MNENJA STARŠEV O SODELOVANJU Z VRTCEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

ANJA ŠENICA

PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja

MNENJA STARŠEV O SODELOVANJU Z VRTCEM

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: izr. prof. dr. Mojca Juriševič Kandidatka: Anja Šenica

Ljubljana, junij 2013

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Mojci Juriševič za vso pomoč in čas, ki ga je namenila moji diplomski nalogi.

Zahvaljujem se staršem, ki so mi omogočili študij in me podpirali v vsem, ter partnerju za vse spodbudne besede.

Posebno bi se rada zahvalila sestri Sabini za vso pomoč, ki mi jo je nudila med nastajanjem diplomske naloge.

Hvala tistim staršem, ki so sodelovali pri zbiranju podatkov.

Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli prispevali k nastajanju diplomske naloge.

Sodelovanje med vrtcem in družino se je skozi zgodovino spreminjalo. Nekoč temu niso pripisovali takšnega pomena kot danes, današnja zakonodaja pa vrtec celo obvezuje k sodelovanju s starši. Skupni nalogi staršev in vzgojitelja sta negovati in spodbujati razvoj otroka, zato je sodelovanje toliko bolj pomembno. Temelji za dobro sodelovanje so pripravljenost obeh strani, staršev in vzgojitelja, njihovo medsebojno zaupanje in odprt odnos.

Bolj ko je vzgojitelj spreten v komunikaciji, boljši odnos s starši lahko vzpostavlja. Vzgojitelj, ki je dober poslušalec, se jasno in natančno izraža, zna spreminjati svoja stališča, zna spodbujati in sprejemati mnenja staršev, lahko prispeva k boljšemu sodelovanju in zaupanju, če so na drugi strani na to pripravljeni tudi starši. Med velikim številom staršev pa lahko pride tudi do nesoglasij z vzgojiteljem. Takrat komunikacijske veščine vzgojitelja pridejo še kako prav.

Z diplomsko nalogo smo želeli ugotoviti, kakšen pogled imajo starši na sodelovanje z vrtcem in njegovo delovanje. V ta namen smo anketirali 59 staršev, ki imajo v vrtcu otroke. Na osnovi pridobljenih podatkov smo prišli do ugotovitev, da starši pripisujejo vrtcu velik pomen za otroka, saj vrtec poleg varstva nudi tudi temelje za uspešen razvoj otroka. Prav tako njihovo sodelovanje z vzgojiteljem ocenjujejo kot dobro. Staršem nasveti vzgojitelja niso tako zelo pomembni, vendar jih v večini upoštevajo. Njihova opažanja sprememb na otroku ob upoštevanju nasvetov vzgojitelja so srednja do pogosta. Stopnja konfliktov med njimi in vzgojiteljem je spodbudno nizka, kar nakazuje odprt odnos med njimi, in večina staršev meni, da rešujejo konflikt s pogovorom z vzgojiteljem. S ponujenimi dejavnostmi so starši bolj ali manj zadovoljni in le majhen odstotek jih je manj zadovoljnih. Smiselne so jim tako formalne kot neformalne dejavnosti. Udeležba dejavnosti ni bistveno pogojena z izobrazbo staršev, vendar menimo, da smo zajeli premajhen vzorec anketirancev, da bi lahko karkoli dokončno dorekli. Razlog za neudeležbo pri dejavnostih pa je predvsem pomanjkanje časa, med drugim jih obremenjuje tudi služba.

Ključne besede: sodelovanje z vrtcem, s starši, predšolska vzgoja, vzgojitelj, vrtec, komunikacija.

Cooperation between kindergartens and families has been changing throughout history.

People did not used to place great importance on such cooperation, but legislation today obligates kindergartens to cooperate with parents. Since it is the role of both parents and kindergarten teacher to care for and stimulate children's development, cooperation is even more important. The foundations for good cooperation are willingness on the side of parents and of teacher, mutual trust and open relationships. The better the communication skills the teachers have, the better the relationships with the parents they can establish. A kindergarten teacher who is a good listener, who can express themself clearly and thoroughly, who can change their perspective on an issue, who knows how to encourage and receive parents' opinions, is able to contribute to better cooperation and a trusting relationship if parents are willing to do the same. Some parents may come to disagree with the kindergarten teacher.

When that happens it is even more important for a teacher to be skilled in communication.

In writing this diploma thesis we sought to discover parents' perspective on cooperation with kindergartens and on the work kindergartens do. To do so, we interviewed 59 parents whose children are in kindergarten. Based on our survey results we have concluded that parents place great importance on kindergarten for their child, since kindergarten is not merely day care, but also provides a good foundation for the child's development. Parents assess their cooperation with kindergarten teacher as good. Parents do not see the teachers' advice as very important, but they generally bear it in mind. With medium to high frequency parents observe changes in their children when they follow the teachers’ advice. The frequency of conflicts between parents and teacher is encouragingly low, revealing open relationships between them; the majority of parents say conflicts are resolved by talking to the teacher. Most parents are satisfied with the activities that kindergartens offer; just a small percentage of parents are less satisfied with what is offered. They find both formal and informal activities reasonable.

Participation in activities is not significantly contingent on the parents’ level of education, but we think we didn’t have enough interviewees to definitively claim this. The main reason for not participating in activities is a lack of time, which is due to, among other things, obligations at work.

Key words: cooperation with kindergarten, with parents, preschool education, kindergarten teacher, kindergarten, communication.

1 UVOD ... - 1 -

2 DRUŽINA ... - 1 -

2.1 Pomen družinske vzgoje pri razvoju otrokove osebnosti ... - 2 -

2.2 Družinski odnosi ... - 2 -

2.3 Vrste vzgoje staršev ... - 6 -

2.4 Izobrazba staršev ... - 8 -

2.5 Bronfenbrennerjev ekološki model razvoja ... - 8 -

3 KOMUNIKACIJA ... - 10 -

3.1 Oblike komunikacije ... - 12 -

3.2 Neverbalna komunikacija ... - 12 -

3.3 Verbalna komunikacija ... - 13 -

3.4 Komunikacija znotraj družine ... - 13 -

3.5 Konflikti ... - 14 -

3.6 Vzgojitelj kot partner v dialogu s starši ... - 15 -

4 SODELOVANJE VRTCA S STARŠI ... - 16 -

4.1 Cilji sodelovanja med vrtcem in starši ... - 17 -

4.2 Oblike sodelovanja ... - 18 -

4.3 Komunikacija kot vrednota pri sodelovanju s starši ... - 19 -

4.4 Partnerstvo s starši ... - 20 -

4.5 Enakovredni partnerji v dialogu ... - 24 -

5 SKLEP TEORETIČNEGA DELA... - 25 -

6 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKOVANJA ... - 26 -

6.1 Opredelitev raziskovalnega problema... - 26 -

6.2 Raziskovalna vprašanja ... - 27 -

6.3 Opis raziskovalne metode ... - 27 -

6.4 Vzorec ... - 27 -

6.5 Raziskovalni inštrument ... - 29 -

6.6 Postopek zbiranja in obdelave podatkov ... - 29 -

7 PREDSTAVITEV REZULTATOV Z RAZLAGO ... - 30 -

8 ZAKLJUČEK ... - 45 -

9 VIRI IN LITERATURA ... - 46 -

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Odzivnost staršev na anketo ... - 28 -

Graf 2: Struktura staršev po spolu ... - 28 -

Graf 3: Struktura staršev glede na izobrazbo... - 29 -

Graf 4: Staršev pomen vrtca za njihovega otroka... - 30 -

Graf 5: Ocena staršev o njihovem sodelovanju z vzgojiteljem ... - 31 -

Graf 6: Ocena staršev o upoštevanju nasvetov vzgojitelja ... - 32 -

Graf 7: Pomembnost nasvetov vzgojitelja za starše ... - 32 -

Graf 8: Ocena staršev pri opažanju pozitivnih sprememb pri otroku ob upoštevanju nasveta vzgojitelja ... - 34 -

Graf 9: Pogostost konfliktov med starši in vzgojiteljem po mnenju staršev ... - 36 -

Graf 10: Reševanje morebitnih konfliktov staršev z vzgojiteljem ... - 37 -

Graf 11: Zadovoljstvo staršev glede ponujenih dejavnosti za njihovo vključitev v vrtec ... - 38 -

Graf 12: Razlogi staršev za neudeležbo pri dejavnostih, ki jih organizira vrtec ... - 42 -

KAZALO TABEL

- 1 -

1 UVOD

Z dobrim sodelovanjem med vrtcem in starši lahko veliko prispevamo k celostnemu razvoju otroka, kar je skupni cilj obeh. Eden izmed najpomembnejših so odnosi znotraj družine, ki se medsebojno prepletajo in pomembno vplivajo na otroka. Družina predstavlja prostor, kjer dobi otrok najpomembnejše izkušnje. Z vstopom v vrtec pa se njegovo okolje razširi, zato je pomembno sodelovanje staršev in vzgojitelja,¹ saj so starši z otrokom od prvega dne življenja in ga najbolj poznajo, vzgojitelj pa ima strokovno znanje in je lahko staršem v veliko pomoč.

Vzgojiteljeva naloga je med drugim spodbuditi starše k sodelovanju. Družine se med seboj v marsičem razlikujejo. Vsaka ima namreč svoje poglede na vzgojo in vrednote tudi zato, ker imajo starši otroka različno izobrazbo. Ob upoštevanju tega mora vzgojitelj ustvariti enakovredne odnose, ki temeljijo na zaupanju in spoštovanju. Vzgojitelj se vsakodnevno srečuje z zelo različnimi starši, kar poveča možnost konflikta oziroma konfliktnih situacij. S starši se je treba pogovoriti in uspešno razrešiti nastalo situacijo, kar pa zahteva od vzgojitelja kompetentnost na področju komunikacijskih spretnosti. Veliko ljudi ne želi izraziti svojega mnenja, saj se bojijo konfliktne situacije, vendar pa se lahko ravno na ta način izboljšajo odnosi.

Danes imajo starši možnost vključitve v delo vrtca, lahko so soustvarjalci in partnerji. Pri tem je pomembno, da so starši in vzgojitelj enakovredni, kar se uresničuje z medsebojnimi srečanji, odprto komunikacijo, zaupanjem in spoštovanjem. Partnerstvo ima tako pozitiven učinek tako na starše, kot na otroke in vzgojitelja, vendar je treba poudariti, da dobro sodelovanje navsezadnje ni odvisno samo od vzgojitelja, ampak tudi od staršev in njihove pripravljenosti za sodelovanje.

2 DRUŽINA

»Družino lahko označimo kot institucijo, ki ima vsaj dve vlogi. Prva se kaže v njeni biološki- reproduktivni vlogi, druga v širši, družbeni« (Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 2).

Asen (1998) navaja, da ima vsaka družina svoje posebne značilnosti in pravila. Na njeno ravnovesje lahko vpliva vrsta dejavnikov, kot je bolezen, brezposelnost, rojstvo ali smrt

1 Moška oblika vzgojitelj se nanaša na oba spola: vzgojitelj/vzgojiteljica.

- 2 -

katerega izmed članov družine. Organiziranost družine se nenehno spreminja in se prilagaja različnim pritiskom.

Družina je enota družbe, ki se razlikuje od drugih socialnih skupin po obliki, sestavi, vsebini in je svojevrstna socialna skupnost. Ob hitrih spremembah družbe doživlja družina spremembe v vzorcih družinskega življenja, vendar ostaja ena od najbolj stabilnih sestavin družbe (Vonta, 1999; po: Žnidaršič, 2012).

2.1 Pomen družinske vzgoje pri razvoju otrokove osebnosti

Lepičnik Vodopivec (1996) navaja, da sta imeli družina in družinska vzgoja v zgodovini človeštva različen pomen. Postavljenih je bilo veliko teorij o tem, kako vzgajati otroka.

Ponekod so menili, da ima družina negativen vpliv na razvoj otrokove osebnosti, zato so vzgojo otroka zaupali družbenim institucijam. Rezultati so bili vidni na področju fizične, intelektualne in emocionalne zaostalosti otroka. Vse to govori v prid teorijam, ki zagovarjajo tezo, da sta družina in družinska vzgoja nezamenljivi. V medsebojnih odnosih s starši namreč otrok zadovoljuje potrebo po varnosti in razvija občutek pripadnosti družini. Z mrežo medsebojnih odnosov vpliva družina na emocionalni, psihosocialni in socialni razvoj otroka.

Varnost in ljubezen, ki ju otrok dobi v družini, ga spremljata vse življenje. Pomen družine za otrokovo osebnost je tudi v socializaciji, saj predstavlja družina most med posameznikom in družbo. Družina najprej ščiti otroka pred družbenim okoljem in ga hkrati pripravlja na življenje v njem. Dejstvo je, da ima družina v prvih letih otrokovega življenja veliko vlogo.

To je tudi obdobje, ko je otrokova osebnost najsprejemljivejša za vzgojne vplive. Starejši kot je otrok, manj lahko prav starši vplivajo na vzgojo, kajti pomembnejši postajajo ostali dejavniki (vrtec, šola, vrstniki), prav tako pa začne otrok razvijati tudi kritičnost do staršev.

Ne glede na druge vplive ostajajo emocionalni odnosi in individualni pristop znotraj družine tisti elementi, ki jih ne morejo zamenjati ne vrtec ne vrstniki. Družine se ne morejo kompenzirati z drugačnim življenjskim in vzgojno-izobraževalnim okoljem, saj je le-ta edina naravna in nujna skupnost za normalen razvoj otroka in njegove osebnosti.

2.2 Družinski odnosi

Prodanović (1981) navaja, da so medsebojni odnosi družinskih članov zelo pomembni za otrokov razvoj. Če se jih pozna, se lahko bolje sodeluje s starši in se bolje razume otrokovo vedenje.

- 3 - Družinski odnosi so večstranski (prav tam):

 Odnosi med staršema

Temeljni funkciji družine sta utrditev odnosov med zakoncema in socializacija otroka.

Utrditev odnosov med materjo in očetom je zasnovana na ljubezni, ki je temelj za prijateljstvo, razumevanje, tovarištvo, medsebojno poznavanje, in kjer ni ljubezni, so ti odnosi moteni. Vsak član ima določene pravice in dolžnosti. V današnji družbi se prizadeva za enakopravnost moških in žensk v družinskem in družbenem življenju. Do nekaterih nesoglasij med staršema pride zaradi neenakomerne obremenitve pri razdelitvi družinskih obveznosti. Pomemben vzrok za neenakomerno obremenitev in neenakopravnost je tradicionalno mišljenje, da imajo očetje vlogo in edino dolžnost skrbeti za zaslužek, matere pa imajo vse ostale dolžnosti. Tradicionalni položaj moškega je bil v preteklosti drugačen. Moški je bil bolj dejaven od ženske v javnem, družbeno-političnem življenju in znanosti. Današnje ženske so na teh področjih vse bolj dejavne in šele zdaj pride v veljavo dejstvo, da splošne družbene obveznosti ne morejo biti vzrok, da bi starši zanemarjali družbene obveznosti, med katere sodi tudi vzgoja otroka. Starši morajo najti priložnost, da del dneva preživijo s svojim otrokom, saj družbene organizacije ne nadomeščajo staršev v čustvenem oblikovanju najmlajših. Tradicionalno je tudi poimenovanje, da je imel moški v primerjavi z žensko več pravic do razvedrila in počitka zunaj družine. Z enakomerno porazdelitvijo dela je ženskam omogočeno, da preživijo več časa zunaj družine. Treba pa si je prizadevati, da v nekaterih oblikah razvedrila sodelujejo vsi družinski člani skupaj.

Največ nesporazumov med starši pride zaradi nezadovoljstva s položajem v družini.

Življenjski tempo in vsakdanje družinske težave so včasih vzrok, da starši niso istega mnenja, namenov, kljubujejo drug drugemu in se medsebojno obtožujejo. Vsi nesporazumi med staršema naj bi bili otroku prihranjeni, saj otrok ne more presojati, kdo ima prav, kdo je kriv in kdo nedolžen, zato prepire doživlja kot osebno negotovost in se začne odločati za enega od staršev, drugemu pa se upira, izogiba, ne glede na to, ali otroku koristi ali škoduje. Vse, do česar v družini prihaja, mora otrok doživljati kot skupno odločitev obeh staršev. Otrok naj bi živel v prepričanju, da oba starša prispevata po svoje. Po otroku občutimo, kdaj so starši umirjeni in zadovoljni, saj se odraža v njegovem obnašanju, prav tako kot nemir, napetost, razdražljivost. Starši lahko poiščejo pomoč tudi drugje, predvsem pri vzgojitelju, če otrok hodi v vrtec. Pri otrokovi igri ali kje drugje pride do izraza vsebina, ki jo otrok pozna in mu je blizu.

- 4 -

 Odnosi med starši in otrokom

Odnos med očetom in materjo vpliva tudi na njun odnos do otroka. Družina je otrokovo prvo družbeno okolje in je osnova za razvoj otrokove ljubezni do družinskih članov, kasneje pa do širšega družbenega okolja. Otrok se tako seznani s svojimi osebnimi zmožnostmi in sposobnostmi. Socializacija je proces, v katerem se prepletajo medsebojni vplivi vseh družinskih članov. Odnos med starši in otrokom je odvisen od tega, kako in v kolikšnem obsegu prispevajo starši k socializaciji otroka in kako se starši sami socializirajo pod vplivom otroka. Odnosi temeljijo tudi na spoznavanju in zavestnem vplivanju odraslih na naraščaj.

Temelj v odnosu je ljubezen, ki je lahko zelo različna, in sicer od pretirane ali slepe ljubezni prek želenega otroka do neželenega otroka, kjer je ljubezen odsotna. Starši, ki se dobro sporazumevajo med sabo, postavljajo enotne zahteve otroku, ki so pomembne za njegov nadaljnji razvoj. Neenak odnos staršev do otroka lahko škoduje otroku. Tako pride do napetosti in nezadovoljstva v družini. Starši se morajo sami dogovarjati, brez prisotnosti otroka, o skupnih zahtevah, ki jih imajo do otroka, o pohvalah in prepovedih. Domača pravila morajo veljati približno enako za starše in otroka.

 Če je več otrok v družini: odnosi med otroki

Kadar je v družini več otrok, je zelo pomembno, kakšni odnosi vladajo med njimi, kar pa je nekako odvisno od odnosa staršev do vsakega izmed njih. Starši za svoje otroke želijo, da bi se med seboj dobro razumeli. Kadar se otroci med seboj ne razumejo, je za to velikokrat zato, ker starši ne obravnavajo vseh otrok enako. Ker si želijo biti otroci v središču pozornosti in si hočejo izboriti ljubezen staršev, se temu primerno tudi obnašajo ter zavedno in nezavedno uporabljajo neželene načine vedenja. Več kot je otrok v družini, številčnejši so medsebojni odnosi. Otrok opazuje odnose vsakega od staršev do sebe in do ostalih otrok ter si tako po lastni presoji izoblikujejo sodbo, po kateri se vede. Starši menijo, da so do vseh otrok enaki in jih po ničemer ne razlikujejo, kar pa redko ustreza stanju v družini. Vsi otroci niso enaki in ne zahtevajo enake pozornosti staršev, saj imajo različne možnosti in sposobnosti. Starše je treba opozoriti na individualne razlike otrok, kot so inteligentnost, spoznavanje in iznajdljivost, tempo razvoja, posnemanje, ubogljivost, posebna zanimanja na različnih področjih. Zaporedje rojstev v družini pogosto povzroči različno ravnanje do otrok.

Najmlajši otrok je v najugodnejšem položaju, saj ostaja v naročju staršev in ob

- 5 -

starejšem bratu ali sestri zelo hitro pridobi znanja in navade za nadaljnji razvoj.

Najmlajšemu otroku posvečajo velikokrat največ pozornosti zaradi večje navezanosti na odrasle in njegove nezmožnosti, da zadovolji svoje osnovne potrebe.

Otrok edinec je navajen biti sam in v središču pozornosti. Do novega člana skoraj vedno izraža ljubosumnost, zato je pomembno, da sodeluje pri skrbi za mlajšega otroka, saj tako prej izgine ljubosumje.

Srednji otrok je v bistvu v najmanj zavidljivem položaju. Deduje obleke, obutev in igrače od starejšega otroka. Prav tako je skoraj vedno kriv za neumnosti mlajšega otroka, saj se le-ta pogosto izmika. Srednji otrok redko dobi zadostno pozornost staršev, saj ti dajejo vso pozornost mlajšemu otroku in tako se zapre sam vase. Starši naj bi zato vključevali vse otroke v priprave na prihod novega družinskega člana, ki naj bi bil obdan z veseljem in radovednostjo.

 Odnosi z drugimi osebami, ki živijo z otrokom (nove zakonske zveze, sorodniki) Poleg staršev lahko v družinski skupnosti živijo tudi drugi sorodniki. Življenje v razširjeni družini sicer olajšuje otrokovo vzgojo, vendar je lahko razvoj v takem primeru tudi moten, če vsi odrasli z otrokom ne ravnajo na enak način. V tem primeru ne govorimo več o vzgajanju, ampak o prevzgajanju, ko mora otrok kar naenkrat spreminjati svoje vedenje. Gre za neenotno vzgojno vplivanje in neenotno vzgojno zahtevanje. Tedaj pride do spopadov med odraslimi, kar privede do napetega družinskega vzdušja, ki se tako prenese na otrokovo vedenje. Pomembno je, da se vsi odrasli enotno dogovorijo o ravnanju z otrokom.

Problem lahko nastane, ko eden izmed staršev dobi drugega partnerja. Prihod novega člana v družino najbolj občuti otrok, kajti s tem je treba spremeniti veliko ustaljenih navad. Otrok se pogosto začne upirati življenjskim spremembam in navadam, kar pogosto vpliva tudi na odnose med njim in ostalimi člani družine. Velikokrat se zgodi, da so novi starši pasivni in dovolijo otroku, da dela, kar želi, ali pa gredo v drugo skrajnost in jih poskušajo proti volji otroka usmerjati na po njihovem mnenju edino pravo pot, ki ni nujno prava. Dobro je, da se starša odrečeta hitremu uvajanju hišnega reda in novih navad. Pomembno je, da so potrpežljivi in izhajajo iz potreb otroka.

Za otroka je pomembno tudi, kakšen je odnos staršev do drugih ljudi iz širšega okolja.

Če se starši nenehno prepirajo s sorodniki, če niso nikoli zadovoljni na delovnem mestu in če niso zadovoljni s svojim življenjem, postane otrok nesrečen, zato dobro razpoloženje in optimizem staršev vplivata na otroka. S pozitivnim vedenjem

- 6 -

potrjujejo svojo ljubezen do otroka, mu dajejo občutek varnosti, oblikujejo prijetno družinsko okolje. Otrok naj bi se pred starši obnašal spontano in naravno, saj se mu tako utrjuje notranje ravnovesje.

2.3 Vrste vzgoje staršev

Za sodelovanje vzgojitelja s starši ni dovolj poznati samo otroka, ampak tudi starše. Ti se razlikujejo po poklicu, izobrazbi, starosti, izkušnjah, po sposobnosti pri organiziranju lastnega življenja in družine ter po odnosu do svojega otroka in načinu vzgoje. Pri tem imajo lahko celo starši istega otroka različne poglede na vzgojo. Da bi vzgojitelj razumel obnašanje staršev do otroka in da bi uspešno sodeloval s starši, mora poznati nekatere značilnosti staršev (Prodanović, 1981).

Ručigaj (2012) navaja, da je vzgoja staršev odvisna od vzgoje, ki so je bili deležni sami.

Pogosto je njihova vzgoja podobna vzgoji njihovih staršev ali pa se starši odločijo za čisto nasproten način. Vzgoja je zelo pomembna za oblikovanje kasnejše človekove osebnosti;

avtorica navaja naslednje vrste vzgoje:

 Stroga – represivna vzgoja

Strogo vzgojo uporabljajo starši, ki se jim zdi to edini pravi način vzgoje za otroka. Starši tako uporabljajo prepovedi, zapovedi, omejitve in nadzorovanje. Ta način vzgoje predstavlja kritike, opozarjanje, ustrahovanje, obsodbe, pridiganje, moraliziranje, zapovedovanje, v nekaterih primerih tudi fizično kazen. Če otrok pričakovanja staršev ne izpolni, postanejo ti starši še strožji, zato se jih otrok boji. Strogi starši lahko uporabljajo psihično ali fizično kazen, tepež ali prerekanje in vpitje na otroka in poudarjanje tistega, česar ne zmore. Pogosto pri tem uporabljajo žaljivke, ki kritizirajo otrokov značaj ali njegovo delo, in sčasoma se otrok tudi sam vidi takšnega, kot ga označijo starši. Otrok ne ve, čemu mora izpolnjevati zahteve.

Nalogo izpolni zaradi strogosti staršev in kazni, ki sledi, ne pozna pa vzroka za takšno odločitev. Otrok si zapomni le kazen, ne pa vzroka zanjo. Vodljiv otrok se zaradi strahu pred starši podreja njihovim zahtevam, kar ima posledice v kasnejši dobi odraščanja, ko se izogiba izpostavljanju pred drugimi, v mladostništvu pa pogosto podleže vplivom slabe družbe, ker je navajen, da ga vodijo drugi. Pri strogi vzgoji se večinoma poudarja le tisto, kar jih pri otroku moti, malokrat pa otroka pohvalijo. Otrok dobiva o sebi slabo samopodobo in kmalu postane takšen, kot ga označijo starši.

- 7 -

 Popustljiva – permisivna vzgoja

Zato, da otrok ne doživlja neugodja, je vzgajan brez pravil in mu je vse dovoljeno, starši pa se popolnoma prilagajajo otroku. Otrok o vsem odloča sam. Za tak način vzgoje se najpogosteje odločijo starši, ki so zelo nežni in neodločni. Zanje je taka vzgoja najlažja, saj otroku ni treba postavljati omejitev, ni potrebna odločnost. To so starši, ki so tudi sami vodljivi, ker so bili vzgojeni bolj strogo ali pa popustljivo in ne poznajo drugega načina. Otrok, ki je vzgojen s popustljivo vzgojo, ne spoštuje drugih in jih ne upošteva ter ni navajen reda. Kadar mu ne uspe doseči želenega, postane nasilen do staršev, vzgojitelja, učitelja, sodelavca in vseh v njegovi okolici. Otrok celo postavlja zahteve staršem, ki mu velikokrat ugodijo, zato postane razvajen. Odrašča s prepričanjem, da je središče sveta, po drugi strani pa dobiva informacijo družbe, ki kritizira njegovo osebnost. Tak otrok postane razvajen, njegova samopodoba pa je slaba.

 Spodbudna vzgoja

S spodbudo starši pomagajo otroku k napredku, dejavnosti in samostojnosti. Takšna vzgoja prispeva k odnosom, v katerih so starši in otrok drug do drugega prijazni, se cenijo, živijo v prijateljstvu, sprejemanju, zaupanju, strpnosti, pohvali. Otrok ima možnost učenja na lastnih izkušnjah, kjer pa je treba, mu starši postavijo meje. Ker pri sebi spozna dobre lastnosti, jih je te sposoben prepoznati tudi v drugih. S postavljanjem meja starši otroka usmerjajo in pomagajo, da otrok spozna, kaj je prav in kaj ne, ter se zaradi tega počuti varnega. Ljubezen je osnovna hrana vsakega otroka in jo potrebuje za zdrav razvoj. Otrok, vzgojen s spodbudno vzgojo, se nauči zaupati sebi in drugim. Ko starši pohvalijo otroka in njegova dejanja, se nauči ceniti sebe in druge ter njegove sposobnosti se lahko razvijajo naprej. Pomembno je, da otroka primerjajo le s samim seboj, ne pa z drugimi. Če ga pretirano hvalijo in mu dajejo vedeti, da je najboljši, se tako v otroku razvija sebičnost. Pri pohvali je treba videti otrokov značaj, njegova dobra dejanja, njegovo delo. Kadar se pretirano hvali na primer samo njegov videz in oblačila, potem je otroku pomembno samo to in zato se ne krepijo njegove dobre lastnosti. S pohvalo dobi pozitivno pozornost in o sebi dobiva pozitivno mnenje. Tudi kadar v nečem ne uspeva dobro, ve, da bo dobil kljub temu podporo, s čimer bo motiviran k učenju.

Kadar naredi nekaj nezaželenega, mu to sporočijo, vendar pa tega ne poudarjajo, saj s tem lahko pride do nasprotnega učinka. Otrok ni sposoben ločiti, kaj je prav in kaj ne, ampak se odloča za tisto, kar mu je všeč, zato mu je treba postaviti meje.

- 8 -

2.4 Izobrazba staršev

Poleg genetskih dejavnikov in predšolske vzgoje v vrtcu ima družinsko okolje pomembno vlogo v razvoju in učenju, zlasti v obdobju zgodnjega otroštva. Izobrazba staršev, vzgojni slog in kakovost družinskega okolja so značilnosti, ki se najpogosteje povezujejo z različnimi vidiki otrokovega razvoja, učnimi dosežki in vedenju otroka z družinskim okoljem (Duncun, Magnuson, 2003; po: Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

Bornstein in sodelavci (2003) navajajo, da je izobrazba staršev, predvsem pa izobrazba matere, najpogosteje preučevan kazalnik socialno-ekonomskega statusa družine. Ta se dosledno in pomembno povezuje z ravnanjem staršev pri različnih dejavnostih v družini ter z njihovimi prepričanji o vzgoji otroka in to ne glede na etično in kulturno okolje, v katerem živijo (Marjanovič Umek in Fekonja, 2006).

Stopnja sodelovanja s starši je odvisna od tega, koliko lahko vzgojitelj način in oblike dela prilagaja izobrazbeni stopnji staršev. Bolj kot je urbano okolje, več je možnosti za sodelovanje s starši, ki imajo nepopolno osnovno šolo, kakor tudi s starši, ki imajo zaključeno visokošolsko izobrazbo. Zmotno je mnenje, da izobraženi starši manj sodelujejo od neizobraženih staršev. Vzgojitelj večinoma bolj zaupa vase, kadar se znajde pred starši z enako ali nižjo izobrazbo kot pa pred starši z najvišjo izobrazbo. Na stopnjo sprejemanja vzgojiteljevih misli vpliva tudi izobrazbena raven staršev. Izobraženi starši so bolj kritični do predlaganih vzgojnih predlogov in ravnanja, kot tudi do ocenjevanja doseženih rezultatov in možnosti samoizobraževanja za vzgojo otroka, kar pa mora vzgojitelj upoštevati. Odnos staršev do otrokovega vzgojitelja je odvisna od usposobljenosti vzgojitelja, njegovih izkušenj in njegove uspešnosti v poklicnem delu (Prodanović, 1981).

Bornstein (2003) meni, da imajo bolj izobraženi starši več teoretičnega znanja o otrokovem razvoju, bolj sodelujejo s strokovnim delavcem v vrtcu in šoli ter svojemu otroku v vseh razvojnih obdobjih ponujajo spodbudnejše okolje za razvoj in učenje. Materina izobrazba se pomembno povezuje s količino in kakovostjo materinega govora, namenjenega otroku, ter z značilnostmi vzgoje in discipliniranja otroka (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

2.5 Bronfenbrennerjev ekološki model razvoja

Bronfenbrenner (1985; po: Batistič Zorec, 2003) je izdelal sistematično shemo vplivov okolja na otrokov razvoj. Razvoj razlaga kot rastočo zmožnost posameznika, da razume svoje ekološko okolje in vpliva nanj.

- 9 -

Medsebojne odnose v družini in zunaj nje razlaga njegov ekološki model. Po njegovem mnenju je pomembno, kako otrok vidi in doživlja situacijo, v kateri se nahaja. Ekološki model razvoja zanima vpliv staršev na otrokov razvoj in vpliv otroka na razvoj staršev. Med najpomembnejše psihološke spremembe, ki se odvijajo v zrelosti staršev, spadajo posledice vedenja in razvoja lastnega otroka (Lepičnik Vodopivec, 1996).

Bronfenbrenner (1979; Batistič Zorec, 2006) navaja več sistemov, ki jih grafično lahko prikažemo v obliki koncentričnih krogov. V prvem krogu je otrok. Drugi krog sestavljajo mikrosistemi. Ti so elementi otrokovega neposrednega socialnega okolja, s katerimi je vsakodnevno v kontaktu (družina, prijatelji, šola, soseščina, cerkev). Vsak mikrosistem predstavlja vzorec aktivnosti, vlog in medsebojnih odnosov v danem okolju z določenimi materialnimi značilnostmi. Avtor poudarja, da ne gre za objektivno okolje, ampak je vpliv okolja odvisen od otrokove zaznave in interpretacije dejavnikov okolja. V naslednjem krogu so mezosistemi in se nanašajo na vzajemne odnose med posameznimi mikrosistemi (odnos med družino in šolo). Ti odnosi vplivajo na otrokovo doživljanje in vedenje v okolju, kjer se nahaja. Četrti krog zajemajo ekosistemi. Niso v neposredni interakciji z otrokom, vendar posredno vplivajo nanj (zaposlitev staršev, staršev prijatelj, lokalne oblasti, šolske oblasti, socialna politika). Najbolj oddaljen od otroka je zadnji krog, makrosistem. Sestavljajo ga ideologije, vrednote, sprejeti vedenjski vzorci subkulture in kulture, ki ji otrok pripada.

Lepičnik Vodopivec (1996) meni, da razvoj otroka ni odvisen le od hotenj, ukrepov in vzgojnih principov staršev, temveč tudi od lastnih potreb, konfliktov, strahov in negotovosti, ki jih starši in otrok vnašajo v svoje vloge. Spremembe znotraj družine so povezane z industrializacijo, urbanizacijo, migracijo. Družina postaja vedno bolj povezana z okoljem in odvisna od njega, po drugi strani pa se od okolja umika in tako postane družina čustveno zatočišče družinskim članom.

»Bronfenbrenner (1979) je s svojo teorijo kulturnega konteksta opozoril na soodvisnost kontekstov, v katerih živi otrok, in njihovih vplivov na otrokov razvoj in zgodnje učenje.

Poudaril je, da okolje, pomembno za posameznikov razvoj, ni omejeno le na posamezen nespreminjajoči se prostor, ampak je to razvrstitev koncentričnih struktur, ki so medsebojno povezane in v interakciji. Njegova teorija je močno vplivala na predšolske programe z vidika interakcije vzgojiteljev z družinami. V strokovni literaturi tako rekoč ne govorimo več o sodelovanju med institucijo in starši, ampak o sodelovanju med institucijo in družino. Ta sprememba odraža spoznanje, kako zelo je za otrokov razvoj pomembno celotno družinsko okolje oziroma mikrokultura in kako zelo pomembno je te dejavnike upoštevati tudi pri organizirani predšolski vzgoji. Sodelovanje med institucijo (vrtcem) in starši/družino prinaša

- 10 -

močne strani družine ter strokovnost institucije (vrtca) v aktivno partnerstvo. Vsak otrok raste in se socializira v kulturi svoje družine in vse svoje ideje, čustva, močne in šibke strani od doma prinaša v življenje vrtca. Povezanost družine in vrtca prek otroka prispeva k učinkovitosti vrtca. Raziskave ugotavljajo, da možnosti za otrokov uspeh naraščajo, če vrtec in družina delata skupaj« (Žnidaršič, 2012, str. 6).

3 KOMUNIKACIJA

»Pojem komunicirati (lat. communicare) je najprej pomenil napraviti nekaj skupno, deliti s kom« (Verbinc, 1968; po: Vec, 2001, str. 384).

Komunikacija je dvosmeren proces, saj je povezana s sočasno medsebojno zaznavo in medsebojno izmenjavo sporočil (Vec, 2001).

Johnsonova (1997; po: Vec, 2001) navajata, da komunikacija med dvema osebama vključuje sedem elementov:

 namene, misli in čustva pošiljatelja in način pošiljanja sporočila, za katerega se je odločil,

 pošiljatelj kodira sporočilo s pretvorbo svojih misli, čustev in namenov v sporočilo, primerno za pošiljatelje,

 pošiljatelj pošlje sporočilo prejemniku,

 sporočilo je poslano po kanalu, sredstvu prenašanja sporočila,

 prejemnik dekodira sporočilo z interpretiranjem njegovega pomena (interpretacija je odvisna od tega, kako dobro je prejemnik razumel vsebino sporočila in namen pošiljatelja),

 prejemnik se notranje odzove na interpelacijo,

 šum je vsak element, ki ovira proces komunikacije.

Hansen, Kaufmann in Saifer (2001) navajajo deset elementov komunikacije:

 Dvosmernost

Pogovor med vzgojiteljem, otrokom in starši je sproščen, enakovreden in med njimi je lahka povezava.

- 11 -

 Medsebojno spoštovanje

Če pride do nesoglasja, morata sogovorca ceniti eden drugega. Kadar se govori o otroku pred njim, otrok to sliši. Takim situacijam se je bolje izogniti ali povabiti otroka k pogovoru.

 Temeljito poslušanje

Pozorno se posluša sogovorčeve besede in se ne razmišlja o čem drugem.

 Aktivno poslušanje

Poslušalec komunicira z očmi, s prikimavanjem, postavljanjem pojasnjevalnih vprašanj, spodbujanjem zanimanja z »da« ali »razumem«. Če ni prepričan o tem, kar sliši, izrečeno ponovi.

 Odprtost

Kadar se komunicira, se poskuša postaviti v vlogo sogovorca in to se odraža v govorici telesa, tonom glasu, nagibanjem telesa. Na sogovorca se ne odzove obrambno, saj če se mu reče nekaj, s čimer se ne strinja, ali se ga obtoži, obrekuje, bo obramba stanje samo poslabšala.

 Razumevanje

Če sogovorca nekega izraza ne razumeta enako, je pomembno, da se znata sporazumeti, da ne pride do nesoglasij. Majhen otrok v procesu razvijanja jezikovnih in socialnih spretnosti lahko izgovarja nekaj povsem drugega, kar misli.

 Obveza

Pri komuniciranju si je treba vzeti čas in trud s postavljanjem vprašanj in ponavljanjem bistva, dokler se ne pride do medsebojnega razumevanja.

 Raznolikost

Dobri govorci uporabljajo slušne, pisne, besedne, tipne, grafične oblike komuniciranja.

- 12 -

 Izogibanje in domneve

Komuniciranje zahteva nenehno vajo in pogosto pride do napačnega komuniciranja, zato naj govorec ponovi sporočilo, prosi za povratne informacije, pojasnilo in preveri, ali se dejanja sogovorca ujemajo s pričakovanim.

 Jasnost in jedrnatost

Govorec naj jasno, jedrnato in na negrozeč način pove, kar mora povedati. V primerih slabega počutja se je bolje pogovoriti o problemih, kot pa jih prekriti. Najboljša oblika za razgovor je z uporabljenim »jaz« stavkom, saj pove, kaj oseba čuti, brez obtoževanja druge osebe.

3.1 Oblike komunikacije

Dimbleby in Burton (1995; po: Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001) navajata, da je treba ločevati štiri kategorije komunikacije glede na to, kdo je udeležen v komunikaciji:

 Notranja komunikacija poteka, kadar se razmišlja oziroma komunicira s samim seboj (si dajemo navodila, se v mislih pogovarjamo z drugo osebo).

 Medosebna komunikacija ali komunikacija znotraj manjše skupine se običajno dogaja iz oči v oči, dveh ljudi.

 Skupinska komunikacija poteka med različnimi skupinami. Majhne skupine se vedejo drugače od parov, velike skupine pa drugače od majhnih, kajti do njihovega združevanja pride zaradi drugačnih razlogov.

 Množična komunikacija se nanaša na zelo veliko število prejemnikov (koncerti, telefonski sistemi itd.).

3.2 Neverbalna komunikacija

Ko smo z drugimi, se daje in prejema neverbalne znake, ki niso besede, ampak se jih uporablja skupaj z njimi ali namesto njih. Nebesedno sporazumevanje je vsako sporazumevanje brez besed ali simbolov, ki nadomeščajo besede. Nanašajo se na vse vidike komunikacije, ki so izraženi brez izgovorjenega jezika. V vsaki besedi, ki se izgovori, so tudi

- 13 -

nebesedna sporočila (hitrost izgovarjanja, poudarek, ritem, glasnost) (Kompare in drugi, 2001).

Govorico telesa Dimbleby in Burton (1995; po: Vec, 2001) razdelita na pet temeljnih elementov: izrazi, gibi, drža telesa, telesni prostor in dotik.

Verbalna in neverbalna komunikacija tvorita celovito komunikacijo, ki se lahko dopolnjujeta ali pa si nasprotujeta (v primeru konflikta, pretvarjanja). Izgovorjene besede dobijo ob neverbalni komunikaciji smisel, moč, vpliv, pomen, saj moč izgovorjenega sporočila izhaja ravno iz neverbalne komunikacije (Lepičnik Vodopivec, 1996).

3.3 Verbalna komunikacija

»Verbalna komunikacija je lahko govorna ali pisna. Govorna komunikacija zajema govore, formalizirane pogovore med dvema ali več osebami in neformalne govorice. Njegove prednosti so: hitrost, povratna informacija, sočasno komuniciranje z več ljudmi. Čim več ljudi sodeluje pri prenašanju sporočila, tem večja možnost je, da pride do entropije. Pisno komuniciranje poteka s pomočjo pisane besede, s simboli, risbami in barvami, prek pisem, časopisov, oglasnih desk in mnogo drugih, zlasti elektronskih in optičnih priprav. Prednosti pisnega komuniciranja so predvsem trajnost, jasnost in nazornost. Med pomanjkljivosti pa spada večja poraba časa, poleg tega ni takojšnje povratne informacije« (Možina in drugi, 1995; po: Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 74).

V komunikaciji s starši je močno navzoča pisna komunikacija. Pomembna je berljivost, to pomeni, kako je neko besedilo primerno za to, da se ga hitro prebere, da se ga lahko razume in se ga zapomni (Lepičnik Vodopivec, 1996).

3.4 Komunikacija znotraj družine

Ko se rodi otrok, se njegov razvoj nadaljuje v »socialni maternici« (družina, vrtec itd.), v kateri je medosebna komunikacija gonilna sila njegovega razvoja.

Otrokova komunikacija je usmerjena na drugega človeka in je povezana z drugimi predmetnimi dejavnostmi. S kretnjo pokaže željo po nekem predmetu in odrasli mu predmet ponudi, s čimer se spodbudi zveza med gibom in predmetom. Gibi postanejo geste, iz katerih se razvijejo besedne geste, ki dobijo simbolni pomen. Postopoma otrok osvoji pomen besed, ki se uporabljajo v njegovi okolici in ki jih uporablja on sam. Po mnenju Vygotskega (Nastran-Ule, 1992; po: Lepičnik Vodopivec, 1996) se tako začne posameznikov družbeni in osebni razvoj.

- 14 -

Tomori (1994; po: Lepičnik Vodopivec, 1996) meni, da se otrok načinov sprejemanja in oddajanja sporočil nauči v družini, kjer dobi prve spodbude in vzorce za razvoj svoje komunikacije kot neke sposobnosti, potrebne za življenje. Za otroka je družina mesto pridobivanja najpomembnejših izkušenj, najintenzivnejšega učenja in najmočnejšega čustvovanja. Od načina in vsebine komunikacije v družini so odvisne njegove kasnejše komunikacijske sposobnosti, ki mu določajo mesto med drugimi v svetu zunaj družine.

3.5 Konflikti

V vsaki skupini obstaja nekaj napetosti. Ko postanejo nesoglasja vidna in ostra nasprotja, se govori o konfliktih v skupini. Nastanejo, ko pride do spopada nezdružljivih silnic in delovanja v posamezniku, skupini. Nekateri avtorji poudarjajo, da poleg neprijetnosti konfliktov prinašajo tudi pogoj za spreminjanje. Začetek spremembe je povezan s konfliktom in konflikt je nekaj, kar se pojavlja v vseh odnosih ter je v socialnem okolju neizbežen (Vec, 2001).

Gordon (1991) navaja, da so komunikacijski vzroki konfliktov lahko različni, npr. grožnje, kritiziranje, zasliševanje, ukazovanje, dajanje nasvetov, poučevanje, nagrajevanje, sarkazem, humor, dajanje vzdevkov, smešenje itd. Avtor navaja šeststopenjsko reševanje konfliktov po fazah:

 opredelitev problema,

 iskanje možnih rešitev,

 vrednotenje rešitev,

 odločitev, katera rešitev je najboljša,

 odločitev o izvedbi,

 preverjanje uspešnosti rešitve.

Konfliktom se ni moč izogniti, niti pri odnosu s starši niti v drugih odnosih. Kljub temu vedenju se še vedno ne pričakuje konfliktov, saj se je večina ljudi naučila, da so konflikti nekaj nezaželenega in da se jim je najbolje izogniti. Zaradi takega prepričanja je življenje z otrokom lahko težavno tako za starše kot za vzgojitelja, učitelja (Jensen in Jensen, 2011).

V svojem delovnem času je vzgojitelj v stiku z mnogimi ljudmi. Pojavijo se težke situacije in z nekaterimi je težje komunicirati kot z drugimi. Nekateri starši in sodelavci so agresivni, jezni, odmaknjeni, manipulativni. Dobra strategija, kako se spoprijeti s težavnim načinom vedenja drugih, je, da se sprva ne odzove. S tem se pridobi čas za razmislek o najboljšem odzivu, zbere se čim več informacij in tako popusti lastna jeza ali prizadetost. Če je kdo

- 15 -

izmed staršev jezen, je dobro, da se ta občutek pritrdi in se sočustvuje z njim. Vzgojitelj bi lahko vprašal starše o njihovih idejah za rešitev problema. Po dogovoru še naprej obvešča starše in sledi poteku dogovora. V nekaterih težkih situacijah se lahko vključi tretja nevtralna oseba, ki je vešča v posredovanju (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001).

3.6 Vzgojitelj kot partner v dialogu s starši

Zmožnost pedagoga, da ustvari enakovredne odnose in da o strokovnih vprašanjih govori jasno in nedvoumno, je temelj za dobro delo s starši. Osrednjega pomena so splošne vrednote in osebnostne lastnosti vzgojitelja, pripravljenost za osebnosti in profesionalni razvoj ter način, kako navezuje stike. Za marsikoga dialog s starši predstavlja stres, saj se mora pokazati kot človek kot osebnost. Strokovnjak postane takrat, ko je zmožen pri delu uporabljati strokovne, osebnostne vire in kompetence. Poklic vzgojitelja zahteva odnos z vsemi starši.

Med izobraževanjem se pridobi veliko znanja o otroku, ne pridobi pa se toliko izkušenj, kako komunicirati s starši. Treba je poznati sebe, da se lahko predvidi lastna reakcija. Velik del identitete se pridobi v poklicnem življenju, zato lahko pride do prizadetosti, če se ne čuti dovolj spoštovanja oziroma cenjenja. Odziv vzgojitelja je odvisen tudi od tega, kako ga starši spoštujejo. Vzgojitelj ni navajen pri svojem delu usmerjati pozornosti nase in na svoje odzive, saj je zaposlen z otroki, s starši in njihovimi reakcijami, vendar lahko z ustvarjanjem odnosa osebek-osebek ustvari temelj za enakovreden, spodbuden dialog, ki ga lahko razvija tako, da je avtentičen in duhovno prisoten. V večini vrtcev prisegajo na odkrito in odprto sodelovanje s starši (Jensen in Jensen, 2011).

»Odprta in učinkovita komunikacija med vzgojiteljico, otroki in starši je življenjskega pomena za vzgojno-izobraževalne programe, ki pripravljajo otroke za življenje v demokratični družbi. Določeni vidiki odprte in učinkovite komunikacije med starši, otroki, sodelavci ali drugimi so bistveni. Vzgojiteljica mora stremeti za tem, da te elemente, kolikor je najbolj mogoče, vključi v svoje ravnanje z drugimi. Na ta način naredi oboje: okrepi spretnosti in vedenje, ki naj bi prežemalo demokracijo, in hkrati ustvari demokratično okolje«

(Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001, str. 87).

- 16 -

4 SODELOVANJE VRTCA S STARŠI

»S pojmom sodelovanje označujemo vzajemni proces, v katerem so tako starši kot vzgojitelji po pogovoru in skupnih dogovorih pripravljeni prilagoditi svoje vedenje in ravnanje v otrokovo korist« (Jensen in Jensen, 2011, str. 50).

Vzgojitelj, starši in otrok sodelujejo najprej zato, da bi kvalitativno izboljšali otrokove koristi v institucionalni ponudbi. S sodelovanjem dosežemo, kar je za otroka najboljše, zato mu je predpisan velik pomen (prav tam, 2011).

V Kurikulumu za vrtce (Bahovec, E. D., Bregar, K. G., Čas, M. in drugi, 2010, str. 15) so navedena načela sodelovanja s starši, in sicer:

 »staršem mora biti javno dostopno pisno in ustno obvestilo o različnih ponudbah programov v vrtcu,

 starši imajo pravico do sprotne izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o otroku z vzgojiteljem in pomočnikom, s svetovalno službo,

 starši imajo pravico do postopnega uvajanja otrok v različne programe vrtca,

 starši imajo pravico sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu in v oddelku ter po dogovoru z vzgojiteljem aktivno sodelovati pri vzgojnem delu, pri tem pa morajo starši upoštevati strokovno avtonomnost vrtca,

 pri stiku s starši je treba spoštovati zasebno sfero družin, njihovo kulturo, identiteto, jezik, svetovni nazor, vrednote, prepričanja, stališča, navade in običaje, dosledno upoštevati njihovo pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov,

 staršem zagotoviti stalno informiranje ter sistematično seznanjanje z njihovimi pravicami in odgovornostmi.«

Demokracija poudarja vključevanje in odločanje ljudi, ne pa izključevanja le-teh. Eno od glavnih načel vrtcev visoke kvalitete je vključevanje družin. Vključevanje staršev v vrtec se spodbuja tako, da se družinam zaupa informacije o ciljih programa, redno se jih obvešča o dnevnih in tedenskih aktivnostih, narejeni so razporedi sestankov, delavnic, srečanj, člani družine pa so vedno vabljeni in dobrodošli v oddelku ter ustanovljen je svet staršev.

Odgovornost in dolžnosti so na obeh straneh. Družine se morajo zavedati in biti obveščene o namenih, ciljih, pričakovanjih vrtca, vrtec pa mora posredovati vse potrebne informacije in odgovarja na vsa vprašanja in njihove skrbi ter mora razumeti raznolikosti otrok in družin (Hansen, Kaufmann in Saifer, 2001).

- 17 -

V Kurikulumu za vrtce (Bahovec, E. D., Bregar, K. G., Čas, M. in drugi, 2010) je zapisano, da je sodelovanje med vrtcem in starši pomemben vidik kakovostne predšolske vzgoje, ker sodelovanje prispeva k dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje. V odnosu je pomembna delitev odgovornosti in pristojnosti. Vrtec naj družinam nudi storitve, ne posega pa v njihovo zasebnost. Treba je spoštovati kulturo, jezik, identiteto, svetovni nazor, navade, prepričanja, vrednote, običaje, starši pa morajo upoštevati meje soodločanja, ki ne smejo posegati v strokovnost vrtca.

Starši imajo pravico sodelovati pri načrtovanju življenja in dela v vrtcu in v oddelku. Po dogovoru z vzgojiteljem lahko aktivno sodelujejo pri vzgojnem delu, vendar ob upoštevanju strokovne avtonomnosti vrtca. Ob prihodu v vrtec ali v dopoldanskem oziroma popoldanskem času se lahko krajši in daljši čas zadržijo v igralnici in se vključujejo v različne dejavnosti v dogovoru z vzgojiteljem in v vedenju odraslih v vrtcu je pričakovati pripravljenost za to.

Starši imajo pravico do postopnega uvajanja otroka in možnost dogovora o sprejemljivem načinu vključevanja.

Publikacija vrtca mora biti vedno na voljo staršem. Vsebovati mora vse informacije v skladu z zakonom in ustreznimi pravilniki. Pred igralnico morajo biti oglasne deske za stalno obveščanje o poteku dejavnosti, odvijanju življenja v oddelku.

4.1 Cilji sodelovanja med vrtcem in starši

Oblike sodelovanja se razlikujejo, cilj pa ostaja enak – korist otroka.

Danes se veliko staršev z vrtcem seznani najprej na spletu. Pri izbiri vrtca imajo določeno mero svobodne izbire. Še preden se prvič srečajo z vodstvom vrtca, se posvetujejo z znanci, sosedi o slovesu institucije, v katero želijo vpisati otroka (Jensen in Jensen, 2011).

Korošec (1990) navaja, da sodelovanje med starši in vzgojiteljem temelji na skupnem cilju, ki je omogočanje optimalne vzgoje in razvoj otroka ter srečno in zdravo otroštvo.

Avtorica poudarja, da kvalitetno sodelovanje staršev in vzgojitelja lahko omogoča:

 poenotenje vzgojnih vplivov, ki oblikujejo otrokovo osebnost in razvoj,

 sistematično usposabljanje staršev za vzgojo otroka,

 vplivanje na vsebine, organizacijo in načine dela v vrtcu,

 prispeva k humanizaciji in demokratizaciji odnosov med starši in vzgojiteljem ter odnosov do otroka,

 odpiranje vrtca v neposredno okolje.

- 18 -

Če je otrok objekt vzgojnega delovanja, je potem objekt tudi njegova družina in obratno. Za uspešno sodelovanje je potrebna pozitivna motivacija staršev in vzgojitelja, vzgojitelj pa je tisti, ki prevzame pobudo, iniciativo in organizacijo sodelovanja, kasneje pa te naloge prevzamejo tudi starši. Nadaljnja stopnja motivacije pri obeh je odvisna od pozitivnih izkušenj. Program sodelovanja vključuje tri vidike: medsebojno informiranje, izobraževanje in skupno doživljanje staršev, otrok in vzgojitelja (prav tam).

Vidmar (2010; po: Žnidaršič, 2012, str. 14) navaja cilje sodelovanja s starši:

 »Zmanjšati strah v celotni družini.

 Podpirati navezanost in pripadnost posameznih družinskih članov svoji družini.

 Razvijati samozaupanje staršev pri delu s svojimi otroki.

 Spodbujati razvijanje sposobnosti in zmožnosti otrok.

 Seznaniti starše z normalnim razvojem otroka.

 Seznaniti starše o ravnanju, če se pri otrocih pojavijo težavne oblike vedenja in posebnosti v razvoju.

 Pomoč staršem, da postanejo del skupnosti.

 Razvijanje zaupanja v strokovno kompetentnost strokovnih delavcev vrtca.

 Objektivno informiranje staršev.

 Spoznavanje možnih načinov in oblik dela staršev s svojimi otroki z namenom odkrivanja otrokovih potreb.

 Zagotavljanje spoštovanja družinske kulture.

 Razvijanje partnerstva z družino.«

4.2 Oblike sodelovanja

Logar (2012) navaja, da sta se v zadnjih desetletjih razumevanje in pričakovanja po vključitvi staršev v vrtec zelo spremenila. Današnja zakonodaja narekuje sodelovanje s starši kot obveznost, ki jo mora vrtec izpolniti. Nekateri starši zmotno mislijo, da vrtec nadomešča družinsko vzgojo. V današnjem času smo tudi velikokrat priča temu, da starši zelo dobro poznajo svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti. Vzgojitelj mora postavljati meje tako otroku kot tudi staršem. Z dobro in odprto komunikacijo ter pripravljenostjo obeh strani se lahko dobro sodeluje. Najbolj pogoste oblike sodelovanja so:

 individualni pogovori in govorilne ure,

 roditeljski sestanki,

- 19 -

 popoldanska druženja,

 svet staršev,

 sodelovanje staršev otroka s posebnimi potrebami.

Oblike sodelovanja lahko razdelimo tudi na (Marjanovič Umek, Fekonja, Kavčič, Podlesek, 2002):

 Formalne oblike sodelovanja: pisna gradiva in oglasne deske, svet staršev, predavanja in prireditve za starše, govorilne ure, roditeljski sestanki.

 Neformalne oblike sodelovanja: prihodi in odhodi otrok s starši, pikniki, izleti, delavnice za starše, delavnice za starše in otroke, načrtovani razgovori.

 Dejavno vključevanje staršev v vzgojni proces: dejavno vključevanje staršev pri načrtovanju, izvedbi in evalvaciji kurikuluma.

4.3 Komunikacija kot vrednota pri sodelovanju s starši

Komunikacija je pomemben vidik dela v vrtcu, zato je pomembno, da se vzgojitelj tega zaveda, saj ni preprosto stopiti pred starše, ki zahtevajo jasne odgovore in odprt dialog. Za pravo komunikacijsko povezavo so potrebna znanja in zmožnosti vzgojitelja ter na drugi strani pripravljenost staršev. Pri komunikaciji ima velik pomen empatija oziroma zmožnost vživljanja v drugega. Ljudje so si različni v razmišljanju, dojemanju, mišljenju, njihovo razmišljanje pogojujejo pretekle izkušnje, ki pa so pri vsakem človeku različne. Način komuniciranja si je potrebno prilagoditi situaciji in glede na to, s kom se komunicira. Znati se mora poslušati in sprejemati, saj se tako lahko sliši argumente drugih, njihove želje, interese.

Pri očesnem stiku se opazuje nebesedno izražanje sogovornika, saj se izraža sogovorčev odnos do sporočila in govorca. Pomembno je tudi vedenje in dejstvo, da se zaveda, da je sogovornik drugačna osebnost in da se ga sprejme takšnega, kot je; s svojimi mnenji in stališči. Starši so tisti, ki nosijo glavno odgovornost za otrokov razvoj in vzgojo, zato jih je potrebno upoštevati, spoštovati in z njimi gojiti odprt dialog ter jim s tem dati možnost soodločanja o vseh vprašanjih o njihovem otroku. Upoštevati se mora prepričanja in nazore vzgoje ter izobraževanja otroka ter pri načrtovanju in izvajanju dela upoštevati opažanja in spoznanja staršev o otroku. Starši morajo pri sodelovanju z vrtcem upoštevati meje soodločanja in ne smejo posegati v strokovnost institucije. Naloga vzgojitelja je, da starše večkrat informira o ugotovitvah o razvoju in vedenju otroka. Čas za medsebojno sodelovanje je omejen, zato ga je potrebno dobro izkoristiti (Razgoršek, 2013).

- 20 -

Staršem se zdi primerno, da se o otroku pogovorijo kar ob prihodih in odhodih iz vrtca, vendar je to neprimeren čas za vzgojitelja, saj se mora osredotočati na otroke, ki so v skupini.

V tem času naj bi si izmenjalo le najpomembnejše sprotne informacije. Kadar starši občutijo korist od sodelovanja z vzgojiteljem, bodo prišli in sodelovali, zato se izbira takšne informacije o otroku, ki bodo v starših sprožile razmišljanje in ukrepanje (Prodanović, 1981).

V pogovoru s starši morajo občutiti naše spoštovanje do njihovega znanja in izkušenj. Kadar vzgojitelj poskuša razrešiti čim večji problem, tem bolj je kočljivo njegovo ravnanje s starši, zato namig o izrednem pogovoru z njimi o otroku povzroča strah, da bodo obveščeni o nečem, kar bo za njih neprijetno. Ti starši napeto čakajo na pogovor, pripravljeni na prepiranje in oporekanje tistemu, kar bodo slišali. Dobro je, da vzgojitelj začne pogovor s pozitivnimi stvarmi. S tem starše pomiri in jim vlije interes. Postopoma prehaja na stvari, dejanja, ki niso želena. Ko vzgojitelj začuti, da starš ne zmore sprejemati negativnih vtisov, ta del pogovora zaključi z optimizmom. To je tisto, kar pomirja starše in jih potrdi v lastne vzgojne uspehe in potrjuje vzgojiteljevo dobronamernost (Razgoršek, 2013).

4.4 Partnerstvo s starši

Ob besedi partnerstvo se pomisli na odnos dveh oseb, ki ima socialni značaj. Skozi čas sta se vloga staršev in vloga vrtca spreminjali. Danes imajo starši/družine več možnosti, da so aktivni udeleženci v procesu vzgoje in izobraževanja. Razlika med sodelovanjem in partnerstvom je v tem, da se sodelovanje nanaša na pozicijo moči vzgojitelja nad starši/družino in zaradi neenakomernega porazdeljevanja moči se tu ne more govoriti o medsebojnem prepletanju pogledov na otrokov celotni razvoj. Pri partnerstvu pa so enakovredna mnenja obeh strani, komplementarni vidik. Partnerstvo se uresničuje z medsebojnimi in skupnimi aktivnostmi, pristno komunikacijo, zaupanjem, skupnimi srečanji.

Sodelovanje prinaša močne strani družine ter strokovnost institucije v aktivno partnerstvo (Vonta, 2009).

Pedagoški delavec mora biti usposobljen za delo s starši. V institucije prihajajo starši iz različnih socialnih, kulturnih in ekonomskih skupin – od direktorja podjetja do socialne pomoči potrebni starši. Vse razlike zahtevajo od pedagoga veliko odprtosti in strpnosti in čim manj predsodkov. Za tak pogled je potreben najprej iskren pogled vase, nato pa zavedanje, da je možno živeti tako in drugače. S samorefleksijo in širokim pogledom na svet se lahko zaveda razlik in skupnih točk ter se tako približa staršem in otroku. Vzgojitelj in starši sodelujejo, ker sta za otroka pomembni obe strani. Vzgojitelj pripomore zaradi izkušenj in

- 21 -

izobrazbe ter velik del dneva preživi z otrokom v različnih situacijah. Njegova naloga je spodbudno vplivati na otrokov razvoj, vzgojo in izobrazbo. Za vzgojitelja so vsi otroci enakovredni, zato ima dober pogled na celotno skupino. Starši pa poznajo otroka od rojstva in nanj skušajo prenesti svoje vrednote in norme. S starševskega vidika je v središču le njihov otrok, ki pa živi v enem in drugem okolju (Jensen in Jensen, 2011).

Vrtec mora zagotoviti, da vzgojitelj pojmuje starše kot partnerje, da se redno komunicira s starši in jim dajo možnost soodločanja, da povabijo družine k sodelovanju v programu na nivoju skupine, spodbujajo domače učenje in jim nudijo kakovostno literaturo in tako postanejo družine pomemben del vzgojno-izobraževalnega procesa posameznega otroka. Pri grajenju partnerstva je pomembno, da je vzgojitelj profesionalec in zagovornik strokovnega znanja, da išče nove rešitve problemov, da ne prevzema sodbe, ampak si zgradi svoje prepričanje na podlagi opazovanj, da ima strokovne pogovore s starši/družinami in vzpostavi medsebojno zaupanje med otrokom, starši, da spoštuje vse družinske kulture in sprejme vsakega otroka kot pomembnega ter vključuje otroka iz druge države na primeren način, da upošteva posebne potrebe in interese posameznih družin, da nudi strokovna srečanja za starše in da redno pisno in ustno informira starše/družine o pomembnih informacijah v vrtcu oziroma skupini (Žnidaršič, 2012).

Najbolj razvito partnerstvo je v zahodnem svetu. Na vzgojnem področju v družini, vrtcih je premalo zaupanja in sodelovanja, kar je znak nizkega socialnega kapitala. Današnji starši niso več takšni, kot so bili njihovi starši, in otrok ni takšen, kot je bili nekoč. Odrasli v vlogi staršev želijo biti drugačni starši, kot so bili njihovi. So starši, ki ljubijo svoje otroke preveč, in taki, ki ljubijo premalo. Nekateri starši so pretrdi do otrok, drugi premehki. Partnerstvo je oblika socialne prakse, ki se začenja najmanj med dvema osebama, ustanovama in se ga da smotrno načrtovati, kar omogoča učinkovito skupno delo javnih, zasebnih in drugih organizacij, teles, in delujejo kot krovna mreža, znotraj katere se usklajujejo načrti v skupnosti (Novak, 2009).

Beguš (2012) podarja, da partnerstvo z družino pomeni:

 vključevanje v neposredno vzgojno delo,

 poglobljeno v izvedbi smiselnih aktivnosti, v katere so vključene družine,

 dogovarjanje, sooblikovanje, soodločanje,

 skupni cilji in enakopravne vloge obeh strani,

 vzpostavitev dialoga v smeri spoštovanja različnosti,

- 22 -

 komplementarnost,

 demokratičnost,

 enakovrednost (enakovredni odnosi ne glede na izobrazbo posameznika),

 višji nivo kot sodelovanje,

 participativna vloga staršev,

 informacije za družino,

 informacije o otrokovem napredku (dosežkih in uspehih),

 spontano reševanje težav,

 zaupanje staršev v VIZ,

 grajenje podporne mreže družine (povezovanje z ostalimi družinami),

 spoštovanje razlik, strpnosti,

 demokratična komponenta (soodločanje, možnost izbire, sodelovanje, vključiti v delo in življenja vrtca).

Razlika med sodelovanjem in partnerstvom je v tem, da je pri sodelovanju vsak na svoji strani in opravlja vsak svojo nalogo, pri partnerstvu pa sta obe strani enakovredni, sta enakega mnenja in je na višjem kvalitetnem nivoju (Beguš, 2012).

»Predvsem je grajenje – opolnomočenje družin – staršev pomembna predpostavka, ko govorimo o kakovostnem partnerstvu« (prav tam, str. 29).

Da se pride do tega, navaja Beguševa (2012) določene segmente, ki jih je potrebno upoštevati:

 Profesionalnost in vljudnost

Vzgojitelj se ne spusti pod nivo svojega znanja, ne glede na okoliščine ostanemo strokovni, starš ne sme imeti občutka pozicijske moči, vljudnost je vedno dobrodošla in ščiti osebnostno ranljivost vzgojitelja ter diplomatski odnosi so vedno učinkoviti.

Z vsakodnevnimi vljudnostmi pozdravi staršev se kaže spoštljivost in se jim daje občutek sprejetosti v okolje. Pri pogovorih s starši se ne sme predolgo ostati tiho in razmišljati. Če se ne ve odgovora, se o tem pozanima in se ne govori stvari, o katerih nismo prepričani. Potrebno je imeti visok prag tolerance. Vsak konflikt nas ne sme vznemiriti. Obnašanje naj bi bilo profesionalno in nadzorovano.

- 23 -

 Pozitivna naravnanost

Vzgojitelj se ne zanaša na sodbe, ki jih sliši o otroku, podatke o njem si pridobi z opazovanjem. Ne sme obupati.

 Zaupanje

Komunikacija s starši mora biti na ravni medsebojnega zaupanja med otrokom, starši in vzgojiteljem. Je ključ do dobre pedagoške prakse in razvijanje partnerskega odnosa s starši.

 Medsebojno spoštovanje

Vsakega otroka in starša se mora sprejeti ne glede na versko, kulturno prepričanje, status. Spoštovanje se odraža na vsakem koraku, kako otroka, starše poslušamo, kako jih vrednotimo, kako jih sprejemamo.

 Spoštovanje kulture družin

Vključi in sprejema se vsakega otroka, ne glede na to, iz katere države prihaja (pozdravi se v jeziku, ki ga otrok pozna).

Otrokove stvari iz druge države se lahko razstavi po prostoru in se ga obogati z njegovo kulturo.

 Upoštevanje posebnih potreb in interesov družin

Upošteva se alergije otroka, posebnosti otroka s posebnimi potrebami, upošteva se želje staršev pri oblačenju otroka.

 Vrtec in šola sta tudi za starše

Predavanja za starše so dobrodošla za njihovo ozaveščanje o vrtcu. Izpostavijo se ključne stvari, ki jih zanimajo, in starši bolj zaupajo vrtcu.

 Redno ustno in pisno informiranje staršev

Prek oglasnih desk in pri prihodih/odhodih otroka se starše vsakodnevno obvešča o dogodkih v skupini.

- 24 -

 Srečanje partnerjev – izobraževalna, družabna

Različni strokovni seminarji: kako se otrok uči, analiza otroške risbe, postavljanje meja …

 Prostor za starše

Poleg oglasne deske je tudi polica, na kateri so revije, članki za starše, strokovna literatura, s katero si pomagajo pri razumevanju svojega otroka.

4.5 Enakovredni partnerji v dialogu

Pri sodelovanju med vzgojiteljem in starši ima vzgojitelj glavno odgovornost za njegovo kakovost. Najprej zagotavlja, da ima sodelovanje vse elemente in vrednote, ki jih je določil njihov vrtec. S tem se povezujejo vrednote, kot so enakovrednost, spoštovanje, zaupanje, odprtost. Poleg odgovornosti vzgojitelja nosijo svoj del odgovornosti tudi starši. Za enakovreden odnos morajo biti odprtost, spoštovanje in zaupanje vzajemni. Nekaterim je težko govoriti odkrito in hkrati spoštljivo, zato se marsikaj zamolči ali se izreče v nespoštljivem in destruktivnem tonu. Včasih je beseda pedagoga veljala kot zakon. Danes ni več tako. Starši lahko zastavljajo vprašanja in tako prispevajo k vzgojno-izobraževalnemu procesu. Vzgojitelj danes ni več avtoriteta, ampak ima vlogo osebne avtoritete, če hoče, da bo ta prodrla do otroka in staršev. Vzgojitelj je bolj ranljiv, saj je njegova strokovnost neločljivo povezana z njegovo osebnostjo, osebna kritika pa ga bo vedno prizadela tudi po strokovni plati. Tudi vrtci nosijo odgovornost, da svojega pedagoškega delavca, da ga obkrožijo tudi za ta kritični kontakt s starši. Toda tudi starši morajo vedeti, da je vzgojitelj samo človek. Danes se vzgojitelj profesionalno in osebno razvija. Če hoče resnično ustvariti spodbudno učno okolje za učenje in razvoj, potrebuje priznanje. Starši lahko prispevajo k temu, da podpirajo in razvijajo sodelovanje, ki temelji na enakovrednosti in priznanju. Ni potrebno, da se vsi z vsem strinjajo in samo hvalijo. To pomeni, da se izpostavimo, če kakšne stvari niso jasne ali bi lahko bile drugačne (Jensen in Jensen, 2011).

- 25 -

5 SKLEP TEORETIČNEGA DELA

Sodelovanje ali bolje rečeno partnerstvo vrtca s starši je pomembno tako za otroka kot za boljše življenje staršev in boljše delo vzgojitelja. Vzgojitelj je tisti, ki povezuje niti med domom in vrtcem, starši pa morajo biti pripravljeni sodelovati, saj drug brez drugega ne gre.

Ker vzgojitelj vabi starše k sodelovanju preko komunikacije, tako verbalne kot neverbalne, je pomembno, da ima dobro razvite te sposobnosti. Ni pomembno samo, kaj vzgojitelj pove z besedami, pomembna je tudi drža telesa, mimika obraza, kretnja rok, očesni stik oziroma vsi neverbalni dejavniki, ki so včasih nezavedni, vendar so vedno prisotni. Vzgojitelj se dnevno srečuje z zelo različnimi starši, od njihove različne izobrazbe in različnih odnosov do svojih otrok, vzgoje. Starši se zato različno odzovejo na sodelovanje z vzgojiteljem, saj imajo različne izkušnje, predznanja.

Tako starši kot vzgojitelj prihajajo iz različnih okolij, imajo različne navade, vrednote in zato lahko hitro pride do konflikta. Med velikim številom staršev lahko isto sporočilo vzgojitelja razume nekaj staršev drugače od ostalih. Takrat je pomemben odprt odnos, ki se dolgo gradi.

Konflikti ne pomenijo vedno nečesa slabega, ampak so tudi priložnost za napredek, zato se jih nikakor ne bi smelo izogibati.