UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA FIZIOTERAPIJA, 1. STOPNJA
Leonora Rexhepi
UČINKOVITOST MANUALNE TERAPIJE PRI OSEBAH S TENZIJSKIM GLAVOBOLOM – pregled
literature
diplomsko delo
THE EFFICIENCY OF MANUAL THERAPY IN PEOPLE WITH TENSION-TYPE HEADACHE –
literature review
diploma work
Mentorica: viš. pred. mag. Sonja Hlebš Recenzent: doc. dr. Miroljub Jakovljević
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se viš. pred. mag. Sonji Hlebš za njeno strokovno usmerjanje in pomoč pri pisanju diplomske naloge. Iskrena zahvala gre tudi družini in Jonu za podporo, spodbudne besede in pomoč med študijem in pri pisanju diplomske naloge.
IZVLEČEK
Uvod: Tenzijski glavobol sodi med najpogostejše primarne glavobole z visokim socio- ekonomskim vplivom na posameznika in družbo. Pri posamezniku povzroči bolečino in nastanek mišično-kostnih okvar, s katerimi vpliva na njegovo psiho-socialno in delovno okolje ter kakovost življenja. Manualna terapija je v kliničnem okolju pogosto uporabljen postopek za zmanjševanje simptomov in okvar, povezanih s tenzijskim glavobolom.
Namen: Na podlagi pregleda literature predstaviti učinke manualne terapije na bolečino, občutljivost na pritisk, obseg giba, funkcijsko in čustveno zmožnost posameznika, kakovost dela ter pridružena psihiatrična stanja pri posameznikih s tenzijskim glavobolom. Metode dela: Literaturo objavljeno med leti 2011 in 2021 smo iskali v podatkovnih zbirkah PubMed, PEDro in ScienceDirect s ključnimi besedami v angleškem jeziku: tension-type headache, manual therapy, tension headache, manual therapy effects. Za izbiro metodološko kakovostnih raziskav smo iz podatkovne zbirke PEDro povzeli ocene, ki so bile raziskavam določene po PEDro lestvici. Rezultati: V analizo smo vključili osem člankov, ki so bili prosto dostopni v polnem besedilu. Uporaba manualne terapije je učinkovito zmanjšala frekvenco inintenziteto bolečine. Največje izboljšanje so dosegli v skupinah, pri katerih so uporabili manipulacijske tehnike posamično ali v kombinaciji z drugimi postopki.
Zmanjšanje bolečine so dosegli tudi z uporabo tehnik nevromobilizacije, mobilizacije mehkega tkiva in miofascialnega sproščanja. Prišlo je tudi do povečanja bolečinskega praga na pritisk, vendar so rezultati glede trajanja učinka različni. Uporaba tehnik sklepne manipulacije ali mobilizacije in obravnave mehkega tkiva je prispevala k izboljšanju gibljivosti vratne hrbtenice. Postopki manualne terapije so povečali funkcijsko in čustveno zmožnost posameznika in zmanjšali psihosocialne simptome ter s tem izboljšali kakovost življenja. Razprava in zaključek: V analiziranih raziskavah so avtorji poročali o učinkovitosti manualne terapije na zmanjšanje bolečine, povečanje obsega giba v vratni hrbtenici in praga bolečine, izboljšanje zmožnosti posameznika in psihosocialnih simptomov ter kakovost dela. Najučinkovitejša je kombinacija različnih tehnik manualne terapije.
Potrebne so nadaljnje raziskave z večjim številom preiskovancev.
Ključne besede: manualne tehnike, učinkovitost, bolečina.
ABSTRACT
Introduction: Tension-type headache is one of the most common primary headaches with a high socioeconomic impact on both individuals and society. It causes pain and the development of musculoskeletal disorders that affect the social or occupational environment and the quality of life of the individual. Manual therapy is a commonly used method in clinical settings to reduce the symptoms and impairments associated with tension-type headache. Purpose: The aim of the diploma work was to present the effects of manual therapy on pain, pressure pain threshold, range of motion, functional and emotional disability, and quality of life of the individual with tension-type headache. Methods:
English-language literature published between 2011 and 2021 was searched in PubMed, PEDro, and ScienceDirect databases. The search was conducted with key words: tension- type headache, manual therapy, tension headache, manual therapy effects. To select methodologically qualitative research, we summarized how the chosen studies were graded on the PEDro scale. Results: We included eight studies in the analysis. The studies were freely available in full text. The use of manual therapy effectively reduced frequency and pain. The greatest improvements were seen in groups that used manipulative techniques alone or in combination with other techniques. Reduction of pain was also achieved with neuro-mobilization techniques, soft tissue mobilization, and myofascial release. Pressure pain threshold also improved but results regarding the duration of the effect were not consistent. The use of joint manipulation or mobilization and soft tissue techniques improved the range of motion of the cervical spine. Manual therapy techniques had a positive effect on functional and emotional disability, quality of work life, and reduced negative psychosocial symptoms. Discussion and Conclusion: In the studies analysed, the authors reported the effectiveness of manual therapy in reducing pain, increasing cervical spine range of motion, and pressure pain threshold. It also has positive effects on individual disability, psychosocial symptoms, and quality of work life. The most effective approach is a combination of different manual techniques. Further studies with a larger number of subjects are needed to determine the true effects.
Keywords: manual therapy, efficiency, pain.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Epidemiologija ... 2
1.2 Patofiziologija ... 4
1.3 Zdravljenje ... 5
2 NAMEN ... 7
3 METODE DELA ... 8
4 REZULTATI ... 9
4.1 Preiskovanci ... 10
4.2 Uporabljene tehnike manualne terapije ... 11
4.3 Merilna orodja ... 12
4.3.1 Ocenjevanje bolečine ... 13
4.3.2 Merjenje obsega giba ... 14
4.3.3 Ocenjevanje občutljivosti na pritisk ... 14
4.3.4 Ocenjevanje nezmožnosti posameznika ... 15
4.3.5 Ocenjevanje tesnobe in depresije ... 16
4.3.6 Ocenjevanje kakovosti dela na delovnem mestu ... 16
4.4 Učinkovitost manualne terapije ... 17
4.4.1 Bolečina ... 17
4.4.2 Obseg gibljivosti ... 18
4.4.3 Občutljivost na pritisk ... 18
4.4.4 Vpliv glavobola na nezmožnost ... 19
4.4.5 Ostali izidi ... 19
5 RAZPRAVA ... 20
6 ZAKLJUČEK ... 25
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 26
8 PRILOGE
8.1 Demografske značilnosti preiskovancev, intervencije v poskusnih skupinah in primerjalnih skupinah, uporabljena merilna orodja za ocenjevanje ter glavni izidi v analiziranih raziskavah
KAZALO SLIK
Slika 1: Procesogram poteka iskanja PRISMA (Moher et al., 2010). ... 9
KAZALO TABEL
Tabela 1: Delitev TG po ICHD-3 klasifikaciji (prirejeno po Mier, Dhadwal, 2018). ... 3 Tabela 2:Trajenje obravnave, število tedenskih obravnav, trajanje intervencije in število intervencij. ... 12 Tabela 3: Demografske značilnosti preiskovancev, intervencije v poskusnih in primerjalnih skupinah, uporabljena merilna orodja za ocenjevanje ter glavni izidi v analiziranih raziskavah. ... 33
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
TG tenzijski glavobol
KTG kronični tenzijski glavobol ETG epizodični tenzijski glavobol MPT miofascialne prožilne točke
MT manualna terapija
ICHD-3 Mednarodna klasifikacija glavobolov (angl. The international classification of headache disorders)
TTS ocena občutljivosti lobanjskih kosti (angl. Total tenderness score – TTS)
OŽS osrednji živčni sistem
EFNS Evropska zveza nevroloških društev (angl. European Federation of Neurological Societies)
DG dnevnik glavobola
RKR randomizirana kontrolirana raziskava
MVB McGillov vprašalnik o bolečini (angl. McGill pain questionnaire) VAL vidna analogna lestvica (angl. Visual analogue scale)
NOL numerična ocenjevalna lestvica (angl. Numeric pain rating scale) AP algometrija s pritiskom (angl. Pressure algometry)
PPT bolečinski prag na pritisk (angl. Pressure pain threshold)
OG obseg giba
CROM goniometrična naprava za merjenje OG v vratni hrbtenici (angl.
Cervical range of motion device)
HIT-6 test vpliva glavobola (angl. Headache impact test - 6)
HDI vprašalnik nezmožnosti zaradi glavobola (angl. Headache disability index)
NDI indeks nezmožnosti vratu (angl. Neck disability index) STAI lestvica anksioznosti (angl. State-trait anxiety inventory)
BDI Beck-ova lestvica depresivnosti (angl. Beck depression inventory) SF-12 vprašalnik o zdravju, krajša različica vprašalnika z 12 vprašanji o
zdravstvenem stanju (angl. Medical outcome survey, short form-12 health state questionnaire)
1
1 UVOD
Tenzijski glavobol (TG) je nevrološka motnja, za katero je značilna stiskajoča ali pritiskajoča obojestranska bolečina v predelu temporalnega in okcipitalnega predela glave, ki jo lahko spremljajo slabost in občutljivost na svetlobo ali zvok (Mier, Dhadwal, 2018; Loder, Rizzoli, 2008). V osnovi se TG po Mednarodnem društvu za glavobol (angl. International Headache Society – IHS, 2018) deli na epizodično in kronično obliko ter verjetni TG s prisotnostjo ali brez prisotnosti občutljivosti lobanjskih kosti na pritisk. Pri posameznikih povzroči nastanek mišično-kostnih okvar – zmanjšano gibljivost, prisotnost prožilnih točk, zmanjšan prag bolečine in večjo občutljivost lobanjskih kosti (Abboud et al., 2013). Bolečine v vratu pogosto spremljajo TG in posamezniki tudi poiščejo zdravljenje za odpravljanje bolečine v vratu kot del obvladovanja glavobola (Liang et al., 2019). Globalna enoletna prevalenca bolečine v vratu je bila pri TG ocenjena na 38 % (Ashina et al., 2015). Anteriorni nagib glave in zmanjšana gibljivost vratnega dela hrbtenice sta pogostejša pri posameznikih s kroničnim tenzijskim glavobolom (KTG) kot pri tistih z epizodičnim tenzijskim glavobolom (ETG). Nekateri raziskovalci vzrok bolečine in zmanjšano gibljivost pripisujejo večji napetosti v mišicah ter aktivnim ali latentnim miofascialnim prožilnim točkam (MPT) v predelu mišic vratu in glave (Castien, Hertogh, 2019; Sohn et al., 2010). Gre za primarni glavobol z najvišjo prevalenco v vseh starostnih skupinah in velikim socio-ekonomskim vplivom na posameznika in družbo (Jay, Barkin, 2017). Velik doprinos k temu imajo tudi sočasne psihiatrične bolezni, ki pogosto poslabšajo prognozo (Crystal, Robbins, 2010). Patofiziologija kljub visoki razširjenosti ostaja nerazjasnjena, najverjetneje zaradi posledice različnih dejavnikov. V preteklosti so menili, da gre za glavobol psihogene narave, danes pa avtorji poročajo o nevrofiziološki etiologiji (Jay, Barkin, 2018). Pri epizodični obliki glavobola naj bi pomembno vlogo imela periferna senzibilizacija, medtem ko naj bi za razvoj kronične oblike bila odgovorna centralna senzibilizacija (Jay, Barkin, 2018).
Obravnava TG naj bi vključevala kombinacijo farmakološkega in ne-farmakološkega zdravljenja. Poleg protibolečinskih zdravil ima velik pomen tudi prepoznava sprožilcev glavobola, zmanjševanje stresa in sprememba vedenja posameznika. Uporaba tehnik psihološkega zdravljenja je znanstveno podprta (Bendtsen et al., 2010). Fizioterapija in druga zdravljenja so pogosto prva izbira za zdravljenje TG, čeprav trdnih dokazov o učinkovitosti ni.
Uporaba manualne terapije (MT) se zdi obetavna, saj pripomore k zmanjšanju bolečine in
2
mišično-kostnih okvar ter pozitivno vpliva na kakovost življenja posameznika s TG (Cumplido- Trasmonte et al., 2020).
1.1 Epidemiologija
Prevalenca TG niha med 30 % in 78 % ter je odvisna od starosti, spola ter kontinenta bivanja (Mier, Dhadwal, 2018; Crystal, Robbins, 2010). Glavobol se pogosto razvije med 25. in 30.
letom starosti, z največjo razširjenostjo med 30. in 39. letom, nato pa z naraščajočo starostjo nekoliko upade (Barbanti et al., 2014). Čeprav večina bolnikov nima več kot en glavobol mesečno, jih kar 18–37 % mesečno občuti več glavobolov, medtem ko približno 2–3 % posameznikov trpi za KTG. Ženske so splošno prizadete nekoliko bolj kot moški. Prevalenca pri ženskah znaša 88 %, medtem ko pri moških 69 % (Jensen, 2017; Chen, 2009). Enoletna prevalenca ETG je najvišja v Evropi s 53 %, sledi Južna Amerika z 31,5 %, Severna Amerika s 30 %, Azija z 18,5 %, Srednji vzhod z 10,3 % ter Afrika s 7 %. Za različne stopnje razširjenosti v različnih kulturah bi lahko bili odgovorni še neznani genetski ali okolijski dejavniki, razlike v metodološkem pristopu zbiranja podatkov, manjša poročanja zaradi kulturne nesprejemljivosti ali nezavednosti ter razlike v pragu bolečine posameznika (Sahler, 2012).
Dejavniki tveganja
Najpogostejši sprožilni dejavniki za pojav TG so stres, duševna napetost ter motnje spanja.
Ostali dejavniki vključujejo slabše zdravje, spremembo vremena ali izpostavljenost soncu, menstrualni ciklus, pogosta potovanja, utrujenost, večurno delo ter nezmožnost sproščanja po delu (Sahler, 2012; Chen, 2009). Osebni ter dejavniki okolja naj bi imeli ključno vlogo pri ETG, medtem ko naj bi genetski dejavniki bili pomembni predvsem pri KTG. K razvoju v veliki meri lahko prispeva tudi stres (Jay, Barkin, 2018).
Posledice
TG v približno 60 % primerov povzroči zmanjšano zmožnost ter pomembno vpliva na posameznikovo delovno in socialno okolje (zmanjšana kognitivna osredotočenost, obseg izvajanja nalog, stres), izvajanje vsakodnevnih dejavnosti in kakovost življenja (Monzani et al., 2016; Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a; Crystal, Robbins, 2010).
Obravnava
3
Obravnava TG je ključnega pomena tudi zaradi sočasne pojavnosti psihiatričnih stanj, kot so anksioznost, depresija in motnje spanja (nespečnost), ki pomembno vplivajo na prognostični vidik TG (Jay, Barkin, 2018).
Delitev
Mednarodna klasifikacija glavobolov (angl. The international classification of headache disorders – ICHD-3) TG deli v redek ETG ali pogost ETG, KTG in verjetni TG (Mier, Dhadwal, 2018) (Tabela 2). Bolečina je značilno blage do zmerne intenzitete, ki jo lahko spremljajo blagi simptomi, vendar je telesna dejavnost ne poslabša (Mier, Dhadwal, 2018). Razpon trajanja glavobola sega od 30 minut do več ur, pri kronični obliki tudi več dni (IHS, 2018). Glavobol se prične na neki točki dneva in vztraja ves dan z možnostjo poslabšanja ob koncu dneva (Kahriman, Zhu, 2018). Za diagnozo KTG mora posameznik imeti glavobol povprečno > 15 dni/mesec za več kot 3 mesece (> 180 dni/leto). Možni spremljajoči simptomi so občutljivost na svetlobo ali zvok in rahla slabost brez bruhanja (IHS, 2018).
V tabeli 1 je prikazana delitev TG glede na frekvenco, trajanje, značilnosti in simptome po ICHD-3 klasifikaciji.
Tabela 1: Delitev TG po ICHD-3 klasifikaciji (prirejeno po Mier, Dhadwal, 2018).
Vrsta TG Redeka in pogostb ETG KTG Verjetni
Pogostnost najmanj 10 napadov glavobolova,b
≥ 15 dni/mesec v povprečju > 3 mesece (180 dni/ leto)
Manjka ena izmed lastnosti, ki je potrebna za
izpolnitev kriterijev za diagnozo redkega ali pogostega ETG in KTG Ne
izpolnjujejo meril nobenega drugega glavobola po ICHD-3 klasifikaciji Trajanje glavobola 30 min–7 dni od nekaj ur do več dni ali
nepretrgano Značilnosti Vsaj dve:
1. obojestranski glavobol,
2. stiskajoč glavobol (ni pulzirajoč), 3. blaga do zmerna
intenziteta, 4. bolečine ne
poslabša rutinska telesna dejavnost (hoja po ravnem ali po stopnicah)
Vsaj dve:
1. obojestranski glavobol,
2. stiskajoč glavobol (ni pulzirajoč), 3. blaga do zmerna
intenziteta, 4. bolečine ne
poslabša rutinska telesna dejavnost (hoja po ravnem ali po stopnicah) Občutljivost na
svetlobo, slabost in bruhanje
- slabost ni prisotna, - lahko prisotna
občutljivost na
- lahko prisotna blaga slabost, - lahko prisotna občutljivost na
4
Legenda: ETG = epizodični tenzijski glavobol, KTG = kronični tenzijski glavobol. aRedek ETG je definiran kot pojav bolečine na < 1 dan/mesec, v povprečju < 12dni/leto. bPogost ETG je definiran kot pojav bolečine na 1–14 dni/mesec za povprečno > 3 mesecev ( ≥ 12 in < 180 dni/leto).
Podrobneje Mednarodna klasifikacija glavobolov TG deli tudi glede na prisotnost ali odsotnost občutljivosti v področju lobanjskih kosti, ki jo zlahka zaznamo s palpacijo (majhni rotacijski gibi s kazalcem in sredincem ter močan pritisk) mišic vratu in glave: temporalis, masseter, pterygoideus, sternocleidomastoideus, splenius ter trapezius (IHS, 2018). Terapevt izvede oceno občutljivosti lobanjskih kosti (angl. Total tenderness score – TTS) s pomočjo štiristopenjske lestvice. Odgovori so ovrednoteni z: 0 = vidne reakcije ni, zanikanje občutljivosti v področju lobanjskih kosti, 1 = vidne reakcije ni, preiskovanec poroča o občutku nelagodja in blage bolečine, 2 = preiskovanec o občutljivosti poroča ali pa je občutek nelagodja viden na obrazu ali te reakcije ni, 3 = grimase ali umik, verbalno poročanje o izraziti občutljivosti v področju lobanjskih kosti ter bolečini. Oceno izvede na vseh šestih mišicah na levi in desni strani telesa, kar skupno znaša največ 48 točk (Langemark, Olsen, 1987). Večjo verodostojnost kot manualna palpacija pri oceni občutljivosti nudi uporaba pritiskovnega algometra (IHS, 2018).
1.2 Patofiziologija
V zadnjem desetletju so bili pridobljeni številni vpogledi v patofiziološke vidike TG, ki nakazujejo na več-faktorski proces. Ta vključuje tako periferne miofascialne dejavnike kot komponente osrednjega živčnega sistema (OŽS) (Kaniecki, 2015).
Spremembe v perifernih bolečinskih poteh, ki bolečinske dražljaje sprejemajo iz perikranialnega miofascialnega tkiva, naj bi bile odgovorne za razvoj ETG. Pojav imenujemo periferna senzibilizacija, ki povzroči povečano odzivnost in zmanjšan prag vzdraženosti nociceptivnih nevronov na periferiji na stimulacijo njihovih receptivnih polj (Jay, Barkin, 2018;
Chen, 2009). Raziskovalci so preučili tudi pomembnost lokalnega vnetja oziroma vnetnih mediatorjev ter ishemije mišic pri razvoju TG, vendar njune vloge pri nastanku niso uspeli dokazati (Bendtsen et al., 2015; Chen, 2009). Pri posameznikih je pogosto opaziti prisotnost občutljivosti lobanjskih kosti, večjo napetost mišic ter aktivnih/latentnih MPT v mišicah glave in vratu. Občutljivost v področju lobanjskih kosti je povezana z intenziteto in pogostnostjo TG,
svetlobo ali zvok svetlobo ali zvok
5
vendar raziskovalci menijo, da ne predstavlja vzroka temveč posledico TG. Avtorji so dokazali, da aktivne miofascialne prožilne točke povzročajo preneseno bolečino, kar bi lahko bil vzrok za nastanek glavobola (Jay, Barkin, 2018). Aktivne MPT naj bi povzročile višjo raven kemičnih mediatorjev (bradikinin, kalcitonin, P substanca, serotonin), kar bi lahko povzročilo periferno senzibilizacijo nociceptorjev (Bendtsen et al., 2010).
Povečan nociceptivni priliv v perifernih bolečinskih poteh lahko povzroči povečano vzdraženost bolečinskih poti v OŽS, kar je hkrati vzrok za prehod ETG v kronično obliko.
Natančneje pride do povečane vzdraženosti centralnih nevronov v OŽS (v zadajšnjem rogu hrbtenjače, trigeminalnem jedru, talamusu in skorji), ki je opredeljena kot centralna senzibilizacija. Pojav se klinično kaže kot hiperalgezija in alodinija. Fiziološke spremembe, ki vodijo do celotnega procesa centralne senzibilizacije, vključujejo spremembe v živčnih poteh, nevrotransmiterjih in njihovih receptorjih, nevronskih sinapsah ter post-sinaptičnih membranah (Jay, Barkin, 2018; Chen, 2009).
1.3 Zdravljenje
Posamezniki z redkimi TG pogosto ne poiščejo zdravniške pomoči, saj si pomagajo s protibolečinskimi zdravili brez recepta. Prvi korak k preprečevanju TG je prepoznavanje sprožilcev glavobola in sprememba vedenja (stres, ergonomski vidik, prehrana, spanec …), za kar je koristno vodenje dnevnika glavobola (DG). Poleg prepoznavanja sprožilcev glavobola se za preprečevanje nastanka TG priporoča jemanje tricikličnih antidepresivov, kot je amitriptilin (Kahriman, Zhu, 2018). Za zdravljenje ETG zadostujejo preprosti analgetiki in nesteroidna protivnetna zdravila. Izkazalo se je, da so acetominofen, ibuprofen in aspirin učinkovitejši od placeba (Kahriman, Zhu 2018). Kombinirani analgetiki, ki vsebujejo kofein, so zdravila druge izbire (Bendtsen et al., 2010).
Uporaba strategij psihološkega zdravljenja pri obravnavi TG je znanstveno podprta. Za zavestno zmanjšanje mišične napetosti se uporablja vadba relaksacije, katere učinkovitost se poveča, če se izvaja v kombinaciji s kognitivno-vedenjsko terapijo (Barbanti et al., 2014). Za lažje pridobivanje nadzora nad mišicami s povečano napetostjo se bolniki poslužujejo tudi biofeedbacka z elektromiografijo (Bendtsen, Jensen, 2009).
Akupunktura predstavlja dragoceno možnost za bolnike s pogostimi TG, vendar trdnih znanstvenih dokazov o učinkovitosti ni (Bendtsen et al., 2010). V raziskavi Gildir in sodelavcev
6
(2019) so uspeli dokazati pozitivne učinke igelne desenzibilizacije miofascialnih prožilnih točk na zmanjšanje intenzitete frekvence in trajanja glavobola ter izboljšanje kakovosti življenja.
Evropska zveza nevroloških društev (angl. European federation of neurological societies – EFNS) v svojih smernicah priporoča uporabo fizioterapevtskih postopkov pri obravnavi TG, kljub omejenim dokazom o njihovi učinkovitosti (Barbanti et al., 2014). Fizioterapija vključuje tehnike izboljšanja drže, relaksacije, vadbene programe, uporabo hladnih ali toplih oblog, terapevtskega ultrazvoka ter transkutane električne živčne stimulacije nizke frekvence in visoke intenzitete (Barbanti et al., 2014; Bendtsen, Jensen, 2009). MT je eden izmed pogostejših pristopov v fizioterapiji. Mehanski dražljaji povzročeni s tehnikami manualne terapije (pasivno gibanje sklepov, gnetenje, glajenje in pritisk kože oziroma mehkega tkiva, raztezanje živčnih struktur) sprožijo številne nevrofiziološke učinke, s katerimi vplivamo na periferni in OŽS (Bialosky et al., 2009). Mehanski dražljaji spodbujajo mehano-receptorje in modulirajo prenos dražljajev iz bolečinskih receptorjev, kar povzroči zmanjšano zaznavanje bolečine (López et al., 2016). Mehano-receptorji tipa I, II in III so sklepni receptorji, ki so občutljivi na statične in dinamične spremembe v sklepu in jih vzburijo neboleči dražljaji. Ti receptorji lahko vplivajo in spodbudijo dovodna vlakna debelega premera, ki imajo po teoriji vrat, razloženi po Melzack in Wall (1965), vpliv na inhibitorni internevron v želatinozni substanci ter onemogočijo prenos bolečinskega dražljaja proti OŽS (Gross et al., 1996). Biomehanski učinki vključujejo spreminjanje razteznosti tkiva in dinamiko tekočin. S tehnikami sklepne mobilizacije in manipulacije, obravnave mehkega tkiva ter mobilizacijo živčnih struktur si terapevt prizadeva povečati OG, zmanjšati napetost v mišicah, zmanjšati bolečino, vplivati na izboljšanje prekrvavitve in sprostitev (Bialosky et al., 2009). Pri obravnavi TG gre najpogosteje za uporabo mobilizacijskih in manipulacijskih tehnik, sproščanja fascij, miofascialnih prožilnih točk ter ostalih struktur, frikcijske masaže, inhibicije subokcipitalnih mišic ter nevromobilizacijskih tehnik (Cumplido-Trasmonte et al., 2020; Moraska et al., 2015, Ajimsha, 2011).
7
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda literature predstaviti učinke manualne terapije na bolečino, obseg gibljivosti, občutljivost na pritisk, funkcijsko in čustveno nezmožnost, kakovost dela in pridružena psihiatrična stanja pri osebah s TG.
8
3 METODE DELA
Podatke smo pridobili z analizo sekundarnih virov. Literaturo smo iskali v podatkovnih zbirkah PubMed, PEDro in ScienceDirect s kombinacijami ključnih besed: tension-type headache AND manual therapy, tension headache AND manual therapy effects.
Vključitveni kriteriji:
• angleški jezik, dostopnost v polnem besedilu,
• randomizirana kontrolirana raziskava (RKR),
• raziskava s kontrolno skupino,
• že dodeljena ocena članka na PEDro lestvici, višja ali enaka 5,
• preiskovanci z epizodičnim ali s kroničnim tenzijskim glavobolom,
• raziskave, objavljene v obdobju med leti 2011 in 2021.
Izključitveni kriteriji:
• raziskave, ki niso bile objavljene v angleškem jeziku in dostopne v polnem besedilu,
• sistematični pregled literature,
• že dodeljena ocena članka na PEDro lestvici, nižja od 5,
• preiskovanci z migreno ali ostalimi vrstami glavobolov,
• raziskave objavljene pred letom 2011.
Pri izbiri metodološko kakovostnih raziskav smo upoštevali PEDro metodološko oceno, ki razvršča raziskave po naslednji lestvici: 9–10 odlična kvaliteta, 6–8 dobra kvaliteta, 4–5 sprejemljiva kvaliteta in 3 ali manj slaba kvaliteta raziskave (Cashin, McAuley, 2020).
Pri pregledu raziskav smo analizirali vzorec (število preiskovancev, njihovo starost in porazdelitev po spolu, vrsto glavobola), vključitvene in izključitvene kriterije za vključitev preiskovancev v raziskavo, postopke manualne terapije in morebitne dodatne terapije (po principu FITT), ki so jih izbrali za obravnavo, izbiro terapije za kontrolno skupino, značilnosti raziskav (trajanje ene obravnave, število obravnav in trajanje intervencije), merilna orodja in rezultate, ki so jih avtorji dobili po končani obravnavi.
9
4 REZULTATI
Z vnosom ključnih besed smo našli 107 zadetkov in zapisov. Po upoštevanju vključitvenih in izključitvenih kriterijev ter pregledu člankov je bilo za analizo primernih 8 člankov (slika 1).
Slika 1: Procesogram poteka iskanja PRISMA (Moher et al., 2010).
10
4.1 Preiskovanci
V največji vzorec je bilo vključenih 97 preiskovancev (Ferragut-Garcias et al., 2017), v najmanjšega pa 39 (Corum et al., 2021), v vseh analiziranih raziskavah je bilo več žensk. V raziskavah so vključili posameznike med 18. in 65. letom starosti. Povprečna starost se je gibala med 32,2 (Corum et al., 2021) in 40,4 let (Espi-Lopez et al., 2014c). V večini analiziranih raziskav je za ETG trpelo več preiskovancev kot za KTG. Objavljeno delo Espi-Lopez in sodelavcev (2016) so izvedli v sklopu širše španske raziskave istega avtorja in ostalih sodelavcev (Espi-Lopez, Gomez-Conesa.,2014a; Espi-Lopez et al.,2014b). Monzani in sodelavci (2016) so v svoji raziskavi, kjer so raziskovali učinkovitost manualnih tehnik na kakovost dela na delovnem mestu, vključili preiskovance iz dveh raziskav (Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a; Espi-Lopez et al., 2014c). Demografski podatki preiskovancev so prikazani v tabeli 3 (priloga 8.1).
V raziskave so bili vključeni samo posamezniki z diagnozo TG po ICHD-3 ali njenimi starejšimi različicami. V vseh raziskavah so vključili preiskovance z ETG in s KTG, le v raziskavi Castien in sodelavcev (2011) so vključili samo preiskovance s KTG. Pogost kriterij za vključitev je bila starost preiskovancev od 18 do 65 let. V eni izmed raziskav so vključili posameznike, ki so bili starejši od 18 in mlajši od 50 let (Ajishma, 2011). V raziskavi Moraska in sodelavcev (2015) so vključili preiskovance, ki so imeli vsaj eno aktivno MPT.
Izključitveni kriteriji pri izbiri preiskovancev so v analiziranih raziskavah podobni. Izključili so vse preiskovance, ki so imeli ostale vrste primarnih ali sekundarnih glavobolov. Izključitveni kriteriji so bili nosečnost, poslabšanje glavobola ob premiku glave, poškodbe vratne hrbtenice v preteklosti, nevrološka obolenja, kardiovaskularna obolenja (hipertenzija), uporaba srčnih naprav, revmatična obolenja (revmatoidni artritis, osteoartroza, fibromialgija), togost in splošna hipermobilnost sklepov. Prav tako so izključili tiste, ki so prejemali manualno terapijo dva meseca pred raziskavo (Castien et al., 2011), profesionalno masažo ali terapevtski ultrazvok v zadnjih 6 mesecih (Moraska et al., 2015), fizioterapijo (Ferragut-Garcias et al., 2017), fizioterapijo ali so prejemali protivnetne intraartikularne injekcije v zadnjih treh mesecih (Corum et al., 2021) ter kakršnokoli zdravljenje TG dvanajst mescev pred vključitvijo v raziskavo (Ajishma, 2011). Izključili so preiskovance, ki so redno tri mesece jemali triptane, ergotamine ali opioide > 10 dni/mesec ali analgetike > 15 dni/mesec (Castien et al., 2011) ter tiste, ki so se privajali na zdravila (Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a; Espi-Lopez et al.,
11
2014b). V raziskave niso vključili preiskovancev, ki so jemali zdravila za preprečevanje TG (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska et al., 2015; Ajishma, 2011).
4.2 Uporabljene tehnike manualne terapije
V treh raziskavah so raziskovalci primerjali učinkovitost inhibicije subokcipitalnih mišic, sklepne manipulacije segmenta C0–C3 in kombinacijo obeh tehnik s kontrolno skupino brez intervencije. Pri inhibiciji subokcipitalnih mišic so terapevti izvajali pritisk v subokcipitalnih mišicah v področju posteriornega loka atlasa, pri sklepni manipulaciji C0–C3 so izvedli rotacijski gib v isti smeri želene manipulacije (Monzani et al, 2016; Espi-Lopez et al., 2016;
Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a; Espi-Lopez et al., 2014b; Espi-Lopez et al., 2014c). V raziskavi Castien in sodelavcev (2011) so preučevali učinkovitost mobilizacijskih in manipulacijskih tehnik vratne hrbtenice in zgornjih segmentov prsne hrbtenice, vadbe in korekcije drže v primerjavi z obravnavo splošnega zdravnika. Moraska in sodelavci (2015) so primerjali učinkovitost masaže MPT v primerjavi s placebo skupino (nedelujoč terapevtski ultrazvok). Na začetku so za ogrevanje mehkega tkiva izvedli miofascialno sproščanje, sledila je masaža MPT ter na koncu frikcijska masaža. Poleg kontrolne skupine je bilo nekaj preiskovancev uvrščenih tudi v čakalno listo, ker so želeli preučiti naraven potek TG skozi čas.
Ti preiskovanci niso prejemali nobene terapije. Ferragut-Garcias in sodelavci (2017) so proučevali učinkovitost mobilizacije mehkega tkiva, nevromobilizacijskih tehnik ter kombinacijo obeh tehnik v primerjavi s placebo masažo (brez terapevtskega učinka). Manualni terapevti so izvedli tri tehnike nevromobilizacije – mobilizacija v kraniocervikalno fleksijo, lateralno drsenje vretenc vratnega predela in odpiranje ust v kraniocervikalni fleksiji.
Preiskovanci so sodelovali po navodilih terapevta z raznimi gibi, kot so depresija ramen, ekstenzija komolca, supinacija podlakti, ekstenzija v zapestnem sklepu in sklepih prstna roki.
Mobilizacijske tehnike mehkega tkiva so izvedli na mišicah: sternocleidomastoideus, temporalis, masseter, trapezius – zgornji snopi in subokcipitalnih mišicah. Corum in sodelavci (2021) so primerjali učinkovitost manipulacijskih tehnik v zgornjih segmentih vratne hrbtenice in vadbe ter inhibicije subokcipitalnih mišic in vadbe s kontrolno skupino, ki je izvajala le vadbo. Ajimsha (2011) je proučeval učinkovitost direktne in indirektne tehnike miofascialnega sproščanja v primerjavi s kontrolno skupino, kjer so izvajali nežno gladenje. Razlika med posredno in neposredno tehniko miofascialnega sproščanja je bila v tem, da so pri neposredni tehniki izvedli močnejši pritisk (nekaj kilogramov) in za kratek čas, medtem ko so pri posredni
12
tehniki izvedli blažji pritisk (nekaj gramov), vendar so ga vzdrževali dlje časa. Uporabljene manualne tehnike so prikazane v tabeli 3 (priloga 8.1).
V analiziranih raziskavah je ena obravnava trajala med 15 (Ferragut-Garcias et al., 2017) in 60 minut (Ajimsha, 2011). Povprečno število obravnav v analiziranih raziskavah je znašalo 8,75 obravnav. Najdaljša intervencija je trajala 12 tednov (Ajimsha, 2011), medtem ko je večina intervencij v ostalih raziskavah trajala 4 tedne (tabela 2). Takojšnje učinke so ocenili po najmanj 4 obravnavah (Espi-Lopez et al., 2016; Moraska et al., 2015; Espi-Lopez in Conesa-Gomez, 2014a; Espi-Lopez et al., 2014b; Espi-Lopez et al., 2014c) ter po največ 24 obravnavah (Ajimsha, 2011). V raziskavi Ferragut-Garcias in sodelavcev (2017) so ponovna merjenja izvedli dvakrat; 15 in 30 dni po intervenciji. V dveh raziskavah ponovnega merjenja izidov niso izvajali, ampak so ocenili le takojšnje učinke (Espi-Lopez et al., 2014c; Ajishma, 2011).
Moraska in sodelavci (2015) so intervencijo, ki je skupno trajala 6 tednov, razdelili na dve fazi za oceno morebitnega stropa.
Tabela 2:Trajenje obravnave, število tedenskih obravnav, trajanje intervencije in število intervencij.
Avtorji Trajanje ene obravnave
Število obravnav tedensko
Trajanje intervencije
Število intervencij
Castien et al., 2011 30 min 1 8 tednov 9
Espi-Lopez in Conesa- Gomez, 2014a
Espi-Lopez et al., 2014b Espi-Lopez et al., 2016
20 min 1 4 tedne
4
Espi-Lopez et al., 2014c 20 min 1 4 tedne 4
Moraska et al., 2015 45 min 2 6 tednov 12
Ajimsha, 2011 60 min 2 12 tednov 24
Monzani et al., 2016 20 min 1 4 tedne 4
Ferragut-Garcias, 2017 15 min 1. in 2. teden: 2 3. in 4. teden: 1
4 tedne 6
Corum et al., 2021 20 min 2 4 tedne 8
4.3 Merilna orodja
Namen avtorjev analiziranih raziskav je bil s pomočjo merilnih orodij oceniti učinkovitost MT na najpogostejše simptome in mišično-kostne okvare, ki se pojavijo pri posameznikih s TG.
13
Za ocenjevanje bolečine se uporabljajo preproste enodimenzionalne lestvice, terapevt ali raziskovalec pa se lahko odloči tudi za večdimenzionalni pristop (Scudds, 2001). Za beleženje pogostnosti glavobolov se uporabljajo dnevniki glavobolov, kjer poleg števila napadov glavobola, beležijo tudi trajanje in intenziteto glavobola, spremljajoče simptome in jemanje zdravil (Russel et al., 1992). Pri ocenjevanju vpliva TG na zmožnost posameznika se najpogosteje uporabljajo vprašalniki, ki ocenjujejo čustvene in funkcijske vidike glavobola na opravljanje vsakdanjih aktivnosti in kakovost življenja (Lipton, 2006; Jacobson et al., 1995).
Merjenje OG v vratni hrbtenici predstavlja izziv zaradi zapletene anatomske zgradbe in povezanosti gibov. Običajno OG merijo v treh ravninah. Uporabljajo se razne metode merjenja, od preproste vizualne ocene, uporabe goniometrov in inklinometrov do zapletene tridimenzionalne analize gibanja (Williams et al., 2010). Za zanesljivo ocenjevanje sprememb praga bolečine terapevti uporabljajo algometre na pritisk (Bovim, 1992). Merilna orodja, uporabljena v analiziranih raziskavah za ocenjevane spremenljivke, so prikazana v (Tabela 3 (priloga 8.1)).
4.3.1 Ocenjevanje bolečine
V raziskavi so za ocenjevanje učinkov MT na bolečino uporabili McGillov vprašalnik o bolečini – MVB (angl. McGill pain questionnaire) (Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a).
McGillov vprašalnik ocenjuje večdimenzionalno percepcijo bolečine ter vključuje slednje vidike: (a) senzoričen – opis bolečine v časovno-prostorskem smislu; (b) afektivni – opis bolečine v smislu stresa, strahu in živčno-vegetativnih vidikov in (c) splošen opis bolečine (Lázaro et al., 2001; Masedo, Esteve, 2000). Vprašalnik vsebuje 66 deskriptorjev, ki so razdeljeni v 3 kategorije in 20 podkategorij, v vsaki podkategoriji pa je približno 2–6 pridevnikov, ki opisujejo bolečino. Prav tako vsebuje lestvico, s katero posameznik oceni intenziteto bolečine (Williamson, Hoggart, 2005).
Za oceno intenzitete bolečine so v štirih raziskavah uporabili vidno analogno lestvico (VAL) (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska et al., 2015; Espi-Lopez, Gomez- Conesa, 2014a; Espi-Lopez et al., 2014b) in v eni numerično ocenjevalno lestvico (NOL) (Castien et al., 2011). Na obeh lestvicah posameznik oceni bolečino na lestvici od 0 do 10. Pri oceni 0 bolečine ni, medtem ko ocena 10 pomeni neznosno bolečino (Jensen et al., 1999). V raziskavi Corum in sodelavcev (2021) so poleg intenzitete bolečine v glavi z VAL ocenili tudi intenziteto bolečine v vratu. Klinično pomembna sprememba je bila ocenjena kot zmanjšanje
14
za vsaj 1,3 točke (Cleland et al., 2008). V raziskavi Espi-Lopez in sodelavcev (2014c) so intenziteto ocenili v sklopu vprašalnika o nezmožnosti zaradi glavobola (angl. Headache disability inventory – HDI). Intenziteto bolečine so ocenili kot blago, zmerno ali resno bolečino.
V šestih raziskavah so vodili DG, v katerem so tedensko beležili pogostnost bolečine (število dni z glavobolom na teden) (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska et al., 2015; Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a; Espi-Lopez et al., 2014b; Ajishma, 2011; Castien et al., 2011). V raziskavi Espi-Lopez in sodelavcev (2014c) so pogostnost ocenili v sklopu vprašalnika HDI. Pogostnost so ocenili kot pojav glavobola enkrat/mesec, 1–4-krat/mesec ali več kot enkrat/teden. V raziskavah so pogostnost bolečine beležili od 2 do 4 tedne pred začetkom intervencije, kar naj bi zadostovalo za zanesljivo izvedbo meritev (Andrasik et al., 2005).
4.3.2 Merjenje obsega giba
V dveh raziskavah (Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a; Castien et al., 2011) so za ocenjevanje učinkov MT na aktivni OG v vratni hrbtenici uporabili goniometrično napravo (angl. Cervical range of motion device – CROM). Naprava združuje sistem inklinometrov in magnetov, ki omogočajo merjenje obsegov giba v vratni hrbtenici v treh ravninah, in sicer v smeri fleksije, ekstenzije, lateralnih fleksij in rotacij. Meritve so izvajali v sedečem položaju. V raziskavi Castien in sodelavcev (2011) so merili OG v vseh treh navedenih ravninah, stopinje posameznih OG pa so na koncu sešteli ter ocenili skupno izboljšanje. Espi-Lopez in Gomez-Conesa (2014a) sta OG fleksije, ekstenzije, leve/desne lateralne fleksije ter leve/desne rotacije ocenili posamezno.
4.3.3 Ocenjevanje občutljivosti na pritisk
V štirih raziskavah so ocenjevali občutljivost tkiva na pritisk z uporabo algometrije s pritiskom – AP (angl. Pressure algometry) (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska et al., 2015; Castien, 2011). Oceno občutljivosti na pritisk (angl. Pressure pain threshold – PPT) so v dveh raziskavah izvajali na mišici trapezius (zgornji snopi) in subokcipitalnih mišicah (Moraska et al. 2015, Castien et al, 2011). V raziskavi Ferragut-Garcias in sodelavcev (2017) so meritve izvajali na dveh mišicah; temporalis in frontalis. Corum in sodelavci (2021) so svoje
15
meritve izvajali samo na mišici temporalis. V raziskavi Castien in sodelavcev (2011) so ob izvedbi meritev ocenili intenziteto bolečine na NOL v dveh prožilnih točkah na mišici trapezius ter na dveh prožilnih točkah v subokcipitalnih mišicah. Meritve v vseh štirih MPT so izvedli na obeh straneh telesa. Največji skupni seštevek točk je bil 80. V ostalih treh raziskavah so povprečje rezultatov meritev izrazili v kg/cm2 (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska et al., 2015). V raziskavah so izvedli tri zaporedne meritve, nato pa izračunali povprečje le-teh. Intervali počitka med meritvami so bili od 20 do 30 sekund (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska et al., 2015).
4.3.4 Ocenjevanje nezmožnosti posameznika
Za oceno učinkovitosti MT na zmožnost posameznika v vsakdanjem življenju so v raziskavah uporabili test vpliva glavobola – 6 (angl. Headache impact test-6 – HIT-6) (Corum et al., 2021;
Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska, 2015; Espi-Lopez et al., 2014b). Ta sestoji iz 6 vprašanj, pri vsakem vprašanju je 5 možnih odgovorov. Odgovori so ovrednoteni z: nikoli = 6 točk, redko
= 8 točk, včasih = 10 točk, zelo pogosto = 11 točk ter vedno = 13 točk. Seštevek točk je najmanj 36 in največ 78. Zmanjšanje skupnega seštevka za 8 točk pomeni klinično pomembno spremembo (Castien et al., 2012).
Učinkovitost MT na nezmožnost posameznika so v dveh raziskavah ocenili z vprašalnikom zmanjšane zmožnosti zaradi glavobola (angl. Headache disability inventory – HDI) (Moraska et al., 2015; Castien et al., 2011). V ostalih dveh raziskavah so nezmožnost ocenili s špansko verzijo HDI vprašalnika (Espi-Lopez et al., 2014b; Espi-Lopez et al., 2014c). Gre za vprašalnik s 25 vprašanji z možnostjo treh različnih odgovorov (ne = 0 točk, občasno = 2 točki, da = 4 točke), ki ocenjuje čustvene in funkcijske vidike posameznika. Največji skupni seštevek točk je 100 (0 = zmožnost, 100 = nezmožnost). Zmanjšanje skupnega seštevka HDI za ≥ 16 točk šteje za klinično pomembno izboljšanje (Jacobson et al., 1995).
Za ocenjevanje učinkovitosti MT na nezmožnost posameznikov s TG so v raziskavi Corum in sodelavcev (2021) uporabili indeks nezmožnosti vratu (angl. Neck disability index – NDI). Ta sestoji iz desetih vprašanj povezanih z bolečino v vratu (0 = ne zmožnosti ni, 5 = popolna nezmožnost). Seštevek točk je od 0 do 50, pri tem 0 pomeni najboljšo oceno. Klinično pomembna sprememba je pomenilo zmanjšanje NDI točk za ≥ 7,5 (Young et al., 2009).
16
4.3.5 Ocenjevanje tesnobe in depresije
Za oceno učinkovitosti MT na tesnobo pri posameznikih z ETG in s KTG so uporabili lestvico anksioznosti (angl. State–trait anxiety inventory – STAI) (Espi-Lopez et al., 2016). Gre za samooceno dveh vrst tesnobe, in sicer tesnobe kot začasnega psihiatričnega stanja in latentno trajno lastnost. Posameznik odgovori na 20 vprašanj tako, da jih na Likertovi ocenjevalni lestvici oceni od 0 do 3. Najmanjši seštevek točk je 0, največji pa 60. Seštevek točk, višji od 50
% točk, pomeni prisotnost tesnobe. Pri moških je za diagnozo tesnobe potrebnih 19 točk pri obeh vrstah tesnobe. Pri ženskah je za diagnozo tesnobe kot začasnega stanja potrebnih 21 točk, za oceno tesnobe kot osebne lastnosti pa 24 točk (Spielberger, Vagg, 1984).
Učinkovitost MT na depresijo so v raziskavah ocenili z Beck-ovo lestvico depresivnosti (angl.
Beck depression inventory – BDI). To je vprašalnik z 21 vprašanj, ki ocenjuje simptome depresije na Likertovi ocenjevalni lestvici od 0 do 3. Najmanjše število točk je 0, največje pa 63. Pri tem seštevek točk 0–13 pomeni, da depresije ni, 14–19 pomeni blago depresijo, 20–28 zmerno depresijo, medtem ko ≥ 29 točk pomeni resno depresijo (Beck et al., 1961).
4.3.6 Ocenjevanje kakovosti dela na delovnem mestu
Za oceno učinkovitosti MT na kakovost posameznika na delovnem mestu so v raziskavi Monzani in sodelavci (2016) ocenjevali s pomočjo vprašalnika o zdravju oziroma krajše španske verzije SF-12 vprašalnika o zdravstvenem stanju (angl. Medical outcome survey, short form-12 health state questionnaire) (angl. Medical outcome survey short form-12 health state questionnaire). Uporabili so le 4 vprašanja, s katerimi so ocenjevali fiziološke in čustvene dejavnike tveganja na kakovost dela. Za točkovanje so uporabili Likertovo lestvico od 1 do 5 (1 = vedno, 5 = nikoli). Pri vplivu fizioloških dejavnikov so ocenili odgovore na vprašanje: »Ali ste imeli v zadnjih štirih tednih katero od naslednjih težav z delom ali drugimi dejavnostmi zaradi svojega telesnega zdravja?« Možna odgovora sta bila »dosegel manj kot bi želel« ali »bil omejen pri izvedbi dela ali drugih dejavnosti«. Pri oceni vpliva čustvenih dejavnikov pa so odgovorili na vprašanje: »Ali ste bili v zadnjih štirih tednih omejeni pri delu, ki ga opravljate, ali drugih dejavnostih zaradi čustvenih težav, na primer občutka depresije ali tesnobe?« Možna odgovora sta bila »dosegel manj kot bi želel« ter »dela ali drugih dejavnosti ni opravljal tako skrbno kot običajno« (Vilagut et al., 2008). Za oceno povezanosti frekvence glavobolov (število
17
dni opravljanja dela z glavobolom) z učinkovitostjo MT, so udeležence vprašali, koliko dni v mesecu so opravljali delo z glavobolom na delovnem mestu (Monzani et al., 2016).
4.4 Učinkovitost manualne terapije
MT zajema širok spekter tehnik, ki se uporabljajo za zdravljenje motenj živčno-mišično- kostnega sistema (Threlkeld, 1992). Tehnike MT imajo mehanične, biološke ali nevrofiziološke učinke, s katerimi vplivajo na vezivno-tkivne ali živčne strukture (Bialosky et al., 2009). MT ima na vezivno-tkivne strukture velik protibolečinski učinek ter prispeva k povečanju sklepne gibljivosti (Threlkeld, 1992). Biomehanski učinki vključujejo spreminjanje razteznosti tkiva in dinamiko tekočin. S tehnikami sklepne mobilizacije in manipulacije, obravnave mehkega tkiva ter mobilizacijo živčnih struktur terapevt doseže povečano gibljivost, zmanjšanje napetosti v mišicah, zmanjšanje bolečine, izboljšanje prekrvavitve in sprostitev (Bialosky et al., 2009).
Učinkovitost manualne terapije v poskusnih in primerjava z drugimi terapevtskimi postopki v primerjalnih skupinah za ocenjevane spremenljivke, so prikazani v tabeli 3 (priloga 8.1).
4.4.1 Bolečina
Zmanjšanje pogostnosti glavobolov, ki so jo preiskovanci beležili v DG, so ocenjevali v sedmih raziskavah. V treh raziskavah so avtorji poročali o statistično pomembnejšem zmanjšanju pogostnosti v poskusnih skupinah v primerjavi s kontrolno (Ferragut-Garcias et al., 2017;
Ajishma, 2011; Castien et al., 2011). Drugi avtorji so ugotovili zmanjšanje pogostnosti glavobolov pri preiskovancih v poskusnih skupinah, medtem ko v primerjalni skupini do sprememb ni prišlo (Corum et al., 2021; Espi-Lopez et al., 2014a; Espi-Lopez et al., 2014b;
Espi-Lopez et al., 2014c). V raziskavi Moraska in sodelavcev (2015) sta zmanjšanje v frekvenci dosegli tako poskusna kot kontrolna skupina, tako da statistično pomembnih razlik med skupinama ni bilo. V treh raziskavah (Ferragut-Garcias et al., 2017; Ajishma, 2011; Castien et al., 2011) so avtorji poročali tudi o klinično pomembnem zmanjšanju pogostnosti glavobolov v poskusnih skupinah v primerjavi s kontrolno. Zmanjšanje pogostnosti za več kot 50 % je pomenilo klinično pomembno spremembo.
V štirih raziskavah so ocenjevali intenziteto bolečine z VAL ali NOL lestvico (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Moraska et al., 2015; Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a;
18
Espi-Lopez et al., 2014b), v eni raziskavi so jo ocenili v sklopu HDI vprašalnika (Espi-Lopez et al., 2014c). Poleg intenzitete glavobola so v eni izmed raziskav ocenili tudi intenziteto bolečine v vratu (Ferragut-Garcias et al., 2017). V štirih raziskavah so o statistično pomembnejšem zmanjšanju intenzitete poročali v poskusnih skupinah, obravnavanih s tehnikami MT (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Espi-Lopez et al., 2014c;
Castien et al., 2011). V eni izmed raziskav so izboljšanje dosegli tako preiskovanci v poskusnih skupinah kot v primerjalni, vendar je bilo izboljšanje v primerjalni skupini manj pomembno (Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a; Espi-Lopez et al., 2014b). V eni izmed raziskav med poskusno in kontrolno skupino niso zaznali statistično pomembnih razlik (Moraska et al., 2015). Pri oceni intenzitete bolečine v vratu so avtorji poročali o statistično in klinično pomembnem zmanjšanju samo v poskusnih skupinah (Corum et al., 2021). Pri oceni percepcije bolečine so o statistično pomembnih spremembah v vseh petih dimenzijah MVB vprašalnika poročali v poskusnih skupinah (Espi-Lopez et al., 2014a).
4.4.2 Obseg gibljivosti
V raziskavi Castien in sodelavcev (2011) so po terapiji poročali o statistično večjem izboljšanju vsote vseh OG v vratni hrbtenici v prid poskusne skupine v primerjavi s kontrolno. V raziskavi, kjer so merili izboljšanje OG vratne hrbtenice posameznih gibov, so preiskovanci v poskusnih skupinah dosegli izboljšanje v smeri ekstenzije in rotacij. Pri merjenju fleksije in leve lateralne fleksije so o pomembnih spremembah poročali v prid poskusne in kontrolne skupine, vendar je bilo izboljšanje v primerjalni skupini manj pomembno. Večji OG desne lateralne fleksije so dosegli le preiskovanci v primerjalni skupini (Espi-Lopez et al., 2014a).
4.4.3 Občutljivost na pritisk
Avtorji dveh raziskav so poročali o takojšnjem statistično pomembnejšem povečanju praga bolečine v poskusnih skupinah v primerjavi s primerjalno (Moraska et al., 2015; Castien et al., 2011). V ostalih dveh raziskavah so poleg kratkoročnega izboljšanja poročali tudi o dolgoročnem izboljšanju pri preiskovancih v poskusnih skupinah (Corum et al., 2021; Ferragut- Garcias et al., 2017).
19
4.4.4 Vpliv glavobola na nezmožnost
V raziskavah so avtorji za oceno vpliva glavobola na nezmožnost in vsakdanje dejavnosti življenja posameznika ocenili s HIT-6 in/ali HDI vprašalnikom. V eni izmed raziskav so uporabili NDI vprašalnik (Corum et al., 2021). V štirih raziskavah se je zmožnost posameznika izboljšala samo pri preiskovancih v poskusnih skupinah (Corum et al., 2021; Ferragut-Garcias et al., 2017; Espi-Lopez et al., 2014c; Castien et al., 2011). Corum in sodelavci (2021) so v poskusnih skupinah poročali o klinično pomembni spremembi v HIT-6 in NDI vprašalniku. V eni raziskavi (Espi-Lopez et al., 2014b) so avtorji poročali o statistično pomembnem izboljšanju skupnega števila točk HDI vprašalnika v poskusni in primerjalni skupini. V dveh raziskavah (Espi-Lopez et al., 2014b; Espi-Lopez et al., 2014c) so poleg skupne ocene točk na HDI vprašalniku ocenili izboljšanje čustvenega in funkcijskega vidika posamično. Avtorji obeh raziskav so poročali o pomembnem zmanjšanju točk čustvenega vidika HDI vprašalnika tako v poskusnih kot primerjalni skupini, medtem ko so o izboljšanju funkcijskega vidika poročali le v poskusnih skupinah.
4.4.5 Ostali izidi
V raziskavi Monzani in sodelavcev (2016) so ugotovili, da ocenjeno število dni opravljanja dela z glavobolom na delovnem mestu vpliva na učinkovitost različnih tehnik MT. V vseh poskusnih skupinah je prišlo do pomembnega izboljšanja kakovosti dela. Prav tako so uspeli dokazati povezavo med številom dni opravljanja dela z glavobolom ter kakovostjo dela. Večje kot je število dni opravljanja dela z glavobolom, manjša je kakovost dela.
Espi-Lopez in sodelavci (2016) so poročali o zmernem zmanjšanju psihosocialnih simptomov, povezanih s TG. Učinkovitost posameznih tehnik je bila različna glede na obliko TG in čas merjenja izidov. V primerjavi s kontrolno skupino je skupina z inhibicijo subokcipitalnih mišic dosegla večje takojšnje izboljšanje. V skupini z manipulacijskimi tehnikami so dosegli pomembno večje kasnejše učinke. Pomembno večji učinek na tesnobo pri KTG je bil dosežen z manipulacijskimi tehnikami, pri posameznikih z ETG pa z inhibicijo subokcipitalnih mišic – v slednji niso zaznali statistično pomembnega izboljšanja. Pri ocenjevanju učinkovitosti MT na depresijo so avtorji poročali o večjem zmanjšanju skupnih BDI točk v skupini z manipulacijskimi tehnikami v primerjavi s kontrolno skupino.
20
5 RAZPRAVA
V analiziranih raziskavah so avtorji ugotovili, da MT uspešno zmanjša pogostnost in intenziteto bolečine, vpliv glavobola na zmožnost posameznikov ter simptome, povezane s tesnobo in depresijo. Ugotovili so tudi, da imajo tehnike MT pozitiven vpliv na povečanje OG v vratni hrbtenici in izboljšanje kakovosti dela. V raziskavah so uporabili tehnike MT samostojno ali v kombinaciji z drugo skupino z drugo intervencijo in jo primerjali s skupino brez intervencije ali z drugo intervencijo.
Avtorji analiziranih raziskav so se najpogosteje odločili za ocenjevanje intenzitete bolečine na VAL ali NOL lestvici ter pogostnosti bolečine z DG. Ocenjevanje bolečine je bilo smiselno, ker predstavlja najbolj pogost in ovirajoč simptom pri posameznikih s TG (Mier, Dhadwal, 2018). Bolečina, ki jo povzroči glavobol, prav tako negativno vpliva na funkcijsko in čustveno zmožnost ter posledično na kakovost življenja posameznika (Felicio et al., 2006). S pomočjo algometrije s pritiskom so ocenjevali prag bolečine, kar se zdi smiselno zaradi prisotnosti MPT, zmanjšanega praga bolečine in povečane občutljivosti lobanjskih kosti (Abboud et al., 2013).
Ocenjevali so tudi gibljivost v vratne hrbtenice, ki so jo merili s pomočjo goniometrične naprave CROM. Zmanjšan OG sodi med mišično-kostne okvare, povezan naj bi bil predvsem z anteriornim nagibom glave, vendar dokazi glede omejenega OG ostajajo skromni (Fernandez- de-las-Penas et al., 2006). Poleg tega so ocenjevali tudi pridružena psihiatrična stanja, kot sta tesnoba in depresija ter vpliv glavobola na kakovost dela na delovnem mestu. Izbira merjenih parametrov je bila smiselna, ker posamezniki s TG pogosto poročajo o vplivu tesnobe na bolečino, vitalnost in funkcijo (Mongini et al., 2008). Izbira ocenjevanja kakovosti dela na delovnem mestu je bila prav tako smiselna, ker opravljanje dela z glavobolom predstavlja psiho- socialni dejavnik, ki kakovost dela na delovnem mestu zmanjšuje (Eskin et al., 2013; Loder, Rizzoli, 2008).
Vse manualne tehnike, ki so jih avtorji uporabili posamezno ali v kombinaciji, so se izkazale kot učinkovite za zmanjšanje pogostnosti in intenzitete bolečine, z izjemo ene raziskave, kjer z uporabo masaže MPT izboljšanja niso dosegli (Moraska et al., 2015). Razlogi za protibolečinsko delovanje se med posameznimi uporabljenimi tehnikami manualne terapije nekoliko razlikujejo. Uporaba različnih manualnih tehnik sproži številne nevrofiziološke učinke, s katerimi vplivamo periferni in osrednji živčni sistem (Bialosky et al., 2009). Z
21
izvajanjem sklepne manipulacije in mobilizacije naj bi spodbujali sklepne receptorje, ki imajo vpliv na modulacijo bolečine ter s tem onemogočijo prenos bolečinskega dražljaja proti OŽS (Gross et al., 1996). Protibolečinsko delovanje omogočata tudi uporaba nevromobilizacijskih tehnik in mobilizacije mehkega tkiva. Najbolj učinkovita pa naj bi bila kombinacija obeh tehnik, ki naj bi spodbudila periferne in osrednje receptorje, interakcijo med mehanskimi in nevrofiziološkimi dejavniki, kar bi lahko vodilo do povečanja mehanske občutljivosti struktur in zmanjšanja bolečine (Espi-Lopez et al., 2014c). Tehnika inhibicije subokcipitalnih mišic je k zmanjšanju bolečine prispevala le v kombinaciji sklepne manipulacije segmenta C0–C3, avtorji predpostavljajo, da ta ne more zagotoviti modulacije bolečine. Navadno se fascija premika z minimalnimi omejitvami. Njeno gibanje pa lahko omejuje nastanek poškodbe zaradi travme, ponavljajočih se poškodb ali vnetja, ki zmanjšujejo njeno dolžino in elastičnost ter s tem povzročijo omejitve in povečano napetost v telesu (Schleip, 2003). Uporaba tehnike direktnega ali indirektnega miofascialnega sproščanja omogoča dolgotrajno raztezanje miofascialnega kompleksa z nizko obremenitvijo z namenom obnovitve optimalne dolžine (Barnes, 1990), s katerim se posledično zmanjša morebitni pritisk na strukture, kot so živci in žile, ki so občutljivi na bolečino (Schleip, 2003). V nedavni raziskavi so prav tako poročali, da uporaba miofascialnega sproščanja omogoči normalizacijo celične apoptoze, morfološke spremembe celic in preusmeritev fibroblastov (Meltzer et al., 2010). V raziskavi, kjer so uporabili masažo MPT, so dosegli zmanjšanje pogostnosti bolečine, vendar so zmanjšanje dosegli tudi s placebo terapijo. Eden izmed potencialnih mehanizmov zmanjšanja pogostnosti, o katerem so avtorji poročali, bi lahko bilo povečanje praga bolečine. O statistično pomembnem povečanju praga bolečine so poročali samo v skupini z masažo MPT. Ti rezultati sicer potrjujejo opisani mehanizem, vendar je do zmanjšanja pogostnosti prišlo tudi v placebo skupini, kjer terapija ni imela terapevtskega učinka na MPT. V skupini z masažo MPT so zaznali večje zmanjšanje pogostnosti v drugi polovici intervencije, in sicer v zadnjih treh tednih. V placebo skupini je bil učinek na frekvenco ravno obraten, večji učinek je bil v prvih treh tednih intervencije. Masaža MPT pogosto povzroči povečano lokalno bolečino in s tem morebitno poslabšanje MPT po prejeti terapiji. Avtorji domnevajo, da bi za izničenje poslabšanj v MPT po masaži ter dosego sprememb, bilo potrebno izvesti večje število obravnav (> 12) za natančnejšo oceno morebitnega izboljšanja v poskusni in primerjalni skupini. Nekateri avtorji opozarjajo, da bi do zmanjšanja pogostnosti bolečine lahko prišlo zaradi precenjevanja simptomov pred intervencijo (Castien et al., 2011).
22
V literaturi navajajo, da imajo posamezniki s TG zmanjšan bolečinskega praga in povečano občutljivost v področju lobanjskih kosti. Slednja je povezana z intenziteto in pogostnostjo TG.
Prisotnost aktivnih miofascialnih prožilnih točk povzroči preneseno bolečino, kar bi lahko bil vzrok za nastanek glavobola (Jay, Barkin, 2018). Povečanje praga bolečine so dosegli s sklepno mobilizacijo ali manipulacijo, masažo MPT, nevromobilizacijskimi tehnikami, mobilizacijo mehkega tkiva ali kombinacijo omenjenih. Avtorji raziskave, kjer so uporabili masažo MPT, menijo, da bi lahko na pridobljene rezultate vplivala izbira MPT. V raziskavah so algometrične meritve izvajali v do sedaj najpogosteje dokumentiranih aktivnih MPT, ki naj bi bile izvor nastanka prenesene bolečine in glavobola. V prihodnjih raziskavah bi tako bilo bolje terapijo izvesti na posameznih identificiranih aktivnih MPT. Avtorji menijo, da povečanje praga bolečine ostaja pomembna komponenta za zmanjšanje pogostnosti glavobola (Moraska et al., 2015). Z uporabo nevromobilizacijskih tehnik, mobilizacije mehkega tkiva ali kombinacijo obeh vplivamo na eno ali več senzibiliziranih živčno-mišičnih struktur, ki prenašajo dražljaje v CŽS. Zmanjšanje mehanosenzitivnosti živčnega tkiva bi prav tako lahko zmanjšalo odziv mišic, ki ščitijo živčno tkivo pred napetostjo (Jaberzadeh et al., 2005; Coppieters et al., 2003).
Pri TG lahko pride do pojava mišično-kostnih okvar, kot je zmanjšan OG v vratni hrbtenici.
Vse uporabljene manualne tehnike so prispevale k povečanju OG. Povečanje fleksije in ekstenzije so dosegli s tehniko inhibicije subokcipitalnih mišic. Z inhibicijo subokcipitalnih mišic naj bi terapevt dosegel relaksacijo mišic, ki sodelujejo pri ekstenziji in rotaciji, kar omogoči večji OG v smeri fleksije (Espi-Lopez, Gomez-Conesa, et al. 2014a). V skupini z manipulacijskimi tehnikami so dosegli največje izboljšanje v smeri ekstenzije, lateralne fleksije ter rotacije. Po mnenju avtorjev bi do izboljšanja OG v omenjenih smereh lahko prišlo zaradi manipulacijskega giba v smeri rotacije, ki bi povzročil relaksacijski učinek v predelu zgornje vratne hrbtenice s pravilno namestitvijo prvega in drugega vrtanega vretenca v odnosu na zatilnične kondile. Terapevt pri sklepni manipulaciji segmenta C0–C3 sprva izvede trakcijo, ki ji sledi rahla cirkumdukcija z namenom iskanja sklepne pregrade in največje napetosti obsklepnih tkiv. Nato terapevt izvede rotacijski gib do anatomske meje gibljivosti, pri izvedbi je lahko slišen tudi pok (Kawchuk, Herzog, 1992; Sandoz, 1976; Fryette, 1936).
Bolečina, ki jo povzroči TG, negativno vpliva na čustveno in funkcijsko zmožnost posameznika, opravljanje vsakdanjih aktivnosti ter s tem na kakovost življenja. Pozitiven učinek na izboljšanje zmožnosti posameznika so imele manualne tehnike, kot so sklepna manipulacija in mobilizacija, inhibicija subokcipitalnih mišic, mobilizacija mehkega tkiva, nevromobilizacija ali kombinacija omenjenih tehnik. TG pomembno vpliva tudi na opravljanje
23
dela na delovnem mestu in s tem posledično na kakovost dela (Eskin et al., 2013; Loder, Rizzoli, 2008). Učinkovitost sklepne manipulacije segmenta C0–C3, inhibicije subokcipitalnih mišic ali kombinacije obeh skupaj je bila odvisna predvsem od števila dni opravljanja dela z glavobolom.
Razlogi za pozitivne učinke bi lahko bili protibolečinski mehanizmi omenjenih tehnik, ki povzročijo biomehanske in nevrofiziološke odzive. Ti pripomorejo k izboljšanju OG in manjšemu zaznavanju bolečine ter posledično vplivajo na izboljšanje čustvene in funkcijske zmožnosti posameznika ter kakovosti dela na delovnem mestu (Jull, 1997).
Vzročno-posledična povezava med TG in pojavom tesnobe ali depresije je nejasna.
Posamezniki s TG pogosto poročajo o vplivu tesnobe na pogostnost glavobolov, bolečino, vitalnost in funkcijo (Mongini et al., 2008), zato je obravnava le-tega ključnega pomena za zmanjšanje vpliva tesnobe ali depresije na prognostični vidik TG (Jay, Barkin, 2018). Za ocenjevanje vpliva manualnih tehnik na zmanjšanje psiho-socialnih simptomov so avtorji uporabili sklepno manipulacijo segmenta C0–C3, inhbicijo subokcipitalnih mišic ali kombinacijo obeh (Espi-Lopez et al., 2016). ). Uporaba sklepne manipulacije segmenta C0–C3 je bila učinkovitejša pri zmanjšanju tesnobe v primerjavi z inhibicijo subokcipitalnih mišic.
Avtorji sklepajo, da je vzrok predvsem to, da artikulacijske tehnike omogočajo učinkovitejšo mišično sprostitev v subokcipitalnem področju kot tehnike, ki so osredotočene na obravnavo mehkega tkiva oziroma mišic. S sklepno manipulacijo so dosegli večje zmanjšanje tesnobe pri preiskovancih s KTG, pri preiskovancih z ETG je bila učinkovitejša inhibicija subokcipitalnih mišic. Avtorji verjamejo, da tehnike MT učinkovito zmanjšajo kronične bolečine – v tem primeru pri KTG, kjer z zmanjšanjem pogostnosti, intenzitete ter preobčutljivosti na dražljaje posledično prispevajo k izboljšanju simptomov povezanih s tesnobo. Zdi se, da je uporaba inhibicije subokcipitalnih mišic učinkovita pri ETG, ker gre pri tej obliki TG predvsem za patofiziologijo mišic, in ne nujno tudi artikulacijskega kompleksa (Bendtsen, Fernandez-de- las-Penas, 2011; Toro-Velasco et al., 2009; Fernandez-de-las-Penas et al., 2008). Zaradi večjih učinkov sklepne manipulacije avtorji predlagajo uporabo le-te tudi pri zmanjšanju simptomov depresije.
Avtorji treh raziskav so tako prišli do zaključka, da je uporaba manipulacijskih tehnik posamično ali v kombinaciji z inhibicijo subokcipitalnih mišic najbolj primerna tehnika MT pri obravnavi TG (Monzani et al., 2016; Espi-Lopez et al., 2016; Espi-Lopez et al., 2014c; Espi- Lopez et al., 2014b; Espi-Lopez, Gomez-Conesa, 2014a). Uporaba manipulacijskih tehnik bi lahko bila učinkovitejša, ker zagotavlja modulacijo bolečine v trigeminalnih predelih z zmanjšanjem nociceptivnih vnosov v trigeminalni jedrski kompleks in nevrofizioloških
24
odzivov. Castien in sodelavci (2011) so poudarili pomen izvajanja mobilizacije sklepov, izvajanja vaj ter korekcije drže. V raziskavi Corum in sodelavcev (2021) so največje učinke na TG dosegli z uporabo manipulacijskih tehnik in vadbe. Ferragut-Garcias in sodelavci (2017) so kot najbolj optimalno tehniko izpostavili kombinacijo mobilizacije mehkega tkiva z nevromobilizacijskimi tehnikami. Kombinacija obeh tehnik naj bi spodbudila periferne in centralne receptorje, interakcijo med mehanskimi in nevrofiziološkimi dejavniki, kar bi lahko vodilo do povečanja mehanosenzibilnosti struktur in zmanjšanja bolečine (Espi-Lopez et al., 2014c). V eni izmed raziskav so izpostavili pozitivni učinek miofascialnega sproščanja na zmanjševanje pogostnosti bolečine (Ajishma, 2011).
Avtorji analiziranih raziskav so tudi ugotovili, da je MT bolj učinkovita, kot če preiskovanci ne prejemajo nobene terapije. V primerjavi z drugimi intervencijami ne moremo potrditi večje učinkovitosti v vseh merjenih izidih. Povprečna starost vseh preiskovancev je bila 38,6 let, kar je skladno z literaturo, ki navaja največjo pojavnost TG pri populaciji, stari med 30 in 39 let (Barbanti et al., 2014). V vseh analiziranih raziskavah je bilo procentualno več žensk. Podatek je pričakovan, saj ustreza epidemioloških značilnostim pojavnosti TG glede na spol, kjer so ženske splošno prizadete nekoliko bolj kot moški (Jensen, 2017; Chen, 2009). Omejitev našega pregleda so predstavljali vzorci majhne do zmerne velikosti preiskovancev, saj je v sedmih raziskavah sodelovalo manj kot 90 udeležencev. Z večjim vzorcem preiskovancev bi bila posledično ocena učinkovitosti natančnejša (Corum et al., 2021; Monzani et al., 2016; Espi- Lopez et al., 2016; Moraska et al., 2015; Espi-Lopez et al., 2014c; Espi-Lopez et al., 2014b;
Espi-Lopez in Conesa-Gomez, 2014a; Ajishma, 2011; Castien et al., 2011). V šestih raziskavah so ponovno merjenje izvedli 4 tedne po intervenciji (Ferragut-Garcias et al., 2017; Monzani et al., 2016; Espi-Lopez et al., 2016; Moraska et al., 2015; Espi-Lopez et al., 2014b; Espi-Lopez in Conesa-Gomez, 2014a). Za natančnejšo določitev učinkov bi bilo prav tako koristno daljše merjenje učinkov MT. Za zmanjšanje pristranskosti pri rezultatih raziskav bi bilo bolje izvesti dvojno slepe raziskave. S tem bi se izognili morebitnemu vplivu prepričanj udeležencev ter izvajalcev. Omejitev je bila tudi heterogenost izvedenih terapij v različnih raziskavah.
25
6 ZAKLJUČEK
Namen diplomskega dela je bil predstaviti učinke MT na bolečino, PPT, OG, zmožnost, psiho- socialne simptome, povezane s tesnobo, depresijo in kakovostjo dela pri posameznikih s TG.
Po analizi rezultatov vključenih raziskav lahko zaključimo, da je MT učinkovit postopek za zmanjšanje pogostnosti in intenzitete bolečine. Omogoča povečanje OG vratne hrbtenice v vseh treh ravninah gibanja in povečanje praga bolečine. MT ima pozitivne učinke na zmožnost posameznika, zmanjšanje vpliva glavobola na opravljanje vsakodnevnih dejavnosti in kakovost dela. Prav tako pozitivno vpliva na zmanjšanje pogosto prisotnih psiho-socialnih simptomov.
Najučinkovitejša naj bi bila kombinacija različnih tehnik MT. V prihodnjih raziskavah bi bilo priporočljivo, da bi se avtorji osredotočili na določitev najprimernejšega števila in trajanja obravnav MT. Prav tako bi bilo koristno učinke MT oceniti na večjem vzorcu preiskovancev ter jih primerjati z ostalimi postopki, ki so se izkazali za uspešne.
26
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Abboud J, Marchand AA, Sorra K, Descarreaux M (2013). Musculoskeletal physical outcome measures in individuals with tension-type headache: a scoping review. Cephalalgia 33(16):
1319–36. doi: 10.1177/0333102413492913.
Aidan GC, McAuley JH (2020). Clinimetrics: Physiotherapy Evidence Database (PEDro) Scale. J Physiother 66(1): 59. doi: 10.1016/j.jphys.2019.08.005.
Aidan GC, McAuley JH (2020). Clinimetrics: Physiotherapy Evidence Database (PEDro) Scale. J Physiother 66(1): 59. doi: 10.1016/j.jphys.2019.08.005.
Ajimsha MS (2011). Effectiveness of direct vs indirect technique myofascial release in the management of tension-type headache. J Bodyw Mov Ther 15(4): 431–5. doi:
10.1016/j.jbmt.2011.01.021.
Ajimsha MS, Al–Mudahka NR, Al–Madzhar JA (2014). Effectiveness of myofascial release:
systematic review of randomized controlled trials. J Bodyw Mov Ther 19(1): 102–12. doi:
10.1016/j.jbmt.2014.06.001.
Andrasik F, Lipchik GL, McCrory DC, et al (2005). Outcome measurement in behavioural headache research: headache parameters and psychosocial outcomes. Headache 45(5): 429–
37. doi: 10.1111/j.1526-4610.2005.05094.x.
Ashina S, Bendtsen L, Lyngberg AC, Lipton RB, Hajiyeva N, Jensen R (2015). Prevalence of neck pain in migraine and tension-type headache: a population study. Cephalalgia 35(3): 211–
19. doi: 10.1177/0333102414535110.
Barbanti P, Egeo G, Aurilia C, Fofi L (2014). Treatment of tension-type headache: from old myths to modern concepts. Neurol Sci 35(1): 17–21. doi: 10.1007/s10072-014-1735-3.
Barnes JF (1990). Myofascial release: the search for excellence. Rehabilitative Services, Inc.
Beck AT, Ward CH, Mendelson M, Mock J, Erbaugh J (1961). An inventory for measuring depression. Arch Gen Psychiatry 4: 561–71. doi: 10.1001/archpsyc.1961.01710120031004.
Bendsten L, Fernandez-de-las-Penas C (2011). The role of muscles in tension-type headache.
Curr Pain Headache Rep 15(6): 451–8. doi: 10.1007/s11916-011-0216-0.
