VKLJUČEVANJE OTROK TUJCEV V SLOVENSKO DRUŽBO

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

AJDA BURNIK

VKLJUČEVANJE OTROK TUJCEV V SLOVENSKO DRUŽBO

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2014

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

AJDA BURNIK

MENTORICA: doc. dr. NATAŠA ZRIM MARTINJAK

Vključevanje otrok tujcev v slovensko družbo

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, september 2014

POVZETEK

Slovenija je bila že od časov Jugoslavije privlačna država priseljevanja, predvsem za prebivalce drugih republik skupne države. V zadnjem času je moč opaziti porast tujcev iz zahodnih držav. Ta opažanja potrjujejo tudi statistični podatki o prebivalcih Slovenije, ki zaznavajo porast števila tujcev predvsem po vstopu Slovenije v Evropsko unijo.

Tujci z zahoda imajo v primerjavi s tujci, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije, višji socialni status in čeprav oboji v Slovenijo prihajajo predvsem zaradi zaposlitve, tujci iz zahodnih držav zasedajo višja in bolje plačana delovna mesta.

Tujci iz zahodnih držav imajo večje težave pri sprejemanju slovenske kulture in slovenskega jezika, saj se precej razlikujeta od njihovega. Ker tujci pri vključevanju v slovensko družbo potrebujejo pomoč, je bilo moje glavno raziskovalno zanimanje, kdo jim jo nudi.

Tujci se za pomoč lahko obrnejo na veleposlaništvo svoje države v Sloveniji, ki jim nudi predvsem informacije o življenju in bivanju v Sloveniji. Država Slovenija jim nudi brezplačne tečaje slovenskega jezika in kulture. Ker pa sem se v diplomski nalogi osredotočila predvsem na otroke, sem pogledala tudi, kakšno pomoč otroci tujci dobijo v slovenski šoli. Lahko se vpišejo tudi v eno izmed sedmih mednarodnih šol, ki delujejo v Sloveniji, zato sem raziskala tudi, kakšne so prednosti mednarodne šole v primerjavi s slovensko.

V empiričnem delu sem primerjala vključevanje otrok tujcev v šolo in slovensko družbo v slovenski osnovni šoli in britanski mednarodni šoli v Ljubljani. Ugotovila sem, da imajo na britanski šoli sicer več dejavnosti, s katerimi se učenci učijo o slovenski kulturi in se povezujejo s slovensko družbo, vendar pa je prevladujoča kultura na šoli vseeno britanska.

Prednost slovenske šole pred britansko je v tem, da so učenci tujci ves čas v stiku s slovensko kulturo in jo tako lahko spontano prevzamejo, čeprav sama šola ne naredi veliko za vključevanje tujcev v slovensko družbo.

Ključne besede: otroci tujci iz zahodnih držav, slovenska osnovna šola, Britanska mednarodna šola v Ljubljani, vključevanje v družbo, status v družbi, pomoč pri vključevanju.

ABSTRACT

From the times of former Yugoslavia Slovenia has been a country of immigration, mostly for the citizens of other Yugoslavian republics. But recently we noticed increase of foreigners from western countries. Statistics about population of Slovenia also confirms this observations, especially after Slovenia entered European Union.

Foreigners from western countries have higher social status than foreigners from countries of former Yugoslavia and even though all foreigners come to Slovenia mostly because of work, foreigners from western countries work in higher and better paid workplaces.

But foreigners from western countries have more difficulties when learning about Slovene culture and Slovene language, because they are so different from theirs. Because foreigners need help with integration into Slovene society, my main focus in this thesis was to find out who helps them.

Foreigners can receive help in the embassy of their own country in Slovenia. There they can get mostly information about Slovenia and life in Slovenia. The country of Slovenia offers foreigners free courses of Slovene language and culture. And because my focus was on foreign children, I researched what kind of help foreign children can receive in Slovene school. Foreign children can also enroll in one of seven international schools in Slovenia, that's why I also researched advantages of international school in comparison with Slovene school.

In the empirical part I also did a comparison between one of Slovene primary schools and British international school in Ljubljana regarding integration of foreign children into school and into Slovene society. My findings were that international school has more activities that enable children to learn about Slovene culture and be included into Slovene society, but the dominant culture in school is British. And the advantage of Slovene school is that children are in contact with Slovene culture all the time and can spontaneously embrace it.

Key words: foreign children from western countries, Slovene elementary school, British international school of Ljubljana, integration into society, social status, help with integration

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ... 1

2. DRUŽBA ... 2

3. POPULACIJA ... 3

4. STATUS V DRUŽBI ... 5

5. RAZLOG PRIHODA V SLOVENIJO ... 7

6. KAKO SE RAZLOG PRIHODA ODRAŽA V STOPNJI PRILAGAJANJA ... 9

7. POMOČ PRI VKLJUČEVANJU ... 10

7.1. Država ... 11

7.2. Veleposlaništva ... 13

7.3. Šola ... 13

7.3.1. UČITELJI ... 15

7.3.2. PROSTOVOLJCI ... 16

7.3.3. MEDNARODNA ŠOLA ... 17

8. EMPIRIČNI DEL ... 20

8.1. Raziskovalna vprašanja ... 20

8.2. Raziskovalna metodologija ... 20

8.3. Vzorec in postopek izbire ... 21

8.4. Raziskovalni inštrument in postopek zbiranja podatkov ... 22

8.5. Postopek obdelave podatkov ... 22

8.6. Rezultati in interpretacija ... 23

8.6.1. Raziskovalna vprašanja ... 24

9. SKLEP ... 31

LITERATURA ... 34

PRILOGE ... 39

KAZALO TABEL

Tabela 1 Tujci po namenu preselitve ... 8 Tabela 2 Možni izidi prilagajanja priseljenca na novo okolje so (Berry, 2001 v Razpotnik, 2004) ... 9 Tabela 3 število učencev tujcev v slovenskih šolah, skupaj za prvo in drugo leto šolanja ... 21

1 1. UVOD

V Sloveniji sem v zadnjem času opazila velik porast tujcev iz t. i. zahodnih držav. Vedno več otrok s tujim državljanstvom se tudi vpisuje v slovenske vrtce in šole, njihovi starši pa v Sloveniji iščejo zaposlitev. Število tujcev v Sloveniji se je povečalo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU). Med letoma 2004 in 2007 se je število tujcev v Sloveniji povečalo za skoraj petino. V letu 2009 so tujci v Sloveniji predstavljali že 3,9 odstotkov populacije (Povhe, 2008).

Pred vstopom v EU je večina priseljencev izvirala iz držav nekdanje Jugoslavije. Čeprav tudi danes med priseljenci prevladujejo državljani teh držav, se je po vstopu Slovenije v EU začelo tudi priseljevanje iz drugih držav (Komac, 2007).

Po mojih izkušnjah imajo tujci iz zahodnih držav v slovenski družbi precej drugačen položaj kot priseljenci iz manj razvitih držav in držav nekdanje Jugoslavije. O socialni neprivilegiranosti teh skupin priseljencev lahko vsak dan poslušamo tudi v medijih.

Nasprotno pa se zdi, da tujci iz zahodnih držav med prebivalci Slovenije uživajo superiorni status in so visoko cenjeni člani družbe. Ravno zato se mi zdi, da od tujcev iz zahodnih držav ne pričakujemo tako velike stopnje prilagajanja slovenski kulturi kot od drugih priseljencev.

Glavno raziskovalno zanimanje diplomskega dela je, do katere mere od tujcev pričakujemo, da se bodo prilagodili slovenski kulturi in se vključili v slovensko družbo, ter kdo in na kakšen način jim pri tem lahko pomaga.

Pri raziskovanju sem se osredotočila na pomoč, ki jo tujcem nudijo veleposlaništva njihovih držav v Sloveniji, pomoč, ki jo tujci lahko dobijo od države Slovenije, in ugotavljanje, kako otrokom pri vključevanju v slovensko družbo pomaga šola, saj so predmet mojega raziskovanja otroci tujci iz zahodnih držav.

Ker se veliko otrok tujcev, ki pridejo v Slovenijo, vpiše v mednarodno šolo, bom bolj natančno pogledala, katere so prednosti mednarodne šole v primerjavi s slovensko šolo pri vključevanja otrok v slovensko družbo.

V empiričnem delu naloge bom skušala odkriti, kako slovenska in britanska šola skrbita za vključevanje otrok tujcev v šolo in kakšen status imajo učenci iz zahodnih držav med svojimi

2 vrstniki. Ker je namen te diplomske naloge ugotoviti, kako se otroci tujci iz zahodnih držav vključujejo v slovensko družbo, bom raziskala tudi, kako ena in druga šola skrbita za vključevanje otrok tujcev v slovensko družbo in s katerimi institucijami pri tem sodelujeta.

2. DRUŽBA

Družba je največkrat pojmovana kot skupnost ljudi in celota medčloveških odnosov (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000). Živimo v kompleksnem družbenem okolju. Že od rojstva se človek ves čas vključuje v različne odnose z ljudmi (odnosi, ki jih razvije v procesu izobraževanja, odnosi v družini, odnosi med prijatelji, odnosi do institucij …). Posameznik se ves čas usklajuje z družbo, v kateri živi (Lavrenčič, 2008).

Vsak človek kot posameznik se rodi v družbo, ki ima že izoblikovan način življenja, pravila vedenja, verovanja in prepričanja o samih sebi in svetu, tehnologijo, s pomočjo katere obvladuje ali poskuša obvladovati naravno okolje, številne materialne objekte idr. Če hoče preživeti, se mora vsak nov član naučiti spretnosti, navad, znanj, pravil vedenja, ki so značilni za to družbo (Lavrenčič, 2008).

Kultura se sprejema, prenaša in oddaja le družbeno. Kultura ne more obstaja brez družbe, to je ljudi, ki jo izoblikujejo, sprejemajo in prenašajo, prav tako pa tudi ni možna človeška družba brez (skupne) kulture. Vsaka kultura je skupna, kar naj bi pomenilo, da isti kulturni vzorec uporablja večina pripadnikov neke družbe. Vsi ne sprejemajo vseh prvin kulture v enaki meri, pa kljub temu predpostavljamo, da obstaja soglasje ob sprejemanju vsaj nekaterih skupnih vzorcev vedenja, vrednot in norm (prav tam).

Ravno zaradi teh lastnosti družbe, kot je skupna kultura in druge značilnosti, ki povezujejo pripadnike neke družbe, imajo tujci težave pri vključevanju. Njihova kultura je pogosto drugačna kot kultura družbe, v katero se priselijo. Poleg tega pa tudi večinska družba običajno ni naklonjena tujcem. Vpliv tujcev na družbo večina ljudi vidi kot nekaj negativnega (Semyonov, Raljan in Gorodzelsky, 2008).

3 Otroci tujci iz zahodnih držav so nekoliko specifična populacija. Imajo sicer težave s prilagajanjem na nov jezik in novo kulturo, so pa po mojih izkušnjah dobro sprejeti med prebivalci Slovenije.

3. POPULACIJA

Kdo sploh so otroci tujci iz zahodnih držav?

Otroci tujci so se v Slovenijo priselili iz drugih držav. Osebe, ki spremenijo stalno ali začasno prebivališče, se imenujejo migranti (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000). Glede na njihov status migrante delimo v tri skupine (Mladi za napredek Maribora, 2013):

a) Tipični migranti oziroma osebe brez slovenskega državljanstva. Ta skupina se deli na dve podskupini, in sicer na migrante s pridobljenim dovoljenjem za stalno bivanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) in na migrante z dovoljenjem za začasno prebivanje v RS.

b) Druga skupina so prisilni migranti. V to skupino sodijo begunci, osebe z začasno zaščito in prosilci za azil. Zaščito v RS dobijo osebe, ki se ne morejo vrniti v svojo domovino zaradi vojne in njej podobnih razmer, zaradi okupacije ali množičnega kršenja človekovih pravic.

c) Zadnja skupina so člani držav EU, ki imajo v številnih zadevah enake pravice kot slovenski državljani.

V svoji diplomski nalogi se z drugo skupino (begunci in prosilci za azil) ne bom ukvarjala, ampak se bom posvetila prvi in tretji skupini migrantov.

Migrant, ki še ni pridobil državljanstva RS, se imenuje tujec (Zakon o tujcih, 2009). Tujec je po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000) oseba, ki je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti, pripadnik tuje države, človek, ki ni seznanjen z okoljem.

Ker se bom v svoji nalogi ukvarjala le z otroki tujci, poglejmo, kdo sploh so. Po prvem členu konvencije o otrokovih pravicah (Organizacija združenih narodov, 1989) je otrok vsako

4 človeško bitje, mlajše od 18 let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej.

Ostane le še definicija zahodnih držav. Zahodne države so države, v katerih prevladujejo belci (čeprav imajo druge etnične skupine enake pravice), ki so bogate in demokratične. Te države imajo visok standard življenja in izobraževanja, človekovih pravic, dovolj hrane in tako naprej. Te države so zaradi ekonomske uspešnosti in možnosti, ki jih ponujajo, zelo zaželena destinacija za državljane tretjega sveta (Gauss, 2005).

Gauss (prav tam) pravi tudi, da ima večina zahodnih držav močno vojsko, s katero se lahko branijo pred napadi, poleg tega imajo države med seboj tudi sklenjene vojaške pakte (npr.

zveza NATO).

Različni avtorji pod pojem zahodne države uvrščajo različne države. Vse opredelitve (npr.

Gauss, 2005, Contributor, 2011, in Moreau, 2013) pa se strinjajo, da med t. i. zahodne države spadajo Združene države Amerike, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in večina držav EU.

Razlikujejo se v tem, katere države EU ne sodijo med zahodne države, in pri opredelitvi, ali lahko med zahodne države prištejemo tudi nekatere azijske države, kot sta Japonska in Južna Koreja.

Kultura azijskih držav se vseeno precej razlikuje od kulture ostalih držav in ker je državljanov teh držav v Sloveniji zanemarljivo malo, sem se odločila, da jih ne bom štela med zahodne države in posledično njihovih državljanov, ki so v Sloveniji, ne bom upoštevala pri številu tujcev iz zahodnih držav v Sloveniji.

Prvega januarja 2014 je v Sloveniji živelo 2.061.085 prebivalcev (Statistični urad RS, 2014c). Glede na podatke o dovoljenjih za stalno in začasno prebivanje je bilo od teh 103.097 tujih državljanov (Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo, 2013), kar predstavlja 5 % vseh prebivalcev Slovenije.

Največ tujih državljanov prihaja z območja nekdanje Jugoslavije. V letu 2013 so ti predstavljali 86 % vseh tujih državljanov (Razpotnik, 2013).

Konec leta 2013 je imelo 6.348 državljanov zahodnih držav dovoljenje bodisi za stalno bodisi začasno bivanje v Sloveniji (Statistični urad RS, 2014a). Ti tujci so v letu 2013 predstavljali 6,2

5

% tujcev v Sloveniji. Največ tujcev iz zahodnih držav, ki prebivajo v Sloveniji, prihaja iz sosednje Italije, sledijo pa jim prebivalci Nemčije in Avstrije (Statistični urad RS, 2014a).

V letu 2013 je bilo v Sloveniji 396.562 otrok, starih od 0 do 19 let (Statistični urad RS, 2014b).

Od tega je bilo 11.724 otrok tujcev, med njimi so 404 prihajali iz zahodnih držav (prav tam).

Skladno s skupnim številom tujcev iz posameznih držav največ otrok tujcev prihaja iz Italije, sledita Nemčija in Združene države Amerike. Slednji nekoliko izstopajo, saj je v Sloveniji le 383 državljanov ZDA, od tega je otrok 52 (Statistični urad, 2014a, in Statistični urad RS, 2014b).

4. STATUS V DRUŽBI

Že na začetku sem omenila, da se zdi, da imajo v primerjavi z drugimi skupinami tujcev (še posebej tistih iz držav nekdanje Jugoslavije) tujci iz zahodnih držav med prebivalci Slovenije prav poseben status. Kaj sploh je družbeni status in zakaj imajo različne skupine ljudi različen status v družbi?

Stratifikacija je izraz, s katerim označujemo strukturiranost v družbi. Družba ni homogena celota, ampak jo tvorijo različne plasti, ki so med seboj večinoma v bolj ali manj izrazitem hierarhičnem razmerju (Goričar, 1956).

Družbeni status ali položaj je mesto, ki ga posameznik ali posameznica zaseda na hierarhični družbeni lestvici (Počkar, Andolšek, Popit in Lakota, 2009). Včasih je imel položaj posameznika v družbi izrazito ekonomsko vsebino. Več denarja je pomenilo višji položaj v družbi. Danes pa položaj posameznika določajo drugi pripadniki družbe (Goričar, 1956).

Kriteriji, ki vplivajo na posameznikov položaj, so poreklo, premoženjsko stanje, religija, rasa, višina dohodka, poklic, izvor dohodka, življenjski stil, mesto prebivališča, starost, spol, izobrazba, delovno mesto, pomen dela, funkcionalna uspešnost (Petrović in Doupona, 1996).

Na nekatere kriterije razločevanja posameznik lahko vpliva sam, nekateri pa so mu pripisani (prav tam). Pripisani status pomeni, da je status posameznika določen že vnaprej, z rojstvom

6 ali s primarno socializacijo v družbenem okolju, v katerem posameznik živi (Počkar, Andolšek, Popit in Lakota, 2009). Takšni kriteriji so na primer rasa, spol, starost, družinsko poreklo, verska in etnična pripadnost itd. Status, ki ni vnaprej določen z biološkimi ali drugimi lastnostmi, pa imenujemo pridobljeni status. Posameznik ali posameznica lahko vplivata nanj s svojo dejavnostjo, prizadevnostjo, ambicioznostjo (prav tam).

Na svojo etnično pripadnost posameznik ne more vplivati, je pripisana. Kljub temu pa je etnična pripadnost pomemben dejavnik, ki opredeljuje človekov položaj v družbi (prav tam).

Tudi rezultati javnomnenjske raziskave, ki so jo leta 2010 izvedli na znanstveno- raziskovalnem središču Koper (Medica, Lukić in Kralj, 2011), so pokazali, da je etničnost pomemben dejavnik razločevanja.

Etnija je skupina ljudi, ki jih povezuje skupna kultura, ki je drugačna od drugih kultur, ter zavest o skupni kulturni povezanosti in pripadnosti (Počkar, Andolšek, Popit in Lakota, 2009).

Ne glede na to, da so za vse etnične skupine nekatere značilnosti skupne, pa so v večini držav različne etnične skupine v različnih položajih (prav tam). Tudi v Sloveniji je tako. Romi in priseljenci z območja nekdanje Jugoslavije zasedajo slabši družbeni položaj. Njihovi pripadniki težje dobijo delo, so pogosteje brezposelni in opravljajo slabo plačana dela, težje tudi napredujejo. Povsem drugačen pa je položaj npr. italijanske etnične manjšine (prav tam).

V raziskavi (Zavratnik, 2013), v kateri so državljane EU spraševali, državljanov katere države nebi hoteli imeti za soseda, so za najbolj nezaželene sosede označili ljudi iz držav s socialistično preteklostjo, medtem ko so se državljani zahodnih držav uvrstili na rep lestvice ali pa jih na lestvici sploh ni bilo.

Te ugotovitve dokazujejo tudi izkušnje državljanov različnih držav, ki živijo v Sloveniji. V oddaji Turbolenca (RTV Slo, 2010) sta Francoz in Španec, ki živita v Sloveniji, povedala, da so Slovenci zelo odprti, da so ju lepo sprejeli v družbo. Nasprotno pa sta državljanki Bosne in Hercegovine povedali, da se ne čutita sprejeti, da med Slovenci nimata prijateljev in da se večinoma družita z drugimi državljani Bosne in Hercegovine, ki živijo v Sloveniji. Seveda so

7 vse zgodbe subjektivne in odvisne od gledišča posameznika, vendar pa sem pri pogovorih z ljudmi iz različnih držav, tudi sama dobila take izkušnje.

5. RAZLOG PRIHODA V SLOVENIJO

V času Jugoslavije je bil državljanom dovoljen prost prehod med posameznimi republikami, zato je v Sloveniji še danes največ priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije (Pirc 2005, v Komac, 2007). Vendar pa je Slovenija postala privlačna tudi za državljane drugih držav (Komac, 2007). Predvsem po vstopu Slovenije v EU leta 2004 se je povečalo število tujcev iz držav članic (Povhe 2006; Zavratnik-Zimic 2003, v Komac, 2007). Razlogi za selitev ene in druge skupine migrantov se med seboj razlikujejo.

Razlogi za selitev v drugo državo so zelo različni. Na splošno bi lahko rekli, da ljudje stremijo k izboljšanju svojega socialnega položaja. Dejavnike preseljevanja lahko razdelimo v dve skupini. Na dejavnike potiska (push) in dejavnike potega (pull). Dejavniki potiska so povezani s pojmom izvora. Mednje spadajo revščina, brezposelnost, prenaseljenost, politična represija, nizek socialni status, slabša možnost ali pričakovanja za zakonsko zvezo. Dejavniki potega pa so povezani s pojmom destinacije. Glavni dejavniki potega so višji dohodek, boljša možnost zaposlitve, boljši izobrazbeni in socialno varstveni sistem, dobre okoljske in življenjske razmere, politična svoboda (King, 2012).

Državljani zahodnih držav v Slovenijo prihajajo predvsem zaradi dejavnikov potega, saj upajo na boljšo zaposlitev, dobre življenjske razmere in lastno izpopolnitev. V selitev jih ne prisilijo slabi življenjski pogoji in politična represija.

Nameni prebivanja, zaradi katerih tujcu lahko izdajo dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, so:

zaposlitev ali delo, raziskovalno delo, sezonsko delo, čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci, dnevni delovni migrant; združitev družine; študij, izobraževanje, specializacija ali strokovno izpopolnjevanje ter praktično usposabljanje, sodelovanje oziroma udeležba v programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev in v drugih programih, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja; drugi upravičeni in z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli in običaji utemeljeni razlogi (kot je npr. prejemanje slovenske

8 pokojnine, lastništvo nepremičnine, bolnišnično zdravljenje, skrbništvo, prejemanje denarnega nadomestila); slovensko poreklo do tretjega kolena v ravni vrsti (Gole Ašanin in Pokrivač, 2009).

Tujci se v Slovenijo priseljujejo predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Med njimi zato prevladujejo delovno aktivne osebe, ki stremijo k boljšemu življenju, s seboj pa pripeljejo tudi svoje družine (Povhe, 2011). V letu 2007 se je v Slovenijo zaradi dela, tudi sezonskega, in z namenom, da bi se zaposlili, priselilo 77,6 % tujcev (Povhe, 2008).

Da največ tujcev v Slovenijo pride zaradi zaposlitve, dokazujejo tudi podatki statističnega urada Republike Slovenije o namenu priselitve za leto 2012 (Statistični urad RS, 2012).

Tabela 1: Tujci po namenu preselitve

V letu 2012 se je v Slovenijo skupno priselilo 2.716 tujcev, od tega več kot polovica (1.446) zaradi zaposlitve. Drugi najpogostejši razlog pa je združitev z družino. Ker statistični urad Republike Slovenije nima podatkov o tem, zaradi katerih razlogov se v Slovenijo priselijo obravnavani otroci, bom predvidevala, da otroci sledijo svojim staršem, da bi družina ostala skupaj in da se ne preselijo po svoji lastni volji.

Čeprav se tako migranti iz držav nekdanje Jugoslavije, kot tisti, ki se v Slovenijo preselijo iz zahodnih držav, preselijo predvsem zaradi ekonomskih razlogov, pa so razlike med njimi tudi glede tega. Med priseljenci iz držav bivše Jugoslavije in nekaterih drugih tretjih držav prevladujejo delavci z osnovnošolsko izobrazbo, ki opravljajo nižja dela (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2012). To so dela, ki jih domači delavci nočejo (Šepec, 2003). Iz EU in drugih zahodnih držav pa prihajajo visoko izobraženi strokovnjaki, ki so zaposleni kot

Priseljeni tujci po: DRŽAVA DRŽAVLJANSTVA, LETO, NAMEN PRISELITVE

2012 Namen priselitve

– SKUPAJ Zaposlitev Sezonsko delo

Združitev z

družino Študij Drugo Neznano

DRŽAVE EU 2179 1224 ... 432 40 464 19

NEEVROPSK

E DRŽAVE 537 222 ... 261 23 28 3

9 zdravniki ali inženirji. Med njimi so tudi menedžerji, visoki uradniki, tehniki in vzdrževalci (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2012).

6. KAKO SE RAZLOG PRIHODA ODRAŽA V STOPNJI PRILAGAJANJA

Posameznik sebe vidi skozi dve dimenziji: skozi oči večinske kulturne skupine in skozi oči manjše etnične skupine. Avtorji se strinjajo, da je najboljša kombinacija prilagajanja na okolje razvijanje močne nacionalne in etnične identitete (Razpotnik, 2004).

Tabela 2: Možni izidi prilagajanja priseljenca na novo okolje (Berry, 2001 v Razpotnik, 2004) Integracija Marginalizacija Separacija Asimilacija Ohranjanje

kulture prednikov + - + -

Vključenost v

širšo družbo + - - +

Integracija pomeni, da priseljenci ohranjajo kulturo prednikov, hkrati pa jim je pomembno biti del večinske kulture. Pri marginalizaciji posameznik zavrne obe kulturi, tako svojo lastno kot tudi večinsko. Separacija pomeni močno etnično identiteto, ni pa želje po stikih z večinsko kulturo. Obratna od separacije je asimilacija, kjer se priseljenec zlije z večinsko kulturo in opusti kulturo svojih rednikov.

Phiney (2001, v Razpotnik, 2004) pravi, da bi pri vključevanju prišlo do najboljših rezultatov, če bi se priseljenci lahko sami odločili, na kakšen način in v kolikšni meri bodo obdržali etnično identiteto in v kolikšni bodo razvili novo.

Cenejši stroški in več možnosti za potovanja omogočajo nove oblike selitve, to so selitve za kratek čas. Tuji državljani, ki so se v Slovenijo priselili v zadnjem času, se se večinoma priselili z namenom, da ostanejo manj kot eno leto (Povhe, 2008). Ti se zagotovo ne bodo tako trudili sprejeti slovenske kulture in se vključili v družbo, saj ne nameravajo ostati dalj časa. Tujci, ki v Slovenijo pridejo za dalj časa ali imajo namen permanentno ostati v Sloveniji, pa bodo imeli več motivacije za sprejetje večinske kulture in učenje slovenskega jezika.

Prav tako se mi zdi, da je stopnja prilagoditve odvisna tudi od tega, koliko se tujci hočejo in koliko se morajo prilagoditi. Koliko se morajo prilagoditi, je odvisno predvsem od tega, koliko

10 se njihova kultura in jezik razlikujeta od jezikov, s katerimi lahko komunicirajo v Sloveniji.

Angleški, hrvaški in srbski oziroma jezik nekdanje Jugoslavije, ki je mešanica slednjih dveh, so jeziki, ki jih govori večina Slovencev. Pri vsakdanjem komuniciranju osebe, ki govorijo en ali drug jezik, ne bodo imele večjih težav. Pri nekaterih drugih jezikih, kot je npr. francoščina, pa bi večina Slovencev imela težave. Prav tako je stopnja prilagoditve, ki jo tujci morajo doseči, odvisna tudi od dela, ki ga v Sloveniji opravljajo. Za delo na veleposlaništvu ali v predstavništvu tujega podjetja v Sloveniji slovenščina običajno ni pogoj za zaposlitev.

Nasprotno pa delo v slovenskem podjetju, še posebej delo z ljudmi, zahteva več prilagoditve s strani tujca.

Pri otrocih tujcih je prilagoditev na novo družbo in kulturo odvisna predvsem od staršev. Če imajo starši željo po stikih z večinsko kulturo, bodo otroci v stiku z večinsko kulturo že presegli starše, poleg tega pa bodo starši te otroke spodbujali k ustvarjanju svojih lastnih stikov. Nasprotno pa bodo otroci izolirani od večinske kulture, če starši ne bodo želeli vzpostaviti stika z njo. V tem primeru najverjetneje tudi otroka ne bodo spodbujali k vključevanju v večinsko kulturo.

Tujci v tem procesu vključevanja v slovensko družbo niso sami, ampak pomoč lahko dobijo z različnih strani.

7. POMOČ PRI VKLJUČEVANJU

Vključevanje in integracija tujcev v družbo sta po opredelitvi Slovarja slovenskega knjižnega jezika sopomenki (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000).

Vključevanje ali integracija tujcev je dvosmeren proces in zahteva medsebojno prilagajanje obeh strani. Glavna akterja tega procesa sta država in do določene mere tudi civilna družba (Zavratnik, 2013). Za uspešno vključevanje priseljencev v slovensko družbo niso odgovorni samo priseljenci sami, ampak se mora prilagoditi tudi družba sama, ki mora priseljence spodbujati in jim olajšati vključevanje (Ministrstvo za notranje zadeve, 2014).

11 Na načelu dvosmernosti procesa temelji tudi politika integracije tujcev v družbo EU (Ministrstvo za notranje zadeve, 2014). Vključevanje priseljencev v družbo je postopen proces, v katerem priseljenci postanejo aktivni udeleženci v ekonomskih, socialnih, civilnih, kulturnih in duhovnih zadevah nove domovine (Komac, 2007). To je dinamičen, dolgoročen, kontinuiran in dvosmeren proces, ki od akterjev zahteva medsebojno spoznavanje, prilagajanje in razumevanje (Bešter, 2007).

Po prihodu v tujo državo se tujci soočajo s številnimi težavami. Ena od pomembnih je socialna izključenost, ki priseljencu otežuje vključevanje. Socialna mreža, ki si jo posameznik ustvari v novi državi, mu namreč omogoča lažje in hitrejše usvajanje jezika države, poleg tega pa prek stikov dobi pomembne informacije o socialnem, političnem in gospodarskem življenju v državi (van Nimwagen in van der Erf, 2010).

Zato je pomembno, da se priseljencem vključevanje karseda olajša. Tudi v Sloveniji različni programi vključevanja državljanov tretjih držav, ki živijo in delajo v Evropski uniji, dobivajo vedno večji pomen. Ti programi temeljijo na načelih in vrednotah enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja. V Sloveniji imamo program, ki se imenuje Začetna integracija priseljencev. Program bom natančneje opisala spodaj (Ministrstvo za notranje zadeve, 2014).

V Sloveniji tujcem pomoč pri vključevanju v slovensko družbo nudijo država oziroma ministrstvo za notranje zadeve, veleposlaništva držav, iz katerih tujci prihajajo, otrokom, na katere se bom osredotočila, pa pri vključevanju pomaga tudi šola.

7.1. Država

Uspešno vključevanje v slovensko družbo je odvisno od poznavanja temeljnih značilnosti slovenske družbe, to je jezika, zgodovine in družbene ureditve (Gole Ašanin in Pokrivač, 2009). Država mora priseljencem omogočiti pridobitev osnovnega znanja jezika, zgodovine in institucij Slovenije ter pridobitev informacij o pravicah, dolžnostih, delu in življenju v Sloveniji, saj je to ključno za uspešno vključevanje (Ministrstvo za notranje zadeve, 2014).

12 Tudi tujci sami so kot najpomembnejši dejavnik za to, da se posameznik opredeli kot Slovenec, navedli govorjenje slovenskega jezika. Kar 83 % vprašanih je ta dejavnik ocenilo kot precej pomemben ali zelo pomemben (Komac, 2007).

Republika Slovenija zagotavlja tujcem, ki imajo v dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, možnosti za vključevanje v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje z različnimi programi (Gole Ašanin in Pokrivač, 2009). S pomočjo evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav Slovenija financira program učenja slovenskega jezika, del katerega je tudi seznanjanje s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo (Ministrstvo za notranje zadeve, 2014). Vendar pa so ti tečaji namenjeni le tujcem, ki niso državljani držav EU. Slednji se sicer lahko udeležijo tečajev slovenskega jezika, vendar ni brezplačen (Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2014).

Program učenja slovenščine organizira Center za Slovenščino kot drugi/tuji jezik. Program obsega 180 ur in se ga lahko udeležijo vsi, ki imajo dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje v Sloveniji. Poleg tega organizirajo tudi posebne tečaje slovenščine za učence in dijake tujce.

Učenci in dijaki pri pouku razvijajo vse štiri jezikovne spretnosti, to so govorjenje, pisanje, branje in poslušanje (prav tam).

Poleg tečajev za učenje slovenščine se tujci lahko udeležijo tudi tečaja za seznanjanje s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo. Tudi ti tečaji so brezplačni za vse državljane tretjih držav, vendar potekajo v slovenskem jeziku, zato je pogoj za udeležbo obvezno znanje slovenščine (Tomc, 2013). Tudi teh tečajev se lahko udeležijo učenci in dijaki tujci (Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2014).

Ministrstvo za notranje zadeve je leta 2012 začelo s programom aktivnega vključevanja tujcev, državljanov tretjih držav prek delodajalcev. Glavni cilj programa je bil preučiti možnost sodelovanja delodajalcev v procesu vključevanja (Tomc, 2013).

13 7.2. Veleposlaništva

Veleposlaništva zahodnih držav v Sloveniji nudijo različno stopnjo pomoči svojim državljanom, ki v Slovenijo pridejo za krajši ali daljši čas. Nekatera veleposlaništva nudijo raznovrstne informacije o bivanju in delu v Sloveniji ter informacije v primeru pravnih ali zdravstvenih težav. Druga veleposlaništva svojim državljanom ne nudijo skoraj nobenih informacij.

Glede na informacije, ki sem jih prejela s strani nekaterih veleposlaništev v Sloveniji (veleposlaništvo Kanade, Velike Britanije, Irske, Norveške, Danske, Združenih držav, Finske in Nizozemske), sem ugotovila, da največ pomoči svojim državljanom pri vključevanju v slovensko družbo nudi veleposlaništvo Združenih držav Amerike, ki za svoje državljane ponuja tudi informacije o pridobitvi dovoljenja za prebivanje v Sloveniji in slovenskega državljanstva (Ambasada Združenih držav Amerike, 2014). Podobne informacije svojim državljanom nudita tudi veleposlaništvi Velike Britanije in Nizozemske (Ambasada Velike Britanije, 2014 in Ambasada kraljevine Nizozemske, 2014). Veleposlaništvo Finske svojim državljanom pomaga predvsem z informacijami o bivanju v Sloveniji (Jerončič, 2014).

Veleposlaništvo Kanade si prizadeva za povezanost med svojimi državljani, da si lahko pomagajo med seboj (Špiler, 2014). Z veleposlaništev Irske, Norveške in Danske sem dobila informacijo, da je število njihovih državljanov v Sloveniji tako majhno, da jim ne nudijo nobenih specifičnih informacij glede vključevanja v slovensko družbo.

7.3. Šola

Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja in spretnosti. V njej se poudarja predvsem tista vedenja in veščine, ki so v trenutni družbeni skupnosti najbolj smiselne za obstoj, delovanje in razvoj (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000).

Skupni delež vseh otrok z migrantskim ozadjem v šoli je 5,70 %, delež dijakov z migrantskim ozadjem pa je 7,28 % populacije. Delež učencev iz zahodnih držav obsega približno 4 % vseh

14 učencev z migrantskim ozadjem (Kumer, Zlatar, Uzelac in Šmid, 2009). "Država zagotavlja možnosti za optimalen razvoj ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo itd." (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, 1995, str. 21)

Največje breme za učitelje predstavljajo učenci, ki so se v Slovenijo priselili pred kratkim in ne znajo slovenskega jezika ter ne poznajo slovenske kulture (Kumer, Zlatar, Uzelac in Šmid, 2009). To pa je težava tudi za učence, saj pogosto pride do kulturnega šoka. Učenci se srečujejo s težavami, kot so neznanje jezika, slovenski šolski sistem je drugačen od tistega v matični državi, pomanjkanje gradiv za poučevanje slovenščine kot tujega jezika, otežena je tudi komunikacija s starši, ki pogosto ne razumejo slovenskega jezika (prav tam).

Vendar glede na podatke raziskave, s katero so ugotavljali težave, ki se v praksi pojavljajo pri vključevanju otrok z migrantskim ozadjem v izobraževalni sistem in lokalno okolje (prav tam), skoraj 60 % šol učencem tujcem ponuja specifične programe za podporo in integracijo.

Najpogosteje je to program učenja slovenskega jezika. Ta poteka bodisi v obliki individualnih ur ali tečaja. Učenje slovenščine je financirano s strani ministrstva za šolstvo in šport, včasih pa ga izvajajo s pomočjo prostovoljcev, v nekaterih primerih tudi v obliki medvrstniške pomoči. Nekatere šole so poudarile, da je število dodatnih ur slovenščine, ki jih plačuje ministrstvo, največkrat nezadostno. Otrokom tujcem, ki slovenskega jezika ne znajo ali ga ne znajo dovolj, praviloma odobrijo do največ eno uro dodatnega pouka slovenščine na teden, kar je največ 35 ur letno za prvo in drugo leto šolanja (prav tam).

Poleg znanja slovenskega jezika je za učence tujce zelo pomembno tudi znanje izvornega jezika. Znanje tega jezika namreč olajša učencem učenje učnega jezika in tako spodbuja njihov razvoj v vseh pogledih (Education, Audiovisual and Culture Executive Agency, 2009).

Pouk maternega jezika za učence tujce in učence s slovenskim državljanstvom, katerih materni jezik ni slovenščina, je tudi uzakonjen v 8. in 10. členu zakona o Osnovni šoli (Zakon o Osnovni šoli, 2006).

Poleg integracije otrok tujcev v slovensko družbo bi morala šola skrbeti tudi za integracijo njihovih staršev. Integrirani starši se lažje usmerjajo v širšo družbo in vrednote družbe

15 prenesejo tudi na otroke (Himelrajh, 2010, v Mladi za napredek Maribora, 2013).

Integriranost staršev in njihova vpletenost v izobraževanje otrok sta pomembna tudi za otrokov šolski uspeh, zato bi šole morale imeti ukrepe, ki omogočajo učinkovito komunikacijo s starši tujci (Education, Audiovisual and Culture Executive Agency, 2009).

Za uspešno integracijo tujcev so odgovorni vsi zaposleni v šoli in tudi učenci. V šolah za to uporabljajo različne strategije.

7.3.1. UČITELJI

Kot sem zapisala že zgoraj, so učenci med seboj različni. Nekatere njihove lastnosti so pridobljene, druge pripisane (Počkar, Andolšek, Popit in Lakota, 2009). Vse te lastnosti pa bistveno zaznamujejo otrokovo življenjsko pot. Če hočemo, da bodo vsi otroci dosegli vsaj minimalne standarde znanja, sprejeli in upoštevali norme in pravila šole, moramo upoštevati te različnosti in glede na njih prilagoditi vzgojno-izobraževalne dejavnosti (Peček in Lesar, 2006).

Pri tem imajo učitelji veliko vlogo. So osebe, s katerimi so učenci v šoli največ v stiku. Stališča učiteljev, ki jih zavzemajo do učencev in odnos, ki ga z njimi vzpostavljajo, so ključnega pomena za izobraževanje učencev. Odnos učitelja do učenca je pomemben tudi za vključenost učenca v razred in razvoj njegove identitete (prav tam). Na učiteljih je, da vzgojno-izobraževalne dejavnosti prilagodijo potrebam posameznega otroka in si prizadeva za njihovo vključitev v razred in šolo.

Vendar to ni tako preprosto. Učenje učencev z drugačnim jezikovnim ozadjem, različnimi izkušnjami in socialno-ekonomskimi ozadji od učiteljev zahteva kompleksne spretnosti, ki jih večina učiteljev brez formalnega ozadja nima. Zato po novem večina držav OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) vključuje medkulturno izobraževanje učiteljev v začetno izobraževanje (Eurydice, 2004, po Nusche, 2009). V Sloveniji zaenkrat takega izobraževanja še ni.

16 Vseeno je učiteljem na voljo nekaj strategij, ki se jih lahko poslužujejo. Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (2008, 19. člen) omogoča otrokom tujcem prilagojeno ocenjevanje znanja največ do dveh let. Prav tako otroku lahko pomaga tolmač, ki ga morajo starši plačati sami, zato se za to obliko pomoči ne odločajo ravno pogosto (Barle-Lakota idr., 2007). Kot najučinkovitejša oblika pomoči se je izkazala dodatna učna pomoč v obliki tutorstva ali mentorstva (European Commission, 2008).

Poleg strategij, ki jih morajo učitelji razviti za delo z učenci tujci, morajo učitelji najti tudi način sporazumevanja s starši otrok tujcev. Uspešno sodelovanje med starši in šolo namreč pozitivno vpliva na učenčev šolski uspeh in je pomembno za otrokovo duševno zdravje ter kakovost življenja (Mikuš Kos, 1991).

Učitelji bi morali spodbujati tudi uporabo učenčevega maternega jezika doma, saj raziskave kažejo, da se učenci lažje naučijo novega jezika, če obvladajo svoj materni jezik (Peček-Čuk, 2005; Lesar, 2005). Tudi v raziskavi (Peček, 2005; Lesar, 2005) je kar nekaj učiteljev izrazilo potrebo po tem, da bi se materni jezik učencev učili tudi v šoli. Pravica do učenja maternega jezika v šoli je sicer tudi uzakonjena (Zakon o osnovni šoli, 2006).

Lesarjeva je v raziskavi (2005) ugotovila, da učitelji v Sloveniji svojo odgovornost do učencev tujcev zaznavajo kot minimalno. Ta podatek je zaskrbljujoč, saj je otrokov učni uspeh odvisen tudi od učiteljevega dela in njegovih prilagoditev na specifike vsakega učenca. Učitelji bi morali prilagoditi svoj način poučevanja jezikovnim in kulturnim razlikam migrantom, da bi bili lahko uspešni. Učenci tujci namreč v povprečju dosegajo slabši učni uspeh kot njihovi slovenski vrstniki (Lesar, 2005).

7.3.2. PROSTOVOLJCI

V šolah se vedno bolj poslužujejo tudi prostovoljcev, ki na tak ali drugačen način pomagajo učencem pri njihovem šolskem delu. Ker tudi sama prostovoljno nudim pomoč učencem osnovnih šol, lahko iz prve roke povem, da prostovoljci lahko veliko doprinesemo k šolskemu uspehu učencev.

17

″Prostovoljstvo je družbeno koristna brezplačna aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe. Prostovoljstvo krepi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človeških zmožnosti in vseživljenjskega učenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri reševanju problemov posameznikov in družbe.″ (Zakon o prostovoljstvu, 2. člen, 2011)

Peti člen zakona o prostovoljstvu (2011) pravi: "Prostovoljsko delo je delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase opravlja v dobro drugih ali v splošno korist."

Slovenska filantropija je leta 2009 oblikovala program "Mladim migrantom prilagojeni programi integracije." Namen programa je zagotoviti boljšo skrb in varstvo otrok z migrantskim ozadjem. Programi so zasnovani na podlagi spodbujanja medvrstniške pomoči, prostovoljskega dela in ozaveščanja o medkulturni strpnosti (Kumer, Zlatar, Uzelac in Šmid, 2009).

V raziskavi, s katero so ugotavljali težave, ki se v praksi pojavljajo pri vključevanju otrok z migrantskim ozadjem v izobraževalni sistem in lokalno okolje (prav tam), so ugotovili, da se večina šol strinja z razvijanjem prostovoljskega dela na področju podpore pri vključevanju učencev z migrantskim ozadjem. Prostovoljce bi uporabili za pomoč pri učenju slovenskega jezika in za pomoč pri razlagi snovi. Kot sem zapisala že zgoraj, je razumevanje slovenščine nujen pogoj za razumevanje snovi. Zaradi neznanja jezika imajo otroci tujci namreč težave tudi pri drugih predmetih. Poleg pomoči, ki jo prostovoljci nudijo učencem, pa zadovoljujejo tudi otrokovo potrebo po sprejetosti. Prostovoljec postane otrokov prijatelj, zaupnik, lahko tudi vzornik.

7.3.3. MEDNARODNA ŠOLA

Poleg vpisa v redno osnovno šolo imajo otroci tujci, ki živijo v Sloveniji, tudi možnost, da se vpišejo v eno izmed sedmih (štiri osnovne šole in tri srednje) mednarodnih šol.. Osnovne šole so: Danila Kumar Elementary School, Francoska šola – Ecole Francaise, Britanska mednarodna šola v Ljubljani (BISL) in QSI – quality school International, srednje pa: gimnazija

18 Bežigrad (mednarodni oddelek), mednarodni oddelek na gimnaziji Kranj, druga gimnazija Maribor (Škrlep in Azaz, 2014). Ecole Francaise temelji na francoskem izobraževalnem sistemu. Pouk poteka v francoščini (Ecole Francaise, 2014). Ostale šole temeljijo na izobraževalnih sistemih angleško govorečih držav, tudi pouk v teh šolah poteka v angleščini (Škerlep in Azaz, 2014).

Čeprav so nekatere izmed mednarodnih šol na začetku sprejemale le otroke tujce, pa si v zadnjih letih prizadevajo, da bi se vanje vključevali tudi slovenski otroci. Tako je v Britanski mednarodni šoli in v Francoski šoli v Ljubljani skoraj polovica učencev Slovencev.

Na nekaterih šolah (na primer BISL, druga gimnazija Maribor) vseeno poučujejo slovenski jezik kot tuji jezik, kar je eden od načinov za vključevanje učencev teh šol v slovensko kulturo. V drugih šolah (npr. QSI) pa slovenščine ne poučujejo.

V tem delu se bom posvetila Britanski Mednarodni šoli v Ljubljani (BISL), ki jo bom preučila tudi v empiričnem delu diplomske naloge. Glede na dostopne podatke o šoli se mi zdi, da naredijo veliko za to, da svojim učencem približajo tudi slovensko kulturo in jih ne omejujejo od nje.

Britanska mednarodna šola je začela delovati septembra 2008. Šola temelji na mešanici britanskega in različnih mednarodnih šolskih sistemov. Pouk poteka v angleščini, učitelji pa so angleško govoreči ali bilingvalni ter prihajajo iz različnih delov sveta. Šola ima v kurikulu tudi učenje slovenskega jezika ter slovenske kulture. Učenje slovenskega jezika se razlikuje glede na narodnost učencev. Učenci slovenske narodnosti imajo pouk slovenščine kot materni (prvi) jezik, ostali učenci pa se slovenščine učijo kot tujega jezika (BISL, 2013b).

Šola ni priznana s strani ministrstva za šolstvo in šport in ni sofinancirana s strani Slovenije ali Velike Britanije. Prednost te neodvisnosti je v tem, da je šola bolj fleksibilna, hkrati pa to predstavlja težavo za slovenske otroke, saj izobrazba, ki jo na šoli pridobijo, ni uradno priznana. Šola je težavo rešila tako, da se otroci uradno šolajo doma (BISL). Izobraževanje na domu je pravica staršev, ki je uzakonjena v 5. členu zakona o osnovni šoli (Zakon o osnovni šoli, 2006). Otroci morajo ob koncu vsakega šolskega leta opravljati preverjanja znanja.

19 Doseči morajo vsaj enakovreden izobrazbeni standard, kot ga zagotavlja obvezni program javne šole, drugače morajo naslednje leto šolanje nadaljevati v javni ali zasebni osnovni šoli (Zakon o osnovni šoli, 2006).

Prednosti šole vidim v tem, da so razredi majhni, saj je v njih največ 16 učencev (BISL).

Normativ za oblikovanje oddelka v osnovni šoli je 28 učencev (26. člen, Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, 2007). Majhni razredi omogočajo učiteljem, da dobro poznajo svoje učence, jim prilagodijo pouk, če to potrebujejo, prav tako je mogoče tesno sodelovanje s starši.

Po mojem mnenju je prednost šole tudi v njeni narodnostni pestrosti. Učenci prihajajo iz 33 držav, skoraj polovica učencev je Slovencev (BISL, 2013b). Njihovo vključevanje v šolo podpirajo, kar je eden izmed dokazov, da se ne želijo ograditi od slovenske kulture. Sami pravijo, da se zavedajo pomembnosti otrokove nacionalnosti kot dela njegove identitete in pozdravljajo različnost otrok v šolah (BISL, 2013b). Tudi učitelji prihajajo iz različnih držav, to so Velika Britanija, Slovenija, Kanada, Avstralija, ZDA in Nemčija (BISL, 2014). Narodnostna pestrost med učenci in učitelji pomeni, da so na šoli zelo odprti in nediskriminatorni ter podpirajo narodnostno mešanje. Njihov 10-letni cilj je, da bi postali nacionalno in mednarodno priznana šola z okrog 600 učenci, starimi od 3 do 18 let (BISL, 2011). Slabost šole pa so stroški šolanja. Ker je zasebna, ima visoke šolnine. Eno šolsko leto starše stane približno 11 tisoč evrov. Na voljo jim je sicer finančna pomoč, ki pa jo nudijo le tistim učencem, za katere menijo, da lahko veliko pridobijo s šolanjem na tej šoli, pa si tega drugače nebi mogli privoščiti (BISL, 2013a).

20 8. EMPIRIČNI DEL

V teoretičnem delu naloge sem zapisala, kako naj bi šole skrbele za vključevanje otrok tujcev v šolo in slovensko družbo. Torej predvsem, katere oblike pomoči otrokom tujcem so uzakonjene in kakšne so smernice, ki jih narekujeta Slovenija in EU. V empiričnem delu sem hotela raziskati, kakšne so stvari v praksi. V tem delu se bom posvetila primerjavi med slovensko osnovno in britansko mednarodno šolo v Ljubljani. Podatke za primerjavo sem pridobila s pomočjo dveh intervjujev, ki sem ju izvedla na obeh šolah.

V raziskovalnem delu želim odkriti, kako šoli skrbita za vključevanje otrok tujcev v šolo in v katero šolo se otroci tujci lažje vključijo. Ker so predmet mojega raziskovanja otroci tujci iz zahodnih držav, me je zanimalo tudi, kakšen status imajo med svojimi vrstniki. Predvsem pa me je zanimalo, katera šola naredi več za vključevanje otrok tujcev v slovensko družbo in s katerimi institucijami šoli sodelujeta pri vključevanju otrok tujcev v slovensko družbo.

8.1. Raziskovalna vprašanja

1. Kako v šoli skrbijo za vključevanje otrok tujcev v šolo?

2. Kakšen status imajo otroci tujci iz zahodnih držav med svojimi vrstniki?

3. Katera šola (slovenska ali angleška) naredi več za vključevanje tujcev v slovensko družbo?

4. S kom oziroma s katerimi institucijami sodelujejo šole glede vključevanja otrok tujcev v slovensko družbo?

8.2. Raziskovalna metodologija

Izvedla sem kvalitativno raziskavo v obliki intervjuja. Za to obliko raziskovanja sem se odločila, ker sem hotela dobiti bolj poglobljeno sliko o tem, kako so otroci tujci iz zahodnih držav sprejeti med svojimi vrstniki in kako na šolah, ki so bile predmet mojega raziskovanja, delajo z otroki, da bi bili ti čim bolje vključeni v slovensko družbo. Menim, da bi s kvantitativnim raziskovanjem dobila le površno sliko stanja.

21 8.3. Vzorec in postopek izbire

Odločila sem se, da bom naredila primerjavo med redno slovensko osnovno šolo in eno izmed mednarodnih šol, ki delujejo v Sloveniji. Odločila sem se za Britansko mednarodno šolo v Ljubljani, saj je narodnostna sestava učencev šole zelo pisana. Približno polovica učencev na šoli je Slovencev, skupno pa so pripadniki 30 različnih narodnosti. Narodnostno pestrost sem potrebovala zaradi ugotavljanja socialnega statusa, ki ga imajo učenci tujci iz zahodnih držav med svojimi vrstniki. Pogovor sem opravila z eno izmed učiteljic na šoli.

Učencev tujcev iz zahodnih držav je v slovenskih osnovnih šolah zelo malo. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport imajo podatke o učencih tujcih za prvo in drugo leto njihovega šolanja. Po teh podatkih se je v Sloveniji v šolskem letu 2013/14 šolalo 96 učencev, ki so državljani držav EU, in 71 učencev, ki prihajajo iz držav, ki niso del Evrope ali Azije (Banjac, 2014).

Tabela 3: Število učencev tujcev v slovenskih šolah, skupaj za prvo in drugo leto šolanja učenci tujci v slovenskih šolah – po državah

Šol. leto Hr BiH Sr Ma Ko CG EU E_O Az Drugo

2010/11 28 447 77 205 377 1 81 44 36 48

2011/12 21 517 94 252 448 3 109 52 37 101

2012/13 22 664 97 250 450 3 114 93 47 67

2013/14 25 632 112 186 399 5 96 59 22 71

Podatki o številu učencev v slovenskih šolah so navedeni le po regijah in ne po posameznih državah, zato so v njih zajete tudi države, ki po zgoraj zapisani opredelitvi, ne spadajo med zahodne države. Dejansko število učencev tujcev iz zahodnih držav je tako še manjše.

Večina teh učencev je predstavnikov manjšin v Sloveniji in se šolajo predvsem na narodnostno mešanih območjih (Primorska, Prekmurje). Na koncu sem izbrala osnovno šolo v Ljubljani, ki tudi ima zelo pestro narodnostno sestavo. Intervju sem na njej opravila z delavko v svetovalni službi šole, ki ima z učenci tujci veliko stikov. Na šoli so želeli, da je ne imenujem, zato tega ne bom storila.

22 8.4. Raziskovalni inštrument in postopek zbiranja podatkov

Odločila sem se za delno strukturirani intervju. Vnaprej sem si pripravila nekaj vprašanj, vendar pa sem si pustila tudi prostor, da sem se lahko sproti prilagajala temu, kar sta sogovornici povedali. Zaradi narave nekaterih vprašanj, ki so zahtevala natančne podatke (npr. o narodnostni sestavi učencev), sem vprašanja vnaprej posredovala sogovornicama, da sta se na intervju lahko pripravili.

Oba intervjuja sem opravila sama. Intervju na britanski šoli sem na željo sogovornice opravila 3. 6. 2014 v dopoldanskem času v prostorih šole. Ker nisem imela v mislih določene osebe, s katero bi govorila, sem najprej vzpostavila stik z upravo šole, kjer so me usmerili na osebo, za katero se jim je zdelo, da bi mi lahko kar najbolje pomagala. Intervju je trajal nekaj več kot 30 minut, po pogovoru pa mi je sogovornica še pokazala prostore šole, da sem videla, kako poteka pouk. Intervju sem z dovoljenjem sogovornice posnela z mobilnim telefonom in kasneje uporabila dobesedni zapis.

Z iskanjem slovenske šole, na kateri so učenci tujci iz zahodnih držav, sem imela nemalo težav. Stopila sem v stik s kar nekaj šolami, preden so se odzvali na moje vabilo na intervju.

Intervju z osebo iz slovenske osnovne šole sem opravila v prostorih šole. S sogovornico sem vzpostavila neposreden stik. Najprej sem se pozanimala, ali na šoli sploh imajo učence tujce iz zahodnih držav in ko mi je odgovorila pritrdilno, sem se z njo dogovorila za sestanek.

Intervju sem izvedla 12. 6. 2014 v popoldanskem času. Tudi ta intervju je trajal približno pol ure. Sogovornica ni pristala na snemanje, zato sem med njeno pripovedjo delala zapiske, ki sem jih nato pretipkala.

8.5. Postopek obdelave podatkov

Intervju s sogovornico iz Britanske šole sem najprej dobesedno prepisala na podlagi posnetka, ki sem ga naredila z mobilnim telefonom. Sogovornica iz slovenske šole ni pristala na snemanje, zato sem intervju zapisala na podlagi zapiskov, ki sem jih delala med pogovorom. Oba intervjuja sem nato analizirala tako, da sem najprej določila kategorije, s katerimi sem si lahko pomagala pri odgovarjanju na raziskovalna vprašanja. Nato sem v obeh intervjujih izpostavila najprej kode prvega in nato še kode drugega reda. Kode drugega reda sem nato razporedila v kategorije in znotraj nje med seboj primerjala kode obeh intervjujev.

23 Oba kodirana intervjuja sta priložena v prilogah.

8.6. Rezultati in interpretacija

Sogovornica iz britanske šole se je v večini svojih odgovorov na moja vprašanja zelo razgovorila. Nekajkrat celo tako zelo, da sem lahko preskočila nekaj vprašanj, saj je nanje odgovorila že prej. Med intervjujem je bila večinoma resna, vendar pa se je nekajkrat tudi zasmejala. Eden takih trenutkov je bil, ko sva se pogovarjali o šoli in učencih. Nasmehnila se je, ko je rekla, da imajo na šoli zelo srečne ljudi, ki želijo priti v šolo tudi me vikendi in med počitnicami. Pa tudi, ko sem jo vprašala, kako skrbijo za vključevanje slovenskih učencev v šolo. Odgovorila je, da to ni potrebno, saj je približno polovica učencev na šoli Slovencev in zato ne potrebujejo kakšnega posebnega vključevanja. Nasmejana je bila tudi med opisovanjem učencev kot ljudi, ki sprejemajo vse ne glede na njihove značilnosti.

Predvsem pa so ji nasmeh na obraz zarisala vprašanja o učencih, še posebej, kadar je lahko o njih povedala kaj lepega. Dobila sem občutek, da jih ima res rada in da ima rada tudi poklic, ki ga opravlja. In da ga opravlja s srcem. Vse to se je potrdilo tudi kasneje, ko mi je razkazala šolo in pokazala, kako poteka pouk. Za skoraj vse učence je vedela, kako jim je ime in od kod prihajajo. Ko sva se tako sprehajali iz razreda v razred, je z nekaterimi učenci spregovorila nekaj besed in mi predstavila njihove nacionalnosti, da sem lahko na lastne oči videla, kako pestra je nacionalna sestava razredov.

Gospa mi je zelo izčrpno predstavila šolo in njene učence ter učitelje. Zdela se mi je resnično vesela, da se nekdo zanima za njihovo šolo in za to, kar počnejo. Mislim, da je želela, da kar najbolje razumem njihovo filozofijo in morda tudi malo o tem, kako se njihova šola razlikuje od slovenskih. Predvsem pa je dobro ugotovila, da je moj cilj izvedeti kar največ o odnosu do učencev različnih narodnosti in njihovem vključevanju v družbo.

Druga sogovornica iz slovenske šole je bila bolj redkobesedna, čeprav se je pri nekaterih vprašanjih tudi ona razgovorila. Pri pogovoru je bila večinoma resna, nasmejala se je le, ko je govorila o razlikah med otroci različnih nacionalnosti in različnih kultur. Predvsem, ko je

24 govorila o težavah s kulturnimi razlikami in o tem, kako hitro se nekateri učenci naučijo slovenščine. Nad to ugotovitvijo je bila tudi malo presenečena.

Zdela se mi je razočarana nad vedenjem nekaterih svojih učencev, ko je govorila o tem, kako so se nekateri vedli do dečka, ki je prihajal iz Konga. Učenec je bil tudi po videzu drugačen od ostalih, zato so se nekateri do njega vedli rasistično. Na šoli so se s tem primerom morali veliko ukvarjati.

Med intervjujem sva govorili predvsem o tem, kako delajo z učenci, da se ti kar najhitreje vključijo v družbo, pa tudi o kulturnih razlikah med različnimi skupinami učencev tujcev.

Intervjuja sta se med seboj precej razlikovala, tako kot se med seboj razlikujeta tudi slovenska in britanska šola. Vseeno pa sta si šoli podobni v tem, da obe cenita raznolikost nacionalnosti pri svojih učencih. Prav tako se obe šoli tudi trudita, da bi se otroci tujci kar najbolje vključili v šolo.

8.6.1. Raziskovalna vprašanja

1. Kako v šoli skrbijo za vključevanje otrok tujcev v šolo?

V Britanski mednarodni šoli (BISL) so otroci tujci tudi učenci slovenske nacionalnosti, saj pouk poteka v angleškem jeziku, prevladujoča kultura pa je britanska. Na vprašanje o njihovem vključevanju v šolo je sogovornica odgovorila: "They are the majority, so we don't need to do that (intervju str. 4)¹. Kar pomeni, da so ti otroci v večini in da zato posebno vključevanje ni potrebno. Povedala je tudi, da se učitelji večkrat obračajo na slovenske otroke, ko jih zanimajo kraji, ki jih otroci obiskujejo s svojimi starši, od slovenskih otrok pa se učitelji in drugi učenci tudi učijo slovenščine.

Iz povedanega sklepam, da so slovenski učenci dobro sprejeti v šolo. Eden od razlogov je dejstvo, da predstavljajo večino. V šoli je kar polovica slovenskih učencev. Za dobro vključenost imajo zasluge tudi učitelji, saj učencem s tem, da jih sprašujejo za mnenja, dajo neko veljavo. Tako se počutijo pomembne, kar jim tudi dviguje samozavest. Če imajo učenci občutek, da jih učitelj spoštuje in upošteva, bodo tudi uspešnejši. Poleg tega učencem

1 Oni (slovenski učenci) predstavljajo večino, tako da nam tega ni treba početi.

25 dejstvo, da jih učitelji sprašujejo za mnenje, prinese tudi določeno veljavo med ostalimi učenci (Kyriacou, 2007).

O vključevanju ostalih učencev v Britansko šolo je sogovornica povedala, da so vključeni na podoben način kot slovenski učenci. "We celebrate where they come from, we celebrate their culture, we like them to bring their culture to school." (intervju str. 4)² V šoli so zelo odprti za multikulturnost. Sogovornica je povedala, da multikulturnost proslavljajo vsak dan, še posebno pa na mednarodni dan, ko skupine učencev različnih nacionalnosti pripravijo stojnico in predstavljajo svojo državo in njeno kulturo s pomočjo zastave in fotografij države, iz katere prihajajo, pa tudi s predstavitvijo nacionalne hrane in tradicionalnih oblačil.

V šoli tudi skrbijo za to, da otroci med seboj ne delajo razlik na podlagi nacionalnosti in da so vsi kar najbolje sprejeti. Omenila je, da jim je to zelo pomembno in temu posvečajo veliko pozornosti. Če so učenci med seboj sprti, se trudijo, da bi spor kar najhitreje razrešili. Učenci so med seboj zelo različni že zaradi svoje nacionalnosti in kulture, v katero so bili vzgojeni, pa tudi zato, ker so nekateri vajeni stika z drugimi kulturami, nekateri se zaradi dela staršev velikokrat preselijo in so vajeni sprememb okolja, drugi pa take nacionalne pestrosti niso vajeni. Vseeno pa vse učence obravnavajo enako in ne delajo razlik na podlagi kulturnih in socialnih značilnosti.

Na slovenski šoli se o otroku tujcu najprej pogovorijo na sestanku učiteljskega zbora, ki odloči, v kateri razred ga bodo vključili. Nato učence spremlja aktiv za učence priseljence, ki tudi določa, koliko ur pomoči potrebuje otrok, da bo kar najhitreje napredoval. Pomembno vlogo pri delu z učenci imajo tudi njihovi razredniki. Vsi učitelji učencem prilagajajo vsebine tako, da ti lahko napredujejo.

Na šoli se trudijo, da bi našli nekoga, ki govori isti jezik kot otrok priseljenec. Ta mu potem lahko pomaga pri prevajanju in se z njim uči. Učenci iste nacionalnosti se hitro povežejo med sabo in se družijo tudi po pouku. Tudi to pomaga pri vključenosti v šolo. Če kakšen otrok ni dobro sprejet med vrstniki, se na šoli trudijo, da se z otroki pogovarjajo in jim pomagajo pri sprejemanju.

2 Proslavljamo, od kje prihajajo, proslavljamo njihovo kulturo, želimo, da svojo kulturo prinesejo v šolo.

26 Glede vključevanja otrok tujcev v šolo se obe šoli precej razlikujeta med seboj. Kljub temu pa je med šolama tudi nekaj podobnosti. Obe sicer spoštujeta multikulturnost učencev in se trudita, da bi bili sprejeti ne glede na njihovo nacionalnost ali celo raso. Je pa res, da v britanski šoli učenci pripadajo več nacionalnostim in je zato multikulturnost bolj zakoreninjena, zato se mi zdi, da so tam učenci bolje sprejeti ne glede na nacionalno pripadnost. Na slovenski osnovni šoli, ki sem jo obiskala, pa imajo nekateri učenci še vedno težave z vključevanjem, čeprav je tudi na njej veliko otrok tujcev in prihajajo iz več različnih držav. Najmanj težav z vključevanjem imajo otroci tujci iz držav bivše Jugoslavije, saj je teh priseljencev največ, pa tudi otroci tujci iz zahodnih držav. To nekako tudi potrdi moja predvidevanja, da imajo tujci z zahoda v družbi višji socialni status.

Najpomembnejša razlika, ki sem jo razbrala iz pripovedi obeh sogovornic, je v tem, da na britanski šoli veliko delajo na preventivi. Veliko poudarjajo pomen multikulturnosti, vseskozi delajo na vključenosti, medtem ko na slovenski osnovni šoli delajo bolj na kurativi. Šele, ko se pojavi težava z nesprejemanjem učenca, se začnejo o njej pogovarjati in jo reševati.

Šoli sta si podobni v trudu za to, da bi učenci kar najhitreje usvojili jezik, v katerem poteka pouk. Na obeh šolah učencem nudijo dodatne ure jezika, poleg tega pa se tudi trudijo, da so učenci kar največ v stiku z jezikom šole. Razlikujeta pa se v tem, da v britanski šoli učence ves čas spodbujajo, da se med seboj pogovarjajo v svojem jeziku, v slovenski šoli pa na začetku to spodbujajo, da učenci lažje usvajajo učno snov, ko pa že začenjajo govoriti slovensko, jih spodbujajo, da tudi med seboj govorijo slovensko.

2. Kakšen status imajo otroci tujci iz zahodnih držav med svojimi vrstniki?

Sogovornica na Britanski šoli je povedala, da na šoli ne delajo razlik med učenci na podlagi njihovih kulturnih ali socialnih značilnosti. To je zapisano tudi v poslanstvu šole: vsakega cenijo kot posameznika in vse spodbujajo k raznolikosti. Povedala je, da si učitelji ne bi smeli dovoliti razlikovanja med učenci iz kakršnega koli razloga. V tem se strinjam z njo. Učitelji bi morali vse obravnavati enako in se truditi, da vsakega posameznika cenijo, ker je tak kot je in ga ne opredeljujejo z značilnostmi, na katere ne more vplivati.

27 Kar se tiče statusa, ki ga imajo učenci posameznih nacionalnosti med svojimi vrstniki, je najprej zanikala, da bile med njimi kakršne koli razlike, pa dodatnih vprašanjih pa je povedala, da opaža, da imajo najvišji status učenci iz Slovenije. To je nekako povezano tudi s tem, kar sem zapisala že pri prejšnjem raziskovalnem vprašanju, in sicer, da jih učitelji pogosto sprašujejo za mnenje. Glede statusa učencev iz zahodnih držav pa je povedala, da ne opaža, da bi imeli višji socialni status kot ostali. Socialni status je po njenih besedah odvisen predvsem od tega, kako sproščeni so učenci med vrstniki, kar pa je povezano predvsem s tem, ali so vajeni medkulturnega okolja in tudi od njihovega znanja angleščine, ne pa toliko od tega, od kod prihajajo.

Tudi na slovenski šoli je sogovornica poudarila, da učitelji med učenci ne delajo razlik, ne glede na to, od kje prihajajo. Njihova naloga je, da učencem pomagajo in to naj bi po besedah sogovornice tudi počeli.

Glede socialnega statusa, ki ga imajo otroci iz zahodnih držav med svojimi vrstniki, morda podatki, ki sem jih dobila z intervjujem v slovenski osnovni šoli, niso ravno najboljši pokazatelj dejanskega stanja v Sloveniji. Na šoli, ki sem jo obiskala, imajo ta trenutek namreč le eno učenko, ki prihaja iz zahoda, da pa bi lahko z gotovostjo trdila, da imajo tujci iz zahoda res višji socialni status, bi jih moralo biti več. Socialni status namreč ni odvisen le od tega, katere nacionalnosti je nekdo, ampak od več dejavnikov. Vseeno pa ima ta učenka med sošolci visok status, hitro si je našla prijatelje in je priljubljena med sošolci, v nasprotju z nekaterimi učenci tujci, ki so obiskovali ali še obiskujejo šolo in so imeli težave s sošolci, predvsem s tem, da jih niso sprejemali in so se do njih celo rasistično vedli.

Glede na to, kar sem izvedela na obeh intervjujih, ne morem zagotovo potrditi teze, da imajo tujci iz zahoda v Sloveniji višji socialni status kot Slovenci ali pa druge skupine priseljencev, čeprav so moje izkušnje in tudi izkušnje nekaterih tujcev, ki živijo v Sloveniji, drugačne (RTV Slo, 2010). Vsekakor pa tujci, ki prihajajo iz zahodnih držav, s svojimi vrstniki nimajo težav. To sta potrdili tudi obe sogovornici.