Milko Postra k
KJE SO SUBKULTURE DANES?
(I)
Seveda s o d o b n e subkulturc najdemo v glav
n e m v u r b a n i h središčih Z a h o d n e E v r o p e in Z d r u ž e n i h držav A m e r i k e . Vprašanje v naslo
vu se t a k o nanaša bolj na stanje v teoriji: kje je ali k a k o daleč j e prišlo razmišljanje o subkultu- r a h ? Na to in še na nekatera druga vprašanja b o m o poskusili odgovoriti v nizu sestavkov.
H k r a t i b o m o pregledali najsodobnejšo d o segljivo literaturo s tega področja in ponudili p r e d l o g e za nadaljnje raziskovanje. Začenjamo pri začetku...
NASTANEK SUBKULTURE
Večina družboslovcev ali v širšem smislu tistih, ki se ukvarjajo z vprašanji človeka oz.
razmerja med e n t i t e t a m a posameznik in kultu
ra, je pojmovala ali vsaj omenjala kulturo v kontekstu dveh ali treh pojmovnih sklopov.
G r o b o r e č e n o , so ločili kulturo v širšem smislu kot "naravo človeka", kot "civilizacijski p o j e m " , in kulturo v ožjem smislu kot "človeški proizvod", kot vidik človekove ustvarjalnosti.
Pri o b e h segmentih so se porajale nove in nove težave. Kultura v širšem smislu je tako razpr
šen ali vseobsegajoč pojem, da se je lahko v njegovo okrilje umestilo zares vse, kar zadeva človeka. P o drugi strani pa se j e d e b a t a o kulturi kot vidiku ustvarjalnosti človeka zatika
la o b v r e d n o s t n e s o d b e in se zapletala v arbi
t r a r n e trditve o (več- ali manj-) vrednosti p o s a m e z n e kulture.
Strahovita zapletenost človekove eksistence se tako v polju pojma kulture kaže v vsej svoji večplastnosti.
V pričujočem pisanju se b o m o - upoštevaje n a v e d e n e težave - spogledali s poskusi analize p o s a m e z n i h dogajanj v okviru kulture, pojmo- v a n e v ožjem smislu, torej kot "ustvarjalnosti
človeka". In še natančneje: posvetih se b o m o tistemu, kar po navadi p o s k u š a m o označiti s pojmom subkultura.
B a u m a n je govoril o delitvi dela in speciali
zaciji, ki poglablja proces heterogenizacije in družbenih odnosov in s a m e kulture. S t e m v zvezi je navajal tudi pojave posameznih vlog posameznikov in skupin v proizvodnji ter v kulturnem življenju (BAUMAN 1984: 396). V tem kontekstu je povzel definicijo kulture poljskega sociologa Stefana Czarnowskega:
"Kultura je celotnost objektivnih e l e m e n t o v družbenih dosežkov, ki so skupni nizu skupin in ki so zaradi svoje objektivnosti utrjeni in sposobni, da se širijo v p r o s t o r u " (ibid.: 386).
Na podlagi teh izhodišč je B a u m a n takole definiral subkulturo oz. " p o d k u l t u r o " : " V okviru neke splošne kulture v e d n o najdemo - v znatni večini znanih družb - t. i. ' p o d k u l t u r e ' ali variante, modifikacije splošne kulture, kat
ere raznolikost zgodovinsko izhaja iz različnih zgodovinskih izkušenj raznih velikih delov d r u ž b e , sedaj pa se ohranja zaradi njihovih različnih družbenih pozicij in interesov. T o so lahko klasične, regionalne, profesionalne, et
nične itn. p o d k u l t u r e " (ibid.: 387).
T o m e , ki prav v zvezi s prej n a v e d e n i m i različnimi sklopi pojmovanja kulture govori o kulturnem in ustvarjalnem življenju ( Т о м с 1992a: 111), na drugem mestu ( Т о м с 1989:
17-21) na podlagi povzemanja definicij Rosza- ka (1969), Fritha (1^86), I l e b d i g e a (1980) ter Brakea (1984) razvija svojo razgradnjo pojma
"mladinske subkulture". T o m e je "mladinske s u b k u l t u r e " oz. mladinska gibanja nadalje raz
delil še na " s u b k u l t u r e " v ožjem p o m e n u b e sede, na "subpolitike" ter na " k o n t r a k u l t u r e "
( T o M c l 9 8 9 : 7).
M i m o g r e d e : e d e n od prvih a k a d e m s k i h
M I L K O P O Š T R A K sociologov Roszak, ki se je - vsaj na določen
način - naklonjeno spoprijemal z analizo doga
janj v Ameriki v šestdesetih letih, je uporabljal t e r m i n " k o n t r a k u l t u r a " . Pozneje j e večina av
torjev ta izraz nadomestila s p o j m o m " s u b - kultura", ki mu j e d o d a l a še pridevnik
"mladinska", včasih pa se j e pojavljal tudi ter
m i n " m l a d i n s k a k u l t u r a " (FRITH, GOODWIN (ur.) 1990: 111-124, KNEIF 197: 176-187 itn.).
M i k e B r a k e je v svoji knjigi Sociologija mla
dinske kulture in mladinskih subkullur že v uvodu zapisal: "Mladinska kultura ni neki n e j a s e n strukturni monolit, ki pritegne tiste, ki so v večini mlajši od trideset let, a m p a k j e kom
pleksna raznolikost več subkultur in različnih starostnih skupin, v e n d a r jasno povezana z njihovim r a z r e d n i m položajem, to pa j e za vsako raziskavo mladinske kulture osrednje.
T r d i m , da so subkulture pravzaprav poskusi razrešitve kolektivno izkušenih problemov, ki se porajajo iz protislovij d r u ž b e n e strukture, in da subkulture porajajo oblike kolektivne identitete, iz k a t e r e je mogoče doseči indivi
d u a l n o identiteto, ki ni določena z razredom, izobrazbo in s poklicem. T a rešitev je skoraj v e d n o začasna in nikakor ni resnična, stvarna;
razrešena j e na kulturni ravni" (1984: 15).
B r a k e j e ločeval "prestopniške subkulture",
"kulturniško prestopništvo", "reformistična gibanja" ter "politično militantnost" (1984:
20). Prestopniške subkulture so - p o Brakcu - zlasti razvite m e d mladino delavskega razreda kot odzivi na kolektivno doživljene p r o b l e m e . Kulturniško uporništvo se nanaša na "kultur
niški o d p o r " proti prevladujoči hegemoniji.
Reformistična gibanja so pravzaprav "skupine pritiska", k politični miUtantnosti pa Brake uvršča politično militantne skupine, ki predla
gajo radikalno rešitev,
B r a k e navaja McLunga Leeja ter M. C o r d o n a kot avtorja, ki sta n e p o s r e d n o po drugi svetovni vojni prva uporabila termin "sub- k u l t u r a " za p o d o d d e l e k nacionalne kulture.
B r a k e se dokaj razvidno navezuje na Dicka H e b d i g e a , ki ga p o t e m tudi eksplicitno citira.
H e b d i g e se j e n a m r e č naslonil na delo Rolan- da B a r t h e s a in trdil, da "imajo vsi aspekti kul
t u r e semiotično vrednost, vsi pojavi lahko funkcionirajo kot znaki, kot elementi v komu
nikacijskih sistemih, ki j i m vladajo semantična
pravila in zakoni, ki se ne opažajo v d i r e k t n e m izkustvu" (IIEBDIGE 1980: 24). H e b d i g e j e torej prav tako govoril o simbolni razsežnosti (sub)- kulturnega delovanja, saj stilska obeležja subkulture delujejo kot šifrirana, globoko p o menska sporočila. B r a k e s tem v zvezi pravi:
"S stilom je torej mogoče izraziti mnoštvo p o m e n o v . Nakazuje, kateri simbolični skupini kdo pripada, jo razmeji od prevladujočega toka in se zateče k identiteti, ki ni p r e d p i s a n a z r a z r e d o m " (BRAKE 1984: 26).
T a k o H e b d i g e kot za njim B r a k e analizira
ta nastanek in razvoj cele vrste raznolikih oblik subkultur, ki so se razvijale v Ameriki in v Veliki Britaniji zlasti p o drugi svetovni vojni.
T u d i Gregor T o m e j e poskušal narediti s o r o d e n pregled dogajanja v Sloveniji ( Т о м с 1989).
Walter Benjamin j e v svojem razvpitem eseju Umetniško delo v dobi tehnične reproduk
cije m e d razpravljanjem o mestu umetnosti v novih tehnoloških razmerah uporabil tudi izraz
" m a s a " oz. "množica": "Množica je matrica, po kateri se d a n e s spreminjajo vsi ustaljeni ^ pogledi na umetniška dela. Kvantiteta se spre
minja v kvaliteto: veliko večja množica udeleženih j e spremenila način sodelovanja"
(BENJAMIN 1986: 147). Benjamin se sicer ni mogel izogniti pejorativni razsežnosti pojma
"udeležba množice v u m e t n i š k e m procesu", vendar j e bil temu prej naklonjen kot n e . Vprašanje, na katerega žal nikoli n e b o m o dobili odgovora, j e , kako bi Benjamin ocenje
val dogajanja v sodobni kulturi p o drugi sve
tovni vojni, če bi j o preživel. D r u g a č e kakor njegov sodelavec in prijatelj A d o r n o j e bil n a m r e č Benjamin navdušen nad tehnološkimi s p r e m e m b a m i oz. jih vsaj ni a priori zavračal.
A d o r n o niti p o t e m , ko se j e - v času bivanja v Ameriki - n e p o s r e d n o seznanil z ameriško kulturo, ni spremenil svojih odklonilnih stališč, ob in p o njem pa so njegove teze ostale tudi dalj časa prevladujoče (ADORNO 1986; JAY
1991).
Kako pride d o vzpostavitve subkulture?
Berger in Luckmann sta govorila o dejstvu, d a popolna socializacija ni mogoča. " N e k a t e r i posamezniki 'prebivajo' v p r e n e s e n e m univer
zumu na določnejši način kot d r u g i " (BERGER, LUCKMANN 1992: 129). In še: deviantna inačica
K J E SO S U B K U L T U R E D A N E S ? realnosti se vzpostavlja kot "lastna, neodvisna
resničnost, ki j e s tem, ko obstaja v družbi, izziv za status realnosti, ki ga uživa simbolični univerzum, kakor j e izvirno konstruiran. Sku
pina, ki je objektivirala to deviantno realnost, postaja nosilec alternativne definicije realnos
ti" (ibid.: 129-130).
L u c k m a n n in Berger torej ugotavljata, da
" p o p o l n o m a uspešna socializacija a n t r o p o l o ško ni m o g o č a " (ibid.: 190) in nato opisujeta, kako se izoblikuje skupina, ki je nosilec "proti- definicije realnosti". S tem "ponesrečeni so
cializaciji v en družbeni svet lahko sledi p o s r e č e n a socializacija v drugega" (ibid.: 193).
V zvezi z ohranjanjem d r u ž b e n e konstruk
cije realnosti pa avtorja navajata dva vidika:
1. N o t r a n j e razlike, ki jih opredeljujeta kot herezijo, povzročajo reakcijo prevladujoče konstrukcije realnosti in ki prispevajo k njeni konsolidaciji.
2. Z u n a n j e razlike: soočenje d o l o č e n e družbe s tujo d r u ž b o opisujeta Berger in Luck- m a n kot "glavno priložnost za razvijanje kon- ceptualizacije, ki ohranja univerzum. Problem, ki ga postavlja taka konfrontacija, je navadno ostrejši od p r o b l e m a , ki ga postavljajo znotraj- d r u ž b e n e herezije, ker pri njej obstaja alterna
tiven simbolni univerzum z u r a d n o tradicijo, k a t e r e objektivnost je - neproblematizirana - e n a k a objektivnosti te d r u ž b e " (ibid.: 130-131).
Ali drugače: če lahko določena družba svoje
" d r u g a č e misleče" opredeli kot " o d p a d n i k e "
ali " n o r c e " , pa tega ne m o r e storiti s celotno tujo družbo, s k a t e r o se sooča. L a h k o j o sicer
označi za "primitivno", "divjaško" itn., kar d o volj d o b r o p o z n a m o , v e n d a r tega ne m o r e storiti vedno. Še zlasti ne, če je ta tuja družba na enaki ali višji stopnji tistega, č e m u r r e č e m o
"razvoj". T o vprašanje p o s t a n e še posebej zanimivo prav v zadnjem stoletju, ko so se množični nosilci informacij oz. informacijski tokovi v svetu z razvojem tehnologije tako razvili, da se lahko (seveda pa ni nujno tako) informacije izmenjujejo d o b e s e d n o takoj. S t e m se seveda različne družbe (vsaj potencial
no) d o b e s e d n o sproti soočajo z dogajanji v drugih družbah. T o velja še zlasti za prostor, ki s m o ga (zaradi pomanjkanja ustreznejšega termina) opredelili kot "množično ali p o p u l a r no kulturo".
M e n i m o , da bi lahko tudi v tem okviru is
kali vire in n a t o matrico, po kateri so mladi v z a h o d n e m svetu po drugi svetovni vojni iskali svojo identiteto in prek tega oblikovali mla
dinske subkulture, kakršne p o z n a m o v sodob
n e m svetu.
Mladi so torej po tej predpostavki ustvarili
"alternativno definicijo oz. konstrukcijo real
nosti", če u p o r a b i m o besede Bergerja in Luck- m a n n a . Svojo (sub)kulturo so vzpostavljali v razmerju do prevladujoče kulture družbe, v kateri so odraščali. Večkrat so to kulturo poj
movali kot "kulturo staršev". Nekoliko p o e nostavljeno rečeno: mladinska subkultura j e na abstraktni ali shematski ravni obstajala v od
nosu do kulture, ki je do takrat veljala kot
"splošna", oz., ki j e bila "veljavna d r u ž b e n a konstrukcija realnosti".
M I L K O P O Š T R A K
U p o r a b l j e n a in p r i p o r o č e n a l i t e r a t u r a :
T.W. ADORNO ( 1 9 8 6 ) , Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Z. BAUMAN ( 1 9 8 4 ) , Kultura i društvo. Beograd: Prosveta.
W . BENJAMIN ( 1 9 8 6 ) , Estetički ogledi. Zagreb: Školska knjiga.
P.L. BERCER, T . LUCKMANN ( 1 9 9 2 ) , Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed.
M. BRAKE ( 1 9 8 4 ) , Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Krt.
D.J. CARDUCCI ( 1 9 9 0 ) , Rock and the Pop Narcotic. Cbicago: Redoubt Press.
E. CASHMORE ( 1 9 7 9 ) , Rastaman. T h e Rastafarian Movement in England, London: George Allen & Unwin Ltd.
N. COHN ( 1 9 6 9 ) , Pop from Beginning. London: Birkenhead, Weidenfield and N i c o l s o n , London.
S. FRITH, A. GOODWIN (ur.) ( 1 9 9 0 ) , On Record. London: Routledge.
S. FRITH ( 1 9 8 6 ) , Zvočni učinki. Ljubljana: Krt.
D . HEBDIGE ( 1 9 8 0 ) , Potkultura: značenje stila. Beograd: Pečat.
M. JAY ( 1 9 9 1 ) , Ли?ото. Ljubljana: Kil.
T. KNEIF ( 1 9 8 7 ) , Rock glasba in subkullura. Časopis za kritiko znanosti 1 0 1 / 1 0 2 , 1 7 6 - 1 8 7 .
