UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
LEA SMOLE
ZELENJAVNI VRT
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
LEA SMOLE
Mentorica: doc. dr. Nada Turnšek
ZELENJAVNI VRT
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Nadi Turnšek za usmeritve, nasvete in vso strokovno pomoč, ki mi jo je nudila pri pisanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se vzgojitelju Gašperju in vzgojiteljici Metki ter vsem otrokom skupine Medvedki za sodelovanje pri izvedbi projekta. Brez vas mi ne bi uspelo.
Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem, ki so mi ves čas študija stali ob strani in me spodbujali, podpirali.
Posebna zahvala gre mojemu partnerju Anžetu, ki mi je tudi ob najtežjih trenutkih študija stal ob strani, verjel vame in moj uspeh.
Diplomsko delo posvečam svoji babici Betki. Vem, da moj dosežek tebi pomeni največ. Hvala, bila si moja največja motivacija med celotnim študijem.
POVZETEK
V diplomskem delu z naslovom Zelenjavni vrt je predstavljeno projektno delo s pristopom učenja z raziskovanjem. Učenje z raziskovanjem je eden temeljnih principov učenja v predšolskem obdobju in ga uvrščamo v metodo aktivnega učenja, ki otrokom omogoča praktično sodelovanje v dejavnostih in učenje na osnovi konkretnih izkušenj. Pristop spodbuja otroke k aktivnemu, samostojnemu delu, jih uči sodelovanja, načrtovanja, iskanja, urejanja in dokumentiranja informacij. Omogoča jim, da skozi lastno aktivnost oblikujejo, spoznavajo, osvojijo dolgotrajnejša znanja in pridobijo nove izkušnje.
V teoretičnem delu predstavljam značilnosti oz. pomen učenja in igre v predšolskem obdobju, vplive in prednosti aktivnega učenja, učenja z raziskovanjem ter projektnega dela v vrtcu.
Opišem tudi vlogo vzgojitelja in pomen uvajanja naravoslovnih področij ter ekoloških vrednot otrokom v vrtcu. Empirični del diplomske naloge zajema predstavitev učnega pristopa po načelih zaprtega tipa raziskovanja v obliki projektnega dela, katerega cilj je bil preučiti prednosti in pomanjkljivosti aktivnega učenja z raziskovanjem, vlogo vzgojiteljice, vpliv na motivacijo, radovednost, sodelovanje otrok ter njihov odziv na novo obliko učnega pristopa.
Ključne besede: aktivno učenje, učenje z raziskovanjem, projektno delo, zelenjavni vrt.
SUMMARY
The diploma thesis entitled Vegetable garden presents project work with explorative learning approach. Explorative learning is one of the basic learning principles in the preschool period and is classified as an active learning method that enables children to practically participate in activities and learn through actual experiences. The approach encourages children to be active, independent, teaches them to participate, plan, search, organize and document information. It enables them to design, discover, acquire long-term knowledge and gain new experiences through own activity.
In the theoretical part, I present characteristics or importance of learning and play in the preschool period, effects and advantages of active learning, explorative learning and project work in kindergarten. I also describe the role of a teacher and importance of introducing natural sciences and ecological values to kindergarten children. The empirical part of the diploma thesis includes a presentation of learning approach under the principles of closed exploration in a form of project work, the goal of which was to examine advantages and shortcomings of active explorative learning, role of a teacher, effect on motivation, curiosity, children’s participation, and their response to a new form of learning approach.
Key words: active learning, explorative learning, project work, vegetable garden.
KAZALO
UVOD ... 1
1 UČENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 2
1.1 IGRA IN UČENJE ... 3
1.2 UČENJE IN MOTIVACIJA ... 4
2 AKTIVNO UČENJE ... 5
2.1 VLOGA ODRASLIH PRI AKTIVNEM UČENJU ... 6
3 UČENJE Z RAZISKOVANJEM ... 8
3.1 RAZISKOVALNI PRISTOPI ... 8
3.2 REŠEVANJE PROBLEMOV ZAPRTEGA TIPA ... 10
4 PROJEKTNO DELO ... 13
4.1 NAČELA IN ZNAČILNOSTI PROJEKTNEGA DELA ... 13
5 NARAVOSLOVJE V VRTCU ... 15
5.1 NARAVOSLOVJE V SREČANJU Z OKOLJEM IN VLOGA VZGOJITELJA .... 16
5.2 ZELENJAVNI VRT V VRTCU... 17
5.3 UČENJE EKOLOŠKIH VREDNOT V VRTCU ... 17
5.4 VRTNARJENJE IN KURIKULUM ... 18
6 EMPIRIČNI DEL ... 20
6.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKOVANJA ... 20
6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 20
6.3 RAZISKOVALNA METODA ... 21
6.4 VZOREC ... 21
6.5 OKVIRNI NAČRT PROJEKTA ZELENJAVNI VRT... 21
6.5.1 Opredelitev problema ... 21
6.5.2 Izražanje domnev ... 21
6.5.3 Iskanje informacij in njihovo dokumentiranje ... 22
6.5.4 Odgovori in rešitve ... 22
6.5.5 Uporaba novih spoznanj ... 22
6.6 IZVEDBA PROJEKTA ... 22
6.7 OPREDELITEV PROBLEMA ... 22
6.8 ZBIRANJE IN DOKUMENTIRANJE INFORMACIJ ... 27
6.9 EVALVACIJA RAZISKOVALNEGA PROJEKTA ... 41
6.10 SKLEPNE MISLI ... 43
7 VIRI IN LITERATURA ... 45
KAZALO SLIK
Slika 1: Lesena ograda na vrtčevskem igrišču ... 23Slika 2: Zaznavne dejavnosti ... 25
Slika 3: Ustvarjalne dejavnosti ... 25
Slika 4: Domišljijske in igrive dejavnosti ... 25
Slika 5:Iskanje skritih semen ... 25
Slika 6: Postavitev raziskovalnih vprašanj in domnev otrok ... 27
Slika 7: Priprava lončkov za kalitev semena ... 28
Slika 8: Postopek priprave na kalitev fižola ... 28
Slika 9: Dokumentiranje dejavnosti ... 29
Slika 10: Končni izdelek ... 29
Slika 11: Priprave na sajenje zelenjave ... 30
Slika 12: Sajenje zelenjave ... 30
Slika 13: Sajenje zelenjave ... 30
Slika 14: Sajenje zelenjave ... 30
Slika 15: Sajenje zelenjave ... 31
Slika 16: Končni izdelek ... 31
Slika 17: Pogovor o rastlini fižola ... 32
Slika 18: Presajanje semen fižola ... 32
Slika 19: Presajanje semen fižola ... 32
Slika 20: Končni izdelek ... 32
Slika 21: Pogovor in predvidevanja otrok o rezultatu ... 34
Slika 22: Fižoli z odvzetimi pogoji za rast ... 34
Slika 23: Obisk vrtnarke ... 35
Slika 24: Ogled zeliščnega in zelenjavnega vrta ... 35
Slika 25: Pogovor z vrtnarko ... 35
Slika 26: Domači izdelki gospe vrtnarke ... 35
Slika 27: Okušanje in prepoznavanje zelenjave ... 36
Slika 28: Polovična slika ... 36
Slika 29: Končni izdelek ... 36
Slika 30: Opazovanje rastlin fižola ... 38
Slika 31: Dokumentiranje rezultatov in sprememb ... 38
Slika 32: Risanje načrta ... 39
Slika 33: Načrt zelenjavnega vrta ... 39
Slika 34: Ustvarjanje zelenjavnega vrta ... 39
Slika 35: Ustvarjanje zelenjavnega vrta ... 39
Slika 36: Ustvarjanje zelenjavnega vrta ... 39
Slika 37: Končni izdelek ... 39
Slika 38: Zloženke z načrtom sajenja in potekom rasti rastline ... 41
Slika 39: Otroci in njihov pridelek ... 41
UVOD
Diplomsko delo je nastalo po izvedbi projekta Zelenjavni vrt, ki sem ga izvajala v okviru predmeta Otrok v družbi pod vodstvom profesorice in mentorice dr. Nade Turnšek. Temo projekta sem izbrala sama, idejo zanjo pa sem dobila ob opazovanju lesene grede na vrtčevskem igrišču, ki je čakala prostovoljca, da iz nje ustvari vrtčevski zelenjavni vrtiček.
Odločila sem se, da izvedem raziskovalni projekt zaprtega tipa, saj sem želela, da bi bili otroci aktivni udeleženci v vseh fazah bodočega projekta, torej od postavitve problema in iskanja informacij, njihovega urejanja ter do iskanja rešitev in odgovorov na zastavljena vprašanja, ki jih bodo v času projekta imeli.
Izbrana učna metoda mi je v samem začetku predstavljala velik izziv, saj sem se s takšnim načinom dela srečala prvič. Želja in cilj, da stopim izven okvirja in tradicionalnega načina učenja otrok se mi je obrestovala, saj mi je omogočila novo, pozitivno izkušnjo, skozi katero sem se skupaj z otroki učila tudi sama, in kar je najpomembnejše, otrokom omogočila aktivno učenje skozi igro, dejavnosti, izzive, ki so temeljili na lastnih izkušnjah, idejah, pobudah, ter jih pripeljala do novih spoznanj, znanja, lepih izkušenj in uspeha ter osebnega zadovoljstva.
Pri načrtovanju in oblikovanju dejavnosti sem izhajala iz starosti in predznanja otrok ter jih na podlagi tega skozi projekt nadgrajevala in prilagajala. Raziskovanje je temeljilo na čim večji vključenosti, aktivnosti, samostojnosti in ustvarjalnosti otrok. V vlogi vzgojitelja sem otroke opazovala, usmerjala, spodbujala, motivirala in jim ponudila pomoč, kadar je bilo to potrebno.
Moj cilj je bil, da otroke navdušim nad vlogo raziskovalcev, ki v čim večji meri samostojno iščejo informacije, odgovore na vprašanja, sami prihajajo do novih idej ter znanj in spoznanj.
Želela sem, da so v vlogi aktivnih soustvarjalcev projekta.
V teoretičnem delu predstavljam značilnosti učenja in pomen igre v predšolskem obdobju in vlogo aktivnega učenja, učenja z raziskovanjem, kjer se osredotočim na reševanje problemov zaprtega tipa ter predstavim vlogo odraslega. Dotaknem se tudi značilnosti projektnega dela ter pomena uvajanja naravoslovnih vrednot v predšolskem obdobju. V empiričnem delu predstavljam potek ter evalvacijo projekta Zelenjavni vrt.
1 UČENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
»Učenje je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev« (UNESCO/ISCED 1993). Uradna in strokovna definicija učenja razmejuje pojem fiziološke rasti oz. razvoja, ki je dedno zasnovan od pojma učenja, do katerega pride ob interakciji in izkušnjah med posameznikom in njegovim okoljem (Marentič Požarnik, 2000, str. 10).
Pogledi na poučevanje in učenje otrok v vrtcih so se skozi čas spreminjali, ta problematika je še posebej aktualna ob uvajanju Kurikuluma za vrtce (1999), ki je s seboj med drugim prinesel kar nekaj dilem na področju otrokovega razvoja, vloge aktivnega učenja, pomena motivacije (notranje, zunanje) ter igre za učenje (Batistič Zorec, 2002, str. 1).
Za oblikovanje zasnove predšolske vzgoje v vrtcih je pomembno poznavanje razvoja predšolskega otroka, ki pri tem predstavlja osnovni okvir. Kljub številnim teorijam na področju otrokovega razvoja in učenja je moč prepoznati nekaj skupnih načel in zakonitosti o otrokovem razvoju, učenju v predšolskem obdobju, ki jih navaja Kurikulum za vrtce (1999). Učinkovito učenje in pridobivanje spretnosti je pogojeno s tako imenovanimi kritičnimi obdobji. V teh obdobjih je otrok najbolj dovzeten za določene učne izkušnje ter učinkovito učenje (Marentič Požarnik, 2000, str. 27).
Otrokov razvoj in učenje sta celovita procesa, ki se stalno prepletata in povezujeta. Učenje v predšolskem obdobju se mora prilagoditi otrokovim zmožnostim in ga spodbujati k doživljanju novih izkušenj, spoznanj, doživetij, pri katerih je otrok aktiven, se v njih lahko izraža, jih doživlja ter se čustveno in socialno vključi. Neposredno rokovanje s predmeti, neposredne izkušnje s stvarmi, z ljudmi, oblikovanje predstav in pojmov, notranja ter zunanja motivacija, socialne izkušnje ter reševanje problemov so okvirji učenja v predšolskem obdobju, katerega osnova je neposredna aktivnost otroka (Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih, 1999).
Učenje v vrtcu je povezano z načeli, metodami in oblikami vzgojnega dela ter z vprašanjem o razvoju mišljenja in drugih področij osebnosti otroka. Učenje v vrtcu je bolj ali manj spontano.
Otroci se učijo preko igre, različnih dejavnosti, dnevne rutine, preko socialnih interakcij z
vrstniki in odraslimi. Reševanje konfliktov, dogovarjanje, komentiranje dogodkov, spraševanje, poslušanje, preizkušanje, posnemanje, opazovanje so ene od mnogih dejavnosti, preko katerih se otroci učijo in pridobivajo izkušnje. Iz tega lahko izpeljemo, da učenje poleg miselnega razvoja zajema tudi gibalni, spoznavni, čustveni, socialni in moralni razvoj otroka (Batistič Zorec, 2002, str. 1–2).
Eden ključnih dejavnikov uspešnega učenja v predšolskem obdobju je vloga vzgojitelja, katerega naloga je poznati načine ter oblike uspešnega učenja, ki so zasnovane na sodobnih teorijah o učenju, naravi predšolskega otroka, njegovega razvoja ter pogojih procesa učenja (Ferjančič, 1994, str. 6).
Vzgojitelj otroke vključuje v načrtovanje, izvedbo in evalvacijo dejavnosti, sledi otrokovim idejam, željam, interesom ter ponudi možnost izbire. Poleg usmerjenih dejavnosti, ki vključujejo elemente kurikuluma, ima za učenje v predšolskem obdobju velik pomen in vlogo tudi igra ter dejavnosti, ki jih otrok izbere sam (Batistič Zorec, 2000, str. 7).
1.1 IGRA IN UČENJE
Najpomembnejši način otrokovega učenja v otroštvu pripisujemo igri. Preko nje se razvijajo osnove za višje oblike učenja in razvoj mišljenja (Marentič Požarnik, 2000, str. 28).
Igra je metoda vzgojno-izobraževalnega dela, ki je vključena v zasnovo dela vrtca. Je dejavnost, v kateri se spontano prepletajo različna področja čustvenega, socialnega, gibalnega in spoznavnega razvoja otroka. Igra in otrokov razvoj sta medsebojno pogojena. Igra je spontana in otrok se skoznjo uči, ne da bi se tega zavedal. Je način, kako se otrok uči tisto, česar ga sicer nihče ne more naučiti. Cilj igre je lahko v samem materialu in igračah ali v dejavnosti sami.
Kot odrasli oz. vzgojitelji moramo igro otrok spodbujati ter jo razvijati. Preko nje otrok pridobiva tudi delovne navade in počasi prehaja od igre k različnim delovnim dejavnostim (Ferjančič, 1994, str. 11–13).
Igro opredeljujemo z merili, kot so notranja motivacija otroka, pozitivna čustva, nestvarnost, proces oz. dejavnost v nasprotju do cilja, produkta, fleksibilnost itd. (Smith in Vollsted, 1985).
Prav zaradi pozitivnih lastnosti, rezultatov, vpliva najdemo otroško igro umeščeno v
Kurikulumu za vrtce (1999), ki navaja, da je otroška igra tista dejavnost, ki na naravni način združuje temeljna načela predšolske vzgoje in je v primeru, da je opredeljena dovolj široko, razumljena kot način otrokovega razvoja in učenja v predšolskem obdobju (Marjanovič Umek idr., 2001, str. 50).
1.2 UČENJE IN MOTIVACIJA
Pri učenju ima poleg notranje motivacije otroka vpliv in vlogo tudi zunanja motivacija. O njej govorimo, kadar cilj dejavnosti ni v njej sami, temveč zunaj nje. Cilj je lahko v obliki pohvale, nagrade ali v želji posameznika, da nekomu ustreže oz. da se izogne graji. Zanjo je značilno, da v večini primerov ni trajna, saj ko se vir zunanje spodbude, nagrade preneha, izgine tudi motivacija do učenja (Marentič Požarnik, 2000, str. 188). Kljub nekaterim kritikam zunanje motivacije ta ni škodljiva sama po sebi, saj ima v predšolskem obdobju velik pomen ter v mnogih primerih vodi v razvoj notranje motivacije (Batistič Zorec, 2000, str. 12).
Za notranjo motivacijo pri učenju je glavni vir podkrepitve v otrocih samih, njen cilj pa je v sami dejavnosti. Torej je sam proces učenja pomembnejši od končnega rezultata. Zanjo je značilna spontanost, ustvarjalnost, užitek in zadovoljstvo otroka pri razvijanju novih sposobnosti ter pridobivanju novega znanja, novih spoznanj. Njena prednost je tudi v trajnosti, saj je proces učenja že sam po sebi vir užitka in pri tem ne potrebuje zunanje podkrepitve (Marentič Požarnik, 2000, str. 188).
Tudi Kurikulum za vrtce (1999, str. 19) navaja, da naj predšolska vzgoja temelji na notranji motivaciji otrok, njihovem pridobivanju socialnih sposobnostih, izkušenj ter reševanju konkretnih problemov. Pri tem je pomembno, da vzgojitelji upoštevajo načelo omogočanja izbire in drugačnosti (prav tam, str. 12) ter spodbujajo otroke k postopnemu prehajanju iz spontanega v namerno učenje (Batistič Zorec, 2000, str. 12–13).
2 AKTIVNO UČENJE
Kakovostno učenje je tisto, ki otroka miselno, celostno in čustveno aktivira. Kakovostno učenje bo pri otroku pustilo dolgotrajnejše znanje, bo uporabno v novih situacijah ter mu laže pomagalo razumeti okolje in sebe. Učenje je kakovostnejše, če poteka s samostojnim iskanjem in razmišljanjem, s sodelovanjem v skupini, s postavljanjem in preizkušanjem hipotez, je vpeto v naravno življenjsko okolje otroka. To imenujemo aktivno učenje (Marentič Požarnik, 2000, str. 11).
Hohman in Weikart (1995, str. 17) opredeljujeta aktivno učenje kot tisto, v katerem posameznik na podlagi aktivnosti, z interakcijami z ljudmi in okoljem ter s svojimi idejami gradi lastno razumevanje. Za ključne elemente aktivnega učenja navajata:
• Neposredno delovanje na predmete
Aktivno učenje poteka skozi raziskovanje predmetov, materialov. Otroci pri raziskovanju teh uporabljajo vse svoje čute ter telo. Delovanje na predmete, materiale otroka spodbudi k razmišljanju ter k sodelovanju z drugimi. Na podlagi tega pa otroci začnejo oblikovati abstraktne pojme.
• Razmišljanje o delovanju
Ker samo delovanje na predmete, materiale ne zadošča za učenje, morajo biti otroci z njimi v razmišljajoči interakciji, ki se sproža in izhaja iz otrokove notranje motivacije ter potrebe po preizkušanju in iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja. Rezultat otrokovega delovanja in razmišljanja pa je razvoj misli in razumevanja. Aktivno učenje poleg fizične dejavnosti obsega tudi mentalno dejavnost otroka.
• Notranja motivacija, domiselnost in posplošitev
Učenje prihaja iz raziskovanj, vprašanj, eksperimentiranj, osebnih otrokovih interesov. Otroci si postavljajo vprašanja, hipoteze, ki jih preizkušajo, ter pridobivajo rešitve, odgovore ter končne izdelke. Napake, ki se pri tem pojavljajo, so pomemben del procesa pridobivanja izkušenj, novih spoznanj. Aktivno učenje je torej trajni proces, kjer se prepletajo izkušnje, kjer se kombinirajo materiali ter kjer se dosegajo učinki in pridobivajo nova znanja ter odkritja.
• Reševanje problemov
Uspešne ter neuspešne otrokove izkušnje so pomembne za razvoj zmožnosti predvidevanja in razmišljanja. Skozi reševanje problemov se otroci srečujejo z ovirami, nepričakovanimi rezultati, zapleti, preizkušnjami, kar jih spodbudi k iskanju novih znanj, spoznanj in usklajevanja s tem, kar že vedo. Pri tem oblikujejo in ponotranjajo nova znanja.
Otroci pri dejavnostih sodelujejo skozi celoten potek načrtovanja, pri izvedbi sledijo zastavljenemu načrtovanemu zaporedju, sledijo novim idejam in vprašanjem, ki se pojavljajo, rešujejo nastale probleme ter s tem oblikujejo in gradijo nova spoznanja, ugotovitve ter na podlagi pridobljenih izkušenj in rešitev ponotranjajo nova znanja. Tudi Malguzzi (1993, str.
60) poudarja pomembno udeležbo otrok v procesu učenja, saj iz vsakodnevnih izkušenj in skozi dejavnosti ustvarjajo lastno mentalno aktivnost. Jean Piaget, eden od utemeljiteljev aktivnega učenja, navaja, da je temeljna naloga izobraževanja spodbujanje otrokove aktivnosti in radovednosti, aktivno učenje pa naj temelji na neposrednih izkušnjah in raziskovanju.
Tudi današnji kurikulumi za vrtce poudarjajo načelo aktivnega učenja, katerega osnova je učenje na podlagi konkretnih izkušenj in praktične udeležbe v aktivnostih z uporabo vseh čutil ter z manipuliranjem s predmeti iz njegovega okolja. Tako razvijajo svoj miselni proces ter ponotranjajo rezultate, pridobljeno znanje (Batistič Zorec, 2000, str. 8). Načelo aktivnega učenja prav tako navaja, da je pomembo spodbujanje občutljivosti in zavesti o problemih, uporabo različnih strategij in pripomočkov pri raziskovanju, iskanju odgovorov ter spodbujanje otrokovega načina izražanja. Torej je naloga predšolske vzgoje v vrtcu, da gradi na otrokovih sposobnostih in zmožnostih ter ga vodi k pridobivanju doživetij, izkušenj in spoznanj s postavljanjem različnih smiselnih problemov ki vključujejo aktivno učenje ter mu s tem omogočajo lastno izražaje, doživljanje, kar otroka tudi socialno ter čustveno angažira (Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih, 1999, str. 19).
2.1 VLOGA ODRASLIH PRI AKTIVNEM UČENJU
Pri izvajanju aktivnega učenja pa imajo zelo veliko vlogo in odgovornost odrasli oz. vzgojitelji, ki morajo poskrbeti za spodbudno okolje in ozračje v vrtčevski skupini, saj ta posledično omogoča, da je otrok samostojen, neodvisen, iniciativen, se izraža, pove, kar misli, čuti itd. V skupini mora prevladovati razumevajoče in podporno ozračje, medsebojno zaupanje ter
pozitivne socialne interakcije. Vzgojitelj ima pri aktivnem učenju vlogo poslušalca, spodbujevalca, motivatorja, partnerja v igri otrok, usmerjevalca itd. Pomembno je, da spremlja in odkriva razmišljanje in sklepanje vsakega posameznega otroka, prepozna interese otrok, sposobnosti, napredek in jim na podlagi tega nudi primerne spodbude ter oblikuje nadaljnji proces učenja (Batistič Zorec, 2002, str. 7).
Hohmann in Weikart navajata, da odrasli oz. vzgojitelji spodbujajo aktivno učenje tako, da organizirajo okolje in rutine za aktivno učenje, vzpostavljajo ozračje za pozitivne socialne interakcije, spodbujajo otrokova namenska dejanja, reševanje problemov in verbalno razmišljanje, opazujejo in interpretirajo dejanja vsakega posameznega otroka ter načrtujejo izkušnje, ki gradijo na otrokovih dejanjih in interesih (prav tam, str. 20).
Pri izvajanju aktivnega učenja odrasli poskrbijo za materiale, s katerimi se otroci lahko igrajo.
Pri tem so pozorni, da izbirajo različne materiale, ki so otrokom zanimivi ter spodbujajo aktivno učenje. To so lahko vsakdanji predmeti, ki jih uporabljajo odrasli, naravni ali odpadni materiali, orodja, materiali, ki omogočajo čutne izkušnje (pesek, voda, barve itd.), veliki materiali, s katerimi krepijo svoje telesne sposobnosti ter materiali, s katerimi lahko rokujejo brez pomoči odrasle osebe in jim dajejo občutek samostojnosti. Odrasli morajo poskrbeti, da otrokom omogočijo organizirano okolje za rokovanje z materiali. Torej je njihova naloga, da organizirajo dnevno rutino, jim ponudijo dovolj časa za igranje z materiali ter temu primerno opremljen prostor (npr. različni kotički v igralnici). Pri poteku aktivnega učenja odrasli opazujejo in spremljajo otrokove namene in jih pri tem spodbujajo. Otrokom se pri rokovanju z materiali tudi pridružijo ter jim s tem dajo vedeti, da je njihova aktivnost pomembna in zaželena. Skozi aktivnosti otroke opazujejo in spremljajo njihove namere ter jih o tem tudi sprašujejo in s tem spodbujajo razvoj mišljenja, sposobnosti razmišljanja in sklepanja. Odrasli naj otrokom omogočajo, da vsakdanje stvari naredijo sami, s svojimi idejami rešujejo probleme, si med seboj pomagajo ter jih spodbujajo k iskanju odgovorov na vprašanja, ki so si jih zastavili sami (Hohmann in Weikart, 2005, str. 29–34).
3 UČENJE Z RAZISKOVANJEM
V sodobnosti se v »nasprotju z adaptivnim pojmovanjem učenja uveljavlja pojem inovativnega, v prihodnost usmerjenega učenja, katerega najvišji sestavini sta anticipacija ali predvidevanje (namesto pasivnega prilagajanja obstoječemu) in participacija (aktivno sodelovanje posameznikov). Tako pri zastavljanju vprašanj in problemov kot tudi pri iskanju možnih rešitev« (Marentič - Požarnik, 1986, str. 53).
Poleg igre je raziskovanje eden temeljnih načinov učenja v vrtcu. Raziskovanje temelji na aktivnem učenju, usmerjenem v reševanje problemov. Glavni cilj raziskovalnega pristopa je, da pri otrocih ohranimo radovednost, spodbujamo odkrivanje novega, neznanega in podpiramo ter oblikujemo sposobnosti za samostojno reševanje različnih problemskih situacij. Z raziskovalnimi izkušnjami otroku sporočamo, da je njihova radovednost zaželena, to pa spodbuja njihovo motivacijo za vseživljenjsko učenje. V nasprotju s tradicionalnim učenjem v vrtcu daje raziskovalni pristop prednost učnim procesom pred končnimi rezultati, otroci oblikujejo nove pojme in predstave ter določajo nove pomene, zahteva interdisciplinarnost in prispeva k večji funkcionalnosti ter trajnosti osvojenega znanja (Turnšek, 2019, str. 8).
Kako raziskujemo? Treba je izbrati in natančno določiti problem, ki ga razdelimo na več manjših in si v okviru teh zastavimo vprašanja, na katera bomo iskali odgovore preko določenega, načrtovanega, organiziranega dela. Pomembno je, da problem dobro preučimo, ga poznamo, saj le tako lahko na podlagi tega določimo ustrezno znanstveno metodo, postopek reševanja, raziskovanja ter se na to ustrezno pripravimo. Na podlagi zbiranja informacij na zastavljena vprašanja si postavimo hipotezo. Informacije zbiramo z različnimi pristopi, kot so ankete/intervjuji, proučevanje literature, raziskovanje, eksperimentiranje, opazovanje itd.
Zbrano gradivo predelamo ter strnemo ugotovitve, na podlagi katerih ugotavljamo ne/smiselnost postavljene hipoteze ter uporabnost prejetih odgovorov na zastavljena vprašanja (Kobal, 1989, str. 8).
3.1 RAZISKOVALNI PRISTOPI
Otroci pri uvajanju v raziskovalno delo uporabljajo in spoznavajo različne raziskovalne pristope, ki so bistveni elementi metodološkega pristopa. Ti so naslednji:
• Organizacijska struktura
Odkrivanje novega znanja je pogojeno s poznavanjem že obstoječega, zato je pomembno, da otroci na začetku s pomočjo vprašanj obnavljajo že osvojene izkušnje in znanja, saj jim bodo ta kasneje omogočila samostojno raziskovalno delo. Naloga odraslega pa je, da pripravi strukturo raziskovalnega pristopa pri načrtovanju, kamor v čim večji meri vključi tudi otroke.
Struktura raziskovalnega pristopa se deli na opredelitev problema, iskanje oblike dela in sredstev zanj, izvedbo dela in oceno vrednosti rešitve problema ter njene praktične vrednosti.
K organizacijski strukturi torej sodi iskanje in analiza problema, postavljanje vprašanj in hipotez, zbiranje literature, informacij in gradiva ter kasneje obdelava in analiza teh. Končni rezultat problema se lahko predstavi na različne načine ter se mu poišče nova uporabnost.
• Vsebina
Slednja je odločilnega pomena, saj slabo zastavljen problem vodi k pomanjkanju motivacije ter posledično k neuspehu. Zastavljena vsebina problema mora biti smiselna, kar zadeva funkcije raziskovalnega pristopa, primerna za otroke, ki so izvajalci le te, torej je naloga odraslega prilagoditi obseg dela, način izvedbe raziskovanja ter njegovo trajanje. Raziskovanje naj bo postopno, od reševanja lažjih, že poznanih problemov do zahtevnejših, neznanih. Vsebina problema naj bo tudi aktualna, saj posledično sproža še večjo motivacijo do dela, ker je vpeta v otrokovo okolje.
• Metode, sredstva in pripomočki
Metode izvajanja raziskovalnih pristopov so različne. Zanjo se odločimo glede na zastavljeni problem in vsebino raziskovanja. Lahko se odločimo za didaktično metodo reševanja problemov iz prakse, kjer vzgojitelj pripravi otroke na delo in jih pri tem usmerja, ali metodo raziskovalnega dela, kjer je poudarek na metodologiji. Uporabimo pa lahko tudi metode demonstracije, ekskurzije, posnemanja, opazovanja itd. Pri raziskovanju in reševanju problemov je pomembna tudi izbira sredstev in pripomočkov, ki jih vzgojitelj vnaprej načrtuje in pripravi. Med pripomočke sodijo različna literatura, sredstva ter predmeti, ki so za izvedbo raziskovanja potrebni. Z njihovo izbiro lahko tudi improviziramo ali jih nadomestimo z materiali, ki so nam dostopni.
• Vrste raziskav in oblike dela
Raziskave se delijo glede na prostor, kjer potekajo ali se izvajajo. Lahko so kabinetne,
laboratorijske ali terenske. Slednje otrokom omogočajo posebno zadovoljstvo, saj potekajo na njim znanem ali neznanem okolju, v katerega so vpeti in od njega odvisni. Pri raziskovanju lahko uporabimo različne oblike dela, ki se delijo na frontalno, skupinsko, delo po parih in individualno delo. Obliko dela izberemo glede na vsebino problema, otrokove sposobnosti ter značilnosti načrtovane dejavnosti. Smiselno in razvojno koristno je, da oblike dela načrtujemo tako, da se bodo otroci preizkusili in sodelovali v vseh naštetih oblikah, saj s tem krepijo socialni razvoj in pridobivajo samozavest.
• Vloga otroka in odraslega
Sodelovanje pri raziskovalnem učenju otrokom omogoča aktivno in učinkovito osvajanje novega znanja, spoznanj skozi različne načine in poti odkrivanja. Raziskovalno naravnano učenje prispeva k pridobivanju strokovnega in znanstvenega odnosa do dela ter krepi osebnostno rast otroka. Skozi končno predstavitev dela otrok pridobiva izkušnje in odgovornost do dolžnosti, ki jo bo imel v okolju skozi vse življenje. Vloga odraslega je dobro poznavanje metodologije in sistematike raziskovalnega dela. Strokovno, psihološko in didaktično znanje mu ne sme biti tuje, saj te lastnosti prispevajo h kakovostnemu raziskovalnemu delu z otroki.
Vzgojitelj je organizator, voditelj in motivator raziskovalnega dela. Glede na starost otrok priskrbi izbiro materiala, izbere metodo in postopke dela ter razdeli naloge med otroke, člane skupine. Pri delu otroke opazuje, jih usmerja ter spodbuja (Kobal, 1989, str. 23–26).
3.2 REŠEVANJE PROBLEMOV ZAPRTEGA TIPA
Raziskovanje problemov zaprtega tipa temelji na analizi informacij, ki jih iščemo, urejamo ter dokumentiramo pri reševanju postavljenega raziskovalnega vprašanja oziroma problema.
Raziskovanje lahko izvedemo na induktivni način, torej sklepamo od posameznika na splošno ali na deduktivni način, kjer sklepamo iz splošnega na posamezno. Otroci čim bolj samostojno oziroma s pomočjo vzgojiteljice iščejo informacije z različnimi pristopi in tehnikami ter pri tem sledijo naslednjim korakom:
1. Opredelitev problema
Velikokrat se raziskovalni problem pojavi spontano, v okviru otroške radovednosti, lahko pa ga z vnaprej pripravljenimi dejavnostmi spodbudimo. Pri tem si lahko pomagamo z različnimi tehnikami, da pri otrocih sprožimo radovednost in raziskovalno naravnanost. Problem izrazimo tako, da si nanj zastavimo različna vprašanja, ki jih natančno opredelimo, saj nam bodo v pomoč
pri izbiri ustreznih informacij, s katerimi bomo iskali odgovore na raziskovalna vprašanja.
2. Izražanje domnev
Preden se lotimo raziskovanja problema, je pomembno, da pri otrocih preverimo, kaj o njem že vedo, kakšne so njihove izkušnje in kakšno je njihovo predznanje, pri tem pa si pomagamo z načrtovanimi dejavnostmi. Njihovo znanje, domneve in razlage si sproti beležimo, saj bomo kasneje s pomočjo tega laže ugotovili, kaj smo se med raziskovanjem novega naučili, spoznali ter kje smo se motili. S tem postopkom poskrbimo, da raziskovanje poteka od ustrezne izhodiščne točke.
3. Iskanje informacij, podatkov ter njihovo dokumentiranje in urejanje
Pri iskanju ustreznih informacij, podatkov ter odgovorov na zastavljena vprašanja je pomembno, da delo, ideje in pobude v čim večji meri prepustimo otrokom. Vloga odraslega je, da otrokom omogoča dostop do virov in informacij, jih pri iskanju, beleženju, urejanju in dokumentiranju teh spodbuja ter na koncu nudi pomoč pri njihovi sintezi. Pri iskanju podatkov in informacij si lahko pomagamo z različnimi tehnikami, vendar moramo biti pozorni, da je njihova izbira prilagojena razvojni stopnji ter starosti otrok in neposredno povezana z vsebino raziskovalnega problema. Pristopi k zbiranju gradiva so lahko:
• razgovor oziroma intervju z osebo, ki je neposredni vir informacij;
• anketa, s katero lahko zbiramo stališča, mnenja drugih oseb;
• opazovanje, ki je lahko posredno ali neposredno;
• raziskovanje preteklosti oziroma zgodovine;
• eksperimenti in poskusi;
• neposredna/konkretna izkušnja oziroma učenje z uporabo vseh čutil;
• igra.
4. Rešitve oziroma odgovori na vprašanja
Raziskovanje zaključimo tako, da zberemo podatke, jih uredimo in strnemo v neko celoto, kar nas pripelje do odgovorov na zastavljena vprašanja, ki smo si jih postavili. Ugotovimo, česa smo se med procesom naučili.
5. Uporaba novih informacij
Na podlagi pridobljenih izkušenj, znanj, pojmov in predstav, ki smo jih osvojili med celotnim raziskovalnim delom, oblikujemo ustrezne dejavnosti ali igre (Turnšek, 2019, str. 9–12).
4 PROJEKTNO DELO
Raziskovalno učenje vedno poteka na način projekta, saj vključuje serijo med seboj povezanih dejavnosti, ki se izvajajo v daljšem časovnem obdobju. Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je projekt opredeljen kot načrt, ki določa, kaj se misli narediti in kako naj se to uresniči. Torej gre za izvajanje zamisli, katere cilj je doseganje postavljenega cilja. Izvedba projektnega dela se deli po naslednjih korakih: oblikovanje pobude in končnega cilja, načrtovanje izvedbe, uresničitev cilja ter evalvacija izvedbe, s katero se projekt zaključi.
Projektno delo je metodični postopek, katerega glavna osnova je učenje. Je način dela, ki otrokom omogoča aktivno sodelovanje pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti, skozi katere osvajajo nove sposobnosti, znanja, vrednote, razvijajo notranje potenciale ter motivacijo za nadaljnje učenje. Skozi projektno delo se otroci učijo medsebojnega sodelovanja, komuniciranja, upoštevanja, spoštovanja drug drugega, odgovornosti, prilagajanja, kritičnega presojanja ter samostojnega reševanja nalog, izzivov. Iz tega lahko povzamemo, da projektno delo temelji na razvijanju celovitega, optimalnega razvoja vsakega otroka. Vzgojitelj kot vodja projekta ima vlogo pobudnika, usmerjevalca in spodbujevalca otrokovih aktivnosti. Poleg tega mora biti pozoren, da otrokom zagotovi dovolj potrebnega časa za raziskovanje, delovanje ter razmišljanje (Novak, 2009, str. 12–15).
4.1 NAČELA IN ZNAČILNOSTI PROJEKTNEGA DELA
Ob izbrani temi in naslovu projekta si je treba postaviti tudi končne cilje, saj s tem usmerimo svoje početje in dejavnosti, ki nas bodo pripeljale do zastavljenega cilja in zaključka projekta.
Ko je cilj postavljen, se pripravi okvirni načrt, po katerem se lotimo izvedbe. Zaradi večje uporabne vrednosti, zanimivosti in motivacije do dela je priporočljivo, da je izbrana tema vpeta v vsakdanje življenje sodelujočih. Vsebina projekta naj bo odprta, prožna in načrtna, saj tako omogoča povezovanje različnih področij ter sodelovanje z različnimi profili, osebami. Pri načrtovanju in izvajanju projektnega dela moramo upoštevati razvojne in individualne razlike med udeleženci, saj se ti razlikujejo po svojih zmožnostih, interesih, potrebah, znanju, osebnostnih lastnostih itd. Vodenje projekta naj temelji na motiviranju, sinergiji in aktivnem sodelovanju vseh udeležencev. Pri projektnem delu je pomembnejša kot končni cilj in rezultat pot, ki do tega pripelje. Torej je težišče in poudarek projekta na njegovi izvedbi. Projektno delo sodi med didaktične oblike dela, ki s pomočjo vseh naštetih postopkov, načel in značilnosti
pripomore k celostnemu razvoju posameznika (Novak, 2009, str. 17–21).
Vzgojitelj kot vodja projekta se mora na njegovo izvedbo dobro pripraviti. Oblikovati mora ciljno naravnan projekt ter vanj vključiti vzgojno-izobraževalne cilje. Temo projekta mora oblikovati tako, da bo ta široka in odprta. Njegova osnovna naloga in težišče pri že postavljeni temi in ciljih projekta je motiviranje in spodbujanje otrok k aktivnemu sodelovanju in soustvarjanju njegove končne oblike. Prav tako je njegova naloga, da zagotovi in pripravi ustrezne pogoje za nemoten potek projekta. To vključuje sodelovanje z različnimi sodelavci, s strokovnjaki, starši, ki bodo prispevali k nastajanju, oblikovanju in popestritvi projekta. Poleg tega je njegova naloga, da zagotovi potrebna materialna sredstva in pripomočke, ki jih bodo pri izvajanju nalog, dejavnosti projekta potrebovali. Vzgojitelj se mora pri vodenju opirati na svojo ustvarjalnost, znanje, iznajdljivost ter komunikacijske in organizacijske sposobnosti. Z otroki mora vzpostaviti zaupljiv, vzoren in odgovoren odnos ter pozitivno vzdušje v skupini.
Vzgojitelj otroke usmerja, jih motivira, spodbuja in pomaga pri njihovih aktivnostih. Dejavnosti projekta oblikuje in načrtuje tako, da otrokom omogoča aktivno in samostojno pridobivanje novega znanja. Spoznava jih z različnimi načini, metodami, tehnikami učenja, pridobivanja informacij ter pravilnega rokovanja s pripomočki, z orodji in materiali. Otroke ves čas opazuje ter na podlagi njihovih sposobnosti, zmožnosti prilagaja cilje ter dejavnosti projekta. Vzgojitelj skozi izvedbo projekta otroke spodbuja k samostojnosti, samokritičnosti, ustvarjalnosti, sodelovanju, odgovornosti ter k pridobivanju novih izkušenj, zmožnosti, znanja ter s tem omogoča celostni razvoj vsakega posameznega otroka (Novak, 2009).
5 NARAVOSLOVJE V VRTCU
Današnji otroci so zaradi pomanjkanja časa staršev, življenjskih okoliščin in moči nove tehnologije velikokrat prikrajšani in odtujeni od naravnega okolja ter narave, ki pa ima za razvoj predšolskega otroka velik pomen. Stik z naravo je pogoj, da otrok do okolja razvije odgovoren odnos. Eden od načinov spoznavanja, doživljanja narave, njene raznovrstnosti, spremenljivosti je lahko tudi vrt. Pri vključevanju vrtnarjenja v izobraževalni proces otroci pridobivajo neposredne izkušnje, razvijajo pozitiven, skrbeč odnos do živega, spoznavajo naravoslovne postopke, kot so opazovanje, postavljanje vprašanj in hipotez, spoznavanje odnosa med vzrokom in posledico ter eksperimentiranje. Pri vrtnarjenju otrok doživlja zadovoljstvo, saj se počuti koristnega, kar prispeva k njegovi samozavesti in samopodobi. Vrtnarjenje spodbuja otrokov čustveni razvoj ter je bogat vir neposrednih izkušenj, ki so potrebne za učenje v zgodnjem otroštvu (Kos, 2014, str. 50–51).
»Otroci začnejo odkrivati, doživljati in spoznavati okolje hkrati z razvojem lastnih miselnih sposobnosti in osebnostnim razvojem. Dejavnosti v okolju in na okolje vodijo k oblikovanju miselnih operacij, pa tudi k oblikovanju temeljnih pojmov, kot so prosti čas, gibanje in sile, predmet in snov, pojem živega k spoznavanju odnosov med bitji ter okoljem, v katerem živijo.
Tako je spoznavanje okolja hkrati cilj in proces, postopoma se oblikujejo pojmi in razvija se mišljenje« (Krnel, 2001, str. 159).
Za uporabo naravoslovnih postopkov, kamor sodijo opazovanje, razvrščanje, urejanje, postavljanje hipotez, izvajanje poskusov, analiza rezultatov itn., je potrebna določena stopnja otrokovega abstraktnega mišljenja ter določene spretnosti in sposobnosti. Zato je pomembno, da jih z njimi spoznamo že v vrtcu. Z neposredno aktivnostjo otrok v naravoslovnih dejavnostih se razvija njihovo mišljenje, razumevanje pojavov, oblikujejo stališča in pridobivajo izkušnje, s katerimi se približajo tudi osnovam znanosti, ki pa so seveda prilagojene otrokovim sposobnostim in njihovi stopnji v razvoju. Zgodnje naravoslovje v vrtcu je dejavnost, skozi katero otroci dobijo osnove naravoslovne pismenosti in je nekakšen uvod k reševanju problemov ter spoznavanju narave in okolja, ki nas obdaja, ter s tem tudi odgovornosti do živih bitij ter naše prihodnosti.
5.1 NARAVOSLOVJE V SREČANJU Z OKOLJEM IN VLOGA VZGOJITELJA
Ker otroci stremijo k spoznavanju in odkrivanju njim neznanega, novega, naj se dejavnosti iz vrtca čim pogosteje preselijo v njegovo okolico. Ker so okolja raznolika, je vloga vzgojitelja, da pri načrtovanju upošteva dostopnost ter varnost okolja za otroke, kako bo snov, informacije predstavil otrokom ter kje in kdaj lahko te uporabi. Oblikovati mora dejavnosti, v katerih bodo otroci aktivni ter s katerimi bodo dosegali zastavljene cilje. Ena od osnovnih naravoslovnih dejavnosti v vrtcu je sprehod oziroma srečanje z okoljem in njegovo opazovanje. Naloga vzgojitelja pa je, da oblikuje dejavnosti, ki otrokom pomenijo izziv pri spoznavanju, opazovanju narave, okolja. Pomembno je, da otroci pri raziskovanju uporabljajo vsa svoja čutila, torej opazujejo, poslušajo, okušajo, vohajo, tipajo, saj s tem krepijo svoje sposobnosti, razvijajo pojme, pridobivajo nove izkušnje ter znanje. Pri spoznavanju okolja so pozorni na opazovanje celote in delov. Pri tem je naloga vzgojitelja, da otrokom usmerja pozornost in jih vodi k podrobnostim. Otroci iščejo, opisujejo razlike in podobnosti ter tako oblikujejo povezave, prepoznavajo, določajo in se s tem učijo posploševanja ter oblikovanja novih pojmov. Otroci naj opazujejo pojave, jih primerjajo ter pri njihovih demonstracijah tudi aktivno sodelujejo. S tem krepijo zavestno opazovanje ter osredotočenost in spoznavajo naravne zakonitosti. Pri začetnem naravoslovju imajo velik pomen tudi vprašanja, ki se delijo na produktivna in neproduktivna. Neproduktivna vprašanja urijo spomin, širijo besedni zaklad, utrjujejo znanje itn. Za naravoslovne dejavnosti pa so primernejša produktivna vprašanja, na katere lahko odgovorimo šele, ko izpeljemo določeno dejavnost, nalogo, poizkus itn. Prav zaradi tega jih imenujemo tudi akcijska vprašanja. V skupino produktivnih vprašanj sodijo:
• vprašanja za usmerjanje pozornosti (vprašanja, ki opozarjajo na podrobnosti, zanimivosti);
• vprašanja, ki spodbujajo štetje in merjenje (vprašanja, ki združujejo štetje in merjenje ter vodijo k primerjanju);
• vprašanja za primerjanje (vprašanja za iskanje razlik, kar vodi k razvrščanju in urejanju),
• akcijska vprašanja (vprašanja, ki sprašujejo po rezultatu poskusa);
• vprašanja, ki vodijo k raziskovanju, ali problemska vprašanja (vprašanja za načrtovanje, oblikovanje hipotez in izvedbo poskusa);
• vprašanja po razumevanju ali miselna vprašanja (vprašanja, kjer so odgovori na podlagi razmišljanja vsakega posameznika).
Komunikacija med vzgojiteljem in otroki naj v čim večji meri poteka skozi vprašanja, ki morajo biti vnaprej oblikovana in pripravljena, saj le tako pripomorejo k usvajanju novega znanja in izkušenj. Vzgojitelj naj otrokom omogoča spoznavanje, raziskovanje, odkrivanje, dogajanje v različnih okoljih ter s pomočjo različnih načinov otrokom približa naravo, njene zakonitosti, lastnosti ter jih v dejavnosti aktivno vključi (Marjanovič Umek idr., 2001, str. 159–174).
5.2 ZELENJAVNI VRT V VRTCU
Naloga tako odraslih kot vzgojiteljev je, da otrokom že v mladosti privzgajajo moralno razmerje do narave. To pomeni, da otroke učijo odgovornosti in pozitivnega, spoštljivega odnosa do okolja, narave ter živih bitij. Idealno, dostopno in pomembno učno sredstvo v doseganju omenjenega odnosa je vključevanje vrtnarjenja v vzgojno-izobraževalni proces. To omogoča, da se z naravo in vzgojo rastlin srečajo tudi otroci, ki v domačem okolju nimajo te možnosti (Angerer, 2000, str. 5–6).
Otroci skozi vrtnarjenje pridobivajo delovne navade, oblikujejo pozitiven odnos do narave, rastlin ter posledično tudi hrane, ki jo pridelajo sami. Otroci so pri vrtnarjenju aktivni na vseh področjih dejavnosti, napredujejo v naravoslovnih postopkih (opazovanje, postavljanje vprašanj in hipotez, izvajanje eksperimentov in poskusov, spoznavanje vzroka in posledice itd.), so telesno aktivni, spoznavajo pomen zdravega prehranjevanja ter gibanja in se pri tem počutijo koristne, s čimer krepijo svojo samopodobo, samozavest, kar posledično vpliva na njihovo splošno počutje. Vrt in dejavnosti vrtnarjenja spodbujajo medsebojne odnose z vrstniki in odraslimi, saj omogoča medgeneracijsko sodelovanje ter poglablja vezi z naravo in okolico.
5.3 UČENJE EKOLOŠKIH VREDNOT V VRTCU
Dolžnost vsakega posameznika je odgovorno ravnanje do okolja, zato je pomembno, da z ekološkim izobraževanjem in osveščanjem tega začnemo že v predšolskem obdobju ter tako otrokom že od malega privzgajamo skrb za naravo, skrb do živih bitij in okolja, ki jih bo spremljala in vodila skozi življenje (Pečjak, 2010, str. 62).
Ker so otroci že po naravi radovedni in vedoželjni ter pripravljeni spoznavati novosti, jim lahko na različne načine ter skozi številne dejavnosti začnemo približevati okoljsko vzgojo, ki pa se
je moramo lotiti celostno. Glavni in končni cilj ekološke vzgoje je prav ta, da otrok skozi lastna ravnanja in dejanja začuti odgovornost in ljubezen do narave, živih bitij in okolja ter na svoji življenjski poti te osvojene navade, vrednote uporablja v praksi. Učenja ekološke vzgoje se moramo lotiti na čustveni, spoznavni ter akcijski ravni, ki se med seboj prepletajo.
Čustvena raven: Sem sodi učenje o naravi na podlagi razvijanja pozitivnih čustev, kot so ljubezen, občudovanje, spoštovanje. Otroci se učijo, kako živeti v sožitju z naravo in okoljem, ter solidarnosti, odgovornosti, skromnosti do tega. Pomembno je, da razvijejo pozitivne vrednote, čustva in stališča do sebe, soljudi, živali, narave in okolja, v katerem živimo. Tako bodo otroci laže razumeli in ponotranjili ekološke vrednote.
Spoznavna raven: Sem sodi učenje o procesih in okoljskih problemih, ki se odvijajo v naravi.
Pomembno je, da otroci o njih razmišljajo, jih razumejo, reflektirajo in iščejo odgovore ter rešitve, ki so jih sami zmožni uresničiti.
Akcijska raven: Sem sodi učenje spretnosti pri reševanju okoljskih problemov. Otroci se v okviru reševanja problemov ter osvojenega znanja, izkušenj in opazovanja ter posnemanja učijo sodelovati, soodločati ter sprva posnemati odrasle, kasneje pa samostojno vplivati na lastno ekološko vedenje.
Iz tega lahko povzamemo, da nas pozitivna čustva do narave, okolja vodijo k pozitivnemu dojemanju vrednot in stališč, ki jih nato podkrepimo z znanjem, razumevanjem in razmišljanjem o okoljskih problemih, kasneje pripeljejo do lastnega reševanja in ukrepanja v praksi. Pri tem ima veliko vlogo vzgojitelj, saj s svojim ravnanjem, odnosom ter ozaveščenostjo do narave in okolja otrokom predstavlja vzor, ki ga posnemajo. Oblikovati mora ustrezne, otrokom primerne didaktične metode, pristope in dejavnosti, v njih vključiti zgoraj omenjene ravni ter s tem uresničevati zastavljen cilj, okoljsko ozaveščenost otrok (Marentič Požarnik, 1994, str. 168).
5.4 VRTNARJENJE IN KURIKULUM
Pod globalnimi cilji v področju dejavnosti »Narava« v Kurikulumu za vrtce (1999) sta med drugimi navedena naslednja cilja, ki ju z vrtnarjenjem v naravnem okolju zagotovo dosegamo:
doživljanje in spoznavanje žive in nežive narave v njeni raznolikosti, povezanosti, stalnem
spreminjanju in estetskih razsežnosti ter razvijanje naklonjenega, spoštljivega in odgovornega odnosa do žive in nežive narave. V članku z naslovom Vrt v vrtcu – Prostor rasti: Začetno naravoslovje ob vrtnarjenju je avtorica Marjanca Kos povzela rezultate raziskave, ki se je nanašala na izkušnje z vrtnarjenjem in v kateri je sodelovalo 30 slovenskih vrtcev. Otroci so dosegali cilje z vseh področji dejavnosti. Poleg narave, gibanja, družbe in jezika so dosegali cilje tudi na področju matematike ter umetnosti. Millerjeva (2007) je povzela spretnosti in znanja, ki so jih otroci usvojili z izvajanjem pedagoške prakse, ki jo ponujata vrt in vrtnarjenje:
• Naravoslovje: spoznavanje letnih časov in organizmov ter razumevanje življenjskih ciklov in potreb organizmov, razvoj naravoslovnih postopkov (opazovanje, postavljanje raziskovalnih vprašanj in hipotez);
• Gibanje in senzorika: razvijanje grobe in fine motorike, uporaba telesa kot pripomočka za delo s pripomočki, zaznavanje oblik, barv in tekstur naravnih materialov, razvoj ravnotežja, zavedanje telesa, delo z »velikim in težkim«, uporaba telesa kot izraznega sredstva;
• Socialno področje: učenje sodelovanja in timskega dela, reševanje konfliktov, komuniciranje, izražanje želja, potreb in idej drugim, učiti se deliti, se pogajati, deliti znanje in izkušnje z drugimi;
• Jezik: prepoznava in uporaba simbolov, poimenovanje, pripovedovanje zgodb, črkovanje, branje, pisanje, pogovor;
• Matematika: štetje, ujemanje, razumevanje razmerja del–celota, prepoznavanje simetrije, doživljanje prostornine in površine;
• Vizualno-prostorske spretnosti: prostorsko načrtovanje, branje načrtov, pogled od blizu in daleč, pomnjenje vidnih podob;
• Osebni razvoj: razvoj kritičnega mišljenja, razvijanje spoštljivega odnosa do okolja, razvijanje čuta za odgovornost, sposobnost prevzemanja pobud, odločanje, izražanje čustev in ustvarjalnosti, srečanje z nevarnostmi, razvoj samozavesti (Kos, 2014, str. 55).
6 EMPIRIČNI DEL
6.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKOVANJA
V predšolskem obdobju je eden od najučinkovitejših načinov pridobivanja znanja prav učenje z raziskovanjem (Maxim, 1997). Pri tem je vloga vzgojitelja, da ustvari okolje in pogoje, ki omogočajo otrokom aktivno sodelovanje v vseh fazah reševanja problemov, od opredelitve problema, skozi iskanje in urejanje informacij, ki jih zbirajo z različnimi tehnikami, metodami in oblikami dela, do rešitev in odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja, ki jih oblikujejo skozi analizo informacij. Pri tem otroci medsebojno sodelujejo, krepijo sposobnosti sodelovanja, dogovarjanja, razvijajo kritično mišljenje in metakognitivne sposobnosti ter usvajajo nova znanja in pridobivajo nove izkušnje.
Menim, da je v vrtcih še vedno veliko dejavnosti, projektov, učnih pristopov usmerjenih k končnemu rezultatu in ne procesu. Zato sem se odločila, da bom za izvedbo projekta izbrala pristop, pri katerem bodo otroci vključeni čez celoten proces, torej od postavitve problema, iskanja informacij in urejanja teh, do končnih rešitev in odgovorov na zastavljena vprašanja problema. Pri projektu sem kot vzgojiteljica želela ustvariti okolje, v katerem bi bili otroci motivirani, željni pridobivati nova znanja, izkušnje, aktivno sodelovati, iskati, raziskovati in izražati svoja mnenja, želje, ideje ter se pri tem počutiti uspešne. Za pristop k izvedbi projekta sem izbrala raziskovalno učenje, in sicer raziskovanje problemov zaprtega tipa. Glavni cilj diplomskega dela je skozi projekt preizkusiti metodo aktivnega učenja reševanja problemov zaprtega tipa, skozi projekt ugotoviti, kaj otroci o vrtnarjenju, rastlinah že vedo ter koliko in kaj bodo skozi projekt usvojili, spoznali novega ter se naučili.
6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
• Kakšna je vloga vzgojitelja pri metodi reševanja problemov zaprtega tipa?
• Kako se otroci odzivajo na nove načine zbiranja, dokumentiranja in urejanja informacij?
• Ali je raziskovalno učenje vplivalo na motivacijo, sodelovanje, radovednost otrok?
• Kakšne so prednosti in pomanjkljivosti raziskovalnega učenja?
6.3 RAZISKOVALNA METODA
Raziskava je deskriptivna ter nekavzalna. Postopek izvedbe projekta sem skozi posamezne dejavnosti opisovala in podkrepila s fotografijami. Skozi celoten projekt sem pisala dnevniški zapis, iz katerega sem po končanem projektu oblikovala evalvacijo celotne izvedbe in skoznjo prišla do odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja diplomskega dela.
6.4 VZOREC
V projektu Zelenjavni vrt je sodelovalo 24 otrok iz druge starostne skupine, starih od 4 do 5 let, iz Vrtca Trzin, enota Žabica.
6.5 OKVIRNI NAČRT PROJEKTA ZELENJAVNI VRT
6.5.1 Opredelitev problema
Z otroki smo se odpravili na vrtčevsko igrišče, kjer je lesena ograda, namenjena zelenjavnemu vrtu. Otroke sem s pomočjo vprašanj spodbudila, da sami najdejo odgovor, čemu je namenjena.
Naslednjih nekaj dni smo obiskovali šolski zelenjavni vrt, tako da so se otroci z njim pobliže spoznali.
Raziskovalna vprašanja:
• Katera zelenjava bo zrasla iz naših semen?
• Kako iz semena zraste zelenjava, ki jo nato pojemo?
• Katere pogoje, dejavnike potrebuje, da zraste?
6.5.2 Izražanje domnev
S pomočjo slikovnega gradiva sem želela izvedeti, koliko in kaj otroci o zelenjavi in postavljenih raziskovalnih vprašanjih že vedo, da bo naše raziskovanje potekalo od ustrezne izhodiščne točke. Na steni igralnice smo naredili kotiček, kamor smo obešali naše ugotovitve, slike, vprašanja, predvidevanja.
6.5.3 Iskanje informacij in njihovo dokumentiranje
Informacije smo zbirali z različnimi pristopi. Opazovali smo kalitev semena, s pomočjo poskusa smo ugotovili, katere pogoje potrebuje seme za rast, posadili smo različne vrste zelenjave, ki smo jo spoznavali z uporabo vseh čutil (tipali, okušali, vonjali). Obiskali smo tudi vrtnarko in njen zelenjavni vrt. Vse ugotovitve in pridobljene informacije, spoznanja so otroci sproti beležili (risali) v svoj »dnevnik«.
6.5.4 Odgovori in rešitve
S pridobljenimi informacijami, ki smo jih sproti beležili s pomočjo »dnevnika« in stenskega kotička v igralnici ter našega nastalega zelenjavnega vrta na igrišču, smo naredili evalvacijo celotnega projekta ter prišli do pravilnih odgovorov na zastavljena vprašanja, ki smo si jih postavili ob začetku našega raziskovanja.
6.5.5 Uporaba novih spoznanj
Oblikovali smo dejavnosti in igre, ki so se navezovale na naš projekt in novo pridobljeno znanje. K dejavnostim, igram smo povabili tudi ostale vrtčevske skupine.
6.6 IZVEDBA PROJEKTA
V nadaljevanju naloge je opisana izvedba posameznih dejavnosti, ki so bile izvedene med projektom. Sledi evalvacija celotnega projektnega dela, skozi katero odgovarjam na zastavljena raziskovalna vprašanja diplomskega dela.
6.7 OPREDELITEV PROBLEMA
Lesena ograda na vrtčevskem igrišču, kaj je to, čemu je namenjena?
Cilji:
• Otrok neposredno opazuje okolico vrtca in išče ustrezne informacije.
Z otroki smo se odpravili na vrtčevsko igrišče z namenom, da jih opozorim na leseno ogrado, ki so jo nekaj dni prej pripeljali in postavili na igrišče. Pred odhodom sem jim naročila, naj pozorno opazujejo in raziščejo igrišče, saj je na njem nekaj novega. Dogovorili smo se, da se na tem mestu tudi zberemo. Otroci so takoj ob prihodu na igrišče zagledali leseno ogrado in se zbrali okoli nje. Takoj so me začeli spraševati, kaj naj bi ta lesena ograda bila. Ker sem želela, da otroci sami najdejo odgovor, sem jim začela postavljati različna vprašanja, kot so: Kaj vi mislite, da je to?, Kaj mislite, čemu je namenjena?, Kako izgleda?, Iz kakšnega materiala je narejena?, Zakaj je prazna? Kdo bi nam lahko povedal, kaj je to in čemu je namenjeno? Ker sami niso prišli do odgovora, sem predlagala, da povprašamo ostale vzgojitelje oz. skupine in ljudi v vrtcu, če mogoče oni vedo, čemu je namenjeno. Da bodo vedeli, po čem jih sprašujemo, smo naredili fotografijo lesene ograde, ki sem jo petkrat fotokopirala. Otroke sem razdelila v pet skupin. Odpravili so se po vrtcu od skupine do skupine in pokazali sliko ter ostale otroke in vzgojitelje spraševali, če vedo, kaj naj bi bilo to in čemu je namenjeno. Pozabili niso niti na kuharico, čistilko in hišnika. Nato smo se zbrali v naši igralnici in vsaka skupina je ostalim predstavila svoje odgovore. Ugotovili so, da je lesena ograda namenjena vrtčevskemu zelenjavnemu vrtu. Otroke sem vprašala, če so mogoče izvedeli, kdo bo odgovoren za zelenjavni vrt in ker te informacije niso dobili, sem predlagala, da bi ga lahko naredila naša skupina. Otroci so bili nad tem navdušeni.
Slika 1: Lesena ograda na vrtčevskem igrišču
Šolski zelenjavni vrt Cilji:
• Otrok preko neposrednih, konkretnih izkušenj spoznava zelenjavni vrt.
V naslednjih dneh smo se odpravljali do bližnje osnovne šole, kjer imajo posajen velik zelenjavni in zeliščni vrt, ki smo ga preko različnih dejavnosti spoznavali. Dejavnosti spoznavanja so bile: zaznavne (otroci so tipali, vonjali zemljo, zelišča, liste … ), domišljijske in igrive igre (igra z naslovom Zelenjava oživi: Nekdo od otrok je bil vrtnar, ostali pa različne vrste zelenjave, ki so si jo izbrali sami. Vrtnar je našteval zelenjavo, in ko je uganil eno izmed tistih, ki so si jo izbrali otroci, so ti začeli teči, vrtnar pa jih je lovil. Ko je nekoga od otrok ujel, so se vloge zamenjale in ujeti otrok je postal vrtnar), estetske in ustvarjalne (otroci so sedli okoli vrta, vsak od njih je imel s seboj trdo podlago in risalni list, na katerega je ob poslušanju glasbe risal zelenjavni vrt, zelenjavo, zelišča … ). Zadnji dan načrtovanega obiska in spoznavanja s šolskim vrtom sem se pred prihodom v vrtec odpravila do zelenjavnega vrtička in pod določeno zelenjavo skrila majhne vrečke s semeni, ki jih bodo otroci s pomočjo pripravljenih ugank iskali. Ta najdena semena bodo kasneje naša izbrana zelenjava za vrtčevski zelenjavni vrt. Z otroki smo se torej odpravili do šolskega vrta, kjer sem jih razdelila v štiri skupine, saj sem zanje imela pripravljene štiri uganke. Medtem ko je ena skupina iskala odgovor na uganko, so se ostale tri igrale na bližnjem travniku. Otrokom sem podala navodilo, da jim bom prebrala uganko o zelenjavi, oni pa naj razmislijo, se pogovorijo o rešitvi ter nato na vrtu poiščejo izbran odgovor (zelenjavo), saj se pod pravilno rešitvijo skriva vrečka presenečenja.
Uganke pa so bile naslednje: Po prekli se pne, cveti in se vije, a ko dozori, se v srajčico skrije (fižol); Rad se zajček z njim sladka, mamica ga v juho da, če pa zobek imaš zdrav, tudi tebi pride prav (korenje); Vsak otrok ve, kaj je sol, to besede je pol, če pride k njej še ata, pa ti pride ven … (solata); Obleka na obleki, a kje ima telo? Kdor skuša ga odkriti, oči ga zapeko (čebula).
Ker eni od skupin otrok ni uspelo prepoznati odgovora na uganko, so se po pomoč lahko obrnili na ostale tri skupine ter tako skupaj prišli do rešitve. Vrečke, ki so jih našli otroci, smo odnesli s seboj nazaj v vrtec, kjer smo sedli v krog in stresli njihovo vsebino na tla. Pred nami so se znašla semena različnih vrst zelenjave. Otroke sem vprašala, kaj mislijo, zakaj jih bomo potrebovali. Za naš zelenjavni vrt seveda. Prišel je čas, da si zastavimo vprašanja, na katera bomo skozi naš projekt iskali odgovore. V roke sem vzela žogo, ki smo si jo podajali v krogu in vsak, ki je žogo ujel, je zastavil svoje vprašanje oziroma je žogo podal naprej, če tega ni želel. Vprašanja sem si sproti beležila na risalni list in na koncu smo ugotovili, da nekatera vprašanja izstopajo, saj so se vseskozi ponavljala in ta so bila naslednja:
1. Katera zelenjava bo zrasla iz naših semen?
2. Kako iz semena zraste zelenjava, ki jo potem pojemo? (rast od semena do rastline in sadeža)
Vprašanja sem napisala na risalni list in jih obesila v igralnici, da smo se lahko med projektom k njim vrnili in ugotavljali, ali smo na katero izmed njih že izvedeli odgovor oziroma smo že kaj bliže rešitvi našega zastavljenega problema.
Slika 2: Zaznavne dejavnosti Slika 3: Ustvarjalne dejavnosti
Slika 4: Domišljijske in igrive dejavnosti Slika 5:Iskanje skritih semen
Domneve, kaj že vemo Cilji:
• Otrok išče odgovore na zastavljena vprašanja, ki sprožajo radovednost in raziskovalno naravnanost.
Ko smo opredelili naš problem in si zastavili vprašanja, me je zanimalo, kaj otroci o naši temi
projekta že vedo, da sem posledično lahko poskrbela, da je raziskovanje in iskanje odgovorov potekalo od ustrezne izhodiščne točke. V vrtec sem prinesla narisane slike naših semen in slike cele zelenjave (rastline). Slike semen sem postavila na eno mizo, slike rastlin pa na drugo.
Otroke sem razdelila v tri skupine. Zanimalo me je, ali bodo otroci prepoznali semena določene zelenjave. Vsaki skupini sem naročila, naj si ogledajo najprej slike semen, nato slike rastlin in najdejo ustrezne pare. Imeli smo semena fižola, solate, buče, graha in rdeče redkvice. Da je bilo še bolj nazorno, sem k slikam semen postavila še prava semena. Otroci so me presenetili, saj so v večini pravilno poiskali pare. Menjavali so le grah in fižol. Na koncu smo se skupaj z otroki pogovorili o izbranih parih in njihovih predvidevanjih ter slike obesili na steno igralnice. Tako smo med projektom videli, če so pari semen in rastlin med seboj pravilno povezani. Nato smo se lotili vprašanja, kako iz semena zraste rastlina, kaj se s semenom dogaja ter kaj vse potrebuje, da bo zraslo. Otrokom sem postavljala različna vprašanja, njihove odgovore pa posnela na telefon in jih tako dokumentirala. Postavljala sem jim vprašanja za usmerjanje zaznav: Kje najdemo semena?, Zakaj jih damo v zemljo?, Kaj se z njimi v zemlji dogaja?, primerjalna vprašanja: Ali se vsa semena dajo v zemljo?, Ali se med seboj razlikujejo?, Ali vsa semena istočasno vzklijejo?, Ali bodo vsa semena hkrati zrasla v rastlino?, vprašanja, ki vključujejo predhodne zaznave: Se spominjate šolskega vrta, je bila zemlja vlažna, suha?, Smo tam videli semena ali samo rastline zelenjave?, So bili listi suhi, mehki, vlažni, gladki?, domišljijska vprašanja: Kako bi ti posadil zelenjavo?, Kakšno zelenjavo bi ti imel na svojem vrtu?, vprašanja, ki vključujejo predvidevanja, sklepanja in oblikovanja domnev: Kako bi ti skrbel za svojo zelenjavo?, Kaj bi se zgodilo, če je ne bi zalival?, Kaj bi se zgodilo, če semena ne bi dal v zemljo?, Kaj bi bilo, če zelenjave ne bi pustil na svetlobi in bi bila brez toplote?, Kaj bi bilo, če bi jo preveč zalival?, V čem se semena in rastline med seboj razlikujejo?, Ali iz vseh semen nastane rastlina? Otroci so sodelovali v pogovoru in odgovarjali na vprašanja. Vsak otrok, ki je želel povedati svoje mnenje, je dvignil roko in počakal, da ga pokličem. Ko smo z vprašanji končali, sem otrokom povedala, da bodo odgovore na vprašanja dobili skozi naše prihodnje dejavnosti. Opazila sem, da so se otroci med prosto igro velikokrat zbrali pri slikah semen in rastlin ter se o njih pogovarjali.
Slika 6: Postavitev raziskovalnih vprašanj in domnev otrok
6.8 ZBIRANJE IN DOKUMENTIRANJE INFORMACIJ
Kaljenje fižola
Cilji:
• Otrok sodeluje v postopku kalitve fižola in njegovem dokumentiranju.
Otroke sem razdelila v dve skupini. Prva skupina se je igrala v vrtčevski telovadnici, z drugo pa sem izvajala dejavnost. Nato sta se skupini zamenjali. Otroke so na mizi pričakali prazni prozorni plastični lončki, bele nalepke, vata, semena fižola in steklenica z vodo. Otroci so sedli za mizo in vprašala sem jih, kaj mislijo, da bomo danes počeli oziroma čemu so namenjeni predmeti na mizi. Semena fižola so takoj povezali s tem, da bomo sadili, in ker nas je zanimalo, kako poteka razvoj zelenjave od semena do rastline, sem se odločila, da bomo najprej opazovali potek kalitve semena. Povedala sem jim, da bo vsak otrok imel svoj lonček s fižolom, ki ga bomo opazovali in ugotavljali, kaj se s semeni v zemlji dogaja. Da pa bomo laže videli in spremljali razvoj, smo jih namesto v zemljo položili na vlažno vato v prozorne lončke. Najprej je vsak otrok dobil nalepko, na katero je narisal svoj motiv ter jo nalepili na kozarček. Nato smo v lonček dali vato ter nanjo položili nekaj semen fižola. Na koncu smo vsebino kozarčka poškropili z vodo, da je bilo vse skupaj vlažno. Seveda smo po koncu postopka vse skupaj še dokumentirali. Vsakemu otroku sem pripravila zloženko iz navadnega lista, ki je imela štiri
strani. Na prvo stran so narisali naš prvi postopek kalitve semena. Otrokom sem naročila, naj si dobro ogledajo in nato narišejo svoj kozarček s fižolom, med spremembami pa bodo sliko nadgrajevali. Tako bomo ob zaključku imeli dokumentirano vsako spremembo pri kalitvi in rasti naših fižolov. Kozarčke smo nato položili na nižjo polico v igralnici, da so otroci lahko opazovali vsakodnevne spremembe. Dejavnost sem izvajala skupaj z otroki in tudi sama izdelala lončke s semeni fižola. Otroci so me pri tem opazovali. Postopke dejavnosti sem izvajala počasi, da so mi vsi otroci lahko sledili. Če so prosili za pomoč, sem jim seveda pomagala. Opazila sem, da so otroci ves dan opazovali svoje kozarčke s fižoli in jih kazali drugim ter se o njih pogovarjali. Opazili so tudi, da je nekaj lončkov na polici brez nalepke z imenom, ki sem jih naredila sama. Povedala sem jim, da je namen teh lončkov s fižoli zaenkrat še skrivnost.
Slika 7: Priprava lončkov za kalitev semena
Slika 8: Postopek priprave na kalitev fižola
Slika 9: Dokumentiranje dejavnosti
Slika 10: Končni izdelek
Posadimo našo zelenjavo Cilji:
• Otrok v sodelovanju z ostalimi otroki sodeluje pri postopku sajenja zelenjave in se pri tem spoznava z različnimi pripomočki.
Otroke sem razdelila v štiri skupine, ki so se po končani dejavnosti menjavale. Otrokom sem povedala, da bomo posadili semena, ki so jih našli na šolskem vrtičku in kasneje prepoznavali.
Tako smo med rastjo semen ugotavljali, ali smo jih pravilno razvrstili in jim našli ustrezne pare zrasle rastline. Otroke sem najprej vprašala, kaj potrebujemo za sajenje naših semen. Odgovor, ki se je v vsaki skupini ponavljal, je bila zemlja. S seboj v vrtec sem prinesla plastična korita za rože, zemljo, rokavice, motiko in zalivalko. Še preden smo začeli z delom, smo se pogovorili o postopku sajenja naših semen. Postavili smo se okoli mize in začeli z delom. Najprej smo s pomočjo plastičnih lončkov korito napolnili z zemljo, nato je vsak od otrok, če je seveda želel,
zemljo zrahljal z motiko. Zatem so si otroci izbrali eno od skupin semen oziroma zelenjave, ki so jo želeli posaditi. Na izbiro so imeli semena buče, solate, graha in rdeče redkve. V zemljo smo naredili luknje in vanjo položili semena ter jih prekrili. Otroci so vedeli, da jih moramo na koncu tudi zaliti. Nato smo korito odnesli na naš atrij in nad njim nalepili sliko izbrane zelenjave. Na tak način je potekalo delo z vsako od skupin otrok. Ob koncu smo imeli v atriju postavljena štiri korita z našo posajeno zelenjavo. Otroci so si jih ogledovali in drug drugemu kazali, kaj je njihova skupina posadila. Po koncu dejavnosti smo si z otroki ogledali naše lončke s fižoli in morebitne spremembe semena dokumentirali z risanjem v zloženko.
Slika 11: Priprave na sajenje zelenjave Slika 12: Sajenje zelenjave
Slika 13: Sajenje zelenjave Slika 14: Sajenje zelenjave
Slika 15: Sajenje zelenjave
Slika 16: Končni izdelek
Naši fižolčki so vzklili Cilji:
• Otrok spozna proces kalitve semena, opazuje njegove spremembe in jih dokumentira ter sodeluje pri nadaljnjem postopku sajenja fižola.
Ko sem naslednji dan prišla v skupino, so mi otroci navdušeno kazali svoje kozarčke s fižoli.
Vsa semena so že pognala korenine, nekatera tudi že stebla rastline. Torej bil je čas, da naše fižole posadimo v zemljo in jim ponudimo vse pogoje, ki jih potrebujejo za uspešno rast. Otroke sem spet razdelila v štiri skupine. Z vsako smo se najprej pogovorili, kaj se je zgodilo s semeni in spremembe spet dokumentirali ter jih narisali v svoje zloženke. Prišli smo do odgovora na vprašanje, kaj se dogaja s semeni, ki jih posadimo v zemljo. Nato smo iz naših lončkov odstranili vato in iz nje previdno rešili fižole, ki so svoje korenine močno zarasli vanjo. S pomočjo slike rastline fižola smo spoznali, da korenina sodi v zemljo, kjer dobiva hranilo za nadaljevanje svoje rasti. Korenino semena smo torej postavili v zemljo, steblo fižola pa je gledalo iz nje. Otroci so vedeli, da je treba naše fižole tudi zaliti. Preden smo jih postavili v naš
atrij, smo naše delo dokumentirali v zloženko. Pri izvajanju dejavnosti v zadnji skupini smo naleteli na problem, saj enemu od otrok noben fižolček ni pognal korenin. Na srečo sem bila na to pripravljena in otroku odstopila enega od »rezervnih« fižolov. Po dejavnosti smo se z otroki pogovarjali o fižolčku, ki ni pognal korenin. Vprašala sem jih, zakaj mislijo, da se je to zgodilo.
Ker niso našli odgovora, smo to vprašanje zapisali na naš list na steni igralnice. Odgovor na vprašanje smo morali poiskati iz drugega vira.
Slika 17: Pogovor o rastlini fižola Slika 18: Presajanje semen fižola
Slika 19: Presajanje semen fižola Slika 20: Končni izdelek
