UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PETRA JANŠA
RAZLOGI ZA IZBOR JAVNEGA ALI MONTESSORI VRTCA DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
PETRA JANŠA
Mentorica: doc. dr. SANJA BERČNIK
RAZLOGI ZA IZBOR JAVNEGA ALI MONTESSORI VRTCA DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Sanji Berčnik za vso usmerjanje in strokovno pomoč pri pisanju diplomskega dela.
Zahvala gre tudi moji družini, prijateljicam in vsem, ki so mi kakor koli pomagali med nastajanjem diplomskega dela.
POVZETEK
V diplomskem delu z naslovom Razlogi za izbor javnega ali montessori vrtca sem v teoriji opredelila predšolsko vzgojo, njen razvoj v Sloveniji ter izvajalce predšolske vzgoje. Opisala sem programa, po katerem delujeta javni in montessori vrtec, opredelila financiranje vrtcev, ustanovitelja in vlogo odraslih v vrtcu. Dotaknila sem se tudi zakonskih pravic staršev pri izbiri programa ter vključitvi otroka v vrtec.
V empiričnem delu diplomskega dela sem izvedla anketni vprašalnik, ki so ga izpolnili starši predšolskih otrok. Za svojo raziskavo sem uporabila le odgovore staršev otrok iz javnega in montessori vrtca. Zanimali so me predvsem razlogi, na podlagi katerih se starši odločijo za določen program vrtca, v kolikšni meri je staršem pri izbiri vrtca pomemben program vrtca ter v kolikšni meri so starši seznanjeni s svojo zakonsko pravico do izbire vrtca. S pridobljenimi odgovori oziroma rezultati v anketnem vprašalniku sem lahko odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja v empiričnem delu diplomskega dela.
KLJUČNE BESEDE: program vrtca, javni vrtec, montessori vrtec, razlogi za izbor, pravice staršev.
ABSTRACT
In the theoretical part of the diploma thesis entitled “Reasons for Choosing a Public or Montessori Kindergarten”, I defined preschool education, its development in Slovenia and the providers of preschool education. I outlined the program which manages the operation of public and Montessori kindergartens, defined the funding for kindergartens, the founder as well as the role of adults in kindergarten. I also touched on the legal rights of parents when choosing a program and during the child's enrolment in kindergarten. In the empirical part of the diploma thesis, I made a survey questionnaire, which was completed by parents of preschool children. I was mainly interested in the reasons why parents decide on a certain kindergarten program, how important is the program during this choice and to what extent are parents aware of their legal right to choose a kindergarten. With the obtained answers or results in the survey questionnaire, I was able to answer the research questions in the empirical part of my diploma thesis.
KEY WORDS: kindergarten program, public kindergarten, Montessori kindergarten, reasons for choice, parental rights
KAZALO
Vsebina
1 UVOD ... 2
2 PREDŠOLSKA VZGOJA ... 2
2.1 Opredelitev predšolske vzgoje ... 2
2.2 Razvoj predšolske vzgoje v Sloveniji ... 3
2.3 Izvajalci predšolske vzgoje... 4
3 JAVNI VRTCI ... 5
3.1 Ustanovitelj in financiranje javnih vrtcev ... 5
3.2 Program v javnem vrtcu ... 5
3.3 Vloga odraslega v javnem vrtcu ... 9
4 ZASEBNI VRTCI ... 10
4.1 Ustanovitelj in financiranje zasebnega vrtca ... 10
4.2 Programi zasebnih vrtcev ... 11
4.2.1 Montessori vrtci ... 11
4.2.2 Komponente pedagogike montessori... 12
4.2.3 Vloga odraslega v montessori vrtcu ... 14
5 PRAVICE STARŠEV IN IZBIRA VRTCA ... 15
6 METODOLOGIJA ... 17
6.1 Namen in cilj raziskave ... 17
6.2 Raziskovalna vprašanja ... 17
6.3 Raziskovalna metoda ... 17
6.4 Raziskovalni vzorec ... 17
6.5 Merski instrument ... 20
6.6 Postopki zbiranja in obdelave podatkov ... 20
7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 21
7.1 Seznanjenost staršev z zakonsko pravico o izbiri vrtca ... 21
7.2 Razlogi za izbor vrtca ... 24
7.3 Pomen programa pri izbiri vrtca ... 34
8 SKLEP ... 38
9 LITERATURA IN VIRI... 41
10 PRILOGE ... 44
1
1 UVOD
Vrtec ima pozitiven vpliv na vsa področja otrokovega razvoja. Omogoča dejavnosti, ki spodbujajo otrokovo ustvarjalnost, domišljijo, jezikovni razvoj, nudi možnost za igro, učenje, medsebojne odnose, socialne spretnosti, gibalne sposobnosti, spodbuja čustveno izražanje otroka ter sposobnosti prepoznavanja čustev, razvija samostojnost otroka itd.
Odhod v vrtec je vsekakor velik izziv tako za otroka kot za starša. Otrok se bo prvič za dlje časa ločil od svojih staršev, se vključil v skupino, kjer se bo srečal z nepoznanimi ljudmi, obilico sprememb, z novimi doživetji in občutki, delil bo igrače ter pozornost odraslih. Prav tako starši ob vstopu otroka v vrtec čutijo stisko, pojavlja se jim veliko vprašanj, predvsem, v kateri vrtec vpisati otroka in kako bo sprejel vrtec.
Starši se za posamezni vrtec odločijo zaradi različnih dejavnikov. Nekaterim staršem je bistven vzgojni program vrtca, ki ustreza njihovim prepričanjem, znanjem, stališčem in vrednotam. V tem primeru se lahko odločijo za zasebni vrtec, saj izvajajo različne vzgojne programe oziroma koncepte, ki ustrezajo njihovim verskim in filozofskim prepričanjem. Eden izmed dejavnikov, ki lahko vpliva za izbor vrtca, je lokacija vrtca oziroma vrtec v bližini doma ali delovnega mesta. Ključni dejavniki pri izbiri vrtca so lahko priporočilo prijatelja, strokovnost osebja v vrtcu, finančno ugoden vrtec, okolica vrtca ali pa delovni čas vrtca.
Nekateri starši pa svoje otroke vpišejo v tisti vrtec, ki je imel edino prosto mesto. Menim, da je ravno ta dejavnik zelo pogost pri izbiri vrtca, saj je v današnjem času večina vrtcev polnih, kar pomeni, da je težko dobiti prosto mesto (vsaj v javnih vrtcih). Pomembno je, da se starši dobro seznanijo z vrtcem, njihovo rutino, si ustvarijo lastno mnenje in se na podlagi tega odločijo, kateri vrtec bo najboljši za njihovega otroka.
V teoretičnem delu diplomskega dela bom opredelila pojem predšolska vzgoja, njen razvoj v Sloveniji ter izvajalce predšolske vzgoje. Natančneje bom predstavila program Kurikulum, ki ga izvajajo javni vrtci, ter program po posebnih pedagoških načelih Marie Montessori. V empiričnem delu diplomskega dela pa bom ugotovila, v kolikšni meri so starši seznanjeni z možnostjo izbire med različnimi programi oziroma vrtci in na podlagi česa se starši odločijo za posamezni vrtec, v katerega vpišejo svojega otroka.
2
2 PREDŠOLSKA VZGOJA
2.1 Opredelitev predšolske vzgoje
Izraz predšolska vzgoja je najprej pomenil vzgojo otrok eno leto pred vstopom v šolo, kasneje pa se je vsebinski pomen besede razširil na vzgojo, varstvo, razvoj in izobraževanje od rojstva do vstopa v šolo. Po svetu od leta 1960 zanimanje za predšolsko vzgojo narašča. Deloma zanimanje izhaja iz tega, ker se povečuje število zaposlenih mater z malimi otroki, kar velja predvsem za industrijska in delno industrijska okolja, v katerih otrokova prisotnost ni mogoča niti zaželena. Včasih so za varstvo malih otrok poskrbeli starejši sorojenci ali stari starši, sedaj pa so stari starši ponekod še zaposleni, sorojenci pa ostajajo v šoli zaradi podaljšanega šolanja. Druga spodbuda za širitev predšolske vzgoje je večja skrb za otrokov socialni in intelektualni razvoj in hkrati tudi izboljšanje osnovnega zdravstvenega stanja otrok. Tretji dejavnik pa so osnovna znanstvena spoznanja, ki govorijo o tem, da je otrokovo predšolsko obdobje občutljivo in pomembno obdobje v življenju posameznika (Bahovec in Kodelja, 1996).
V Evropi so značilni trije modeli organiziranja predšolske vzgoje. Prvi, institucionalni, velja za najpomembnejšega ter večinskega, je strokovno organiziran in v središče postavlja otroka.
Znotraj tega modela se programi med seboj razlikujejo po intenzivnosti, časovnem obsegu, pedagoških prijemih, kurikulumu, trajanju, izobraževanju vzgojiteljev ter po razmerju med številom vzgojiteljev in otrok. Drugi model je k otroku usmerjeno varstvo na domu z vzgojnimi programi, ki jih najpogosteje vodijo sorazmerno neizšolani posamezniki, kot so starši ali drugi laiki. Tretji model pa je množica starševskih ali družinsko usmerjenih programov pomoči. Ponujajo različne dejavnosti in storitve, prilagojene potrebam družine.
Najpogostejši so programi, ki so sestavljeni iz več modelov, saj imajo zadostno financiranje za izvajanje v majhnih skupinah. Potekajo pod znanstvenim nadzorom, imajo primerno razmerje med številom otrok na odraslega in ustrezne dohodke zaposlenih (Devjak in Berčnik, 2018).
Nekatere države po Evropi imajo enovit model predšolske vzgoje, druge neenovit model predšolske vzgoje, v nekaterih pa sta prisotna oba modela. Slovenija, Latvija in Nordijske države, razen Danske, imajo organiziran enovit model predšolske vzgoje, kar pomeni vzgojo in varstvo z enotno ureditvijo za vse predšolske otroke. Vsako območje ima eno upravo za vse starostne skupine. Običajno imajo strokovni delavci enako raven izobrazbe in ne glede na to,
3
katero starost otrok vzgajajo in varujejo, spadajo v isti plačilni razred. Pri neenovitem modelu predšolske vzgoje je za vsak tip vzgoje in varstva pristojno drugo ministrstvo. Vzgoja in varstvo sta prilagojena starosti otroka, običajno do tretjega leta starosti in od tretjega do šestega leta (prav tam).
2.2 Razvoj predšolske vzgoje v Sloveniji
Na območju Slovenije so v 19. stoletju cerkvene in dobrodelne organizacije ustanavljale različne oblike varstva predšolskih otrok, kot so otroška zabavišča in zavetišča. Leta 1869 je Zakon o javni šoli poskrbel, da so zabavišča in zavetišča postala skrb države in se s tem priključila osnovni šoli. Organizirali so jih zgolj v večjih mestih, namenjena pa so bila predšolskim otrokom zaposlenih staršev. Po drugi svetovni vojni je vrtce, ki so se najprej imenovali »dom igre in dela«, urejala posebna zvezna Uredba o ustanavljanju dječjih jasli in otroških vrtcev. Zaradi visoke zaposlitve je bila okoli leta 1965 prepoznana potreba po večjem vključevanju otrok v vrtec. Prvi samostojni zakon, imenovan Zakon o vzgojno-varstvenih dejavnostih za predšolske otroke, so vrtci dobili leta 1971, prvi nacionalni program za vrtce pa je bil sprejet 1979. Leta 1980 so vrtci dobili Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, ki je predšolsko vzgojo prepoznal kot del celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema. Določil je obvezno malo šolo v zadnjem letu pred vstopom v šolo ter opredelil, da vzgojno-varstveno delo poteka v različnih starostnih skupinah. Ministrstvo za šolstvo in šport je področje Predšolska vzgoja pod svoj resor vključilo leta 1993. Konceptualne, sistemske in vsebinske rešitve, ki so bile opredeljene v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju, Zakonu v vrtcih, Kurikulum za vrtce, so vzpostavile skupni vrtec, ki ohranja specifičnosti predšolske vzgoje in je hkrati smiselno povezan z osnovnošolskim izobraževanjem (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, 2011). Ključna načela predšolske vzgoje, po katerih mora delovati vrtec, so načelo demokratičnosti in pluralizma, načelo enakih možnosti, upoštevanja različnosti med otroki in priznavanja pravice do izbire in drugačnosti, načelo vključujoče obravnave otrok iz različnih robnih skupin, načelo avtonomnosti, strokovnosti in odgovornosti, načelo sodelovanja z okoljem, načelo ohranjanja ravnotežja med raznimi vidiki otrokovega razvoja, načelo stalnega ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti ter notranjega razvoja (prav tam). Iz naštetih načel so izpeljani tudi cilji, ki jih mora vrtec upoštevati pri svojem delovanju. Sprejeti morajo čim večji delež otrok, starih štiri in pet let, ter čim več otrok, ki prihajajo iz kulturno in socialno manj spodbudnega okolja. Vrtec mora otrokom zagotoviti spodbujanje z različnih področij razvoja v skladu z značilnostmi posameznika ter z zakonitostmi razvojnega obdobja.
4
Zagotoviti mora tudi razvoj in učenje posebnih spretnosti in sposobnosti (Berčnik in Devjak, 2018).
Področje predšolske vzgoje v Sloveniji urejata pravna akta Zakon o organizaciji in financiranju v vzgoji in izobraževanju (1996, 2017) ter Zakon o vrtcih (1996, 2017) Naloge, cilje, kriterije financiranja, organiziranja in delovanja predšolske vzgoje lahko razberemo iz zakonskih in podzakonskih aktov, ki urejajo področje predšolske vzgoje.
2.3 Izvajalci predšolske vzgoje
Predšolsko vzgojo izvajajo javni in zasebni vrtci. Njihove temeljne naloge so izboljšanje kakovosti življenja družin in otrok, pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke ter ustvarjanje možnosti za otrokov celostni razvoj. V vrtec se lahko vpišejo otroci, ko dopolnijo 11 mesecev starosti, predšolska vzgoja pa traja do vstopa v šolo. Poteka v dveh starostnih obdobjih, v prvem starostnem obdobju so otroci od enega do treh let starosti, v drugem starostnem obdobju pa otroci od treh let starosti do vstopa v šolo. Glede na starostno strukturo so razporejeni v homogene oddelke, v katere so vključeni otroci v starostnem razponuenega leta, v heterogene oddelke, v katere so vključeni otroci prvega ali drugega starostnega obdobja, in kombinirane oddelke, v katere so vključeni otroci iz obeh starostnih obdobij (Predšolska vzgoja, 2019). V šolskem letu 2020/2021 je v Sloveniji predšolsko vzgojo izvajalo 414 vrtcev. Med njimi je 108 samostojnih javnih vrtcev, 204 vrtci pri OŠ ter 102 zasebna vrtca (Evidenca zavodov in programov, b. d.).
5
3 JAVNI VRTCI
3.1 Ustanovitelj in financiranje javnih vrtcev
Javne vrtce ustanavlja lokalna skupnost oziroma država (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2017, 40. člen) Vrtci, ki izvajajo javno veljavne programe za predšolske otroke, lahko začnejo opravljati dejavnost vzgoje po vpisu v razvid, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za predšolsko vzgojo. Predlog za vpis vloži poslovodni organ vrtca.
Priložiti mora dokazila o izpolnjevanju pogojev in sprejetem vzgojnem programu (prav tam, 34. člen). 25. člen Zakona o vrtcih (1996, 2017) določa, da se programi predšolske vzgoje financirajo iz javnih sredstev, sredstev ustanovitelja, plačil staršev ter donacij in drugih virov.
Proračun občine zagotavlja vrtcem sredstva v višini razlike med plačilom staršev ter ceno programa. Cena programa vsebuje stroške vzgoje, prehrane in varstva. Proračun zagotavlja tudi sredstva za investicijsko vzdrževanje, sredstva za investicije v nepremičnine ter opremo javnih vrtec in vrtcev s koncesijo (prav tam, 28. člen).
3.2 Program v javnem vrtcu
Programe za predšolske otroke, ki jih izvajajo javni vrtci, sprejme Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Vsebovati mora ime programa, strokovna izhodišča, vzgojna področja in cilje ter načine in oblike sodelovanja s starši. Lokalna skupnost oziroma več lokalnih skupnosti določijo izvajalce programa za predšolske otroke. Naloga vrtca je, da v publikaciji predstavi program, ki ga izvaja, njegovo vsebino, metode dela in cilje (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 12. člen).
Javni vrtci v Sloveniji delujejo po Kurikulumu za vrtce, ki predstavlja strokovno podlago za delo v javnih vrtcih. Potrjen je bil marca 1999 na Strokovnem svetu za splošno izobraževanje.
V središče postavlja otrokove razvojne in individualne zmožnosti in posebnosti (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). »Kurikulum je dokument, ki omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu, ki se na ravni izvedbenega kurikuluma razvija in spreminja. Pri tem upošteva neposredno odzivanje otrok v oddelku, organizacijo življenja v vrtcu in vpetost vrtca v širše okolje.« (Devjak in Berčnik, 2018, str. 97). Razdeljen je na dva dela. Prvi del vsebuje medpodročne dejavnosti, ki so skrb za zdravje, moralni razvoj, prometna vzgoja in varnost. Prepletajo se skozi vsa področja dejavnosti v vrtcu, hkrati pa so del načina življenja in dela otrok v vrtcu (Kurikulum za vrtce, 1999).
6
Kurikulum za vrtce vključuje cilje in iz njih izpeljana načela, ki otroku omogočajo večjo individualnost, drugačnost in izbiro v nasprotju s skupinsko rutino. Omogočajo raznovrstnejšo in pestrejšo ponudbo na vseh področjih dejavnosti predšolske vzgoje, spoštovanje in upoštevanje zasebnosti in intimnosti otrok, oblikovanje pogojev za večje ozaveščanje in izražanje skupinskih razlik, bolj kakovostne medosebne interakcije med otroki in kakovostno sodelovanje s starši (prav tam).
V Kurikulumu za vrtce (1999) so za prvo in drugo starostno skupino otrok predlagani primeri dejavnosti za posamezno področje dejavnosti v vrtcu. Vzgojitelji imajo možnost po strokovni presoji izbrati dejavnosti in vsebine, primerne otrokovi sposobnosti in starosti. Predlagane vsebine in dejavnosti predstavljajo način za realiziranje načel in ciljev kurikuluma za vrtce ter hkrati predstavljajo vodilo dnevnega življenja otrok v vrtcu. Poleg zapisanih predlaganih vsebin in dejavnosti pa je ravno tako pomembna izpeljava le-teh v praksi oziroma t. i.
izvedbeni kurikulum.
Igra ima v kurikulumu za predšolske otroke pomembno vlogo. Sama vsebina in način igre oziroma dejavnosti dajeta otroku prostor, v katerem se prepletajo različna področja kurikuluma. Že simbolna igra otroku ponuja učenje in razvoj jezika, v domišljijski igri, kot je npr. prodajalna oblačil, lahko otrok razvija pojem števila, v igri z vlogami, kot so družina, prodajalec ali frizer, otrok pridobiva socialno učenje, ali pa pri ustvarjanju z mivko, peskom spoznava transformacijo igralnega materiala (prav tam).
Prav tako je v kurikulumu pomembna organizacija prostora in časa. Vzgojitelji morajo otrokom omogočiti prostor, kjer se bo počutil varno in prijetno, kjer mu bosta zagotovljeni zasebnost in intimnost, hkrati pa mora biti igralnica urejena glede na dejavnosti, ki potekajo, in glede na starost otrok. Tako vzgojitelji upoštevajo pravico do izbire in drugačnosti. Naloga strokovnih delavcev v vrtcu je, da otrokom ponudijo možnost izbire med različnimi dejavnostmi glede na njihove interese, razpoloženja in sposobnosti. Pomembno je, da otroci izbirajo med alternativnimi dejavnostmi in ne med aktivnostjo in neaktivnostjo. Pri vzgojnem procesu je pomembno, da so odrasli v interakciji z otroki zgled za prijetno in prijazno komunikacijo, da se odzivajo na otrokova vprašanja in prošnje, da otroke nedirektivno usmerjajo, jih pozorno poslušajo, spodbujajo k delitvi idej, izkušenj, uporabljajo pozitivne usmeritve, rešujejo konflikte na socialno sprejemljiv način. Otrokom je potrebno ponuditi
7
dovolj časa za pripovedovanje, opisovanje, pogovor, igro vlog, kajti razvoj jezikovne zmožnosti je bistvenega pomena za otrokov socialni, čustveni in spoznavni razvoj (Kurikulum, 1999).
V Kurikulumu za vrtce (prav tam) je izpostavljeno sodelovanje med vrtcem in starši.
Opredeljeno je kot pomemben dejavnik kakovosti predšolske vzgoje, saj prispeva k ustreznejši povezavi institucionalne in družinske vzgoje. Naloga vrtca je, da staršem nudi storitve, upošteva in spoštuje identiteto, jezik, kulturo, vrednote, svetovni nazor, prepričanje in navade otrokovih staršev. Institucija mora upoštevati, da imajo starši pravico sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu ter pravico do postopnega uvajanja v vrtec. Naloga staršev pa je, da upoštevajo strokovno avtonomnost vrtca.
V drugem delu Kurikuluma za vrtce (1999) je opredeljenih 6 področij (gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika), za katera so ločeno zapisani cilji in primeri dejavnosti za otroke v prvem in drugem starostnem obdobju ter vloga odraslih.
• GIBANJE
Gibanje je ena izmed primarnih otrokovih potreb, kajti z gibanjem telesa otrok zaznava prostor, okolico, čas in samega sebe. Gibalni razvoj se razvija od preprostih in naravnih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek itn.) do zahtevnejših in sestavljenih športnih dejavnosti.
Pomembno je, da otroke motiviramo s pozitivnimi spodbudami, jim vsakodnevno omogočimo različne dejavnosti v prostoru in na prostem, saj tako razvijajo svoje gibalne sposobnosti ter usvojijo nekatere gibalne koncepte. Področje z dejavnostmi gibanja vključuje tudi elementarne igre, ki imajo pomembno vlogo pri emocionalnem in socialnem razvoju. Preko iger otroci postopoma spoznavajo smisel in pomen upoštevanja pravil igre (prav tam).
• JEZIK
Predšolsko obdobje je najpomembnejše za razvoj govora, zlasti od tretjega leta naprej, ko se razvijajo predpisalne in predbralne sposobnosti. Jezikovna dejavnost v tem obdobju vključuje širok spekter razvoja jezika: od komunikacije in spoznavanja kulture skozi književnost do učenja izražanja in razumevanja drugih. Otroci se učijo jezika skozi poslušanje, pripovedovanje, opisovanje, rabo jezika v igrah, izmišljanje lastnih zgodbic in pesmi ter medsebojno interakcijo. Jezikovne dejavnosti imajo pomembne dele, kot so enostavna besedila (sporočila, komentarji, recepti …) in zbliževanje s knjigo za vključevanje v pisno
8
kulturo in navajanje na rabo knjige. Otroci morajo imeti možnost spoznavati jezikovne značilnosti, posebnosti in razlike med jeziki, jezikovnimi skupinami, registri in socialnimi zvrstmi. Slednje je posebej pomembno na dvojezičnih področjih na Obali in v Prekmurju (prav tam).
• UMETNOST
Otrok je na vseh področjih dejavnosti izumiteljski in ustvarjalen, umetnost pa mu omogoča udejanjanje svojih potencialov skozi oblikovanje slik, pesmi, igre, plesa ali predmeta. Otroška umetniška dela nastajajo, ko ima otrok svobodo, da se izraža neposredno, izvirno, drugačno in tako razvija občutek za estetiko, ki presega funkcionalnost. Otrokova umetnost in okus sta osebne narave, odražata vpliv socialnega in kulturnega okolja. Z umetnostjo otrok izraža svoja čustva, počutja, opisuje dogodke, osebe in svoje doživljanje družbenega in naravnega okolja. Sebe spoznava kot ustvarjalca, prispeva k oblikovanju okolja, s tem pa gradi samozavest in osmišlja svojo vlogo v skupnosti (prav tam).
• DRUŽBA
Človek je del družbenega okolja, v katerem raste, živi in deluje. Da bi lahko otroci aktivno sodelovali v njem, morajo spoznati domače okolje, njegovo zgodovino, lastno in druge kulture ter temelje človekovih pravic in demokratičnih načel. V vrtcu je treba ustvariti pozitivno vzdušje, ki spodbuja sodelovanje, vendar hkrati upošteva otroka kot posameznika in mu omogoča občutek pripadnosti ter povezavo z družinskim življenjem. Otroke je treba učiti sožitja, ki temelji na svobodi posameznika, pravilih vedenja in komuniciranja, ki ne omejuje svobode drugih, možnosti izbire pri vsakdanjih zadevah ter sodelovanju pri sprejemanju odločitev in njihovih posledic (prav tam).
• NARAVA
Narava je posebno področje, v okviru katerega razvijamo otrokove sposobnosti za dejavno vključevanje v obdajajoče okolje. S stikom in spoznavanjem z živimi bitji, naravnimi pojavi in procesi postopno razvija osnove naravoslovja (mišljenje, opazovanje sklepanje …). Naravo vključuje kot del svojega življenja, spoznava dogodke v relaciji s prostorom in časom in dojema, da je potrebno za okolje skrbeti in ga ohranjati. Z igro in poskusi otrok odkriva namembnost in uporabnost stvari, spremembe v naravi glede na letne čase ter fizične in kemijske lastnosti snovi in teles. Prav tako odkriva in spoznava tudi svoje telo (prav tam).
9
• MATEMATIKA
Otrok se že zelo zgodaj v vsakodnevnem življenju sreča z matematiko, saj primerja in razvršča predmete v svoji okolici. To področje vključuje dejavnosti, ki spodbujajo otroka, da v igri in vsakdanjih opravilih pridobiva spretnosti in izkušnje o velikosti, količini, časovni relaciji, obliki … Ob pridobljenem znanju otrok spoznava prednosti »matematičnega«
razmišljanja, kar ga spodbuja k nadaljnjemu preizkušanju novega znanja in posledično k nadgrajevanju le-tega (prav tam).
Pojem kurikulum vključuje tudi prikriti kurikulum, kar pomeni, da vključuje polje ključnih vzgojnih dejavnikov, ki delujejo v vsaki vzgojni situaciji, čeprav niso del učnega načrta. V prikriti kurikulum uvrščamo tista dejanja vzgojitelja, ki niso zapisana v uradnih dokumentih, kar pomeni, da niso neposredno načrtovana oziroma predvidena. Taka dejanja se pokažejo predvsem pri prosti igri otrok, dnevni rutini. Na njih vplivajo vzgojiteljeve vrednote, pričakovanja in »tiho znanje«, ki ga ima v povezavi s svojimi predstavami o »pridnem otroku« (prav tam).
3.3 Vloga odraslega v javnem vrtcu
V javnih vrtcih v skupini sodelujeta diplomirani vzgojitelj s sedmo stopnjo izobrazbe in vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja s peto stopnjo izobrazbe. Pomočnik vzgojitelja sodeluje z vzgojiteljem pri pripravi in izvajanju vzgojno izobraževalnega dela.
Skupaj spremljata razvoj in napredek otrok preko celotnega leta, se dogovarjata o postopnem uvajanju otrok, o načinih sodelovanja s starši ter o sami organizaciji dela in življenja v vrtcu (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Vzgojiteljeva delovna obveznost obsega pripravo na vzgojno delo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela in delo s starši ter sodelovanje pri organizaciji dela in življenja v vrtcu (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 41. člen). Poleg tega mora razumeti in samostojno izvajati kurikulum za vrtce, poznati vsebino, oblike in metode dela. Pri vzgojnem delu mora prepoznati in upoštevati individualne potrebe otroka, mu nuditi čustveno varnost in spodbujati samostojnost skladno z njegovo zrelostjo (Devjak in Berčnik, 2018).
Njegova naloga je urediti igralnico tako, da lahko potekajo skupne dejavnosti ali dejavnosti v manjših skupinah. Vedno mora biti zagotovljen kotiček za umik otroka. Priporočljivo je, da so v igralnici improvizirane pregradne stene (omare, stojala), s katerimi pregradijo prostor v več
10
manjših kotičkov, ki se spreminjajo glede na starost otrok in dejavnosti, ki potekajo v igralnici. Vzgojitelj mora poskrbeti, da so stalni kotički opremljeni s primernimi didaktičnimi in igralnimi pripomočki. Zaželeno je, da kotički vsebujejo tudi nestrukturiran material, kot so škatle, blago, obleke za igre vlog, mivka, voda (Kurikulum za vrtce, 1999).
4 ZASEBNI VRTCI
4.1 Ustanovitelj in financiranje zasebnega vrtca
Zasebni vrtci so vsi vrtci, katerih ustanovitelj ni občina. Bogatijo in dopolnjujejo javne vrtce, saj nudijo večjo možnost izbire programov in načinov vzgajanja. Zasebni vrtci so svobodni pri izbiri religioznega in svetovnega nazora, vzgojnih sredstev ter načinov izvajanja in organiziranja vzgojno-izobraževalnega programa. Zasebne vrtce delimo na dodatne in nadomestne. Nadomestni so zasebni vrtci, ki ustrezajo javnim vrtcem z vidika vzgojnih ciljev, trajanja programov, normativov (število otrok na vzgojitelja, kader, prostor). Dodatni vrtci so vsi ostali zasebni vrtci (Šimenc in Krek, 1996). Zasebni vrtec lahko ustanovi domača fizična ali pravna oseba. Ustanovitelj mora zagotoviti finančne, pravne, prostorske in kadrovske pogoje za opravljanje dejavnosti. Mednarodni vrtci, v katerih potekajo vzgojno-izobraževalni programi v tujem jeziku, ali mednarodni programi in vrtci, katerih ustanovitelj ni slovenski državljan, se obravnavajo individualno. Prav tako velja za vrtce, v katerih poteka program kake druge države ali v katerih poteka vzgojno-izobraževalni program v tujem jeziku, ne glede na to, ali je njihov ustanovitelj slovenski ali tuji državljan (prav tam).
Zasebnim vrtcem (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 34. člen) pripadajo sredstva iz proračuna občine, če izvajajo najmanj poldnevni program, če imajo zaposlene (vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev predšolskih otrok) za izvedbo programa v skladu z zakonom in drugimi predpisi, če so vrtci dostopni vsem otrokom in če imajo vključenih najmanj za en oddelek predšolskih otrok. Za vsakega otroka zasebnemu vrtcu pripada 85 % sredstev, ki se izračunajo na podlagi cene istovrstnega programa javnega vrtca na območju občine, zmanjšane za znesek, ki bi ga starši plačali za otroka, če bi bil vključen v javni vrtec (Predšolska vzgoja, zasebni vrtci, 2019).
Strokovni delavci v zasebnih vrtcih, ki izvajajo javno veljavne programe, morajo prav tako izpolnjevati pogoje, predpisane za strokovne delavce javnih vrtcev. Ne velja za tiste, ki izvajajo programe za predšolske otroke po posebnih mednarodno uveljavljenih pedagoških načelih (Šimenc in Krek, 1996).
11
4.2 Programi zasebnih vrtcev
V zasebnem vrtcu (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 13. člen) ustanovitelj oziroma pristojni organ vrtca določi program za predšolske otroke v skladu z aktom o ustanovitvi. Program mora vsebovati vsebino, cilje in trajanje. Pred začetkom izvajanja programa za predšolske otroke mora vrtec pridobiti pozitivno mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje o ustreznosti programa. Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje poda pozitivno mnenje zasebnim vrtcem z vzgojnim programom po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Decroly, Montessori in podobno), ko ugotovi, da je program priznalo ustrezno mednarodno združevanje.
Zasebni vrtec mora v publikaciji poleg ciljev, vsebin in metod objaviti tudi mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje o ustreznosti programa (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 11. člen).
V Sloveniji imamo med zasebnimi vrtci največ montessori vrtcev – med njimi je 17 vrtcev, ki so vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, ki so tudi sofinancirani s strani občine. Prav tako imajo v treh javnih vrtcih v določenih skupinah vzgojiteljice montessori izobrazbo in vključujejo v vzgojno delo elemente pedagogike montessori (Združenje montessori Slovenije, b. d.).
4.2.1 Montessori vrtci
Utemeljiteljica pedagogike montessori Maria Montessori je leta 1907 v San Lorenzu odprla svojo šolo, ki jo je imenovala Hiša otrok. Za otroke je naročila učne pripomočke po vzoru tistih, ki jih je uporabljala pri delu z duševno zaostalimi otroki. Kasneje je te pripomočke poimenovala didaktični pripomočki, saj otrokom omogočajo, da se skozi preizkušnje in napake učijo sami. Njeno osnovno načelo je bilo, da se otrok ne uči. Otroci naj sami izberejo, kaj bodo počeli in odkrivali, kaj je s pripomočki mogoče storiti (Pollard, 1997).
Aktivnosti v montessori vrtcih so organizirane v naslednja področja: praktične aktivnosti, senzomotorične aktivnosti, jezikovne aktivnosti, matematične aktivnosti, kulturne aktivnosti in ustvarjalnost (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008).
Ustvarjalnost je področje, ki je še posebej pomembno za otrokovo samoizražanje, kajti otroka spodbuja k sodelovanju lastnih umetniških del ter k aktivnostim s področja glasbe in gibanja (prav tam). Pri praktičnih aktivnostih (Plestenjak, 1992) otrok predvsem uporablja predmete iz vsakdanjega življenja ter razvija spretnosti in sposobnosti, povezane z vsakdanjim
12
življenjem (čiščenje, pripravljanje hrane, pospravljanje, oblačenje, vljudnost …). Materiali za matematične aktivnosti so namenjeni za razvijanje matematičnih pojmov in predstav na otroku bolj razumljiv način. Otrok s pomočjo materialov za kulturne aktivnosti lažje spoznava geografijo, fiziko, zgodovino, biologijo in antropologijo. Senzomotorične aktivnosti (Vinko, 2013) vključujejo materiale in sredstva, povezane s fino motoriko, kjer se otrok uri v koordinaciji oko-roka in razmišlja o vrstnem redu uporabe materiala. To so vstavljanje, nizanje perlic, odpiranje in zapiranje posod, zaboj s predalčki, zabijanje žebljev, prelivanje, navpična in vodoravna vretena z obročki/kockami, prelivanje z lijem, ožemanje. Otrok s pomočjo predmetov, namenjenih za senzomotorične aktivnosti, pridobiva predstave o svetu, razvija čutila, spoznava obliko, težo, okus, velikost, barvo zvok, temperaturo ... Jezikovne aktivnosti zajemajo poimenovanje predmetov v okolju, dialoge z odraslimi, predmete za besedni zaklad … Otroci, stari od treh let naprej, pa že pokažejo zanimanje za branje in pisanje, zato imajo na voljo material za razločevanje glasov in za razvijanje spretnosti v pisanju, kot so premična abeceda, peščene črke, stereognostične vreče, predmete, ujemajoče se s kartami, knjige, rime, pesmi (prav tam).
Vodilo montessori vrtca je »pomagaj mi, da naredim sam«, saj je bila M. Montessori mnenja, da otrok ob izkušnjah in v odnosu s prostorom, predmeti in drugimi ljudmi gradi svojo osebnost in znanje. Cilj vzgojnega dela je, da odrasli osvobodijo otroka, kar pomeni, da mu ne poskušajo vsiliti modela obnašanja, po katerem naj bi se ravnal, časa in ritma učenja ter vsebin, ki naj bi jih dojel, saj s temi prisilami odrasli ne spodbujajo otrok, temveč zavirajo otrokovo rast (Pegan Stemberger, 1996).
4.2.2 Komponente pedagogike montessori
4.2.2.1 Srkajoči um
»Vsaka osebna poteza, ko jo vsrkavamo kot otroci, ostane za vedno. Čeprav bi se ji kasneje skušali razumsko odpovedati, jo nekaj vendarle še ostane v naši podzavesti. Kajti ničesar, kar se je izoblikovalo v otroštvu, kasneje ne moremo popolnoma izbrisati.« (Montessori, 2011, str. 98). M. Montessori je trdila, da ima otrok od rojstva do šestih let, najbolj izrazito do treh, obliko uma, ki mu omogoča, da nezavedno vpija vtise iz okolja. Ker so ti vtisi tako globinski in trajnostni, je pomembno, da otroku pripravimo okolje (fizično in psihično), kjer bo našel dovolj spodbud za svoj razvoj. Iz okolja ukorenini naše načine obnašanja, izražanja čustev, oblike pozdrava … Z vsem, kar smo mi kot odrasli, doprinašamo k temu, kakšen postane otrok, katere vrednosti in predstave bodo določile njegovo mišljenje in ravnanje (prav tam).
13
Pri opazovanju otrok je spoznala, da so otroci v obdobju od rojstva do šestih let še posebej dojemljivi in notranje motivirani za pridobitev neke veščine ali znanja. To obdobje je poimenovala občutljivo obdobje. Razvrstila ga je v šest obdobij, in sicer v obdobje senzorne percepcije, govora, reda, občutljivosti za podrobnosti, koordinacije gibanja ter obdobje občutljivosti za socialne odnose. Pomembno je, da te faze prepoznamo, saj če jih otrok zamudi, izgubi željo in specifično občutljivost za dejavnost. Vso znanje in veščine, ki jih otrok usvoji v občutljivem obdobju, postanejo temelj za vse življenje (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008).
4.2.2.2 Pripravljeno okolje in materiali
»Pripravljeno okolje je pojem, ki obsega vse, kar pripravimo odrasli v okolju, ki obdaja otroka, če se zavedamo njegovih značilnosti in potreb. Če je okolje skrbno pripravljeno, potem delajo otroci v njem z vedno večjo zbranostjo in notranjim nadzorom (samokontrolo).«
(Montessori, 2011, str. 8) Ena izmed temeljnih značilnosti okolja montessori je svoboda.
Otroku moramo dopustiti, da je v okolju svoboden in samostojen. Sam naj izbira materiale, kraj in čas dela, raziskuje in doživlja naj vse, kar je v okolju. Montessorijeva je otrokom prav tako omogočila svobodo pri oblikovanju socialnih odnosov, posegla je le, ko je bila ogrožena varnost. Bila je mnenja, da ko otrok doseže notranjo disciplino, je sposoben usvojiti skupno, kolektivno disciplino. Njena značilna skupna vsakodnevna dejavnost je bila igra tišine in dejavnost na črti (Program vrtca montessori, 2013). Naloga odraslega je, da ustvari okolje, ki ni statično, vendar še vedno urejeno tako, da ima vsaka stvar svoje mesto, kar je v pomoč otroku pri njegovem delu. Okolje naj bo otroku mikavno in preprosto, vsebuje naj lepo oblikovane in kakovostne predmete (prav tam).
Pri delu z montessori materiali otrok usvoji določene kriterije, ki jih material nudi sam po sebi. To so stopnjevanje od preprostega k zapletenemu, stopnjevanje od konkretnega k abstraktnemu, učenje ter izolacija težavnosti. Didaktični materiali služijo svojemu namenu, ko se otrok v okolju počuti svobodno in spoštljivo. Določen didaktični material otroku predstavimo v pravem obdobju njegovega razvoja. Namenjen je urjenju gibalnih, zaznavnih in spoznavnih sposobnosti, kar otroku omogoča usvajanje spretnosti pisanja, branja in računanja.
M. Montessori se je nagibala bolj k naravnim materialom, s pomočjo katerih je otrok spoznaval svet, v katerem živi. V njenem okolju so otroci imeli na voljo realne predmete in dejavnosti, kot so pomivanje posode, skrb za živali, rože. Uporabljali so steklene vaze, kozarce in krožnike (prav tam). Vsak material ima v učilnici svoje stalno mesto, tako da otrok ve, kje ga bo našel in kam ga mora pospraviti. V okolju montessori je otrok aktiven v smislu,
14
da svobodno izbira material, ga uporablja, kolikor časa želi, ga primerja z drugimi stvarmi in s samim seboj, odkriva in popravlja lastne napake (Pegan Stemberger, 1996). Za vsak material je zapisana predstavitev, pri kateri so izpiljeni koraki, brez odvečnih besed in gibov. Kadar vzgojitelj otroku predstavi material, ne govori ter obratno, kadar govori, ne dela nobenih gibov, kajti otrok ni sposoben hkrati sprejemati informacij po več kanalih. Vsak pripomoček ima svoje ime, zložen na pladnju v ustreznem vrstnem redu. Veliko dejavnosti se izvaja na preprogi, še posebej dejavnosti s področja fine motorike. Preproga je za otroka delovni prostor oziroma kotiček za delo, ki ga morajo drugi otroci spoštovati (Vinko, 2013).
Prostori v montessori vrtcu so odprti, povezani, da se lahko otroci prosto gibljejo in se ukvarjajo z dejavnostjo, ki jih zanima. Opremljeni so z opremo, prilagojeno otrokovi velikosti. Značilni so po odprtih nizkih policah in omaricah s preprogami, tablami, zanimivimi slikami na steni v višini otrokovih oči, majhnimi lesenimi zaboji, slikarskim stojalom, keramičnimi skodelicami in vazami. Običajno je oddelek oblikovan v štiri igralne kotičke:
kotiček, v katerem pridobivajo zaznavne izkušnje, kotiček, v katerem razvijajo praktične spretnosti, kotiček za matematiko ter kotiček za jezik. Pohištvo je bele barve. Materiali so običajno zloženi na pladnjih (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).
Oprema prostora v montessori vrtcu se bistveno razlikuje od opreme v vrtcih, ki izvajajo program Kurikulum. Pohištvo v javnem vrtcu ni vedno prilagojeno otrokovi velikosti ter običajno ni bele barve. Če otroka zanima predmet na omari, mora za želeno stvar prositi vzgojiteljico, saj je njemu nedosegljiva. V javnem vrtcu so mize večje, običajno za štiri otroke, omare segajo pogosto do stropa, na tleh ne zasledimo nobenih preprog. Zasledimo pa večjo izbiro kotičkov, ki so v nekaterih igralnicah resnično pestri in bogati. Prostora za ustvarjalnost in domišljijo v javnih vrtcih zasledimo neprimerno veliko več kot v montessori vrtcu, prav tako mehkih igrač ter domišljijskih iger (Plestenjak, 1992).
V vrtcu montessori so otroci običajno vključeni v starostno mešane skupine. Tako imajo možnost pridobivanja znanja drug od drugega. Če otrok potrebuje pomoč, si jo lahko poišče pri starejšem otroku, ki je to aktivnost že usvojil. Za montessori okolje bi lahko rekli, da je življenjski prostor, kjer otroci delajo skupaj v prostoru, vendar vsak zase, drug ob drugem (prav tam).
4.2.3 Vloga odraslega v montessori vrtcu
Čeprav je montessori vzgojitelj navidezno pasiven, je njegova vloga pomembna, saj je dinamičen člen med otrokom in okoljem. Otroku pomaga na tri načine, in sicer kot skrbnik
15
prostorov, opreme in sredstev, kot oseba, ki otroku omogoča in pomaga pri interakciji z materiali in sredstvi, ter kot opazovalec otrokovega dela in razvoja (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008).
V montessori okolju ima vzgojitelj pomembno nalogo, saj mora poskrbeti, da so prostor, sredstva in oprema urejeni in pripravljeni za otrokovo individualno delo, preko katerega se samostojno razvija. Pomembno je, da je material otroku privlačen, da vsebuje vse dele in da je pripravljen na določenem mestu, dostopnem otroku. Druga vloga odraslega v montessori vrtcu je, da otroku pomaga ter ga spodbuja pri interakciji z materialom. Njegova naloga je posameznemu otroku predstaviti po eno aktivnost. Pri tem je pomembno, da vzgojitelj aktivnost predstavi brezhibno in privlačno, v pravem obdobju otrokovega razvoja. Po predstavitvi otroku prepusti možnost izvajanja aktivnosti. V primeru, če se otrok odloči za aktivnost, vzgojitelj ne posega, otrok samostojno ponavlja aktivnost brez pomoči odraslega. V primeru, če otroku dalj časa ne uspe, mu vzgojitelj ponovno demonstrira aktivnost, pri kateri poudari tisti del, ki je otroku povzročal težave. Vzgojitelj lahko otroku ponudi tudi tako aktivnost, kjer otrok pokaže principe, ki jih je že usvojil. Montessori vzgojitelj v vlogi opazovalca opazuje otroke, njihovo delo in razvoj. Na tak način ugotovi, kdaj je otrok usvojil določene aktivnosti in kdaj je sposoben za uvajanje novih (prav tam).
5 PRAVICE STARŠEV IN IZBIRA VRTCA
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo (Ustava Republike Slovenije, 1991, 2017, 41. člen). Zaradi navedene pravice staršev mora država njihovim otrokom zagotoviti vzgojo in izobraževanje v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem (Protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin, 1994, 2. člen). To pravico staršev pa lahko omogočijo zasebni vrtci, saj izvajajo vzgojne programe po posebnih pedagoških načelih.
Starši imajo tako po 9. členu Zakona o vrtcih (1996, 2017) tudi pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v skladu s svojimi prepričanji. Kljub temu da zasebni vrtci omogočajo staršem možnost večje izbire, jim ne sme biti odvzeta pravica do vpisa otroka v svetovnonazorsko nevtralni vrtec. Država mora staršem zagotoviti možnost, da lahko vpišejo otroka v takšen vrtec, kakršen je po njihovem mnenju najboljši (prav tam).
Starši lahko torej izberejo med javnim ali zasebnim vrtcem. V javnih vrtcih imajo možnost izbire med dnevnim, poldnevnim ali skrajšanim programom za otroke. Posamezni vrtci
16
vključujejo tudi manjše skupine otrok s posebnimi potrebami. Med zasebnimi vrtci pa lahko izbirajo vrtce, ki izvajajo programe po posebnih pedagoških načelih (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). V Sloveniji imamo med zasebnimi vrtci 16 vrtcev, ki izvajajo program waldorfske vzgoje, in 25 vrtcev, ki izvajajo program montessori (Evidenca zavodov in programov, b. d.).
V rokah staršev je, kateri vrtec bodo izbrali. Za posamezni vrtec se lahko odločijo na podlagi različnih dejavnikov, ki vplivajo na izbor vrtca. To so priporočila prijateljev, lastno poznavanje različnih vrtcev, oddaljenost vrtca od doma ali službe itd. Nekaterim staršem je lahko ključni dejavnik pri izbiri vrtca materialna opremljenost vrtca, varnost, odnos osebja, kvaliteta igrišča ali kvaliteta prehrane. Pomembno je, da starši obiščejo več vrtcev, da si lahko ustvarijo svoje mnenje. Starši morajo pri samem obisku in ogledu vrtca upoštevati, da se osebje vrtca pri prvem stiku vede drugače kot običajno. Vzgojitelji lahko pokažejo drugačen odnos do otrok, kot ga imajo v vsakodnevni vrtčevski rutini, kar pa ne pomeni, da je to razlog za dvom in nezaupanje v iskrenost osebja, ampak spodbuda, da starši prisluhnejo in sledijo svojim občutkom (Varjačič, 2007).
Starše pri izbiri vrtca pogosto zavede bogastvo vzgojnega programa in razne dejavnosti, ki jih ponuja vrtec. Varjačič (2007) meni, da je bolj kot širina sveta pomembno, da se otrok v krogu svojih vrstnikov počuti sprejetega in da čuti naklonjenost in prijaznost vzgojitelja.
Daycare Trust (2010) je v Veliki Britaniji med materami izvedel raziskavo o dejavnikih, ki vplivajo na izbor vrtca. Prvi dejavnik, ki je večini materam najpomembnejši, je izkušeno in usposobljeno osebje, sledi mu skrbno, toplo in prijetno vzdušje in dobro poročilo Ofstedske inšpekcije. Na četrtem mestu lestvice je cena vrtca, potem bližina doma ter kakovostna stavba in oprema vrtca. Ostali dejavniki so še nizek delež otrok na vzgojitelja, vrtec v bližini službe staršev, prijetna okolica vrtca, osebje obeh spolov ter osebje različnih etičnih pripadnosti.
Kateri so bistveni kriteriji oziroma dejavniki za izbor vrtca v javnem in montessori vrtcu, pa bom raziskovala v empiričnem delu diplomskega dela.
17
6 METODOLOGIJA
6.1 Namen in cilj raziskave
Pride čas, ko se starši odločijo za vpis svojega otroka v vrtec, kar jim običajno predstavlja velik izziv, saj se jim pojavlja veliko vprašanj, predvsem, kateri vrtec bo najboljši za njihovega otroka. Menim, da je pri sami odločitvi staršev prisotnih veliko dejavnikov. Kateri so bistveni dejavniki pri izbiri staršev, sem raziskovala v svojem raziskovalnem delu diplomskega dela. Glavni cilji raziskave, ki sem jo izvedla v okviru diplomskega dela, so ugotoviti, v kolikšni meri so starši seznanjeni z možnostjo izbire med različnimi programi oziroma vrtci, ugotoviti, kaj je razlog, na podlagi katerega se starši odločijo za določen program vrtca, ter v kolikšni meri je staršem pri izbiri vrtca pomemben program vrtca.
6.2 Raziskovalna vprašanja
V skladu s cilji diplomskega dela sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
R1 V kolikšni meri so starši seznanjeni s svojo zakonsko pravico do izbire vrtca?
R2 Na podlagi česa se starši odločijo za določen program vrtca?
R3 V kolikšni meri je staršem pri izbiri vrtca pomemben program vrtca?
6.3 Raziskovalna metoda
V empiričnem delu diplomskega dela sem uporabila deskriptivno in kavzalno- neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.
6.4 Raziskovalni vzorec
Vzorec raziskave je slučajnostni. Vključuje starše, ki imajo otroke vpisane v vrtcu v Sloveniji.
Anketni vprašalnik je izpolnilo 560 staršev. Ustrezno rešenih anket je bilo 474, ostalih 86 anket je bilo neveljavnih, saj anketiranci niso odgovorili na vsa vprašanja.
18
Graf 1: Delež sodelujočih glede na program vrtca
Kot prikazuje graf 1, je v raziskavi sodelovalo 353 (74 %) staršev otrok, ki so vključeni v javni vrtec, 103 (22 %) starši, ki imajo otroke vpisane v montessori vrtec, ter 18 (4 %) staršev, katerih otroci obiskujejo waldorfski vrtec. Ker je eden izmed glavnih ciljev raziskave ugotoviti, na podlagi katerega dejavnika se starši odločijo za program Kurikulum oziroma program montessori, sem v interpretacijo vključila samo ankete staršev, ki imajo vpisane otroke v javnem in montessori vrtcu. Skupni vzorec predstavlja 456 staršev.
Graf 2: Delež sodelujočih glede na spol
Kot je prikazano v grafu 2, so v anketi v večini (96 %) sodelovale ženske. Anketo je izpolnilo le 3 % moških.
starši otrok iz javnega vrtca
74 % starši otrok iz
montessori vrtca 22 %
drugo 4 %
3 %
97 %
moški ženska
19
Graf 3: Delež sodelujočih glede na starost
Noben izmed anketirancev (graf 3) ni mlajši od 20 let. Največ (51 %) anketirancev je starih od 31 do 40 let, 44 % vprašanih je označilo, da so stari od 21 do 30 let, le 5 % pa je starih 41 let ali več.
Graf 4: Delež sodelujočih glede na dokončano izobrazbo
V raziskavi me je zanimala tudi njihova dokončana izobrazba (graf 4), in sicer 1 % vprašanih ima dokončano manj kot srednjo šolo, 35 % anketiranih staršev ima zaključeno srednjo šolo ali gimnazijo, dokončan magisterij oziroma doktorat ima 11 % anketirancev, največ (53 %) sodelujočih v anketi ima dokončano višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo.
0 %
44 %
51 %
5 %
do 20 let 21-30 let 31-40 let 41 let ali več
1 %
35 %
53 %
11 % manj kot srednja šola
srednja šola ali gimnazija
višja, visoka, univerzitetna magisterij, doktorat
20
Graf 5: Delež sodelujočih glede na vključitev njihovih otrok v oddelke
Največ staršev (42 %) ima otroke vključene v oddelek 1. starostne skupine, malo manj (39,8
%) otrok obiskuje oddelek 2. starostne skupine, 18 % otrok je vključenih v kombinirani oddelek, najmanjši delež staršev (0,2 %) ima otroke vključene v razvojni oddelek (graf 5).
6.5 Merski instrument
Podatke sem pridobila s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil staršem dosegljiv na spletu preko spletne platforme 1ka. Instrument raziskave je bil anonimen in uporabljen izključno za namen raziskave. Vseboval je 16 vprašanj, med njimi 4 vprašanja zaprtega tipa, 2 odprtega ter 5 vprašanj kombiniranega tipa. Pri enem vprašanju sem podatke pridobila z ocenjevalno lestvico od 1-sploh ni pomembno do 5-zelo pomembno. Ostala 4 vprašanja pa so bila vezana na podatke o anketirancu. Anketni vprašalnik se nahaja v prilogi.
6.6 Postopki zbiranja in obdelave podatkov
Anketiranje je potekalo preko spletnega programa 1ka, septembra 2020. Starši so s klikom na URL-naslov posredovali rešeno anketo. Za statistično obdelavo sem uporabila računalniški program Microsoft Word in Microsoft Excel. Zbrane rezultate v anketnem vprašalniku sem uredila, jih predstavila s pomočjo grafov, pri katerih sem navedla absolutne (f) in odstotne (f
%) vrednosti, izračunala aritmetično sredino ter jih opisno interpretirala.
0%
10%
20%
30%
40%
50%
oddelek 1.
starostne skupine
oddelek 2.
starostne skupine
kombinirani oddelek
razvojni oddelek 42 % 39,80 %
18 %
0,20 %
21
7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
7.1 Seznanjenost staršev z zakonsko pravico o izbiri vrtca
Pri prvem raziskovalnem vprašanju (R1) me je zanimalo, v kolikšni meri so starši seznanjeni s svojo zakonsko pravico do izbire vrtca. V anketnem vprašalniku sem staršem zastavila vprašanje, katere zakonske pravice pri izbiri programa in vključitvi otroka poznajo.
Graf 6: Seznanjenost staršev z zakonskimi pravicami
Iz grafa 6 lahko razberemo, da večina staršev (87 %), ki ima otroke v javnem vrtcu, ter 95 % staršev otrok iz montessori vrtca pozna pravico do izbire javnega ali zasebnega vrtca. Velik delež staršev otrok iz javnega vrtca (82 %) in staršev otrok iz montessori vrtca (68 %) je seznanjenih s pravico do postopnega uvajanja otrok v vrtec. Da lahko izbirajo med dnevnim, poldnevnim in skrajšanem programu, ve 69 % staršev otrok iz javnega vrtca ter 43 % staršev, ki imajo otroke vpisane v montessori vrtec. S pravico do izbire programa, ki delujejo po posebnih pedagoških načelih, je seznanjena slaba polovica (34 %) staršev otrok iz javnega vrtca in le 46 % staršev iz montessori vrtca.
Starši lahko izbirajo med javnimi in zasebnimi vrtci, saj imajo po 9. členu Zakona o vrtcih (1996, 2017) pravico izbrati programe v skladu s svojimi prepričanji. Javni vrtci ponujajo možnost izbire med dnevnim, poldnevnim in skrajšanim programom, medtem ko lahko izmed zasebnih vrtcev izbirajo vrtce, ki izvajajo programe po posebnih pedagoških načelih (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). Kot je zapisano v Kurikulumu za vrtce (1999), imajo starši pravico do postopnega uvajanja otrok v različne programe vrtcev ter pravico do dogovora o najbolj primernem načinu vključevanja njihovega otroka v vrtec.
0%
20%
40%
60%
80%
100%
pravica do izbire javnega ali zasebnega
vrtca
pravica do izbire programa
(dnevni, poldnevni,
skrajšani)
pravica do izbire programa, ki
deluje po posebnih pedagoških
načelih
pravica do postopnega uvajanja otrok
v vrtec 87 %
69 %
34 %
82 % 95 %
43 % 46 %
68 %
javni vrtec montessori vrtec
22
V okviru prvega raziskovalnega vprašanja sem staršem zastavila še vprašanje, katere od naštetih pravic so uveljavljali oziroma so jim bile pomembne.
Graf 7: Uveljavljenost in pomembnost zakonskih pravic staršev
Kot vidimo v grafu 7, kažejo rezultati, da je staršem otrok iz montessori vrtca najbolj pomembna pravica do izbire javnega ali zasebnega vrtca, saj je 85 % staršev v anketi označilo, da so pravico uveljavljali oziroma jim je bila pomembna. Dobra polovica (51 %) staršev otrok iz omenjenega vrtca je označila, da jim je pomembna pravica do postopnega uvajanja. Pravica do izbire programa, ki deluje po posebnih pedagoških načelih, je bila pomembna oziroma jo je uveljavljalo le 43 % staršev. To je presenetljivo, kajti ravno omenjeni starši imajo otroke vpisane v vrtcu, ki deluje po posebnih pedagoških načelih.
Najmanjši delež (17 %) staršev otrok, vključenih v montessori vrtec, je uveljavljalo pravico do izbire dnevnega, poldnevnega ali skrajšanega programa. Največ staršev otrok iz javnega vrtca (76 %) je uveljavljalo pravico do postopnega uvajanja otrok v vrtec, malo manjši delež staršev (71 %) je uveljavljal pravico do izbire javnega ali zasebnega vrtca. Slaba polovica (47
%) anketiranih staršev, ki ima otroke vpisane v javnem vrtcu, je v raziskavi označila, da jim je pomembna pravica do izbire dnevnega, poldnevnega in skrajšanega programa. Najmanj, le 7
% staršev, pa je označilo, da jim je pomembna pravica do izbire programa, ki deluje po posebnih pedagoških načelih.
Država mora staršem oziroma otrokom zagotoviti vzgojo in izobraževanje v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem (Protokol h Konvenciji o varstvu
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
pravica do izbire javnega ali zasebnega
vrtca
pravica do izbire programa
(dnevni, poldnevni,
skrajšani)
pravica do izbire programa, ki
deluje po posebnih pedagoških
načelih
pravica do postopnega
uvajanja otrok v vrtec 71 %
47 %
7 %
76 % 85 %
17 %
43 %
51 %
javni vrtec montessori vrtec
23
človekovih pravic in svoboščin, 1994, 2. člen). Zasebni vrtci lahko staršem omogočijo to pravico, saj izvajajo vzgojne programe po posebnih pedagoških načelih.
Starši velik pomen pripisujejo postopnemu uvajanju otroka v vrtec, saj, kot poudarja Varjačič, (2007) s postopnim uvajanjem otroku omogočimo, da se počasi sooči z novimi izzivi v življenju, kot so navezati se na vzgojitelja, osvojiti novo dnevno rutino, novo okolje, hrano, postati samostojnejši ter se navaditi na sovrstnike ter z njimi sodelovati.
V nadaljevanju raziskave me je zanimalo, ali so se starši pred vključitvijo otroka v vrtec seznanili o programu vrtca oziroma kje so pridobili kakršnekoli informacije o programu vrtca.
V anketnem vprašalniku so imeli na voljo naslednje dejavnike: knjige, internet, informacije prijateljev/znancev/sorodnikov, uvodni sestanek v vrtcu, nisem se izobraževal oziroma pridobil informacije in drugo. Starši so se lahko odločili za več odgovorov ali pa so napisali svoj odgovor.
Graf 8: Pridobitev informacij o programu vrtca
Na podlagi pridobljenih podatkov (graf 8) lahko razberemo, da je večina staršev, ki imajo otroke vključene v montessori vrtec, pridobila informacije o programu vrtca na internetu (68
%) ter od prijateljev, znancev in sorodnikov (66 %). Nekateri starši (55 %) so informacije pridobili na uvodnem sestanku v vrtcu, 33 % staršev pa se je izobraževalo preko knjig. 6 % staršev je v anketnem vprašalniku odgovorilo pod rubriko Drugo ter napisalo, da so pridobili
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
4 %
44 %
55 %
64 %
10 % 8 %
33 %
68 % 66 %
55 %
3 % 6 %
javni vrtec montessori vrtec
24
informacije na montessori izobraževanju 3−6, na izobraževanju za montessori vzgojitelja 0−3 ter preko študija na Pedagoški fakulteti. Dobri polovici (64 %) staršev, ki imajo otroke vpisane v javni vrtec, je bil uvodni sestanek glavni vir informacij, 55 % staršev se je o samem programu pozanimalo preko prijateljev, sorodnikov in znancev. Manjši delež staršev (44 %) je informacije o programu vrtca izbrskal na internetu, najmanjši delež staršev (4 %) pa se je o programu, po katerem deluje javni vrtec, pozanimal preko knjig. Odgovori, ki so jih anketirani starši napisali pod drugo, so npr.: sama sem zaposlena v javnem vrtcu, informacije sem pridobila v srednji šoli, v javnem vrtcu sem opravljala prakso, isti vrtec sam obiskovala sama, po poklicu sem vzgojiteljica, informacije sem pridobila preko brošure vrtca.
Starši lahko informacije o programu vrtca pridobijo v posebni publikaciji vrtca, v kateri mora vrtec predstaviti program, ki ga izvaja, njihove cilje, vsebine in metode dela. Zasebni vrtec pa mora v publikaciji objaviti tudi mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje o ustreznosti programa (Zakon o vrtcih, 1996, 2017, 11. člen).
Starši so v veliki meri seznanjeni z zakonsko pravico izbire vrtca in so to pravico tudi uveljavljali pri vpisu svojega otroka. Prav tako je večina staršev pridobila informacije o programu vrtca, saj se le 3 % staršev otrok, vključenih v montessori vrtec, in 10 % staršev ni izobraževalo oziroma ni pridobilo informacij o programu.
7.2 Razlogi za izbor vrtca
Pri drugem raziskovalnem vprašanju sem želela od anketiranih staršev izvedeti, kateri so bili ključni kriteriji oziroma razlogi za izbor vrtca. Starše sem prosila, da v anketnem vprašalniku izmed navedenih dejavnikov označijo tiste, zaradi katerih so se odločili za določen program vrtca. Na voljo so imeli naslednje možnosti: finančno ugoden vrtec, program oziroma koncept vrtca, strokovnost osebja, lokacija – bližina doma, delovnega mesta, vrtec je imel edino prosto mesto, priporočilo prijateljev/znancev/sorodnikov, delovni čas vrtca, kakovostna stavba in oprema vrtca, okolica vrtca, drugo. Anketirani starši so lahko označili več dejavnikov.
25
Graf 9: Razlogi za izbor vrtca
Za montessori vrtec se je 34 % anketiranih staršev odločilo zaradi programa/koncepta vrtca, 17 % staršev zaradi strokovnosti osebja, malo manj, 14 % zaradi lokacije vrtca oziroma bližine doma ali delovnega mesta, slaba četrtina (13 %) anketiranih staršev je otroka vpisala v montessori vrtec zaradi dobrega priporočila prijateljev, znancev in sorodnikov, slaba desetina (7 %) pa zaradi kakovostne stavbe in opreme vrtca (graf 9). Le nekaterim staršem otrok iz montessori vrtca je bil pri izbiri vrtca ključen dejavnik sama okolica vrtca (5 %), prosto mesto (3 %), delovni čas (2 %) ter cena (1 %). 4 % staršev je v anketni raziskavi izbralo ponujeno možnost Drugo, pri kateri so navedli, da so se za montessori vrtec odločili, ker je najboljša možnost za razvoj otroka, ker imajo prilagojen program za otroke s posebnimi potrebami, imajo možnost obiska v vrtcu pred vpisom, imajo pozitivne izkušnje s prejšnjimi otroki, ker so imeli prijeten občutek ob obisku vrtca ter prijazen odnos z vzgojitelji, imajo možnost vegetarijanske prehrane, zaradi mirnega vzdušja, zaradi Kateheze Dobrega pastirja in zaradi izogiba indoktrinacije otrok v socialističnih javnih vrtcih.
Anketirani starši, ki so otroka vpisali v javni vrtec, so se za izbran vrtec odločili predvsem zaradi lokacije vrtca oziroma bližine doma (36 %), nekaterim staršem je bila pomembna
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
13 % 11 %
9 %
36 %
2 % 4 % 5 % 7 %
12 %
1 % 1 %
34 %
17 %
14 %
3 %
13 %
2 %
7 % 5 % 4 %
javni vrtec montessori vrtec
26
ugodna cena vrtca (13 %), 12 % staršev se je za javni vrtec odločilo zaradi njegove okolice, zaradi programa pa se je za ta vrtec odločilo le 11 % staršev. Manjši delež staršev je otroke vključil v javni vrtec zaradi strokovnosti osebja (9 %), kakovostne stavbe in opreme vrtca (7
%), priporočil prijateljev, znancev in sorodnikov (4 %), le nekaj staršev je javni vrtec izbralo zaradi prostega mesta (2 %). Pod rubriko Drugo so starši (1 %) napisali še dodatne dejavnike, ki so vplivali na izbor javnega vrtca. Navedli so: zaposlena sem v javnem vrtcu, zaradi raznolikosti in programa in usmeritve vrtca, ni bilo drugega v bližini, zaradi večjega števila otrok v skupini, edini vrtec v okolici – če bi bil v bližini montessori vrtec, bi ga vpisala v tisti vrtec.
Varjačič (2007) meni, da se starši za posamezni vrtec odločijo na podlagi različnih dejavnikov, ki so priporočilo prijatelja, lastno poznavanje vrtcev, lokacija vrtca, materialna opremljenost vrtca, odnos strokovnega osebja, kvaliteta igrišča in prehrane. V svoji raziskavi so Antič, Jerman in Trnavčevič (Antič, Jerman in Trnavčevič, 2011) ugotovili, da so bili odločilni dejavniki za vpis otroka v vrtec dober program, dober kader in dobra povezava s šolo. Poleg razlogov za izbor vrtca me je zanimalo, v čem starši vidijo prednosti vrtca, ki ga obiskuje njihov otrok. V ta namen sem oblikovala odprto vprašanje. Odgovore staršev sem kvalitativno interpretirala, jih oblikovala v kategorije odgovorov ter jih prikazala v grafičnem prikazu.
Graf 10: Prednosti montessori vrtca
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
45% 42 %
14 % 11 %
8 % 6 %
3 % 3 % 3 % 6 % 4 %
27
Velik delež (42 %) anketiranih staršev otrok iz montessori vrtca (graf 10) vidi prednost v programu, saj so mnenja, da program spodbuja otrokovo samostojnost, omogoča veliko vzgojiteljeve individualne pozornosti do otroka ter hkrati veliko proste izbire, nudi možnost, da se otrok razvija po svoji intuiciji ter v skladu s svojimi občutljivimi obdobji. Enakega mnenja je bila tudi M. Montessori, saj je trdila, da otroci sami najbolje vedo, kako naj se učijo, da morajo otroci imeti svobodno izbiro, ki mu omogoča, da gradi svoje znanje, izpopolnjuje sposobnosti ter spreminja lasten pogled na svet (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008).
Veliko staršev (14 %) je kot prednost izpostavilo odnos in strokovnost osebja. Starši so z vzgojitelji zadovoljni, oddajajo dobro energijo, so umirjeni, dobrovoljni, trudijo se pri uvajanju otrok, imajo dober in strokoven odnos do staršev in otrok, so angažirani pri svojem delu. Vloga odraslega v montessori vrtcu je, da pripravi in skrbi za okolje, da ne kriči in ne kliče pogosto vseh otrok skupaj, da otrokom omogoča čim bolj mirno individualno delo ter da vzdržuje umirjeno ozračje (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008).
Prednost opazijo tudi v majhnih, kombiniranih oddelkih v vrtcu (11 %). Starši so mnenja, da v majhnih, starostno pomešanih skupinah otroci pridobijo pozitivne socialne veščine in dobre medsebojne odnose, kajti starejši otroci pomagajo mlajšim, mlajši pa se učijo od starejših.
Prav tako so mnenja, da se zaradi manjšega števila otrok v oddelku lahko vzgojitelj več časa individualno posveti vsakemu otroku. V vrtcih montessori so otroci vključeni v starostno mešane skupine, kjer si otroci med seboj pomagajo. Mlajši otroci si lahko poiščejo pomoč pri starejšemu, bolj izkušenemu otroku. Tudi nesamozavestni otroci se počutijo bolj varne, saj vedo, da so poleg vrstniki, ki jim lahko pomagajo (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008).
8 % staršev vidi prednost v lokaciji vrtca, saj se nahaja v njihovi bližini doma. Pozitivno stran vrtca zaznajo pri možnosti uvajanja tujega jezika (6 %), možnosti prilagojene prehrane (3 %), v katoliškem ozadju vrtca (3 %) ter montessori materialih (3 %). 10 % anketirancev na vprašanje ni odgovorilo, 6 % staršev pa ne vidi prednosti montessori vrtca.
