljajo t. i. »listek razred – dom«. Starše vedno zanima, česa se učijo njihovi otroci. Omenjena besedila oziroma listke starši pobirajo enkrat tedensko, navadno na koncu tedna. Na njih so zabeleženi bistveni podatki o tem, kaj so se otroci naučili, spoznali ali kaj so ustvarjali. Lahko pa starši na te listke napišejo zanimive dejavnosti, ki so jih počeli med vikendom in tako učitelju (lahko tudi vzgojitelju) ponudijo nabor svežih idej (Redding, 1999).
15
6 POVZETEK TEORETI Č NEGA DELA
Na začetku teoretičnega dela smo opredelili slovenski jezik in njegov pomen v vzgojno- izobraževalnem procesu. Prišli smo do ugotovitve, da je le-ta v predšolskem obdobju zelo pomemben in da smo zanj v veliki meri odgovorni vzgojitelji, ki otroku predstavljamo govorni model in vzor. Nadaljevali smo z raziskovanjem besedila skozi zgodovino. Osredinili smo se na jezikoslovca De Beaugranda in Dresslerja ter njuno definicijo besedila kot komunikacijske pojavitve. Ugotovili smo, da je vseh sedem meril besedilnosti zelo prisotnih pri vzgojiteljevem delu. Merila besedilnosti morajo biti upoštevana, saj le tako vzgojiteljevo zapisano besedilo doseže svoj namen. Omenili smo tudi poglede na besedilo preostalih avtorjev. Ob prebiranju literature smo ugotovili, da je razumevanje pri vseh podobno, vendar vsak izpostavi drugačno ključno lastnost, po kateri besedilo razume. Razpravo smo nadaljevali z opredelitvijo sporazumevalnih načel po Paulu Gricu, pri katerih smo prišli do enakih ugotovitev kot pri merilih besedilnosti. Poglavje smo končali s Toporišičevo klasifikacijo besedilnih vrst. V vrtcu so prisotne funkcijske in socialne zvrsti jezika. Socialne zvrsti jezika so nekoliko manj zastopane, medtem ko je uporaba funkcijskih zvrsti najbolj prisotna prek praktičnosporazumevalne in publicistične zvrsti. V tretjem poglavju smo omenili sporazumevanje v maternem jeziku. Tu imamo podobno stališče kot pri slovenskem jeziku. Mislimo, da je pozitiven odnos do jezika pomemben zato, ker bodo najmlajši otroci nekoč aktivni uporabniki jezika, ki se bodo zavedali svoje identitete. Največ pozornosti smo namenili četrtemu in petemu poglavju, kjer smo razpravljali o zapisanih besedilih. Ugotovili smo, katere vrste zapisanih besedil se v vrtcu najpogosteje pojavljajo, na koncu pa smo spoznali še nekaj zanimivih načinov sodelovanja s starši prek zapisanih besedil, ki bi jih bilo zanimivo preizkusiti v pedagoški praksi.
16
II EMPIRI Č NI DEL
7 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
V diplomskem delu smo raziskali jezikovno ustreznost uradnih zapisanih besedil vzgojiteljev, ki jih tvorijo za starše, objavljajo na oglasni deski in pošiljajo prek elektronskih sporočil.
Analizo jezikovne ustreznosti besedil smo izvedli s pomočjo jezikovnega priročnika z naslovom Jezikovna ozaveščenost za vsakdanjo in pedagoško rabo avtorja dr. Tomaža Petka in študentov. Prav tako smo raziskali odnos vzgojiteljev do omenjenega področja. Z raziskavo smo pridobili vpogled v jezikovno stanje uradnih zapisanih besedil vzgojiteljev v izbranih vrtcih v Republiki Sloveniji.
8 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
V prvem delu raziskave je bil cilj z anketnim vprašalnikom pridobiti in prikazati odnos vzgojiteljev do jezika ter njihovo mnenje o pomembnosti tega področja. Prav tako nas je zanimalo, ali so pozorni na jezikovno ustreznost zapisov, če o tem razmišljajo in ali jih preberejo za sabo. Pozorni smo bili tudi na dejstvo, kako usposobljene se vzgojitelji počutijo na tem področju, ali potrebujejo kakšna dodatna izobraževanja oziroma ali se jih sploh udeležujejo.
V drugem delu raziskave smo preverili, koliko besedil na oglasnih deskah v vrtcu je napisanih jezikovno ustrezno. Med drugim smo bili pozorni na: zapis datuma in ure, vljudnostni pozdrav in odzdrav, okrajšave, kratice in simbole, ločila, predloge ter na zapis neobstojnega samoglasnika.
Raziskovalna vprašanja:
RV 1: Kakšen je odnos vzgojiteljev do jezika?
RV 2: Kako pomembno se zdi vzgojiteljem obvladovanje pisnega jezika?
RV 3: V kolikšni meri so pozorni na jezikovno ustreznost lastnih zapisov?
RV 4: Kako pogosto razmišljajo o lastni jezikovni ustreznosti zapisanih besedil?
RV 5: Kako usposobljene se počutijo na področju pisnega jezika?
RV 6: Kako pogosto se udeležujejo izobraževanj s področja jezika?
17 RV 7: Katera pravopisna področja vzgojiteljem povzročajo največ težav?
RV 8: Katera pravopisna področja vzgojiteljem povzročajo najmanj težav?
RV 9: Kakšno je trenutno pravopisno stanje v izbranih vrtcih?
9 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP
V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja – udeleženi vzgojitelji so rešili anketni vprašalnik. Za analizo besedil z oglasnih desk smo prav tako uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja. Opisovali smo trenutno stanje v izbranih slovenskih vrtcih, nismo pa iskali vzrokov za obstoječe stanje. Oba raziskovalna dela sta kvantitativna.
9.1 VZOREC
Vzorec je bil namenski. V prvem delu je bilo v raziskavo vključenih 240 vzgojiteljev in vzgojiteljic, v drugem delu raziskave je 30 besedil z oglasnih desk.
9.2 METODE
Podatke smo glede na situacijo s covid-19 pridobivali s spletnim vprašalnikom, katerega reševanje je bilo anonimno (1ka). Za bolj smiselno interpretacijo rezultatov smo prek vprašalnika poskušali pridobiti podatke o starosti, delovni dobi in o izobrazbi. Besedila z oglasnih desk smo prav tako poskušali pridobiti prek vprašalnika z izrecno prošnjo.
Vzgojitelji in vzgojiteljice so mi jih poslali na e-naslov. Prejeti podatki (imena) prek e- naslovov so ostali strogo zaupni in niso uporabljeni v raziskavi.
9.3 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV
Spletni vprašalnik smo poslali vodstvom štirih vrtcev. Vprašalnik so pedagoški delavci dobili prek ravnateljev po elektronski pošti in ga rešili na spletu. Ker je bil vzorec zaradi neaktivnosti premajhen, čeprav smo vprašalnik poslali v večje vrtce, smo se odločili, da ga objavimo na socialnem omrežju v skupini vzgojiteljev in vzgojiteljic, ki imajo seveda ustrezno izobrazbo in znanje o temi našega diplomskega dela.
18 9.4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV
Podatke smo obdelali v programu Excel, rezultate pa smo prikazali v grafih in/ali preglednicah. Podatke glede jezikovne ustreznosti smo po statistični analizi samostojno interpretirali.
PRVI DEL RAZISKAVE
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
10.1 VZOREC ANKETIRANIH
(N = 239)
Graf 1: Spol
Anketni vprašalnik je izpolnilo 239 vzgojiteljev in vzgojiteljic. Od tega so bile štiri osebe moškega spola, kar predstavlja 2 % anketiranih, 235 oseb je bilo ženskega spola, kar predstavlja 98 % vseh vprašanih.
2 %
98 %
Moški Ženske
19 (N = 240)
Graf 2: Starost
Starostno skupino 31–40 let predstavlja 81 anketiranih, kar je 34 %. Na drugem mestu so anketirani iz starostne skupine 21–30 let, ki šteje 68 vprašanih oziroma 28 %. Starostno skupino 41–50 let predstavlja 59 anketiranih oziroma 25 % vseh. Naslednja je starostna skupina 51–60 let, v kateri je 29 anketiranih, kar predstavlja 12 %. Za stare do 20 let so se opredelili trije – to predstavlja 1 % vseh anketiranih. Nihče od udeleženih ni starejši od 61 let.
1 %
28 %
34 % 25 %
12 %
Do 20 let 21—30 let 31—40 let 41—50 let 51—60 let 61 let ali več
20 (N = 240)
Graf 3: Delovna doba
Iz grafa je razvidno, da ima 88 anketiranih vzgojiteljev od 7 do 18 let delovne dobe. Na drugem mestu je 47 vprašanih, ki so zaposleni od enega do treh let. Vzgojitelji z delovno dobo 19–30 let zasedajo tretje mesto; omenjeni delež predstavlja 19 %. Sledijo vzgojitelji z delovno dobo 4–6 let, kamor sodi 37 vseh anketiranih, to pa znaša 15 %. Najmanjši delež anketiranih (10 %) predstavlja 23 vzgojiteljev z delovno dobo 30 let in več.3
3Starostni razponi so opredeljeni glede na Hubermanov model razvoja kariere učiteljev po P. Javrh (2011).
Delovno dobo od 1 do 3 treh let avtorica (prav tam) imenuje vstop v kariero; med 4 in 6 let je stabilizacija; od 7 do 18 let je doba poklicne aktivnosti/eksperimentiranja ali negotovosti; od 19 do 30 let je sproščenost ali konservativnost, nad 30 let pa izpreganje.
20 %
15 %
37 % 19 %
10 %
1—3 let 4—6 let 7—18 let 19—30 let 30 let in več
21 (N = 239)
Graf 4: Formalna izobrazba
Iz zadnjega grafa v uvodnem delu lahko razberemo, da ima 126 vzgojiteljev končano visokošolsko izobrazbo. Nekoliko manj, natančneje 60 vzgojiteljev, jih je opravilo srednješolsko izobraževanje. Sledijo zaposleni z univerzitetno stopnjo izobrazbe, teh je 37.
Najmanj, to je 15 anketiranih, jih je označilo, da ima končan magisterij. Pod razdelek drugo se je opredelila ena oseba; ta je navedla, da ima opravljeno višješolsko izobrazbo.
25 %
53 % 16 %
6 % 0 %
Srednja šola
Visokošolska izobrazba Univerzitetna izobrazba Magistrska izobrazba Drugo
22 10.2 VZGOJITELJEVA STALIŠČA DO JEZIKA
RV 1: Kakšen je odnos vzgojiteljev do jezika?
Preglednica 1: Odnos do jezika
Sploh ni pomembno
Ni pomembno
Niti ni pomembno
Pomembno je
Zelo je pomembno
Skupaj
1. Jezikovna usposobljenost vzgojitelja je nujna za kakovostno opravljanje dela.
/ /
1 (1 %)
42 (19 %)
176 (80 %)
N = 219
2. Jezikovne dejavnosti so pomemben del vrtčevske rutine.
/ /
/ 58
(26 %)
162 (74 %)
N = 220
3. Z jezikom izražamo spoštovanje do naslovnika.
/ / 1
(1 %)
55 (25 %)
162 (74 %)
N = 218
Preglednica 2: Odnos do jezika – drugi statistični podatki
Povprečje Standardni odklon
Trditev 1 4,8 0,41
Trditev 2 4,7 0,44
Trditev 3 4,7 0,45
23
4
S prvim vprašanjem smo želeli preveriti odnos vzgojiteljev in vzgojiteljic do jezika. Njihova stališča o jeziku smo preverjali s tremi trditvami – anketirani so se morali opredeliti na petstopenjski lestvici – od sploh ni pomembno do zelo je pomembno. Glede na dobljene podatke iz vzorca je tu in še pri naslednjih odgovorih na vprašanja v povprečju 20 odgovorov manj, zato N niha med 218 in 220.
Upoštevajoč dobljene podatke je povprečna ocena stališč za prvo raziskovalno vprašanje zelo visoka. Povprečje pri prvi trditvi je 4,8. 176 anketiranih se je opredelilo, da je jezikovna usposobljenost vzgojitelja nujna za kakovostno opravljanje dela.
Povprečje pri drugi in tretji trditvi je 0,1 nižje, in sicer še vedno visokih 4,7. V obeh trditvah, pri drugi, da so jezikovne dejavnosti pomemben del vrtčevske rutine, in tretji, da z jezikom izražamo spoštovanje do naslovnika, je 162 anketiranih vzgojiteljev in vzgojiteljic navedlo, da se jim zdi omenjeno zelo pomembno. Iz preglednice lahko prav tako razberemo, da se približno eni četrtini vprašanih zdi, da je odnos do jezika pomemben. Spodbudno je dejstvo, da je zgolj 1 % vzgojiteljev označil, da niti ni pomembno.
Na podlagi dobljenih podatkov lahko odgovorimo na prvo zastavljeno raziskovalno vprašanje, kakšen je odnos vzgojiteljev do jezika. Vidimo lahko, da je odnos vzgojiteljev do jezika zelo dober, kar sem napovedal že v dispoziciji diplomskega dela. Nadvse pomembno se mi zdi, da se prav nihče ni opredelil pod sploh ni pomembno in pod ni pomembno. Odnos vzgojiteljev do jezika je pomemben tudi z razvojnega vidika otrok. Boljši, kot bo imel vzgojitelj odnos do jezika, več jezikovnih dejavnosti bo pripravljal za otroke. Bolj kakovostne kot bodo jezikovne dejavnosti, več možnosti bo imel otrok za jezikovni razvoj. V kolikor tu izvzamemo prikriti kurikulum, strokovni delavci večino dejavnosti in situacij ponujajo zavedno, otrok pa se od njih uči nezavedno.
10.3 STALIŠČA DO OBVLADOVANJA PISNEGA JEZIKA RV 2: Kako pomembno se zdi vzgojiteljem obvladovanje pisnega jezika?
Preglednica 3: Pomen pisnega jezika
Sploh ni pomembno
Ni pomembno
Niti ni pomembno
Pomembno je
Zelo je pomembno
Skupaj
4Za besedilo trditev glej preglednico 1.
24 Vzgojitelj
mora priprave za načrtovanje dejavnosti pisati brez jezikovnih napak.
/ / 17
(8 %)
107 (49 %)
96 (44 %)
N = 220
Vzgojitelj mora obvestila in druge zapise za starše pisati brez
jezikovnih napak.
/ / 2
(1 %)
41 (19 %)
176 (80 %)
N = 219
Vzgojitelj je do pravopisnih napak kritičen in se jih trudi odpravljati.
/ / 2
(1 %)
55 (25 %)
162 (74 %)
N = 219
Neobvladovan je pisnega jezika lahko povzroči pomanjkljivo zaupanje s strani staršev.
2 (1 %)
1 (0 %)
28 (13 %)
83 (38 %)
104 (48 %)
N = 218
Preglednica 4: Pomen pisnega jezika – drugi statistični podatki
Povprečje Standardni odklon
Trditev 1 4,4 0,62
25
Trditev 2 4,8 0,43
Trditev 3 4,7 0,46
Trditev 4 4,3 0,78
5
Tudi pri drugem raziskovalnem vprašanju so bili rezultati pričakovani. Stališča anketiranih do pomena pisnega jezika me niso presenetila. Pri prvi trditvi, da mora vzgojitelj priprave za načrtovane dejavnosti pisati brez jezikovnih napak, je 96 vzgojiteljev navedlo, da se jim zdi to zelo pomembno. Na drugi strani je 107 vzgojiteljev odgovorilo, da se jim zdi to pomembno.
Delež pri obeh trditvah je bil približno 50 %.
Anketirani so bili bolj enotni pri drugi trditvi, da mora vzgojitelj obvestila za starše pisati brez jezikovnih napak. 80 % oziroma 176 strokovnih delavcev je označilo, da se jim zdi to zelo pomembno. Zgolj 19 % jih je odgovorilo, da se jim zdi to »le pomembno«. Velika enotnost se je pokazala tudi pri tretji trditvi, ki pravi, da je vzgojitelj do pravopisnih napak kritičen in se jih trudi odpravljati. 74 % oziroma 162 strokovnih delavcev pravi, da se jim to zdi pri delu zelo pomembno. Približno tak delež kot pri drugi trditvi, in sicer 25 %, kar predstavlja 55 anketiranih, pravi, da se jim zdi to pomembno. Pri vseh treh trditvah je bil delež neopredeljenih, ki so označili, da niti ni pomembno, nižji od 8 %.
Četrta trditev je spet prinesla nekoliko bolj razpršene rezultate. Neobvladovanje pisnega jezika lahko povzroči pomanjkljivo zaupanje s strani staršev; 104 anketirani so označili, da je zelo pomembno. 83 vprašanih oziroma 38 % jih misli, da je to pomembno, 28 oziroma 13 % anketiranih pa pravi, da se jim to niti ne zdi pomembno. Zgolj tri osebe so se opredelile, da ni pomembno in sploh ni pomembno.
Podatki za drugo raziskovalno vprašanje so prav tako spodbudni. Glede na dobljene rezultate in visoke odstotke pri kategoriji zelo je pomembno in pomembno lahko trdimo, da se vzgojiteljem zdi obvladovanje pisnega jezika zelo pomembno.
1 + 2 + 3 + 4 = 220 + 219 + 218 + 218 = 873
Izračun skupnega števila odgovorov pod kategorijo »zelo pomembno«:
96 + 176 + 162 + 104 = 538
5Za besedilo trditev glej preglednico 3.
26 538
873= 0,616 ∗ 100 % = 61,6 %
Z izračunom smo prikazali, da se 61,6 % vzgojiteljev zdi obvladovanje pisnega jezika zelo pomembno za delo v vzgoji in izobraževanju.
10.4 JEZIKOVNA USTREZNOST LASTNIH ZAPISOV
RV 3: V kolikšni meri so pozorni na jezikovno ustreznost lastnih zapisov?
Preglednica 5: Jezikovna ustreznost
Nikoli Redko Občasno Pogosto Vedno Skupaj
Preden besedilo odpošljem, ga
preberem za seboj.
2 (1 %)
5 (2 %)
5 (2%)
25 (11 %)
183 (83 %)
N = 220
Ob pojavu pravopisnih težav poiščem pomoč v jezikovnih priročnikih.
4 (2 %)
16 (7 %)
61 (28 %)
67 (30 %)
72 (33 %)
N = 220
27 Na
jezikovno ustreznost nisem pozoren, saj menim, da imam dovolj znanja s področja pravopisa.
75 (34 %)
66 (30 %)
34 (16 %)
28 (13 %)
16 (7 %)
N = 219
Preglednica 6: Jezikovna ustreznost – drugi statistični podatki
Povprečje Standardni odklon
Trditev 1 4,7 0,70
Trditev 2 3,9 1,02
Trditev 3 2,3 1,26
6
Iz preglednice lahko razberemo, da 83 % oziroma 183 vzgojiteljev vedno prebere besedilo za seboj, preden ga odpošlje. Nekoliko manj oseb, in sicer 25, kar predstavlja 11 % vseh udeleženih, besedilo za seboj prebere pogosto. Skupno 12 oseb to stori občasno, redko ali nikoli; za seboj nikoli ne prebereta le dve osebi, kar predstavlja 1 % anketiranih vzgojiteljev.
Podatki za drugo trditev nam pokažejo, da 72 oziroma 33 % vzgojiteljev ob pojavu pravopisnih težav vedno poišče pomoč v jezikovnih priročnikih. Približno enak delež, in sicer 30 % vzgojiteljev, pogosto poišče pomoč v jezikovnih priročnikih, 61 vzgojiteljev oz. 28 % pa pomoč tam poišče občasno, 16 jih to stori redko, medtem ko 4 vzgojitelji tega ne storijo nikoli. Delež le-teh znaša 2 %.
Na podlagi dobljenih podatkov lahko trdimo, da so vzgojitelji v veliki večini primerov pozorni na jezikovno ustreznost zapisov. Spodbuden je podatek, da 83 % vzgojiteljev besedilo
6Za besedilo trditev glej preglednico 5.
28 vedno prebere za seboj, preden ga odpošlje. Mislim, da jezikovna ustreznost zapisov o osebi veliko pove. Presenetili so me rezultati pri drugi trditvi. Nisem pričakoval, da toliko vzgojiteljev uporablja jezikovne priročnike, saj pri svoji pedagoški praksi tega nisem zasledil.
Pričakoval sem večji delež vzgojiteljev, ki bodo označili redko ali nikoli. Trditve tri namenoma nisem samostojno interpretiral, saj je ta rahlo varljiva in jo lahko razumemo v obeh smereh. Povprečje odgovorov za zadnjo trditev je 2,3.
10.5 SAMOKRITIČNOST DO JEZIKOVNE USTREZNOSTI LASTNIH BESEDIL RV 4: Kako pogosto razmišljajo o lastni jezikovni ustreznosti zapisanih besedil?
Preglednica 7: Samokritičnost do zapisanih besedil
Nikoli Redko Občasno Pogosto Vedno Skupaj
Iščem načine, da bi bila moja besedila čim bolj
jezikovno ustrezna.
/ 4
(2 %)
8 (4 %)
58 (26 %)
150 (68 %)
N = 220
Pred objavo besedila njegovo ustreznost večkrat preverim z vidika jezikovne pravilnosti.
1 (0 %)
1 (0 %)
9 (4 %)
47 (22 %)
160 (73 %)
N = 218
Podzavestno se primerjam z ostalimi strokovnimi delavci glede
30 (14 %)
38 (17 %)
72 (33 %)
59 (27 %)
20 (9 %)
N = 219
29 kakovosti
jezikovne ustreznosti besedil.
Preglednica 8: Samokritičnost do zapisanih besedil – drugi statistični podatki
Povprečje Standardni odklon
Trditev 1 4,6 0,65
Trditev 2 4,7 0,62
Trditev 3 3,0 1,17
7
Na podlagi podatkov lahko vidimo, da 68 % oziroma 150 vzgojiteljev vedno išče načine, da bi bila njihova besedila čim bolj jezikovno ustrezna. 26 % to počne pogosto, 4 % občasno, 2 % vseh vzgojiteljev pa to počneta redko. Pod kategorijo nikoli se ni opredelil nihče izmed sodelujočih v raziskavi.
Opazimo lahko, da 73 % udeleženih vzgojiteljev v raziskavi pred objavo besedila vedno preveri njegovo ustreznost z vidika jezikovne pravilnosti. 22 % oziroma 47 vzgojiteljev to stori pogosto. Zelo malo, in sicer 4 %, jih naredi občasno. Ena oseba pred objavo besedila redko preveri jezikovno pravilnost; prav tako ena oseba tega ne stori nikoli.
Dobljeni podatki za tretjo trditev kažejo, da se 20 vzgojiteljev, kar znaša 9 %, vedno podzavestno primerja s preostalimi strokovnimi delavci glede kakovosti jezikovne ustreznosti.
59 oziroma 27 % vzgojiteljev se pogosto primerja z drugimi strokovnimi delavci. Največji del, in sicer 33 % vzgojiteljev, se glede kakovosti jezikovne ustreznosti besedil občasno primerja. Deleža vzgojiteljev, ki se primerjata redko ali nikoli, pa sta 17 (38 vzgojiteljev) in 14 % (30 vzgojiteljev).
Odgovori so pokazali, da anketirani vzgojitelji zelo veliko razmišljajo o lastni jezikovni ustreznosti zapisanih besedil. Navdušujoča sta predvsem podatka pri prvi in drugi trditvi;
7Za besedilo trditev glej preglednico 7.
