UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika, Posebne razvojne in učne težave
Nina Milavec
DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN
MLADOSTNIKOV S POSEBNIMI POTREBAMI TER RAZLAGA TERMINA SOPOJAVNOST
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika, Posebne razvojne in učne težave
Nina Milavec
DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN
MLADOSTNIKOV S POSEBNIMI POTREBAMI TER RAZLAGA TERMINA SOPOJAVNOST
Mental Health of Children and Adolescents with Special Needs and Explanation of the Term Co-morbidity
Magistrsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Darja Zaviršek Somentorica: dr. Mojca Vrhovski Mohorič
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, prof. dr. Darji Zaviršek, in somentorici, dr. Mojci Vrhovski Mohorič, da sta me s svojim znanjem in močno raziskovalno vnemo spodbujali in bodrili ter tekom celotnega procesa raziskovanja verjeli vame. Prav tako sem hvaležna angleškima mentorjema, dr. Audrey Ann Kempson in dr. Paulu Maloretu, ki sta me tako odprto in toplo sprejela v svoj raziskovalni prostor v času moje izmenjave na University of Hertfordshire. Vsem štirim mentorjem bi se rada predvsem zahvalila za odnos, s katerim so mi izkazali veliko zaupanje v moje raziskovalno delo, hkrati pa sem se v njem čutila sprejeta, cenjena in z razumevanjem doživeta v vseh svojih močnih področjih in šibkostih.
Iskrena zahvala gre tudi moji družini, prijateljem in sodelavcem, ki so mi z ljubeznijo, zaupanjem in trdno vero vame stali ob strani tekom celotnega procesa nastajanja magistrskega dela.
Hvala vsem, ki ste mi s pomočjo zaupanih globoko osebnih izkušenj ali naučenih znanj širili zavedanje življenjskega kontinuuma duševnega zdravja, po katerem vsi skupaj plujemo iz dneva v dan. Hvala vam, da ste me opominjali na to, kako olajšujoče je, če vemo, da smo na krovu skupaj.
IZVLEČEK
Duševno zdravje je stalno spreminjajoč se konstrukt, ki se vzpostavlja in definira predvsem v odvisnosti od aktualnih družbenih nazorov, vrednot in ideologij. Ob pregledu razvoja definicij vidimo, da se v sodobnih pogledih na duševno zdravje kažejo trenutno prisotne vrednote zahodnega sveta z individualistično mentaliteto in s poudarkom na storilnosti, delovni uspešnosti, na socialno ustreznem delovanju ter na sposobnosti obvladovanja ovir in težav.
Sočasno se k tej viziji usmerjajo tudi prakse dela na področju duševnega zdravja, ki pogosto zanemarjajo pogled na človeka iz celostne perspektive potreb, želja in palete vplivanj, ki smo jim podvrženi, in se usmerjajo zgolj na prisotnost določenih kazalnikov duševnih stisk ter na posledično potrebno lajšanje le-teh. V magistrskem delu je zato prikazano medsebojno sovplivanje bioloških, psihosocialnih in sociokulturnih dejavnikov na pojav duševnih stisk otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP), pri čemer še posebej poudarjamo duševno zdravje otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR), saj prav te prepoznavamo kot eno izmed najbolj zanemarjenih skupin OPP z vidika skrbi za duševno zdravje. Njihovo komunikacijo žalosti, jeze ali celo hude travme se namreč pogosto razume kot inherentno samim MDR in ne kot močan alarm za pomoč in uslišanje globokih notranjih stisk. To podrobneje problematiziramo ter obenem opozarjamo tudi na vlogo zgodnjih travmatičnih izkušenj za sam pojav MDR. S pomočjo epistemološke analize se kritično opredelimo do uporabe pojma »sopojavnost«, saj le ta nakazuje na (so)pojav dveh ločenih težav oz. stanj in s tem zapira možnost, da gre zgolj za različne manifestacije istega izvornega problema. S študijo primera z mladostnico, ki je usmerjena kot oseba z zmernimi MDR ter se sooča tudi z duševnimi stiskami, smo prikazali pomen in težo medsebojnega sovplivanja različnih psihosocialnih dejavnikov na pojav in ohranjanje dekličinih duševnih stisk. Na podlagi njenega doživljanja ter teoretičnih izhodišč smo kot pomemben vir pomoči in podpore za lajšanje duševnih stisk prepoznali možnost pogovora ter posledično izpostavili tudi apel na razvoj bolj dostopnih psihoterapevtskih možnosti za osebe z MDR. Kot izredno pomembna pomoč tako v smeri preventivnega ukrepanja kot v smeri nudenja pomoči pri že pojavljenih duševnih stiskah se je pokazala tudi nega in krepitev varovalnih dejavnikov. Dostop do teh nam je namreč vedno na voljo, tudi takrat, ko do rizičnih dejavnikov vplivanja nimamo dostopa.
Ključne besede:
duševno zdravje, otroci in mladostniki s posebnimi potrebami, motnje v duševnem razvoju, sopojavnost, sovplivanje, preventiva
ABSTRACT
Mental Health is a constantly changing construct defined by prevalent social views, values and ideologies. When analysing its definitions through time we can see how modern perspectives on mental health reflect current Western values. They are emphasizing individualistic mentality, productivity, prosperity, socially appropriate behaviour and successful overcoming of obstacles and problems. This vision is simultaneously followed by the field of mental health practices which often disregards the holistic perspective of a human being defined by his needs, wishes and social determination and focuses solely on indicators of mental distress and the consequent ways of treating it.
The following thesis thus presents the interaction of biological, psychological and sociological factors influencing the occurrence of mental distress within the population of children and adolescents with special needs. We pay extra attention to the mental health of those with intellectual disabilities as they are recognized as being one of the most neglected groups in the context of mental health care and frequently misunderstood in their communication of sadness, anger or even severe trauma. These expressions are often interpreted as inherent to intellectual disabilities as such and not as a call for help or as a need to be heard. Problematising this we also stress the role of early traumatic experiences in the occurrence of intellectual disabilities.
Through epistemological analysis, we take a critical stance toward the term »comorbidity« for implying the coexistence of two separate disorders or states and thus overlooking the possibility of both being only different manifestations of one common underlying impairment. Our case study with the adolescent girl who has moderate intellectual disabilities and who is also experiencing mental distress shows the role and importance of the interaction of different psychosocial factors for the occurrence and maintenance of her mental health issues. Based on her experiences and theoretical findings the importance of conversation in alleviating mental distress is emphasised. Consequently, we make an appeal for the improved accessibility of psychotherapeutic help for people with intellectual disabilities.
We also stress the importance of protective factors from the perspectives of preventive action and support for already existing mental distresses. Namely, they are always accessible to us, even when the influencing risk factors are not.
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
1. DEFINIRANJE OSNOVNIH POJMOV ... 2
1.1 VPRAŠLJIVOST POJMA SOPOJAVNOST ... 3
2. DUŠEVNO ZDRAVJE ... 8
2.1 ZGODOVINA ... 8
2.2 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA POJAV DUŠEVNIH STISK OZ. MOTENJ ... 11
2.2.1 BIOLOŠKI DEJAVNIKI TVEGANJA... 12
2.2.2 SOCIOKULTURNI DEJAVNIKI TVEGANJA ... 15
2.2.3 PSIHOSOCIALNI DEJAVNIKI TVEGANJA ... 23
3. DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV S POSEBNIMI POTREBAMI.. 29
3.1 DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV S SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI ... 29
3.2 DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 31
4. PRISOPI NUDENJA POMOČI OTROKOM IN MLADOSTNIKOM S POSEBNIMI POTREBAMI, KI SE SOOČAJO Z DUŠEVNIMI STISKAMI IN MOTNJAMI ... 45
5. OBLIKE PREVENTIVE NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA OTROK IN MLADOSTNIKOV S POSEBNIMI POTREBAMI ... 58
6. EMPIRIČNI DEL ... 62
6.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 62
6.2 CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 62
6.3 VRSTA RAZISKAVE ... 63
6.4 MERSKI INSTRUMENTI IN VIRI PODATKOV ... 63
6.5 ZBIRANJE PODATKOV ... 63
6.6 OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV ... 64
6.7 POPULACIJA RAZISKAVE ... 65
7. REZULTATI IN RAZPRAVA ... 66
8. SKLEPI ... 80
9. PREDLOGI ... 82
10. VIRI IN LITERATURA ... 84
11. PRILOGE ... 96
1 UVOD
V magistrskem delu bomo raziskovali problematiko duševnega zdravja oseb s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP). Osredotočili se bomo na ozadje sopojavnosti (v strokovni literaturi se uporablja tudi pojem komorbidnost) duševnih stisk oz. motenj ter posebnih potreb (v nadaljevanju PP). Pri tem bomo pozorni na čas začetka pojavljanja duševnih stisk pri OPP in na nadaljnje pojavljanje, na najpogostejše oblike sopojavljanja in na kompleksnost vzrokov, ki temu botrujejo; predvsem kompleksnost sociokulturnih in psihosocialnih dejavnikov vplivanja. Omenili bomo tudi vpliv bioloških dejavnikov, a se vanje ne bomo poglabljali, saj niso predmet naše stroke in se tako ne čutimo kompetentni, da bi sodili o njihovi razsežnosti.
Obenem bomo posebno pozornost namenili tudi etiološkemu vprašanju pojava motenj v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR), ki tvorijo eno izmed kategorij PP. Čeprav se slednja raziskovalna domena ne zdi neposredno povezana s temo magistrskega dela, sami v njej vidimo pogosto imanentno osnovo za nadaljnji morebitni razvoj duševnih stisk pri osebah z MDR. Prav tako jo želimo izpostaviti in podrobneje raziskati, ker se nam zdi strahotno zanemarjena oz.
neraziskana glede na njen domet pri razumevanju in podpori oseb z MDR.
Na podlagi teoretične analize možnih dejavnikov vplivanja na pojavnost duševnih stisk pri OPP bomo iskali načine za preventivno ukrepanje kot tudi za čim bolj celostno in kakovostno soočanje z duševnimi stiskami. Zanimalo nas bo, kako zastaviti ustrezno individualizirano pomoč osebi, ki ne temelji zgolj na simptomatiki, temveč na kakovostni detekciji poglavitnih dejavnikov vplivanja na pojavnost duševnih stisk. Pri tem bomo izhajali iz holističnega pristopa, ki osebo obravnava kot celoto in ne kot skupek ločenih entitet, ki jih je potrebno kategorizirati in nadalje ločeno obravnavati. Znotraj tega raziskovalnega problema bomo pozornost namenili tudi analizi ustreznosti pojma »sopojavnost«, saj le-ta nakazuje na (so)pojav dveh ločenih težav oz. stanj in s tem zapira možnost, da gre zgolj za različne manifestacije istega izvornega problema. Teoretično sintezo spoznanj bomo aplicirali na etnografski študiji primera mladostnice z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR), ki se sooča z duševnimi stiskami. S tem magistrskim delom bomo skušali doprinesti k ozaveščenosti lastne stroke in širše javnosti na vzročno povezanost pojavljanja duševnih stisk pri OPP. Znotraj tega bomo poudarili pomen preventivnega spremljanja rizičnih socialnih in psiholoških dejavnikov, da bi lahko preprečili kasnejše resnejše oblike pojavljanja duševnih stisk.
2 1. DEFINIRANJE OSNOVNIH POJMOV
DUŠEVNO ZDRAVJE
Konstrukt duševnega zdravja in z njim njegove definicije se skozi čas spreminjajo v odvisnosti od družbenih nazorov, vrednot in ideologij. Anica M. Kos (2017) pri tem opozarja na zavedanje, da je koncept duševnega zdravja miselna tvorba razvitega sveta in ne univerzalno uveljavljen pojem. V mnogih kulturah ga kot pojem namreč sploh ne poznajo, temveč poimenujejo zgolj posamične sestavine, ki jih mi prištevamo pod okrilje duševnega zdravja.
Novodobna definicija, ki jo najdemo na spleti strani Svetovne zdravstvene organizacije (Mental health: a state of well-being, 2014), duševno zdravje opredeljuje kot stanje dobrega počutja, v katerem vsak posameznik oz. posameznica prepozna njegov/njen lastni potencial, se lahko sooča z običajnim stresom vsakdanjega življenja, produktivno in plodno dela ter je sposoben/- a prispevati k svoji skupnosti. V slednji lahko prepoznamo močan vpliv sodobne kapitalistične miselnosti s poudarkom na produktivnosti ter neprestanem razvoju, kjer se zdi duševno blagostanje cenjeno predvsem kot predpogoj za uspešno konkuriranje na trgu dela.
Za boljši oris vpliva družbene ideologije na pojmovanje koncepta duševnega zdravja naj navedem definicijo iste organizacije (SZO) iz leta 1997: »Duševno zdravje je emocionalna in duševna odpornost, ki nam omogoča, da uživamo v življenju in obvladujemo bolečine, razočaranja in žalost. Izhaja iz vere v naše lastno telo, tuje dostojanstvo in vrednost.« (Mikuš Kos, 2017, str. 27) Če to primerjamo z novodobno definicijo, lahko hitro opazimo, da tu delo sploh ni omenjeno, ampak je poudarek predvsem na kakovostnem in dostojanstvenem bivanju posameznika ter s tem celotne skupnosti.
OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) jih opredeljuje tako:
»Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno- jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja
3
z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja (2013).
SOPOJAVNOST
Sopojavnost kot pojem izhaja iz medicinskega področja in izvorno pomeni prisotnost vsaj dveh bolezni pri eni osebi (Kaplan, Dewey, Crawford, & Wilson, 2001). Na tej predpostavki so osnovane vse definicije sopojavnosti, ki pa se med seboj razlikujejo v štirih glavnih podmenah, in sicer glede na naravo obeh bolezni, glede na relativno pomembnost obeh bolezni, glede na kronologijo izraznosti obeh bolezni ter glede na kompleksnost posameznikove širše situacije (Valderas, Starfield, Sibbald, Salisbury, & Roland, 2009).
Prav tako kot ni še enotno uveljavljene definicije sopojavnosti, obstajajo tudi številni izrazi, za katere se zdi, da nosijo isti pomen. J. Kersnik (2005) kot urednik monografije z naslovom Sočasne bolezni in stanja na začetku kot sopomenke označi naslednje pojme: polimorbidnost, komorbidnost, multimorbidnost, sopojavnost bolezni, sočasne bolezni, pridružene bolezni.
1.1 VPRAŠLJIVOST POJMA SOPOJAVNOST
»Če poimenovanja niso pravilna, se besede uporabljajo napačno. Ko so besede uporabljene napačno, spodletijo odnosi. Ko spodletijo odnosi, padejo vljudnost, glasba, zakon in pravičnost.
Ko padeta zakon in pravičnost, ljudje niso zmožni premakniti ne svoje roke ne svoje noge.«
(Konfucij 400 BC, avtorjev prevod) (Gonza, 2016)
V sledečem podpoglavju se bomo posvetili analizi samega pojma »sopojavnost« (oz.
komorbidnost; v nadaljevanju uporabljali pojem sopojavnost), kritično opredelili njegov pomen, izvor, epistemološko vrednost in v tem oziru predvsem problematizirali njegov prenos in uporabo na področju duševnega zdravja in posebnih potreb.
IZVOR IN UPORABA POJMA
Pojem komorbidnost sestoji iz dveh besed in sicer je jedro izraza beseda »morbidnost«, ki jo SSKJ prevaja kot bolehnost, slabotnost (SSKJ, 2000), tej pa je dodana predpona »ko«, ki izvira iz angleščine (»co«) in pomeni skupaj oz. z (Merriam Webster Dictionary, 2019). Že samo
4
bistvo izraza torej nakazuje na medicinski diskurz in negativno konotacijo izraženih težav. Ne govorimo namreč o stanju, potrebi osebe, ampak o bolezni oz. motnji, ki osebo prizadeva.
Slednja pojma nas asociativno osredotočita na potrebo po zdravljenju osebe. Potemtakem so stanja, ki jih opredelimo z uporabo izraza »komorbidnost«, nujno potrebna ozdravitve, saj so bolezenska. Zatorej uporaba tega pojma znotraj govora o duševnem zdravju in posebnih potrebah nakazuje naše stališče o tem, da so tako posebne potrebe kot duševne stiske bolezen oz. motnja, potrebna ozdravitve. S tem hkrati zapiramo vsakršno epistemološko možnost, da so tako posebne potrebe kot duševne stiske osebe mogoče le sekundarna posledica drugih prikrajšanosti osebe ter da so lahko le začasno stanje, ki potrebuje predvsem slišanje in pomoč, ne pa ozdravitve. S tem nočemo negirati medicinske podpore, ki je pogosto nujno potrebna in lahko rešilna, temveč želimo le odpirati vrata epistemološki fleksibilnosti ter okrepiti zavedanje teže, ki ga uporaba določenega izraza nosi.
Izraz komorbidnost se torej uporablja v različnih kombinacijah sočasno prisotnih bolezni oz.
stanj, tako znotraj medicinskih kot tudi psiholoških in pedagoških področij. Kersnik (2005) ob branju strokovne literature ugotavlja, da je pojem najpogosteje povezan s sočasnimi psihiatričnimi boleznimi ali s psihiatričnimi boleznimi, pridruženimi telesnim boleznim.
RAZLIKOVANJE MED SIMPTOMOM IN BOLEZNIJO
Kot že omenjeno, je izraz komorbidnost prenesen s področja medicine, kjer označuje prisotnost vsaj dveh različnih bolezni pri eni osebi (npr. astme in sladkorne bolezni). Pri tem medicina upošteva, da so lahko različni simptomi znak iste bolezni; npr. pogosto uriniranje in nenavadna žeja nista dve ločeni sopojavni stanji, ampak gre za dva simptoma iste bolezni, t.j. sladkorne bolezni (Kaplan, Dewey, Crawford, & Wilson, 2001). Kersnik (2005) sicer ob slednji tematiki dodaja, da se po njegovem mnenju medicina sočasnim boleznim velikokrat izogne oz. sopojav drugih bolezni označi kot motnjo pri sicer jasnih ukrepih ob posamezni, zlasti kronični bolezni.
Ob prenosu pojma komorbidnost na področje duševnega zdravja je razlika med simptomom in boleznijo oz. motnjo ostala nedefinirana, kar naj bi bil, po mnenju v nadaljevanju navedenih avtorjev, poleg same negativne in medicinsko obarvane konotacije izraza glavni razlog za neustrezen prenos in rabo pojma znotraj terminologije duševnega zdravja (Kaplan, Dewey, Crawford, & Wilson, 2001). Določeni izrazi stiske lahko namreč nakazujejo na isti izvorni problem ali pa na kombinacijo različnih izvornih težav, kar odpira etiološko vprašanje medsebojne soodvisnosti različnih stanj. Prav to pa pod vprašaj postavlja ustreznost same
5
diagnoze in posledično še bolj pomembno vprašanje pomoči oz. zdravljenja, ki ga je oseba deležna (Gilger, Pennington, & DeFries, 1992).
ETIOLOGIJA IN NJEN VPLIV
Zgoraj navedeno problematiko prepoznavajo in v istem oziru navajajo tudi novejši avtorji, pa čeprav je od tega minilo že 17 let. Sopojav dveh stanj pri isti osebi nam torej postavlja dve poglavitni vprašanji, in sicer etiološko vprašanje razvoja obeh ter vprašanje vpliva le-teh na pomoč oz. zdravljenje, ki ga oseba potrebuje (Valderas, Starfield, Sibbald, Salisbury, &
Roland, 2009).
Posvetimo se najprej prvemu vprašanju; t.j. »Ali je izvor obeh stanj skupen ali gre za dve vzročno ločeni stanji?« Mercedes Lovrečič, prejemnica številnih mednarodnih priznanj za svoja prizadevanja na področju sopojavnosti, definiciji pojma sopojavnost dodaja nujno prisoten element povezanosti obeh stanj. Definira ga kot prisotnost najmanj dveh med seboj povezanih diagnoz (2002). Medtem ko se sledeči avtorji (Valderas, Starfield, Sibbald, Salisbury, & Roland, 2009) s tem ne strinjajo, saj prepoznavajo kar pet modelov etiologije pojava sopojavnosti dveh bolezni oz. stanj, pri čemer dopuščajo tudi možnost nepovezanosti. Opredelijo naslednjih pet možnosti etiologije sopojavnosti:
1) Brez etiološke povezave: pojav dveh stanj brez sleherne medsebojne povezave;
2) Direktna povzročitev: ena bolezen oz. stanje lahko sproži pojav drugega (npr.
sopojavnost sladkorne bolezni in sive mrene);
3) Povezanost rizičnih dejavnikov obeh stanj: npr. zaradi kajenja in zlorabe alkohola se pri osebi pojavita kronična pljučna bolezen in ciroza jeter;
4) Heterogenost: rizična dejavnika sama po sebi nista povezana, a vsak izmed njiju lahko sproži obe sopojavni stanji (npr. rizična faktorja sta kajenje in starost, sopojavni bolezni oz. stanji pa sta bolezni srca in pljučni rak);
5) Neodvisnost: Vzrok za pojav obeh stanj oz. bolezni je pojav tretje, neodvisne bolezni oz. stanja (npr. določena vrsta tumorja sproži sopojav hipertenzije in močnih glavobolov).
Glede na zgornjo delitev se sprašujemo o ustreznosti posplošene uporabe pojma sopojavnost.
Slednji namreč nakazuje na (so)pojav dveh ali več ločenih stanj oz. motenj in s tem zapira možnost različnih manifestacij istega izvornega problema.
6
Ker sami menimo, da gre pri etiologiji sopojavnih stanj pogosto za medsebojne interakcije različnih dejavnikov (bioloških, psiholoških in socioloških), v takih primerih je bolj primerna uporaba izraza »sovplivnost«. Pojem namreč izhaja iz besede »vplivati«, ki je v SSKJ definirana kot: »1. delovati na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju; 2. delovati na kaj tako, da poteka drugače, kakor bi sicer« (2000). Menimo, da oba navedena pomena v veliko primerih semantično ustrezata definiranju pojava duševnih stisk pri osebah s posebnimi potrebami. Medsebojno sovplivanje različnih bioloških, psiholoških in socioloških dejavnikov namreč vpliva na to, da se primarni posebni potrebi posameznika pridruži duševna stiska, ki pogosto vpliva tako na izraženost same posebne potrebe kot tudi na spremenjeno funkcioniranje in mišljenje osebe v primerjavi s predhodnim stanjem.
Na tem mestu naj se posvetimo še vprašanju vpliva sopojavnih stanj na pomoč oz. zdravljenje.
Obstaja več klasifikacijskih sistemov razvrščanja sopojavnih stanj glede na implikacije in potrebe po pomoči oz. zdravljenju, ki jih vsako izmed stanj predvideva. Tako so se razvile določene kategorije stanj, ki se pogosto obravnavajo v istih ustanovah/oddelkih, saj gre za podobne pristope. Pri tem pa avtorji opozarjajo, da je potrebno imeti v mislih sovplivanja, ki jih ima določeno zdravljenje enega stanja na stanje drugega. Nekateri pristopi in zdravila se namreč lahko dopolnjujejo, medtem ko si druga lahko nasprotujejo. Prav tako pa se moramo zavedati, da nam skupno zdravljenje prikriva enoznačno opcijo, kako bi se bolezen oz. stanje sicer odvijala, če bi bila prisotna samostojno oz. zdravljena v kombinaciji z drugim stanjem (Valderas, Starfield, Sibbald, Salisbury, & Roland, 2009).
Pri tem naj opomnimo, da so se zgoraj omenjeni avtorji v večini navezovali na sopojavnost telesnih bolezni oz. le-teh v kombinaciji z duševnimi stiskami, ne pa na sopojavnost posebnih potreb in duševnih stisk. Zato je tudi prisoten očiten medicinski diskurz, ki se kaže v uporabi pojmov »bolezen«, »zdravila«, potreba po »zdravljenju«. Kljub temu smo se odločili za uporabo zgoraj navedene literature, saj v njej vidimo možnost prenosa na polje naše tematike.
Pomemben se nam namreč zdi poudarek, da je pri pomoči osebi, ki se sooča z več stanji oz.
stiskami hkrati, potrebno upoštevati tudi medsebojne interakcije le-teh, tako v splošnem kot z vidika pomoči, ki je nudena primarno enemu oz. drugemu stanju/potrebi. Pri tem pa je nujno potrebno vnaprej razčistiti vprašanje etiologije, o katerem smo pisali v prvem podpoglavju tega dela. Če sta torej sopojavni stanji med seboj povezani v primarnem dejavniku vplivanja oz. je eno spodbudilo pojav drugega, potem je potrebno pozornost nujno najprej nameniti razrešitvi
7
izvora stisk. Če to ni mogoče, je priporočljivo vsaj omiliti moč vplivanja sekundarnega dejavnika oz. osebo naučiti strategij konstruktivnega soočanja.
8 2. DUŠEVNO ZDRAVJE
2.1 ZGODOVINA
Naj to poglavje začnemo z citatom Michela Foucaulta, ki pravi: »V zgodovini je treba vnovič najti ničelno točko zgodovine norosti, kjer je norost nediferencirana izkušnja, izkušnja, ki še ni ločena od ločitve same.« (1998, str. 5) V nadaljevanju bomo tako poskušali na kratko orisati odnosna razmerja med razumom in norostjo skozi zgodovino človeštva. Glede na to, da je tema magistrskega dela duševno zdravje oseb s posebnimi potrebami, bomo simultano nizali tako zgodovinski odnos do oseb s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP) kot do oseb z duševnimi stiskami oz. motnjami (v nadaljevanju ODM).
D. Zaviršek (2000) poudarja, da je bil tekom zgodovine pri obravnavanju prizadetosti oz.
posebnih potreb najbolj vpliven medicinski vidik. Ta se je v obdobju antične Grčije in klasičnega Rima povezal še s filozofijo. Za časa antične Grčije so začeli verjeti, da fizična okvara vpliva na človekov razum. Nanašajoč se na to, je Aristotel menil, da je slepota hujša prizadetost kot gluhost, vendar naj bi gluhost bolj vplivala na raven racionalnega razmišljanja in inteligentnosti (2000). Posameznikovo delovanje pa ni bilo dojeto tako individualno, kot je danes, temveč je bilo umeščeno v širši družbeni kontekst. Tako Grki kot Rimljani so menili, da je temelj vitalne države v naravni moči njenih posameznikov, zato so sprejemali zakone, ki so poskrbeli za zgodnjo odstranitev tistih članov, ki ne bi mogli prispevati k državni blaginji (Winzer, 1997). Aristotel v svojem delu Politika zapiše, da bi moral obstajati zakon, ki bi onemogočal življenje vsem otrokom s kakršnimikoli posebnostmi oz. primanjkljaji (2019).
Tekom zgodovine pa se je spreminjal nazor glede samega lastništva otrok. V Grčiji jih npr. niso dojemali kot last njihovih staršev, temveč kot skupno dobro vseh. Tako so v Šparti starešine novorojene otroke ločevali na tiste, ki bi lahko kot vojaki služili državi, in tiste, ki zaradi svojih primanjkljajev (slepota, nižje sposobnosti idr.) tega ne bi bili sposobni in so bili zatorej zavrženi v reko, gore ali divjino. V Rimu so v veliki meri prevzeli grško miselnost in ukrepanje glede otrok s primanjkljaji. Razlika je bila le v tem, da so otroke začeli dojemati kot last družine, glavne enote socializacije. Na čelu te je bil moški, torej oče (paterfamilias), ki je poleg vsega ostalega absolutno odločal tudi o življenju slehernega otroka. Tako je tiste, za katere je ocenil, da bi lahko nekega dne postali breme družbe, vrgel v reko Tibero ali v enega izmed odtočnih kanalov. Winzer (1997) poudarja, da je navkljub vsem zgoraj omenjenim grozljivim praksam, mogoče najti tudi indikatorje, ki nakazujejo na nekatera omejevanja uboja otrok v antičnem času (tako v Grčiji kot v Rimu). Ponekod so uvedli pravilo, da mora poleg očeta potrebo po
9
usmrtitvi otroka potrditi še pet sosedov. Drugod so prepovedali uboj prvega otroka. V mestu Tebe je bil uboj otroka v celoti prepovedan.
V času rimskega imperija (okrog 30. pr. n. št.) se je striktno sledenje pravilom in zapovedim nekoliko sprostilo, oče družine pa je počasi zgubljal svojo moč ter s tem absolutno pravico do uboja svojih otrok. Tako so bili nezaželeni otroci v skrbi države, ki je priskrbela dojilje, da so jim rešile življenje. V tretjem stoletju n. št. je bila usmrtitev otroka prvič obravnavana kot vsi drugi uboji, a je kljub temu šele za časa četrtega stoletja oče družine izgubil vse pravice za usmrtitev lastnega otroka. Zgodnji Kristijani naj bi številne otroke, ki bi bili sicer zavrženi, vzeli pod svoje okrilje ter jih krstili, izobrazili in vzdrževali. V četrtem stoletju je vladar Konstantin ponudil finančno pomoč staršem, ki bi svoje otroke sicer zapustili oz. jih usmrtili.
Winzer izpostavlja, da so bili otroci s primanjkljaji, ki so uspeli preživeti, kasneje sprejeti, v kolikor so bili bodisi v ekonomsko ali družbeno korist. V Rimu so npr. številne slepe dečke izučili za berače ali jih predali za veslače, medtem ko so slepe deklice izučili za prostitucijo.
Osebe z intelektualnimi primanjkljaji so pogosto beračile, služile kot sužnje ali pa so jih dodatno ohromili oz. pohabili ter jih uporabili kot objekt za izboljšanje delovanja dobrodelnih organizacij ter posledično večji dobiček. Nekatere osebe z različnimi primanjkljaji so služile ljudem tudi kot razvedrilo in zabava. Tako so si npr. nekatere bogatejše rimske družine začasno priskrbele osebo z intelektualnimi primanjkljaji, da je zabavala njih in njihove goste. Vzpostavil je tudi poseben sejem, kjer si lahko kupil osebe z različnimi vizualnimi primanjkljaji, kot so npr. velikan, pritlikavec, dvospolnik, osebe brez rok, nog ali osebe z dodatnimi udi (Winzer, 1997).
Srednji vek je v številnih ozirih zaznamovala vloga Cerkve, ki je v svoje roke prevzela tudi področje duševnih motenj in posebnih potreb. Podobno kot v starem veku se je nadaljevalo prepričanje, da so duševne bolezni odsev obsedenosti in način, kako si satan zaznamuje svoje ljudi. Razvijali so torej rituale za izgon hudiča, ODM pa so pogosto uvrstili med čarovnike, o usodi katerih naprej odloča inkvizicija (Milčinski, 1986). Prav tako so bile predvsem telesno ovirane ženske ali matere otrok s telesnimi primanjkljaji večinoma obsojene čarovništva in posledično zažgane ali drugače umorjene (Grant, 2013). Proti koncu srednjega veka se razvijejo tudi t. i. »ladje norcev« (Narrenschiff). Te so od mesta do mesta prevažale vse posameznike, ki jih je določeno mesto oz. družba označila kot »nore« in potrebne odstranitve iz njihove srenje (Foucault, 1998). Na podlagi srednjeveške umetnosti in medicinskih tekstov lahko razberemo takratni pogled na ODM in OPP kot na zanemarjene, divje in neurejene osebe. V času papeža Aleksandra prvega naj bi fanatičnost in ignoranca, pod krinko medicinske znanosti, vodili do
10
umorov OPP po ozemlju celotne katoliške Evrope (Grant, 2013).
Novi vek je v veliki meri zaznamovalo ustanavljanje ustanov, t. i. špitalov, v katere so zapirali tako OPP kot ODM. Podobno kot na ladje norcev so tudi v špitale pomešali in nagnetli različne posameznike, ki so se jih želeli znebiti. Tam so z njimi ravnali tako grozljivo, kot bi bili najhujši zločinci: vklenjeni so bili z verigami, ustrahovani, zaprti v celice, bunkerje itd. (Milčinski, 1986). Ali kot zapiše Foucaut: »Splošni špital ni bil medicinska ustanova, temveč napol sodna struktura, nekakšna upravna enota, ki je poleg že obstoječih oblasti in ne glede na sodišča sama odločala, sodila in izvrševala.« Vanje so bili vključeni reveži, brezposelni, prestopniki in brezumneži (1998, str. 42-45). Za lažje razumevanje takratne miselnosti naj navedemo izjavo dr. Issaca Hawesa, v kateri trdi, da si norci znatno prej opomorejo, če so mučeni, kot če prejemajo zdravila. Leta 1907 je bilo ustanovljeno t. i. Britansko evgenično združenje, ki je zagovarjalo stališče, da bo nudenje medicinske in socialne pomoči OPP pripeljalo človeško raso do degeneracije. Slednje prepričanje se razširi znotraj političnega spektra in tako leta 1910 W.
Churchill podpre zapiranje, segregacijo in sterilizacijo »oseb slabotnega uma«. Leta 1913 so bile v Zakonu mentalnih primanjkljajev kategorizirane skupine OPP in ODM kot idioti, imbecili, slaboumni in moralno pomanjkljivi. Kasneje so bile v to zadnjo kategorijo uvrščene tudi neporočene matere. Zakon je vplival na to, da je bilo posledično še več OPP zaprtih v ječe (Grant, 2013).
Znotraj novega veka pa je po Foucaltovem (1998) mnenju še posebej pomemben konec 18. stoletja, ko se je norost vzpostavila kot duševna bolezen in se je s tem zaprla možnost dialoga oz. se je postavila jasna ločnica med norostjo in razumom. Avtor zapiše, da je bil ta molk idealna podlaga za vzpostavitev govorice psihiatrije, ki je monolog razuma o norosti.
Na začetku obdobja sodobnosti je še vedno prihajalo do grozljivega ravnanja tako z OPP kot z ODM. Leta 1935 Alexis Carrel predlaga eliminacijo kriminalcev in ODM s pomočjo evtanazijskih institucij, opremljenih s plinskimi celicami. Štiri leta kasneje Hitler res naroči izvršitev t. i. »usmiljenega ubijanja« bolnih in OPP. Nacistični evtanazijski program, ki naj bi izločil tiste, ki niso vredni življenja, je bil poimenovan s kodo »Aktion T4«. Med letoma 1939 in 1945 naj bi bilo v okviru tega programa ubitih okrog 275 000 ljudi (Grant, 2013). Milčinski (1986) ob tem opozarja, da je bil tudi v Sloveniji še v 20. stoletju prisoten grozljiv odnos do OPP in ODM. Ljudje so bili namreč zaprti v bolnišnice in zapore, vklenjeni v naprave, kletke, itd.
11
2.2 DEJAVNIKI TVEGANJA ZA POJAV DUŠEVNIH STISK OZ. MOTENJ
Tako kot nimamo natančnega odgovora na to, kaj je duševno zdravje, tudi nimamo enotne razlage za pojav duševnih stisk oz. motenj. Pravzaprav bi bilo nesmiselno iskati enoznačno razlago, če se zavedamo, kako kompleksen sestav je duševno zdravje. Anica M. Kos (2015) prepoznava sedem med seboj povezanih ter vplivnih komponent duševnega zdravja, in sicer:
1) notranje psihično stanje – čustvena komponenta,
2) delovanje oz. funkcioniranje – komponenta učinkovitosti, 3) obvladovanje težav – odpornostna komponenta,
4) kakovost medčloveških odnosov – socialna komponenta,
5) doseganje normativnih razvojnih mejnikov v določenem času (predvsem pri otrocih) – razvojna komponenta,
6) odsotnost simptomov bolezni – zdravstveno-bolezenska komponenta,
7) aktivna udeleženost v družbenih dogajanjih – družbenoparticipativna komponenta.
Že na podlagi teh komponent lahko opazimo kompleksen preplet bioloških in predvsem sociokulturnih in psihosocialnih dejavnikov, ki v medsebojnem delovanju vplivajo na duševno zdravje posameznika. Sodobne razlage nastanka in vzdrževanja duševnih motenj tako gradijo na celostnem pogledu in s tem presegajo stare nepopolne teorije, ki so skušale vsaka zase delovati univerzalno. Kot pravi A. M. Kos, je, poenostavljeno povedano, vse vzročno- posledično povezano z vsem (2017). Podobno navaja tudi Tanja Lamovec (1998), ko pravi, da se temeljni izviri, ki lahko pripeljejo do duševnih motenj, kažejo v interakciji obremenilnih dejavnikov okolja s specifičnimi odzivanji osebe. Pri tem avtorica opozori še na tretji sklop izvirov, vezanih na preteklo dogajanje v okolju, ki je privedlo do obremenilne situacije ter ustvarilo neustrezen način odzivanja na medosebne konflikte.
Za boljše razumevanje kompleksne soigre različnih dejavnikov bomo v nadaljevanju našteli poglavitne biološke, sociokulturne in psihosocialne dejavnike tveganja, ki v medsebojni interakciji vplivajo na nastanek in vzdrževanje duševnih stisk. Kot smo omenili že v uvodu, bomo pozornost namenili predvsem sociokulturnim in psihosocialnim dejavnikom, saj so predmet naše stroke in se tako čutimo kompetentne ter poklicane, da opozarjamo na njihov pomen ter odpiramo vizijo njihove razsežnosti in medsebojnega sovplivanja.
12 2.2.1 BIOLOŠKI DEJAVNIKI TVEGANJA
Med biološke dejavnike vplivanja na duševno zdravje Beth A. Bollinger uvršča vpliv neravnovesja nevrotransmiterjev, stresa, zdravstvenega stanja (pri čemer opozarja na vpliv bakterijskih ali virusnih infekcij, presnovnih bolezni ter zdravil) in vpliv nevropatologije (poškodbe v možganskem tkivu, ki botrujejo pojavu duševnih stisk ali motenj) (2019). Poleg tega je potrebno omeniti tudi vpliv fizičnega nasilja in spolnih zlorab, kot so fizično nasilje, psihično in spolno zlorabljanje, sploh ko govorimo o OPP, ki so pogosteje žrtve zlorab (Zaviršek, 2000).
Zaradi omejenosti magistrskega dela bomo v nadaljevanju podrobneje opisali le vpliv genetike, neravnovesja nevrotransmiterjev, vpliv stresa in posledice zlorab.
GENETIKA
Hipoteza, da obstaja določen gen, ki bi samostojno povzročal katerokoli od duševnih motenj oz. determiniral določeno vedenje, je ovržena. Namesto nje se je uveljavilo spoznanje, da lahko določeni geni skupaj z dejavniki drugih vrst ustvarjajo večje tveganje za pojav duševnih stisk (Hyman, 2008). Raziskava, ki je bila narejena na enojajčnih dvojčkih, je dokazala moč genetskega vpliva za pojav shizofrenije. Ugotovili so namreč, da ima povprečni državljan ZDA 1 % možnosti za razvoj shizofrenije, medtem ko ima enojajčni dvojček osebe z diagnosticirano shizofrenijo 50 % možnosti za razvoj te motnje, čeprav je odraščal pri rejnikih. Hkrati pa nobena od genetskih razlag ne vzdrži v redkih, a kljub temu prisotnih primerih okrevanja od shizofrenije, kar zopet nakazuje na to, da geni samostojno ne determinirajo pojava duševnih stisk (Bollinger, 2019). Erzar (2007) ob tem poudari še ugotovitev raziskav, da se genska zasnova ne le aktivira v skladu z okoljem, temveč se v interakciji z njim celo spreminja ter se kot taka prenese v naslednje generacije. Genska zasnova namreč nosi sposobnost aktiviranja različnih potencialov, zato je okolje v tej soigri pomemben dejavnik vplivanja na to, kateri od potencialov bo prevladal in s tem določal nadaljnjo pot razvoja.
NERAVNOVESJE NEVROTRANSMITERJEV
Nevronski sistem, ki odloča o našem vedenju, delovanju, učenju in spominu, je odvisen od kakovosti komunikacije med nevroni. Ti igrajo pomembno vlogo pri koordinaciji in kontroli našega telesa. Živčne impulze med njimi prenašajo nevrotransmiterji, zato so številne
13
nevrološke kot tudi duševne težave in motnje povezane z njihovim nepravilnim delovanjem. Za nekatere duševne težave so prepoznali veliko pomembnost določenega nevrotransmiterja, in sicer:
– nezadostno raven dopamina povezujejo s pojavom shizofrenije,
– nezadostno raven serotonina in noradrenalina povezujejo s pojavom depresije (antidepresivi tako pomagajo vzpostaviti normalno delovanje slednjih nevrotransmiterjev) in generalizirane anksiozne motnje itd. (Seethalakshmi, 2015).
STRES
Naj začnemo s povedno informacijo, da je bil preteklo leto (2018) Teden ozaveščanja o duševnem zdravju (Mental Health Awareness Week), ki se odvija po vsej Angliji in tudi širše, tematsko posvečen prav stresu kot enemu ključnih dejavnikov vplivanja na pojav duševnih stisk in motenj (Awareness Days; International Awareness Events Calendar, 2018). Čeprav vemo, da je stres povsem normalna in koristna reakcija telesa, ki je prisotna že več tisoč let, je potrebno pozornost posvetiti njegovi intenziteti in času trajanja. Dolgoročno soočanje z neobvladljivim stresom (t. i. dolgotrajnim ali kroničnim stresom) namreč znatno vpliva tako na naše psihično kot tudi na fizično zdravje (Mental Health Foundation, 2018). Lahko je eden ključnih dejavnikov pri pojavu anksioznosti in depresije, včasih pa privede tudi do samopoškodovalnega vedenja in samomora. Prav tako vpliva na kakovost spanja in na splošno delovanje imunskega sistema (Mental Health Foundation, 2018). Za konkretnejšo predstavo razsežnosti vplivanja navajamo nekaj podatkov, ki so jih lansko leto (2018) dobili preko do sedaj največje raziskave vplivov stresa na duševno zdravje v Angliji. Vanjo je bilo vključenih 4619 oseb, anketni vprašalnik pa so reševali preko spleta. Pokazalo se je, da je bilo v preteklem letu kar 74 % vprašanih pod tolikšno ravnijo stresa, da so imeli občutek neobvladljivosti oz. nezmožnosti konstruktivnega soočanja. Če se ob tem osredotočimo na psihološke vplive stresa, so anketiranci navajali sledeče posledice: 51 % odraslih, ki so bili pod večjim stresom, je navedlo občutke depresije, 61 % anksiozne občutke, 16 % vprašanih se je samopoškodovalo, 32 % pa jih je navedlo samomorilne misli in občutke. 37 % anketirancev je kot rezultat stresa navedlo občutek osamljenosti (Mental health statistics: stress, 2018). Naj rezultate tuje raziskave podkrepimo še z nekaj domačimi izsledki raziskav. Čeprav je povprečno število delovnih ur na teden iz leta 2008 na leto 2017 upadlo za 1,5 ure tedensko (iz 40,5 na 39 h/teden), obratno sorazmerno, a z znatno višjim eksponentom narašča število hospitalizacij na reakcije hudega
14
stresa. Leta 2005 je bilo zabeleženih 471 takšnih primerov, leta 2017 pa se je njihovo število skoraj dvakratno povečalo, in sicer kar na 940 oseb. K. Babnik (2019) ob tem pove, da razlog za to ni enoznačen, temveč gre za kompleksen preplet razmerij tako na vzgojnem kot na ekonomskem področju, zaradi česar so delavci preobremenjeni na vseh ravneh.
POSLEDICE FIZIČNIH, PSIHIČNIH IN SPOLNIH ZLORAB
Vpliv različnih vrst zlorab je še dandanes redko omenjen kot dejavnik za kasnejše pojavljanje duševnih stisk, še posebej ko govorimo o OPP, kar pa je, kot že omenjeno, še toliko bolj kritično, saj je prav ta populacija znatno bolj ranljiva za različne vrste zlorabe (2000). Dick Sobsey navaja, da je pri otrocih, ki imajo diagnosticirane raznovrstne PP, znatno večja možnost, da so bili soočeni s trpinčenjem, v primerjavi z otroki brez diagnosticiranih PP. Nadalje avtor navaja, da je skoraj tretjina otrok s PP potrdila zgodovino trpinčenja ter da je zelo verjetno, da so bili s tem soočeni tudi tisti, ki so to sicer zanikali (2002). Psihoterapevtka Sinason Valerie pa s svojimi številnimi deli opozarja na to, da so lahko nekatere motnje v duševnem razvoju (kot ena izmed skupin PP) sekundarna posledica travmatičnih dogodkov, saj predstavljajo način nezavedne obrambe osebe na to, kar je doživela oz. še doživlja (2006). Kot avtorica pravi, so nekateri njeni pacienti postali neumni, ko so doživeli neznosna spolna izrabljanja, pri čemer lahko besedo
»neumen« razumemo kot »otopel od žalosti« (1996). O problematiki pojavljanja PP (predvsem motenj v duševnem razvoju) kot sekundarne posledice zlorab v otroštvu podrobneje pišemo v poglavju, ki se ukvarja z duševnim zdravjem oseb z motnjami v duševnem razvoju.
Springer, Sheridan, Kuo in Carnes (2007) so s pomočjo raziskave preučevali vpliv fizičnih zlorab na kasnejše pojavljanje duševnih težav pri žrtvah. Vanjo so vključili 2000 moških in žensk srednjih let, med katerimi jih je 11,4 % navajalo izkušnje fizičnih zlorab s strani staršev.
Na podlagi tega vzorca so ugotovili kasnejše znatno povečanje depresije, anksioznosti, jeze, fizičnih simptomov, resnejših zdravstvenih zapletov in številnih medicinskih diagnoz v primerjavi z ostalo populacijo, kar kaže na jasno posledico fizičnih zlorab iz otroštva.
Psihološko trpinčenje ima na podlagi raziskave spodaj omenjenih avtorjev še težje travmatične posledice kot fizično ali spolno zlorabljanje, največji vpliv pa dobi v kombinaciji s fizičnim nasiljem. Definiramo ga lahko kot nezadovoljevanje otrokovih osnovnih čustvenih potreb, vključujoč potrebo po psihološkem občutku varnosti v okolju, potrebo po sprejetosti in pozitivnemu nagrajevanju ter potrebo po avtonomiji, ki je primerna za določeno starost otroka.
Po raziskavi sodeč izkušnje psihološkega maltretiranja v otroštvu vodijo do znatnih negativnih
15
vplivov na sam razvoj otroka pa tudi do pojava hudih duševnih stisk in ovirane zmožnosti funkcioniranja (Spinazzolac, Briggsd, Liangf, Steinbergg, & Layneg, 2018).
D. Zaviršek izpostavlja tudi spolne zlorabe znotraj katoliške cerkve, pri čemer opozarja, da so zlorabe otrok z intelektualnimi ovirami med najbolj skritimi. Gre namreč za to, da se otrok z oviro ne more braniti, saj malo ve tako o telesu kot o spolnosti, poleg tega pa pogosto tudi ni vzgojen oz. naučen, da bi se takemu vedenju uprl. Avtorica pri tem opozarja še na kruto realnost, da se socialno ranljivim otrokom in otrokom z oviro redko verjame. Njihova verbalna in neverbalna sporočila se namreč pogosto razume kot »motnjo«, »bolezen«, »poslabšanje stanja«.
O tem pričajo primeri, ko je žrtvam z ovirami uspelo priznati zlorabo/-e, ki so je/jih bili deležni.
Leta 2012 je bil na to temo posnet dokumentarni film z naslovom Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God (v prevodu Moja velika krivda: Tišina v velikem hramu), v katerem si odrasli gluhi moški prizadeva za dokazilo zlorab, ki jih je bil kot otrok s strani duhovnika deležen v ameriškem internatu za gluhe otroke. Avtorica kot dodatno podkrepitev razširjenosti zlorab s strani katoliških duhovnikov navaja tudi primere na slovenskih tleh. Med njimi je omenjena tudi spolna zloraba dečka z intelektualnimi ovirami, mlajšega od 15 let. Pri tem je pomembno zavedanje, da zlorabe znotraj cerkve, tako kot znotraj drugih institucij (npr.
socialnovarstvenih), pogosto ostajajo neprijavljene, čeprav zanje ve veliko ljudi. Avtorica pravi, da so deležne obče tihe tolerance (Zaviršek, 2019).
2.2.2 SOCIOKULTURNI DEJAVNIKI TVEGANJA
Pomembno mesto v raziskovanju vplivov družbe na posameznika ima zagotovo S. Freud, ki se je s svojim psihoanalitičnimi študijami posvetil analizi presečišč med subjektivnostjo, družbo in kulturo. Psihoanaliza svetu tako ni ponudila le možnosti terapije, temveč tudi teorijo človekove subjektivnosti v odnosu s socialnimi reprodukcijami (Elliott, 1992).
Sodobni angleški profesor s področja duševnega zdravja in socialnega dela Jerry Tew (2012) v oziru družbene perspektive vplivanja na pojav duševnih stisk izpostavlja štiri ključne faktorje, in sicer:
1) težke osebne izkušnje (npr. izguba bližnjega, izpostavitev zanemarjanju, travmi, zlorabi),
2) širše izkušnje socialne diskriminacije (npr. rasizem, revščina, vprašanje enakosti spolov, sprejetost, deprivacija itd.),
3) družinska dinamika (vzorci komuniciranja v primarni družini, izražanje čustev, prikrite
16 sovražnosti itd.),
4) socialne tranzicije (npr. izguba službe, ločitev itd.), pri čemer avtor poudari posledično izgubo socialne mreže, ki lahko znatno vpliva na temeljno vprašanje naše identitete in pogleda na svet, kar pogosto botruje pojavu duševnih stisk (Tew, 2012).
T. Erzar zapiše, da sociokulturni vzroki v veliki meri botrujejo podobi, ki jo bo posameznik dobil tako o sebi kot o drugih, izvirajoč iz njegovega širšega okolja (2007).
Sami se bomo v nadaljevanju usmerili zgolj na tri po našem mnenju najbolj izstopajoče sociokulturne dejavnike današnjega časa, ki vplivajo na duševno zdravje vseh, tudi oseb s posebnimi potrebami. Izpostavljamo oz. problematiziramo vpliv neo-liberalizma, farmacevtske industrije in digitalizacije življenja.
NEOLIBERALIZEM
Razmišljanje o vplivih neoliberalistične ideologije na koncept duševnega zdravja bi začeli z mislijo A. M. Kos (2017, str. 149): »Družbeni etos in klima soodločata vzgojne vzorce, pričakovanja in zahteve odraslih do otrok.« Če se, sledeč iz te trditve, navežemo na neoliberalizem, se nam zdi ključno osredotočenje na njegovo ekonomsko ureditev. C. Stark jedrnato povzame njeno povezavo s pogledom na posameznika, ko zapiše, da so v neoliberalizmu vsa področja življenja podvržena tržni logiki, pri čemer ni izvzet niti človek sam. Ta se spremeni v tržni kapital, ki se mora nenehno optimizirati (2011). Ali kot pravi D.
Rutar (2017), sta temeljna zahtevi sodobnega neoliberalnega življenja naslednji: 1. človek naj postane majhna banka, 2. življenju je treba dati obliko biznisa. R. Salecl pa zapiše:
»Učinkovitost je postala mantra sodobnega časa.« (2017, str. 82). Na podlagi zapisanega lahko jasno sklepamo, da vpliv navedenih zahtev na človekovo duševno zdravje ne more biti ravno pozitiven, ampak je kvečjemu diametralen. Če se na tem mestu vrnemo k začetni misli Anice M. Kos ter potegnemo vzporednice ideologije našega časa s pričakovanji, ki jih usmerjamo na otroke sodobnih generacij, bi izpostavili predvsem dve zahtevi in sicer zahtevo po visoki storilnosti in zahtevo po socialni učinkovitosti. Osebnostni ideal, ki ga tako prenašamo prek sistemske vzgoje, je oseba, ki obvladuje vse težave, je sposobna uravnavati svoje življenje, je asertivna in samozavestna. Tega pa ne predstavljamo zgolj kot ideal, ampak že kot prototip normalnosti. Če torej želimo, da bi osebe, ki izkazujejo navedene karakteristike, ustrezale konceptu normalnosti, moramo osebe, ki od tega odstopajo označiti kot deviantne, nenormalne ter v določenih segmentih tudi kot ljudi z motnjo (2017). Vedno moramo imeti namreč v mislih,
17
da je duševno zdravje živ konstrukt, ki je odvisen od uveljavljene miselnosti sistema. Vedenje oz. funkcioniranje osebe samo po sebi ni razvrščeno na kontinuum normalnosti, temveč pridobi svoj pomen za posameznika in za okolje šele v družbenem kontekstu (2017). Isto velja tudi za raznorazna šibka področja, ki jih imamo prav vsi. Kdaj bodo razglašena za motnjo je odvisno le od zahtev določenega časa oz. družbe (Mikuš Kos, 2017).
Ko govorimo o vplivih neoliberalizma oz. postindustrijskega kapitalizma na duševno zdravje, je nujno potrebno omeniti tudi t. i. ideologijo izbire. Kot pravi R. Salecl, so izbira, posameznikova svoboda in ideja samouresničitve postale ideali današnjega časa (2013). Čeprav se nam vse tri naštete vrednote zdijo na prvi vtis za slehernega posameznika izključno pozitivne, nosijo na ravni ideologije tudi svojo temno plat. S tem, ko nam je namreč zaupana možnost izbire in souporaba prostega trga, nam je na ramena naložena tudi odgovornost, da se v tej svobodi znajdemo, kakor vemo in znamo. Če pa nam spodleti, smo grobo rečeno v veliki meri krivi sami. Rutar zato zapiše, da je neoliberalni subjekt paradoksno nadzorovan ravno skozi svobodo, prav v tem pa gre za zanko ponujene svobode (2017). S tem, ko nam sistem sicer ponuja skoraj popolno možnost izbire, se sam namreč razbremeni odgovornosti za izpolnjevanje socialnih in etičnih načel. Kot na primeru zapiše C. Stark, je revščina za neo-liberalistični pogled usoda, ki si jo človek sam sebi nakoplje. Razumljena je kot kazen oz.
posledica zavračanje dela ali nezmožnosti posameznika, da na prostem trgu uspešno proda sebe oz. svoje delo (2011). Torej smo nosilci krivde za spodletele poskuse ali neuspešni preboj na trg posamezniki mi sami. Kot je v znanem citatu že leta 1987 dejala Margaret Thatcher:
»Družba ne obstaja, so samo posamezniki, moški, ženske ter njihove družine.« (1987). Slednja ideologija očitno še vedno uspešno vlada. R. Salecl vidi posledice njenih zahtev v širitvi tesnobe, občutkov krivde in neprimernosti ter občutkov, da smo pri izbiri, ki nam je zaupana, neuspešni. Posledično nas postane strah, da nismo dovolj dobri, zato začnemo še bolj trdo delati, podaljšujemo svoj delavnik doma ali v službi ter se obračamo k samokritiki, ki v določenih primerih preraste v samouničevalna dejanja (2013). Kot ne bi bile naštete posledice že same po sebi dovolj rizičen dejavnik za pojav duševnih stisk, posledično vplivajo še na porast individualizma. S tem, ko se je posameznik primoran več ukvarjati sam s seboj ter graditi na svoji konkurenčnosti, se namreč oddaljuje od soljudi in njihove pomoči. Kot opozarja A. M.
Kos (2017), dandanes prihaja do povečanja zahtev do posameznika (naj si bo to otrok ali odrasel), sočasno pa se manjšajo naravni viri podpore in pomoči človeku v stiski. Avtorica v nadaljevanju navede ugotovitev, da je v t. i. »mi kulturah« opaziti manj duševnih stisk, kot v t.
i. »jaz kulturi«, ki jo dandanes skupaj z ostalim bogatim svetom tvorimo tudi mi. Temu pogledu
18
se pridružuje tudi Vito Flaker (2018), ko pravi, da postajamo vsi čedalje bolj nori, ker smo čedalje bolj osamljeni. Tako težave, s katerimi se soočamo, prepoznavamo samo kot osebni problem, ne vidimo pa njegovega skupnega imenovalca z ostalimi. Pri njih namreč ne opazimo svojih težav in se posledično ne zavedamo, da bi si bili lahko v medsebojno pomoč in spodbudo.
Če iz tega zornega kota usmerimo pogled še na položaj oseb s posebnimi potrebami, lahko brez večjega teoretiziranja sklepamo, da je zanje konkurenčni preboj na prosti trg pogosto še dodatno otežen, saj prav s svojimi posebnostmi velikokrat odstopajo od zgoraj opisanega ideala oz.
normativa sodobne družbe. Kot zapiše D. Rutar (2017), so mladi s posebnimi potrebami dandanes ujeti v nasprotujoči si zahtevi. Neoliberalni imperativ jih sili, da morajo življenje vzeti v svoje roke in tako kot vsi ostali tudi sami težiti k največji možni meri učinkovitosti. Hkrati pa jim taisti sistem to znatno otežuje, saj so oropani družbenih pogojev, ki bi jih nujno potrebovali za potrjevanje lastne samostojnosti. Kot avtor v nadaljevanju navaja, so namreč izključeni na štiri različne načine: »čutijo pomanjkanje spoštovanja; nimajo dostopa do kapitala ali pa je ta zelo omejen; ne čutijo dovolj varnosti; vedo, da so kršene njihove temeljne pravice«.
Angleški avtor Lee A. Humber (2016) nas znotraj govora o vplivih neoliberalizma na osebe z MDR opozarja na velik politični preobrat, ki se je zgodil v zadnjih tridesetih letih in je močno vplival tako na kvaliteto kot na kvantiteto ponujene pomoči OMDR. Za njegovo lažje razumevanje se avtor za začetek vrne v zgodovino, in sicer v obdobje tridesetih let po koncu druge svetovne vojne, ko je prišlo do enormnih sprememb znotraj domene razumevanja in skrbi za OMDR. Tedanje študije, predano delo ter napredne agencije so družno spodbujale OMDR k osamosvajanju ter k socialni vključenosti. Tako se je lahko zgodil prehod iz ločenih in dolgoročnih oblik institucionalnega bivanja OMDR, k načrtnemu, zakonsko podprtemu in državno financiranemu grajenju oz. zagotavljanju zgradb znotraj družbenega življenja. Njihov namen je bil nudenje opore in pomoči OMDR na njihovi poti osamosvajanja ter socialnega vključevanja. Pomembno je bilo, da OMDR ponudijo glede na realni trg realistično osnovane treninge, tako da bi vsaj nekateri izmed njih lahko dobili prilagojeno zaposlitev na trgu dela.
Slednje spremembe so bile omogočene in spodbujene z Zakonom o duševnem zdravju iz l. 1959 (Mental Health Act 1959). Ta je določal, naj bo za vse »duševne paciente« (med slednje so bili uvrščeni tudi OMDR), ki ne potrebujejo nujne zdravstvene pomoči, poskrbljeno znotraj skupnosti. Nadalje se je začelo spodbujati raziskovanje v smeri odkrivanja psiholoških, socialnih in vzgojnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj OMDR, ter v smeri preverjanja in preučevanja pomoči, ki so jo OMDR deležni.
Zadnjih 30 let pa se zdi, kot bi se kolo napredka zavrtelo nazaj. Konec 20. stoletja se je namreč
19
začelo sredstva in odgovornost za potrebe OMDR preusmerjati na področje privatnega oz. t. i.
neodvisnega sektorja. Hkratno je začela na moči pridobivati prej omenjena agenda individualizirane opcije odločitve in kontrole – čemur pravimo tudi »neoliberalni individualizem« – kar je sovpadalo s številčnim zapiranjem dnevnih centrov za pomoč in podporo OMDR. V 21. stoletju je tako prišlo do pojava različnih služb, ki OMDR sicer nudijo zagovorništvo in potrebne usmeritve, a so hkrati vključene v kapitalistično-konkurenčni boj za obstanek, kar je v številnih ozirih kontradiktorno in diskriminatorno do samozagovorniških skupin OMDR. Polega tega pa so službe pomoči izredno močna in težka konkurenca samozagovorniškim skupinam, saj so veliko bolj agilne in prilagodljive na potrebe trga dela, sledijo aktualnim razpisom, opcijam subvencioniranja različnih oblik delovanja itd., medtem ko se OMDR težko prebijajo že samo skozi vso potrebno dokumentacijo, saj ni dostopna v obliki lahkega branja. Opisane okoliščine torej ustvarjajo težke pogoje za samovzdrževanje in delovanje samozagovorniških skupin.
Prenos skrbi in odgovornosti v domeno privatnega sektorja je bil silovit. Leta 1993 je neodvisni sektor zagotavljal 5 % skrbstvenih organizacij, leta 2013 pa kar 89 % . Avtor pove, da je sektor za zdravje in socialno varstvo tretji največji angleški sektor glede zaposlovanja. Kritično pri tem je to, da so finančna sredstva, ki so vložena vanj, primarno namenjena kapitalnemu širjenju kapacitet neodvisnega sektorja in ne dejanskemu nudenju pomoči. Prav tako je za neprofitne organizacije postalo znatno težje priti do finančnih sredstev, saj so ta pod vplivom novega, kompleksnejšega tržnega modela. Posledično se je začelo dogajati, da se morajo slednje organizacije primarno posvečati iskanju dodatnih sredstev in ne temu, čemur so namenjene.
Avtor zato opozarja, da so se številne primorane umikati iz trga ali vsaj zmanjšati kvaliteto svojega delovanja, saj niso zmožne zagotoviti ustreznih sredstev. To pa ima znaten vpliv tako na kvaliteto kot na kvantiteto nudene podpore in pomoči za OMDR. Z namenom uravnoteževanja porabe finančnih sredstev se namreč zaposlenim v teh organizacijah bodisi nudijo manjše plače, bodisi zaposlujejo slabši oz. manj ustrezno usposobljen kader, bodisi zaposlijo premalo kadra, da bi bili sposobni kvalitetno opraviti vse delo. Slednje izkoriščanje delavcev se seveda negativno odraža v njihovem odnosu oz. motivaciji do dela, saj se zavedajo, da so za dane izzive premalo plačani, posledice pa nosijo tudi same OMDR. Ena objektivnejših posledic je po avtorjevem mnenju znatno povečana poraba medikamentoznih sredstev, s katerimi zaposleni lažje obvladujejo situacijo. Avtor ob tem poudarja, da je bilo jasno dokumentirano, da se medikamenti OMDR predpisujejo brez dokazanih simptomov oz. motenj, za katere so namenjeni, uporaba pa je pogosto dolgotrajna in brez evalvacij učinkov.
20
Te razmere tako po avtorjevem kot po našem mnenju kritično ogrožajo osnovne pravice državljanov s PP, v tem primeru OMDR. Humber (2016) ob tem opozori, da se bo situacija nadalje le še poslabšala, v primeru da ne bomo tisti, ki se nas slednja področja strokovno ali osebno dotikajo, spregovorili z besedami in dejanji.
FARMACEVTSKA INDUSTRIJA
O delovanju in vplivih farmacevtske industrije na duševno zdravje najdemo dandanes precej nasprotujoča si mnenja in poglede. Ker sami menimo, da ni mogoče podati črno-belega odgovora na to dilemo, bomo v spodnjem sestavku predvsem informativno podkrepili razumevanje obeh nazorov. Will Hall (2016) je mnenja, da tako različna sporočila družbe o uporabi psihiatričnih zdravil ljudi predvsem zmedejo in jih prestrašijo. Po eni strani so bombardirani s pogledom, da je pomoč s psihiatričnimi zdravili nujno potrebna, po drugi pa jih alternativni viri nagovarjajo k temu, da naj z uporabo le-teh popolnoma prenehajo. Tako zapadejo v črno-belo razmišljanje, ki ne dopušča kompromisa, čeprav temu ni tako. Avtor izhajajoč iz tega nagovarja k t. i. pristopu zmanjševanja škode (»harm reduction«), bistvo katerega je informiranje namesto posluževanja absolutističnega pristopa. Prav tega bomo tudi sami uporabili v spodnjem sestavku primerjanja stališč in nazorov.
Anica M. Kos (2017) zapiše, da je razcvet farmacevtske industrije značilen za razvite družbe.
Ta s seboj prinese možnost zdravljenja duševnih stisk, s tem pa tudi povečanje števila oseb, ki bodo diagnosticirane kot duševno motene in bodo posledično zdravljene s farmacevtskimi zdravili. Od tu izvirajo številne kritike psihiatrizacije in medikalizacije, katerima očitajo predvsem motiv velikega dobička. Kot poudari tudi W. Hall (2016), so psihiatrična zdravila postala večmilijardna industrija, primerljiva z naftno in vojaško industrijo. Podjetja, ki se s tem ukvarjajo, imajo namreč sredstva in motivacijo za prikrivanje dejstev o svojih proizvodih. To potrdi tudi V. Flaker (2018), ko pravi, da se področje medikalizacije vedno bolj širi, saj prav psihozdravila prinašajo največji zaslužek. Vesna Švab (2015) je navedla podatek, da se je od leta 2001 do leta 2013 poraba antidepresivov v Sloveniji povečala za 360 odstotkov, kar v prevalenci pomeni, da je leta 2013 antidepresive uživalo pet odstotkov Slovencev. V poročilu Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz leta 2018 z naslovom Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji beremo, da se je število receptov, ki so bili v obdobju od leta 2008 do leta 2015 izdani za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov (mlajših od 20 let), povečalo za slabih 50 %, pri čemer je bil porast števila izdanih receptov približno enak pri obeh spolih (Klanšček, Roškar, Vinko, & Grom, 2018).
21
Ob vseh teh očitkih farmacevtski industriji pa je potrebno poudariti tudi vpliv sodobnega razvitega sveta, ki temu botruje. A. M. Kos (2017) poudari dejstvo, da je današnji svet vse bolj zahteven glede duševnih zmogljivosti, hkrati pa so ljudje vse manj pripravljeni trpeti. Kot poudari tudi V. Švab (2015), ljudje dandanes čedalje težje prenašajo življenjske obremenitve in izgube, ki pa so, ne glede na vse, del običajnega življenja. Poleg tega živimo v družbi t. i.
»instantnih rešitev« in kot pravi Vito Flaker (2018), nimamo več časa za počitek ali kakršenkoli način sproščanja, temveč namesto tega vzamemo tableto, katere učinek je znatno hitrejši. Avtor zato meni, da ne smemo celotne krivde za porast farmacevtske industrije pripisati le drugim, temveč jo delno nosimo tudi mi sami, če se ravnamo na tak način. Kot v nadaljevanju nekoliko cinično pokomentira nazor marsikoga v današnji družbi: »ne smemo si več privoščiti biti nekomunikativni ali slabe volje«. Ob tem sami menimo, da je take posameznike krivično izolirati izven vpetosti v družbeni kontekst neoliberalističnih zahtev po produktivnosti ter konkurenčnosti. Naravnanost ljudi je namreč vedno v soigri s časom, v katerem živimo.
Psihiater Gorazd V. Mrevlje (2014) še znatno bolj stopi v bran farmacevtske industrije s stališčem, da si ta prej zasluži priznanje kot pa grajo. Meni, da je prepričanje, da se s farmakoterapijo pri ljudeh ohranja umetne občutke zadovoljstva z namenom, da jim ne bi bilo potrebno trpeti vsakdanjih tegob, izkrivljeno. Če bi bilo temu namreč tako, sam meni, bi morali zdravniki pred etično razsodišče. V nadaljevanju zato pojasni, da je namen slednjega zdravljenja v prvi vrsti ublažiti oz. odstraniti tiste spremembe razpoloženja, ki posamezniku zmanjšujejo kakovost življenja, so zanj moteče in zaradi njih trpi. A gre le za začasno pomoč človeku, da bo kasneje zopet sposoben živeti skladno s svojimi sposobnostmi in možnostmi, delovati, ukrepati in se odzivati na življenjske spremenljivke. Sami bi tu dodali, da gre torej predvsem za določanje meje, do katere je trpljenje posameznika povsem normalen del življenja, ki je bil od nekdaj prisoten in ima svojo funkcijo, na kateri točki pa človek potrebuje farmacevtsko pomoč, ker sam oz. s pomočjo drugih ni več kos bremenu, ki ga nosi.
DIGITALIZACIJA ŽIVLJENJA
Razvoj digitalizacije je zagotovo prinesel signifikantno spremembo v naše vsakdanje življenje, tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. Eden od zaskrbljujočih dejavnikov je vpliv na telesno in duševno zdravje predvsem otrok in mladostnikov, ki so od malega tako rekoč odraščali z medmrežjem (Javno zdravje - od digitalizacije do Ljubljanske izjave, 2018). A. M.
Kos (2017) poudarja, da današnji razcvet informatike, elektronike ter digitalizacije življenja vpliva na razvoj otrok, in sicer tako na pojavnost psihosocialnih in učnih težav kot na njihovo
22
stanje duha. Poleg tega je digitalizacija s seboj prinesla nove oblike odvisnosti, ki se sedaj že definirajo kot motnje: motnja zasvojenosti z internetom in motnja zasvojenosti z računalniškimi igricami. Vse bolj peroč problem je tudi vrstniško spletno (tudi kibernetsko ali mobilno) ustrahovanje in preganjanje, ki ima znatno negativen vpliv na duševno zdravje teh otrok in mladostnikov. Aleš Završnik (2013) natančneje razloži, v čem se t. i. tradicionalno nadlegovanje razlikuje od spletnega. Pri tem navaja naslednjih pet postavk: 1) publiciteta dejanja, kar pomeni, da neka objava oz. dejanje na spletu lahko doseže več milijonov ljudi; 2) hitrost širjenja, v nekaj dneh ali celo urah lahko dosežejo enormno publiko (viralni videi na YouTubu so najboljši dokaz tega); 3) anonimnost storilca je znatno večja; 4) ni omejeno na določen prostor in čas, torej žrtev nima možnosti umika; 5) zaradi odsotnosti neverbalne komunikacije lahko pride do določenih dejanj, ki se ob živem stiku posameznikov ne bi izvršila, saj gre lahko predvsem za nasledek nepremišljenosti spletnih reakcij.
Seveda pa ima, kot že omenjeno, razvoj elektronike in informatike tudi številne pozitivne posledice. Anica M. Kos (2017) med drugim izpostavi tudi uporabo elektronskih naprav v povezavi z nevroznanstvenimi ugotovitvami glede diagnosticiranja duševnih motenj. Navaja ponekod že prisotno uporabo možganskih komunikacijskih vmesnikov z namenom zdravljenja nekaterih motenj kot tudi za izboljšanje intelektualnega delovanja. Ti čipi namreč vplivajo na delovanje možganov. Za otroke z ADHD (motnjo pozornosti in hiperaktivnosti) se v Avstraliji že uporablja t. i. BCI-tehnologija (v angleščini Brain-Computer Interface), ki služi kot nadomestek psihostimulansov.
Avtorica kot pomembno pozitivno posledico tehnološkega razvoja navaja tudi spletne opcije komunikacije, informiranja in anonimnega iskanja pomoči, o čemer je več napisanega v poglavju »Oblike preventive na področju duševnega zdravja OPP«, podpoglavje Spletne platforme. Poleg tega poudarja, da se dandanes pojavlja vse več računalniških programov za zdravljenje duševnih motenj in korekcijo kognitivnih primanjkljajev. To so npr. računalniške igrice, ki podpirajo psihoterapevtsko zdravljenje otrok, spletni terapevtski programi, kot npr.
računalniško vedenjsko-kognitivne terapije za zmanjševanje simptomov depresivnosti in anksioznosti pri mladih, pa tudi spletne metode pomoči pri učnih težavah. Avtorica kot pomembne prednosti slednjih pristopov prepoznava časovno in prostorsko olajšavo, saj lahko potrebno pomoč prejmeš kar na svojem domu, poleg tega pa ponovno poudari tudi pomen možnosti izognitve osebnemu stiku, kar je za številne mlade pomembna olajševalna komponenta zaradi odpora do neposrednega dela s terapevtom (iz oči v oči) (Mikuš Kos, 2017).
23
Pod poglavje digitalizacije življenja je glede na današnje smernice razvoja potrebno omeniti tudi prihajajočo robotizacijo življenja, ki prinaša nove, svojevrstne izzive. Nekateri avtorji jo primerjajo z industrijsko revolucijo, pri čemer ji pripisujejo še večji domet, saj ne bo segla zgolj na specifična področja dela, temveč znatno širše. Zaenkrat nima natančno določene smeri vplivanja, kar pomeni da bo lahko imela vpliv tako na področje industrije, delovnih servisov kot tudi na področje intelektualnega dela. Zato strokovnjaki na tem področju opozarjajo, da je potreben tehten premislek v smeri ekonomskih in socialnih vplivov, ki jih prinaša uvajanje socialnih robotov, da bi se lahko v čim večji meri izognili morebitnim negativnim posledicam (Lukina, Slobodskaia, & Zilberman, 2016). Na to je že pred desetletji opozarjal tudi japonski avtor Tanaka (1985), ko je izpostavljal, da vpliv novo razvijajočih se tehnologij skoraj vedno seže onkraj naših predstav oz. vizij. Ob tem pa opozarja, da tega ne smemo razumeti kot točko predaje in nemega opazovanja, temveč kot nujno potreben alarm za sprotno in natančno spremljanje dejanskega vpliva vseh tehnoloških inovacij na različna področja življenja, pri čemer lahko brez zadržkov dodamo tudi področje duševnega zdravja.
Na podlagi vseh teh novitet lahko vidimo tako pozitivne kot negativne vplive digitalizacije na duševno zdravje in hkrati široko odprto vprašanje izzivov, ki jih prinaša prihodnost. Anica M.
Kos (2017) celo navaja možnost, da bo v prihodnosti elektronska industrija nadvladala farmacevtsko industrijo in njene možnosti zdravljenja.
2.2.3 PSIHOSOCIALNI DEJAVNIKI TVEGANJA
T. Erzar (2007) psihosocialne dejavnike deli na psihološke (v ožjem pomenu besede) in socialne. Med prve uvrsti razpoloženje, značaj, spol, osebnost ter tudi stres, ki smo ga sami po Bollinger (2019) uvrstili pod biološke dejavnike. Med socialne dejavnike pa uvršča vpliv staršev, medosebnih odnosov, socioekonomskega statusa in rasne pripadnosti. V nadaljevanju bomo podrobneje izpostavili vpliv travme, odnosov in navezanosti (preko teorije J. Bowlbya), individualnih lastnosti osebe in vpliv revščine.
TRAVMA
Prva spoznanja s področja travme in njenih posledic segajo v 19. stoletje, ko je francoski zdravnik Jean Martin Charcot začel prvi proučevati odnos med travmo in duševnimi motnjami.
Njegovo delo je med drugim vplivalo na nadaljnje študije S. Freuda (1894), ki je l. 1880 skupaj
