VPLIV GLASBE NA LIKOVNO USTVARJANJE DIPLOMSKO DELO

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PETJA KOLENKO

VPLIV GLASBE NA LIKOVNO USTVARJANJE DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2018

PEDAGOŠKA FAKULTETA

LIKOVNA PEDAGOGIKA

PETJA KOLENKO

Mentorica: doc. mag. ZORA STANČIČ

VPLIV GLASBE NA LIKOVNO USTVARJANJE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2018

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. mag. Zori Stančič, ki mi je med pisanjem diplomske naloge vedno bila na voljo za pomoč in nasvet, ter me za delo nenehno vzpodbujala.

Iskreno se zahvaljujem svojim staršem, sestri in velikemu krogu prijateljev za vse

vzpodbudne besede ter podporo. Posebna zahvala pa gre mojemu očetu, ki me je prvi spoznal z glasbenim svetom, ki je pomembno vplival na izdelavo te diplomske naloge in mene kot likovnico.

Hvala Roberti za pomoč pri prevajanju in Mojci za lektoriranje diplomske naloge.

Spodaj podpisana Petja Kolenko, rojena 31. 5. 1994 v Murski Soboti, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer likovna pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vpliv glasbe na likovno ustvarjanje, izdelano pod mentorstvom doc. mag. Zore Stančič, v celoti avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorja.

__________________

(podpis študentke)

Ljubljana, 2018

4

POVZETEK

Diplomska naloga raziskuje analogije med glasbeno in likovno umetnostjo. Ker sta obe vrsti umetnosti pomembni za mene kot likovno ustvarjalko, sem raziskovala in opisala možna področja povezovanja dveh umetnostnih sfer.

Diplomska naloga je razdeljena na dva dela. V prvem delu likovnoteoretičnega dela sem razložila praktične razlike med glasbeno in likovno umetnostjo. Glasba je nepredmetna in definirana v času, poslušamo jo, ker je ne vidimo. Likovna umetnost je vizualna in obstaja v prostoru, po navadi pa nam posreduje določeno sporočilo. Obe vrsti umetnosti je človek vedno prakticiral ločeno. Ker je glasba popolnoma abstraktna vrsta umetnosti, so glasbeniki pri svojem ustvarjanju vedno imeli popolnoma proste roke. Umetniške svobode so si želeli tudi likovni ustvarjalci, zato so kot model in navdih prevzemali glasbene značilnosti.

Glasbeno in likovno prepletanje je postopoma privedlo do razvoja slikarstva abstrakcije.

Čeprav sta si po definiciji in svojem pojavu obravnavani vrsti umetnosti zelo različni, brez dvoma obe dražita človeške čute in vplivata na naše počutje. Hkratno soobčutje in doživljanje različnih čutov imenujemo sinestezija. V drugem delu teoretičnega dela sem opisala

posameznike, ki so se skozi zgodovino ukvarjali s pojavom prepletanja likovne in glasbene umetnosti. Izpostavila sem likovne umetnike, ki so se mi zdeli zanimivi in za vsebino diplomske naloge pomembni. Slikarstvo je najpogostejši medij izražanja likovno-glasbenih analogij. Umetniki so k delu pristopali na različne načine, posamezne principe pa sem na podlagi likovnih del podrobneje opisala. Zanimalo me je tudi njihovo medsebojno

dopolnjevanje in vpliv. Uporabila sem delo slikarja Vasilija Kandinskega, da sem podrobneje predstavila teoretično plat teme.

V likovnopraktičnem delu sem opisala pomen glasbe in vpliv le-tega na lastno likovno ustvarjanje. Na podlagi svojih likovnih del sem opisala različne glasbene vplive in razloge za njihov simbolni pomen. Svoja dela sem primerjala z deli umetnikov in z ugotovitvami, ki sem jih izpostavila v prvem delu diplomske naloge.

Ključne besede: glasbena umetnost, likovna umetnost, analogije, vizualna glasba, Vasilij Kandinski

5

ABSTRACT

This thesis explores the analogies between music and fine arts. Since both fields are very important to me as an artist, I researched and described all possible integrations of the two arts.

This thesis is divided into two parts. In the first theoretical part, I explained the practical differences of musical and fine arts. Music is abstract and impalpable, it’s defined in its time and we cannot see it, we can just listen to it. Fine arts are visual, they exist in space, usually conveying a certain message. Both types of art have always been practiced separately. Since music is a completely abstract type of art, musicians always had absolute freedom when making music. Artistic freedom was also sought by visual artists, which is why they took on music as their model and inspiration. The musical and visual intertwining gradually led to the development of abstract painting. By definition, both these arts are completely different, but they both excite the human senses and affect our well-being. Simultaneous coexistence and experiencing different senses is called synaesthesia. In the second theoretical part of my thesis I have described individuals who have already dealt with this phenomenon of intertwining music and art. I pointed out the artists I find interesting and important for the content of my thesis. The most common way of expression of artistic analogies has been painting. The artists’ approach has been very different and I have decided to describe their different concepts in more detail on the basis of their artwork. I was interested in their interaction and complementarity. For a more theoretical and detailed presentation I used the works of painter Wassily Kandinsky.

In the practical part of my thesis, I described the importance of music and its impact on my artistic creation. On the basis of my artwork, I have described various possibilities of musical reflection, reasoning and symbolic meaning. I compared my work with the work of other artists and highlighted the findings in the first part of the thesis.

Keywords: music, fine arts, analogies, visual music, Wassily Kandinsky

6

KAZALO

1.UVOD ... 9

2.TEORETIČNI DEL ... 10

2.1 G

... 10

2.2 S

... 11

2.3 N

... 12

2.4 V

... 14

2.4.1

A

S

... 14

2.4.2 M

K

Č

... 16

2.4.3 M

H

... 17

2.4.4 F

K

... 18

2.4.5 P

K

... 20

2.4.6 M

R

... 21

2.4.7 A

D

... 22

2.4.8 G

O'K

... 24

2.4.9 A

S

... 24

2.4.10 J

P

... 26

2.4.11 J

M

B

... 27

2.5 S

... 29

2.5.1 S

– L

... 29

2.5.2 K

... 29

2.5.3 V

... 30

2.5.4 J

C

... 31

2.5.5 S

... 32

2.5.6 P

... 33

2.5.7 F

... 34

2.5.8

... 37

2.6 V

K

... 38

3. LIKOVNOPRAKTIČNI DEL ... 44

3.1 BESEDILA PESMI IN GLASBENI NASLOVI ... 45

3.1.1 Moj život je novi val ... 45

3.1.2 Plastika... 47

3.1.3 Jagode i čokolada ... 48

3.1.4 Jungle boogie ... 49

3.1.5 Ona se budi ... 50

3.1.6 Najbolji život ... 51

3.1.7 Mr. Mojo ... 52

7

3.2 GLASBENA ATMOSFERA ... 53

3.2.1 Ejtis ... 54

3.2.2 Diskopop ... 55

3.2 VERZIJE VERZOV ... 56

3.3 KANDINSKI IN JAZ ... 59

4. ZAKLJUČEK ... 61

5. VIRI IN LITERATURA ... 62

6. SLIKOVNI VIRI ... 64

KAZALO SLIK Slika 1: Castelove barvne orgle, 1893... 12

Slika 2: Rimington in barvne orgle, 1910 ... 13

Slika 3: James Abott McNeill Whistler, Nokturno v črni in zlati, 1875, olje na platnu, 46.7 x 60.3 cm ... 14

Slika 4: Arnold Schönberg, Modri avtoportret, 1910, olje na platnu ... 15

Slika 5: Mikalojus Konstantinas Čiurlionis, Andante (Sonata for the stars), 1908, tempera na papirju ... 16

Slika 6: Marsden Hartley, Glasbena tema (Orientalska simfonija), 1912—13, olje na platnu, 100 x 80.65 cm ... 17

Slika 7: František Kupka, The disk of Newton, 1912, olje na platnu, 77.5 x 73.6 cm ... 19

Slika 8: Paul Klee, Polifonija, 1932, tempera, 66.5 x 106 cm ... 20

Slika 9: Paul Klee, Cooling in the Garden of the Torrid Zone, 1924, tempera in risba na papirju, 29.6 x 20.7 cm ... 21

Slika 10: Man Ray, Simfonični orkester, 1916, olje na platnu, 132.1 x 91.4 cm22 Slika 11: Arthur Dove, Swing glasba, 1938, emulzija, vosek in olje na platnu, 44.8 x 65.7 cm ... 22

Slika 12: Arthur Dove, Foghorns, 1929, olje na platnu ... 23

Slika 13: Arthur Dove, Primitivna glasba, 1944, gvaš na platnu, 45.7 x 60.9 cm ... 23

Slika 14: Georigia O'Keffe, Roza in modra glasba, 1918, olje na platnu, 88.9 x 76 cm ... 24

Slika 15: Alfred Stieglitz, Glasba: niz desetih fotografij oblakov št. II in VII, 1922, fotografija ... 25

Slika 16: Jackson Pollock, Št. 30 (Jesenski ritem), 1950, emajlni lak na platnu,

266.7 x 525.8 cm ... 26

8

Slika 17: Jean Michel Basquiat, King Zulu, 1986, vosek, akril in risba na platnu,

202.5 x 255 cm ... 27

Slika 18: Jean Michel Basquiat, Horn Players 1983, akril in oljni pastel na platnu, 243.8 x 190.5 cm ... 28

Slika 19: »Light show« na koncertu skupine Pink Floyd, 1914 ... 29

Slika 20: Koncert skupine The Doors, Sacramento Kalifornija, 1967 ... 30

Slika 21: izseki iz videospota The Buggles - Video killed the radio star, 1979 . 30 Slika 22: John Cage in preparirani klavir, 1947 ... 31

Slika 23: John Cage, 4'33'', 1952 ... 32

Slika 24: Blondie – Parallel lines, 1978 ... 33

Slika 25: Led Zeppelin – IV, 1971 ... 34

Slika 26: Fleet Foxes – Fleet Foxes, 2008 ... 34

Slika 27: naslovnica prvega fanzina Sniffin' glue, 1976 ... 35

Slika 28: Vizualizacija izkušnje Anje Kolenko, 2015 ... 36

Slika 29: Vincent Van Gogh, Zvezdna noč, 1889, olje na platnu, 74 x 92 cm ... 37

Slika 30: Vasilij Kandinski, 1936 ... 38

Slika 31: Vasilij Kandinski, Impresija III, 1911, olje na platnu, 77.5 x 100 cm 39 Slika 32: Vasilij Kandinski, Kompozicija lV, 1911, olje na platnu, 159.9 x 250.5 cm ... 40

Slika 33: Oblike in barve ... 43

Slika 34: Vasilij Kandinski, Kompozicija Vll, 1913, olje na platnu, 200 x 300 cm ... 43

Slika 35: Moj život je novi val, 2017, kolaž iz različnih materialov, A3 ... 46

Slika 36: Plastika, 2018, kolaž iz recikliranih plastičnih mas, 56 x 36 cm... 47

Slika 37: Jagode i čokolada, 2017, kolaž, 21 x 29.5 cm ... 48

Slika 38: Jungle boogie, 2017, akril, tempera in risba na papirju, 24 x 32 cm ... 49

Slika 39: Ona se budi, 2018, računalniško obdelana fotografija ... 50

Slika 40: Najbolji život, 2018, računalniško obdelana fotografija ... 51

Slika 41: Mr. Mojo, 2010, kolaž, akvarel in risba na papirju, A4 ... 52

Slika 42: Denis&Denis - Čuvaj se!, 1984 ... 53

Slika 43: Ejtis 2017 ... 54

Slika 44: Denis&Denis - Ja sam lažljiva, 1985 ... 54

Slika 45: Diskopop, 2018, kolaž, 30 x 40 cm ... 55

Slika 46: Azra – Marina, 2018, digitalna grafika ... 56

Slika 48: Rilo Kiley - Portions for foxes, 2018, digitalna grafika ... 57

Slika 48: First Aid Kit – Emmylou, 2018, digitalna grafika ... 57

Slika 49: Velvet Underground - Pale blue eyes, 2018, digitalna grafika ... 58

Slika 50: Bon Iver, 2018, digitalna grafika ... 58

Slika 51: Sve je iluzija, osim boja, 2017, kolaž, akvarel, akril in risba na papirju,

24 x 32 cm ... 60

9

1.UVOD

Človek se glasbeno in likovno izraža že od prazgodovine, na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa sta se obe vrsti umetnosti začeli korenito spreminjati. Likovna umetnost se je osvobodila tradicionalnih smotrov in postala medij splošnega ekspresivnega izražanja. Pojavile so se nove avantgardne oblike in smeri, ki niso sledile akademskim pravilom in katerih namen ni bil več zgolj samo estetski. Odkritje in razvoj radija ter radijskih sprejemnikov, novih glasbenih nosilcev, kot so fonograf in gramofonske plošče, so na glasbenem področju

prispevali k širjenju in spoznavanju različnih oblik glasbe in posledično k razvoju novih. Obe obliki umetnosti sta tako vsakdanjemu človeku postali dostopnejši ter mu tako predstavljali obliko sprostitve.

Glasba in likovna umetnost sta si v svoji primarni izrazni obliki popolnoma drugačni. Kljub različnim izraznim medijem pa obe umetnosti budita človeškega duha. Prav zaradi njunih osnovnih razlik in podobnega vpliva na človeško dušo mnogi raziskujejo njune sorodne pojave ter možnosti izraznega povezovanja. Skozi zgodovino so posamezniki odkrili in izumili številne načine in področja, ki ti dve vrsti umetnosti povezujeta. S konstantnim razvojem tehnologije in znanja nove možnosti odkrivamo še dandanes.

10

2.TEORETIČNI DEL

2.1 Glasbena in likovna umetnost

Glasba je definirana kot vrsta umetnosti, katere izrazno sredstvo je zvok. Ljudje se na glasbo odzivamo na različne načine, verjetno pa obstaja le malo ljudi, ki jih neka vrsta glasbe ne bi ganila. V človeku lahko vzbudi celo paleto različnih čustev, deluje na podzavest, ustvarja in spodbuja razpoloženje, prikliče spomine ali pa nas prevzame tudi do te mere, da pozabimo na vse, kar nas obdaja. (Wade in Thompson, 2006)

Naj bo enostavna ali zapletena, glasbo poslušamo in ustvarjamo zato, ker jo imamo radi.

Podobne odzive v nas vzbuja tudi likovna umetnost. Likovna dela si v muzejih in galerijah ogledujemo, ker so nam zanimiva in nas pritegnejo, v nas obudijo prijetna ali negativna čustva, ob njih razmišljamo, odkrivamo zgodbe in razloge za njihov nastanek. Prav slednje pa je največja razlika med glasbo in likovno umetnostjo. Likovna umetnost je vizualna, torej jo vidimo in se je lahko dotaknemo. Glasbo le slišimo, in ker nima praktične oblike, si jo lahko le vsak na svoj način predstavljamo. Slikar na platnu v dveh dimenzijah poustvarja tri

razsežnosti zunanjega sveta, skladatelj pa omejen čas, ki mu je na voljo, napolni z različnimi zvoki. Likovna dela različnih vrst so definirana v prostoru ali na ploskvi, glasbena v času.

(Spence, 1995)

Glasbeno in likovno izražanje človeka spremljata že od samega začetka. Obe vrsti umetnosti smo ljudje vedno prakticirali ločeno. Čeprav sta si zelo različni, pa imata ena na drugo že od nekdaj velik vpliv. Glasbeniki so pri izražanju vedno imeli popolno svobodo in so glasbo izvajali, ker jih je veselila, dopuščala jim je izražati njihova čustva in spontano ustvarjati.

Likovna umetnost je vedno služila kot orodje za poustvarjanje in oponašanje sveta, ki nas obdaja. Glasbena dela nikoli niso bila reprezentativna in ljudem nikoli niso predstavljala nič praktičnega, likovna umetnost pa je bila tako praktična kot tudi uporabna dejavnost. V 19.

stoletju se je likovna umetnost postopoma začela osvobajati akademskih in praktičnih

smotrov. Tako je postala orodje za izražanje čustev, odnosa do družbe in okolja. Umetniki so pričeli ustvarjati iz lastnih potreb, ker jih je umetnost veselila in jim predstavljala pobeg pred vsakdanom. Z zanikanjem akademskih umetniških principov je likovna umetnost zacvetela, pojavili so se številni novi stili in tehnike, ljudje pa so o umetnosti začeli razmišljati in razglabljati.

11

Ideja prepletanja glasbe in likovne umetnosti že stoletja vzpodbuja misli pesnikov in pisateljev, znanstvenikov, intelektualcev, psihologov, skladateljev in umetnikov. S spremembo vloge umetnosti in z novim odnosom, ki jo je do le-te gojila družba, je napredovala tudi ideja glasbeno-likovnega povezovanja. Pojavili so se različni modeli povezav, za celotno idejo glasbeno-likovnega povezovanja pa se je uveljavil pojem vizualna glasba. V 19. stoletju, ko je ideja vizualizacije glasbene umetnosti pridobila na zanimanju, so se pojavile tudi podrobnejše raziskave pojava sinestezije ter različne barvne teorije. Mnogi so svoje raziskovanje in eksperimentiranje utemeljili tudi na podlagi teh dveh področij. (Visual music, 2005)

Med likovnim in glasbenim jezikom obstajajo številne povezave:

- na ravni izposoje pojmov; glasbeni naslovi - na ravni sorodnega občutenja, analogij - na ravni čutnega zaznavanja; sinestezija

- na ravni mehaničnega prevajanja; različni stroji - na ravni kodacije; narisana glasba

- na ravni kreativnega prevajanja; slikanje na glasbeno temo (Frelih, 2000)

Nekaj takšnih primerov povezav bom v nadaljevanju opisala.

2.2 Sinestezija

Sinestezija je praktičen izraz za soobčutje ali hkratno doživljanje, ki se uporablja v medicini, književnosti, glasbi in psihologiji. V svojem bistvu je povezan tudi z likovno-glasbenim prepletanjem. Beseda sinestezija izhaja iz grščine – syn pomeni skupno ali združeno in aesthesis pomeni občutek. Sinestetično doživljanje je običajno prisotno tudi pri zaužitju in doživljanju halucinogenih drog, kot sta LSD ali meskalin. Sinestezija je pojav, ki zaznamuje mešanje dveh ali več čutnih zaznav. Draženje enega čuta povzroči jasno predstavo drugega, obe pa se zdita kot eno. Primeri sinestezije se razlikujejo od posameznika do posameznika.

Najbolj znane oblike sinestetičnosti so barvno videnje zvokov, okušanje tipa, slišanje barv in zaznavanje črk ter številk v barvah, kar je tudi najpogostejša in tudi najbolj raziskana oblika.

Med zgodnjimi opisovalci sinestezije v 17. stoletju je bil filozof John Locke, dve stoletji

12

pozneje pa je pojav zbudil precejšnje zanimanje na različnih področjih. Sinestetičnost so raziskovali psihologi, literati, glasbeniki in likovni umetniki. Slednji so ob poslušanju glasbe poskušali v sebi vzbuditi tonsko videnje ter svoje doživljanje prevajati na slikarsko platno ali pa ob stiku s slikarskim delom v gledalcu vzbuditi obraten občutek barvnega slišanja. (Ratej, 2014)

2.3 Novi izumi

Eden izmed prvih znanih primerov spajanja glasbe z likovno umetnostjo sega v obdobje renesanse, natančneje v leto 1734. Gre za nikoli uresničeno idejo tako imenovanih barvnih orgel francoskega matematika Louisa Bertranda Castela. Inštrument z vgrajenimi barvnimi prizmami naj bi na podlagi korelacije med notnim zapisom in barvnim spektrom ob igranju projiciral žarke barvne svetlobe. Barvne orgle so mehanični model barvno-glasbenega izraza in prvi primer svetlobne umetnosti. Nova vrsta svetlobne umetnosti je barvo osvobodila njene tradicionalne forme in ji uvedla novo dimenzijo. Tako je element časa prvič postal skupen tako glasbi kot vizualni umetnosti. Inovacija, ki si jo je zamislil Castel, je pomembno vplivala na nadaljnje raziskave mnogih inovatorjev, ki so takšne inštrumente tudi uspešno izvedli.

(Visual music, 2005)

Slika 1: Castelove barvne orgle, 1893

Ob izteku 19. stoletja je to uspelo angleškemu umetniku Alexandru W. Rimingtonu. Naprava še ni bila zmožna simultanega izvajanja glasbe ter barvnih projekcij, zato je avtor sočasno predvajanje glasbe predvidel iz drugega vira. Svoj izum je premierno pred občinstvom predstavil leta 1895. Naprava je ob igranju na tipkovnico aktivirala projekcijo svetlobnih

13

žarkov skozi barvne filtre na belo podlago ali zaveso, izvajalec pa je odtenke in nasičenost izbranih barv lahko spreminjal in prilagajal. Ker so bile projekcije prosojne, je avtor

inštrument predvidel tudi kot pripomoček za učenje in lažje razumevanje barvnega mešanja.

Rimington je leta 1911 svoj izum in njegovo delovanje opisal v knjigi in tako še pomembneje vplival na nadaljnjo raziskovanje problematike. (Visual music, 2005)

Slika 2: Rimington in barvne orgle, 1910

Leta 1924 je ruski avantgardni slikar Vladimir Barnoff Rossine v Bolšoj teatru v Moski premierno predstavil in zaigral na primerek svoje oblike barvnih orgel, ki so tokrat sočasno izvajale glasbo in projicirale žarke barvne svetlobe. (Visual music, 2005)

Barvne orgle so se skozi zgodovino postopoma razvijale, s tehnološkim napredkom pa dobile tudi svojo končno obliko. Danes jih poznamo kot barvne klaviature, uporabljajo se v namene performansov, svetlobnih projekcij itd.

14

2.4 Vizualna glasba

Slikarjem 19. stoletja je glasba predstavljala najčistejšo obliko umetnosti, ki je dopuščala popolno svobodo, k temu pa so težili tudi v slikarstvu. Formalni principi glasbe so postali model za slikarska dela in tako dopuščali več kreativnosti in inovacij. Na glasbeno-likovne analogije so umetniki namigovali na različne načine. Ameriški slikar James A. McNeill Whistler je v iskanju vzporednic kot prvi svoja dela naslavljal z glasbenimi pojmi, kot so aranžma, harmonija in nokturno, ter tako naglaševal sorodne pojave obeh vrst umetnosti, ki jih je v svojih delih poskušal posnemati. Čeprav je bil še vedno zvest tradicionalnim motivom in modelu slikarstva, je s svojimi glasbenimi poimenovanji začel dolgo vrsto tradicije, ki so jo prevzeli mnogi umetniki. (Visual music, 2005)

Slika 3: James Abott McNeill Whistler, Nokturno v črni in zlati, 1875, olje na platnu, 46.7 x 60.3 cm

2.4.1 Arnold Schönberg

Arnold Schönberg je dunajski skladatelj in pionir atonalne glasbe. Atonalna glasba je vrsta glasbe, ki se ne drži nobenega principa obstoječih tonskih lestvic. Vseh dvanajst tonov, ki jih poznamo, obravnava enakovredno kot elemente, ki jih lahko medsebojno kombiniramo na vse

15 možne načine. (Spence, 1995)

Čeprav je bil Schönberg prvenstveno skladatelj, se je ukvarjal tudi s slikarstvom. Princip atonalne glasbe je prevedel v slikarski medij in tako ustvarjal abstrahirane avtoportrete, ki so zelo sorodni delom ekspresionistov. (Visual music, 2005)

Slika 4: Arnold Schönberg, Modri avtoportret, 1910, olje na platnu

16

2.4.2 Mikalojus Konstantinas Čiurlionis

Mikalojus Konstantinas Čiurlionis je litvanski skladatelj, izobražen tudi na področju likovne umetnosti. Ker je bil sinestet, se njegova slikarska dela lirično enačijo z njegovimi glasbenimi simfonijami. Razvil je stiliziran način slikanja, ki s svojimi reduciranimi oblikami ponekod meji že na popolno abstrakcijo. Svoja dela je poimenoval z glasbenimi pojmi, kot so sonata, uvod in fuga. Ustvaril je več slikarskih ciklov. (Visual music, 2005)

Slika 5: Mikalojus Konstantinas Čiurlionis, Andante (Sonata for the stars), 1908, tempera na papirju

Oba skladatelja sta s svojim delom postavila temelje za delo avantgardnih umetnikov in skladateljev. Schönberg je s svojo glasbeno uvedbo pomembno vplival na glasbeno sodobnost, prav tako pa na delo ruskega slikarja Vasilija Kandinskega.

17

2.4.3 Marsden Hartley

Ameriški modernistični slikar Marsden Hartley se v svojem delu specifično ni ukvarjal z glasbeno-likovnimi analogijami, kljub temu pa je nova teorija Kandinskega pritegnila njegovo pozornost. Preizkusil se je v sinestetičnem pristopu k slikanju, rezultat katerega je delo z naslovom Glasbena tema (Orientalska simfonija) nastalo med leti 1912 in 1913. Delo kot celota deluje precej abstraktno, ob podrobnejšem pogledu pa opazimo, da je nasičeno s številnimi glasbenimi referencami. Prevladujejo abstraktne forme, linije ter odtenki zelene, rdeče, modre in rumene, med njimi pa se prepletajo glasbeni simboli not, notnih ključev in notnega črtovja. Reference, ki ji slikar nakazuje v delu, lahko povežemo z vplivom

Kandinskega in njegovih sodobnikov, ki so najverjetneje rezultat umetnikovega obiska Nemčije prav v obdobju nastanka slikarskega dela. (Visual music, 2005)

Slika 6: Marsden Hartley, Glasbena tema (Orientalska simfonija), 1912—13, olje na platnu, 100 x 80.65 cm

Umetniško raziskovanje Kandinskega in njegovih somišljenikov je bilo precej subjektivno.

Skozi svoje delo so izražali svoje videnje sveta, pomembno vlogo pa so pripisovali čustvenemu vplivu in svobodi likovnega izražanja.

Ugotovitev, da je zvok fizično valovanje, čeprav nevidno človeškemu očesu, in da ima svojo praktično formo, je vplivala na vrsto umetnikov, ki je pri svojem raziskovanju ubrala bolj

18

racionalno-znanstveni pristop. Sočasno razvijanje in uveljavljanje barvnih teorij je privedlo do raziskovanja in primerjave zakonov harmonij le-teh z glasbenimi. Umetniki so stremeli k iskanju slikarskega stila, ki bi jim dopuščal čisto obliko umetniške ekspresije, osvobojene naturalizma, kot je glasbena umetnost to dopuščala skladateljem. Pri slikanju so kljub svobodi stremeli k redu in natančnosti. Iskanje glasbeno-likovnih analogij v barvnih teorijah je tako še posebej vplivalo na razvoj slikarstva abstrakcije. (Visual music, 2005)

2.4.4 František Kupka

František Kupka, češki avantagardni slikar in grafik, se je tako v svojem delu Disk of Newton (Study for Fugue in two colours), nastalem leta 1912, poklonil barvnemu krogu in teoriji Isaaca Newtona, sliko pa še dodatno podnaslovil z glasbeno referenco. (Visual Music, 2005) Newton je v 17. stoletju ugotovil, da je sončna svetloba sestavljena iz spektra sedmih barv;

rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre, indigo in vijolične. Mešanje in izvor teh barv je ponazoril v obliki barvnega kroga. Krog je ponazarjal in dokazoval, da z mešanjem dveh barv dobimo tretjo in da je rezultat optične kombinacije vseh delov barvnega spektra bela barva ali sončna svetloba. (Kocjan in Rau, 2015)

Kupka je tako v svojem delu Newtonov barvni krog razdelal in njegove ugotovitve predelal v živahno kompozicijo. Prekrivajoči se polkrožni trakovi, naslikani z uporabo vseh barv

Newtonovega spektra ter bele, ustvarjajo občutek kroženja in radiacije barv. (Visual music, 2005)

Kupka se je navduševal nad doslednostjo glasbenih kompozicij 18. stoletja in na takšen način gradil tudi svoja slikarska dela. Delo Disk of Newton je oblikovano povsem svobodno in ne vsebuje asociacij predmetnega sveta, kljub temu pa ohranja strukturo in red. Zgradbo in kompozicijo dela lahko primerjamo z Bachovim formuliranjem skladb. Paleto barv, ki se med sabo prepletajo, je mogoče enačiti z značilnostmi glasbene oblike fuge, na kar je v podnaslovu namignil že avtor. Fuga je skladba za dva ali več glasov, ki se med sabo dopolnjujejo in prepletajo. (Visual music, 2005)

Kupka danes velja za slikarja začetne faze abstraktnega slikarstva, predvsem zato ker je s svojim delom pomembno vplival na pionirja orfizma, francoskega umetnika Roberta Delaunaya.

19

Slika 7: František Kupka, The disk of Newton, 1912, olje na platnu, 77.5 x 73.6 cm

Orfizem je slikarska smer kubizma, ki je svojo pozornost usmerila v geometrično razdelitev slikarskih objektov ter za razliko od kubistov, ki so v svojih delih uporabljali zgolj omejeno paleto barv, oblike in elemente obarvala v žive barve. Raziskovali so medsebojno delovanje barv in svetlobe, ko ti niso specifično vezani na določeni predmet. Orfistična slikarska dela zato velikokrat spominjajo na pogled skozi prizmo, ki prikazuje razdelitev svetlobe v spekter barv. Svetloba, razdeljena v spektru barv, ki medsebojno zvenijo in imajo svoj ritem, je orfiste spominjala na glasbo. Analogijo z glasbeno umetnostjo nosi že samo poimenovanje slikarske smeri, ki je ime dobilo po mitskem antičnem pevcu Orfeju. (Lynton, 1994)

20

2.4.5 Paul Klee

Paul Klee je švicarski umetnik, ki izhaja iz glasbeno nadarjene družine. Oboževal je klasično glasbo 18. stoletja in z glasbeno perfekcijo enačil dela avstrijskega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta. Kot član nemške ekspresionistične umetniške skupine Der Blaue Reiter se je spoznal z delom Kandinskega, kar je verjetno vplivalo tudi na njegovo raziskovanje. Bil je izkušen violinist, zato je glasbeno teorijo dobro poznal. V svojem delu je iskal in razvijal slikarsko govorico, ki je bila primerljiva z glasbo, ter se ukvarjal z raziskovanjem barvnih harmonij in povezav le-teh z glasbo. (Klee, 2006)

Za slikarski model je uporabil polifonijo ali večglasje. V glasbeni polifoniji hkrati deluje več različnih glasov ali melodij, v Kleejevi slikarski polifoniji pa to nalogo opravljajo barve.

Slikal je ponavljajoča se različna barvna polja in oblike, ki istočasno delujejo in vplivajo ena na drugo, ter z njimi simboliziral harmoničnost. Barvna polja so bila kontrastna ali naslikana iz različnih odtenkov ene ali dveh barv. Slikarsko delo Polifonija je nastalo leta 1932. Delo je razdeljeno na več različno oblikovanih pravokotnikov, obarvanih v odtenke zelene in modre.

Na barvno podlago je avtor apliciral tudi manj očitno risbo. Tudi to je referenca na obliko glasbene polifonije in njene osnovne strukture, ki jo dopolnjujejo in kombinirajo različni elementi. (Düchting, 2004)

Slika 8: Paul Klee, Polifonija, 1932, tempera, 66.5 x 106 cm

Večina Kleejevih slikarskih del se s svojimi naslovi direktno nanaša na glasbo, nekatera pa tudi vizualno spominjajo na primere glasbenega sveta. Slikarsko delo Cooling in the Garden

21

of the Torrid Zone je že na prvi pogled s svojimi horizontalnimi linijami in simboli očitno podobno glasbenemu notnemu zapisu. Repeticija in nizanje domišljijskih simbolov namigujejo na ritem tolkal. (http://www.interlude.hk/front/paul-klee-painting-music/)

Slika 9: Paul Klee, Cooling in the Garden of the Torrid Zone, 1924, tempera in risba na papirju, 29.6 x 20.7 cm

2.4.6 Man Ray

Podobno kot Klee je razmišljal tudi ameriški umetnik Man Ray, za katerega je bila ključna povezava med glasbo in likovno umetnostjo dvodimenzionalnost. Glasbe ni dojemal kot valovanje, ampak v obliki, kot je podana, preden preide v svojo praktično obliko zvoka.

Glasba so za njega bile točke, znaki in linije, ki so ponazarjale notno črtovje in notne zapise.

Delo Simfonični orkester, nastalo leta 1916, je umetnikova dvodimenzionalna vizualizacija simfoničnega orkestra. Geometrične oblike spominjajo na različne inštrumente. (Visual music, 2005)

22

Slika 10: Man Ray, Simfonični orkester, 1916, olje na platnu, 132.1 x 91.4 cm

2.4.7 Arthur Dove

Ameriški modernistični slikar Arthur Dove je v svojem ateljeju ob slikanju vedno poslušal glasbo in doživljanje abstraktno upodabljal. Swing music je delo, ki je posvečeno glasbi jazz trobentača Louisa Armstronga. V delu Fog Horns je s krožnimi organskimi oblikami in valovitimi barvnimi pasovi poskušal vizualno upodobiti glasbeno valovanje. Delo Primitive Music pa z uporabo primarnih barv in enostavnih oblik poskuša uprizoriti učinek glasbe primitivnih ljudstev. Uporaba enostavnih oblik v vzorcih, primarnih barv in zemeljskih barvnih odtenkov je značilna za estetiko ameriških indijanskih plemen, kot so na primer Navajo. (Visual music, 2005)

Slika 11: Arthur Dove, Swing glasba, 1938, emulzija, vosek in olje na platnu, 44.8 x 65.7 cm

23

Slika 12: Arthur Dove, Foghorns, 1929, olje na platnu

Slika 13: Arthur Dove, Primitivna glasba, 1944, gvaš na platnu, 45.7 x 60.9 cm

24

2.4.8 Georgia O'Keffe

Georgia O'Keffe je ena izmed prvih uspešnih ženskih modernističnih slikark. Bila je študentka slikarja Arthurja Wesleyja Dowa, ko se je prvič soočila z nalogami slikanja po modelu glasbe. Študentje so v ateljeju ob poslušanju glasbe morali slikati, kar so slišali in doživljali, umetnico pa je to navdihovalo tudi v prihodnosti. Glasbe ni poskušala razumeti in je razlagati, ampak je preprosto čutila ter jo tako tudi slikala. (Visual music, 2005)

Skozi svoja dela je reflektirala doživljanje sveta okoli sebe. V delih Music Pink and Blue glasbene reference niso očitne, organske gmote odtenkov roza in modre spominjajo na posamezne podrobne dele rastlin in cvetov, ki so se pogosto pojavljali v njenih ostalih delih.

O'Keefejeva je bila žena in muza pionirja sodobne eksperimentalne fotografije Alfreda Stieglitza.

Slika 14: Georigia O'Keffe, Roza in modra glasba, 1918, olje na platnu, 88.9 x 76 cm

2.4.9 Alfred Stieglitz

Podobno in popolnoma svobodno kot njegova žena se je na glasbo osredotočil v ciklu desetih črnobelih fotografij Glasba: niz desetih fotografij oblakov. Gre za fotografije z motivom oblakov – v svojem bistvu naravni in predmetni, vendar v obliki popolnoma abstraktni.

25

Oblakov Stieglitz ni predstavil kot reprezentacijo dejanskega motiva, ampak jih je obravnaval ekspresivno. (Visual music, 2005)

Slika 15: Alfred Stieglitz, Glasba: niz desetih fotografij oblakov št. II in VII, 1922, fotografija Ideja povezanosti glasbe in vizualnega je v prvi polovici 20. stoletja bila bistvena za rojstvo abstraktnega slikarstva, ključen element za razvoj pa je bila barva. Umetniki so se

povezovanja dveh področij lotevali bolj premišljeno in na podlagi svojega raziskovanja razvijali različne teorije. V obdobju po drugi svetovni vojni je vizualizacija glasbe še vedno ostala pomembna tema umetniškega sveta, ampak se umetniki z njo niso ukvarjali tako številčno. Glasbo so v svojem delu doživljali in jo predstavljali bolj ekspresivno. To je obdobje, ko se je likovna umetnost razvijala in napredovala v številnih novih oblikah in pojavih, vzporedno pa je se je spreminjala tudi glasba. Kulturna revolucija poznih petdesetih je omogočila, da sta obe umetnosti svoji publiki postali dostopnejši in razumljivejši.

Glasbeniki in slikarji se pri svojem ustvarjanju in izražanju niso več držali nobenih pravil in so prosto improvizirali. Zaradi tehnološkega napredka so se pojavile nove oblike spajanja področij glasbe in vizualnega.

26

2.4.10 Jackson Pollock

Jackson Pollock, velik oboževalec jazz glasbe in slikar abstraktnega ekspresionizma, je svojo ljubezen do jazz glasbe in umetnosti spojil v unikatnem slikarskem stilu akcijskega slikarstva.

Ob poslušanju glasbe v ateljeju se je tej popolnoma prepustil in pustil, da ga ob slikanju nosi in mu narekuje tempo. Spontana improvizacija in naključja akcijskega slikarstva so po svojih kvalitetah podobne spontanosti jazzovskih kompozicij. Ob pogledu na Pollockove

kompozicije lahko začutimo soroden živahen tempo, ritem in naboj energije, kot ga začutimo, ko poslušamo dobro jazz skladbo. Pollock je svoja dela po navadi naslovil kar z zaporednimi številkami, slikarsko delo z zaporedno številko 30 pa podnaslovil tudi Autumn Rythm.

(https://sites.google.com/site/camillacampbellartist/art-writings/-art-beats-jazz-and-jackson- pollock)

Slika 16: Jackson Pollock, Št. 30 (Jesenski ritem), 1950, emajlni lak na platnu, 266.7 x 525.8 cm

Leta 1998 je muzej sodobne umetnosti Moma ob Pollockovi retrospektivni razstavi izdal CD ploščo z naslovom Jackson Pollock – Jazz. Gre za kompilacijo sedemnajstih posebno izbranih jazz sklad iz Pollockove obsežne zbirke albumov. Prav te skladbe so vplivale in imele

pomembno vlogo pri nastanku Pollockovega dela.

(http://museummusic.com/jacksonpollockjazz.aspx)

27

2.4.11 Jean Michel Basquiat

Jazz je enako pomembno vlogo štirideset let kasneje igral pri formiranju stila in nastanku del neoekspresionisičnega slikarja Jean Michela Basquiata. Njegov stil je težko opredeliti, saj gre za improvizacijo in spoj različnih slikarskih stilov. Podobno kot Jackson Pollock je tudi Basquiat posedoval obsežno zbirko glasbenih albumov, večinoma jazzovskih. Jazz ga je osebno navdihoval in mu predstavljal slikarski model. Kot predstavnik temnopolte rase v umetniškem svetu se je z jazz glasbeniki lahko tudi osebno poistovetil. V svojem delu je eksperimentiral in vedno slikal ob glasbi. Navdihovala ga je spontanost, improvizacija in silnost jazz glasbe. Jazz glasbi se je poklonil v mnogih svojih delih. V delu King Zulu je upodobil tri jazzovske trobentače Bixa Biederbeeka, Bunka Johnsona in Howarda McGheeja, z naslovom dela pa se je spomnil legendarnega Louisa Armstronga.

(https://www.nytimes.com/2017/09/22/arts/design/basquiat-barbican-london.html)

Slika 17: Jean Michel Basquiat, King Zulu, 1986, vosek, akril in risba na platnu, 202.5 x 255 cm

Največji Basquiatov navdih je bil saksofonist Charlie Parker. V delu Bird on Money ga je upodobil kot ptico, saj je Parker bil poznan tudi pod psevdonimom »yardbird«. Horn Players je delo, posvečeno glasbi Parkerja in Dizzyja Gillespieja. Parker je portretiran na desni, v roki drži saksofon, Gillespie s trobento pa na levi. Jasna referenca na glasbenika je očitna z

napisom njunih imen in glasbenih kompozicij. Basquiat je med drugim bil tudi član glasbene

28

skupine, ki je izvajala art noise. V zasedbi je igral klaviature in klarinet.

(https://www.nytimes.com/2017/09/22/arts/design/basquiat-barbican-london.html)

Slika 18: Jean Michel Basquiat, Horn Players 1983, akril in oljni pastel na platnu, 243.8 x 190.5 cm

29

2.5 Spajanje glasbe in vizualnega na drugih področjih

Kulturna revolucija šestdesetih je v glasbi prinesla velike spremembe. To je čas glasbenih festivalov, umetniške in osebne svobode ter razmaha različnih glasbenih stilov. Zaradi tehnološkega napredka se je spremenila tudi podoba glasbenih nastopov.

2.5.1 Svetlobne projekcije – Light show

Glasbeniki so v svoje koncertne nastope začeli vključevati video projekcije in svetlobne efekte. »Light show« in grafične projekcije so bile značilne predvsem za glasbene nastope specifičnih žanrov, kot je psihedelični rock. Podobno kot pri gledališču gre za praktičen in dobeseden spoj avdio in vizualnega materiala. Gledalec je tako ob ogledu premikajočih se barvnih projekcij, ki so jih spremljali utripajoči obarvani snopi svetlobe v prostoru, ter sočasnem predvajanju glasbe doživel celostno avdio-vizualno izkušnjo. Svetlobni efekti in projekcije so skozi čas tehnološko napredovali in so v glasbenem svetu v uporabi še danes.

Slika 19: »Light show« na koncertu skupine Pink Floyd, 2014

2.5.2 Koncertni plakati

S popularizacijo glasbenih dogodkov se je razvijala tudi njihova promocija ter pojav koncertnih plakatov. Fenomen posterjev ali plakatov, ki oglašujejo glasbene dogodke, povezujemo predvsem z rock glasbo šestdesetih let preteklega stoletja.

Plakati psihedeličnega rocka in rokenrola so oblikotvorno zelo posebni, saj specifike žanra ter duh časa prevajajo v vizualni material. Prisotna je uporaba živih barv in vzorcev ter

30

zakrivljenih organskih pisav. Takšni plakati so bili celostni umetniški izdelki, ki so včasih s svojim izgledom zasenčili dogodek ali glasbeno skupino, ki so jo promovirali. Kasneje se je kultura glasbenih plakatov razširila čez vso glasbeno področje in je na glasbeni sceni prisotna še danes, plakati pa se vizualno razlikujejo od žanra do žanra.

Slika 20: Koncert skupine The Doors, Sacramento Kalifornija, 1967

2.5.3 Videospoti

Videospoti so nova oblika avdio vizualnega spoja, ki se je pojavila v osemdesetih letih

dvajsetega stoletja. Videospot je kratek film, ki v glasbeno podlago integrira vizualni material.

Uporablja se ga v umetniške ali promocijske namene. Lahko je ilustracija glasbene vsebine ali vsebinsko popolnoma nepovezan. (https://en.wikipedia.org/wiki/Music_video)

Slika 21: izseki iz videospota The Buggles - Video killed the radio star, 1979

31

2.5.4 John Cage

Likovna in glasbena umetnost sta pomembno vplivali tudi na delo ameriškega skladatelja Johna Cagea. Ukvarjal se je z glasbo, s filozofijo, z grafiko ter s slikarstvom, v času šolanja na kalifornijski univerzi pa je bil tudi učenec slavnega skladatelja Arnolda Schönberga.

Mentorstvo Schönberga in spoznanje z njegovo atonalno glasbo ga je navdušilo za

eksperimentiranje, ki je kasneje krojilo in narekovalo njegovo delo. Cageev najslavnejši izum je preparirani klavir iz leta 1940. (Cage in Robinson, 2011)

Preparirani klavir je bil običajen klavir, na strune katerega je Cage položil različne

vsakodnevne predmete (koščke papirja, kovine, vijake, les ...) in tako iz inštrumenta izvabil nove zvoke. Ker je v glasbi vedno iskal nove zvoke in načine, kako te proizvesti, je v svoje kompozicije vedno vključeval nove predmete in improvizirana glasbila. (Cage in Robinson, 2011)

Slika 22: John Cage in preparirani klavir, 1947

Leta 1950 se je Cage na Univerzi Harvard spoznal z gluho sobo. V sobo je vstopil z namenom, da bi ugotovil, kako je slišati nič. Pričakoval je, da bo soba brez zvoka. V

spokojnosti sobe je slišal dva zvoka, oba glasna in nenehna: stalno zvenenje visokih frekvenc in globoko drgetajoče bobnenje. Slišal je zvoke lastnega telesa in jih razumel kot glasbo.

Ugotovitev, da prava tišina ne obstaja, ga je vodila, da je leta 1952 ustvaril legendarno delo 4'33''. Delo je glasbeni performans v treh stavkih, ki ne vključuje nobenega namerno ustvarjenega zvoka. Poslušalci v dvorani sedijo v tišini, glasbo pa ustvarjajo naključni dogodki – presedanje, dihanje, kašljanje in šepetanje občinstva ter zvoki okolice. Navdih za

32

skladbo je Cage našel tudi v Belih slikah Roberta Rauschenberga, ki ne kažejo nobenih sledi čopiča, teksture ali barvne variacije ali kakršne koli umetnikove sledi. Rauschenbergove Bele slike so vizualni dokaz Cageevih glasbenih ugotovitev. Slikarsko platno ni nikoli prazno, je odlagališče prašnih delcev, na njih pa se pojavljajo podobe, ki jih ustvarjajo sence gledalcev.

(Cage in Robinson, 2011)

Slika 23: John Cage, 4'33'', 1952

Dejstvo, da je John Cage vplival na mnoge sodobne skladatelje, umetnike in pisatelje je nesporno. Cageev vpliv je zaznati tudi pri nekaterih rock skupinah, kot so Sonic Youth, in skladatelju ter rock in jazz kitaristu Franku Zappi. Preparirani klavir, ki ga je populariziral, so v svoji skladbi All tomorrows parties uporabili tudi skupina Velvet Underground z vokalistko Nico. (https://sl.wikipedia.org/wiki/John_Cage)

2.5.5 Sound art

Glasbeno delo 4'33'' lahko kljub odsotnosti zvoka dojemamo kot obliko »sound arta«.

Sound art je umetniška disciplina, katere primarno izrazno sredstvo je zvok. Je oblika sodobne umetnosti, ki se pojavlja v različnih oblikah. Kot izrazno sredstvo lahko izkorišča zvoke narave ali jih proizvaja umetno. Velikokrat se pojavi tudi kot element drugih umetniških disciplin, kot so performansi, avdio vizualizacije, avantgardna poezija, gledališče, kiparstvo, film, arhitektura in podobno. (https://en.wikipedia.org/wiki/Sound_art)

33

2.5.6 Platnice glasbenih albumov

Pomembna interakcija med glasbeno in likovno umetnostjo so platnice glasbenih albumov. S popularizacijo glasbe in kulturno revolucijo je izgled platnice albuma postal skoraj tako pomemben kot njegova glasbena vsebina. Vizualni izgled glasbenih izdaj je poudarjal namen glasbenoumetniškega izraza, hkrati pa postal tudi marketinško pomemben. Podobno kot v primeru glasbenih videospotov je vizualni izgled albuma lahko ilustracija njegovega naslova ali pa je vsebinsko nepovezan. Platnica albuma velikokrat prikazuje tudi fotografije

glasbenikov in s tem dejansko reprezentacijo glasbene skupine, pomembno vlogo pa imata tudi tekst in pisava. Fizična podoba glasbenega albuma je skozi leta postala izraz kreativne inovacije in se je včasih lahko pojavila tudi v netipičnih oblikah. Fenomen glasbenih platnic je skozi leta postal pomemben del glasbene kulture in njenih izrazil. (Stepančič in Zrinski, 2006)

Poznamo primere, ko so člani glasbenih skupin sami oblikovali izgled svojih albumov, primere, ko so znani umetniki oblikovali albume za vplivne glasbenike, ali pa primere, ko je glasbena skupina za naslovnico albuma prevzela znano likovno delo iz umetnostne

zgodovine: Jimmy Page, kitarist in ustanovitelj angleške rock skupine Led Zeppelin, je avtor naslovnice albuma Led Zeppelin IV, ameriška indie folk skupina je za svoj debitantski album z istim imenom prevzela slikarsko delo nizozemskega renesančnega slikarja Pietra Bruegla, delo misterioznega grafiterja Banksya lahko najdemo na platnici albuma Think Tank angleške indie rock skupine Blur, »popartist« Andy Warhol pa je oblikoval naslovnico prvega albuma newyorške skupine Velvet Underground. (https://en.wikipedia.org/wiki/Album_cover)

Slika 24: Blondie – Parallel lines, 1978

34

Slika 25: Led Zeppelin – IV, 1971

Slika 26: Fleet Foxes – Fleet Foxes, 2008

2.5.7 Fanzini

»Fanzin« je skovanka, nastala iz angleških besed »fan« (oboževalec) in »magazine« (revija).

Fanzini so knjižice ali publikacije in se pojavljajo kot medij določenih subkultur prejšnjega stoletja. Poznamo različne vrste fanzinov, med glasbenimi fanzini, ki so se začeli pojavljati v šestdesetih letih, pa so bili najvplivnejši punk fanzini. Fanzini izgledajo kot fotokopirane knjižice in vključujejo nabor risb, kolažev, ilustracij, stripov, grafičnega oblikovanja, tipografije, besedil in fotografij. (Zrinski, 2017)

Eden izmed najslavnejših in prvih primerkov punk zinov je angleški fanzin Sniffin' glue, ki je ime dobil po istoimenski skladbi ameriške punk rock skupine The Ramones.

35

Slika 27: naslovnica prvega fanzina Sniffin' glue, 1976

2.5.8 Ples možganov

Ples možganov je nevroumetniški projekt, ki v svoji vsebini prepleta znanost in umetnost.

Osnovna ideja projekta je vizualizacija doživljanja glasbe ter preplet različnih umetniških ter znanstvenih področij. Kot tak je ta projekt v Sloveniji prvi primer raziskovanja umetniškega doživljanja zvoka in glasbe ter povezovanja različnih medijev. Projekt vsekakor ni zgolj umetniški, večji del projekta pravzaprav predstavlja znanstvenoraziskovalni del. Zaradi svoje medijske pestrosti je odličen primer sodobnih umetniških praks.

(https://sobotainfo.com/novica/pomurska-scena/v-mikku-zaplesali- mozgani/90253?page=0%2C0%2C43)

Pri projektu je sodelovalo 20 posameznikov. Vsak kandidat je stopil v črno škatlo ter v popolni temi in odsotnosti vplivov iz okolja poslušal za priložnost pripravljen dvominutni prispevek prekmurskega glasbenika Kleemarja. Kandidatu so pred začetkom na glavo namestili čitalec možganskih valov. Tekom poslušanja glasbenega odlomka je naprava zajemala aktivnosti kandidatovega levega režnja možganov. Aktivnost možganov je bila posledica reagiranja na glasbo. Iz pridobljenega materiala so izvajalci nato na sekundo natančno izračunali kandidatovo sproščenost in koncentracijo. Iz pridobljenih podatkov je grafični oblikovalec Črtomir Just s pomočjo 3D grafičnega oblikovanja izdelal unikatno vizualizacijo. Vizualizacije se med sabo razlikujejo. Forma je na vsakem izdelku drugačna, tako kot se med sabo razlikujemo posamezniki in naše zmožnosti percepcije ter doživljanja v danih situacijah. Vsaka od vizualizacij je identifikacija posameznika. Po končanem projektu je sledila razstava končnih produktov.

36

Gre za zanimiv projekt, ki je v vsej svoji kompleksnosti zelo lahko razumljiv. Doživljanje glasbe je včasih zelo težko opisati z besedami, tale projekt pa prav to rešuje na vizualen način, ki je mogoče večini ljudi bližji. V svoji vsebini je podoben raziskavam sinestetikov, vendar na posameznikih, ki (najverjetneje) sinestezije nimajo. Projekt je dokaz, da so na videz

nesorodna področja lahko na zanimiv način povezljiva, prav tako pa so vsa na kreativen način lahko prepletena z umetnostjo in njenimi praksami.

Slika 28: Vizualizacija izkušnje Anje Kolenko, 2015

37

2.5.9 Likovna umetnost v glasbi

Ves čas poudarjam in raziskujem, kako je glasba vplivala na likovnike ter kako so ti v njej iskali navdih. Ker pa vedno obstajata dve plati vsakega fenomena, poznamo tudi primere glasbenikov, ki v svojih delih opevajo likovno umetnost.

Pesem Vincent ameriškega kantavtorja Dona McLeana je poklon velikemu impresionistu Vincentu Van Goghu. McLean je pesem napisal, ko se je spoznal s slikarjevim delom in z njegovo ganljivo življenjsko zgodbo. V pesmi avtor opisuje značilnosti Van Goghove slike Zvezdna noč, od barvne palete do ikonografije in njegovega načina slikanja. Poudari tudi slikarjevo žalostno usodo in tragičen konec življenja.

Slika 29: Vincent Van Gogh, Zvezdna noč, 1889, olje na platnu, 74 x 92 cm

Starry starry night, paint your palette blue and grey

Look out on a summer’s day with eyes that know the darkness in my soul

Shadows on the hills, sketch the trees and the daffodils

Catch the breeze and the winter chills, in colors on the snowy linen land

Now I understand what you tried to say to me

How you suffered for you sanity How you tried to set them free They would not listen they did not know how, perhaps they’ll listen now

Starry starry night, flaming flowers that brightly blaze Swirling clouds in violet haze reflect in Vincent’s eyes of china blue

Colors changing hue, morning fields of amber grain

Weathered faces lined in pain are soothed beneath the artist’s loving hand

For they could not love you, but still your love was true And when no hope was left in sight, on that starry starry night You took your life as lovers often do,

But I could have told you, Vincent, This world was never meant for one as beautiful as you

Starry, starry night, portraits hung in empty halls

Frameless heads on nameless walls with eyes that watch the world and can’t forget.

Like the stranger that you’ve met, the ragged man in ragged clothes The silver thorn of bloody rose, lie crushed and broken on the virgin snow

Now I think I know what you tried to say to me

How you suffered for you sanity How you tried to set them free They would not listen they’re not listening still

Perhaps they never will

38

2.6 Vasilij Kandinski

Vasilij Vasiljevič Kandinski se je rodil leta 1866 v Moskvi. Na moskovski državni univerzi je doštudiral ekonomijo ter pravo, a se kljub strokovni uspešnosti odločil za umetniško

življenjsko pot. V tridesetem letu starosti se je posvetil študiju slikarstva. Leta 1886 se je preselil v München in se izobraževal na zasebni slikarski šoli slovenskega slikarja Antona Ažbeta, kasneje pa na münchenski likovni akademiji. Med leti 1906 in 1907 je živel v Franciji, kjer se je navdušil nad ekspresionizmom. Deloval je v različnih umetniških

skupinah, bil je soustanovitelj in vodja umetniške skupine Der Blaue Reiter. Ustanovil jo je skupaj s slikarjem Franzom Marcom, s katerim sta leta 1911 otvorila prvo razstavo

novoustanovljene skupine. Med leti 1922 in 1933 je deloval kot učitelj v Bauhausu v Weimarju, Dessauu in Berlinu. Napisal je več likovnoteoretičnih besedil. (Tršar, 1997)

Slika 30: Vasilij Kandinski, 1936

Njegovo zanimanje za ekspresionizem ga je vodilo k podrobnemu slikarskemu raziskovanju.

Barvne ekspresivne oblike so postopoma prehajale v geometrijo in kasneje v popolno abstrakcijo. Sestavil je povsem novo, še prej nikoli zapisano likovno sintakso.

Kandinski je pri oblikovanju evropske avantgardne umetnosti odigral eno ključnih vlog in s svojim delom zapustil globoko sled v umetnosti ter kulturi 20. stoletja. Je oče in utemeljitelj abstraktnega slikarstva. (Tršar, 1997)

Abstraktna umetnost je smer v modernem slikarstvu dvajsetega stoletja. Abstrakcija pomeni odmik od realnosti v upodabljanju podob v umetnosti. Likovno vsebino dela predstavljajo

39

likovne prvine, oblike in barve, uporabljeni materiali in njihovi medsebojni odnosi. (Kocjan in Rau, 2015)

Njegovo prvo popolnoma abstraktno delo je nastalo leta 1910. Na njegovo raziskovanje sorodnih pojavov med glasbo in umetnostjo so najverjetneje vplivale tudi njegove sinestetične predispozicije, predvsem pa obisk koncerta skladatelja Arnolda Schönberga leta 1911. Kot rezultat ganjenosti nad koncertom je nastalo delo Impresija lll. Gre za abstrahirano podobo koncerta, z gledalci in glasbenikom ob klavirju. Schönbergova atonalna glasba je

Kandinskega tako navdušila, da je glasbo kot model v svojem delu začel uporabljati tudi sam.

(Kandinsky, 1997)

Slika 31: Vasilij Kandinski, Impresija III, 1911, olje na platnu, 77.5 x 100 cm

Ideja glasbe je kasneje v delih Kandinskega vedno konstantna. Svoja dela naslavlja z

glasbenimi naslovi, kot so kompozicije, improvizacije in impresije. Kompozicije so cikel del, ki predstavljajo likovne simfonije. Impresije nastajajo kot rezultat doživetja določenih glasbenih del.

40

Slika 32: Vasilij Kandinski, Kompozicija lV, 1911, olje na platnu, 159.9 x 250.5 cm

Ob številnem opusu slikarskih stvaritev nam je Kandinski zapustil tudi nič manj obsežen nabor svojih pisnih razmišljanj. Med najpomembnejšimi velja izpostaviti esej O duhovnem v umetnosti, izdan leta 1912. Esej danes velja za temelj razvoja abstraktne umetnosti. Kandinski je v delu utemeljil svoj odnos do umetnosti ter slogovno začrtal abstraktno slikarstvo. Njegov predrugačen pogled na svet umetnosti, ki nam ga predstavi v besedilu, danes štejemo za njegov največji in najpomembnejši dosežek. Obdobje, v katerem je omenjen esej izdan, je obdobje, ko je Kandinski slikarstvo začel dojemati kot duhovno pot ter ga primerjati z glasbo.

(Tršar, 1997)

Esej je razlaga zunanjih in notranjih vplivov, ki so ga privedli do abstrakcije, v drugem delu pa avtor opiše teoretske osnove njegovega slikanja.

V prvem delu besedila Kandinski opisuje različna duhovna stanja in napoveduje prihodnost umetnosti. Izrecno poudarja pomembnost samoiniciativnosti ter svobode likovnega izražanja.

Umetnike poziva, da k svojem delu pristopajo iz notranje nuje ter upoštevajo svoje občutke.

Umetnost učinkuje na človeške čute, zato lahko deluje le preko čutov. Le takšen način dela vodi k razvoju umetnosti in prinaša novo resnično umetnost. (Kandinsky, 1997)

Za delo Kandinskega je značilna paleta močnih in živih barv, ki so artikulirane v različnih oblikah. V drugem delu eseja razloži soodvisno povezavo med barvo in obliko. Barva brez oblike v fizičnem stanju ne obstaja, je le notranja človeška predstava. Oblika je za razliko od barve lahko samostojen pojav. Nekatere oblike poudarijo vrednost barv, druge jih lahko zadušijo. Oblike so lahko snovne ali abstraktne. Barva, bodisi omejena z obliko ali ne, ima za človeka notranji pomen, kar Kandinski imenuje notranji zvok. Notranji zvok razloži kot

41

lastnost predmeta, ki ima za nas duhovni pomen. Na podlagi te teorije je ustvaril kraljestvo oblik, s katerimi je gradil svoje kompozicije. Njegove kompozicije je moč dojemati kot celoto ali vsako posamezno obliko razumeti posebej. Kandinski je dobro poznal Goethejevo barvno teorijo, ki je barve primerjal s človeškimi temperamenti. Tudi sam je barve kategoriziral in jih primerjal z duhovnimi stanji oziroma čustvi, ki jih v človeku vzbudijo. Ker je kot slikarski model posvojil tudi glasbo, je vsaki barvi pripisal zvok določenega inštrumenta, ki ga je v zvenu moč enačiti z lastnostmi barve. Barvam pripiše tudi določene geometrijske oblike oziroma geometrijske kote v stopinjah, na podlagi katerih so izpeljane oblike. (Kandinski, 1985)

RUMENA – Je topla barva, ki izraža silo. Zbada gledalčevo oko in se širi v njegov prostor.

Kandinski jo primerja s človeškim stanjem blaznosti in razbrzdanosti. Rumena je kot pomlad, polna energije, ki čaka, da eksplodira. Kot 30° je oster kot in ga je zato mogoče primerjati z rumeno. Rumena se po svojih lastnostih najbolje udejanja kot trikotnik ali oblika z ostrimi in zašiljenimi robovi. Glasbeno rumena predstavlja visoko zveneče tone, primerja jo z rezko donečo trobento ali visoko uglašeno fanfaro. (Kandinski, 1985)

MODRA – Modra barva je popoln kontrast rumeni. Zaradi svoje globine se od gledalca oddaljuje in se usmerja k lastnemu središču. Modra je nebesna barva. Je barva, ki se širi.

Svetlejša kot je, bolj je pomirjujoča. Modri ustreza topi kot 150° ter oblika kroga, ki se lahko nenehno širi. Glasbeno jo Kandinski primerja z zvenom flavte, kontrabasa, violončela ali orgel. (Kandinski, 1985)

ZELENA – Zelena je barva miru. Ker je rezultat mešanja rumene in modre, je nevtralizacija njunih lastnosti. Zelena je pasivna barva, v kateri je gibanje popolnoma odsotno. Človeško oko pomirja, vendar lahko hitro postane dolgočasna. Zelena je barva poletja, ki nastopi po končani pomladi in njeni vihravosti. V glasbi je podobna mirnim in razpotegnjenim srednje globokim tonom gosli. (Kandinski, 1985)

BELA – Kandinski belo barvo označi kot ne-barvo. Bela je svet, v katerem so se izgubile vse barve. Če ostale barve položimo na belo podlago, te postanejo zamolke in raztopljene.

Glasbeno je belo Kandinski primerjal s pavzo. Ne predstavlja končnega premora med glasbenimi vsebinami ter po njegovem mnenju ni brez pomena. Bela je molk, ki je poln možnosti in vedno prinaša nekaj novega. Bela je barva zime, ki s pomladjo vedno prinaša novo rojstvo. (Kandinski, 1985)

42

ČRNA – Črna je barva brez prihodnosti in upanja. Zunanje je popolnoma brezzvočna, zato je na njej vsaka druga barva močneje potencirana in zveni natančneje. Črna je barva žalosti.

Glasbeno je dokončna pavza ali zaključek glasbenega dela.

SIVA – Siva je ravnotežje med črno in belo. Zunanje je popolnoma brezzvočna, notranje pa negibna. Podobna je zeleni, vendar se slednja od nje razlikuje po tem, da je izdelek dveh aktivnih barv. (Kandinski, 1985)

RDEČA – Rdeča je intenzivna barva, ki je vedno nemirna. Je barva, ki v človeku vzbuja strast in daje moč. Njeno moč je najlažje zamejiti z obliko kvadrata ali s pravilnim kotom 90°.

Glasbeno jo Kandinski primerja z močnim in udarnim bobnanjem ali zvenom tube.

(Kandinski, 1985)

RJAVA – Rjava barva je rezultat črne in rdeče. Njene tendence rdeče barve zaustavljajo prisotnost črne. Primerjamo jo lahko s človeško otopelostjo. Glasbeno je primerljiva z upočasnjevanjem in ustavljanjem glasov. (Kandinski, 1985)

ORANŽNA – Oranžna je barva, ki jo dobimo z mešanjem rdeče in rumene. Njeno rdečkasto gibanje vase se spreminja v rumenkasto razdajanje v okolico. Prisotnost rdeče v njej ohranja resnost. Oranžna je barva, ki ima zdrav občutek in tako predstavlja človeško ravnovesje. V stopinjah predstavlja kot približno 60°, med rumeno in rdečo. Glasbeno jo je Kandinski primerjal z močnim glasom alta ali zvenom viole. (Kandinski, 1985)

VIJOLIČNA – Podobno kot v primeru oranžne, je vijolična rezultat dveh zelo specifičnih barv, rdeče in modre. Modra v njej ohlaja značilnosti rdeče. Vijolična je barva, ki zaznamuje bolezen in žalost. V stopinjah je primerljiva kotu 120°, med modro in rdečo. Glasbeno je podobna globokim nizkim tonom, kot ga proizvajata leseni glasbili angleški rog ali fagot.

(Kandinski, 1985)

43

Slika 33: Oblike in barve

Kandinski je tako formuliral zelo kompleksen in popolnoma nov način sinestetične kreacije. S harmonijami barvnih kontrastov in kraljestvom oblik je ustvarjal likovne simfonije. Tako kot se v glasbeni simfoniji hkratno oglašajo različni inštrumenti ter soustvarjajo melodijo v njegovih likovnih delih, delujejo barve in oblike. Slišimo jih lahko kot celoto Wagnerjeve opere ali kompozicijske elemente razumemo kot samostojne glasove Schönbergove atonalne glasbe.

Barvni odtenki z medsebojnim vplivanjem in dopolnjevanjem ustvarjajo resonančen vizualen akord in občutek gibanja. Slikarska dela tako oživijo. Ker je notranji zvok določene barve pri vsakem drugačen, vsak posameznik vidi in sliši svojo simfonijo. (Tršar, 1997)

Slika 34: Vasilij Kandinski, Kompozicija Vll, 1913, olje na platnu, 200 x 300 cm

44

3. LIKOVNOPRAKTIČNI DEL

Poslušanje glasbe vpliva na naše počutje, produktivnost in motivacijo. Posamezniki se na glasbo odzivamo zelo različno, dojemamo jo lahko kot zgolj zabavo ali ji pripisujemo globlje pomene. Z glasbo se v praksi ne ukvarjam. Doživljanje glasbe zame ni le razvedrilo, saj ta pomembno vpliva na moje razpoloženje in duhovna stanja. Odrasla sem v družini, ki je glasbi in z njo povezanim dogodkom vedno namenjala veliko pozornosti, zato me ta nenehno

spremlja že od otroštva in igra pomembno vlogo na različnih življenjskih področjih. Glasba, ki jo poslušam, pogojuje mojemu načinu življenja, razmišljanja, oblačenja, zanimanja in odnosom z drugimi. Glasba je moj način komunikacije z okolico in metafora marsikateri misli ali občutku. Z glasbo se nisem nikoli praktično ukvarjala ali bila v glasbenem smislu

izobražena. Sem vizualni tip človeka, ki svoje misli najlažje izraža vizualno in likovno.

Glasba in njena pomembnost se odraža tudi v mojih likovnih delih. Ustvarila sem lasten glasbeno-vizualen svet, skozi katerega izražam svoje dojemanje sveta. Med likovnim

ustvarjanjem skoraj vedno poslušam (različno) glasbo, ki vpliva na moj kreativen proces in se v končnih likovnih delih odraža različno. Glasba me pri likovnem izražanju spremlja bodisi kot zvočno intuitivno vodilo, odlomki besedil ali naslovi glasbenih del pa se lahko pojavijo kot scenarij ali povod za nastanek določenega likovnega dela. Nekatera moja dela so zgolj izraz glasbenega doživljanja ali pa se na glasbo v njih očitno sklicujem.

Moj likovni izraz je zelo raznolik in specifičen. Ustvarjam v različnih risarskih, slikarskih in grafičnih likovnih tehnikah, pogosto pa tehnike v likovnih delih med sabo kombiniram. Za moj likovni jezik je značilna paleta živih barv, ki se artikulirajo v pestrem naboru organskih in geometričnih oblik. Ker me tako kot glasba v življenju določa tudi skrb za okolje, je veliko materialov, ki jih uporabljam v svojih delih, recikliranih. V svoja likovna dela ponovno vnašam tudi kose že obstoječih likovnih del.

45

3.1 BESEDILA PESMI IN GLASBENI NASLOVI

Svoja likovna dela pogosto glasbeno naslavljam ter v njih vključujem odlomke besedil različnih pesmi. Pesmi, katerih tekst se pojavlja v likovnih delih, so snov, iz katere črpam navdih za ustvarjanje ali pa njihova vsebina opisuje moje trenutno stanje. Besedilo prepletam v kompozicijo in ga kombiniram z drugimi oblikami.

3.1.1 Moj život je novi val

Delo Moj život je novi val je naslovljeno po istoimenski skladbi hrvaške novovalovske zasedbe Paraf.

Novi val ali angleško new wave je glasbena zvrst, ki se je na glasbeni sceni pojavila v obdobju od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Njen razvoj je bil povezan z nastankom punk-rock in postpunk glasbe. Pojem se uporablja za kategorizacijo zelo

raznovrstnih izvajalcev, ki so si v svojem glasbenem stilu raznoliki in jih je prav zato težko kategorizirati. Novi val se je razvijal tudi v Jugoslaviji.

V bosanščini, hrvaščini in slovenščini se je imenoval novi val, v srbščini novi talas (нови талас), v makedonščini pa novi bran. Mnogo izvajalcev je pripadalo sceni jugoslovanskega punka, ki se je pojavil že prej in se postopoma transformiral v novi val.

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Novi_val_(glasba) )

Večina glasbenih izvajalcev, ki jih obožujem in spremljam že mnoga leta, pripada glasbeni sceni jugoslovanskega novega vala. Tako kot se je v marsikateri svoji sliki Michel Basquiat poklonil jazz glasbenikom, je kolaž Moj život je novi val poklon jugoslovanskemu

novovalovskemu gibanju in bendom, ki so zaznamovali moje življenje. Pesem, glasbeni žanr in kolaž predstavljajo vez z zgodovinskim obdobjem, ki ga nikoli nisem doživela, vendar ima na mene vseeno močan vpliv. Delo krasi moj glasbeni kotiček z gramofonom in s številno zbirko gramofonskih plošč, kaset, CD-jev in knjig, besedno zvezo pa sem si pred kratkim vtetovirala tudi na levo roko.

46

Delo je kolaž iz različnih materialov, večina jih je reciklirana. Uporabila sem odpadke različnih tkanin in papirja, ki sem ga predhodno poslikala in porisala. Najočitnejša glasbena asociacija je odslužena in polomljena gramofonska plošča, ki zajema večji del kolaža oziroma glasbenega tihožitja.

Slika 35: Moj život je novi val, 2017, kolaž iz različnih materialov, A3

47 3.1.2 Plastika

Delo Plastika je naslovljeno po istoimenski pesmi beograjske novovalovske skupine Idoli.

Delo je kolaž iz predhodno termično obdelanih odpadnih plastičnih folij in vrečk. Kolaž je sestavljen iz različnih organskih in geometričnih oblik. Čez osrednji del je zapisan odlomek besedila naslovne pesmi.

Man Ray je kot ključno povezavo med glasbo in likovno umetnostjo dojemal

dvodimenzionalnost in tako v svojem delu Simfonični orkester dvodimenzionalno upodobil orkester med izvajanjem glasbe. Kolaž Plastika je moja dvodimenzionalna upodobitev istoimenske skladbe. Referenco na glasbeno podlago sem skušala poudariti tudi predvsem z uporabo materiala.

Slika 36: Plastika, 2018, kolaž iz recikliranih plastičnih mas, 56 x 36 cm

48 3.1.3 Jagode i čokolada

Kolaž z naslovom Jagode i čokolada je še eno delo, ki se na glasbo nanaša z uporabo besedila in ikonografije. Besedilo je odlomek istoimenske pesmi hrvaške skupine Đavoli. Ilustracija jagod in čokolade je dobesedna upodobitev vsebine teksta. Delo je kolaž iz odtisov linoreza in različnih materialov, na katerega je aplicirana risba.

Slika 37: Jagode i čokolada, 2017, kolaž, 21 x 29.5 cm

49 3.1.4 Jungle boogie

Delo Jungle Boogie je nastalo na podlagi istoimenske pesmi ameriške disco funk skupine Kool & the Gang. Skozi delo sem poskušala likovno upodobiti živahno razpoloženje pesmi in glasbenega žanra. Vsebina likovnega dela je pestra kot značilnosti glasbene zvrsti funka. V razgibani kompoziciji organskih oblik in ponavljajočih se likovnih enot je upodobljena abstrahirana ležeča figura. Vsebina likovnega dela je harmonično povezana z njegovim naslovom. Organske oblike živih spominjajo na tropske rastline in nas asociirajo na džunglo, ležeča figura pa s svojo kretnjo namiguje na ples in glasbo (boogie je tudi vrsta plesa).

Slika 38: Jungle boogie, 2017, akril, tempera in risba na papirju, 24 x 32 cm

50 3.1.5 Ona se budi

Besedila pesmi, s katerimi se lahko poistovetim, velikokrat grafično vključujem tudi v svoje avtoportrete.

Naslednje delo je naslovljeno Ona se budi. Podlaga za nastanek dela je fotografija, ki je računalniško obdelana. Netipičen portret prikazuje le spodnji del mojega telesa. Čez fotografijo je aplicirano besedilo, ki je odlomek istoimenske naslovne pesmi srbske novovalovske skupine Šarlo Akrobata. V vsebini pesmi, ki opisuje nekonvencionalno obnašanje neke punce, sem se prepoznala in ga zato uporabila kot del avtoportreta.

Slika 39: Ona se budi, 2018, računalniško obdelana fotografija

51 3.1.6 Najbolji život

Delo Najbolji život je naslovljeno po pesmi hrvaške disco pop punk skupine Lollobrigida, del besedila pesmi pa je apliciran tudi na predhodno računalniško obdelano fotografijo. Na fotografiji lahko v ozadju opazimo moje likovno delo, ki je prav tako avtoportret. Fotografija odraža mene kot likovno ustvarjalko, glasbeno navdušenko ter mojo karakterno energičnost.

Slika 40: Najbolji život, 2018, računalniško obdelana fotografija