UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PETRA ŽNIDARČIČ
VZGOJITELJEVA RABA NAREČJA V ŠTAJERSKIH VRTCIH
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
PETRA ŽNIDARČIČ
MENTORICA: DOC. DR. DARIJA SKUBIC
VZGOJITELJEVA RABA NAREČJA V ŠTAJERSKIH VRTCIH
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2017
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici, doc. dr. Dariji Skubic za nasvete, strokovno usmerjanje in hitro odzivnost pri izdelavi diplomskega dela.
Največja zahvala gre atiju Petru in mamici Veri, ki sta mi finančno omogočila študij in me ves čas spodbujala, sestri Alenki, ki mi je vedno pomagala, ko sem jo potrebovala, ter fantu
Tomažu za motivacijo med pisanjem diplomskega dela.
Velika zahvala tudi mojim sošolkam, Nuši, Manci in Metki, ki so mi ves čas študija stale ob strani.
Hvala tudi vsem zaposlenim v vrtcih Občine Žalec, Vrtcu Polzela, Vrtcu Zarja Celje, Vrtcu Šentjur, da so mi omogočili izvajanje empiričnega dela.
POVZETEK
Vzgojitelji v vrtcu otrokom pripovedujejo in berejo otrokovi starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice, uprizarjajo lutkovne predstave. Tako otrokom že v predšolskem obdobju omogočajo stik s knjižnim jezikom (tako govorjenim kot zbornim) in mu s tem omogočajo ob narečju in pogovornem jeziku spoznavati tudi knjižno zvrst jezika (Kurikulum, 1999, str. 35).
Med študijem sem pri praktičnem pedagoškem usposabljanju v vrtcu večkrat opazila, da otroci pogosto uporabljajo narečne besede.
S svojim diplomskim delom sem želela ugotoviti, kako pogosto vzgojitelji uporabljajo narečne besede, kakšne so okoliščine vzgojiteljeve rabe narečja v vrtcu, kako vzgojitelji spodbujajo otroke k rabi knjižnega jezika. Diplomsko delo z naslovom Vzgojiteljeva raba narečja v štajerskih vrtcih je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela.
V teoretičnem delu sem predstavila slovenski jezik, njegove vloge in funkcije. Še posebej sem izpostavila socialne zvrsti slovenskega jezika. Predstavila sem 7 slovenskih narečnih skupin in natančneje opisala štajersko narečje. Predstavila sem področje jezika v Kurikulumu za vrtce ter izpostavila branje v vrtcu. Dotaknila pa sem se tudi vzgojiteljeve vloge spodbujanja jezikovne zmožnosti v vrtcu in pomena izobraževanja strokovnih delavcev za njihov profesionalni razvoj.
V empiričnem delu sem z anketnim vprašalnikom skušala izvedeti, kakšna so vzgojiteljeva stališča do knjižnega jezika, kako vzgojitelji spodbujajo otroke k rabi knjižnega jezika ter ugotoviti, ali je raba narečja pogostejša v vrtcih na vasi ali v mestu.
KLJUČNE BESEDE: jezik, knjižni jezik, narečje, branje, spodbujanje, izobraževanje
ABSTRACT
Preschool teachers tell and read age appropriate fairytales, stories, riddles, songs and also perform puppet shows for the children in nursery schools. In this manner they enable children, already in this preschool period, to get in contact with the literary language (spoken and written) and at the same time this enables them to get familiar with the literary genre of the language with the help of dialect and spoken language.
During my studies and the practical pedagogical education in kindergarten, I noticed several times, how often kids use words in their own dialect.
The purpose of my degree paper was to find out how often the teachers themselves use dialect words, what are the cirucumstances for the teacher's use of dialect in nursery schools and how the teachers in term, encourage the children to use literary language. This degree paper has the title Vzgojiteljeva raba narečja v štajerskih vrtcih (The teacher's use of dialect in Styria's nursery schools) is composed of a theoretical and empirical part.
In the theoretical part I presented the slovenian language, its roles and functions. Special emphasis was put on the social genres of slovenian language. I presented 7 slovenian dialect groups and I described in detail the Styria dialect. I presented the area of language in the Curriculum for Nursery schools and put emphasis on reading in nursery schools. I also touched the role of teachers in encouraging the linguistic capabilities in nursery schools and the importance of education of the technical staff for their professional developement.
In the empirical part I used a questionnaire to unveil the teacher's standpoints in regard toward literary language and also how the teachers encourage children to use literary language and in term to discover whether or not the usage of the dialect is more common in nursery schools in the village or in the city.
KEYS WORDS: language, literary language, dialect, reading, encourage, education
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
I TEORETIČNI DEL ... 2
1 SLOVENSKI JEZIK ... 2
1. 1 VLOGE IN FUNKCIJE SLOVENSKEGA JEZIKA ... 3
2 ZVRSTNI SNOPI SLOVENSKEGA JEZIKA ... 6
2.1 SOCIALNE ZVRSTI ... 7
2.2 FUNKCIJSKE ZVRSTI ... 9
3 SLOVENSKA NAREČJA ... 11
3.1 ŠTAJERSKO NAREČJE ... 14
4 PODROČJE JEZIKA V KURIKULUMU ZA VRTCE ... 16
4.1 BRANJE V VRTCU ... 17
4.2 OBRAVNAVA UMETNOSTNEGA BESEDILA V VRTCU ... 18
5 VZGOJITELJEVA VLOGA SPODBUJANJA JEZIKOVNE ZMOŽNOSTI V VRTCU 21 5.1 POMEN IZOBRAŽEVANJA STROKOVNIH DELAVCEV ZA NJIHOV PROFESIONALNI RAZVOJ ... 23
II EMPIRIČNI DEL ... 25
6 OPREDELITEV PROBLEMA ... 25
7 CILJI ... 25
8 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 26
9 RAZISKOVALNA METODA ... 26
9.1 VZOREC ... 26
9.2 PRIPOMOČKI ... 26
9.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV ... 27
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 27
10.1 STRUKTURA ANKETIRANIH GLEDE NA SPOL, DELOVNO DOBO IN LOKACIJO VRTCA ... 27
10.2 VZGOJITELJEVA RABA NAREČJA V ŠTAJERSKIH VRTCIH ... 29
10.3 VZGOJITELJEVA STALIŠČA DO KNJIŽNEGA JEZIKA ... 33
11 SKLEPNE UGOTOVITVE ... 41
11.1 KRITIČEN POGLED NA LASTNO RAZISKAVO, SMERNICE ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE IN PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE AKTUALNE SITUACIJE ... 44
12 LITERATURA ... 45
13 PRILOGE ... 48
KAZALO SLIK
Slika 1: Prikaz Toporišičeve zvrstne delitve slovenskega jezika ... 6
Slika 2: Slovenske narečne skupine ... 11
KAZALO GRAFOV Graf 1: Delitev socialnih zvrsti ... 7
Graf 2: Interesne zvrsti ... 8
Graf 3: Funkcijske zvrsti ... 9
Graf 4: Struktura anketiranih glede na spol ... 27
Graf 5: Struktura anketiranih glede na njihovo delovno dobo ... 28
Graf 6: Struktura anketiranih glede na lokacijo vrtca ... 28
Graf 7: Struktura rabe knjižnega in/ali neknjižnega jezika ... 29
Graf 8: Okoliščine, v katerih anketirani vzgojitelji v vrtcu uporabljajo narečje ... 31
Graf 9: Spodbujanje otrok k uporabi knjižnega jezika ... 31
Graf 10: Načini spodbujanja otrok k uporabi knjižnega jezika ... 32
Graf 11: Vzgojiteljeva ocena pomembnosti lastne vloge pri spodbujanju otrok k uporabi knjižnega jezika ... 39
KAZALO TABEL Tabela 1: Vzgojiteljeva raba narečja v vrtcih v mestu in na vasi ... 30
Tabela 2: Stališča vzgojiteljev glede rabe knjižnega zbornega jezika ... 34
1 1 UVOD
Z. Zorko (2008, str. 11) meni, da posebno bogastvo narečjem daje besedje. V slovenskem prostoru lahko najdemo zelo veliko poimenovanj za eno žival ali pa za eno zdravilno rastlino.
V Rusiji lahko pri stomilijonskem narodu najdemo le petindvajset narečij, pri nas pa pri dveh milijonih petdeset. V primerjavi z ruščino je v slovenščini v glasovih, melodiji besede in stavka veliko razlik, v ruščini pa izredno malo. Ruščina je veliko bolj enotna, zato je tamkajšnjim otrokom učenje knjižnega jezika lažje. Za avtorico narečja predstavljajo bogastvo, zato je s tega vidika ruščina manj bogata.
Za razvoj govora je najpomembnejše predšolsko obdobje. Prav zaradi tega se v Kurikulumu za vrtce največ ciljev nanaša na razvoj jezikovne zmožnosti. Otroci se v domačem okolju najprej srečajo z narečjem, v vrtcu in kasneje v šoli pa spoznajo slovenski knjižni jezik.
Vzgojno-izobraževalne ustanove od vzgojiteljev in otrok zahtevajo knjižni zborni jezik.
Pomemben vpliv na razvoj otrokovega govora ima govor odraslih in njihovo glasno branje premišljeno izbranih pravljic, zgodb, pesmi, zato je pomembno spodbujanje dejavnosti pri književni in knjižni vzgoji. Če otrok ob narečnem izrazu spozna knjižnega, se širi njegov besedni zaklad.
* V celotnem besedilu velja moška oblika zapisa vzgojitelj za oba spola.
2 I TEORETIČNI DEL
1 SLOVENSKI JEZIK
Na svetu se danes govori okoli šest tisoč jezikov. V času največje jezikovne raznolikosti, pred približno petnajst tisoč leti pa jih je bilo kar petnajst tisoč. Ti jeziki živijo s kulturo, ki ji pripadajo, kar pomeni, da predstavljajo materni jezik določenim skupinam ljudi (Zajc Berzelak, 2007, str. 28).
Kadar nekdo za koga reče, da govori slovensko, želi s tem povedati, da govori poseben, samosvoj jezik, ki se razlikuje npr. od angleškega, italijanskega itn. Ni pomembno, če govori knjižno ali narečno, saj pojem slovenski jezik obsega vse oblike tega jezika (knjižno, narečno, pogovorno, strokovno …) (Toporišič, 2008, str. 221).
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima beseda jezik več pomenov: jezik kot mišica je pomemben govorni organ, jezik kot sistem dogovorjenih znakov, ki omogoča sporazumevanje ljudem in živalim ter jezik kot sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje (Zajc Berzelak, 2007, str. 51).
Pojem jezik je torej zelo obsežen. Z njim ubesedujemo predmetnost okrog sebe; navezujemo in ohranjamo stike z drugimi ljudmi; v jeziku razmišljamo, čustvujemo; z njim drugim sporočamo svoje hotenje, prepričanje, doživljanje ... Pomembno je, da se zavedamo, da nas jezik zaznamuje kot človeška bitja, saj je vse naše življenje zaznamovano z njim (Križaj, 2014, str. 5).
Jezik oziroma jezikovno dogajanje uravnava in spremlja naše življenje. Jezikovna komunikacija oblikuje in vzpostavlja družbo in bivanjske odnose v njej. Družba pa za svoje posebne namene izbere in oblikuje jezik, ki ga imenujemo knjižni jezik (tudi s pojmi pisni, zborni, standardni jezik) (Pogorelec, 2011, str. 161).
Jezik je človekovo temeljno sredstvo komunikacije/sporazumevanja. Naš besedni jezik dopolnjujejo prvine nebesednega jezika, s katerimi pogosto (nehote) sporočamo celo več kot z besednim jezikom. Jezik je torej sredstvo, s katerim tvorimo besedila ter sprejemamo in razumemo besedila drugih (Križaj, 2014, str. 5).
3
Sestavo besednega jezika in njegova pravila obravnavajo jezikovni priročniki – slovar, pravopis in slovnica. Slovenščina je predstavljena v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slovenskem pravopisu in Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (Zajc Berzelak, 2007, str. 55).
»Stiki med govorci različnih jezikov vplivajo na to, da ljudje v vsakdanjem življenju uporabljajo dva jezika (postanejo dvojezični), prevzamejo drugi jezik (se jezikovno asimilirajo) ali oblikujejo celo nove jezike.« (Zajc Berzelak, 2007, str. 29)
1. 1 VLOGE IN FUNKCIJE SLOVENSKEGA JEZIKA
Večina prebivalcev Republike Slovenije govori besedni jezik, ki mu pravimo slovenski jezik ali slovenščina. Slovenski jezik ima več vlog oziroma funkcij (Križaj, 2014, str. 13−16):
– materni jezik,
– drugi jezik ali jezik okolja, – tuji jezik,
– državni jezik, – uradni jezik,
– eden izmed uradnih jezikov evropske unije, – učni jezik,
– učni predmet.
Kot prvega se v družini naučimo maternega jezika, saj v njem najlažje razumemo sebe in druge, razmišljamo, doživljamo, čustvujemo in z njim sporočamo drugim. Težave pri sporazumevanju v materinščini prinesejo po navadi tudi težave pri vključevanju v družbo, težave pri delovanju v vsakdanjem življenju in težave pri učenju tujih jezikov, zato je dobro obvladovanje maternega jezika izrednega pomena za vsakega človeka. Materni jezik je pomemben tako za človekov osebni razvoj kot tudi za razvoj narodne zavesti, saj se z njim ukoreninjamo v kulturo lastnega naroda (Križaj, 2014, str. 13).
Slovenščina pa je materni jezik tudi Slovencem, ki živijo zunaj meja naše države, in sicer v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem (zamejci) in drugod po svetu (izseljenci) (prav tam).
4
Pripadnikom obeh avtohtonih narodnih manjšin v Republiki Sloveniji (t. i. madžarske in italijanske), Romom in priseljencem slovenski jezik predstavlja drugi jezik ali jezik okolja.
Vsi zgoraj omenjeni se morajo naučiti tudi slovenščino, saj imajo stik s slovenskim jezikovnim okoljem in ker je slovenščina v Republiki Sloveniji uradni in državni jezik (Križaj, 2014, str. 14). Za posameznika je drugi jezik sredstvo komunikacije, vzporedno z njegovim prvim jezikom. Usvaja se v okolju, kjer se ta jezik govori in uporablja kot primarno sredstvo komunikacije. Tri nujne sestavine, ki omogočajo učenje drugega jezika so:
motivacija ali pripravljenost za učenje, jezikovna sposobnost ali nadarjenost in dostop do jezika. (Pirih Svetina, 2005, str. 12−13).
Mnogi se slovenski jezik učijo kot tuji jezik, največ njih pri študiju v naši državi in na tujih univerzah ali na primer na različnih tečajih (Križaj, 2014, str. 15). To je tudi jezik, ki ga, ko je usvojen, po navadi ljudje ne uporabljajo v vsakdanjih, rutinskih situacijah (Pirih Svetina, 2005, str. 12−13).
Kot sem že zgoraj omenila je slovenščina tudi državni jezik Republike Slovenije. To pomeni, da Slovenijo predstavlja kot samostojno državo. Zapisanega najdemo na našem denarju, pri sporazumevanju pa ga uporabljajo vsi državni organi: predsednik republike, parlament, vlada, vojska, sodišča, policija itn. Prav tako se v slovenščini poje državna himna (Križaj, 2014, str.
15).
To, da je slovenščina uradni jezik Republike Slovenije, pomeni, da po upravnih enotah in občinah ter javnih zavodih in ustanovah uradovanje poteka v slovenščini. Prav tako morajo biti zapisani v slovenskem jeziku javni napisi (krajevne in ulične oznake in napisi na lokalih), imena podjetij ter javni oglasi (reklame). Poleg slovenščine je na območjih, kjer živita italijanska in madžarska manjšina, uradni jezik tudi italijanščina oziroma madžarščina (prav tam).
1. maja 2004 je Republika Slovenija postala članica Evropske unije in hkrati slovenščina eden izmed uradnih jezikov Evropske unije. Slovenski predstavniki na zasedanjih Evropskega parlamenta in nekaterih drugih organov govorijo slovensko. Njihovi nastopi so prevajani v vse druge uradne jezike in obratno, nastopi drugih evropskih poslancev so prevajani v slovenščino. Slovenski državljani lahko pišemo vsem organom in ustanovam Evropske unije v slovenščini in od njih v slovenščini prejmemo tudi odgovore (Križaj, 2014, str. 16).
5
Slovenščina je v osnovnih in srednjih šolah ter nekaterih študijskih programih tudi učni predmet, v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, vse od vrtca do univerze pa učni jezik (Skubic, 2016, str. 513).
V prvem poglavju sem govorila o jeziku in njegovih vlogah oziroma funkcijah, v nadaljevanju pa bom predstavila zvrstne snope slovenskega jezika in natančneje opisala socialne in funkcijske zvrsti.
6 2 ZVRSTNI SNOPI SLOVENSKEGA JEZIKA
Ko govorimo o slovenskem jeziku, imamo v mislih sodobni slovenski jezik, kakršen je zapisan v knjigah, torej tisti jezik, ki združuje vse Slovence. To pa ni le jezik knjig, ampak tudi jezik, s katerim se sporazumevamo doma, v vrtcu, v šoli, v službi, na podeželju, v mestih ... (Križaj, 2014, str. 17).
Slovenski jezik ima torej več zvrsti ali pojavnih oblik, ki se uresničujejo v besedilih, in sicer (Toporišič, 1994, str. 133):
– socialne zvrsti (knjižni in neknjižni jezik),
– funkcijske zvrsti (praktično sporazumevalni jezik, strokovni jezik, publicistični jezik, umetnostni jezik),
– časovne zvrsti (sodobni ali zgodovinski jezik), – mernostne zvrsti (vezana ali nevezana beseda), – prenosniške zvrsti (govorjeni ali zapisani jezik).
Slika 1: Prikaz Toporišičeve zvrstne delitve slovenskega jezika (vir: http://www.narecna- bera.si/koroska-narecja/dialekt-ali-narecje)
7 2.1 SOCIALNE ZVRSTI
Prebivalci Slovenije živimo v isti državi, vendar v različnih pokrajinskih enotah in različnih interesnih združbah, zato pri sporazumevanju uporabljamo različice slovenskega jezika, ki jih imenujemo socialne zvrsti (Križaj, 2014, str. 17).
"Socialne zvrsti so različki kakega jezika glede na družbeno vlogo, ki jo opravljajo v kaki jezikovni skupnosti." (Toporišič, 1992, str. 291) V slovenskem jeziku ločimo več snopov socialnih zvrsti. Najosnovnejšo delitev sestavljata knjižna in neknjižna nadzvrst. Knjižna zvrst obsega zborno in knjižno pogovorno, neknjižna pokrajinsko pogovorno in narečje (prav tam).
To lahko ponazorimo z grafom 1 (Toporišič, 2000, str. 14):
Graf 1: Delitev socialnih zvrsti
Legenda: K = knjižno; Z = zborno; P = pogovorno; -K = neknjižno; PP = pokrajinsko pogovorno; N = narečno
Knjižni jezik
"Knjižni jezik je najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika." (Toporišič, 1998, str. 48) Za vse Slovence je knjižni jezik skupen. Naučili smo se ga predvsem v šoli, ob poslušanju pravljic, branju knjig, gledanju televizije, nihče pa ga ne govori že od mladih nog.
Knjižni jezik ima strogo zborno in manj strogo knjižno pogovorno zvrst (Križaj, 2014, str.
18).
Knjižna zborna zvrst je strožja različica knjižnega jezika, ki ga predvsem pišemo oziroma beremo, govorimo pa le v primerih javnega ustnega sporočanja (za predavanja, slovesnejši govor, deklamacijo ali recital). Vsa pravila in besede zbornega jezika lahko najdemo v jezikovnih priročnikih (v slovarskih, slovničnih, pravorečnih, pravopisnih) (prav tam).
8
Nekoliko bolj sproščena različica knjižnega jezika pa je knjižna pogovorna zvrst, ki se od zbornega jezika loči predvsem v glasovju, pisavi, naglaševanju, oblikah, skladnji in besedju.
Za knjižni pogovorni jezik je značilno tvorjenje besedila ob prisotnosti naslovnika (predavanje in konference v manjšem krogu, intervjuji in okrogle mize na radiu in televiziji, uradovanje s strankami, seje, sestanki, zasebni pogovori, lahko tudi v nekaterih vrstah dramatike in filma) (Toporišič, 1994, str. 134−135).
Neknjižni jezik
Slovenski pogovorni jezik je neknjižna socialna zvrst jezika, ki je načeloma nikoli ne pišemo, z izjemo SMS-sporočil ali spletnih klepetalnic. Uporabljamo ga v pogovorih na posameznem delu slovenskega ozemlja oziroma v posameznih interesnih skupinah. Neknjižne socialne zvrsti jezika so prostorsko ali interesno omejene, zato jih torej delimo na prostorske in interesne zvrsti (Križaj, 2014, str. 19).
Prostorske zvrsti jezika ne govorimo na celotnem ozemlju danega jezika, ampak le na njegovem delu, ki je lahko majhen (npr. vas Šempeter) ali večji (npr. Štajerska). Ločimo torej dvoje prostorskih zvrsti, in sicer narečja, ki se govorijo v manjših zemljepisnih enotah, in pokrajinske pogovorne jezike, ki se govorijo v večjih zemljepisnih enotah (prav tam).
Interesne zvrsti so tiste socialne zvrsti, ki so značilne za posamezne ožje interesne skupnosti (npr. za pripadnike istega poklica, iste generacije ...) (Toporišič, 2000, str. 25).
Ponazorimo jih lahko z grafom 2 (Toporišič, 1998, str. 67):
Graf 2: Interesne zvrsti Legenda: S = sleng; Ž = žargon; L = latovščina ali argo
9
Sleng je posebna govorica zlasti mladih. Jezik je poln neslovenskih besed, čustveno zaznamovanih besed in slovenskih besed z novim pomenom. Mladina želi svoja doživljanja sporočati na nenavaden način, zato namesto domačih besed uporablja prevzete. Sleng je precej obarvan narečno zlasti pa pokrajinsko pogovorno (Križaj, 2014, str. 20).
Žargon uporabljajo ljudje istega poklica ali hobija. Žargonski izrazi so neuradni strokovni izrazi posameznega poklica, ki so ljudem druge stroke težje razumljivi (Križaj, 2014, str. 21).
Veliko teh izrazov lahko najdemo v šoli, npr. cvek "negativna ocena", slovka "profesorica slovenščine itn. (Toporišič, 2000, str. 26).
Argo ali latovščina pa je jezik skrivnih združb, zaprtih skupin na obrobju družbe (npr.
prekupčevalcev, tatov, narkomanov). Ta jezik je razumljiv le članom teh skupin in je zato namenoma "zaprt" (Križaj, 2014, str. 21).
2.2 FUNKCIJSKE ZVRSTI
Funkcijske zvrsti služijo različnim uporabnostnim namenom in ubesedujejo predmetnost različnih področij človekovega udejstvovanja (npr. vsakdanjih nespecializiranih, strokovnih, umetnostnih, publicističnih stvari). Angleško govoreči svet namesto o funkcijskih zvrsteh govori o registrih (Toporišič, 2000, str. 27).
Funkcijske zvrsti lahko ponazorimo z grafom 3 (Toporišič, 2000, str. 27):
Graf 3: Funkcijske zvrsti
10
Osrednji položaj ima praktično sporazumevalna zvrst, v katero se človek nekako že rodi in iz nje pasivno usvaja preostale tri zvrsti: strokovno, umetnostno in publicistično. Nasproti eni umetnostni zvrsti stojijo tri neumetnostne.
V okviru teh štirih skupin pa lahko govorimo še o podskupinah: v strokovni zvrsti o praktično strokovni, poljudnoznanstveni in znanstveni, v umetnostni zvrsti pa o poeziji, prozi in dramatiki (Toporišič, 2000, str. 28).
Praktičnosporazumevalni jezik se uporablja v navadnih pogovorih, poročilih, obvestilih, naznanilih in v preprostih opisih ter pripovedovanjih. Povedi in stavki so kratki, preprosti in nezapleteni; besede, ki se uporabljajo v takih sporočilih, pa uporabljamo skoraj vsi.
Praktičnostrokovni jezik je ena izmed vrst strokovnega jezika, ki ga uporabljajo delavci najrazličnejših strok (npr. obrtniki, trgovci, uradniki, drugi delavci itn.) pri zadevah svojega poklica. Najvišja vrsta strokovnega jezika je znanstveni jezik, ki ga s praktičnostrokovnim jezikom povezuje strokovno izrazje, le da je znanstveno obširnejši, obenem pa znan še manjšemu krogu ljudi. Vmesni položaj med praktičnostrokovnim in znanstvenim jezikom pa ima poljudoznanstveni jezik, ki se uporablja takrat, ko je potrebno z vsebino znanstvenih del seznaniti širše kroge. Pisci se v takih besedilih trudijo zapletene stvari povedati čim bolj jasno in preprosto, tuje besede zamenjajo z domačimi, ki so bolj razumljive in širše poznane.
Publicistični jezik uporabljajo predvsem novinarji v časopisih, revijah, na radiu ali televiziji.
Je zelo raznovrsten jezik, saj imajo publicisti pred seboj po navadi zelo široko občinstvo in želijo vsem ustreči: ali bistvo povedo v enem sestavku, namenjenem vsem slojem ali pa v različnih sestavkih, namenjenih različnim interesentom.
Umetnostni jezik najdemo v prozi, pesmih in drami. Proti preostalim trem funkcijskim zvrstem je ravno umetnostni jezik najlažje določiti. Umetnostni jezik je samosvoje besedovanje, ki ne služi niti praktičnemu ali strokovnemu ali publicističnemu sporočanju (Toporišič, 2000, str. 28−32).
V tretjem poglavju bom predstavila slovenska narečja in natančneje opisala štajersko narečje.
11 3 SLOVENSKA NAREČJA
Če slovenščino primerjamo z drugimi jeziki, opazimo zanimivo in veliko narečno členjenost glede na velikost ozemlja, ki ga poseljujemo govorci. Skoraj vsak slovenski kraj ima svoj govor, ki se loči od govora sosednjega kraja. Prepoznati je možno 7 narečnih skupin (Kalin Golob, 2007, str. 19−20):
– dolenjsko, – gorenjsko, – koroško, – primorsko, – štajersko, – panonsko in – rovtarsko.
Jože Toporošič (2000, str. 23) omenja tudi osmo, mešano ter pretežno mlado narečno skupino
− kočevsko.
Ramovš (v Toporišič, 2000, str. 781) te enote še naprej diferencira na 46 manjših skupin, t. i.
narečij in govorov: 6 koroških, 8 primorskih, 10 rovtarskih, 10 dolenjsko-notranjskih, 5 štajerskih ter 5 panonskih.
Slika 2: Slovenske narečne skupine (http://www.modrijan.si/Solski-program/Solski- program/Gradiva-za-ucitelje/Srednja-sola/slovenscina/Slikovno-gradivo-iz-ucbenikov-
Govorica-jezika)
12
Govorca, ki prihajata iz dveh različnih narečnih skupin in govorita vsak v svojem narečju, se brez pomoči skupne knjižne slovenščine včasih težko razumeta (Kalin Golob, 2007, str.
19−20).
Slovenščina obsega najmanj petdeset narečij, ki imajo svoj značilen samoglasniški sestav ali posebnosti samoglasniškega in soglasniškega sistema. Narečja se med sabo ločijo v leksiki (besedju), manj pa v oblikoslovju. Vsa narečja so si podobna glede prevzemanja nemških besed, razlikujejo pa se v stavčni melodiji in mestu naglasa besed (Zorko, 2008, str. 11).
Narečja uporablja tako kmečko prebivalstvo kot tudi vsi govorci, izobraženci v ustreznih okoliščinah (npr. na podeželju med sorodniki in znanci oziroma domačini). Narečje uporabljamo predvsem pri govorjenju (največkrat gre za zasebno pogovarjanje), le redko pri pisanju (najdemo ga pri ljudskih pesmih) (Križaj, 2014, str. 16).
Narečja se v večini le govorijo, za umetnostne namene pa tudi pišejo (Toporišič, 1994, str.
136).
Nastanek narečij
Slovenski jezik je v narečnem pogledu in glede na njegov zapleten razvoj zanimivejši kot marsikateri drugi večji slovanski jeziki, kar je rezultat tisočletnega zgodovinskega razvoja, ki so ga določali mnogi notranji in zunanji dejavniki. Eden najpomembnejših je poselitev slovenskega ozemlja s severa in z vzhoda, v kateri se kaže najstarejša narečna členitev slovenskega jezika (Logar, 1996, str. 3).
Slovenska dialektologinja Z. Zorko pravi (2008, str. 10), da lahko k številnim narečjem pripišemo ustanovitev prafar in pozneje župnij, v katerih so se združevali ljudje določenega območja. Dobivali so se pri mašah, na pogrebih ali porokah in med seboj govorili. Prafara sicer ni bila vedno ločnica, saj je lahko na območju ene prafare obstajalo več narečij. Na narečja je vplivala selitev k sosedom, ki niso bili Slovani, temveč Furlani. Ločnica med dvema škofijama Salzburg in Oglej, vmes pa mejna reka Drava, ki so jo ob poletnih dneh, ko voda ni bila visoka, prečkali in čez reko gonili past živino. K razvoju narečij pa je prispevalo tudi kmečko življenje, še posebej velike kmetije, ki so zaključevale določene enote (prav tam).
13
Stalni pospeševalec narečne členitve je soseščina drugih jezikov (nemškega, furlanskega, italijanskega in madžarskega). Sledovi tega sosedstva ter živih stikov med Slovenci in temi narodi so vplivali na narečno podobo slovenskega jezika (Logar, 1996, str. 3−4).
Pri nastajanju narečij in govorov je imelo posebno mesto tudi razvojno zaostajanje obrobnih, bolj odmaknjenih in prometno manj živahnih področij od hitrejšega razvoja osrednjih ter prometno in kulturno bolj razgibanih področij.
Deloma so vplivali tudi turški vpadi, zaradi katerih so se ljudje iz Bele krajine umikali na sever, na njihova mesta pa so prišli begunci iz Bosne, Like in Dalmacije. Posledično so na tem območju nastali govori, v katerih so prepleteni slovenski, srbski in hrvaški jezikovni elementi.
Ključen pospeševalec narečne členitve so bila gorovja, hribovja in ogromni gozdovi, ki so preprečevali pogostejše stike z drugimi priseljenci ter dolgotrajne politične in fevdalne meje, ki so usmerjale medsebojne komunikacije in gibanje prebivalstva (prav tam).
Pogled na narečje danes
Večina ljudi je bila vzgojenih, da je narečje nekaj grdega oziroma manj vrednega, le redki so tisti, ki so na svoj kraj in svoje narečje ponosni. Vzgojno-izobraževalne ustanove od vzgojiteljev in otrok zahtevajo knjižni zborni jezik, a se ne zavedajo, da s tem ovirajo otrokov govorni razvoj in bogastvo jezika. Obstajajo pa tudi izjeme – vzgojitelji, ki se v govoru odzivajo naravno in spontano ter znajo izrabiti bogastvo in prednosti narečja posameznega kraja, v katerem živijo. V šoli je zahteva po rabi knjižnega jezika še večja, vendar tudi tukaj obstajajo učitelji, ki boječe uporabljajo ali vsaj dovoljujejo narečje, saj so jim dopovedovali, da je narečje škodljivo, popačeno in naravnost nemogoče. Vsak otrok mora imeti svoje trdne korenine − narečje, ki ga osrečuje, bogati in plemeniti. Starši, vzgojitelji in učitelji pa moramo biti ponosni na svoj izvor, zlasti v predšolskem obdobju je potrebno negovati narečje tako, da z narečnimi izrazi bogatimo naš jezik, otroci pa bodo brez večjih težav narečje nadomestili s knjižnim jezikom. Pomembno je, da se z otroki veliko pogovarjamo, pojemo in beremo, da otrok ne bo imel jezikovnih težav zaradi narečja (Žnidarič, 1993, str. 14–15).
Če otrok ob narečnem izrazu spozna knjižnega, se širi njegov besedni zaklad (prav tam).
14
Narečno raznolikost slovenskega jezika lahko danes brez večjih težav prepozna tako laik kot strokovnjak. Pomen in vloga posameznih zvrsti slovenskega jezika pa se spreminjata. V.
Smole (2009, str. 557–562) meni, da narečna zvrst vse bolj prevzema vloge, ki so sicer namenjene knjižnemu jeziku, in sicer na področju leposlovja vključno z gledališčem, filmom in glasbo; javni mediji in javne prireditve; deloma parlament in drugi javni nastopi nosilcev pomembnih političnih funkcij ter šola, ki jo avtorica navede pod vprašaj.
Sprejem in odnos do tega stanja pa je izrazito dvojen: pozitiven pri tistih, ki aktivno uporabljajo krajevni govor in govor iz družin, ki so rabo narečja opustile v zadnjih dveh generacijah, ter pri ljubiteljih "starožitnosti", negativen pa prevladuje pri meščanih in ljudeh, ki so morali svoje narečne značilnosti odpraviti zaradi službenega položaja (npr. učitelji) (prav tam).
Z. Zorko (2008, str. 11) pravi, da smo Slovenci trdoživ narod tako kot narečja. Prav je, da se narečja ohranjajo, saj bi sicer za mejo marsikje ne imeli več slovenščine. Trdi, da je slovenščina bogat jezik, ki bi za vsakogar moral biti velika vrednota, saj je del naše identitete.
3.1 ŠTAJERSKO NAREČJE
Narečja so oblika jezika, s katero prvič vzpostavimo stik s svetom, hkrati pa so temelj naše osebnosti in nas spremljajo celo življenje (Jan, 2009, str. 498).
Štajerska narečna skupina se deli na (Toporišič, 2000, str. 782–783):
– kozjansko-bizeljsko narečje, – srednještajersko narečje, – savinjsko narečje
– južnopohorsko narečje, – kozjaški govor,
– k štajerski narečni skupini pa je mogoče šteti tudi posavsko narečje (zagorsko- trboveljski govor, laški govor, sevniško-krški govor).
Nove raziskave savinjsko narečje delijo na solčavski govor, zgornjesavinjski ter srednjesavinjski.
15
Štajerska narečja se govorijo v porečjih Savinje, Sotle, zgornje Dravinje, Drave od Ruš do Maribora, pa na sever do črte Šentilj – Lučane (Toporišič, 1998, str. 63).
Zemljepisna narečja se ne skladajo vedno s pokrajinskimi pojmi, npr. Slovenske gorice so na Štajerskem, vendar njihova govorica pripada panonski narečni skupini, Trboveljčani se imajo za Štajerce, a spadajo v zasavsko ali medijsko narečje (Toporišič, 2000, str. 24).
Štajerska narečja so vsa netonemska, naglašeni zlog je tonsko visok in podaljšan, namesto dan (razen na jugu) se govori den, pogosto je daljšanje naglašenih kračin, v velikem delu je namesto dolgega a ǻ, na vzhodu imajo ϋ za u (Toporišič, 1992, str. 323).
V nadaljevanju spregovorim o področju jezika v Kurikulumu za vrtce, o branju v vrtcu in obravnavanju umetnostnega besedila v vrtcu.
16
4 PODROČJE JEZIKA V KURIKULUMU ZA VRTCE
Jezik je v človeškem življenju prisoten tako rekoč povsod. V procesu vzgoje in izobraževanja v vrtcu ima jezik dvojno vlogo. Je posebno področje dejavnosti v kurikulumu za vrtce, hkrati pa predstavlja tudi povezovalni člen med vsemi ostalimi področji dejavnosti ter življenja in dela v vrtcu. Zelo pomembno je, da vzgojitelji otrokom dejavnosti s področja jezika ponudijo dobro premišljene in načrtovane (Kranjc in Saksida, 2001, str. 104–105).
Predšolsko obdobje je najpomembnejše obdobje za razvoj govora. Jezikovna dejavnost vključuje sodelovanje in komunikacijo z odraslimi in drugimi otroki, otrokovo seznanjanje s pisnim jezikom ter preko doživljanja spoznavanje nacionalne in svetovne književnosti.
Enostavna besedila, kot so kratka sporočila, zapis otrokovega komentarja k risbici, kuharski recept za najljubšo jed itn. so pomemben del jezikovnih dejavnosti (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 31).
Otroci se učijo jezika tudi ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in pripovedovanja literarnih besedil, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, izmišljanju pesmic in zgodbic, dramatizacijah.
Prav tako pa so pomemben del učenja jezika socialne igre, pravljice, izštevanke, rime, šaljivke, uganke in besedne igre, ki so preživele kot skupna lastnina skozi generacije in se jih otroci učijo od drugih otrok (prav tam).
Cilji področja dejavnosti jezika v Kurikulumu za vrtce so opredeljeni na štirih ravneh dejavnosti, in sicer (Kranjc in Saksida, 2001, str. 81–81):
– govorna vzgoja, – književna vzgoja, – predopismenjevanje,
– knjižna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja.
Govorna vzgoja združuje poslušanje, govorjenje, verbalno in neverbalno komunikacijo ter razvijanje slovnične in pragmatične zmožnosti. Književna vzgoja združuje otrokovo literarnoestetsko doživljanje in komunikacijo z literarnim besedilom, komunikacijo med vrstniki ter komunikacijo med otrokom in vzgojiteljem. Predopismenjevanje združuje predbranje in predpisanje kot spoznavanje simbolov pisnega jezika ter različnih vrst in funkcij besedil. Pri književni vzgoji pa je v ospredju knjiga, ki otroku predstavlja vir informacij (Grginič, 2005, str. 53).
17
Te štiri ravni dejavnosti se med seboj povezujejo v celoto tako kot otrokovo učenje jezika v naravnem okolju. V vrtcu so vse sporazumevalne dejavnosti (branje, poslušanje, govorjenje in pisanje) del vsakdanjega življenja ves čas (prav tam).
Eden izmed jezikovnih ciljev v Kurikulumu za vrtce, ki se navezuje na temo mojega diplomskega dela, je, da »otrok v vsakdanji komunikaciji razvija sposobnost ločevanja (prepoznavanja) med narečjem/pogovornim jezikom in knjižnim govorjenim jezikom«
(Kurikulum za vrtce, 1999, str. 31−32).
4.1 BRANJE V VRTCU
Knjiga otrokom predstavlja vir informacij z različnih področij znanja, zato se otrok v predšolskem obdobju postopoma začenja zavedati, da s pomočjo knjig širi svoje znanje. Ob poslušanju vzgojiteljevega branja otrok doživlja ugodje, veselje in zabavo; književna vzgoja v vrtčevskem okolju mu omogoča literarnoestetsko doživljanje (Grginič, 2005, str. 53).
Otroci se učijo jezika tudi preko poslušanja glasnega branja odraslih. Pomemben del jezikovnih dejavnosti v vrtcu je zbliževanje s knjigo kot pisnim prenosnikom ter zgodnje navajanje na rabo knjige (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 31).
Stališče, da se mora vzgojitelj v književno besedilo čim bolj vživeti in ga brati tako kot otrok, da bi besedilo otrokom čim ustrezneje posredoval, je napačno. S tem bi vzgojitelju odvzeli pravico, da besedilo doživi po svoje. Vzgojitelj torej mora besedilo najprej prebrati "po svoje", šele nato pa isto besedilo prebrati skupaj z otroki, a seveda na drugačen način (Kranjc in Saksida, 2001, str. 97–98).
Vzgojiteljevo strokovno branje otroškega besedila ima pet faz:
– branje vzgojitelja in lastno razumevanje besedila, – predvidevanje hipotetične otroške recepcije, – strokovno pripravo z razčlembo besedila, – postavitev cilja,
– izbiro metod poučevanja.
Prva faza se navezuje na branje vzgojitelja in povsem izključuje otrokovo razumevanje besedila. Vzgojitelj mora vzpostaviti osebno razumevanje otroškega besedila, saj lahko sicer
18
njegovo branje s skupino otrok ostane površinsko, shematično in predvsem nedoživeto, kar pomeni, da branje zapade v šablono.
Pri drugi fazi gre za smiselno prilagoditev sporočilnosti branega besedila otroku ali branje
"skozi oči otrok". Dejstvo, da so si otroci med seboj različni pozna vsak vzgojitelj in je edini, ki točno ve, kako bo otrok besedilo zares sprejel glede na njegovo starost, predhodna literarna doživetja, interese itn. V središču je torej otroško doživljanje besedila in predvidevanje njihove recepcije.
Strokovna priprava je tretja faza vzgojiteljevega strokovnega branja otroškega besedila v vrtcu. Vzgojitelj samostojno ali z uporabo strokovne literature razčleni določeno delo/besedilo. Najprej mora določiti temo besedila, ki je po izkušnjah sodeč najtežji del vzgojiteljeve priprave. Če "ne ugane teme", je vse ostalo na slabih temeljih. Sledi iskanje osrednje besede ali zveze besed, ki največkrat "povzema" vsebino oziroma temo in je bistvena za sporočilo. Predzadnji postopek je vzgojiteljevo opazovanje besedilnih slik, književne osebe, prostora in časa ter poteka zgodbe kot prvin za razvijanje bralne sposobnosti. Del strokovne priprave pa je tudi predvidevanje možnosti za aktualizacijo besedila. Vzgojitelj mora preden otrokom prebere besedilo predvideti, kako pesem/pripoved ali igro povezati s predstavnim svetom otroka.
Četrta faza je postavitev cilja, pri katerem se vzgojitelj odloči, s katerimi dejavnostmi bo realiziral posamezne cilje iz kurikuluma. Cilje mora zastaviti čim bolj konkretno in ne presplošno. Ustrezen cilj je npr. "samostojno pripoveduje ob nizu slik", neustrezen pa npr.
"rad posluša pravljico". Pred vsako obravnavo književnega besedila mora vzgojitelj prav tako cilje, ki so zapisani v kurikulumu, konkretizirati.
Zadnja oziroma peta faza pa vzgojitelju narekuje, da je potrebno razmisliti tudi o izbiri metod.
Načeloma so primerne vse tiste metode, ki čim večjemu številu otrok zagotavljajo ustvarjalnost in samostojnost. Ustrezne pa so tudi nekatere oblike skupinskega dela (npr.
skupinska ilustracija, dramatizacija itn.), saj spodbujajo komunikacijo med otroki (prav tam).
4.2 OBRAVNAVA UMETNOSTNEGA BESEDILA V VRTCU
Obravnava umetnostnega besedila v vrtcu poteka po istem vzorcu kot kasneje v šoli. T.
Jamnik (2003, str. 63) izpostavlja sedem faz poteka obravnave besedila:
19 1. Uvodna motivacija
Naloga vzgojitelja je, da motivira otroke za poslušanje besedila, kar predstavlja prvi korak vzpostavljanja dialoga med besedilom in otrokom. Vzgojitelj v otroku vzbudi predstave in čustva v povezavi s temo oziroma vsebino besedila ter ga pripravi na literarnoestetsko doživetje. Na začetni stopnji razvijanja sposobnosti doživljanja besedila je najpomembnejše motivacijsko sredstvo igra, kateri se pridružujeta še napovedovanje vsebine in sodelovanje odraslih.
2. Premor pred poslušanjem
To je kratka faza, pri kateri se otrok umiri, usmeri pozornost na besedilo (npr. slikanico) in se pripravi na doživetje.
3. Pripovedovanje ali branje besedila
Vzgojiteljevo branje mora biti zanimivo, dinamično in ne umetno pootročeno. Upoštevati mora lastnosti književnih oseb in razpoloženje, ki ga vzbuja besedilo. Prav tako so pomembne tudi okoliščine, v katerih otrok sprejema besedilo: vzgojitelj lahko posebno doživetje ustvari tako, da se pokrije s pravljičnim pokrivalom, besedilo bere ali pripoveduje na pravljičnem stolu, otroka povabi v pravljičen kotiček itn.
4. Čustveni odmor po branju
Otrok uredi svoja doživetja. Tudi ta faza je kratka, a kljub temu pomembna. Otrokovega spontanega odziva na besedilo vzgojitelj ne sme prekiniti z analizo prebranega besedila, ampak mora s stavkom ali dvema povzeti in potrditi otrokov doživljaj.
5. Analiza besedila
Pogovor o besedilu je nedvomno pomembna faza za razvijanje dialoga med otrokom in besedilom. Razlaga neznanih besed in nenavadnih besednih zvez, pogovor o književnih osebah-njihovo ravnanje in lastnosti, napovedovanje nadaljevanja zgodbe so dejavnosti, s katerimi razvijamo strategije poslušanja.
20 6. Ponovno poslušanje
Pogovoru o besedilu praviloma sledi ponovno poslušanje. Na podlagi pogovora otrok doživlja besedilo globlje. Pri pogovoru o besedilu otrok opazi prezrte prvine, nov zorni kot ali vsebinski odtenek. Tudi ponovnemu branju lahko sledi krajši pogovor.
7. Poglabljanje doživetij
Poglabljanje doživetij je sklepna faza obravnave umetnostnega besedila v vrtcu, v kateri vzgojitelj otrokom zastavi ustvarjalne in poustvarjalne naloge. Z domišljijskimi, verbalnimi, likovnimi, glasbenimi in drugimi dejavnostmi otrok, doživljanja literature še poglabljamo in razširjamo ter spodbujamo različne oblike otrokove ustvarjalnosti (prav tam).
V zadnjem poglavju teoretičnega dela bom spregovorila o vzgojiteljevi vlogi spodbujanja jezikovne zmožnosti v vrtcu in pomenu izobraževanja (tudi jezikovnega) strokovnih delavcev za njihov profesionalni razvoj.
21
5 VZGOJITELJEVA VLOGA SPODBUJANJA JEZIKOVNE ZMOŽNOSTI V VRTCU
Otrokov govorni razvoj lahko razdelimo na predjezikovno in jezikovno fazo. Pri predjezikovni fazi otrok še ne obvlada uporabe verbalnih sredstev, v okviru jezikovne faze pa otrok usvaja besede, slovnična pravila za njihovo pregibanje in tvorjenje ter se uči pravil tvorjenja izrekov in besedil. S tem raste njegova slovnična zmožnost, hkrati pa z učenjem pravil, kdaj in kako reagirati s katerim od jezikovnih sredstev, ki jih zna, pridobiva tudi sporazumevalno zmožnost (Kranjc in Saksida, 2001, str. 79).
Načrtovanje in spodbujanje razvoja govora ni le stvar jezikovne vzgoje v vrtcu. Vzgojitelj je tisti, ki naj bi pri vseh dejavnostih otrokom dajal govorni zgled in tako neposredno vplival na razvoj njegove jezikovne zmožnosti. Jezikovna zmožnost ne pomeni le zmožnosti sporazumevati se z okoljem, temveč stopati tudi v interakcijo z igro, umetnostjo, matematiko in drugimi področji. Na razvoj otrokovega govora v vrtcu vplivajo zunanji (sociološki, socialni) in notranji (biološki, psihološki) dejavniki. Pomemben zunanji dejavnik predstavlja govor odraslih, kar pomeni, da mora vzgojitelj paziti na svoj stil komunikacije (Kranjc in Saksida, 2001, str. 79–80).
Vzgojitelj je v interakcijah z otroki usmerjevalec in vzor za prijazno in prijetno komunikacijo.
V vrtcu je čas namenjen pogovoru, pripovedovanju, razlagi, opisovanju, dramatizaciji, igri vlog, branju različnih literarnih del itn. Za otrokov čustveni, spoznavni in socialni razvoj je pomembno, da razvije zmožnost tvorjenja in razumevanja besedil v različnih govornih položajih in za različne potrebe. Ko otroci skupaj z vzgojiteljem obiščejo gledališče, tržnico, trgovino ali razstavo, sodelujejo v različnih govornih položajih ter z osebami, ki uporabljajo različne načine govora (Kranjc in Saksida, 2001, str. 104–105).
Zapisano se navezuje na cilj iz Kurikuluma za vrtce (1999), ki pravi, da morajo otroci imeti možnost, da jih na njim ustrezen način seznanimo z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, predstavimo razlike med socialnimi zvrstmi ali registri (knjižno: neknjižno), jeziki, jezikovnimi skupinami itn. Kadar so otroci prisotni v različnih situacijah, opazujejo jezikovna sredstva, ki so v njih uporabljena in jih naslednjič, ko se znajdejo v podobni situaciji, uporabijo tudi sami. To pomeni, da otroci posnemajo obnašanje in govor odraslega ter se s tem učijo različnih jezikovnih sredstev in primernosti njihove uporabe (Kranjc in Saksida, 2001, str. 80).
22
Pogovor v vrtcu je temeljna oblika pedagoškega sporazumevanja, ki poteka v določenih okoliščinah med vzgojiteljem in otroki. Sestavljen je iz vnaprej določene tridelne strukture (Skubic, 2004, str. 50–53):
– vzgojiteljevega poziva, najpogosteje v obliki vprašanja, – otrokovega odgovora/odziva,
– vzgojiteljeve povratne informacije.
Vzgojitelj je moderator pogovora, ki usmerja menjavanje vlog, pri tem pa upošteva otrokovo starost, njegovo stopnjo razvitosti sporazumevalne zmožnosti, njegove interese in sporazumevalna načela (prav tam).
Namernost govora in govorni položaj določa izbiro izraznih sredstev (Kunst Gnamuš, 1992, str. 12). V vrtcu naj bi se vzgojitelj izražal v zbornem knjižnem jeziku ali pogovornem knjižnem jeziku, ker je vrtec najpomembnejša ustanova, kjer naj bi otroke usposobili za izražanje v tej socialni zvrsti (Skubic, 2004, str. 50–53).
Z izbiro knjižne izreke se krepi formalni položaj in povečuje družbena razdalja med vzgojiteljem in otrokom, kar otežuje njegovo sproščenost pri izražanju in neposrednost.
Otroci se v neformalnih govornih položajih z vrstniki pogovarjajo v narečju/slengu (prav tam). Izražanje v knjižnem jeziku postavlja pred otroka številne čustvene, slovnične, pravopisne in pravorečne ovire, zato je treba otroku rabo knjižnega jezika utemeljiti in tako omiliti nelagodje in odklanjanje (Kunst Gnamuš, 1992, str. 12).
Otrokova raba knjižnega jezika v vrtcu postane naravnejša šele, ko otrok spozna, da sta govorni položaj in socialna zvrst soodvisna (Skubic, 2004, str 50–53).
V zadnjem desetletju se je dialektologija (veda o narečjih) začela ukvarjati s tem, kako otroka pripeljati od narečja do knjižnega jezika. Ključen je vzgojitelj, ki otroke vodi od njihovega narečja v knjižni jezik, pri tem pa jih ne sme žaliti ali sramotiti zaradi narečja, ampak graditi s pomočjo knjižnih besedil. Neustrezno je popravljanje, saj zavira otrokov govor. Za otroka iz slovenskega obrobja to ni tako preprosto kot za Ljubljančana iz osrednje Slovenije, ki ima občutek, da govori knjižno (Zorko, 2008, str. 11).
23
5.1 POMEN IZOBRAŽEVANJA STROKOVNIH DELAVCEV ZA NJIHOV PROFESIONALNI RAZVOJ
Strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju imajo najpomembnejši vpliv na kakovost izobraževanja najmlajših. Njihov profesionalni razvoj je vseživljenjski proces, ki se prične z začetnim izobraževanjem in se zaključi z njihovo upokojitvijo, saj vsega znanja ne morejo pridobiti v času študija in pripravništva. Kakovost profesionalnega razvoja pa je odvisna od kakovosti njim namenjenih izobraževalnih programov in usposobljenosti njihovih izvajalcev.
Strokovni delavci morajo imeti dovolj časa za njihov profesionalni razvoj in se zavedati pomembnosti pridobivanja novega znanja, delodajalci pa morajo to dodatno pridobljeno znanje strokovnega delavca ustrezno ovrednotiti (Valenčič Zuljan, 2011, str. 467).
Vzgojitelji se brez neprestane refleksije svojega dela ter brez stalnega usvajanja novih znanj ne morejo prilagajati spremembam, niti ne morejo izpolniti visokih pričakovanj družbe Valenčič Zuljan, 2011, str. 474). Izobraževanje naj bi strokovnim delavcem pri poklicu omogočilo široko razgledanost, ustrezne praktične izkušnje in pridobitev teoretičnih znanj, potrebnih za opravljanje poklica (Valenčič Zuljan, 2011, str. 500).
Izobraževanje pedagoških delavcev in njihov profesionalni razvoj lahko razdelimo na štiri vsebinske sklope (Valenčič Zuljan, 2011, str. 474):
– začetno izobraževanje strokovnih delavcev,
– uvajanje strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalno delo (pripravništvo in strokovni izpit),
– nadaljnje izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju
– napredovanje zaposlenih v strokovne nazive.
Rezultati projektov v Sloveniji glede sistema nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja zaposlenih v vrtcu so pokazali, da je sistem dober. Potrebno bi bilo le razširiti in dodatno podpreti z javnimi sredstvi ponudbo nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja z nekaterimi vsebinami oziroma temami, ki še niso zastopane (npr. raba zbornega knjižnega jezika/narečja v vrtcu) (Valenčič Zuljan, 2011, str. 503).
Smiselno bi bilo ponuditi jezikovno usposabljanje, ki bi bilo neposredno povezano predvsem z njihovim vzgojno-izobraževalnim delom v vrtcu. Le dobro usposobljen vzgojitelj bo
24
pripravljen izkoristiti številne možnosti povezovanja med področji iz kurikuluma in bo tako doprinesel k večji kakovosti njegovega dela (Valenčič Zuljan, 2011, str. 504).
Strokovni delavec je blažilec socialnih razlik, ki otrokom omogoča razvoj njihovih potencialov, tako da pri pedagoškem delu upošteva njihove individualne posebnosti (Valenčič Zuljan, 2011, str. 501).
Nadaljnje izobraževanje in usposabljanje vzgojiteljev bi moralo postati obvezno in ciljno naravnano (Valenčič Zuljan, 2011, str. 505).
S tem poglavjem sklenem teoretični del diplomskega dela, v nadaljevanju sledi empirični del.
25 II EMPIRIČNI DEL
6 OPREDELITEV PROBLEMA
V okolju, kjer živim, sem pri vzgojiteljih in otrocih opazila nepravilno rabo slovenskega jezika, kar me je vodilo pri izbiri teme za diplomsko delo.
V slovenskem jeziku ločimo več snopov socialnih zvrsti, najosnovnejšo delitev pa sestavljata knjižna in neknjižna nadzvrst. Knjižna z zvrstema zborna in knjižno pogovorna, neknjižna pa z zvrstema pokrajinska pogovorna in narečje (Toporišič, 1992, str. 291).
Če slovenščino primerjamo z drugimi jeziki, opazimo zanimivo in veliko narečno členjenost glede na velikost ozemlja, ki ga poseljujemo govorci. Skoraj vsak slovenski kraj ima svoj govor, ki se loči od govora sosednjega kraja. Govorca, ki prihajata iz dveh različnih narečnih skupin in govorita vsak v svojem narečju, se brez pomoči skupne knjižne slovenščine včasih težko razumeta (Kalin Golob, 2007, str. 19−20).
Pri spodbujanju razvoja govora v vrtcu ima pomembno vlogo vzgojitelj, ki naj bi pri vseh dejavnostih otrokom dajal govorni zgled in s tem neposredno vplival na razvoj otrokove jezikovne zmožnosti. Na jezikovno vzgojo v vrtcu moramo gledati v širšem smislu, kamor poleg spodbujanja razvoja slovnične zmožnosti sodita tudi knjižna in književna vzgoja ter predopismenjevanje (Kranjc, 2003, str. 49).
7 CILJI
Glavni cilj diplomskega dela je ugotoviti pogostost vzgojiteljeve rabe narečja v štajerskih vrtcih. Ostali cilji so:
– ugotoviti, kakšna so vzgojiteljeva stališča do knjižnega jezika, – ugotoviti okoliščine vzgojiteljeve rabe narečja v vrtcu,
– ugotoviti, kako vzgojitelji spodbujajo otroke k rabi knjižnega jezika, – ugotoviti, ali je raba narečja pogostejša v vrtcih na vasi ali v mestu.
26 8 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kako se večina vzgojiteljev izraža v vrtcih?
RV 2: Ali je raba narečja pogostejša v vrtcih na vasi ali v mestu?
RV 3: Kako vzgojitelji otroke spodbujajo k rabi knjižnega jezika v vrtcu?
RV 4: Kakšna so stališča vzgojiteljev glede rabe knjižnega zbornega jezika?
RV 5: Kako vzgojitelji ocenjujejo pomembnost lastne vloge spodbujanja otrok k rabi knjižnega jezika?
9 RAZISKOVALNA METODA
V empiričnem delu bom uporabila deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo empiričnega raziskovanja.
9.1 VZOREC
Vzorec raziskave je neslučajnostni, in sicer priložnostni. Razdelila sem 135 anketnih vprašalnikov, izpolnjenih pa sem dobila 97 anketnih vprašalnikov, kar predstavlja 72 % vseh razdeljenih anketnih vprašalnikov. V raziskavo so vključeni vzgojitelji iz štajerskih vrtcev:
vrtci Občine Žalec, Vrtec Polzela, Vrtec Zarja Celje, Vrtec Šentjur.
9.2 PRIPOMOČKI
Pri raziskovanju sem uporabila anonimen anketni vprašalnik, sestavljen iz vprašanj zaprtega tipa (7 vprašanj), polodprtega tipa (1 vprašanje), odprtega tipa (1 vprašanje) in Likertove lestvice stališč (12 stališč).
27
98 % 2 %
0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %
Ženski Moški
Odstotek vzgojiteljev
Opis vzorca glede na spol
9.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV
Podatke sem zbrala s pomočjo anketnega vprašalnika, namenjenega vzgojiteljem predšolskih otrok. Anketni vprašalnik jim je bil posredovan v maju 2017. V vrtce sem vprašalnike dostavila osebno. V statistični obdelavi sem uporabila program Microsoft Word in Microsoft Excel. Pridobljene rezultate sem prikazala grafično in opisno (opisna statistika, frekvence, povprečja, standardni odkloni).
10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Pri interpretaciji raziskovalnih vprašanj sem uporabila podatke, pridobljene z anketnim vprašalnikom. Rezultate sem prikazala grafično, v obliki grafov in tabel, nato pa še opisno, v povezavi s strokovno literaturo.
10.1 STRUKTURA ANKETIRANIH GLEDE NA SPOL, DELOVNO DOBO IN LOKACIJO VRTCA
V nadaljevanju bom predstavila strukturo anketiranih vzgojiteljev glede na spol, delovno dobo in lokacijo vrtca.
Graf 4: Struktura anketiranih glede na spol
28
11 % 20 % 22 % 14 % 33 % 0 %
10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %
Manj kot 5 let. 5−10 let. 11−20 let. 21−30 let. 31−40 let.
Odstotek vzgojiteljev
Opis vzorca glede na delovno dobo
62 %
38 % 0 %
10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %
V mestu. Na vasi.
odstotek anketiranih vzgojiteljev
Struktura anketiranih glede na lokacijo vrtca
V raziskavi je sodelovalo 97 vzgojiteljev, kar predstavlja 100 %. Iz diagrama je razvidno, da je 98 % anketiranih ženskega spola, 2 % anketiranih pa moškega spola.
Graf 5: Struktura anketiranih glede na njihovo delovno dobo
Iz diagrama je razvidno, da je bilo največ anketiranih vzgojiteljev z 31−40 let delovne dobe (33 %). 22 % anketiranih vzgojiteljev ima 11−20 let delovne dobe, 20 % anketiranih vzgojiteljev ima 5−10 let delovne dobe, 14 % anketiranih vzgojiteljev ima 21−30 let delovne dobe, manj kot 5 let delovne dobe pa ima le 11 % anketiranih vzgojiteljev.
Graf 6: Struktura anketiranih glede na lokacijo vrtca
29 75 %
15 % 10 %
0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %
Knjižno. Neknjižno. Knjižno in neknjižno.
Odstotek anketiranih vzgojiteljev
Struktura rabe knjižnega/neknjižnega jezika
Večina anketiranih vzgojiteljev je zaposlenih v vrtcih v mestu (62 %), le 38 % vseh anketiranih vzgojiteljev pa je zaposlenih v vrtcih na vasi.
10.2 VZGOJITELJEVA RABA NAREČJA V ŠTAJERSKIH VRTCIH
Za začetek me je zanimala vzgojiteljeva uporaba knjižnega in/ali neknjižnega jezika v njihovem delovnem okolju. Želela sem odgovoriti na prvo raziskovalno vprašanje, kako se večina vzgojiteljev izraža v vrtcih.
Graf 7: Struktura rabe knjižnega in/ali neknjižnega jezika
Večina anketiranih vzgojiteljev v vrtcu govori knjižno (75 %), 15 % anketiranih vzgojiteljev pri svojem delu govori neknjižno, 10 % anketiranih vzgojiteljev pa je na anketnem vprašalniku obkrožilo oba odgovora, kar pomeni, da v vrtcu govorijo knjižno in neknjižno.
V vrtcu naj bi se vzgojitelj izražal v zbornem knjižnem jeziku ali pogovornem knjižnem jeziku, ker je vrtec najpomembnejša ustanova, kjer naj bi otroke usposobili za izražanje v tej socialni zvrsti (Skubic, 2004, str. 50–53).
30
Tabela 1: Vzgojiteljeva raba narečja v vrtcih v mestu in na vasi
Lokacija vrtca Da Ne
V mestu 26 % 36 %
Na vasi 27 % 11 %
Skupaj 100 %
V drugem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, ali je raba narečja pogostejša v vrtcih na vasi ali v mestu.
Rezultati anketnega vprašalnika kažejo na to, da je vzgojiteljeva raba narečja pogostejša v vrtcih na vasi kot v mestu. 27 % vseh anketiranih vzgojiteljev v vrtcih na vasi pri svojem delu uporablja narečje, 11 % anketiranih vzgojiteljev pa narečja ne uporablja. V vrtcih v mestu pa največ anketiranih vzgojiteljev (36 %) narečja ne uporablja, 26 % pa je takih, ki pri svojem delu uporabljajo narečje.
To lahko povežem z razmišljanjem J. Toporišiča (2008, str. 225), ki pravi, da je vsako zemljepisno narečje lahko razdeljeno na več plasti glede na njegove uporabnike: govorimo o jeziku kmetov, srednjega meščanskega sloja, izobražencev, vojakov itn. Na kateremkoli zemljepisno narečnem področju je prvotno njegova najobičajnejša oblika govorica kmeta, ki ni enotna. Če je na ozemlju takega narečja mesto, je meščanska govorica podobna obdajajoči jo kmečki, vendar se od nje razlikuje. Meščani živijo v večjih skupnostih kakor vaščani in so bolj navezani drug na drugega kakor kmetje, zato se o zadevah svojega mesta posvetujejo, izdajajo predpise in zakone in še drugače ukrepajo. Prav zaradi tega so jezikovno bolj prilagojeni drug drugemu in imajo od vaščanov zaradi drugačnega življenja deloma različno besedje. Ker pa so v mestih po navadi višje upravne ustanove (npr. sodišča, zemljiške knjige itn.) in veljajo njihovi zakoni tudi na deželi, jih kmetje berejo in poslušajo ter se tako jezik širi med okoliško kmečko prebivalstvo.
31
10 % 0 % 26 % 47 %
13 % 3 % 0 %
10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %
Pri dnevni rutini (prehranjevanju, negi, počitku, na
sprehodu).
Pri vodenih dejavnostih.
Pri prosti igri. Nikoli. Pri dnevni rutini in prosti igri.
Pri dnevni rutini, vodenih dejavnostih in
prosti igri.
Odstotek anketiranih vzgojiteljev
Okoliščine, v katerih anketirani vzgojitelji uporabljajo narečje
97 %
3 % 0 %
10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %
Da. Ne.
Odstotek anketiranih vzgojiteljev
Spodbujanje otrok k uporabi knjižnega jezika
Graf 8: Okoliščine, v katerih anketirani vzgojitelji v vrtcu uporabljajo narečje
Iz diagrama je razvidno, da največ anketiranih vzgojiteljev v vrtcu nikoli ne uporablja narečja (47 %). 26 % anketiranih vzgojiteljev narečje uporablja pri prosti igri, 10 % anketiranih vzgojiteljev pri dnevni rutini (pospravljanju, negi, počitku, na sprehodu) in 0 % anketiranih vzgojiteljev pri vodenih dejavnostih. 13 % anketiranih vzgojiteljev je na anketnem vprašalniku obkrožilo, da narečje uporablja pri dnevni rutini in prosti igri, 3 % anketiranih vzgojiteljev pa je obkrožilo, da narečje uporablja tako pri dnevni rutini, vodenih dejavnostih kot tudi pri prosti igri.
Graf 9: Spodbujanje otrok k uporabi knjižnega jezika
32 41 %
23 % 22 % 14 %
0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % 100 %
Tako da ne uporabjam narečnih
besed.
Tako da jih popravim.
Otroke spodbujam, da veliko pripovedujejo in govorno nastopajo.
Drugo:______
Odstotek anketiranih vzgojiteljev
Načini spodbujanja otrok k uporabi knjižnega jezika
Večina anketiranih vzgojiteljev spodbuja otroke k uporabi knjižnega jezika (97 %), le 3 % je tistih, ki otrok ne spodbuja.
Graf 10: Načini spodbujanja otrok k uporabi knjižnega jezika
V tretjem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, kako vzgojitelji otroke spodbujajo k rabi knjižnega jezika v vrtcu.
41 % anketiranih vzgojiteljev otroke spodbuja k uporabi knjižnega jezika tako, da ne uporablja narečnih besed, 23 % anketiranih vzgojiteljev otroke popravi, 22 % anketiranih vzgojiteljev otroke spodbuja, da veliko pripovedujejo in govorno nastopajo in jih s tem spodbujajo k uporabi knjižnega jezika, 14 % anketiranih vzgojiteljev pa je zapisalo svoj odgovor kot npr:
– »Branje knjig/zgodb.«
– »Z branjem umetnostnih in neumetnostnih besedil.«
– »V vsakdanjih situacijah namenoma rečem kakšno narečno besedo, potem pa me otroci popravijo v knjižni jezik.«
– »Veliko beremo, pripovedujemo.«
– »Besedilo, ki ga povedo v narečju, ponovim v knjižnem jeziku.«
– »Otroci ne govorijo izrazito narečno, ker smo v območju splošno pogovornega jezika.«
– »Neknjižnim besedam otrok poiščemo knjižno besedo, da širijo besedni zaklad.«
33 – »Pogosto beremo pravljice.«
– »Uporabim obenem tudi knjižno različico.«
– »Preko otroške in druge literature (pravljice, zgodbe).«
– »Obnavljanje zgodbic.«
Ker je bilo pri tem vprašanju možnih več odgovorov, bom izpostavila njihovi najpogostejši kombinaciji obkroženih odgovorov. Od 41 % anketiranih vzgojiteljev, ki so obkrožili odgovor a (Tako da ne uporabljam narečnih besed.), je 16 % takih, ki so poleg odgovora a obkrožili tudi odgovor c (Otroke spodbujam, da veliko pripovedujejo in govorno nastopajo).
Od 23 % anketiranih vzgojiteljev, ki so obkrožili odgovor b (Tako da jih popravim.), je 12 % takih, ki so poleg odgovora b obkrožili tudi odgovor c (Otroke spodbujam, da veliko pripovedujejo in govorno nastopajo.).
Družinsko okolje otroka je praviloma naklonjeno vsaki njegovi besedi in z navdušenim razumevanjem sprejema vse njegove sporazumevalne poskuse. Vstop v vrtec pa za otroka predstavlja veliko spremembo komunikacijskega okolja, v katerem pogostokrat ne spoštujejo otrokovih posebnosti, imajo velikokrat manj razumevanja za njegove sporazumevalne poskuse in vanje posegajo s popravki. Popravki otroka odvračajo do ponovnih poskusov in ga s tem spodbujajo k molčanju (Grosman, 2003, str. 12).
Tudi Z. Zorko (2008, str. 11) meni, da je popravljanje za otroka neustrezno, saj zavira njegov govor. Pri vprašanju, kako otroka pripeljati od narečja do knjižnega jezika, pa avtorica meni, da je ključen vzgojitelj, ki otroke vodi od njihovega narečja v knjižni jezik, pri tem pa jih ne sme žaliti ali sramotiti zaradi narečja, ampak graditi s pomočjo knjižnih besedil.
S. Kranjc (2003) meni, da naj bi vzgojitelj otrokom v vrtcu bral, pripovedoval ali predvajal avdio- in videokasete z raznimi literarnimi besedili, ki so primerna starosti otrok, in jih spodbujal k pripovedovanju zgodbic, igranju likov, izražanju.
10.3 VZGOJITELJEVA STALIŠČA DO KNJIŽNEGA JEZIKA
V tabeli 2 predstavljam ugotovljena stališča anketiranih vzgojiteljev o tem, v kolikšni meri se strinjajo oziroma se ne strinjajo s posamezno trditvijo, ki se navezuje na okoliščine njihovega vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu (5 = popolnoma se strinjam, 4 = se strinjam, 3 = ne morem se odločiti, 2 = se ne strinjam, 1 = sploh se ne strinjam). Rezultate 5-stopenjske
34
lestvice strinjanja sem prikazala v odstotkih, zraven pa izračunala še povprečje in standardni odklon.
Tabela 2: Stališča vzgojiteljev glede rabe knjižnega zbornega jezika Trditve:
f (%) Povprečje
Standardni odklon
5 4 3 2 1
1. Večina mojih
sodelavk in sodelavcev ne govori knjižno zborno.
3,1 20,6 20,6 29,9 25,8 2,45 1,17
2. Večina mojih
sodelavk in sodelavcev govori narečno tudi v formalnem govornem položaju (npr. na roditeljskem sestanku).
0 4,1 13,4 46,4 36,1 1,86 0,8
3. Nerodno mi je govoriti knjižni zborni jezik.
2,1 2,1 3,1 28,9 63,9 1,49 0,83
4. Branje umetnostnih in neumetnostnih besedil v vrtcu spodbuja rabo knjižnega zbornega jezika.
82,5 14,4 2,1 0 1 4,77 0,59
5. Pripovedovanje umetnostnih in
neumetnostnih besedil v vrtcu spodbuja rabo knjižnega zbornega jezika.
71,1 20,6 7,2 0 1 4,61 0,72
6. Rad/-a berem. 76,3 18,6 3,1 2,1 0 4,69 0,64
7. Veliko berem. 53,6 34 8,2 4,1 0 4,37 0,81
8. Preden preberem besedilo otrokom, ga doma večkrat
preberem, tudi na glas.
13,5 46,4 16,5 16,5 4,1 3,59 1,08
9. Vzgojiteljica oz.
vzgojitelj je
pomemben govorni zgled otrokom v vrtcu.
93,8 6,2 0 0 0 4,94 0,24
10. Pomočnica vzgojiteljice oz.
pomočnik vzgojitelja je pomemben govorni zgled otrokom v vrtcu.
93,8 6,2 0 0 0 4,94 0,24
