LITERARNA ANALIZA IZBRANIH SLIKANIC NA OSNOVI KOGNITIVNE TEORIJE

(1)

PEDAGOŠKA FAKULTETA

LALA FRANČEŠKIN

LITERARNA ANALIZA IZBRANIH SLIKANIC NA OSNOVI KOGNITIVNE TEORIJE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

LALA FRANČEŠKIN

Mentorica: prof. dr. Milena Mileva Blažić

LITERARNA ANALIZA IZBRANIH SLIKANIC NA OSNOVI KOGNITIVNE TEORIJE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

(4)

(5)

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici, prof. dr. Mileni Milevi Blažić, za strokovne nasvete, ideje, pomoč in spodbudo.

Zahvaljujem se mag. Mariji Mercina za strokovne nasvete.

(6)

(7)

IZVLEČEK

Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov, in sicer iz teoretičnega in empiričnega. V prvem poglavju teoretičnega dela so predstavljene: kratka sodobna pravljica s svojimi značilnostmi na podlagi teorije Marjane Kobe, zgodovina slikanice ter klasifikacija slikanice kot umetniškega dela, kot ju opisujeta Martin Salisbury in Morag Styles.

V drugem poglavju teoretičnega dela so predstavljene različne teorije, na katerih temelji analiza izbranih avtorskih slikanic, in sicer literarni teoriji Marjane Kobe iz let 1999 in 2000; teoriji o literarnih univerzalijah Patricka Colma Hogana iz leta 1997; kognitivnih teorijah Marije Nikolajeve iz leta 2003 ter Bettine Kümmerling-Meibauer in Jӧrga Meibauerja iz leta 2011;

nevroznanstvenih teorijah Paula B. Armstronga iz leta 2015 in Zvezdana Pirtoška iz leta 2016.

V tretjem poglavju teoretičnega dela je sinteza teoretičnih izhodišč vseh trojih teorij v obliki kategorij, ki so skupne obravnavanim literarnim, kognitivnim in nevroznanstvenim teorijam in ki predstavljajo podlago za literarno-kognitivno analizo slikanice. Domnevam, da bom prišla do podobnih zaključkov skozi optiko vseh trojih teorij. Naloga, izdelana po tej metodi, me bo privedla do potrditve hipoteze.

V drugem, to je v empiričnem delu, je predstavljena analiza treh avtorskih slikanic, in sicer:

Sneženi mož (1978, 2001) Raymonda Briggsa, Prav zares lahko paziva na tvojega psa (2006, 2006) Lauren Child in Deček in hiša (2014) Maje Kastelic. Analizi sledi interpretacija ugotovitev. Analiza slikanic in interpretacija analize temeljita na kategorijah, ki so skupne literarnim, kognitivnim in nevroznanstvenim teorijam, predstavljenim v teoretičnem delu diplomskega dela. Kategorije, ki so nastale na podlagi presečišč vseh obravnavanih teorij, so sledeče: otrok in odrasel, človeški obraz, barve, linije, svetloba, prostor in ozadje, simetrija, čustva in občutek estetskega, univerzalnost, besedna umetnost, odnos med verbalnim in vizualnim v slikanici.

V zaključku diplomske naloge so opisane različne možnosti uporabe slikanic v pedagoškem procesu ter nakazana izhodišča za razširitev diplomskega dela.

Ključne besede: slikanica, literarna teorija, kognitivna teorija, nevroznanost.

(8)

ABSTRACT

The thesis consists of two parts - the first one is theoretical and the second empirical. The first chapter of the theoretical part describes the modern short fairy tale and its characteristics, based on Marjana Kobe’s theory, the history and the classification of the picturebook as an artwork as discussed by Martin Salisbury and Morag Styles.

The second chapter presents multiple theories that are the basis for the picturebook analysis and the thesis. These theories are the literary theory by Marjana Kobe (1999, 2000), and the literary universals theory by Patrick Colm Hogan (1997), the cognitive theories by Marija Nikolajeva (2003) and Bettina Kümmerling-Meibauer and Jӧrg Meubauer (2011) and the neuroscientific theories by Paul B. Armstrnong (2015) and Zvezdan Pirtošek (2016).

The following chapter is a synthesis of the three theories, in the form of categories that the literary, cognitive and neuroscientific theory have in common. These categories are the basis for the analysis of the chosen picturebooks.

The empirical part consists of an analysis of three chosen picturebooks: The Snowman (1978) by Raymond Briggs, We Honestly Can Look After Your Dog (2006) by Lauren Child, and A Boy and a House (2014) by Maja Kastelic. The analysis is followed by an interpretation of findings. Both the analysis and the interpretation are based on the categories that appear in the three previously presented theories. The categories are based on the common findings of all of the theories listed above, and are as follow: the child and the adult, the human face, basic visual elements: colors, lines and light, space and background, symmetry, the aesthetic emotion and feelings, universality, verbal art, and the relation between verbal and visual,

The last chapter of the thesis consists of the picturebook’s potential use in teaching and learning and the possibilities for expanded further research.

Keywords: picturebook, literary theory, cognitive theory, neuroscience.

(9)

KAZALO

ZAHVALA ... iii

IZVLEČEK ... v

ABSTRACT ... vi

KAZALO ... vii

KAZALO SLIK ... ix

KAZALO PREGLEDNIC... xi

1 UVOD ... 1

2 TEORETIČNI DEL ... 3

2.1 Slikanica ... 3

Kratka sodobna pravljica ... 3

Zgodovina slikanice ... 6

Slikanica kot umetniško delo ... 12

2.2 Teorije za analizo slikanic ... 13

Literarna teorija ... 13

Kognitivna teorija ... 14

Nevroznanstvena teorija ... 16

2.3 Predstavitev teorij ... 18

Uvod v preglednico ... 18

Ugotovitve literarne, kognitivnih in nevroznanstvene teorije o slikanicah ... 19

Povzetek preglednice ... 23

2.4 Avtorji slikanic ... 24

Raymond Briggs ... 24

Lauren Child ... 26

Maja Kastelic ... 27

3 EMPIRIČNI DEL ... 30

3.1 Cilji raziskave z raziskovalnimi vprašanji ... 30

Naslovnice slikanic ... 31

3.2 Literarna analiza slikanic na osnovi kognitivne teorije ... 32

Uvod v preglednico ... 32

Analiza izbranih slikanic ... 33

Povzetek preglednice ... 43

(10)

3.3 Sneženi mož (1978, 2001) ... 43

Analiza slikanice ... 43

3.4 Prav zares lahko paziva na tvojega psa (2006, 2006) ... 49

Analiza slikanice ... 49

3.5 Deček in hiša (2014) ... 56

Analiza slikanice... 56

3.6 Interpretacija analiz izbranih slikanic ... 63

4 ZAKLJUČEK ... 66

5 VIRI IN LITERATURA ... 68

5.1 SLIKOVNO GRADIVO ... 68

6 PRILOGE ... 70

(11)

KAZALO SLIK

Slika 1: Jamska slikarija iz jame Altamira v Španiji ... 6

Slika 2: Naslovnica slikanice Orbis Sensalium Pictus [Vidni svet] (1658) Johannesa Amosa Comeniusa ... 7

Slika 3: Naslovnica romana Jane Eyre (1847) Charlotte Brӧnte ... 7

Slika 4: Naslovnica slikanice Der Stuwwerpelter [Funny Stories and Droll Pictures, Zabavne zgodbe in hecne slike] (1845) Heinricha Hofmanna ... 8

Slika 5: Naslovnica slikanice A Book of Nonsense [Knjiga nesmislov] (1846) Edwarda Leara ... 8

Slika 6: Naslovnica slikanice Alica v čudežni deželi [Alice's Adventures in Wonderland] (1865) Lewisa Carrolla ... 9

Slika 7: Naslovnica slikanice The Story of Noah's Ark [Zgodba o Noetovi barki] (1905) Elmerja Boyda Smitha ... 9

Slika 8: Naslovnica slikanice Histoire de Babar [Zgodba o Babarju] (1931) Jeana de Brunhoffa ... 10

Slika 9: Naslovnica slikanice Little Tim and the Brave Sea Captain [Mali Tim in pogumni kapitan] (1936) Edwarda Ardizzoneja ... 10

Slika 10: Naslovnica slikanice Curious George [Radovedni George] (1941) Margaret Rey in Hansa Augusta Reya ... 11

Slika 11: Naslovnica slikanice Willy’s Pictures [Willyjeve slike] (2000) Georgeja Browneja ... 11

Slika 12: Raymond Briggs ... 24

Slika 13: Lauren Child ... 26

Slika 14: Maja Kastelic ... 27

Slika 15: Naslovnica slikanice v izvirniku: The Snowman (1978) ... 31

Slika 16: Naslovnica slikanice Sneženi mož (2001) ... 31

Slika 17: Naslovnica slikanice v izvirniku: We Honestly Can Look After Your Dog (2006) ... 31

Slika 18: Naslovnica slikanice Prav zares lahko paziva na tvojega psa (2006) ... 31

Slika 19: Naslovnica slikanice Deček in hiša (2014) ... 32

Slika 20: Naslovnica slikanice A Boy and a House (2018) ... 32

Slika 21: Motiv srečanja s Sneženim možem ... 33

(12)

Slika 24: Motiv otroške igre... 33

Slika 26: Motiv otroške igre... 33

Slika 22: Dečkova mama ... 34

Slika 23: Tematika minljivosti ... 34

Slika 25: Motiv psa Cvrčka ... 33

Slika 27: Liki odraslih ... 34

Slika 28: Perspektiva ... 35

Slika 29: Element medkulturnosti ... 35

Slika 32: Barve ... 36

Slika 33: Motiv sveče ... 36

Slika 34: Motiv kosmičev ... 36

Slika 35: Neuokvirjena dvostranska ilustracija ... 36

Slika 36: Temna stran ... 37

Slika 37: Rdeči detajli, motiv fotelja ... 36

Slika 38: Motiv svetlobe in teme ... 37

Slika 39: Motiv doma ... 37

Slika 40: Motiv mesta ... 37

Slika 41: Lebdeči predmeti na belem ozadju ... 38

Slika 42: Motiv mesta ... 37

Slika 43: Motiv stopnišča ... 38

Slika 44: Realna raven dogajanja ... 39

Slika 45: Irealna raven dogajanja ... 39

Slika 46: Motiv sedežne garniture ... 38

Slika 47: Simetrija stopnišča ... 38

Slika 48: Perspektiva vsevednega pripovedovalca ... 40

Slika 49: Motiv žalosti ... 40

Slika 51: Motiv radovednosti ... 39

Slika 53: Motiv avtomobila... 41

Slika 54: Motiv pasjega povodca ... 41

Slika 55: Intraikonsko besedilo ... 42

(13)

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Ugotovitve nevroznanstvene, literarne in kognitivne literarne teorije ... 19 Preglednica 2: Analiza izbranih avtorskih slikanic ... 33

(14)

(15)

1 UVOD

Za temo Analiza izbranih slikanic na osnovi kognitivne teorije sem se odločila, ker me je vedno zanimala literatura in ker sem med študijem opazila, da je na tržišču vedno več zelo kvalitetnih slikanic za otroke in odrasle. V zvezi s tem me je najbolj motiviralo dejstvo, da so kljub temu, da so predvsem namenjene otrokom, lahko zelo zanimive za odraslega bralca, in da nekatere slikanice, ki sem jih brala v otroštvu, kot odrasla oseba razumem povsem drugače. Za analizo na podlagi kognitivnih teorij sem se odločila, ker me zanimata nevroznanost in kognitivna znanost in se nameravam pri nadaljnjem študiju usmeriti v to področje. Zanimalo me je, kako nevrološki ustroj vpliva na dojemanje vizualne in verbalne umetnosti, kako slikanice vplivajo na čustva bralcev in kakšne so na sploh možnosti za uporabo slikanic v učnem procesu v zgodnjem otroštvu.

Slikanica je literarno delo, namenjeno otrokom, ki združuje več žanrov otroške literature.

Vsebinsko je slikanica največkrat kratka sodobna pravljica. Slikanica je večmodalni medij, saj na edinstven način združuje verbalno in vizualno raven komunikacije, kar ponuja veliko možnosti za razvoj otrokove domišljije, socialne interakcije, pridobivanje bralnih spretnosti in vizualno pismenost, čustven razvoj in učenje o umetnosti. Tematika slikanic je pogosto zahtevna, kljub svojemu značilno ne-moralizirajočemu odnosu do otroka ponujajo iztočnice za pogovor in učenje (Kobe, 1999; Nikolajeva, 2001).

Slikanice so predmet različnih teoretičnih pristopov in raziskav, vendar ne obstaja ena sama metoda, ki bi omogočila poglobljeno literarno-kognitivno analizo, kar je bil cilj mojega diplomskega dela. V svojem delu sem se osredotočila na literarno teorijo Marjane Kobe (1999, 2000), ki preučuje predvsem kratko sodobno pravljico, v kombinaciji z raziskavo o literarnih univerzalijah Patricka Colma Hogana (1997), kognitivni teoriji Marije Nikolajeve (2003), Bettine Kümmerling-Meibauer in Jӧrga Meibauerja (2011) ter nevroznanstveni teoriji Paula B.

Armstronga (2015) in Zvezdana Pirtoška (2016). Sestavila sem preglednico s kategorijami, v kateri so združene tiste kategorije, ki so skupne vsem naštetim teorijam, in jih uporabila pri analizi slikanic na podlagi kognitivne teorije. Uporabila sem jo kot metodo, ki je lahko metoda za literarno analizo slikanice na podlagi kognitivne teorije.

(16)

V diplomskem delu sem analizirala 3 avtorske slikanice, in sicer slikanice Sneženi mož (1978, 2001) Raymonda Briggsa, Prav zares lahko paziva na tvojega psa (2006, 2006) Lauren Child in Deček in hiša (2014) Maje Kastelic. Svoje ugotovitve sem interpretirala na podlagi zgoraj omenjenih teorij.

(17)

2 TEORETIČNI DEL 2.1 Slikanica

Kratka sodobna pravljica

Kratka sodobna umetna pravljica je termin za poimenovanje literarnega vzorca, ki se je razvil tako v Sloveniji kot drugod po svetu. Pridevnik kratka je v zvezi z njeno dolžino, saj v povprečju obsega le med 1,5 in 10 strani. Pridevnik sodobna poudarja odmik od klasične pravljice.

Umetna pravljica jo imenujemo zato, ker je njen avtor znan in se odmika od modela ljudske pravljice, ki je bila v 19. stoletju neposredni predhodnik klasične. Klasična pravljica je starejši literarni vzorec avtorske pravljice, ki je od ljudske pravljice v 19. stoletju prevzemal morfološke, strukturne, motivne in tematske lastnosti. Kratke sodobne pravljice večinoma temeljijo na Andersenovem vzorcu klasične umetne pravljice, ki je v 20. stoletju izgubljal priljubljenost. Med sodobne avtorske pravljice poleg kratke sodobne pravljice sodi še fantastična pripoved, ki pa je s povprečno dolžino 200—300 strani bistveno daljša od kratke sodobne pravljice, čemur primerno višji sta tudi njeni doživljajska zahtevnost in stopnja razvitosti zgodbe (Kobe, 1999).

Glede na glavni literarni lik ločimo več vrst kratke sodobne pravljice, in sicer z otroškim glavnim literarnim likom, s poosebljeno rastlino, živaljo, nebesnim telesom ali pojavom in oživljeno igračo ali predmetom kot glavnim literarnim likom, pri čemer se v slovenski otroški književnosti najpogosteje pojavlja različica z otroškim glavnim literarnim likom (Kobe, 1999).

Po ugotovitvah Marjane Kobe (1999, 2000) imajo vse različice kratke sodobne pravljice sledeče morfološko-strukturne in motivno-tematske lastnosti:

1. temeljna tema, snov, motiv je kategorija otroštva, otroško doživljanje, čustvovanje in igra, ki je v starostnem obdobju glavnega literarnega lika in otroškega bralca razvojno zelo pomembna. Te teme se pojavljajo tudi v različicah brez otroškega glavnega literarnega lika, saj tudi ostali nečloveški literarni liki navadno čustvujejo in doživljajo svojo okolico kot otroci.

(18)

2. sintetična dogajalna linija, saj je dogajanje večinoma skrčeno na kratek izsek iz vsakdanjega življenja glavnega literarnega lika, v katerega vdrejo irealne prvine ali pa tudi ne;

3. glavni literarni lik je lahko otrok, poosebljena rastlina, žival, nebesno telo ali pojav, oživljena igrača ali predmet. Tudi, ko glavni literarni lik ni človeški otrok, se ta navadno vede, čustvuje in doživlja svojo okolico kot predšolski ali osnovnošolski otrok;

4. stranski literarni liki so v različici z otroškim glavnim literarnim likom lahko odrasli, lahko pa se odrasle osebe v pravljici sploh ne pojavljajo. Odrasli stranski liki lahko otroškemu glavnemu liku povzročijo stisko, ki predstavlja povod za zaplet v pravljici, lahko pa poosebljajo občutek varnosti. Tudi, ko so odrasli stranski liki v pravljici prisotni, redko vstopijo na irealno raven dogajanja, saj za ta prehod potrebujejo povabilo otroškega literarnega lika, njegovo popolno zaupanje in topel, bližnji odnos z otrokom.

V ostalih različicah kratke sodobne pravljice so lahko stranski liki ljudje, poosebljene igrače, predmeti, rastline …, s katerimi lahko glavni literarni lik vzpostavi komunikacijo ali pa tudi ne;

5. eno- oziroma dvodimenzionalnost dogajanja: Dogajanje v kratki sodobni pravljici večinoma poteka na dveh ravneh, kar je posledica vdora irealnih prvin v realni vsakdanjik glavnega literarnega lika. Realna raven predstavlja začetek in konec pravljice, med katera je umeščena irealna raven, ki je za glavni literarni lik eksistencialno pomembnejša, saj na njej razrešuje svoje stiske, želje, dvome in težave.

Ravni se v različici z otroškim glavnim literarnim likom lahko soočita dvodimenzionalno v enem samem svetu — v tem primeru je glavni literarni lik kreator irealne ravni, ali dvodimenzionalno v dveh ločenih svetovih — v tem primeru da otrok povod za prehod med ravnema, ni pa kreator irealnega. V ostalih različicah kratke sodobne pravljice se pojavlja samo druga verzija;

6. različne bivanjske sposobnosti: V različici z otroškim glavnim literarnim likom imajo otroci neomejene bivanjske sposobnosti, medtem ko odrasli večinoma ostajajo na realni dogajalni ravni, kar je posledica starostnega obdobja otroškega lika, v katerem sta zaradi domišljije in igre za otroka realna in irealna raven enako resnični. Odrasli lik lahko na irealno raven vstopi samo z otrokovim povabilom. Tudi v različicah z nečloveškimi glavnimi literarnimi liki imajo ti neomejene bivanjske sposobnosti, saj funkcionirajo antropomorfno, pri čemer lahko komunikacijo z ljudmi vzpostavijo po svoji želji. Ko tak glavni literarni lik v pravljici komunicira z ljudmi, so to najpogosteje otroci;

(19)

7. vzrok oziroma povod za vdor irealnih prvin v realni svet je pri različici z otroškim glavnim literarnim likom realen. Vzrok je povezan z otrokom, lahko je njegova stiska ali težava, želja, ki se na realni ravni zaradi različnih razlogov ne more izpolniti, njegova osamljenost, potreba po prijateljstvu in igri ali bolezenske halucinacije;

8. pripovedovalec, pripovedna perspektiva: Avtorji kratkih sodobnih pravljic najpogosteje uporabljajo avktorialno pripovedno situacijo z vsevednim pripovedovalcem, ki preko neposrednih nagovorov, komentarjev in povzetkov vzpostavlja zaupanje in osebni stik z otroškim bralcem; otrokom se lahko tudi prvoosebno predstavi. Pojavlja se tudi personalni pripovedni položaj, pri katerem je dogajanje predstavljeno skozi oči glavnega literarnega lika in z njegove subjektivne perspektive. Pri različicah z nečloveškimi glavnimi liki njihovo nenavadno subjektivno doživljanje dogajanja v človeškem svetu povzroča tudi humorne in ironične situacije;

9. dogajalni prostor in čas sta na realni ravni sodobno mestno okolje, ki ga zaznamujejo tipično mestno dogajanje in značilnosti sodobnega časa, npr. tehnološki razvoj, elektronske naprave in industrija. Na irealni ravni sta lahko dogajalni čas in prostor karkoli;

10. sporočilo: Za kratko sodobno pravljico je značilno, da ne vsebuje moralnega nauka in ne moralizira, saj pisec s pomočjo prvoosebnega ali vsevednega pripovedovalca predstavi otrokovo perspektivo. Kljub temu pravljice velikokrat vsebujejo posredno poučnost ali sporočilo, podobno basenskemu, ki je skrito v gosto dogajanje;

11. predhodni literarni vzorec vseh različic kratke sodobne pravljice je tista Andersenova klasična umetna pravljica, ki se je popolnoma odmaknila od ljudske pravljice, saj imata kratka sodobna in Andersenova klasična umetna pravljica zelo podobne morfološko- strukturne in motivno-tematske lastnosti (Kobe, 1999; Kobe, 2000).

Kratka sodobna pravljica je torej poseben žanr otroške literature s svojimi specifičnimi in jasno definiranimi značilnostmi. Za obravnavo in analizo slikanice je poznavanje značilnosti kratke sodobne pravljice pomembno zato, ker ta večinoma predstavlja vsebinski del slikanice in torej predstavlja njeno verbalno raven. Zaradi večmodalne narave slikanice je njena analiza nemogoča ob nepoznavanju značilnosti verbalne ravni.

(20)

Zgodovina slikanice

Pripovedovanje s slikami sega zelo daleč v človeški zgodovini, saj se je prvič pojavilo že z najzgodnejšimi jamskimi slikarijami, ki so nastale pred 30000—60000 leti v Španiji in Franciji, prikazovale pa so pomembne dogodke iz vsakdanjega življenja, najpogosteje prizore lova na živali. Čeprav ostajajo tako razlogi za nastanek teh slikarij kot tudi njihov točen pomen zaenkrat neznanka, raziskovalci menijo, da so predstavljale eno od glavnih sredstev za komunikacijo.

Dokazi o zgodnjem pomenu vizualne pripovedi so vidni tudi v egipčanskih grobnicah in na stenah stavb v Pompejih. Najstarejša ilustrirana »knjiga« naj bi bil papirusov zvitek, ki izvira iz časa okoli leta 1980 pred našim štetjem (Salisbury in Styles, 2020).

Slika 1: Jamska slikarija iz jame Altamira v Španiji

V srednjem veku je bila prva pomembna prelomnica na področju literature iznajdba tiska na začetku tridesetih let 14. stoletja, ko je nemški obrtnik Johannes Gutenberg izumil tiskalni stroj.

Tisk je do konca desetletja postajal vedno bolj razširjen, s čimer je začela tudi izobrazba v zahodnem svetu postajati vedno bolj dostopna srednjim in nižjim družbenim slojem, ki za razliko od najbogatejših niso imeli dostopa do ročno napisane literature. Verbalno besedilo in ilustracija sta bila prvič natisnjena skupaj leta 1461, prva ilustrirana knjiga, namenjena otrokom, pa je izšla leta 1658. Kljub temu, da je bila knjiga Orbis Sensalium Pictus [Vidni svet] (1658) namenjena otrokom, je bila tako kot ostala otroška literatura tistega časa ustvarjena površno in namenjena bralstvu z omejenimi sredstvi in pismenostjo. Za avtorja prvega poskusa združevanja vizualnega in verbalnega, kot ga poznamo v današnjih slikanicah, velja angleški slikar in pesnik William Blake. Prvi prepričljiv otroški lik v zgodovini književnosti se pojavi v

(21)

romanu Jane Eyre (1847, 1991) angleške pisateljice Charlotte Brӧnte (Salisbury in Styles, 2020).

Slika 2: Naslovnica slikanice Orbis Sensalium Pictus [Vidni svet] (1658) Johannesa Amosa Comeniusa

Slika 3: Naslovnica romana Jane Eyre (1847) Charlotte Brӧnte

Do tridesetih let 18. stoletja, ko so iznašli barvne šablone za tiskalni stroj, so barvo v ilustracije in besedilo večinoma vnašali ročno. Eden pomembnih zgledov današnji slikanici predstavlja slikanica Der Stuwwerpelter [Funny Stories and Droll Pictures, Zabavne zgodbe in hecne slike]

(1845) nemškega zdravnika Heinricha Hoffmanna, ki z besedilom in ilustracijo nazorno prikazujejo nasilne posledice neprimernega vedenja. Drugo pomembno delo tega časa je slikanica A Book of Nonsense [Knjiga nesmislov] (1846) angleškega umetnika in ilustratorja Edwarda Leara, za katero je tako kot za sodobno pravljico značilno, da ne moralizira, poleg tega se ne podreja nobenim pravilom linearnega zapisa besedila (Salisbury in Styles, 2020).

(22)

Slika 4: Naslovnica slikanice Der Stuwwerpelter [Funny Stories and Droll Pictures, Zabavne zgodbe in

hecne slike] (1845) Heinricha Hofmanna

Slika 5: Naslovnica slikanice A Book of Nonsense [Knjiga nesmislov] (1846) Edwarda Leara

Leta 1846 se je rodil angleški umetnik in ilustrator Randolph Caldecott, ki velja za očeta sodobne slikanice, saj je prvi avtor, ki je ustvaril kompleksno komplementarno interakcijo med vizualno in verbalno ravnijo slikanice, tako da besede in ilustracije medsebojno zapolnjujejo sporočilne vrzeli. Ilustracije tako prvič niso imele zgolj vloge dekoracije in podvojitve verbalnega teksta, temveč so razširjale pomen verbalnega besedila. Druga pomembna predstavnika ustvarjalcev slikanice 19. stoletja sta angleški umetnik in ilustrator Walter Crane, čigar dela se osredotočajo predvsem na vizualno raven komunikacije, zaradi česar ne posvečajo dovolj pozornosti interakciji med vizualnim in verbalnim, ter angleška umetnica in pisateljica Kate Greenway, katere dela so priljubljena še danes (Salisbury in Styles, 2020).

Obdobje med drugo polovico 19. in zgodnjim 20. stoletjem je znano kot zlata doba otroških knjig, saj je prineslo velik napredek v tiskarski tehnologiji, strokovnjaki so zaradi družbenih sprememb na novo definirali pojem otroštvo, pojavilo se je več izjemnih umetnikov. Delo, ki je zaznamovalo to obdobje, je Alica v čudežni deželi [Alice's Adventures in Wonderland] (1865, 1951) angleškega pisatelja otroških knjig Lewisa Carolla z ilustracijami angleškega ilustratorja in grafičnega humorista sira Johna Tenniela, ki so igrale ključno vlogo v bralčevem doživljanju knjige. Ameriški pisatelj in ilustrator Elmer Boyd Smith je ilustriral slikanico The Story of Noah's Ark [Zgodba o Noetovi barki] (1905), ki je zanimiva zaradi različnih stilov verbalnega pripovedovanja (svečano, biblijsko) in vizualnega orisovanja (živahno, sproščeno). Avtor, ki

(23)

odlično združuje vizualno in verbalno raven v svojih delih, ustvarjenih s takrat najnovejšimi tiskarskimi postopki, je angleški pisatelj in ilustrator William Nicholson. Istočasno kot v Veliki Britaniji se je slikanica razvijala tudi v Franciji, kjer pa so avtorji uporabljali bolj raznolike in drzne tiskarske tehnike (Salisbury in Styles, 2020).

Slika 6: Naslovnica slikanice Alica v čudežni deželi [Alice's Adventures in Wonderland] (1865) Lewisa

Carrolla

Slika 7: Naslovnica slikanice The Story of Noah's Ark [Zgodba o Noetovi barki] (1905) Elmerja Boyda Smitha

Leta 1931 je prvič izšla slikanica francoskega pisatelja in ilustratorja Jeana de Brunhoffa Histoire de Babar [Zgodba o Babarju] (1931, 2014), ki je prinesla veliko novosti, saj je prva slikanica, ki je vsebovala zelo barvite dvostranske ilustracije in na roke napisano besedilo, ki je bilo otroško preprosto. Po avtorjevi smrti je njegovo delo nadaljeval njegov sin, francoski pisatelj in ilustrator Laurent de Brunhoff, ki je ohranil umetniški slog svojega očeta in se s tematiko premaknil k iracionalnim prvinam. Angleški slikar Edward Ardizzone je leta 1936 napisal prvo slikanico iz serije Little Tim [Mali Tim] (1936), ki združuje sproščeno, na roke napisano verbalno besedilo z ilustracijami, ki ustvarjajo fantazijsko vzdušje. Leta 1941 je izšla ena izmed najbolj priljubljenih slikanic vseh časov, Curious George [Radovedni George]

(1941) ameriške pisateljice in ilustratorke Margaret Rey in njenega moža, ameriškega pisatelja in ilustratorja Hansa Augusta Reya. Angleška avtorica in ilustratorka Kathleen Hale je bila prva ustvarjalka, ki je svoja dela zavestno prilagodila tako otroškemu kot tudi odraslemu bralcu, tako da je v slikanice dodala vizualne in verbalne detajle, ki bi kljub večkratnemu branju zabavali odraslega bralca (Salisbury in Styles, 2020).

(24)

Slika 8: Naslovnica slikanice Histoire de Babar [Zgodba o Babarju] (1931) Jeana de Brunhoffa

Slika 9: Naslovnica slikanice Little Tim and the Brave Sea Captain [Mali Tim in pogumni kapitan] (1936)

Edwarda Ardizzoneja

V obdobju po prvi svetovni vojni so zaradi splošnega pomanjkanja prilagodili izbiro materialov za slikanice in tehnike, ki so jih uporabljali za tisk in ilustracijo. Vodilna umetnika tega časa sta bila ameriška pisatelja in ilustratorja Alice in Martin Provensen. Pomembno vlogo v slikanicah iz tega obdobja so imele barve (Salisbury in Styles, 2020).

V petdesetih letih 20. stoletja je prišlo do pomembnega preobrata, ko so umetniki, ki so bili večinoma oblikovalci in istočasno ilustratorji, pod vplivom obdobja začeli spreminjati slikanico v večmodalni medij. Uporabljali so manj besed in se bolj posvečali odnosu med vizualnim in verbalnim ter oblikam, zvokom in mislim. V 60. letih je postalo izražanje avtorjev skozi slikanice bolj osebno, tak je postal tudi njihov likovni slog, ki je bil veliko bolj raznolik, združeval je različne tehnike in materiale. Do konca 20. stoletja so slikanice postajale vedno bolj raznolike, vedno manj je bilo enotne podobe slikanic, kakršna je bila značilna za večino del iz določenega obdobja v preteklosti. V 70. letnih 20. stoletja je začel tako otroško kot odraslo bralstvo navduševati angleški pisatelj in ilustrator Anthony Browne, čigar literarna dela vsebujejo izvirno uporabo vizualnih metafor pri ustvarjanju zgodb z bogatim pomenom in večplastnimi sporočili, ki so zanimiva tako za otroke kot za odrasle. Brownejeve slikanice so edinstvene, ker v bralcu vzbudijo veliko različnih čustev, od smeha do ganjenosti, ker njegove ilustracije vsebujejo namige na znane slike in ker obravnavajo kompleksne teme, kot so hrepenenje po prijateljstvu ali globljem odnosu s staršem v enostarševski družini, osamljenost,

(25)

obup, trpljenje, žrtvovanje, svoboda, ujetništvo in povezava med ljudmi in živalmi (Salisbury in Styles, 2020).

Slika 10: Naslovnica slikanice Curious George [Radovedni George] (1941) Margaret Rey in Hansa

Augusta Reya

Slika 11: Naslovnica slikanice Willy’s Pictures [Willyjeve slike] (2000) Georgeja Browneja

V 21. stoletju je z globalizacijo družbe tudi trg otroške literature postal bolj globalen, vendar se kljub temu ohranja prepričanje o pomenu kulturne refleksije skozi slikanico. Čeprav dela svetovno pomembnih avtorjev še vedno izhajajo povsod po svetu, se založniki in kulturne organizacije trudijo podpirati lokalne avtorje, ki s svojimi deli pomagajo ohranjati kulturo in jezik določenega območja. Prav tako se vedno bolj uveljavlja dojemanje slikanice kot umetniškega dela. Slikanice 21. stoletja postajajo vedno bolj inkluzivne do različnih starosti, spolov in tematik (Salisbury in Styles, 2020).

Čeprav se je umetnost razvila že v prazgodovini in razmeroma kmalu po pojavu sodobnega človeka, je slikanica nastala šele mnogo kasneje in se skozi različna obdobja pod vplivom takratnih likovnih slogov in priznanih umetnikov razvijala do današnje podobe, ki je zelo raznolika glede na geografsko in kulturno poreklo avtorja, kar je očitno tudi iz analize avtorskih slikanic, ki so predstavljene v empiričnem delu diplomskega dela. Slikanice so kljub temu, da so si med seboj različne, do neke stopnje univerzalne, saj so razumljive večini ljudi in jih lahko med drugim uporabimo kot pedagoški pripomoček pri učenju o drugih kulturah, različnosti in tujih jezikih.

(26)

Slikanica kot umetniško delo

Kvalitetne slikanice odlikuje dejstvo, da z združevanjem koncepta, umetnosti, dizajna in produkcije stimulirajo domišljijo tako otrok kot tudi odraslih, pri čemer na edinstven način združujejo verbalno in vizualno raven komunikacije. Pri prebiranju slikanice bralec v rokah drži umetniško delo, kar pozitivno vpliva na njegov odnos do umetnosti, branja in literature (Salisbury in Styles, 2020).

Veliko avtorjev slikanic se je za ilustracijo specializiralo na dodiplomskem in podiplomskem študiju klasične umetnosti (npr. slikarstva) na raznih priznanih univerzah, medtem ko manjšina ilustratorjev nima nobene formalne izobrazbe s tega področja. Izobrazba ilustratorjev postaja v 21. stoletju vedno bolj raznolika v primerjavi s preteklostjo, kar prinaša večjo raznolikost tudi slikanicam, ki jih ustvarjajo. Kljub temu se v zadnjih desetletjih vedno bolj uveljavlja. Pri izrazu vizualna pismenost v zvezi z recepcijo slikanice se srečamo s pomanjkanjem relevantnih in točnih definicij, vendar vse kaže, da jo gre razumeti kot skupek spretnosti, ki osebi omogočajo razbiranje in razumevanje slik, hkrati pa uporaba besede pismenost v tem kontekstu kaže na še vedno vztrajajočo dominacijo verbalnega nad vizualnim. V sodobnem svetu prihaja z razvojem tehnologije zaradi vedno pogostejšega opazovanja sveta skozi dvodimenzionalne medije do zmanjševanja vizualne pismenosti prebivalstva (Salisbury in Styles, 2020).

Risanje ni pasivna dejavnost, saj umetniki poleg prikaza objektivnih lastnosti prizora v njem izpostavijo lastnosti in detajle, ki jih posameznik zavedno ali nezavedno opazi in ki v njem vzbujajo radovednost. Veliko avtorjev slikanic govori o vseživljenjskem iskanju nedolžnega pogleda na svet, ki ga še ni zaznamovala formalna izobrazba z vsiljevanjem določenega pogleda nanj. Drugi avtorji pa trdijo, da naučenih spretnosti ne bi smeli razumeti kot omejujočih, pač pa bi moralo znanje osvobajati in ponujati več možnosti za izražanje (Salisbury in Styles, 2020).

Kljub velikemu številu opravljenih raziskav tako znanstveniki kot sami umetniki še vedno niso enotni glede odgovora na vprašanje, ali se umetniki ustvarjanja naučijo ali je njihova sposobnost prirojen talent ali kombinacija obojega. Ne glede na odgovor pa je že na prvi pogled jasno, da je kvalitetna slikanica umetniško delo, saj na edinstven način združuje verbalno in vizualno umetnost, pri čemer ustvarja večplastnost in kompleksnost pomena in interakcij med različnimi ravninami komunikacije.

(27)

2.2 Teorije za analizo slikanic

Literarna teorija

Z literarno analizo slikanic se v slovenskem kulturnem prostoru ukvarja predvsem Marjane Kobe, katere teorija je predstavljena v podpoglavju z naslovom Kratka sodobna pravljica. Ker so v nadaljevanju diplomskega dela med drugim opisane tudi univerzalije, velja pri literarni teoriji omeniti delo ameriškega jezikoslovca in kognitivnega znanstvenika Patricka Colma Hogana, ki v svojem članku z naslovom Literary Universals [Literarne univerzalije] (1997) piše o literarnih univerzalijah. Hogan (1997) razpravlja o tem, da je veliko med seboj popolnoma ločenih kultur razvilo podobne značilnosti, hkrati pa se zaveda problematike, da veliko teh skupnih značilnosti temelji na vsiljenem zahodnjaškem patriarhalnem sistemu, ki so ga Evropejci preostalemu svetu vsilili s kolonizacijo. Zato ločimo 2 vrsti univerzalizma, in sicer hegemonističnega in empatičnega. Hegemonistični univerzalizem (tudi hegemonistični absolutizem) označuje pojav podobnih in enakih kulturnih elementov v različnih delih sveta kot posledico vsiljevanja lokalnih interesov in prepričanj drugim kulturam ter dominacije ene kulture nad drugo, empatični pa temelji na prepričanju, da si vsi ljudje delijo etično in izkustveno subjektivnost, univerzalnost pa mora črpati iz te subjektivnosti in vanjo tudi prispevati (Hogan, 1997).

Literarne univerzalije niso značilne za vsa literarna dela, saj so redke in predstavljajo različne lastnosti. Te se pojavljajo pri geografsko in kulturno ločenih književnostih, ki si ne delijo skupnega prednika z isto univerzalno lastnostjo. Literarne univerzalije se ne pojavljajo v vseh literarnih delih, niti v vseh literarnih tradicijah. Teorija o univerzalijah bi morala vsebovati:

1. repertoar tehnik, ki vključuje oblikovne in vsebinske lastnosti, kot npr. retorične oblike, metrične sheme, simbolizem, asonanco, paralelizem členov, krožno shemo dogajanja in nakazovanje;

2. korelacije, ki niso tehnične in ne vsebujejo strukturnih elementov, npr. standardno dolžino vrstice, ki je 5-9 besed. Število besed v vrstici ni natančno določeno znotraj neke kulture, pač pa nanj sklepamo iz korelacije med literarnimi deli iz različnih kulturnih in geografskih kontekstov (Hogan, 1997).

(28)

Prava univerzalija je pojav verbalne umetnosti znotraj čisto vseh znanih kultur, kar je nenavadno, ker jo znotraj vsake specifične kulture ustvarja zelo majhno število ljudi. Prav tako se znotraj skoraj vseh kultur pojavljajo proza, dramatika in poezija, kar pomeni, da vse te kulture poznajo tudi verz. Tudi nekatere tematike so univerzalne, in sicer ne-banalni vsakodnevni dogodki iz človeškega življenja, ljubezenski in politični konflikti, univerzalni sta tudi dramski vrsti komedija in tragedija, nekateri značaji in motivi (npr. nesrečna ljubezen in povezava ljubezni s smrtjo) ter povezava med določenimi temami in slikami (npr. ljubezen in ptice, človeško življenje in letni časi) (Hogan, 1997).

Kognitivna teorija

Rusko-švedska literarna kritičarka, zaposlena na Univerzi v Cambridgeu, Marija Nikolajeva (2001) ugotavlja, da se slikanice znotraj strokovne literature večinoma pojavljajo kot žanr otroške literature, vendar so v resnici kombinacija več žanrov, edinstvene pa so zato, ker na poseben način združujejo verbalno in vizualno raven komunikacije, celostni smisel pa bralec doživi zgolj skozi interakcijo obeh ravni. Slikanice so izrazito večgeneracijske, saj so namenjene skupnemu branju otroka in odraslega, pri čemer so vsebinsko namenjene predvsem otroškemu bralcu, upoštevajo pa tudi odraslega prejemnika. Avtorica slikanice klasificira glede na sledeče lastnosti:

1. verbalno-vizualni odnos: slikanice komunicirajo preko 2 različnih znakovnih sklopov, in sicer slikovnega, ki predstavlja, in konvencionalnega, ki opisuje. Večina teorij je enotnih pri ugotovitvi, da mora imeti bralec za popolno razumevanje obeh znakovnih sklopov določeno literarno predznanje;

2. prizorišče je lahko pomemben del zgodbe, saj iz njega razberemo družbeni položaj junakov, njihove medsebojne odnose, zgodovinsko obdobje itd. ali pa služi le kot ozadje. Pomembna funkcija prizorišča je vzbujanje pričakovanj. Prizorišče je lahko v slikanici prikazano vizualno ali verbalno;

3. karakterizacija je lahko vizualna ali verbalna, vendar je podvajanje na obeh ravneh komunikacije odveč. Čeprav je večinoma vizualna, lahko nekatere lastnosti literarnih likov prikažemo zgolj verbalno (imena, starost, sorodstvene vezi, psihološke opise), poglobljeno karakterizacijo pa je v slikanicah zelo težko doseči, saj je poudarek na dejanjih in ne na značajih;

4. perspektiva vključuje zorni kot in pripovedni glas, pri čemer je pogosta neskladnost med vizualnim in verbalnim delom slikanice, saj je verbalna pripoved večinoma

(29)

predstavljena z otroškega zornega kota, medtem ko je vizualni pripovedovalec zunanji odrasli;

5. čas in gibanje je vizualno težko ponazoriti, zato se avtorji poslužujejo različnih likovnih tehnik, npr. simultane sukcesije, zaporedja ilustracij, uporabe dvostranske ilustracije in upoštevanja tako domače kot tuje strani. Verbalna pripoved v slikanicah je navadno kontinuirana, vizualna pa ne, obe lahko vsebujeta različno trajajoče preskoke;

6. modalnost je razlika med mimetičnostjo (neposredna upodobitev realnosti) in nemimetičnostjo (podoba z različnimi ravnmi interpretacije). Modalnosti vizualno ne moremo prikazati, saj zajema realnost, možnost, zmožnost, zaželenost …

7. občinstvo 2 generacij: slikanice so namenjene predšolskim in osnovnošolskim otrokom, vendar so zaradi svoje večravninske kompleksnosti primerne tudi za odraslega bralca.

Skupno prebiranje slikanice spodbuja pogovore o različnih tematikah in različno zapolnjevanje vrzeli v verbalnem in vizualnem tekstu (Nikolajeva, 2001).

Nemška znanstvenika Bettina Kümmerling-Meibauer in Jӧrg Meibauer (2011) preučujeta lingvistični vidik slikanice za mlajše otroke, s poudarkom na starostni skupini 0-3 let. Slikanice delita na tiste, s katerimi se otroci učijo nominalnih konceptov, torej poimenovanja predmetov in oseb s samostalniki, in tiste, s katerimi se učijo verbalnih konceptov, torej poimenovanja dejanj in stanj z glagoli. Prva vrsta slikanic je navadno preprostejša, v njih je večinoma prikazan en predmet na stran. Prikaz predmetov je poenostavljen (osnovne barve brez modulacij), velikokrat lebdijo v praznem prostoru. V drugi vrsti slikanic pa so predmeti prikazani bolj realistično in v zanje tipičnem okolju, pojavljajo se tudi osebe, ki s predmeti nekaj počnejo. Za razumevanje slikanic je potrebno osvojiti več spretnosti, učenje jezika z njimi pa ne poteka sistematično in vodeno, pač pa spontano skozi opazovanje ilustracij in voden pogovor z odraslim bralcem, ki za razumevanje slikanice velikokrat potrebuje usmeritev v obliki parabesedil (Kümmerling-Meibauer in Meibauer, 2011).

Za kvalitetno slikanico je pomembno, da je poleg bralske in doživljajske zahtevnosti, primerni razvojnemu obdobju otroka, ciljnemu bralstvu prilagojena tudi v skladu z otrokovimi spreminjajočimi se kognitivnimi in estetskimi interesi. Otrok se tako z zanimanjem uči in pridobiva spretnosti, ki mu omogočajo kasnejši razvoj pismenosti. Pomembna spoznanja, do katerih otrok pride ob branju slikanic, so princip zaporednosti z razumevanjem, da je knjiga povezana celota z začetkom in koncem, princip kontrasta in konceptualnih razredov, ki

(30)

sorodnosti, ki spodbuja iskanje razmerij med predmeti v slikanici. Otroci s prebiranjem slikanice s pomočjo odrasle osebe postopoma postajajo literarno kompetentni, vizualno pismeni, usvajajo jezik in začetno pismenost (Kümmerling-Meibauer in Meibauer, 2011).

Nevroznanstvena teorija

Mednarodno priznan slovenski nevroznanstvenik, nevrolog in profesor Zvezdan Pirtošek v svojem delu Umetnost in možgani (2016) govori o povezavi med umetnostjo in delovanjem možganov. Umetnost se je kot produkt simbolne in abstraktne kognicije razvila samo pri človeku, in sicer izhaja že iz časa pred nekaj deset tisoč leti. Teorije o razlogu za pojav umetnosti se še vedno spreminjajo, razvijajo in nadgrajujejo; nekatere med njimi pojmujejo umetnost kot evolucijsko prilagoditev, ki utrjuje povezanost članov neke skupnosti in intenzivira spolno privlačnost, druge kot pokazatelja uspešnih genov ustvarjalca preko nadarjenosti in spretnosti, ali pa se je naključno razvila z evolucijo možganov. Ker je estetsko in čustveno doživljanje umetnosti precej stabilno skozi celoten razvoj človeške vrste, lahko sklepamo, da so temelji za umetnost nekatere preživetvene potrebe, ki se skozi naš razvoj niso spreminjale (Pirtošek, 2016).

Homo sapiens sapiens, danes edini predstavnik vrste Homo, se je v vzhodni Afriki prvič pojavil na vzhodu Afrike pred približno 150000—200000 leti. Imel je sicer dodelano orodje, vendar ni kazal veliko znakov visoko razvite simbolne kognicije. Zato lahko o pojavu umetnosti govorimo šele veliko kasneje, in sicer pred 35.000—45.000 leti v Evropi (Pirtošek, 2016).

Sodobni ljudje so takrat sobivali z neandertalci, ki so bili v nasprotju s splošnim prepričanjem sposobni estetskega ustvarjanja, kar dokazujejo jamske slikarije, najdene na 3 različnih lokacijah v Španiji (Marris, 2018). Razlog za nevrološki, kemijski in anatomski razvoj, potreben za nastanek umetnosti, sta procesa naravne selekcije in adaptacije človeške vrste skozi milijone let. Poleg umetnosti se je z evolucijo kot izraz simbolne in abstraktne kognicije razvil še govor s kompleksnimi slovničnimi pravili, ni pa znano, kako je razvoj govora vplival na razvoj umetnosti (Pirtošek, 2016).

Ob opazovanju ali ustvarjanju umetniškega dela določene vrste se v možganih ne aktivira en sam izoliran center, namenjen tej vrsti umetnosti, temveč pride do aktivacije med seboj povezanih in zelo raznolikih delov možganov, od tistih, ki so razvojno starejši in ki jih lahko najdemo tudi pri nižjih živalskih vrstah (npr. mali možgani), do tistih delov, ki so razvojno

(31)

mlajši in ki so se pojavili samo pri človeku (npr. prefrontalna skorja). Kljub temu, da nimamo možganskih centrov, namenjenih posameznim vrstam umetnosti, se ob sprejemanju različnih umetniških stvaritev aktivirajo različni predeli možganov. V senzoričnih, višjih asociacijskih, čelnih in orbitofrontalnih predelih ter v predelih za čustveno doživljanje ves čas potekajo možganski procesi od zgoraj navzdol v kombinaciji s procesi od spodaj navzgor, nekateri predeli pa se aktivirajo izključno ob estetski izkušnji. Za občutek osebne relevantnosti estetske izkušnje je pomembno usklajeno povezovanje nevronskih mrež zgoraj naštetih predelov možganov (Pirtošek, 2016).

Procesi od spodaj navzdol so zadolženi za postopno gradnjo vedno bolj kompleksne podobne umetniškega dela, ki poteka preko sinteze zaznav vseh čutov in ki v asociativni možganski skorji dobi svojo končno obliko. Pri procesih od zgoraj navzdol pa gre za razvoj podobe na podlagi zavednih in nezavednih mehanizmov, izkušenj, spominov, pričakovanj in čustev, potekajo pa tako na površini kot tudi v globini možganov. Aktivacija različnih predelov možganov v opazovalcu ali ustvarjalcu vzbudi različna čustva in občutja (Pirtošek, 2016).

Pri procesiranju se vidni dražljaj v očesu in možganih najprej razgradi na osnovne elemente, in sicer na svetlobo, linije in barve, kasneje pa se preoblikuje v kompleksne podobe, ki so preplet objektivne in subjektivne realnosti opazovalca umetniškega dela. Glede na to, na kateri del mrežnice skozi očesne strukture pade slika, je odvisno, kako jo bomo zaznali: če pade na osrednje predele mrežnice, bomo na sliki zaznali posamezne detajle, če pade na periferne dele, pa bo slika prisotna le v obliki grobe slutnje. Mrežnico sestavljajo tudi celice, zadolžene za procesiranje barv, svetlobe in senc. Elektrokemične spremembe, ki so posledica zaznave slike na mrežnici, nato povzročijo, da v globokih delih možganov nastane skica podobe. Vidna podoba se nato postopno sestavlja (od zaznavanja osnovnih elementov do prostorske umeščenosti in prepoznavanja videnega). V levi možganski polobli potekajo predvsem verbalni, v desni pa neverbalni in vidno-prostorski procesi. Prve lastnosti, ki jih možgani prepoznajo v opazovanem umetniškem delu, so osnovni vizualni elementi: barve, linije in svetloba. Znanstveniki so pri preučevanju nevrološkega odziva na opazovanje umetnine ugotovili sledeče univerzalije: poudarek najbolj bistvene lastnosti, povezovanje podobnih elementov, kontrast in simetrijo (Pirtošek, 2016).

Kljub temu, da je literatura v širokem pomenu besede univerzalna, saj se pojavlja v vseh

(32)

spretnosti. Nevroznanstveno proučevanje literature, še posebej pa slikanic, je zahtevno, ker gre za večmodalni medij, ki združuje verbalno in vizualno raven, zaradi česar na edinstven način stimulira možgane, saj se pri branju slikanice aktivirajo zelo široki možganski centri (Armstrong, 2015). Poleg centrov za govor se ob branju aktivirajo tudi predeli za vonj, bolečino, senzoriko ipd. (Pirtošek, 2016).

2.3 Predstavitev teorij

Uvod v preglednico

Spodnja preglednica predstavlja sintezo vse obravnavane literature s področja analize slikanice.

V njej so predstavljene nevroznanstvena teorija Zvezdana Pirtoška (2016), literarna teorija Marjane Kobe (1999, 2000) ter kognitivni literarni teoriji Bettine Kümmerlin-Meibauer in Jӧrga Meibauerja (2011) ter Marije Nikolajeve (2001). Teorije so navedene v prvi vrstici preglednice. Čeprav se na prvi pogled teorije med seboj razlikujejo, imajo skupne značilnosti.

Teh kategorij je enajst in so relevantne za literarno analizo slikanic, v pričujočem primeru avtorskih slikanic. Zapisane so v skrajnem levem stolpcu preglednice. Te kategorije so: odnos med otrokom in odraslim, človeški obraz, barve, linije, svetloba, prostor in ozadje, simetrija, čustva in občutek estetskega, univerzalnost, verbalna umetnost, odnos med verbalnim in vizualnim v slikanici. Kategorije zajamejo bistvo vseh obravnavanih teorij in predstavljajo okvirno metodologijo za učinkovito in poglobljeno literarno analizo slikanic na podlagi kognitivnih teorij. Za lažje nadaljnje delo in zaradi velike količine podatkov z interdisciplinarnega področja je pri vsakem citatu iz strokovne literature v preglednici v oklepaju navedena stran in odstavek v članku ali knjigi, iz katerega izvira informacija.

(33)

Ugotovitve literarne, kognitivnih in nevroznanstvene teorije o slikanicah

Preglednica 1: Ugotovitve nevroznanstvene, literarne in kognitivne literarne teorije Kategorije Literarna teorija:

Kobe (1999, 2000):

Sodobna pravljica

Kognitivna literarna teorija: Nikolajeva (2003): Verbalno in

vizualno

Kognitivna literarna teorija: Kümmerling-

Meibauer in Meibauer (2011):

Early-concept Books

Nevroznanstvena teorija: Pirtošek (2016): Umetnost in

možgani 1. Otrok in

odrasel

Naravnanost na otroškega

sprejemnika (1. del, 6:5; 4. del, 11:3-4).

- Začetni in sklepni nagovor,

- retorična vprašanja, - humorni, ironični

učinki za otroke in odrasle (4. del, 11:4, 6).

Neomejene bivanjske sposobnosti

predšolskega otroškega in omejene odraslega lika (9:3, 4).

Občinstvo 2 generacij:

- slikanice zapletene na več ravneh,

- z namernimi vizualnimi in verbalnimi vrzelmi za skupno zapolnjevanje (22:3).

Učenje besed s poslušanjem, ne vodenim/sistema- tičnim procesom.

Prebiranje slikanice z odraslim:

- učna situacija igre kazanja,

- poimenovanja, - popravljanja

(95:3).

Skupno opazovanje slikanic:

- usvajanje

besednjaka (96:1), - sposobnost

ustvarjanja zgodbe, - domišljija, - interaktivna

izmenjavo (108:2), - razvoj zgodnjih

konceptov (109:1).

Odrasli: sprožitev opisa situacije (109:1),

potrebna usmeritev (107:4).

Umetnost kot potencialna oblika evolucijske prilagoditve, ki utrjuje

- socialno kohezijo (24:2) in

- altruizem (26:1).

2. Človeški obraz

Otroška dikcija, drža, mimika

poosebljenega nečloveškega glavnega literarnega lika/otroka (4. del, 7:1).

Izražanje junakovih občutij z obrazno mimiko (14:1).

Preproste slikanice brez besedila:

- dve piki za oči, - krogec za nos, - krog za usta.

Obraz obrobljen s črno črto (99:2).

Evolucijsko pomembna podoba, povezana z limbičnim sistemom emocij.

Prepoznavanje v nestrukturiranih, abstraktnih slikah.

Preplet procesov v možganih, motivacije, notranje homeostaze, pozornosti, čustev, znanja za prepoznavo (31:2).

3. Osnovni vizualni

/ Vpliv uporabe barv

na čustva in

Preproste slikanice:

- predmeti živih

Zaznavanje osnovnih barv (modra, rumena,

(34)

Kategorije Literarna teorija:

Kobe (1999, 2000):

Sodobna pravljica

vizualno

možgani elementi:

barve Preproste slikanice:

podvajanje barv v besedi in sliki (11:3).

- prevladujoče osnovne barve (modra, rumena, rdeča),

- enakomeren ton (93:2).

Razumevanje slik:

barva neločljiv del prikazanega predmeta (94:2).

rdeča): mrežnični čepki (32:3).

Prepletanje različnih procesov v možganih (27:2).

Zgodnja stopnja vidnega procesiranja:

razgradnja podobo na barve v očesu, rekonstrukcija v kompleksne podobe (28:3).

Barvni kontrast povzroči svetlobni kontrast (32:3).

4. Osnovni vizualni elementi:

linije

/ (Ne)uokvirjene slike

– trajanje/

zaključenost dogodkov (16:1).

Vpliv likovnega sloga na čustva (10:3).

Predmeti obrobljeni s črno črto (93:2).

Razumevanje:

prepoznavanje linije kot neločljive lastnosti predmeta (94:2).

Sekundarna, terciarna in asociacijske skorje:

sestavljanje vidne podobe v linije (29:2).

Evolucijski pomen linij, hipno

zaznavanje linij pri otrocih, vseh kulturah, višjih primatih,

prepoznavanje celote in strukturiranih delov, aktivacija celice za zaznavo svetlobnih kontrastov.

Prva oblika likovne umetnosti (32:2).

5. Osnovni vizualni elementi:

svetloba

/ Vpliv uporabe

likovnega sloga na čustva (10:3).

Kontrast svetlobe in senc: domača stran in tuja stran (16:3).

Pomanjkanje virov svetlobe in senc:

zmanjšana

trodimenzionalnost (93:3).

Evolucijski pomen razlikovanja med svetlobo in temo (32:2).

Aktivnost čepkov:

vzbujanje subjektivnega občutka osvetljenosti območja, nerealistični koti in velikosti senc (32:2).

6. Prostor, ozadje

Realna raven:

- sodobno urbano okolje (4. del, 9:5),

- razvidna (9:6), - nakazana (9:7) ali

Prizorišče:

- integralno ali - kot ozadje (9:3), - dejavnik

karakterizacije (10:4).

Nominalni koncepti:

- ozadje belo ali enobarvno, predmeti lebdijo v negativnem prostoru (93:3);

Evolucijsko starejša pot (zatilni-temenski reženj): prostorska umestitev. Vidno- prostorski procesi:

(35)

Kobe (1999, 2000):

Sodobna pravljica

vizualno

možgani - se ne pojavi

(10:1). Kontrastne

spremembe okolja za vsebinski razvoj (10:5).

Možnost raznolikih interakcij beseda- slika (11:3).

Položaj v prostoru kot simbol odnosa (13:2).

- Predmeti izstopajo iz ozadja (93:2).

Verbalni koncepti:

predmeti na značilni lokaciji (102:3).

desna možganska polobla (29:2).

7. Simetrija Dvodimenzionalnost dogajanja:

- realna in - irealna raven (1.

del, 7:6).

Soočenje ravni v:

- enem svetu, - dveh ločenih

svetovih (8:1) ali - realne ravni ni

(10:1).

Sintetična dogajalna linija: izsek iz vsakdanjika (7:3).

Interakcija med besedo in sliko:

- simetrična, - komplementarna, - stopnjevana, - protislovna, - kontradiktorna

(8:1).

Prevladovanje vizualne komunikacije, - simetrija beseda-

slika:

označevanje predmeta/dejanja z besedo (91:1).

Sekundarne, terciarne, višje asociacijske skorje:

sestava vidne podobe v simetrije in

asimetrije (29:2).

Opazovanje simetrije:

več ugodja kot ob asimetriji, večina evolucijsko pomembnih

elementov simetričnih (34:4).

8. Občutek estetskega, čustva

Irealna raven:

razreševanje psihičnih stisk in realnih problemov, izpolnitev želj in potreb (1. del, 7:8), proces

moralnega očiščenja (9:1).

Ni moraliziranja (11:2).

Otroško čustvovanje poosebljenih

predmetov/živali/poja vov (3. del, 7:1).

Prizorišče: vzbujanje čustev in pričakovanj z likovnim slogom (10:2, 3).

Vzorec home-away- home (10:5), domača in tuja stran (16:3).

Karakterizacija:

psihološki opisi besedni (12:4).

Pripovedovalec:

kontrast otroški verbalni pripovedovalec- odrasli v vizualnem tekstu (15:1).

Spreminjajoči se - kognitivni, - fizični, - lingvistični in - estetski interesi

otroka (107:5, 109:1).

Aktivacija nekaterih predelov zgolj ob estetskem doživetju – integracija čustev in kognicije (26:3).

Vpliv čustev, motivacije … na občutenje (32:1).

Univerzalije:

aktivacija limbičnega sistema emocij, vzbujanje nezavednih čustev (32:2).

9. Univerzal nost

Uveljavitev kratke sodobne pravljice povsod po svetu (5:1).

Slikovni znakovni sklop: znak neposredna podoba označenca, opisovanje,

univerzalen (5:3, 6:4).

Spretnosti za razvoj literarne pismenosti:

principi

- zaporednosti, - podobnosti

(111:1),

- kontrasta (111:2),

Umetnost nad kontekstom in kulturo (24:3), doživljanje subjektivno (33:1).

Mehanizmi človeške vrste: temelj za

(36)

Kobe (1999, 2000):

Sodobna pravljica

vizualno

možgani Konvencionalni

znakovni sklop:

pripovedovanje, specifičen znotraj vsake kulture/jezika (6:1, 3).

Branje leva-desna:

konvencija, predpriprava na verbalno pismenost (18:1, 2).

- sorodnosti (111:3).

splošne zakone estetskega doživetja:

- poudarek vrha, - združevanje v

skupine in povezovanje elementov, - kontrast, - simetrija in asimetrija (34:1-4).

10. Verbalna umetnost

Avktorialni pripovedni položaj, vsevedni

pripovedovalec:

neposredni dogovor, komentar (10:4).

Personalni pripovedovalec:

otroški zorni kot, subjektivna perspektiva (10:5).

Temelj:

konvencionalni znaki (6:2),

Pripovedovanje (6:3).

Večja preciznost kot pri vizualni (12:4).

Pripovedovalec:

naivni otroški glas (15:1).

Kontinuirana in linearna (18:2).

Tempo teksta določa vzorec trajanja (18:4).

Verbalni preskoki:

- omejeni/

neomejeni, - implicitni/eksplici

tni (18:3).

Predmeti v slikanici označeni s

samostalniki (94:5), dejanja z glagoli, lastnosti s pridevniki.

Različna slovnična kompleksnost (103:2).

Preproste slikanice: ni besedila, lahko intraikonsko/vizualno besedilo (91:1).

Verbalni procesi: leva polobla (29:2). Govor in slovnična pravila:

izraz simbolne in abstraktne kognicije (26:1).

Pomen literature:

grajenje časovne dimenzije Jaza v konstrukcijo,

izobraževalni pomen:

- miselni eksperimenti, - realnost, - logika, - identifikacija, - sočutje (35:4).

Aktivacija govornih in jezikovnih centrov, predelov za vonj, senzoriko, bolečino (36:1).

11. Verbalno - vizualno

Kratko delo, nižja stopnja

literarne/vizualne/dož ivljajske zahtevnosti (6:3).

2 ravni komunikacije:

- večmodalni medij, - celostni smisel

skozi interakcijo (5:2).

Vzajemno

zapolnjevanje vrzeli v tekstu (6:4).

Interakcije:

- simetrična, - komplementarna, - komplementarna, - kontrapunktna, - kontradiktorna

(8:1).

Pomen:

- učenje slovnice, - pridobivanje

zgodnjega leksikona, - razvoj vizualne in

literarne pismenosti, - poudarek na

spreminjajočih se estetskih in kognitivnih interesih otroka (109:1).

Vizualna in verbalna komunikacija:

- doseganje kulturnih ciljev na

Branje in opazovanje slik:

spodbujanje istih predelov v možganih kot resnično

opazovanje istih predmetov (33:1-2).