PRISILA PRI HRANJENJU PREDŠOLSKIH OTROK

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

URŠKA ŠTERBENC

PRISILA PRI HRANJENJU PREDŠOLSKIH OTROK

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

URŠKA ŠTERBENC

Mentor: dr. TATJANA DEVJAK, izr. prof.

Somentor: dr. SANJA BERČNIK, as.

PRISILA PRI HRANJENJU PREDŠOLSKIH OTROK

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji somentorici dr. Sanji Berčnik in mentorici dr.

Tatjani Devjak za strokovno svetovanje in pomoč pri nastajanju moje diplomskega dela. Hvala Vam za potrpežljivost. Dali ste mi koristne nasvete in

usmeritve, ki sem jih v nastajanju diplomskega dela še kako potrebovala.

Hvala tudi Vrtcu Kočevje, Vrtcu Ciciban in Vrtcu Sončni žarek, saj brez pomoči strokovnih delavcev vrtca ne bi mogla izvesti raziskovalnega dela, ki je bil

glavni cilj za pisanje tega diplomskega dela.

Zahvaljujem se Tanji Muhvič za lektoriranje in Urški Berdnik, ki mi je pomagala pri angleškem prevodu.

Rada bi se zahvalila tudi vsem tistim, ki so na kakršen koli način pomagali,

sodelovali ali me spodbujali pri nastajanju tega diplomskega dela.

POVZETEK

V diplomskem delu smo se osredinili predvsem na to, kako doseči, da bodo predšolski otroci jedli zdravo polnovredno hrano brez kakršne koli zvijače/prisile. Znano je, da ima večina odraslih vsaj eno negativno izkušnjo iz otroštva v povezavi s hranjenjem, pa še vedno »pravila« hranjenja največkrat prevzame od svojih staršev, saj si želijo, da bi otroci jedli zdravo in raznoliko hrano. Dan danes otroci povprečno preživijo več časa v vrtcu kot doma. Zato smo v teoretičnem delu najprej opredelili hranjenje, kot je predstavljeno v Kurikulumu za vrtce (1999). Predstavili smo smernice zdravega prehranjevanja predšolskih otrok, opredelili načela zdrave prehrane v vrtcu ter se posvetili razvojnim značilnostim predšolskih otrok v povezavi s hranjenjem. V nadaljevanju teoretičnega dela smo se osredinili na zdravo hranjenje v vrtcu. Pisali smo o pomenu zdravega prehranjevanja, o količini hrane, ki jo otrok potrebuje in pravilih hranjenja. Zaključili smo s poglavjem »Težave pri hranjenju«, v katerem smo pisali o odklanjanju hrane in se osredinili na hranjenje s prisilo. V empiričnem delu smo raziskovali in ugotavljali stanje v vrtcih. Zanimalo nas je, ali se neustrezni načini prehranjevanja še vedno pojavljajo; kako strokovni delavci vrtca ravnajo v primeru, ko otrok odklanja hrano in če se strokovni delavci vrtca zavedajo uporabe svojih neustreznih metod. V raziskavo smo vključili tri javne slovenske vrtce iz treh različnih krajev. Ugotovitve kažejo, da lahko še vedno zasledimo nekatere prikrite načine prisile pri hranjenju predšolskih otrok.

KLJUČNE BESEDE: predšolski otrok, zdrava prehrana, prehranjevalne navade otrok, vloga odraslega pri hranjenju otroka, odklanjanje hrane, hranjenje s prisilo.

SUMMARY

In our thesis we primarily focused on how to get our preschool children to eat healthy without having to force them into it. Most adults have at least one negative childhood eating experience, nonetheless they still use inappropriate principles or techniques when it comes to encouraging their children towards a healthy and balanced diet. Parents often forget they have to set a proper example for their children, since they are known to take up eating habits from their parents. Nowadays, a child spends more time on average at a kindergarten than at home, that is why the theoretical part of this thesis will start off with the "Kindergarten Kurikulum (1999)". We also introduced new findings and trends on eating healthy and general guidelines for children's healthy eating habits. We also focused on child development concerns regarding eating habits. The following segment of our theoretical part focused on the healthy food that we provide to our kids, the importance of a healthy diet, the amount of food that our kids require and other principles that help us maintain a healthy diet. Our last segment focused on issues and concerns regarding feeding, where we talked about food rejection and force feeding. The empirical part of our thesis focused on researching the state of our Kindergartens and whether or not inappropriate ways of feeding can still be found today. We wanted to know how the kindergarten staff reacts when kids decline food and if the kindergarten staff is aware of their improper feeding methods. Our research included three public Kindergartens in three different cities. Findings show that some concealed ways of improper feeding methods can still be found today.

KEYWORDS: preschool children, healthy diet, children's eating habits, the role of adults a kids eating habits, food rejection, force feeding.

KAZALO

UVOD ... 1

I. TEORETIČNI DEL ... 3

1. KURIKULUM ZA VRTCE IN HRANJENJE ... 3

1.1. Hranjenje kot del dnevne rutine ... 3

1.2. Hranjenje skozi različna področja kurikuluma ... 4

2. SMERNICE ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA V VRTCIH ... 5

3. HRANJENJE IN RAZVOJNE ZNAČILNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK ... 8

4. ZDRAVA PREHRANA V VRTCU ... 11

4.1. Pomen zdravega prehranjevanja predšolskih otrok ... 11

4.2. Koliko hrane potrebujejo otroci ... 14

4.3. Pravila hranjenja ... 16

5. TEŽAVE PRI HRANJENJU ... 21

5.1. Odklanjanje hrane ... 21

5.2.Hranjenje s prisilo ... 25

II. EMPIRIČNI DEL ... 29

6. OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN ... 29

7. CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 30

8. METODOLOGIJA ... 30

8.1. Raziskovalna metoda ... 30

8.2.Raziskovalni vzorec ... 30

8.3. Opis instrumenta ... 31

8.4. Opis postopka zbiranja podatkov ... 31

8.5.Opis obdelave podatkov ... 31

9. RAZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 32

9.1. Poznavanje novih smernic glede ustreznega načina hranjenja otrok ... 32

9.2. Nove smernice hranjenja otrok, ki jih poznajo strokovni delavci vrtca... 32

9.3. Delovanje v skladu z novimi smernicami prehranjevanja otrok ... 38

9.4. Uporabljanje sladice kot nagrade ... 43

9.5. Spodbujanje otrok k hranjenju ... 45

ZAKLJUČEK ... 59

LITERATURA ... 62

PRILOGA ... 65

1. ANKETNI VPRAŠALNIK ... 65

2. PREGLEDNICA 2 ... 69

KAZALO SLIK

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 2: Načini spodbujanja otroka k hranjenju. ... 69

KAZALO GRAFOV

Graf 2: Strinjanje z nekaterimi novimi smernicami hranjenja otrok. ... 33

Graf 3: Strinjanje z uporabo nekaterih novih smernic pri hranjenju otrok. ... 34

Graf 4:Otroci lahko pred ali med jedjo pijejo. ... 35

Graf 5:Otroci sami najbolje vedo, kdaj so žejni. ... 36

Graf 6: Otroci nove jedi, ki jih jedo odrasli okoli njega, sprejmejo brez siljenja. ... 37

Graf 7: Otrok lahko brez škode izpusti obrok in se pri naslednjem obroku odloči drugače. ... 38

Graf 8: Pogostost delovanja v skladu z novimi smernicami prehranjevanja otrok. ... 39

Graf 9: Posladek pri kosilu ponudite vsem otrokom. ... 41

Graf 10: Otroke vprašate, kaj od ponujenega želijo jesti. ... 42

Graf 11: Otroci po jedi pospravijo za seboj. ... 43

Graf 12: Pogostost uporabe sladice kot nagrado. ... 44

Graf 13: Strinjanje z uporabo zvijače kot spodbudo za hranjenje otrok. ... 45

Graf 14: Neješčega otroka pohvalite, če vse poje. ... 47

Graf 15: Pogovor o hrani med obrokom. ... 48

Graf 16: Otrok napreduje v tehniki pitja/hranjenja, če ga primerjamo z mlajšimi... 49

Graf 17: Strinjanje z uporabo prisile kot spodbudo za hranjenje otrok. ... 50

Graf 18: Otrok vedno dobi na krožnik vse, kar mu pripada.... 51

Graf 19: Otrok mora novo jed poskusiti. ... 52

Graf 20: Dodatno porcijo hrane mora otrok pojesti. ... 53

Graf 21: Otrok nič ne poje za zajtrk ali/in kosilo, zato ga nahranim. ... 55

1

UVOD

Zaradi hitrega tempa življenja nam pogosto zmanjkuje časa pristne medsebojne odnose. Ne vzamemo si čas niti za prijeten pogovor med obroki, da bi počasi v prijetnem okolju pojedli zdrav in polnovreden obrok. Prevečkrat jemo nezdravo hrano, hrano, ki jo lahko pojemo na hitro. Zaradi medijev pa lahko postanemo celo sužnji nezdrave, hitre hrane. Pomembno se je zavedati, da smo odrasli otrokom zgled, da nas otroci posnemajo na vsakem koraku in od nas sprejemajo način življenja in kulturo naše družbe. Potrebno se je potruditi, da otrokom ne privzgojimo napačnih predstav o pravilni prehrani, ustreznem načinu hranjenja in napačnih razlag, čemu le-to služi.

Zavedamo se pomembnosti zdrave prehrane za otroke, zato od njih pričakujemo, da pojejo in sprejmejo to, kar nam je uspelo pripraviti. Brez primernega vzdušja se lahko obroki hitro sprevržejo v bojno polje. Dan danes otroci povprečno preživijo več časa v vrtcu kot doma. V vrtcu dobijo zajtrk, dopoldansko malico, kosilo in popoldansko malico. Torej imajo pomembno vlogo pri oblikovanju prehranjevalnih navad in razvad tudi strokovni delavci vrtca¹.

Javni slovenski vrtci in osnovne šole morajo načrtovati prehrano v skladu s prehranskimi smernicami. Otrokom morajo zagotoviti uravnoteženo hrano, ki bo zagotovila ustrezno količino energije in hranilnih snovi, potrebnih za rast in razvoj. Naloga strokovnih delavcev vrtca je med drugim tudi otrokom ponuditi hrano, oblikovati ustrezen odnos do hrane in hranjenja, zagotoviti uživanje hrane v mirnem in prijetnem prostoru.

Hranjenje je del dnevne rutine, pri katerem po mojem mnenju še vedno pogosto prihaja do nedoslednosti. Če otrok pri obroku ničesar ne poje, strokovni delavci vrtca pogosto od otroka zahtevajo, da poje vsaj malo, češ moraš jesti, da boš zdrav, da ne boš lačen, da se boš lahko igral. Enako tudi v primeru, če otrok prosi, da bi še malo jedel. Torej, če si želel dodatno porcijo hrane, jo moraš pojesti in pika. Vendar ali niso omenjene metode prisila pri hranjenju otrok? Menim, da se tega veliko odraslih ne zaveda. In tudi sama sem se večkrat spraševala,

1S terminom strokovni delavci vrtca v celotnem tekstu označujemo vzgojitelje, vzgojiteljice, pomočnike/pomočnice vzgojiteljev/vzgojiteljic.

2

kako najti pravi način, metodo, da bo otrok z veseljem jedel zdravo hrano – kako mu naj privzgojim to navado? Kje je težava, da otroke silimo in jih z zvijačami skušamo pripraviti, da bi jedli zdravo hrano?

V skladu s problemom je moj glavni cilj ugotoviti, ali so v javnih slovenskih vrtcih neustrezni načini prehranjevanja še vedno pojavljajo. Moj namen je navesti ustrezne načine hranjenja za oblikovanje ustreznih prehranjevalnih navad otrok in nove smernice glede ustreznega načina hranjenja otrok, ki jih poznamo.

3

I. TEORETIČNI DEL

1. KURIKULUM ZA VRTCE IN HRANJENJE

1.1. Hranjenje kot del dnevne rutine

Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument, ki ureja področje predšolske vzgoje v javnih slovenskih vrtcih. V njem so opredeljeni cilji in iz njih izpeljana načela. Napisana so tudi temeljna vedenja o razvoju otroka, o učenju v predšolskem obdobju, o organizaciji počitka in hranjenja ter drugih vsakodnevnih dejavnosti kot element kurikula, o sodelovanju s starši, o prostoru kot elementu kurikula in o odnosih med otroki ter med otroki in odraslimi (prav tam). V Kurikulumu za vrtce so prepoznavna tudi spoznanja, da otrok razume in dojema svet celostno, da v vrtcu v interakciji z vrstniki in odraslimi razvija lastno družbenost in individualnost ter da se uči in razvija v aktivni povezavi s svojim socialnim in fizičnim okoljem. Prav tako so predstavljeni globalni cilji in iz njih izpeljani cilji na posameznih področjih dejavnosti v vrtcu. Predlagani so tudi primeri vsebin in dejavnosti na posameznih področjih, ločeno za prvo in drugo starostno obdobje. Kurikulum za vrtce je dokument namenjen strokovnim delavcem vrtca, ravnateljem, svetovalnim delavcem in pomeni strokovno podlago za delo v vrtcih. Ob rabi strokovne literature in priročnikov za vzgojitelje pa omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcih (Bahovec, Eva, Čas, Domicelj, Saje-Hribar, Japelj, 1999).

V poglavju o organizaciji počitka in hranjenja je zapisano, da morajo strokovni delavci vrtca otrokom zagotoviti dovolj časa, da lahko v miru zaužijejo posamezni obrok ter se izogniti tekmovanju in primerjanju otrok med seboj (Kurikulum za vrtce, 1999). Strokovni delavci vrtca morajo biti tudi pozorni na posebne navade družin, povezane z vero ali življenjsko filozofijo staršev. Prehod od kosila k počitku pa naj bo postopen, brez pretirane naglice, hitenja s pospravljanjem ali pripravljanjem ležalnikov (Kurikulum za vrtce, 1999). Torej pri organizaciji obrokov oz. dnevne rutine je potrebno čim bolj omejiti čas neaktivnosti otrok, čakanja, pripravljanja in pospravljanja (Bahovec idr., 1999). Kot poudarja Kostanjevec (2004), mora hranjenje potekati v mirnem in prijetnem okolju. Strokovni delavec mora poskrbeti za ustrezen način serviranja hrane, pred uživanjem hrane pa mora otroke umiriti. To lahko omogoči s predvajanjem glasbe ali kakšnimi drugimi umirjenimi dejavnostmi. Kot je zapisano v Kurikulumu za vrtce (1999), mora strokovni delavec vrtca spoštovati pravico otrok

4

do možnosti izbire tudi pri organizaciji počitka, hranjenja in drugih potreb. To pomeni možnost izbire hrane in načina postrežbe – otroci si lahko postrežejo sami, če to želijo (prav tam). Možnost izbire hrane pomeni izbiro glede vrste in količine hrane, lahko pa deluje tudi motivacijsko na uživanje hrane (Kostanjevec, 2004). Otrok ne smemo siliti s hrano tudi v primeru, če tako želijo starši (Bahovec idr., 1999).

Poleg temeljnih izhodišč zapisanih v Kurikulumu za vrtce (1999) ne smemo pozabiti tudi na oblikovanje osnovnih higienskih navad, ki so izrednega pomena za preprečevanje različnih gastrointestinalnih težav in obolenj. Dobro je, da otrokom omogočimo pripravo enostavnih pogrinjkov, pri čemer jih navajamo na upoštevanje osnovnih higienskih navad in jim damo možnost vključevanja v dela odraslih. Vedenje otroka je povezano z okoljem v vrtcu (opazuje prostor, pribor, posodo …), v katerem se nahaja. Pozoren je tudi na vedenje strokovnih delavcev vrtca in vrstnikov, zato je pomembno, da ima odrasli ustrezen odnos do hrane, hranjenja in da se prehranjuje skupaj z otroki (Kostanjevec, 2004).

V zgodnjem otroštvu začnemo oblikovati pomembne navade, povezane tudi z zdravim načinom življenja in prehranjevanja. Kot smo že omenili, se otroci z opazovanjem in posnemanjem vedenja odraslih učijo in oblikujejo določeno vedenje. Zato morajo starši in strokovni delavci vrtca zagotoviti motivacijsko okolje za oblikovanje zdravih življenjskih navad. Še vedno pa se prepogosto dogaja, da otroci doživljajo nerazumevanje odraslih glede vrste, količine in časa uživanja hrane. S poznavanjem osnovnih zakonitosti prehranjevanja lahko otroka na prijazen in razumevajoč način usmerimo na pot zdravega načina hranjenja ter se izognemo psihološkim napetostim v medsebojnih odnosih (prav tam).

1.2. Hranjenje skozi različna področja kurikuluma

Hranjenje se povezuje z vsemi področji kurikuluma, kot so narava, matematika, družba, jezik, gibanje in umetnost. Hranjenje ni le del dnevne rutine, ampak je lahko načrtovana in organizirana dejavnost. V Kurikulumu za vrtce (1999) tako zasledimo globalne in specifične cilje povezane s hranjenjem in razvijanjem zdravega odnosa do hrane. V nadaljevanju bom izpostavila le najbolj navezujoče, naravoslovne cilje hranjenja. Predstavila pa bom tudi nekaj primerov, idej načrtovanih dejavnosti iz ostalih področij.

Globalni cilj pri področju narava je spoznavanje svojega telesa, življenjskega cikla ter zdravega in varnega načina življenja, kar je pri načrtovanju hranjenja in dejavnosti povezanih

5

z njim eden izmed vodilnih ciljev. Skozi načrtovane dejavnosti, pri katerih si strokovni delavec vrtca zastavi naslednje specifične cilje: ohranjanje in krepitev zdravja, spoznavanje vpliva okolja na zdravje, spoznavanje različne prehrane, pridobivanje navad zdravega in raznolikega prehranjevanja, pridobivanje navad o negi telesa, razlikovanje pijač in pitne vode od ostalih tekočin, otrok pridobiva ustrezne prehranjevalne navade (prav tam).

V povezavi z naravoslovnimi dejavnostmi priprave hrane pa so tudi matematične dejavnosti.

Primerna dejavnost za merjenje mase je na primer uporaba tehtnic in druge dejavnosti povezane s kuhanjem (primerjanje količin, merjenje s konstantno nestandardno enoto, štetje, pisanje receptov – uporaba simbolov). Na ta način se otrok seznanja z matematiko v vsakdanjem življenju, razvija matematično izražanje in spretnosti ter doživlja matematiko kot prijetno izkušnjo. V pogovoru skozi takšne dejavnosti lahko otrok razvija tudi občutek za vzrok in posledico oz. spoznava odnos med njima. Pri tem se pogovarjamo in pojasnjujemo, kaj se je zgodilo najprej kot vzrok in kaj je nastalo kot posledica. Otrok lahko s simboli označuje opazovan dogodek in zapisane rezultate predstavi drugim (prav tam).

S področja družbe pa lahko otrokom predstavimo poklic in pomen kuharja ter njegovih pomočnikov. Obiščemo kuhinjo vrtca in otroke seznanimo z osnovnimi kuharskimi pripomočki, igralnico opremimo z gospodinjskim kotičkom in se igramo igro vlog – kuharji.

V okviru jezikovnih ciljev pa jim preberemo ter obravnavamo slikanice na temo zdrave prehrane. S področja gibanja se lahko igramo elementarne igrice, ki so v povezavi s hrano; s področja umetnosti pa otroke naučimo pesmice, izdelamo pogrinjke in vazice – dekoriramo mize (prav tam).

2. SMERNICE ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA V VRTCIH

Hranjenje je pomembno za ohranjanje našega življenja, da rastemo (ali se redimo) in da se lahko gibljemo. Potrebujemo veliko količino hrane preprosto zato, da lahko delujemo. Mišice, kosti, kri, maščevje, lasje in nohti – vse je narejeno iz tistega, kar pojemo. Za gibanje, delo, igro pa potrebujemo energijo, ki nam jo prav tako da hrana. Športniki in delavci potrebujejo več hrane kot uradniki; pa tudi vsako razgibavanje nam zbuja apetit (González, 2010).

Odraščanje je tako obdobje intenzivnega fiziološkega, psihosocialnega in kognitivnega razvoja posameznika. Hrana ne predstavlja le zadovoljevanje fizioloških potreb, ampak ima tudi psihološki pomen (Gabrijelčič Blenkuš, Pograjc, Gregorič, Adamič in Čampa, 2005). M.

6

Tomori (1990, v Berčnik, 2012) pravi, da otrok s hrano poleg osnovne potrebe zadovoljuje tudi potrebe po dotiku, bližini in varnosti. Zato hrana, ki prinaša otroku prvo izkušnjo ugodja v življenju, postane simbol ugodja, zadoščenosti in tolažbe (prav tam). V otroštvu je tako povezana s prispodobo sprejetosti, varnosti, ugodja in ljubezni (Sternad, 2001, v Berčnik, 2012). Pa tudi v fazi rasti in razvoja je energijsko in hranilno uravnotežena hrana ter specifičnim potrebam otroka prilagojena prehrana eden najbolj pomembnih pozitivnih dejavnikov varovanja zdravja (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005).

Zakon o vrtcih (2005, 2. člen) določa, da morajo vzgojno-izobraževalne ustanove zagotoviti pogoje za otrokov telesni in duševni razvoj, kar pa je nemogoče uresničiti brez kakovostne prehrane in pravilnega odnosa do prehranjevanja. Eden izmed glavnih ciljev predšolske vzgoje v vrtcih, zapisan v Zakonu o vrtcih (prav tam, 4. člen), je razvijanje samostojnosti pri higienskih navadah in pri skrbi za zdravje, ki se navezuje na navajanje na zdravo in kulturno prehranjevanje. Vsak vrtec mora tako načrtovati prehrano v skladu s prehranskimi smernicami, pri vključevanju in izvajanju le-teh pa ima pomembno vlogo podpora vodstva, staršev ter skupine za prehrano (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005). »Namen smernic je ohraniti ali izboljšati zdrave prehranjevalne navade otrok, na eni strani v okviru kurikuluma z dobrim informiranjem in razvojem veščin, na drugi strani pa preko ˝skritega kurikuluma˝ z dobrimi zgledi in ustvarjanjem pogojev za zdravo izbiro« (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005, str. 47).

Načela zdrave prehrane v vrtcu:

– Jedilniki naj bodo usklajeni s priporočenimi energijskimi in hranilnimi vnosi vsake starostne skupine otrok, ki upoštevajo starosti prilagojeno zmerno težko telesno dejavnost.

– Energijski vnos in poraba naj bosta v ravnovesju, kar lahko uravnavamo z zadostno telesno dejavnostjo otrok.

– Pripravljeni obroki naj bodo sestavljeni iz priporočenih kombinacij različnih vrst živil iz vseh skupin živil, potrebnih za normalno rast, razvoj in delovanje organizma.

– Priporočene kombinacije živil v obrokih dajejo prednost sadju in zelenjavi, kakovostnim ogljikohidratnim živilom (npr. polnovrednim žitom, žitnim izdelkom), kakovostnim beljakovinskim živilom (npr. mleku, mlečnim izdelkom z manj maščobami, ribam, pustim vrstam mesa, stročnicam) in kakovostnim maščobam (npr. olivnemu, repičnemu, sojinemu olju in drugim rastlinskim oljem).

7

– »V vsak obrok naj se vključi (sveže) sadje in/ali zelenjavo, ki pomembno prispevata k vzdrževanju ustreznega hranilnega in energijskega ravnovesja.«

– Pri obrokih, še zlasti med obroki, naj se ponudi otrokom zadostne količine pijač, predvsem zdravstveno ustrezne pitne vode.

– Režim in organizacija prehrane naj omogočata, glede na čas dejavnosti ali varstva, možnost rednega uživanja vseh priporočenih obrokov (od 4 do 5 obrokov dnevno), od katerih je zajtrk pomemben del celodnevne prehrane.

– »Za uživanje vsakega obroka mora biti dovolj časa, obroki pa morajo biti ponujeni v okolju in na način, ki vzbuja pozitiven odnos do prehranjevanja.«

– Pri načrtovanju prehrane je treba upoštevati tudi želje otrok in jih uskladiti s priporočili energijsko-hranilne in kakovostne sestave ter splošne zdravstvene ustreznosti ponujenih obrokov (prav tam, 2005, str. 17).

Vrtčevska kuhinja pomembno prispeva k vzgoji za zdravo prehranjevanje. Z uravnoteženo kombinacijo pestro izbranih živil lahko upošteva želje otrok kot tudi strokovne smernice glede energijsko-hranilne in kakovostne sestave obrokov ter zdravstveno ustreznost le-teh.

Zelo pomembno je dnevno uživanje od štiri do pet obrokov, med katerimi mora biti približno dve uri presledka² (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005). Otroci naj dobijo dnevno tri glavne obroke (zajtrk, kosilo, večerjo) in dva premostitvena obroka, katerih ne smemo združevati.

Obroki naj bodo stalno kakovostni, ob ustaljenem času, relativno konstantno energijski in enako veliki (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005). Pomembno je, da se hladni in topli obroki dopolnjujejo (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Zajtrk mora biti energijsko in biološko najbogatejši obrok dneva. Temu naj sledi lažja dopoldanska malica, nato zmerno kosilo, po katerem sledi lahka popoldanska malica in nazadnje skromna večerja (Pavlič, 1998). Vrtci morajo glede na svoj čas izvajanja ponuditi zajtrk, dopoldansko in popoldansko malico ter kosilo (Gabrijelčič Blenkuš idr., 2005).

Za uživanje malice naj se nameni najmanj 15 minut. Malice med glavnimi obroki naj bodo pestre in se naj ne ponavljajo prepogosto. Sestavni del le-teh naj bo sadje in zelenjava. Za popoldansko malico je priporočeno, poleg omenjenih živil tudi mleko ali mlečni izdelki, oreščki in suho sadje, z dodatkom živil iz (polnozrnatih) žitnih izdelkov. Kosilo v naši kulturi predstavlja osrednji obrok, ki naj bo pester, sestavljen iz vseh skupin živil. Pri tem sta sadje in

2 Nekateri avtorji so drugačnega mnenja. Pavlič (1998) je zapisala, da bi moral biti razpon med enim in drugim obrokom vsaj tri do štiri ure.

8

zelenjava prav tako obvezni sestavni del obroka. Za uživanje kosila naj se nameni najmanj 30 minut časa. Večerja pa naj bo lahko prebavljiva in postrežena do 19. ure (prav tam).

Pri sestavi jedilnikov je potrebno upoštevati, da vlaknine zaužite s sadjem in zelenjavo, delno zmanjšujejo absorpcijo hranil v prebavilih. Pri majhnih otrocih s prevelikimi odmerki sadja in zelenjave lahko povzročimo premajhen energijski vnos ali drisko. Boljše je sadje in/ali zelenjavo vključiti v celodnevno prehrano, kakor pa doseči priporočeni dnevni vnos. Za vsak organiziran obrok je potrebno zagotoviti estetsko urejen prostor in postrežbo, umirjeno in prijetno vzdušje ter ustrezen način postrežbe. Priporočen je družinski način postrežbe obrokov, kar velja tudi za 1. triado osnovne šole. Ker so strokovni delavci otrokom vzor, je priporočljivo, da zaužijejo obrok skupaj z otroki v skupini, kjer otroke poučijo o kulturi lepega vedenja za mizo. Ob uživanju obrokov je zelo pomembna osebna higiena. Otroci si morajo pod spremstvom in nadzorom strokovnega delavca vrtca pred vsakim obrokom temeljito umiti in obrisati roke v papirnate brisače za enkratno uporabo. Umivalniki morajo biti nameščeni v višini prilagojeni starostni skupini otrok in opremljeni s papirnatimi brisačami, plastičnimi kozarčki in s tekočim milom v dozatorjih. Ob njem mora biti tudi koš za uporabljene brisače ter koš za kozarčke s pokrovom na nožno odpiranje. Dobro je, da strokovni delavec vrtca nad umivalnik namesti navodilo o pravilnem umivanju rok in zob.

Vrtec mora za umivanje zagotoviti mrzlo in toplo vodo, vendar primerne temperature, da ne povzroči poškodbe. Vrtci, ki nimajo urejenega higienskega kotička za preventivo, v katerem bi si lahko otroci po obroku umili zobe, jih mora strokovni delavec vrtca spodbuditi, da si s pomočjo umitih rok ali s kozarčkom usta dobro izplaknejo (prav tam).

3. HRANJENJE IN RAZVOJNE ZNAČILNOSTI PREDŠOLSKIH OTROK

Vzgojno-izobraževalne ustanove, med njimi vrtci, morajo otrokom zagotoviti varno in uravnoteženo prehrano. Vsi, tudi starši, ki neposredno skrbijo za prehrano otrok, morajo poznati in upoštevati fiziološke, psihološke in sociološke značilnosti prehranjevanja otrok, saj hranjenje ne predstavlja le zadovoljitev fizioloških potreb. Te razvojne značilnosti prehranjevanja pomembno prispevajo k oblikovanju zdravih prehranjevalnih navad, saj potekajo v interakciji z okoljem (Kostanjevec, 2004). Med drugim pa je optimalna prehrana tudi bistveni predpogoj za zdrav telesni in duševni razvoj (Hlastan - Ribič, Kostanjevec,

9

2006). Otroci tudi pri hranjenju in pitju niso majhni odrasli, ampak imajo svoje specifične, individualne potrebe (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006).

Količina hrane, ki jo organizem potrebuje (brez dela in rasti) je odvisna od njegove velikosti.

Hitreje ko rastejo, več hrane potrebujejo. Hitrost rasti v določenem obdobju je v osnovi odvisna od starosti in le malo od genov. V prvem letu zrastemo za 20 centimetrov in se zredimo za 6 do 7 kilogramov (González, 2010). Po prvem letu pa se rast in razvoj upočasnita (Kostanjevec, 2004). Delež maščobe se zmanjša – otroške obline izginejo in otrok postane vse bolj suh. Ob koncu drugega leta se otrok zredi le še za odstotek. Pri šestih letih je delež maščobe najmanjši in se nato zopet začne povečevati, in sicer pri deklicah izrazitejše kot pri dečkih (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). To vpliva na vrsto in količino zaužite hrane, ki se običajno v različnih obdobjih močno spreminja. V posameznih obdobjih pojedo večje količine hrane, včasih pa imamo občutek, da živijo samo od zraka in vode. To se spreminja tudi od obroka do obroka. Pri enem obroku pojejo zelo malo hrane, pri naslednjem pa veliko več, kot bi pričakovali. Te razlike so običajno povezane z intenziteto rasti, razvoja in telesne aktivnosti (Kostanjevec, 2004). Vendar tudi ne rastejo vsi otroci v istem ritmu. Nekateri otroci imajo

»prirojen zastoj v rasti«, kar ni bolezen, ampak le variacija normalnega (González, 2010).

Mišice rok in prstov, dobra koordinacija v smeri roke – usta omogoča lažje in samostojnejše hranjenje (Kostanjevec, 2004). Predšolski otrok ni več dojenček in že zmore jesti sam, če mu na mizo postavimo primerno hrano (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). V 2. letu starosti ima otrok kontrolo nad držanjem skodelice v roki, jo nadzorovano dviguje in spušča ter si hrano prenaša v usta z žlico, jo je sposoben gristi, trgati in lomiti (Kostanjevec, 2004). Pri približno 2 letih naj bi otrok začel samostojno jesti tudi s topimi otroškimi vilicami (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). To obdobje pa je zaznamovano tudi z izbirčnostjo. Otroci radi uživajo istovrstno hrano in pri njej vztrajajo, hrano radi dlje časa zadržujejo v ustih in je ne pogoltnejo. Radi pomagajo, ne želijo biti sami in deliti stvari z vrstniki, so radovedni, pogosto kljubovalni ter željni pozornosti (Kostanjevec, 2004). Triletniki sprejemajo in uživajo raznoliko hrano, čeprav imajo težave z uživanjem zelenjave. Pri hranjenju so dokaj samostojni, še posebej, če so lačni. So spretni pri uporabi žlice, zmorejo pa tudi nabadanje hrane na vilice. Ob navodilih so sposobni naliti pijače in jih postreči. Pomemben jim je tudi način postrežbe hrane. Radi pomagajo pri delu odraslim, to izrazijo z »jaz tudi«, čeprav pa še vedno niso naklonjeni k delitvi hrane in predmetov z vrstniki (prav tam). Ker pa se otrokom do 4. leta še pogosto zaleti, jim ne smemo ponujati trdih in prevelikih kosov hrane, saj jim

10

lahko le-ti zaidejo v sapnik. Šele pri približno 4 letih zna otrok s krožnimi gibi žvečiti kot odrasli (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). »A da bo znal »po bontonu« uporabljati nož in vilice, bo trajalo še leta« (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012, str. 129). Štiriletni otroci imajo tudi že zelo dobro razvite mišice prstov. Sposobni so pomiti posodo, brisati in pripraviti mizo in pridobivajo spretnosti lupljenja ter rezanja. Med obroki radi govorijo. Izoblikujejo si izrazito nagnjenost do določene hrane in odpor do druge, kar izrazijo tudi z jokom. Pri 5 letih so otroci tako spretni, da se lahko vključijo v opravljanje gospodinjskih del. Sami lahko pripravijo enostaven zajtrk in kosilo. Otroci so že sposobni meriti, rezati, mleti, drobiti in strgati hrano.

Radi imajo hrano, ki jo uživa njihova družina. To se kaže v tem, da pogosto odklanjajo hrano, ki je ne marajo družinski člani. Radi posegajo po surovi zelenjavi (Kostanjevec, 2004).

Pomembna emocionalna značilnost vseh starostnih skupin otrok je neofobija. Zelo močna je prva tri leta življenja, ko otroci spoznavajo novo in raznovrstno hrano. Otroci ne radi uživajo nepoznano hrano, še posebej, če ima nespecifičen vonj in okus (Meiselman, 1996, v Kostanjevec, 2004). Neofobija predstavlja tudi zmanjšano možnost ponovnega uživanja hrane, ki je imela negativen vpliv na naš organizem (Sekuler, 1990). Zato je potrebno posebno pozornost, tako doma kot v vrtcu, nameniti uvajanju nove hrane, ki jo otrok ne pozna in jo uživa prvič. Ko uvajamo novo jed, mora biti prisotna odrasla oseba še posebno pozorna na odnos do nove hrane, ki jo ponuja otroku. Otroci lažje sprejmejo novo jed, če ima odrasla oseba, v našem primeru strokovni delavec vrtca, pozitiven odnos do ponujene jedi in jo tudi sama uživa. Emocionalna napetost med otrokom in strokovnim delavcem pri uvajanju nove jedi lahko pri otroku povzroči odpor do te hrane in ga tudi kasneje težko odpravimo (Kostanjevec, 2004). Če otrok odkloni hrano, to ne pomeni, da je ne bo nikoli sprejel in jedel.

Raziskave (Birch, 1982; Birch, 1987, v Kostanjevec, 2004) so pokazale, da je potrebno novo jed otrokom ponuditi od 10-krat do 15-krat. Zato je posebna skrb ob odklanjanju nepoznanih jedi, njenega izgleda, okusa, teksture ali ostalih senzoričnih lastnosti odveč (prav tam).

Moramo se izogniti kritiki ali kaznovanju otroka ter prvič jed ponuditi v kombinaciji s hrano, ki jo ima otrok rad. Dober vpliv na ublažitev morebitnih težav ob ponujanju nove hrane ima pogovor in predstavitev jedi pred samim obrokom (Kostanjevec, 2004). Otroci imajo najraje hrano, ki jo imajo radi. Zato moramo biti pri uvajanju nove hrane potrpežljivi in jo ponuditi na prijazen način, večkrat ter v majhnih količinah. Ker pa otroci nove okuse doživljajo mnogo bolj izrazito kot odrasli, je jed priporočljivo pripraviti tako, da nov okus ni tako izrazit (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006).

11

Pri hranjenju v vrtcu je tako treba upoštevati otrokove razvojne značilnosti ter se zavedati, da otroci v vrtcu običajno zaužijejo tri obroke dnevno: zajtrk, kosilo in malico. Tako vrtec s prehrano pokrije 65–80 % dnevnih energijskih potreb, saj otrok povprečno preživi v vrtcu 220 dni. To pomeni, da v petih letih bivanja v vrtcu zaužije okoli 3300 obrokov. Že samo število pove, da si otroci ob takšnem številu ponovitev zagotovo oblikujejo določene prehranjevalne navade (Kostanjevec, 2004). Zato je še kako pomembno, da se otroke seznani z zdravim načinom prehranjevanja.

4. ZDRAVA PREHRANA V VRTCU

4.1. Pomen zdravega prehranjevanja predšolskih otrok

Kot smo prikazali, je pomembno, da je hrana v vrtcu raznovrstna, energijsko ustrezna in hranilna (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003). Še posebej za otroke in mladostnike, ker je v teh letih potreba po energiji, beljakovinah, vitaminih in mineralih, glede na telesno težo, zelo velika (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006).

Pravilno prehranjevanje ni umetnost. Potrebno pa se je zavedati, da je premalo gibanja nezdravo, ne glede na to, kaj jemo. Otrok ne bo zdrav samo od pravilne prehrane. Ker se zelo radi gibljejo, jim moramo zagotoviti veliko priložnosti za gibalne aktivnosti (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Najpomembnejše načelo zdrave prehrane se glasi: »Pri zdravem slogu življenja je na prvem mestu gibanje«. (Prav tam, str. 58)

Priporočila raziskovalnega inštituta za otroško prehrano (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012) temeljijo na preprostem barvnem modelu semaforja. Semaforska piramida (slika 1) je primer primerne sodobne piramide, ki temelji na omenjenem načelu semaforja. V zelenem delu so tekočine; izdelki iz žita, testenine, riž, koruza in krompir – temelj prehrane za otroke (osnovna hrana). Za žejo ni boljšega od pitne vode iz pipe, saj je pri nas dobre kakovosti. Tudi sadja in zelenjave ne more biti preveč, vendar moramo paziti, da jim ne dodajamo preveč sladkorja in maščob. Izbor v rumenem delu piramide je ožji. Sem sodijo mleko in mlečni izdelki, ribe, rdeče meso, perutnina in oreščki, ki so prav tako življenjsko pomembna živila. Vendar kot smo že omenili, jih smemo uživati manj. Vrh piramide, obarvan rdeče barve, pomeni »stoj!«

oz. »pazi!«. Maščobe in sladkarije otrokom ponudimo v zelo omejenih količinah, vendar se

12

jim ni potrebno povsem odpovedati, saj meso in zelenjava bolj tekneta s smetano, oljem ali maslom.

Slika 1: Semaforska piramida (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012, str. 60)

Strokovnjaki za zdravo prehrano za otroke priporočajo uživanje mesa le 2-krat do 3-krat na teden, in sicer 1-krat na teden mesni zajtrk, drugič meso za kosilo in tretjič za večerjo (Pavlič, 1998). Strokovnjaki namesto mesa priporočajo jedi iz svežih rib, ki naj bi bile na jedilniku 1-krat do 3-krat na teden. 2-krat na teden pa naj bi otroci uživali brezmesni jedilnik oz.

brezmesne obroke. Otroci naj bi vsakodnevno jedli veliko svežega sadja in zelenjave ter uživali žitne jedi iz polnovredne moke. V vsakodnevni prehrani pa morajo biti obvezno zastopani tudi mleko in mlečni izdelki (Pavlič, 1998).

Sladice so lahko le v manjših količinah sestavni del kosila in le izjemoma tudi malice. Sladki prigrizki pred obroki kvarijo tek (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Raziskave (Mrzlikar, 1997) so pokazale, da sedemletni otrok poje povprečno 60 do70 g sladkorja na dan. To pa je dovoljena količina za odraslega. »Količina zaužite soli in sladkorja je že pri odraslih previsoka in dlje časa, ko je otrok brez njiju, bolje je zanj«. (González, 2010, str. 152) To še ne pomeni, da ju ne sme niti poskusiti, saj bo jedel kruh, ki vsebuje sol in piškote, ki vsebujejo sladkor (González, 2010).

Najbolj zdravi napitki so: pitna voda, naravna limonada, domači nesladkan čaji, kompoti iz svežega ali suhega sadja. Na prvem mestu pa je seveda zdrava pitna voda (Pavlič, 1998).

Voda je življenjsko pomembno živilo, sredstvo za čiščenje telesa in pomembna sestavina zdrave prehrane. Ta mora biti brez barve, primerno hladna in prijetnega okusa ter vonja (Mrzlikar, 1997). Čista pitna voda sobne temperature iz pipe nam da novo energijo in

13

pripomore k boljši koncentraciji (Pavlič, 1998). Potrebna je za nemoten potek mnogih telesnih dogajanj (Mrzlikar, 1997). Ker pa se otroci skozi igro ves čas aktivno učijo, je prav, da je v vsaki igralnici v vrtcu, na mizi vrč z vodo. Voda naj bo v vrč natočena le nekaj časa pred pitjem, da bo v vodi izginil okus po kloru. Poleg morajo biti tudi ustrezni kozarci za kulturno pitje (Pavlič, 1998). Zmotno je prepričanje, da otroci pred jedjo ali med njo ne smejo piti, ker bi jim tekočina zmanjšala tek. Otroci na kilogram telesne teže potrebujejo več tekočine kot odrasli in sami tako, kot pri hrani najbolje vedo, kdaj so žejni (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006).

Otrok si bo lahko ob pestri hrani razvijal in si ustvaril temelje za dolgoročno zdravje. Čeprav ne moremo vplivati na mnoge dejavnike, ki vplivajo na zdravje otroka, lahko vplivamo na čustveno ozračje, ljubeče okolje in uravnoteženo prehrano (Videmšek idr., 2003).

Odgovornost do lastnega zdravja je treba privzgojiti, zato je pomembno, da že v zgodnjem otroštvu skrbimo za pravilno in zdravo hrano. Ker se prehranjevalne navade ali razvade oblikujejo v otroštvu, moramo začeti že tedaj, ko otrok začne zaznavati okolje in se začenja učiti. Otrokova pravica in naša dolžnost je, da otroke naučimo, kaj je zanje zdravo in kaj ne.

To pa dosežemo z dobrim zgledom (Pavlič, 1998). Zdrava prehrana ohranja otrokovo zdravje, ga krepi in lahko tudi zdravi. S pestro hrano vplivamo na oblikovanje prehranjevalnih navad, ki se kasneje, ko otrok odrašča in odraste, še utrdijo (Videmšek idr., 2003). Torej zdrave prehranjevalne navade v zgodnjem otroštvu vplivajo na izbiro živil in način prehranjevanja v odrasli dobi in tudi obratno, napačne navade, ki smo jih pridobili v otroštvu, v odrasli dobi zelo težko opustimo (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Ponavljajoče se izkušnje, ki vplivajo na oblikovanje prehranjevalnih navad, so pogojene s kulturo, v kateri se otrok rodi, na primer Slovenci običajno ne uživamo kač, žuželk, kar je v drugih kulturah lahko normalni del prehrane. Otroci osvojijo pravila hranjenja in obnašanja največkrat od svojih staršev (Kostanjevec, 2004). Lastne izkušnje oz. spomini iz otroštva odraslih, povezanih s hrano, igrajo tudi pomembno vlogo pri tem, kako starši gledajo na prehranjevanje otrok (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Pri uživanju novih jedi oz. hrane prihaja do povezav med čutnim zaznavanjem in že predhodno nastalimi izkušnjami, socialnim in psihološkim vplivom ter lahko fiziološkimi posledicami po zaužitju določene hrane. Ti dejavniki lahko pozitivno ali pa negativno vplivajo na občutke ob ponovnem uživanju enake hrane. Na oblikovanje prehranjevalnih navad otrok pa vplivajo tudi njihovi vrstniki, prijatelji in vzgojitelji (Kostanjevec, 2004). Če bomo otroku ponudili primerno hrano, mu ne bo ničesar

14

primanjkovalo, tudi vitaminov ne, pa čeprav bo jedel zelo malo. Jasno je, da če bo jedel samo sladkarije in slane prigrizke, pa se bo zgodilo ravno nasprotno (González, 2010).

4.2. Koliko hrane potrebujejo otroci

Če ponudimo pester izbor živil, otroku ne bo manjkalo ničesar tudi, če bo iz ponudbe izbral le peščico jedi. Kot smo že omenili, je potrebno omejiti le sladkarije. Pestra in raznolika ponudba hrane je jamstvo za uravnoteženo prehrano in pri takšni ponudbi ni nevarnosti, da bo otrok jedel preveč, premalo ali narobe. In to »pravilo« velja za vse otroke, debele, suhe ali povprečne (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Res je, da se lahko zgodi, da bi otrok tekom dneva izbral neuravnoteženo prehrano, vendar dolgoročno (tedensko) pa bo njegova prehrana povsem uravnotežena. Tako si lahko pri enem obroku izbere le kruh, pri drugem dobi tek za meso, naslednji dan ali dva pa ne je nič drugega kot sadje. Če se tako prehranjuje ni z njim prav nič narobe, saj sam pri vsakem obroku najbolj ve, kaj hoče in mora jesti (Leach, 2008).

To velja tako za »neproblematične« kot tudi izbirčne otroke (Čekić, Štupar, Jevšnik, Swart in Hojs, 2011). Torej odrasli odločamo, kaj bomo postavili na mizo, otroci pa si sami izberejo, kaj bodo jedli. Neznane jedi moramo na mizo postaviti dvajsetkrat, preden se jih bo otrok dotaknil. Pomembno je, da smo potrpežljivi in sami jemo z užitkom. Med obrokom pa naj bo na mizi tudi malo kruha, da se ga lahko otrok naje v primeru, če res ničesar ne mara (Kast- Zahn, Morgenroth, 2012).

Tako kot odrasli imajo tudi otroci svoj tek. Med seboj se razlikujejo. Nekateri potrebujejo za svoj normalni razvoj več hrane, drugi pa bodo morali pojesti manj. Sami najbolje vedo, kdaj imajo dovolj, zato jih ne smemo siliti, da jed pojedo do konca, če so že siti (Robinson, 1987).

»Če otroku dovolimo, da je kar želi, je logično, da bo jedel, kar potrebuje« (González, 2010, str. 72). Otrok tudi ne smemo med seboj primerjati. Neustrezno je prav tako primerjanje otrokovega teka z njegovim tekom pred enim tednom, saj se otrokov tek spreminja od obroka do obroka in iz dneva v dan (Robinson, 1987). Dnevna nihanja v količini zaužite hrane so povsem normalen pojav. Tudi če otrok občasno malo je, ni nevarnosti za pomanjkanje potrebnih snovi. Prav tako enkratno prekomerno hranjenje ne bo povzročilo prekomerne telesne teže. Torej če otrok normalno raste in se razvija, to pomeni, da se verjetno tudi zdravo prehranjuje (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Količina hrane pa je tudi povezana z osebnostjo otroka. Zanimivo je, da naj bi mirni, tihi otroci pojedli več kakor živahni. Torej se mnenje mnogih odraslih s tem ne sklada, saj večina misli, da aktivnejši otroci potrebujejo več hrane in imajo zato večji tek (Robinson, 1987). Ali bo otrok suh ali debel in kašna bo njegova

15

telesna zgradba je v veliki meri odvisno od dedne zasnove. Z večletnimi raziskavami (Kast- Zahn, Morgenroth, 2012), v katere so bili vključeni otroci stari od 3 mesece do 6 let, so ugotovili, da so tudi med dojenčki zelo velike razlike v količini pojete hrane na dan. Pri normalnih triletnikih pa naj bi bil ta razpon še večji. Nekateri pojedo na dan petsto gramov, drugi pa dvakrat toliko. Otroci se od rojstva naprej razlikujejo po tem, koliko hrane potrebujejo za rast in razvoj. Iz količine hrane ni mogoče razbrati, ali otrok je premalo ali preveč, saj se otroci močno razlikujejo po svojih energetskih potrebah. Danski znanstveniki, ki so raziskovali posvojene otroke, so ugotavljali, ali ima dedna zasnova večji vpliv od prehrambnih navad posvojiteljev. Ugotovili so, da se teža ujema z biološkimi starši. Geni imajo bistveno večji vpliv od naučenega. 80 % deleža maščob je odvisnih od dedne zasnove, preostala petina pa od okolja (prav tam).

Na tek otroka vpliva tudi stres. Zaradi nesproščenega vzdušja za mizo, napetega odnosa ali zaradi pritiska odraslih na otroka med obroki, nekateri otroci nočejo več jesti ali pa se na to odzovejo s hranjenjem iz žalosti. Večina otrok se na bolezen prav tako odzove z zmanjšanim tekom, nekateri sploh ne jedo, vendar tudi bolni otroci vedo, kaj potrebujejo. Če jim hrana ne dene dobro, npr. jim povzroča bolečine pri vnetju grla, je ne marajo. Z zdravniškega vidika ni to nič narobe, saj ko ozdravijo hitro vse nadomestijo. Zato ni nič hudega, če otroci med boleznijo nenadoma izgubijo težo (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012).

Odrasli radi pretiravamo glede količine, velikosti porcije in tako otrokom pripravimo prevelike obroke (Graimes, 2009). Po mnenju N. Graimes (2009) je merska enota ene porcije ena otroška pest – toliko koliko lahko otrok vzame v svojo dlan. Zaradi rasti se s starostjo povečuje velikost le-te. Boljše je, da postrežemo manjše obroke, kakor da so le-ti preveliki.

Zelo dobro je tudi, da si otroci postrežejo sami, saj se s tem naučijo presoditi, ali so lačni, oceniti velikost porcije ter razviti zdrav občutek sitosti (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006).

V primeru, da lahko otrok sam odloča o količini hrane, pri vsestranski, pestri ponudbi se skoraj ne more zgoditi, da bi otrok pojedel premalo (González, 2010). Strokovnjaki se tako strinjajo, da lahko otroci izberejo zdravo le v primeru zdrave možnosti izbire (González, 2010). Drži, da bi lahko neomejen dostop do mastnih in sladkih jedi porušil popolno notranje uravnavanje potreb in zaužite hrane (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Oziroma če pri vsakem obroku poleg sadja, makaronov in graha ponudimo še čokolado, nam nihče ne more zagotoviti, da bo otrok imel uravnoteženo prehrano (González, 2010). V omenjenem primeru

16

lahko začne otrok jesti preveč ali pa enolično. Prav zato je tako zelo pomembno, da odrasli odločamo, kaj naj bo na mizi. Če bo v ponudbi veliko različnih polnovrednih živil in omejena ponudba zelo mastnih jedi ter sladkarij, se bo otrok znal pravilno odločiti. V tem primeru se lahko popolnoma sam odloči, ali bo jedel in koliko bo pojedel. Pod tem pogojem bo ohranil prirojeno sposobnost, da se ravna po potrebah svojega telesa in bo jedel ravno prav (Kast- Zahn, Morgenroth, 2012).

To potrjuje raziskava, v katero so bili zajeti malčki stari od 2 do 5 let. Poskus je potekal pri otrocih doma. Vsak dan so dobili tri obroke in dve malici. Ponudba je bila pestra in vsebovala je tudi sladkarije. Vsakič so na krožniku dobili dvojno porcijo, sami pa so določili, koliko bodo pojedli. Otroci v raziskavi se kljub omenjenim okoliščinam niso prenajedli. Med obroki so bila še vedno velika količinska nihanja, vendar so kljub temu vsak dan pojedli približno enako. Včasih niso pojedli skoraj nič, spet drugič zelo veliko (prav tam).

In namesto, da bi se odrasli učili od otrok, jim pogosto ukazujemo, koliko bi morali pojesti.

Majhni otroci imajo bolj ali manj popoln notranji sistem uravnavanja, odrasli pa pogosto

»preslišimo« notranji glas in jemo iz vljudnosti, družabnosti, dolgčasa, skrbi ali navade.

Nehamo pa, ko je krožnik prazen, nimamo časa, ali pa ker se sami sebi zdimo predebeli. Naše prehranjevalne navade so pogosto pod zunanjim vplivom in tako, kaj in koliko pojemo ne uravnavamo več nagonsko (prav tam).

4.3. Pravila hranjenja

Otroci potrebujejo več kot fiziološko uravnoteženo prehrano (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Imajo pravico do zdrave in kulturno ponujene hrane (Pavlič, 1998). Kar pomeni, da mora biti hrana pripravljena in postrežena primerno otroku (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Pomembno je, da so na mizi že od malih nog zdrave jedi, saj bodo le tako prišle otrokom v navado in jih bodo ponesli s seboj v življenje. Na prvem mestu pri pridobivanju dobrih prehranjevalnih navad je seveda prijeten dom in zdravo družinsko okolje, na drugem mestu je zdrav vrtec, na tretjem pa šola, ki mora nujno nadaljevati z začetim delom iz vrtca. E.

Pavlič (1998) meni, da bi morale za področje prehranjevanja otrok veljati tudi deklarirane pravice, in sicer »Varovanje otrokovega zdravja in spoštovanje otrok« (prav tam, str. 15).

Pred obrokom je potrebno otroka umiriti, saj lahko le v tem primeru njegov notranji glas deluje pravilno (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). To lahko omogočimo s tiho dejavnostjo, kot

17

na primer branje zgodbe pred kosilom, kar vsekakor pomaga vzpostaviti mirno razpoloženje (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Hranjenje med tekom ali pred televizijo ni primerno, saj povzroči goltanje hrane, pri čemer otrok prav tako ne more biti pozoren na občutek lakote ali sitosti. Tudi radio, slikanice ali igrače ne sodijo k hranjenju. Obrok ne pomeni nič drugega kakor uživanje hrane, druženje in pogovarjanje (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012).

Zagotovilo uspeha je, če združimo priporočila iz modela semaforske prehrambne piramide s pravili prehranjevanja. Kot smo že omenili, je izrednega pomena gibanje, saj če je otrok zdrav in živahen, najbrž poje dovolj hrane za svoje potrebe, ne glede na to ali je suh, debel, povprečen. Odrasli odločamo, kaj bo na mizi, kako in kdaj mu bomo ponudili hrano (prav tam). Ponuditi seveda pomeni, da če želi, bo jedel, drugače ne (González, 2010). Otrok pa pri tem odloča, ali bo pojedel kaj od ponujenega in koliko bo pojedel (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012).

Torej odrasli le postavimo hrano na mizo (prav tam). Vendar se moramo zavedati, da se malčki pogosto zmotijo in zahtevajo preveč, vendar sčasoma se tudi to uredi in zato se v takem primeru ne smemo jeziti na otroka. Če sami otroku odmerimo porcijo, ga moramo vedno vprašati, ali si želi hrane, ki mu jo ponujamo. In če želi le eno jed od ponujenega obroka, mu to omogočimo. Na krožnik mu damo manj hrane, kot je običajno poje (González, 2010). Saj k večjemu veselju za mizo prispeva prav to, da si otrok vzame še hrane, kot da vedno nekaj na krožniku ostane (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Če vsak dan ostane na krožniku hrana, potem mu dajemo prevelike porcije in seveda smo mi tisti, ki hrano mečemo stran. Ne smemo pozabiti, da veliko dvoletnikov ali triletnikov poje zrezek v velikosti poštne znamke. Enako je pri sadju, saj tudi mi na enkrat ne pojemo več kot eno banano ali jabolko.

Pričakovanje, da mora otrok pojesti cel sadež ni razumno, saj je banana v istem razmerju kot želodec od devetmesečnega dojenčka. Ko otrok poje kar ima na krožniku, ga ni potrebno spraševati ali bi še, saj če bo želel, bo to že sam povedal. V primeru, da po nekaj minutah še ni pojedel, ga vprašamo, če je že končal. Če odgovori ja, brez kremženja ali graje krožnik odnesemo; če pa odgovor ne in še vedno ne je, mu damo vljudno vedeti, da če ne bo jedel, bomo odnesli krožnik. V primeru, da ni znakov, da bo hrano pojedel, to tudi storimo. Na začetku bodimo prilagodljivi, saj če želi svoj krožnik nazaj, mu ga vrnimo (González, 2010).

Kot smo že omenili, ni nič hudega, če otrok noče poskusiti nič novega. Nekaj iz ponujenega bo otroka zagotovo premamilo. V nasprotnem primeru pa lahko brez škode izpusti obrok in se

18

pri naslednjem odloči drugače (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Povsem normalno je, da vsak otrok občasno zavrača hrano (Črepinšek, 2013b). Pomembno je, da jemo z užitkom.

Naslednjič otroku spet ponudimo kaj novega. Vendar je tu pomembno, da jedi postavimo na mizo in ne otroku v usta! Lahko ga spodbujamo, da poskusi kaj novega, siliti ga ne smemo.

Dovoliti mu moramo, da lahko novo jed izpljune, če mu ni všeč. Z zgledom otroku dolgoročno vcepimo veselje in radovednost za nove jedi, čeprav je za to včasih potrebna tudi nekajletna potrpežljivost. Pri pestri ponudbi nikoli ne bo pojedel premalo, četudi je zelo malo.

Torej lahko neha jesti, ko je sit. Prav tako si lahko vedno vzame še malo riža, krompirja, kruha, sadja in zelenjave oz. si postreže toliko, kot želi. Zelo kruto je, če otrokom branimo hrano. Tudi posladek pri kosilu moramo ponuditi vsem otrokom, tudi tistim, ki niso pojedli ničesar. Dobro je, da v naprej odmerimo porcijo sladice za vsakega oz. jo določimo. Otrok pa sam odloča, ali bo svojo porcijo pojedel ali ne. V primeru, da je bil odmerek mastnega ali sladkega tisti dan ali teden pretiran, omenjeno v naslednjem obroku izpustimo. V ponudbi mora biti vedno dovolj živil, bogatih z ogljikovimi hidrati (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012).

Seveda pa je zelo pomembno tudi, da določimo pravila vedenja med obroki. Moramo zagotoviti, da se bodo le-ta upoštevala, kar velja od dojenčka do mladostnika, pri čemer smo sami zgled. Torej mi odločamo, kakšno je dopustno in nedopustno vedenje za mizo (prav tam)! Učiti jih moramo, kako se uporablja pribor, kje mora ležati prtiček in kako se sedi za mizo (Gavin, Dowshen, Izenberg, 2007). Če otroku vzamemo krožnik ne gre za to, da bi ga morali stradati in ko bo lačen, nas bi moral prositi za hrano. Tako ravnanje ne bi bilo samo nepošteno, ampak tudi nevarno za napoved vojne moči. Če otrok ni več lačen moramo njegovo svobodo in neodvisnost spoštovati (González, 2010). Zavrnitev hrane ne smemo jemati osebno. Zelo učinkovit odgovor na to je: »Nič hudega, če ti nič ne tekne, le sedi k nam in nam delaj družbo.« Za to zadostuje le nekaj minut. Koliko časa bo ostal za mizo, je odvisno tudi od njegovega temperamenta. Šele po 4. letu ga lahko začnemo navajati na to, da je obziren do drugih in zna počakati, preden ostane od mize. Za mizo pa mora sedeti le toliko časa, kot je. Če otroka ne silimo s hrano, se miza nikoli ne bo sprevrgla v bojno polje. Ne smemo nanj pritiskati in mu povzročati nepotrebne stiske (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012).

Ker pa tudi želodec potrebuje počitek, je zelo pomembno, da otrokom med enim in drugim obrokom ne ponujamo hrane (Pavlič, 1998). Tudi v primeru, če otrok ni hotel pojesti kosila.

Če dve minuti po obroku začne sitnariti za piškote, mu prijazno, vendar odločno pojasnimo, da je kosila konec in da naj počaka do malice. V tem primeru mu lahko malico pripravimo

19

nekoliko prej (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Le bolnim otrokom ali tistim, ki izgubljajo telesno težko moramo pogosteje ponuditi hrano, vendar ga nikoli ne smemo siliti z njo (González, 2010).

Če otrok vedno znova zleze iz stola in teče naokrog, ga dvakrat posadimo nazaj na stol in mu odločno povemo, da se med kosilom sedi za mizo. Ko se to zgodi tretjič, le mirno pospravimo njegov krožnik in obroka je zanj konec. Enako, če brska po hrani, ne da bi kaj pojedel (Kast- Zahn, Morgenroth, 2012). Če se otrok igra s hrano, morda pomeni, da je sit (Gavin idr., 2007). Kot smo že omenili, če otrok dve minuti po odklonjenem obroku zahteva sladkarije, mu jasno razložimo, da bo hrano dobil pri naslednjem obroku. Počakati mora do naslednjega obroka. V primeru, da otrok zahteva drugo hrano, mu mirno povemo, da če ne želi, mu ni treba ničesar pojesti, lahko pa si vzame kruh, ki je prav tako na mizi. Otroku, ki jezika, da je hrana za nič – je ogabna, odgovorimo, da mu ni potrebno ničesar pojesti in če mu hrana ni všeč, lahko to pove prijazno. Če ne neha jezikati ali pa kriči, meče hrano naokrog, zaključimo obrok in otroka za minuto pošljemo v drug prostor. Otroci tudi velikokrat nabirajo hrano v ustih in je ne pogoltnejo. Ostati moramo mirni in če je potrebno najpozneje pred počitkom ostanke hrane previdno odstraniti iz ust. Ob neprimernem vedenju za mizo za vse otroke veljajo isti navedeni ukrepi (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012).

V zdravih, domačih jedeh je tudi ščepec kulturne dediščine, zato ne smemo zanemariti nacionalne hrane. Vrtci, šole, razni domovi, hoteli in druga gospodinjstva ter obrti, kjer se ljudje prehranjujejo, so že skoraj izgubili stik s slovensko domačo hrano. Zaželeno bi bilo, da bi slovensko narodno hrano iz določenega okolja otrokom ponudili že v vrtcu in šoli. Že s tem bi lahko otroci spoznali navade in običaje svojega kraja. Kar pa ne pomeni, da bi morale biti domače jedi vsak dan na mizi (Pavlič, 1998).

Pomembno je, da mize in stole razporedimo tako, da imamo dostop do vsake mize in tako, da otroci drug drugega pri jedi ne ovirajo (Šintler, Domicelj, 1997). Pri pripravi in postrežbi jedi mora biti izvirni, saj privlačna jed vzbuja tek. Pri tem si lahko pomagamo s sadjem in zelenjavo, saj prav otroci jedo »z očmi«. Poskrbeti pa moramo tudi za lepo pripravljeno mizo in prijeten način postrežbe. Otroke lahko posebno razveselimo z zabavnim pisanim prtičem ali z nalepko na kozarčku oz. posodici za malico (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Seveda v vrtcu ni možno, da vedno v dovolj veliki meri pazimo na estetski videz pri pripravi mize in serviranju hrane. Temu se zato bolj posvetimo ob slovesnih priložnostih. Ob rojstnih dnevih,

20

praznikih, srečanjih s starši ipd. lahko olepšamo mize s cvetjem, svečami, pripravimo slavnostne pogrinjke, dekorativno serviramo hrano (Šintler, Domicelj, 1997). Za mizo mora biti lepo. Hrano moramo uživati skupaj z otroki v prijetnem družinskem okolju ob lepo pogrnjeni mizi (Pavlič, 1998). Otrokom moramo omogočiti, da jedo brez hitenja. Prav tako moramo omogočiti dovolj časa tudi za pripravo obroka in pospravljanje po obroku (Medved, 2004). Obroke organiziramo tako, da nam ni potrebno stalno vstajanje od mize, saj je to moteče in povzroči, da nas otroci pri tem posnemajo. Zato si pripravimo dodatno hrano v naši bližini na vozičku. Dobro je da imamo zraven tudi dodatne prtičke in krpe (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Otrokom moramo zaupati in jih spodbujati k samostojnosti (Kast- Zahn, Morgenroth, 2012). Naj se nove metode hranjenja začnejo postopoma. Če otroka hranimo in nato zahtevamo, da se hrani povsem sam, se lahko ta nova metoda sprevrže v kazen ali pomanjkanje pozornosti. Ko se otrok želi hraniti sam, mu moramo to dovoliti.

Otroka pitamo le, če potrebuje pomoč. Če je sit ali naveličan, s tem le pritiskamo nanj. Če ne je in ne pusti, da bi odnesli krožnik, mu ponudimo pomoč, vendar nikoli ne smemo otroka hraniti, če nas za to ne prosi ali pomoči ne sprejema (González, 2010). Če želi, se lahko tudi drugo leto še vedno hrani s prsti, vendar ga je potrebno spodbujati k hranjenju z žlico/vilicami (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Spodbujati jih moramo tudi k uporabi prtičkov (Medved, 2004). Pri pripravi in pospravljanju nam lahko pomagajo tako, da pripravijo in pobrišejo mizo in podajo posodo za odpadno hrano (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Ne smemo se jeziti, če bo hrana okoli krožnika ali na tleh. Prav tako ne zaradi prevrnjenega kozarca, saj bo le-teh še veliko, preden bo otrok odrasel (Kast-Zahn, Morgenroth, 2012). Dobro je, če jim priskrbimo plastične vrče in odporne servirne pripomočke tako, da si lahko sami nalijejo pijačo in naložijo hrano. Za vajo so tudi zelo dobre dejavnosti z vrči pri igri z vodo (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Prijetno, mirno okolje, sproščeno vzdušje in primerno vedenje naš skupen obed obogatijo (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Zaradi bioloških zadostitev, ugodja in prijetnega občutka sitosti moramo hrano dobro prežvečiti, zato ne govorimo preveč in ne rešujemo žgočih problemov, ne gledamo televizije in ne beremo (Pavlič, 1998). Prav tako ne dajemo navodil in pravil, kaj mora najprej pojesti (npr. najprej juho, nato solato) (Črepinšek, 2013a). Torej naj je v kakršnem koli vrstnem redu ali kombinaciji. Če želi pomakati salamo v kosmiče, mu moramo to dovoliti, saj drugače morda ne bo želel jesti nobene od ponujene jedi (Leach, 2008). Tudi stalno popravljanje in opozarjanje, kako mora držati pribor ipd. nima smisla, saj je učinek običajno ravno nasprotni (Črepinšek, 2013a). Lahko se pogovarjamo, vendar naj bo pogovor sproščen, prijeten ali šaljiv (Pavlič, 1998). Vse to je znak lepega vedenja, ki ga otroci zelo radi posnemajo. Zgled je

21

najboljši učitelj bontona in lepega vedenja pri jedi, ki ga moramo gojiti že od malih nog.

Poleg tega pa so tudi zelo pomembna spodbuda prijazne besede, kot so: izvoli, hvala, prosim.

Vse to je garancija, da bo otrok jedel. Če ni izpolnjen le en razlog, tudi uspeha ne bo, vendar več o pravilih hranjenja v nadaljevanju (Pavlič, 1998). Če želimo, da otroci posnemajo naše navade, moramo imeti tudi sami pozitiven odnos do hrane (Pokorn, 2004). Otroci nasvetov odraslih ne upoštevajo takrat, ko sami govorijo eno, delajo pa drugo (Gregorič, 2015).

Med vsakim obrokom, tako malico kot prigrizkom moramo sedeti z otrokom za mizo (Kast- Zahn, Morgenroth, 2012). Za dober tek je tako dobro, da jemo vsi skupaj, se posvetimo hranjenju in skupnemu druženju ter pogovoru. Pri tem naj nam bi hrana še bolj teknila, saj če jemo sami, nam postane dolgčas (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006). Izogniti se moramo tudi razpravljanju o hrani, ki jo otroku ponujamo. Otrok stavkom, kot so »Jesti moraš veliko zelenjave, drugače boš zbolel«, »Če boš jedel korenje, boš dobro videl«, ne verjame (Kast- Zahn, Morgenroth, 2012, str. 52). Saj se ne počuti slabo, če ne je zelenjave, ne vidi bolje, če je korenje, mu ne zrastejo mišice, če vse poje. Otrok ne vidi nobenih smiselnih povezav. Torej učenje iz izkušenj ni mogoče. Še več takšne razprave o zdravi in nezdravi hrani povzročajo veliko stisko in nobenega uspeha. Če otroku ponudimo vse in mu ničesar ne prepovedujemo, nam ni potrebno ničesar utemeljevati (prav tam). »Uravnotežena prehrana in hranjenje bi morala biti nekaj samoumevnega in ne nekaj, kar je povezano s strogimi pravili in prepovedmi« (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006, str. 15). Ne smemo imeti nobenih tabujev, kot npr. da bi nezdravo hrano povsem odstranili z jedilnika, saj prepovedano potem postane še bolj mikavno. Kot sem že omenila, imajo otroci, v nasprotju z odraslimi, močno prisoten občutek za lahkoto in sitost. Torej ga ne smemo siliti, da poje vse, kar ima na krožniku.

Previdni pa moramo biti v primeru, če imamo občutek, da otrok z zavračanjem hrane izraža nezadovoljstvo, skrbi ali nasprotovanje (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006).

5. TEŽAVE PRI HRANJENJU

5.1. Odklanjanje hrane

Manjša odstopanja v telesni teži so povsem normalna in se nam zaradi njih ni potrebno obremenjevati (González, 2010). Prav tako zavračanje enega obroka ni zaskrbljujoče. Skrbeti nas mora, če otrok zavrne 2–3 obroke, oziroma 12 ur zavrača hrano. Šele tedaj je lahko odklanjanje hrane za otroka tudi nevarno (Črepinšek, 2013b). Zato ima otrok tudi pri hranjenju pravico reči ne. To si veliko odraslih razlaga kot izsiljevanje ali razvajenost (Pavlič,

22

1998). Pa ne gre vedno za omenjeno, zato E. Pavlič (1998) meni, da izbirčnost ni prava beseda za odklanjanje hrane (prav tam, str. 13). Potrebno je ugotoviti vzrok. Otrok lahko odklanja hrano, ker je le-ta preveč pikantna, ker smo ga prepozno začeli navajati na določeno hrano, smo premalo potrpežljivi, je premalo časa in lahko najdemo še vrsto drugih vzrokov, ki pogojujejo, da otrok hrano je ali pa je ne je. Pomembno je tudi, da strokovni delavci vrtca in starši prepoznajo počutje otroka. Če je otrok zdrav, je lahko razlog, da otrok ne je, tudi ta, da je otrok žalosten, preveč utrujen, ni lačen, lahko pa je seveda tudi izbirčen. Tako kot odrasli tudi otroci lahko izgubijo apetit, ko so bolni (González, 2010).

Čeprav otrok ne sme postati pretirano samovoljen, mu moramo vseeno dovoliti, da si količino in različnost hrane izbira sam. Tu moramo le paziti, da otrok ne odklanja osnovnih živil (mleko in mlečni izdelki, zelenjava in sadje, meso, ribe, jajca, žitarice, stročnice). Pomembna je potrpežljivost in postopnost, da bo otrok zaužil vsaj malo takih živil. Izogniti pa se moramo, da bi otroku namesto normalne hrane ponudili sladkarije ali pa da bi se prelevili v kuhinjsko služkinjo, da bi otrok »vsaj nekaj« pojedel (prav tam).

Vzrok za odklanjanje zelenjave in sadja ni v okusu. Majhni otroci nimajo absolutnega odpora do zelenjave in sadja, nasprotno običajno z veseljem pojedo nekaj grižljajev. Vendar njihova normalna količina je komaj nekaj žličk, mi pa otroku običajno ponujamo cel krožnik, ker je to nekaj zelo zdravega. Težava naj bi bila v nizko kalorični vrednosti zelenjave in sadja. Ker imajo majhni otroci majhen želodec, potrebujejo koncentrirane obroke, z veliko kalorijami v majhnem volumnu. Odrasli lahko pojemo toliko, kolikor potrebujemo, majhni otroci pa ne morejo pojesti dovolj zelenjave, ker imajo preprosto premajhen želodec (prav tam).

Otroci se pogosto odločajo na osnovi občutka, čeprav hrane še niso nikoli poskusili in pravijo, da jim ni všeč. Pomembno se je izogniti prerekanju in siljenju. Če otrok zavrne hrano počakajmo nekaj dni ali tednov, potem pa mu jo ponudimo ponovno. Pogosto zavračajo zaradi želje po uveljavljanju svoje volje ali trme. Pri odklanjanju sadja in zelenjave, bomo prej dosegli svoje z vzpodbudo in pohvalo. V tem primeru jih moramo poskusiti prepričati v en majhen preizkusni grižljaj. To pa lahko dosežemo tudi na zabaven način. Skupaj z otroki lahko pridelamo zelenjavo in sadje ali pa jih vzamemo s seboj na tržnico, se igramo okopavanje krompirja in obrezovanje sadnega drevja (če je le možno lahko to počnemo zares). Vzpodbudno lahko delujejo tudi tematsko obarvani obroki, kot na primer »piknik v sobi«; hrano postrežemo na barvitih krožnikih, sadje in zelenjavo nabodemo na nabodala.

23

Pomembno je, da ne obupamo takoj (Graimes, 2009). Večina otrok ima raje sadje kot zelenjavo. Da jih navdušimo tudi nad zelenjavo, lahko npr. zeleni solati dodamo grozdje ali pa na košček jabolka nastrgano korenje (Hlastan-Ribič, Kostanjevec, 2006).

Z mavrico na krožniku dosežemo, da otroci jedo z zanimanjem, saj je zabaven in barvit obrok tudi na pogled vabljiv. Barve so pomembne – priporočljivo je dnevno zaužiti sadje in zelenjavo v rdeči, oranžni, rumeni, zeleni in vijolični barvi. Vsaka od barv je za nekaj pomembna, saj telo oskrbi z rastlinskimi hranivi, vitamini in minerali (Graimes, 2009).

Otroci tudi zelo radi posnemajo druge. Če opazijo, da drugi jedo sadje in zelenjavo in pri tem uživajo, jih bo zamikalo, da bi tudi sami poskusili (Graimes, 2009). Zato jih ni potrebno siliti, da bi poskusili kaj novega, vendar teh jedi tudi ni potrebno umakniti iz mize. Dokazano je, da otroci brez siljenja ob redno ponujenih novih jedeh, ki jih jedo odrasli okoli njega, večino teh jedi tudi sprejmejo (seveda ne vseh) (González, 2010). Lahko jih poskusimo prepričati tudi z obrokom, ki je podoben neki obliki, npr. kakšni živali (Graimes, 2009). Poteze obraza lahko prikažemo tudi na rezini kruha ali žemlji, namazani z maslom ali sirnim namazom. Pri tem si lahko pomagamo tudi z modelčki za piškote (Čekić idr., 2011). Za to, da sadje in zelenjavo na zanimiv način razporedimo po krožniku, nam ne more vzeti veliko časa, učinek pa je lahko pozitiven. Sadje in zelenjava na policah ali na mizi lahko tudi prijetno poživita prostor, vendar moramo pri tem paziti, da sta vedno sveža (Graimes, 2009). Res ni skrbi, saj imamo na voljo zelo veliko zelenjave in sadja, ki ga postrežemo oz. pripravimo na najrazličnejše načine in je skoraj nemogoče, da otroku prav nič ni všeč (prav tam). Torej če otrok v določenem obdobju zavrača zelenjavo, jo poskusimo vključiti v čim več jedi, predvsem tistih, ki jih otrok rad je (Hlastan - Ribič, Kostanjevec, 2006).

Otroke novost, drugačnost zelo privlači. Želijo si, da bi bili veliki in da nam bi lahko pomagali kot veliki. Zato je dobro, da jim serviramo enako hrano kot odraslim in tudi ne dajemo pripomb, kaj so pojedli in česa niso. S tem jim damo občutek, da jih cenimo kot odrasle, hkrati pa tako tudi zmanjšamo željo po upiranju hrane, saj je običajno to upor staršem (Črepinšek, 2013a).

Zelo dobro je otroke vključiti v dejavnosti s hrano, saj so po naravi radovedni in vedoželjni.

Pa tudi tako omogočimo, da se otroci počutijo pomembne in so ponosni na svojo vlogo (Črepinšek, 2013a). Sodelovanje z otroki pri pripravi hrane je zanimivo za otroke vseh starosti