1
Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta
Sara Pistotnik
Ljudje brez države: Primeri z območja nekdanje Jugoslavije
Doktorska disertacija
Mentorica: doc. dr. Uršula Lipovec Čebron Študijski program: Humanistika in družboslovje
Področje: Etnologija, kulturna in socialna antropologija
Ljubljana, 2021
2
Spodaj podpisani/-a študent/-ka SARA PISTOTNIK, vpisna številka 18129036, avtor/-ica pisnega zaključnega dela študija z naslovom:
LJUDJE BREZ DRŽAVE: PRIMERI Z OBMOČJA NEKDANJE JUGOSLAVIJE,
IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označil/-a;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnal/-a v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobil/-a soglasje etične komisije;
5. soglašam, da se elektronska oblika pisnega zaključnega dela študija uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študentskim informacijskim sistemom članice;
6. da na UL neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija.
8. dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.
V: Ljubljani Datum: 15.9.2021
Podpis študenta/-ke:
SARA
PISTOTNIK
Digitalno podpisal SARA PISTOTNIK Datum: 2022.01.13 13:28:10 +01'00'
3
K AZALO
POVZETEK ... 5
UVOD ... 6
TOREJ, KAKO SE TEGA LOTITI? ... 9
METODOLOGIJA ... 12
NOVA DRŽAVA, NOV PARAMETER ... 17
UMETNOST OBLIKOVANJA DRŽAVLJANSKIH STATUSOV ... 19
NOVA SLOVENSKA DEMOGRAFIJA ... 26
DRŽAVLJANSKA ZAKONODAJA V JUGOSLAVIJI ... 26
IZKLJUČUJOČE PRAKSE SLOVENSKEGA DRŽAVLJANSTVA ALI KDO SESTAVLJA DELE »DRŽAVLJANSKEGA TELESA« ... 32
Določanje slovenskega »državljanskega telesa« ... 34
Kaj je šlo narobe (že takoj na začetku)? ... 37
39. člen Zakona o državljanstvu RS ... 37
40. člen Zakona o državljanstvu RS ... 47
81. člen Zakona o tujcih ... 51
Strukturno nasilje pri oblikovanju slovenskega »državljanskega telesa« ... 78
»TUJCI« ... 80
»Ilegalci« ... 81
Ustvarjanje privida: zatečeni tujci ... 91
»Urejanje statusa« zatečenih tujcev ... 97
Pa je bilo res vse urejeno? ... 104
Številke, številke... ... 109
Ilegalizacija ljudi kot osrednji element strukturnega nasilja ... 112
BEGUNCI ... 114
Izbrisani begunci? ... 114
Kaj pa, če je vse res? ... 117
Torej, begunci ... 119
Ponovno številke, številke … ... 120
Pravna opredelitev »začasnih beguncev« iz nekdanje Jugoslavije ... 125
Omejitve begunskega statusa ... 130
4
Odnos slovenske javnosti do »bosanskih beguncev« ... 136
Dolgotrajno sprejemanje zakonodaje za ureditev statusa beguncev... 142
Kaj pa ljudje? ... 152
Begunci s Kosova ... 159
Begunci iz Slovenije ... 166
Pravne kategorije, ki so razkosale prebivalstvo ... 167
BALKANISTIČNE VARIACIJE NA TEMO SLOVENSKE TRANZICIJE ... 171
ORIENTALIZEM NA BALKANU ... 177
POŠAST BALKANIZMA ... 179
ZAGATE Z BALKANIZMOM ... 192
ČE JE SLOVENIJA EVROPSKA, DEL KATERE EVROPE PA JE ? ... 200
MITTELEUROPA ... 201
SLOVENSKA VARIANTA MITTELEUROPE ... 204
SLOVENIJA KOT VZHODNA EVROPA ... 206
HIERARHIČNO VKLJUČEVANJE VZHODNE EVROPE V EVROPSKO UNIJO ... 211
VZHODNI LIMES ... 214
ONKRAJ LOKALNIH MANIFESTACIJ IZKLJUČEVANJA ... 219
VIRI IN LITERATURA ... 235
SUMMARY ... 267
5
P OVZETEK
V doktorski disertaciji "ljudi brez države" opredelim širše od pravne kategorije oseb brez državljanstva. V izogib prevzemanju oblastnih definicij se osredotočim na položaj različnih skupin prebivalstva, ki so po letu 1991 izgubile državljanski status v Sloveniji in postale nedržavljani, zaradi česar se je njihovo pravno razmerje z državo povsem spremenilo in to ne glede na dolgotrajnost njihovega prebivanja v Sloveniji. Tako najprej obravnavam oblikovanje
»državljanskega telesa« novonastale države, pojav apatridnosti in izbris. Nato se dotaknem sprememb pri obravnavi nedržavljanov, ki je omogočila njihovo ilegalizacijo in razložim, na kakšen način je razvoj različnih državljanskih statusov, značilnih za evropski mejni režim, iz dostopa do pravic izločil del nekdanjih jugoslovanskih sodržavljanov. Nazadnje pa sledim situaciji oseb, ki so v devetdesetih letih pribežale v Slovenijo iz Hrvaške, BiH in Kosova, ter kako so se mednje formalno uvrstile tudi osebe, ki so v državi živele pred letom 1991 ali njihovi ožji družinski člani. S pomočjo pravnih predpisov, uradnih dokumentov, literature ter opravljenih intervjujev tako analiziram slovenski državljanski režim med leti 1991 in 2002 ter ga umestim v proces priključevanja Slovenije Evropski uniji, saj je bila specifična obravnava nedokumentiranih oseb in drugih nedržavljanov del obveznih prilagoditev notranjega pravnega reda. Ta pristop nakaže spekter zgolj na videz različnih kategorij prebivalstva brez slovenskega državljanstva, ki jih je vzpostavil nov državljanski režim, tudi z ustvarjanjem pravnih fikcij, ki niso ustrezale vsakdanji realnosti prizadetih oseb ter izogibanjem ureditvi njihove situacije.
Zato ga opredelim kot strukturno nasilje. Nadalje raziskujem, kako se ta lokalno specifična oblika upravljanja z migracijami umešča med globalne tehnologije izključevanja. Na eni strani me zanima uporabnost koncepta balkanizem za opisovanje vsebine diskurzivne matrice, ki je upravičevala obravnavo nekdanjih jugoslovanskih sodržavljanov. Na drugi strani pa argumente za formo njihovega izključevanja iščem v ambivalenci, ki izhaja iz sočasnosti slovenskih aspiracij po pripadnosti Srednji Evropi ter pripisanega položaja Slovenije v simbolni geografiji kontinenta med širitvijo Evropske unije na vzhod in vzpostavitvi neenakih razmerij med starimi in novimi članicami EU. Pri tem najdem nastavke za razmislek o mehanizmih izključevanja v Sloveniji po letu 1991 kot delu globalnih družbenih procesov delitve človeštva.
Ključne besede: državljanski status, apatridi, izbrisani, begunci iz BiH, državljanski režim, balkanizem, rasizem, Slovenija, Evropska unija, Jugoslavija, migracije
6
U VOD
Doktorsko disertacijo sem začela pripravljati po več letih (so)delovanja z osebami, ki so bodisi imele izkušnjo izbrisa iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 bodisi jih je izbris zaradi različnih razlogov raziskovalno in/ali aktivistično pritegnil. To (so)delovanje je bilo povezano z razkrivanjem neštetih vidikov izbrisa in njegovih posledic; z iskanjem načinov za pripoznanje izbrisa kot hude kršitve človekovih pravic in napada na dostojanstvo ljudi; z ustvarjanjem pritiska za popravo krivic, ki jih je izbris povzročil, in z umestitvijo tega, na videz specifično slovenskega »problema« v širše diskusije o bolj vključujočem državljanstvu. Skozi vse našteto so se razkrile številne nianse oblastnih posegov, ki so sestavljale izbris, obenem pa so njihovi učinki na posamezna življenja razkrivali, da se posledice ne končajo zgolj pri administrativnem aktu, ki je izbris povzročil. Skozi pogovore, delovanje in raziskovanje, povezano s to nasilno vzpostavitvijo kategorij slovenskega prebivalstva po osamosvojitvi, je namreč postajalo jasno, da izbrisa ni mogoče zamejiti na enkraten in zaključen dogodek v slovenski zgodovini. Na eni strani zato, ker so posledice izbrisa za mnoge posameznice in posameznike trajale (in še trajajo) več desetletij, kar je privedlo do raznovrstnih razvojev njihovih življenjskih poti, ki jih je določala predvsem izkušnja izključevanja, na drugi strani pa zato, ker izbris ni bil nikoli ločen od siceršnjega družbenega dogajanja, temveč je vanj od samega začetka umeščen in ga še danes tudi določa. Zato se mi je zdelo vse bolj nujno, da poskusim kontekstualizirati izbris izven zamejenih interpretativnih shem, ki so se do tedaj že delno učvrstile in smo jih tudi sami s svojim (so)delovanjem pomagali oblikovati in utrjevati.
Moje raziskovanje na področju izbrisa sta najbolj zaznamovali dve med seboj precej različni smeri (so)delovanja. Prva je bila povezana z delovanjem, ki je izbris postavilo na zemljevid bojev za vključujoče evropsko državljanstvo in proti sodobnemu upravljanju z migracijami, ki s svojim pogojevanjem državljanskih statusov proizvaja ilegalizirane in razlaščene populacije. To je razkrilo mnoge povezave med slovenskimi mehanizmi izključevanja »novih tujcev« ter širše uveljavljenim režimom upravljanja z nezaželenimi populacijami, ki nimajo evropskega državljanstva. Drugo smer pa je predstavljalo sodelovanje s sodelavkami z Mirovnega inštituta, ki so po tem, ko smo kot neformalna skupina Karaula MiR vložili tožbo proti Sloveniji zaradi izbrisa na Evropsko sodišče za človekove pravice, prevzele vodilno vlogo pri večletni poti do zmage, nudile pravno pomoč izbrisanim osebam ter
7
pomagale pri raziskovanju njihovih osebnih trajektorij. V tem sodelovanju sem predvsem popisovala biografije prizadetih posameznikov in posameznic, pri čemer smo skupaj z drugimi osebami – z izkušnjo izbrisa ali brez nje – navezovali stike ter opravljali intervjuje z vedno novimi ljudmi, ki jih je tako ali drugače prizadel izbris, z namenom nudenja pravne pomoči pri ureditvi dovoljenja za prebivanje v Sloveniji ali le popisovanja zgodb, »za zgodovino, da se ne pozabijo«. Ti dve smeri delovanja sta proizvedli nekaj zanimivih uvidov, ki jih bom skušala razdelati in razviti v pričujoči doktorski disertaciji.
Prva smer je odprla niz vprašanj o tem, kakšno je razmerje med izbrisom in vstopom Slovenije v Evropsko unijo (EU). Pri tem mislim tako na konkretno institucionalizirano politično in gospodarsko entiteto, ki je na različnih točkah posegla v razvoj sage o izbrisu, kot na ideji Evrope in evropskosti, ki temeljno zaznamujeta prostor, v katerem živimo. Ta smer se dotika podstati organizacije družbe in bistveno določa tako različne družbene institucije kot način, na katerega jih mislimo in vzpostavljamo razmerja z njimi. Pri tem ne gre zgolj za preobrazbo družbene ureditve, ki jo je vodil proces priključevanja Slovenije EU in je narekovala strukturne prilagoditve na številnih področjih življenja, ampak tudi za bolj temeljne ideje, ki so vgrajene v naše predstave o modernosti, razvoju, civiliziranosti in ki opredeljujejo institucionalizirane ter neinstitucionalizirane družbene odnose in razmerja moči. Pri obravnavani temi nam ta pogled omogoča predvsem razmislek o primerljivosti mehanizmov izključevanja in s tem obravnav različnih kategorij prebivalstva, ki so z njihovo pomočjo vzpostavljene. Omogoča nam torej primerljivost med mehanizmi, ki jih je razvil slovenski oblastni aparat, in sorodnimi načini hierarhizacije prebivalstva, ki zaznamujejo druge t.i.
zahodne nacionalne države, vključno z državami EU. Obenem pa nam ta pogled pomaga razmišljati tudi o tem, ali lahko res govorimo zgolj o primerljivosti mehanizmov izključevanja, ali pa so morda ti tesneje povezani, saj se napajajo iz istega miselnega okvirja.
Druga smer pa ni vodila h generalizaciji, temveč k fragmentaciji. Z neposrednim stikom z ljudmi je razkrila, da je lahko tudi zavzemanje za priznanje izbrisa in popravo krivic posebne vrste kategorizacija ljudi, ki sočasno gradi skozi in paralelno z oblastno kategorizacijo slovenskega prebivalstva po letu 1991. Izbrisane je tako ustvarila oblast, a jih je ustvarila kot stalne prebivalce z republiškimi državljanstvi drugih republik, ki so postali ilegalizirani tujci, ker si niso pravočasno uredili slovenskega državljanstva. Samoorganizacija izbrisanih po letu
8
2002 je dejstvo, da so jih slovenske oblasti svojevoljno ilegalizirale, čeprav so imeli dovoljenje za stalno prebivanje in s tem dostop do pravic, preoblikovala v emancipatorno prakso, ki se je zoperstavila oblastni interpretaciji dogodkov. Pri tem si je izbrala označevalec izbris za poimenovanje tega oblastnega mehanizma izključevanja in izbrisani za opredelitev njegovih žrtev, ki sta si skozi čas izborila primat in občo prepoznavo. Vendar pa je, podobno kot oblastna definicija, zaradi svoje umeščenosti v pravne formulacije kategorijo izbrisanih omejila na bivše stalne prebivalce Republike Slovenije ki leta 1991 niso zaprosili za slovensko državljanstvo pod olajšanimi pogoji. Ker je izbris proizvedla kombinacija zakonskih določil in njihova interpretacija, ga namreč mnogi pojasnjujemo skozi opis pravnih predpisov, ta način pa se osredinja prej na natančnost formalnih opredelitev kot na živeto izkušnjo. Tako so drugi bivši sodržavljani, ki jim je bil ravno tako (v večji ali manjši meri) odvzet dostop do pravic v Sloveniji, postali objekt drugih opredelitev.
Vendar pa so se sčasoma začeli pojavljati pomisleki, ali nismo z izključnim fokusom na izbris določene skupine prebivalstva pri zapisovanju in izgovarjanju naracije o poosamosvojitvenem izključevanju oseb iz državljanskih statusov izpustili; da smo s svojim delovanjem, še posebej raziskovalnim, prispevali k utrditvi predstave o tem, da so imeli po osamosvojitvi Slovenije sicer »nekaj težav z dokumenti« tudi drugi bivši sodržavljani, a da so osrednje žrtve oblastnih mehanizmov izključevanja izbrisani, ki jih kljub njihovi heterogenosti združujejo posledice enotnega pravnega in administrativnega primeža. Pogovori s številnimi posamezniki in posameznicami so nam namreč dali vedeti, da je družbeno polje, povezano z izbrisom, veliko kompleksnejše, saj so se mnogi med njimi znašli – sočasno ali zaporedoma – v različnih kategorijah prebivalstva. Med temi kategorijami so bile nekatere v določenem zgodovinskem trenutku na podoben način vzpostavljene kot »družbeni problem«, a »problem«, ločen od izbrisa (denimo begunci, delavci migranti itn.). Mi pa smo v pogovorih z izbrisanimi srečevali begunce, ki so bili to v Sloveniji ali v tujini; delavce migrante, ki so ves čas živeli v Sloveniji ali so se vanjo po določeni prekinitvi vrnili; apatride, ki so bili rojeni v Sloveniji in takšne, ki so zase trdili, da so etnični Slovenci; poleg tega pa še obiskovalce in turiste, pripadnike manjšin in druge; srečevali smo torej posameznike in posameznice iz vseh teh kategorij, le da so bile to pogosto ene in iste osebe.
9
Po več letih izjemnega dela številnih ljudi, brez katerega ne bi poznali toliko vidikov izbrisa, se je tako vendarle treba vprašati, na kakšen način lahko izbris postavimo ob bok drugim mehanizmom izključevanja oziroma kako ga lahko umestimo v širšo sliko izključevanj, ki so zaznamovala Slovenijo po osamosvojitvi. Ali bi nam to odprlo možnosti za nove teoretične povezave in ali bi nam te prinesle drugačne uvide v temeljna načela delovanja družbe, v kateri živimo? Toliko je jasno že nekaj časa: za osebe, ki si takoj po osamosvojitvi niso uspele urediti državljanstva ali dovoljenja za stalno bivanje, torej statusa, ki je bil ključen za participacijo v
»državljanskem telesu« na poti proti »civiliziranemu evropskemu svetu«, so bile karte precej slabše razdeljene. Večinoma so bile potisnjene v obrobne dele nove slovenske demografije, ki jim je bolj ali manj omejila dostop do pravic in s tem družbenih virov. Z dodatnimi ovirami pa so bile soočene tudi v daljšem časovnem obdobju, saj je ta kategorizacija po začetnih brutalnih rezih še naprej nenehno nastajala in se s prevajanjem v prakso utrjevala, pogosto precej stihijsko, krpajoč pretekle zdrse državljanske in tujske zakonodaje ter iščoč rešitve za nastale situacije v procesu strukturnega prilagajanja zahtevam EU. S tem je ves čas vzpostavljala nove populacije.
Opisani smeri delovanja in razumevanja izbrisa sta tako pomembno vplivali na moje videnje poosamosvojitvenih dogodkov. Na prvi pogled se zdita raznorodni ali pa vsaj potekajoči na dveh različnih nivojih in kot taki prevelik zalogaj za eno doktorsko disertacijo.
Meni pa sta se ves čas zdeli nekako prepleteni. Zato je eden ključnih izzivov te doktorske disertacije ugotoviti, kako ju lahko mislimo istočasno, ju povežemo in to tudi čim bolj prepričljivo utemeljimo z umestitvijo v širši teoretični okvir.
TOREJ, KAKO SE TEGA LOTITI?
Prvotna ideja doktorske disertacije je bila na podlagi dosedanjega raziskovanja popisati različne kategorije slovenskega prebivalstva, ki so nastale po osamosvojitvi Slovenije (predvsem v devetdesetih letih 20. stoletja), v katere so bili razvrščeni bivši jugoslovanski sodržavljani brez trajnejših državljanskih oziroma pravnih statusov. Pri tem sem želela še posebej obravnavati situacijo apatridov, torej oseb, ki so v tem procesu izgubile vsakršno državljanstvo, saj so bile glede na resnost njihovega položaja pravzaprav izjemno redko zastopane v znanstveni in drugi literaturi. Vendar pa je tovrstni pristop sčasoma utrdil
10
pomisleke, ki jih navajam zgoraj, torej dvom v analizo, ki temelji le na prevzeti oblastni kategorizaciji. Analizirati različne kategorije, v katerih so se znašli posamezniki in posameznice, bi tako zopet lahko pomenilo z raziskovanjem reproducirati s strani oblasti ustvarjene ločnice med ljudmi, kar bi sicer prineslo nujni popis teh situacij, a bi obenem pomembno vplivalo na interpretacijo, še posebej pri iskanju novih zornih kotov.
Kot antropologi se namreč lahko ukvarjamo z določenimi kategorijami ljudi in raziskujemo njihov nastanek, položaj, identiteto, način življenja itn. Nujno pa je, da se ob tem zavedamo, da v njih ni veliko inherentnega in da kategorije – skupine ljudi, ki naj bi jih združevale skupne značilnosti, formalizirane ali ne – vedno nastajajo na presečiščih različnih družbenih odnosov in interesov, s tem pa tudi razmerij moči. Še posebej moramo biti pozorni na to, da je pogosto ravno oblast ta, ki neko skupino ustvari in različnim posameznikom ter posameznicam vsili svojo interpretacijo sveta s potrjevanjem atributov, pripisanih tej skupini. Takšno zavedanje je toliko bolj na mestu, kadar opisujemo položaj oseb, ki so potisnjene v različne pravne kategorije, saj tudi skozi zakonske opredelitve oblast pridobi pridih objektivnosti in delovanja v skupno dobro, s tem pa legitimnosti. Nepremišljen prevzem oblastnih kategorij tako lahko pomeni reprodukcijo in utrjevanje razmerij moči, s čimer zožujemo možnosti za druge možne poglede na njihovo umeščenost v družbeni kontekst. Ta razmislek me je napeljal na poskus drugačnega pristopa, ki bi segal onkraj opisovanja že vzpostavljenih kategorij.
Pri tem pristopu je bilo ključno umestiti izbris med druga izključevanja oseb, ki jih je dominantni diskurz povezoval z nekdanjo skupno državo, in med njimi razdreti kakršnokoli hierarhijo, povezano z merjenjem, katero izključevanje pomeni najhujšo kršitev pravic. Ko izbrisa nisem več videla kot tisto temeljno izključevanje, ki določa vsa druga, se je razkrila paleta različnih mehanizmov izključevanja, ki so zajeli veliko širšo množico ljudi. Skozi to lečo se je zarisalo enotno polje, na katerem je mogoče iskati različne povezave, vzporednice in stičišča, obenem pa so pravni predpisi postali prej nekaj, kar obravnavane kategorije združuje oziroma jih dela sorodne, kot pa da bi jih med seboj dosledno ločevalo. Za vse te osebe se je, ne glede na poimenovanje kategorije, v katero so bile umeščene, v živeti izkušnji bistveno spremenilo njihovo razmerje z državo, z nekdanjo Jugoslavijo in s samostojno Slovenijo, pri nekaterih celo do te mere, da so (formalno ali izkustveno) ostali brez države, ki bi zagotavljala in varovala njihov dostop do pravic. S tem korakom nisem nikakor želela zmanjšati pomena
11
izbrisa in njegovih posledic, temveč preveriti, ali lahko na ta način uzremo in opredelimo trende, ki se skrivajo v ozadju teh mehanizmov izključevanja. Osrednji trend, ki se je razkril s tovrstno analizo, je, da analizirana kategorizacija prebivalstva predstavlja implementacijo veliko globlje ukoreninjenih razlikovanj, ki delijo življenja na inherentno večvredna in manjvredna. Njeno udejanjenje v zakonskih določilih in administrativnih praksah je pomenilo institucionalizacijo teh razlikovanj, s čimer so postala del državnega in družbenega ustroja, ki organizira življenje na ozemlju Slovenije. Ta razlikovanja še danes krojijo usode posameznic in posameznikov, ki so vedno znova in z različnimi mehanizmi ustvarjeni kot tujci, ki so deležni posebne obravnave oblasti. Na ta način so »ljudje brez države« veliko širši in kompleksnejši fenomen, kakor pa bi ga lahko razkrila zgolj pravna analiza umanjkanja državljanstva v primerih apatridnosti.
Po tej odločitvi je bilo treba ugotoviti, kako se lotiti teoretične analize omenjenih trendov in jih umestiti v širši družbeni kontekst. Vsakdo, ki je bil kadarkoli v tesnejšem stiku s posamezniki in posameznicami z izkušnjo izbrisa, se slej ko prej mora vprašati, zakaj in kako se je vse to sploh lahko zgodilo. Zakaj je oblastem izbris uspel, kaj stoji za njim, kako ga razložiti? Gre za nenameren splet naključij ali so bila izključevanja načrtna, in če so bila, so bili razlogi zanje materialni ali ideološki? V zadnjih desetletjih in zlasti po letu 2002 so nastali številni pomembni znanstveni, novinarski, umetniški in drugi izdelki, ki so prispevali odgovore na to vprašanje. Ponudili so različne interpretacije, med katerimi se zdi najlažje opreti se na bolj izražena slovenska nacional(istič)na čustva oziroma na protibalkanske sentimente, ki so se izrazili po letu 1991. Čeprav so ti izrazi dejstvo in jih lahko prepoznamo tako v javnem diskurzu kot v formalnih praksah oblasti, zatekanje k razlagam, da je tovrstna obravnava predvsem plod slovenskega sovraštva do balkanskih tujcev, ne daje popolnega zadoščenja pri bolj poglobljenem premisleku celotnega dogajanja. Jemati sovraštvo kot samoumevno lahko pomeni pristajati na razlago, da je neizbežno. Normalizacija sovraštva pa je nevarna zadeva, saj lahko vodi v trditev, da živimo v svetu, v katerem določene identitetne formacije sovražijo druge, zato jih uničujejo, če imajo za to na voljo dovolj moči in virov.
Na takšno razlago nisem mogla pristati zaradi osebnega prepričanja, pa tudi znanstveno se ni zdela najbolj prepričljiva, če bi ostala zgolj na tem, da sprejmem neotipljivi občutek nacionalne ogroženosti kot osrednjo razlago za nenadne spremembe v formalni obravnavi
12
množice ljudi. Še bolj, ker ta sprememba ni bila le posledica sovražnega vedenja določenih posameznikov in posameznic, enako kot ni imela za tarčo zgolj posameznih oseb. Njeni učinki so bili tako uničujoči, ker je bila izraz institucionalnega delovanja. Sprožila in ohranjala se je v družbeni ureditvi nove države, zato se je kapilarno razraščala in posegala v mnoge vidike življenja oseb. Zatorej sem si v procesu pisanja doktorske disertacije zadala nalogo najti analitični aparat, s katerim bi lahko zagrabila širšo podstat, ki je vplivala na kompleksno in pogosto kontradiktorno ravnanje oblasti z novimi tujci, in vanjo umestiti zgoraj zastavljena vprašanja.
METODOLOGIJA
A vrnimo se na začetek, na mnoga sodelovanja z izbrisanimi osebami in tistimi, ki to niso bile, pa so na tem področju pomembno prispevale k razjasnitvi okoliščin izbrisa. V enem takšnih sodelovanj, na Mirovnem inštitutu, smo med letoma 2007 in 2012 opravili več kot 130 bolj ali manj izčrpnih polstrukturiranih intervjujev z izbrisanimi posamezniki in posameznicami, katerih osrednji element je bil sledenje njihovim pravnim biografijam. To pomeni, da smo skušali popisati zgodovino njihovega urejanja pravnega oziroma državljanskega statusa, obenem pa so nas zanimale tudi posledice, ki so jih te osebe (in njihove družine) utrpele zaradi izbrisa. Sama sem sodelovala pri 113 intervjujih, ki sem jih največkrat tudi vodila. Največ intervjujev smo opravili v Sloveniji, a smo nekajkrat odšli tudi v Bosno in Hercegovino in Srbijo, enkrat pa celo v Črno Goro, kjer smo se večinoma pogovarjali z ljudmi, ki so bili zaradi izbrisa tako ali drugače prisiljeni zapustiti Slovenijo. Intervjuji so nam dali podroben vpogled v raznovrstne okoliščine in posledice izbrisa, zato so bili najboljši uvid v neomejene razsežnosti, na katere je ta oblastni mehanizem izključevanja učinkoval. Za naš tekst je še posebej zanimivo, da so se kot izbrisani prepoznali in nas kontaktirali tudi posamezniki in posameznice, ki formalnopravno niso sodili v to kategorijo, a so se na podlagi življenjskih izkušenj in javne diskusije o izbrisu z njo identificirali.
Ti intervjuji so imeli poleg raziskovalnih namenov tudi zelo praktične cilje: služili so kot osnova za urejanje statusa tistih posameznikov, ki v tem obdobju še niso imeli dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, v kar nekaj primerih pa so bili še popolnoma ilegalizirani. Tisti intervjuji, ki so nadalje vodili v urejanje pravnega statusa, so pomenili dodatno spremljanje teh
13
oseb, ki so ga na ravni upravnih postopkov večinoma opravljale sodelavke na Mirovnem inštitutu, sama pa sem te osebe pogosto spremljala na različne institucije kot so upravne enote, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, centri za socialno delo, Center za tujce, pa tudi na različne zdravstvene in izobraževalne institucije. Poleg intervjujev sem v večji ali manjši meri sodelovala pri pripravah za dve tožbi na Evropskem sodišču za človekove pravice, predvsem na ravni pregledovanja neštetih dokumentov, ki so jih (največkrat, ne pa izključno) slovenske oblasti sproducirale ob urejanju statusa izbrisanih oseb in uveljavljanju raznolikih pravic, ki so jim bile z izbrisom odvzete. Ta angažma je pomenil dodaten vpogled v delovanje oblasti, tako na ravni neposrednega opazovanja delovanja institucij kot na ravni analize zapisov v različnih dokumentih, ki so nosili pomen uradne resnice. Vse to je sprožilo tudi številne diskusije, kolektivne in individualne pogovore, zato so mnogi premisleki, ki jih zagovarjam v pričujoči doktorski disertaciji, pravzaprav rezultat skupinskega dela.
Za primarni namen doktorske disertacije, torej za analizo apatridnosti v Sloveniji po njeni osamosvojitvi, sem nameravala črpati podatke le iz tega terenskega materiala, predvsem iz opravljenih intervjujev. Vendar pa sem se po temeljitem premisleku odločila, da bom, njegovemu izjemnemu bogastvu navkljub, iz njega črpala le posredno. En razlog za to je bil, da gre za izjemno občutljive osebne podatke, s katerimi je treba ravnati zelo previdno, kar bi pomembno vplivalo na možnosti njihove uporabe. Drug, bistvenejši razlog pa izhaja iz zgoraj navedenih pomislekov o reproduciranju oblastnih kategorij. Intervjuji so bili namreč opravljeni ciljno, z namenom ugotavljanja pravnega statusa izbrisanih oseb in sledenja njihovim partikularnim pravnim biografijam. To pomeni, da so sicer ujeli raznovrstnost pravnih kategorij, v katere so bili posamezniki potisnjeni, a so se osredotočali predvsem na posledice izbrisa in ponovno pridobitev dovoljenja za stalno bivanje, zato drugim kategorijam niso podrobneje sledili. Osrednjost izbrisa v intervjujih se je torej posredno izražala tudi v vprašanjih spraševalcev in odgovorih intervjuvancev, ki so se k tej tematiki vedno znova vračali, zaradi česar bi uporaba zgolj terenskega materiala ponovno pomenila utrjevanje izbrisa kot ključnega mehanizma izključevanja. Tako so mi opravljeni intervjuji med pisanjem služili bolj za orientacijo in razširitev pogleda, saj so s tem, ko so opozarjali na številnost pravnih kategorij, v katerih se je lahko znašla ena sama oseba, potrjevali, da s tega zornega kota izbris nikoli ni bil zaključen ali ločen dogodek, ter za nekatere druge zaključke, ki jih navajam v nadaljevanju disertacije.
14
Z vprašanjem uporabe materiala, ki izhaja iz opravljenih intervjujev, je povezan še en metodološki premislek, ki se veže na preučevanje drugih analiziranih kategorij prebivalstva.
Predvsem obravnava beguncev iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine (BiH) ter Kosova je bila povezana z dilemo, da mi niso bili na voljo istovrstni viri, saj ta tema ni bila v središču opravljenih intervjujev, kar bi lahko vodilo v metodološko neravnovesje. Torej, četudi je iz terenskega materiala možno razbrati, da so si nekatere izbrisane osebe urejale status begunca, čeprav niso od nikoder pribežale, se v intervjujih nismo osredotočali na to, kako so tedanje oblasti urejale njihov položaj. V statusu begunca se je namreč znašla zelo heterogena populacija, v kateri so bivši sodržavljani, ki so že prej živeli in/ali delali v Sloveniji, oziroma njihovi družinski člani predstavljali le določen delež, niso pa v njej prevladovali. Ker je od dogajanja, povezanega z urejanjem položaja beguncev (predvsem iz BiH), minilo že vrsto let, bi želja po primerljivosti raziskovalne metode zahtevala novo etnografsko raziskavo, ki pa je po zahtevnosti presegala zadane cilje te disertacije.
Zato sem se odločila, da bom obravnavanim kategorijam prebivalcev sledila s pomočjo sekundarnih virov, torej različnih monografij in člankov, ki jih bom dopolnila z analizo pravnih predpisov in uradnih dokumentov, kot so zakoni in drugi predpisi ter njihova interpretacija v številnih, s strani oblasti izdanih zapisih, in poročila različnih medvladnih, vladnih in nevladnih organizacij, ki so obravnavala dogajanje v Sloveniji na tem področju. Pri tem sem se oprla na ustavno etnografijo (v angl. constitutional ethnography), ki jo je uvedla Kim Lane Scheppele (2004), da bi v družbenih fenomenih, povezanih z ustavnimi ureditvami nacionalnih držav, prepoznala logiko partikularnih kontekstov in osvetlila kompleksna medsebojna razmerja med političnimi, pravnimi, zgodovinskimi, družbenimi, ekonomskimi in kulturnimi elementi. Cilj ustavne etnografije je boljše razumevanje delovanja ustavnih sistemov z identifikacijo mehanizmov, s katerimi se vrši upravljanje oziroma vladanje, in strategij, s katerimi se prizadeva upravljati, izkuša upravljanje, se upira upravljanju in revidira upravljanje. Ob identifikaciji teh mehanizmov pa je nujno upoštevati tudi zgodovinske in kulturne razsežnosti posamičnega primera (Scheppele 2004: 390 – 391). Jo Shaw in Igor Štiks (2012) sta poudarila, da takšne študije osrednjih pravnih elementov omogočajo razkrivanje živetih podrobnosti politično-pravnih pokrajin, kar da osrednjo vlogo političnim bojem, ki izhajajo iz pogajanj, tako značilnih za nove politične entitete (2012: 311). Ta pristop mi je omogočil koherentnost in
15
primerljivost analize na ravni obravnavanih skupin prebivalstva, hkrati pa je razprl možnosti za bolj poglobljeno analizo pridobljenega materiala.
Ob tem sem se morala časovno omejiti, zato sem za analizo podatkov izbrala obdobje med letoma 1991 in 2002. S tem nikakor ne impliciram, da je bilo do tedaj to poglavje slovenske zgodovine zaključeno, še manj rešeno. Vseeno pa se zdi, da je bilo končano neko obdobje. Leto 2002 je namreč zaznamoval začetek intenzivnega (samo)organiziranega delovanja izbrisanih, ki je izbris spremenilo v osrednje javno vprašanje, hkrati pa ga je premestilo na popolnoma novo raven. Ob tem lahko spomnimo na sistematično zanikanje izbrisa s strani nekaterih nosilcev javnih funkcij in njihovo demonizacijo izbrisanih. Obenem pa so slovenske oblasti tedaj sprejele zakon, ki je preostanku beguncev iz Bosne in Hercegovine omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in s tem lažjo ureditev življenjskih pogojev.
Opisane metodološke izbire so mi omogočile razgrnitev polja pravno opredeljenih razredov, v katerih so se v zadnjem desetletju 20. stoletja nahajali tisti bivši jugoslovanski sodržavljani, ki se niso uspeli umestiti med prebivalce Slovenije s stabilnim družbenim in državljanskim statusom: slovenskim državljanstvom, dovoljenjem za stalno bivanje ali vsaj zaposlitvijo za nedoločen čas. Ta razgrnitev pa je nadalje odprla možnosti za sočasno obravnavo situacij ljudi, ki se v uradnih zapisih, največkrat pa tudi v delih raziskovalcev, pojavljajo kot različna oziroma vzporedna področja analize. Ker je bilo možno te formalnopravne kategorije uzreti eno ob drugi, eno iz druge oziroma kot eno, ki se preliva v drugo, so se lahko mehanizmi, ki so jih ustvarjali in ohranjali, povezali v oprijemljive značilnosti obravnave »novih tujcev«
na ozemlju Slovenije. In ta je bila povečini izključujoča.
Obenem pa to ni bilo dovolj, da bi odgovorila na vprašanje, ali gre pri tem le za neke specifične mehanizme izključevanja, izhajajoče iz lokalnega konteksta, ki ga zaznamuje dinamičen zgodovinski moment, ali pa lahko poiščemo vzporednice s primerljivimi izključevanji prebivalstva drugod po svetu in na tej podlagi govorimo o univerzalnejših mehanizmih izključevanja. Med prebiranjem literature je hitro postalo jasno, da se veliko avtoric in avtorjev, ki so v našem prostoru analizirali pojave izključevanja, opira na opredelitve, ki jih zaznamuje postkolonialna teorija. Pri tem so v ospredju regijskemu kontekstu prilagojene
16
različice pojma orientalizem, ki ga je Edward Said (1996) uporabil za obravnavo zahodnega pogleda na Orient in ki pomeni enega temeljnih gradnikov postkolonialne teorije. Tu pa se moramo vprašati, ali postkolonialna teorija dejansko predstavlja uporaben analitični aparat, skozi katerega lahko zagrabimo slovensko realnost. Če da, na kakšen način? Ali orientalizem v povezavi z Balkanom, balkanizem, predstavlja le en uporaben koncept znotraj te heterogene teoretske misli? Kako umestiti specifičen kolonialni kontekst, ki je vodil Saidovo analizo, v postsocialistično situacijo Slovenije?
Ta vprašanja so razprla dodatne možnosti za obravnavo družbenih procesov, ki so v središču pričujoče doktorske disertacije. Razmisleki so se dotikali ne le odnosa Slovenije do preostanka nekdanje Jugoslavije, torej do »Balkana«, ampak tudi odnosa do Evrope oziroma Evropske unije ter njenega geostrateškega in simbolnega položaja v njej. Če pristanemo, da je v apliciranju orientalizma na lokalni kontekst Balkan Orient in Evropa Zahod, se je namreč smiselno vprašati, o kateri Evropi pravzaprav govorimo. Katere značilnosti jo določajo? Ali so te značilnosti dejansko zgolj pozitivne, kot v tej široko sprejeti dihotomiji pogosto velja, ali pa lahko v njih najdemo nastavke za izključevanje večjega dela človeštva? Z bolj poglobljeno umestitvijo dogajanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem tako skušala razmišljati, na kakšen način specifična kategorizacija slovenskega prebivalstva, ki je zagotovo obarvana lokalno, rezonira z globalno uveljavljenimi hierarhičnimi načini delitve človeštva, ki so jih analizirali različni avtorji in avtorice s področja antropologije in širše humanistike. Po tej poti sem tako skušala preseči samoumevnost miselnega okvira, ki izbrisane in (redkeje) druge skupine oseb, ki so bile po slovenski osamosvojitvi na tak ali drugačen način izključene iz državljanstva in s tem odrezane od dostopa do pravic, veže na čas tranzicije iz socializma v (neo)liberalizem. Ta okvir v najboljšem primeru privede do zaključka, da so te osebe razglašene za neljube žrtve tranzicije, za katerih trpljenje nam je sicer žal, a vendarle gre za dogodke iz daljne preteklosti, ki jih je najbolje tam tudi pustiti. To prepričanje je napačno. Sprejete zgodovinske interpretacije so rezultat razmerij moči in naloga raziskovalcev je, da zapišejo tudi tiste dele zgodbe, ki so v njih manj prisotni, a ključno opredeljujejo tudi sodobno družbeno dogajanje. V svoji doktorski disertaciji sem tako raziskala dogajanje, ki se nanaša na oblastno upravljanje s posamezniki in posameznicami, ki so bili vrženi v sito nove slovenske demografije po letu 1991, a sem to upravljanje v nadaljevanju umestila v bistveno širši horizont mehanizmov izključevanja, ki zaznamujejo globalne trende upravljanja z različnimi populacijami.
17
N OVA DRŽAVA , NOV PARAMETER
V doktorski disertaciji analiziram posebno poglavje v slovenski zgodovini, in sicer obravnavam vzpostavitev in ohranjanje posebnih, zakonsko predpisanih kategorij prebivalstva, ki so se po osamosvojitvi Slovenije pojavile zaradi nove državljanske zakonodaje. Več desetletij umeščenosti Slovenije v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) in njen surovi razpad sta zaznamovali državo ne le na ravni specifične družbene ureditve, temveč tudi na ravni sobivanja, ki ga je med drugim zaznamovalo kratkotrajnejše ali dolgotrajnejše priseljevanje posameznikov in posameznic iz drugih republik nekdanje SFRJ. Te osebe in njihovi potomci, ki so se v številnih primerih odločili, da bodo v Sloveniji živeli trajno, so bili skupaj z drugimi bivšimi jugoslovanskimi sodržavljani, ki so bežali pred vojnimi operacijami na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, po letu 1991 objekt nove kategorizacije prebivalstva v državi.
Poosamosvojitvena razvrstitev prebivalstva je, tako ob samem začetku kot v kasnejših letih, nihala med vključujočimi in izključujočimi idejami o novem slovenskem »državljanskem telesu«. Rezultat nasprotujočih si idejnih struj so bili različni kompromisni dogovori tedanjih slovenskih oblasti, ki so se zrcalili v pravnih in drugih predpisih ter v njihovi administrativni uporabi (Zorn 2007). Prenos kompromisnih dogovorov oblastnikov z različnimi težnjami glede sestave »nacionalnega telesa« v prakso nikakor ni bil abstrakten. Usmerjen je bil v dejanska življenja, v telesa nekdanjih sodržavljanov (tako stalnih in začasnih prebivalcev Slovenije kot beguncev, ki so v njej iskali zatočišče), saj jih je obenem vzpostavljal kot nove populacije, jih z nenehnim proizvajanjem predpisov ohranjal in utrjeval ter nadalje fragmentiral v podskupine.
Ti postopki so tako realno učinkovali na življenja ljudi in na njihove zmožnosti za sodelovanje v družbi. Istočasno se je namreč spremenila družbena ureditev, ta pa je pravice dostopa do različnih družbenih podsistemov (in s tem virov) pripela na državljanski status oseb.
Novonastala država je s tem utrdila za nacionalne države značilno razlikovanje med državljani in nedržavljani, pri čemer se meja med njimi ohranja na ločnici dostopa do pravic v različnih segmentih družbenega življenja, kot so trg dela, socialno varstvo, izobraževanje, zdravstveni sistem itn. V tem pomembnem družbenem procesu so slovenske oblasti, upoštevajoč smernice Evropske unije (EU), ki se ji je Slovenija po obširnih strukturnih prilagoditvah priključila leta 2004, vzpostavile spekter različnih državljanskih oziroma pravnih statusov za nedržavljane, ki
18
določajo obseg njihovih pravic. Ker so največji delež nedržavljanov v Sloveniji (v devetdesetih letih 20. stoletja in danes) predstavljali državljani drugih republik nekdanje Jugoslavije, so bili ravno ti v največjem številu in tako rekoč čez noč iz prebivalcev Slovenije formalnopravno preoblikovani v »tujce« in s tem podvrženi negotovosti različnih državljanskih statusov.
V zadnjih dveh desetletjih je nastala kvalitetna znanstvena produkcija, ki je natančno popisala in analizirala ovire enega dela bivših jugoslovanskih sodržavljanov pri urejanju državljanskega statusa v Sloveniji in odtegnila to dogajanje marginalizaciji in pozabi. Vendar pa se je povečini osredinila na izbris, ki se je tudi s pomočjo tega istega znanstvenega doprinosa razkril kot osrednji problem slovenske državljanske zakonodaje. Čeprav je res, da se na primeru izbrisanih oseb najočitneje razkrivajo mehanizmi izključevanja, saj gre za bivše slovenske stalne prebivalce, ki so bili 26. 2. 1992 ilegalizirani, pa ti niso edina skupina prebivalstva, ki je bila podvržena poosamosvojitvenemu razvrščanju in pogojevanju dovolitve življenja na ozemlju Slovenije. Zato je eden izmed ciljev pričujoče doktorske disertacije popisati in analizirati tudi druge negativne učinke slovenske državljanske in tujske zakonodaje na državljanski status različnih oseb; tiste, ki so povzročili, da so nekatere osebe ostale brez vsakega državljanstva, torej, da so postale apatridi; tiste, ki so pomembno spremenili položaj oseb, ki so imele pred letom 1991 v Sloveniji zgolj začasni naslov ali pa so bile v njej le zaposlene; ter tiste, ki jih je povzročilo ravnanje slovenskih oblasti ob dolgotrajnem urejanju statusa oseb, ki so pred vojnami pribežale iz Bosne in Hercegovine in Kosova.
Ta razširjeni pogled je vodil v preizpraševanje, ali imajo formalnopravno in administrativno različne vrste izključevanj, ki so jih v istem obdobju doživljali nekateri državljani drugih republik nekdanje Jugoslavije, skupen imenovalec in če ga imajo, kako ga umestiti v širše družbeno polje. Kljub izjemnemu popisu dogajanja v prvem desetletju po osamosvojitvi Slovenije se različne interpretacije oblastnih ravnanj in njihovih posledic, o katerih pišem, večkrat ustavijo pred natančno analizo naslednjih vprašanj: je novo slovensko demografijo treba brati kot lokalni primer, ki ga je omogočil izjemen zgodovinski trenutek (torej, izredne razmere ob razpadu SFRJ ter naraščajoči slovenski nacionalizem, ob čemer lahko specifično konfiguracijo prebivalstva v Sloveniji vidimo kot posledico pretekle federativne ureditve državljanstva) ali pa gre za primer, ki je po svojih značilnostih primerljiv z drugimi tehnologijami izključevanja označenih populacij oziroma celo umeščen v mehanizme
19
izključevanja, značilne za sodobni čas, zaradi česar ga lahko interpretiramo tudi skozi teoretske prijeme, ki na videz nimajo povezav z regionalno umestitvijo Slovenije? V nadaljevanju teksta se bom posvečala iskanju možnih odgovorov na ta temeljna vprašanja. A začnimo na začetku.
UMETNOST OBLIKOVANJA DRŽAVLJANSKIH STATUSOV
Ko govorimo o slovenski državljanski zakonodaji, ki se je začela razvijati od leta 1990 dalje, ni nikakršnih dilem glede tega, kateri parametri so jo temeljno zaznamovali. Številni avtorji (Dedić, Jalušič in Zorn 2003; Zorn 2007; Medved 2007 in 2010; Deželan 2011; Breznik in Močnik 2011; Kogovšek Šalamon 2012 itn.) so namreč dokazali, da so bile etnonacionalistične težnje prisotne ali so celo prevladovale v postopkih njenega sprejemanja in so tako usmerjale vsebino številnih zakonov in drugih predpisov na področju državljanstva in državljanskih statusov. Jelka Zorn (2007), ki je analizirala diskusije ob sprejemanju prvega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Zakon o državljanstvu RS), je zaključila, da se v slovenskem državljanstvu zrcali dvojnost, ki na eni strani uveljavlja spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter demokracijo, na drugi pa etno-nacionalno suverenost oziroma državotvornost slovenskega naroda. Ti dve perspektivi nista ves čas enakovredno zastopani, saj pregled temeljnih dokumentov države kaže premik od začetne politične egalitarnosti (pred letom 1991) k državnemu etnocentrizmu (sprejemanje osamosvojitvenih zakonov in Ustave Republike Slovenije (Ustava RS)). V tej dinamiki avtorica opozori na nihanje med idejo države kot instrumentom zakona, ki omogoča enakost državljanov, ter idejo države kot instrumentom naroda, ki omogoča privilegiranost pripadnikov jedrne etnične skupine (Zorn 2007: 20–23).
Podobno trdi Tomaž Deželan, ki to nihanje med civilno/državljansko oziroma liberalno koncepcijo nacije ter etnično oziroma komunitarno koncepcijo nacije prepoznava tudi v nadaljnjem razvoju področja in obenem pravi, da so državljanske politike v poosamosvojitvenem obdobju zaznamovale »arbitrarne birokratske prakse, revanšizem in etno- kulturne zahteve« (2011: 13). »Na splošno lahko razlikujemo med dvema ločenima trajektorijama v državljanski zakonodaji […]. Prva obsega poskuse, da bi razrešili pomanjkljivosti v novo zasnovani zakonodaji z odstranitvijo anahronizmov, ki izvirajo iz predhodnega socialističnega režima ali iz impulzivno sestavljene osamosvojitvene zakonodaje […]. Druga pa pokriva primere afirmacije etno-kulturnih kriterijev, zlasti določila o znanju jezika in pristranskost do pripadnikov slovenske etnične skupnosti v tujini (glej Medved 2007;
20
Zorn 2008; Mesojedec Pervinšek 1997; Blitz 2006)« (isti: 14). Čeprav avtorji zaznavajo vpliv različnih idej na vsebino slovenskega državljanstva in s tem na ustroj države, pa se nagibajo k razlagi, da je bila etno-nacionalna ideja v marsikaterem pogledu prevladujoča. Deželan celo pravi, da mnoge diskusije pravzaprav niso potekale niti na delitvi civilno/državljansko – etnično, temveč so se vrtele okrog vprašanja, do katere mere je treba aplicirati etnični model (2011: 9). To je v nasprotju s splošno razširjenim pogledom na Slovenijo kot »evropsko zgodbo o uspehu, utemeljeno na borbi za človekove pravice in demokracijo«, zato nekateri avtorji menijo, da so bile prvine državljanskega modela namenjene predvsem mednarodnemu občinstvu, ki je to zgodbo tudi potrjevalo, medtem ko so slovenske oblasti za notranjo uporabo prednostno uveljavljale etnične prvine državljanstva (Krivic 2003; Kogovšek Šalamon 2012 itn.). Temu pritrjuje povečevanje nacionalističnih teženj po mednarodnem priznanju Slovenije oziroma po njeni priključitvi Evropski uniji leta 2004, torej po zaključku obširnih družbenih in političnih procesov, ki so terjali bolj državljansko držo ter konsenz političnih elit, zaradi česar naj bi učinkovali kot okno za omejevanje diskriminatorne obravnave različnih družbenih skupin (Deželan 2011: 35).
Sama bom ne le pritrdila tej interpretaciji o dvojni naravi konceptualnega razvoja slovenskega državljanstva, temveč jo bom v nadaljevanju doktorske disertacije skozi številne primere tudi natančno popisovala. Kakor trdijo zgoraj omenjeni avtorji, se je izoblikovala že s prvo državljansko zakonodajo, ki je začela veljati takoj ob osamosvojitvi leta 1991. Ta je poprej po pravicah izenačeno stalno prebivalstvo Slovenije ločila na tiste, ki so postali slovenski državljani avtomatično in na »tujce«, ki morajo za slovensko državljanstvo šele zaprositi. Zato se strinjam z Nežo Kogovšek Šalamon, ko pravi, da so »[…] s tem, ko je bilo državljanstvo podeljeno na podlagi načela kontinuitete tistim, ki so pred tem imeli republiško državljanstvo Slovenije, to pa se je pridobilo po načelu ius sanguinis, [...] oblasti iz samodejne pridobitve državljanstva de facto po etničnem merilu izključile pripadnike drugih jugoslovanskih narodov, kar lahko pomeni posredno diskriminacijo1 zaradi narodne pripadnosti« (2012: 77). Ker so osebe prejšnje republiško državljanstvo pridobivale na podlagi rodu, so z 39. členom Zakona o državljanstvu RS, ki je omogočil avtomatično pretvorbo republiških državljanov v slovenske državljane, tega pridobile zlasti osebe, ki naj bi bile slovenskega etničnega porekla. To pomeni,
1 Do posredne diskriminacije pride takrat, ko na videz nevtralno pravilo ali norma učinkuje na način, da so nekateri posamezniki ali skupine zaradi svoje narodnostne pripadnosti postavljeni v slabši položaj v primerjavi z drugimi osebami ali skupinami, ki pripadajo večinskemu narodu.
21
da je od samega začetka prevladalo stališče, da osnovno jedro »državljanskega telesa« nove nacije tvorijo posamezniki in posameznice, ki naj bi pripadali »večinskemu narodu«, medtem ko so drugi postali nedržavljani, ki so vanj pripuščeni, če zaprosijo za slovensko državljanstvo in zanj izpolnjujejo vse pogoje. Ti pogoji so bili za nekatere prebivalce Slovenije izpolnljivi, drugim pa so povzročili veliko težav. Ta ločnica je potemtakem zapisana v same temelje nove države in od tedaj določa njen ustroj, zato bi jo lahko presegla zgolj korenita sistemska sprememba, ne pa le kakšen malo bolj vključujoč pravni predpis.
Na kakšen način, torej s katerimi zakonskimi določili ter na katerih osebah, se je ta ločnica vpisovala v družbeno življenje mlade slovenske nacije, bom analizirala v naslednjem poglavju.
Pred tem pa želim opozoriti še na en ključen vidik dogajanja v obravnavanem obdobju in sicer na njegovo sistematičnost. Moramo se namreč vprašati, kako je možno, da so tedanje slovenske oblasti v kratkem času proizvedle veliko število oseb brez urejenega državljanskega statusa, ne da bi to bistveno zmotilo ustaljeni tok družbenega življenja. Glede na to, da so mnoge med njimi daljše obdobje živele v Sloveniji in bile vpete v različne družbene mreže, bi pričakovali, da bo množična ilegalizacija povzročila vsaj javno ogorčenje. Namesto tega so se ti procesi, ki so trajali več kot desetletje, odvijali bolj ali manj v tišini, kar kaže na specifično obliko delovanja oblasti, ki je sprožila hudo nasilje, hkrati pa je njegove žrtve potisnila na družbeno obrobje, s katerega njihovo trpljenje ni bilo javno prepoznano. Ta preplet nasilja in oblasti je bil posredovan skozi različne družbene institucije in prakse vsakdanjega življenja, saj dejanja individualnih akterjev nikdar ne bi mogla zajeti takšnega števila ljudi in ohranjati svojega delovanja tako dolgo.
Paul Farmer (1997) je vrsto nasilja, ki je vgrajeno v same temelje družbene organizacije, poimenoval strukturno nasilje. »Strukturno nasilje je nasilje, ki ga izvajajo sistematično – to je posredno – vsi, ki pripadajo določenemu družbenemu redu: zato takšne ideje sprožijo nelagodje v moralni ekonomiji, ki je navajena pripenjati hvalo ali krivdo individualnim akterjem. Na kratko, koncept strukturnega nasilja želi doprinesti k raziskovanju družbenega kolesja zatiranja« (Farmer 2004: 307). Čeprav obstaja več definicij strukturnega nasilja, je običajno pripisana Johanu Galtungu, ki je nasilje nasploh definiral kot stanje, ko je vpliv na človeška bitja takšen, »[…] da so njihove dejanske somatične in psihične realizacije pod njihovimi potencialnimi realizacijami. Nasilje je tako definirano kot vzrok za razliko med potencialnim
22
in dejanskim, med tem, kar bi lahko bilo, in tem, kar je« (1969: 168). Kadar je potencialno višje kot dejansko, se je negativnim učinkom namreč po pravilu možno izogniti, zato je tedaj prisotno nasilje. Ob tem pa je strukturno nasilje opredelil kot posredno obliko nasilja, vgrajeno v družbeno strukturo ali institucije2, ki škodi ljudem, ker jim onemogoča, da zadovoljijo osnovne potrebe, čeprav bi se bilo temu možno izogniti. Ker je takšno nasilje inherentni del družbene strukture in mu umanjka akter ali celo akcija nasilja, je pogosto nevidno, statično, stabilno in se zdi objektivna, naravna posledica delovanja družbe, četudi učinkuje kot neenako razmerje moči in neenake življenjske priložnosti (isti: 171–174). V tem smislu lahko govorimo o normalizaciji strukturnega nasilja, ki se v primeru, obravnavanem v doktorski disertaciji, kaže kot niz praks v delovanju državnih in drugih podsistemov, ki pod krinko objektivnosti, nevtralnosti in zakonsko predpisanih ukrepov aktivno sodelujejo pri ignoriranju potreb določene populacije, njeni marginalizaciji in izključevanju, obenem pa tudi pri zakrivanju povzročenih krivic. S tem vzpostavljajo, ohranjajo in utrjujejo svojo resničnost, ki se morda prizadetim posameznikom in posameznicam zdi popolnoma nelogična, a je zaradi neenakih razmerij moči vsiljena kot edina možna racionalnost, vsakršno nasprotovanje pa je označeno kot iracionalnost, pomanjkanje manir, zahtevnost, problematičnost, neciviliziranost in podobno.
Jelka Zorn je v primeru izkušenj izbrisanih oseb, ki so bile ilegalizirane in zato podvržene policijski prevladi, zapisala, da je Zakon o tujcih (ZTuj) »[...] deloval kot racionalizacija in opravičilo za policijsko agresijo. Država, v svojih pravnih inkarnacijah, si je prizadevala normalizirati nasilje […] tako, da je skrivno, posredno podpirala policijsko nasilje. […] Svojo odgovornost za nasilje je policija uspešno skrila za pravne procedure, državni formalizem in sklicevanje na zakonodajo« (2003: 118). Dolga leta so tudi različne sodne instance potrjevale pravilnost obravnave izbrisanih oseb (Kogovšek Šalamon 2012) in s tem pritrjevale racionalnosti, ki je iz bivših sodržavljanov vzpostavila novo populacijo (izbrisane), podvrženo različnim mehanizmom izključevanja. Ta racionalnost v veliko primerih ni odzvanjala z vsakdanjim izkustvom izbrisanih in drugih oseb, saj so se zaradi nenadne ilegalizacije znašle v primežu represivnega in sodnega aparata, pogosto ne da bi se njihove življenjske okoliščine kaj bistveno spremenile. V tem smislu trdim, da je te formalizirane skupine oseb konstruirala in
2 Johan Galtung je zapisal, da mnogi uporabljajo izraz institucionalno nasilje, sam pa je izbral izraz »strukturno nasilje«, saj je to lahko tudi bolj abstraktno in ga ni možno vedno povezati z določeno družbeno institucijo (1969:
170).
23
vpoklicala v življenje oblast, jih vsilila heterogeni množici ljudi in jih potem dolga leta z različnimi pravnimi in drugimi postopki ohranjala pri življenju, ne glede na dejanske okoliščine in posledice, ki jih je povzročila v življenju teh istih posameznikov in posameznic.
Da so bile te skupine umetno ustvarjene, pričajo različne zahteve oblasti, ki je niso zanimala dejstva, ampak način, kako ukriviti ta dejstva, da se bodo skladala z novo realnostjo.
Denimo, ker so bili izbrisanim osebam uničeni veljavni dokumenti, so uradniki zahtevali nove iz države, iz katere naj bi prihajale, čeprav nekatere v njih niso nikoli živele, ali vsaj ne dlje časa, ali ne že dolgo časa. Ker v teh državah niso živele niti tedaj, ko so si bile prisiljene urejati dokumente, so morale vanje vnesti lažni naslov stalnega prebivališča, ki je bil nato vnešen tudi v vloge za pridobitev dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. »Uradnikom je bilo vseeno, ali je naslov pravi ali izmišljeni, bistveno je bilo, da so zadostili pravilu, po katerem mora imeti tujec za pridobitev dovoljenja za bivanje v Sloveniji najprej naslov v tujini – saj drugače sploh ne bi bil tujec« (Zorn 2003: 103–104). Podobno velja za urejanje novega naslova prebivališča, ki so si ga osebe urejale na naslovu, na katerem so že več let, včasih desetletja, prebivale; za opravljanje izpita iz slovenščine, ki je bil v začetku pogoj tudi za osebe, ki so bile v Sloveniji rojene in so se v njej šolale; za državljanstvo otrok, ki so bili rojeni v Sloveniji in niso imeli državljanstva držav, katerih državljani naj bi po prepričanju slovenskih oblasti bili, zato so bile v njihovih rojstnih listih v rubriki državljanstvo navedene zgolj črtice; za zapiranje oseb, ki so bile doma v Sloveniji, v Center za tujce in za izgone oseb, ki so še do nedavnega veljale za sosede, itn. Z ilegalizacijo v »tujce brez pravnega statusa« in posledičnim urejanjem državljanskega statusa so bili nekdanji jugoslovanski sodržavljani potisnjeni v različne kategorije, postajali so delavci migranti, družinski člani slovenskih državljanov, osebe z začasnim zatočiščem, begunci ali turisti, karkoli je bilo pač potrebno za zadostitev kriterijem za legalizacijo bivanja in s tem možnost za nadaljevanje življenja v Sloveniji.
Strukturno nasilje se v našem primeru kaže tudi v tem, da namen dolgotrajnih administrativnih postopkov v znatni meri ni bil ugotavljanje dejanskega stanja, temveč vzpostavljanje realnosti, ki je prej zadostila predstavam oblasti o položaju obravnavnih oseb, kot pa urejala njihov dejanski položaj. Hkrati pa je treba poudariti, da delovanje strukturnega nasilja nikoli ni zgolj linearno, ampak je del kompleksne dinamike, ki sproža prikrajšanje na marsikaterem polju življenja. Philippe Bourgois (2001) je zato predlagal koncept kontinuuma
24
nasilja za opisovanje prepletenih tokov nasilja, ki jih je grobo delil na štiri tipe oziroma izraze:
strukturno, politično, simbolno in vsakdanje nasilje. Strukturno nasilje je povzemal po Galtungu (1969) kot kronično, zgodovinsko ukoreninjeno politično-ekonomsko zatiranje in družbeno neenakost; neposredno politično nasilje je opredelil kot ciljano fizično nasilje in teror, ki ga izvajajo uradne oblasti ali tisti, ki se jim upirajo; simbolno nasilje je po Bourdieuju (1997) definiral kot ponotranjeno ponižanje ter legitimiranje neenakosti in hierarhije, ki sega od seksizma in rasizma do intimnih izrazov razredne moči; vsakdanje nasilje pa je po Nancy Scheper-Hughes (1992; 1996) umestil v dnevne prakse in izraze nasilja na mikro ravni (medosebne, družinske, delikventne), torej tiste, na ravni individualne živete izkušnje, ki normalizirajo majhne brutalnosti in teror na skupnostni ravni (Bourgois 2001: 8). Vse te izraze nasilja je treba opazovati istočasno, saj se prelivajo eni v druge in medsebojno oplajajo. Tako politične, ekonomske in institucionalne sile oblikujejo medsebojne, tudi čustvene interakcije ljudi, izziv pa pomeni razkriti zaporedja vzročnosti, ki povezujejo strukturno, politično in simbolno nasilje v proizvajanje vsakdanjega nasilja in podpirajo neenaka razmerja moči ter izkrivljajo možnosti za upiranje (isti: 28–30). Zagotovo se moramo vprašati, ali je res možno v dejanskih situacijah ločeno obravnavati posamezne izraze nasilja, kot predlaga Bourgois. Nam pa njegov koncept kontinuuma nasilja vseeno omogoča uzreti dejanskost vsakdanjega trpljenja, četudi primarno analiziramo pravne predpise. Paul Farmer je tako zapisal, da je treba videti situacijo posameznikov in posameznic kot posledico večjih medsebojno prepletenih sil in drugih »[…] mehanizmov, s katerimi se obsežne družbene sile izkristalizirajo v ostre, trde površine individualnega trpljenja« (1997: 263). Strukturno nasilje se tako utelesi kot niz negativnih, škodljivih dogodkov (denimo kot smrt, poškodba, bolezen, zatiranje, stigmatizacija, psihološki teror itn.), kot »materialnost družbenega« (isti 2004: 308), ki omejuje možnosti delovanja in življenjske priložnosti.
Pomembno je torej ugotavljati, na kakšen način vsakdanje trpljenje strukturirajo zgodovinski in pogosto ekonomsko pogojeni procesi in sile. V našem primeru so bili ti »procesi in sile« posredovani s pravnimi predpisi in administrativnimi navodili, a tudi z delovanjem uradov za tujce, represivnega aparata, zdravstvenega, socialnega in izobraževalnega sistema ter družbe nasploh. To pa pomeni, da niso bili abstraktni, rezultat naključij ali pomot, temveč posrednih ali neposrednih človeških dejanj. Nancy Scheper-Hughes (1993) je v svojem delu Death Without Weeping: The Violence of Everyday Life in Brazil, v katerem je razvila koncept vsakdanjega nasilja na primeru življenja in predvsem materinske ljubezni v brazilskem
25
barakarskem naselju, naslovila prakse rutinizacije in s tem normalizacije človeškega trpljenja.
Administrativno ravnodušnost ob vsakdanjih izkušnjah smrti otrok je razumela kot del širšega strukturnega nasilja, ki vidi življenja in telesa prebivalcev kot pogrešljiva, zamenljiva. Tako država, ki jo predstavljajo različni uradniki, prispeva k rutinizaciji in normalizaciji z »[…]
neizprosno nepreglednostjo, s svojim zavračanjem, da bi doumela, in s svojo posledično nezmožnostjo, da bi se odzvala na človeško trpljenje, ki se izraža pred njimi. Uradniki in javni uslužbenci se na bolečino in skrb odzivajo z naučeno brezbrižnostjo – la belle indifférence.
Običajno se ta izraža skozi uradniško 'gluho uho', njegove neskončne odbijajoče zamude in odloge, njegovo nezmožnost, da bi zaznal strahotne posledice svoje neodločnosti« (Scheper- Hughes 1993: 294). To ravnanje opiše kot odvračanje pogleda države in njenih predstavnikov, zaradi česar ne uzrejo, kar je tik pred njihovimi očmi. Zato tudi vsi javni registri, predpisi in dokumenti, ki jih uradniki izdajajo, niso nevtralni dokumenti oziroma objektivni viri podatkov, saj beležijo le določene informacije, drugih pa ne. »Razkrivajo partikularni sistem klasifikacije družbe. Tako niso toliko ogledala resničnosti kot so filtri, ali 'kolektivne reprezentacije', kot bi temu lahko rekel Émile Durkheim« (ista 1993: 292).
Popis dogajanja, ki je sestavljalo »partikularni sistem klasifikacije družbe« v Sloveniji v zadnjem desetletju 20. stoletja, je tako način razkrivanja širših družbenih procesov in predstav, ki so ga vodile in ki jih lahko imamo za del strukturnega nasilja, usmerjenega v različne skupine prebivalstva. V nadaljevanju bom opisala, kaj je to strukturno nasilje vsebovalo, pri čemer sem se v svoji raziskavi osredinila predvsem na delovanje odločevalcev in uradnikov. Tako bom več pisala o dolgotrajnosti urejanja zakonskih rešitev, vzpostavljanju in drobljenju pravnih kategorij, dekretih, pravnih fikcijah in drugih administrativnih prijemih, ki so skušali ukalupiti posameznike in posameznice v novo realnost, ob strani pa bom pustila številne druge elemente strukturnega nasilja, ki zaznamujejo to obdobje zgodovine. Četudi ne bom predstavljala celotne zgodbe, želim s popisovanjem te trajektorije prispevati k odpravljanju posledic tega nasilja, saj je izbris zgodovine običajen trik njegovih arhitektov. »Izbris ali izkrivljanje zgodovine je del procesa desocializacije, ki je nujen za vzpostavitev hegemonskih pripovedi o tem, kaj se je zgodilo in zakaj« (Farmer 2004: 308). Je postopen proces spreminjanja pomenov, ki je odvisen od izbrisa povezav v času in prostoru. Moje delo služi učvrstitvi teh povezav.
26
N OVA SLOVENSKA DEMOGRAFIJA
V tem poglavju bomo pregledali spremembe na področju državljanstva, ki so spremljale osamosvojitev Slovenije in še dolgo zatem določale družbeno dogajanje na tem prostoru.
Osredinila se bom na to, katere osebe so leta 1991 postale slovenski državljani ter v kakšnem položaju so se znašli tisti slovenski prebivalci, ki državljanstva niso pridobili oziroma tisti nekdanji jugoslovanski sodržavljani, ki so se v devetdesetih letih zatekli v Slovenijo zaradi vojaških konfliktov na ozemlju bivše SFRJ. Videli bomo, da je imel proces spreminjanja državljanskih statusov oseb, ki so živele na ozemlju Slovenije, številne negativne posledice, saj je povzročil nenadno ilegalizacijo ali celo apatridnost mnogih oseb, ki so si morale svoj status urejati popolnoma na novo, kakor da so šele tedaj prišle v Slovenijo, tudi v primerih, ko so v državi živele že vrsto let. Preobrazba nekdanjih jugoslovanskih sodržavljanov v nedržavljane, v »tujce«, ki jo je izpeljala slovenska oblast po letu 1991, je ustvarila množico oseb, ki so v Sloveniji živele brez državljanskega statusa oziroma s tistim pravnim statusom, ki so si ga lahko uredile po novi državljanski zakonodaji, pa čeprav ta ni odražal njihove realne situacije. Tako so se številni posamezniki in posameznice, ki so v Sloveniji dejansko živeli, znašli med
»bosanskimi begunci«, delavci migranti, turisti, družinskimi člani slovenskih državljanov, izbrisanimi ipd. Sledenje vzpostavljanju in razvijanju državljanske in tujske zakonodaje ter njeni implementaciji v prakso nam pokaže, da kategorije prebivalstva, ki jih je vzpostavljala oblast, nikakor niso bile niti zaključene niti ločene ena od druge, temveč so nekatere osebe prehajale iz ene v drugo, saj so le na ta način lahko zakonito prebivale v državi. To potrjuje, da gre pri klasifikaciji prebivalstva za institucionalni okvir, ki ga oblast vsili ljudem, s tem pa včasih izvaja strukturno nasilje in povzroča trpljenje.
DRŽAVLJANSKA ZAKONODAJA V JUGOSLAVIJI
Ker slovenska državljanska zakonodaja, ki je nastala po letu 1991, temelji na kontinuiteti z zakonodajo, veljavno v preteklih državah, ki so obstajale na slovenskem ozemlju, si moramo najprej ogledati ureditev jugoslovanskega državljanstva. Zaradi dinamičnih zgodovinskih procesov so bile namreč državne strukture na območju nekdanje Jugoslavije v zadnjem stoletju predmet mnogoterih sprememb. Prvo pomembno spremembo predstavlja razpad večnacionalne habsburške monarhije ter oblikovanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevine SHS). Ta je prvi zakon o državljanstvu sprejela šele leta 1928 in z njim za nazaj, do leta 1918,
27
vzpostavila svoje »državljansko telo«. Državljanstvo Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije je temeljilo na domovinski pristojnosti v eni izmed občin, ki je pomenila stalno
»občinsko« prebivališče in pravno vez med posameznikom in občino, kjer je ta živel.
Domovinska pristojnost je bila osnova za prenos pravic med Avstro-Ogrsko in Kraljevino SHS in je ostala pomembno pravno orodje vse do leta 1945, ko je bila privzeta kot temelj za vzpostavitev državljanstev republik nove Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) (Štiks 2010: 4).
Po drugi svetovni vojni so oblasti FLRJ začele urejati državljanstvo z novim zakonom, sprejetim leta 1945. Po njem so jugoslovanski državljani postali: 1) vsi, ki so imeli na dan pričetka veljave zakona državljanstvo na podlagi zakona iz leta 1928; 2) vsi, ki so imeli prebivališče v eni izmed občin na ozemlju, ki je po mednarodnih sporazumih postalo jugoslovansko; 3) pripadniki enega izmed jugoslovanskih narodov, ki so prebivali na ozemlju Jugoslavije brez pravice prebivališča, razen če so emigrirali ali zaprosili za svoje prejšnje državljanstvo. FLRJ je tako vzpostavila enotno državljanstvo, ki je izključevalo druga državljanstva in je bilo utemeljeno na principu ius sanguinis (prim. Medved 2010), kar pomeni, da je državljanstvo določeno na osnovi načela izvora. Zakon o državljanstvu FLRJ je uredil tudi nov institut republiškega državljanstva, saj je v svojem 37. členu opredelil osnovni kriterij za določitev državljanstva posameznih ljudskih republik. »Pridobitev republiškega državljanstva je temeljila na domovinski pristojnosti iz 6. 4. 1941, ki jo je imel posameznik v določenem kraju« (Mesojedec Pervinšek 1997: 20).
Povojna Jugoslavija je namreč bila vzpostavljena kot večnacionalna federacija, ki je istočasno vzpostavljala jugoslovansko skupnost na zvezni ravni in nacionalne skupnosti na republiških ravneh. V drugi polovici 20. stoletja je razmerje med zvezno ravnjo in republiškimi ravnmi nihalo med jugoslovansko socialistično enotnostjo in procesom decentralizacije, ki je dajal več moči republikam. Med letoma 1945 in 1974 so jugoslovanske oblasti sprejele več ustav, ki so vodile od »centralističnega ali administrativnega federalizma k centrifugalnemu federalizmu« in počasi preobražale državo v konfederacijo republik (Štiks 2015: 55–88). Te konstitutivne procese moramo videti kot lovljenje ravnotežja med različnimi težnjami glede ureditve Jugoslavije. »S tem, ko so bili konstitutivni narodi razglašeni za zaključene enote in njihove republike za suverene države (kakor lahko razberemo iz Ustave SFRJ iz leta 1974), je
28
ideološka naracija o jugoslovanskem komunizmu v praksi ščitila in promovirala nacionalizme konstitutivnih narodov. Medtem ko sta bila jugoslovanski nacionalizem in država vse šibkejša, so bili nacionalizmi posameznih republik vse močnejši« (Jović 2001: 105). Dinamika med federacijo in republikami je bila očitna tudi v ureditvi državljanstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), saj so spremembe na področju jugoslovanskega državljanstva odražale preoblikovanje odnosa med federacijo in posameznimi republikami in slednjim podeljevale vse več pristojnosti.
Državljanstvo SFRJ in državljanstvo posameznih republik je v celotnem obdobju Jugoslavije urejalo več krovnih pravnih aktov.3 Vsem spremembam navkljub se je ohranilo osnovno načelo za pridobitev državljanstva SFRJ in hkrati republiškega državljanstva, to je bil ius sanguinis, ki je bil v nekaterih primerih kombiniran z ius domicili ter ius soli. Obstajala je tudi možnost naturalizacije, pogoji za pridobitev republiškega državljanstva pa so bili ves čas identični s pogoji za pridobitev državljanstva SFRJ (Dedić 2003: 45). Državljanstvo je v Jugoslaviji tako od leta 1945 imelo dve ravni, ki sta bili na prvi pogled le juridični, a sta imeli tudi politično vlogo pri procesu decentralizacije. Vsi zvezni zakoni so namreč ohranili princip dvojnega državljanstva, vendar se je odnos med zveznim in republiškim državljanstvom skozi čas modificiral: vsak izmed zveznih zakonov o državljanstvu je sledil ustavnim spremembam, ki so bile sprejete v letih 1945, 1963 in 1974 in vsaka sprememba zveznega zakona o državljanstvu je povzročila spremembe republiških zakonov o državljanstvu. Še posebej po letu 1974, ko govorimo o decentralizaciji SFRJ, so republike v odnosu do federacije začele dobivati vse večji pomen, s čimer se je spremenila tudi dvojna narava jugoslovanskega državljanstva (Štiks 2010: 7).
Zvezno državljanstvo in republiško državljanstvo sta spremembam navkljub ves čas obstoja SFRJ predstavljala neločljivo povezano enoto. Vsak državljan SFRJ je bil hkrati državljan (zgolj) ene izmed republik in obratno. Vendar pa je imel državljan določene republike na ozemlju druge republike popolnoma enake pravice in dolžnosti kot njen republiški državljan, če je imel tam prijavljeno stalno prebivališče. Torej, kljub omenjenemu, politično in pravno
3 Ti pravni akti so: Zakon o državljanstvu FLRJ iz leta 1945, ki je bil večkrat dopolnjen; Zakon o državljanstvu SFRJ iz leta 1964; Ustava SFRJ iz leta 1974; Zakon o državljanstvu SFRJ iz leta 1976, ki je določil, da mora biti državljanstvo SFRJ opredeljeno z republiškim državljanstvom (10. člen); republiški zakoni o državljanstvu, sprejeti med letoma 1975 in 1979 (Dedić 2003: 45).
