UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
ALEKS BIRSA JOGAN
Komenski govor nekoč in danes
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
ALEKS BIRSA JOGAN
Komenski govor nekoč in danes
Diplomsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Vera Smole Univerzitetni študijski program prve stopnje: slovenistika
Ljubljana, 2021
Zahvaljujem se mentorici, red. prof. dr. Veri Smole, za neštete popravke, poln nabiralnik izmenjane spletne pošte, koristne usmeritve, izjemno odzivnost in nasploh prijetno sodelovanje in srečevanje.
Za strokovno pomoč, več datotek priskrbljenega gradiva ter ustrežljivost in prijaznost se zahvaljujem vodji Dialektološke sekcije na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, dr. Karmen Kenda Jež.
Predpogoj za izdelavo dialektološke raziskave je kakovostno gradivo s terena, zato zahvalo za učinkovito sodelovanje in izkazano gostoljubnost izrekam obema informatorkama, Danili Jazbec in Damijani Kukanja.
Diplomske naloge in nobenega drugega dela izpod mojih prstov prav gotovo ne bi bilo brez ljubeče družine in zvestih prijateljev. Hvala vam za naklonjenost, potrpežljivost in posluh. Naj vam čim pogosteje povrnem.
Alojz Gradnik: Komen
Komen – kamen, samo kamen, kamen … Če bi odnašali jih dan in noč
in tisočkrat sto let in oberoč, ne bi odnesli jih milijoni ramen.
In vendar vidiš v belih oknih vaze s slapovi nageljnov, pri hiši vrt in latnike široke krivih trt in ajde in vinogradov oaze.
Čemu obup? Še črv prezira skalo, še stebelce jo razkroji pomalo, še skoraj brez prsti duše jo trave.
Čemu obup? Kri kraška je teran, če kamen trd je, je še trša dlan, ko burje zavihrajo tu zastave.
Povzetek: Komenski govor nekoč in danes
Diplomska naloga predstavlja primerjavo fonološkega sistema komenskega krajevnega govora, zapisanega leta 1954 (Tine Logar za SLA) in 1968 (Martina Orožen za OLA) ter v sodobnosti (gramatični del vprašalnice za SLA z dopolnili in dve prosti pripovedi). V prvem delu so opredeljeni zemljepisni, cerkveno- in političnoupravni ter zgodovinski zunanji dejavniki za oblikovanje samostojnega krajevnega govora. Sledi njegova umestitev v širši narečjeslovni okvir, tako da je povzet njegov razvoj od izhodiščnega splošnoslovenskega fonološkega sistema do sodobnega stanja, pri čemer so navedene bistvene razlikovalne lastnosti od sosednjih govorov oz. narečij. V osrednjem poglavju je opravljena primerjava med starejšim in novim gradivom. Izpostavljeno je ohranjanje temeljnih zahodnoslovenskih, kraških in vzhodnokraških, tj. interferenčnih južnoslovenskih glasovnih značilnosti, pojavitev novih dvojnic, opredelitev govora kot izrazito mejnega pri pojavljanju kasnejših notranjsko- dolenjskih odrazov, delna redukcija yː > pogost, a ne značilen za vse samoglasnike, sovpad polglasnikov različnih barv ḁ, ə v srednjejezični polglasnik ə in podaljšava kratkih naglašenih ə > əː, izenačitev izgovora v pred sprednjimi (v = v) in zadnjimi (w > v) samoglasniki z izjemo predstavnega v (w- -), postopno otrdevanje mehkega ĺ > l/lj in delna ohranjenost prehoda izglasnega -m > -n.
Ključne besede: slovenska narečja, fonološki opis, krajevni govor, kraško narečje, vzhodnokraški govori, Komen
Abstract: The speech of Komen in the past and today
This work represents the comparison of the phonological system of Komen local speech, transcribed in 1954 (Tine Logar for SLA), 1968 (Martin Orožen for OLA), and in the present (grammatical part of the questionnaire for SLA with additions and two free narrations). In the first part, the geographical, ecclesiastical, politico-administrative, and historical extralinguistic factors contributing to the formation of the independent local speech are presented. Its contextualization into a broader dialectological framework follows, providing a summary of its development from the original common Slovenian phonological system to its contemporary state with the crucial characteristics, distinguishing it from neighboring local speeches and dialects, listed. The central chapter covers the comparison between older and newer transcriptions. It focuses on the conservation of the fundamental West Slovenian, Karst, and East Karst vocal characteristics, the latter interfered by South Slovenian, the emergence of novel doublets, the characterization of the local dialect as prominently distinguishing during the development of later Inner-Lower Carniola reflexes, partial reduction in some cases, the frequent, but not characteristic of all vowels, merger of semivowels of different tones ḁ, ə into the central semivowel ə and the elongation of the short stressed ə > əː, the equalization of the pronunciation of v before front (v = v) and back (w > v) vowels except for the prosthetic v (w- -), the gradual hardening of the palatal ĺ >
l/lj and partial conservation of the transition of the following -m > -n.
Key words: Slovenian dialects, phonological description, local speech, Karst dialect, East Karst speeches, Komen
Kazalo vsebine
1 Uvod 1
2 Predstavitev kraja 3
2. 1 Pokrajina in lega 3
2. 2 Cerkvena ureditev 4
2. 3 Civilne meje in kulturna zgodovina 6
3 Jezikoslovna umestitev krajevnega govora 10
3. 1 Umestitev v narečje in narečno skupino 10
3. 2 Zgodovinski razvoj 11
3. 3 Sodobno stanje 13
4 Narečno gradivo 17
4. 1 Staro gradivo 17
4. 2 Novo gradivo 18
4. 2. 1 Informatorji 19
4. 2. 2 Damijana Kukanja: Stara kmečka hiša 20
4. 2. 3 Danila Jazbec: O svoji družini in otroštvu 20
4. 2. 4 Gramatični del vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas 22
4. 3 Preglednice z gradivom 36
4. 3. 1 Dolgi samoglasniki 36
4. 3. 2 Kratki naglašeni samoglasniki 39
4. 3. 3 Kratki nenaglašeni samoglasniki 40
4. 3. 4 Soglasniki in soglasniške skupine 45
4. 3. 5 Naglas 49
5 Primerjava gradiva 51
5. 1 Dolgi naglašeni samoglasniki 51
5. 1. 1 iː/ì- > iː, pred r > iẹ 51
5. 1. 2 uː/ù- 51
5. 1. 3 - > aː/əː 52
5. 1. 4 ȇ/è- > iːẹ 53
5. 1. 5 ḙː 53
5. 1. 6 ȏ > uː 53
5. 1. 7 ò- > uːọ 54
5. 1. 8 54
5. 1. 9 - > iːẹ 55
5. 1. 10 aː/à- > aː, ob j > ḙː, ob nosniku > əː 55
5. 1. 11 - > iːẹ 56
5. 1. 12 ǫ - > uː 57
5. 1. 13 57
5. 1. 14 - > 57
5. 1. 15 - > əːr 58
5. 2 Kratki naglašeni samoglasniki 58
5. 2. 1 -ì > əː 58
5. 2. 2 -ù > uː/əː 58
5. 2. 3 - əː 59
5. 2. 4 -è > eː 59
5. 2. 5 -ò > oː 59
5. 2. 6 - əː 60
5. 2. 7 -à > əː 60
5. 2. 8 - əː 60
5. 2. 9 - 60
5. 2. 10 - 61
5. 3 Kratki nenaglašeni samoglasniki 61
5. 3. 1 - ə 61
5. 3. 2 - > ə 61
5. 3. 3 -i = -i, v 3. os. ed. glag. na -i-, -a- > e 61
5. 3. 4 - ə 62
5. 3. 5 - > ə 62
5. 3. 6 -u = -u, v mest. ed. m. in sr. sp. > -i 62
5. 3. 7 ə = ə 63
5. 3. 8 - ḁ/ə 63
5. 3. 9 - > ə 64
5. 3. 10 -e = -e 64
5. 3. 11 - ḁ/ə/o, predvsem za labiali in velari > u 64
5. 3. 12 - > o/ə 65
5. 3. 13 -o = -o 65
5. 3. 14 - ḁ/ə 66
5. 3. 15 - > ə 66
5. 3. 16 - ḁ/ə 66
5. 3. 17 - > ḁ/ə 67
5. 3. 18 -a = -a 67
5. 3. 19 ę > ə 67
5. 3. 20 -ę > -ə 68
5. 3. 21 ǫ > ə/o 68
5. 3. 22 -ǫ > -u 69
5. 3. 23 ə 69
5. 3. 24 Preglas za palatalnimi soglasniki 69
5. 3. 25 -u > -o 69
5. 3. 26 -i > -e 69
5. 3. 27 - - > -a- (akanje) 70
5. 3. 28 - -u- (ukanje) 70
5. 3. 29 - -i- (ikanje) 70
5. 3. 30 - -a- (e-jevsko akanje) 70
5. 3. 31 Nastanek sekundarnega polglasnika 70
5. 4 Soglasniki in soglasniške skupine 71
5. 4. 1 - -ru 71
5. 4. 2 ĺ > ĺ/l/lj 71
5. 4. 3 črě-, žrě- > čriːe-/žriːe- 71
5. 4. 4 ń = ń 72
5. 4. 5 72
5. 4. 6 Analogično menjavanje med l in v 72
5. 4. 7 v pred prednjimi samoglasniki = v 72
5. 4. 8 72
5. 4. 9 b pred samoglasniki = b 73
5. 4. 10 -b > -p 73
5. 4. 11 -d > -t 73
5. 4. 12 -g > -x 73
5. 4. 13 -z > -s 73
5. 4. 14 -ž > -š 73
5. 4. 15 -dl > - -dla > -la 73
5. 4. 16 -dl- > -l- 73
5. 4. 17 -dk- > -tk- 74
5. 4. 18 74
5. 4. 19 g > γ 74
5. 4. 20 k = k 74
5. 4. 21 x = x 74
5. 4. 22 Sekundarna palatalizacija velarov 74
5. 4. 23 šč = šč 74
5. 4. 24 Ostanki druge praslovanske palatalizacije 75
5. 4. 25 75
5. 4. 26 la = la 75
5. 4. 27 -ł, łt > - 75
5. 4. 28 Slekanje 75
5. 4. 29 Štekanje 75
5. 4. 30 -m > -m/-n 76
5. 4. 31 Predstavni v- - 76
5. 4. 32 Predstavni j = j 76
5. 4. 33 Drugi pojavi 77
5. 5 Naglas 77
5. 5. 1 Narava akuta 77
5. 5. 2 Narava cirkumfleksa 77
5. 5. 3 Terciarni naglasni umik 77
5. 5. 4 Sekundarni naglasni umik 77
5. 5. 5 Umik končnega kratkega naglasa 78
5. 5. 6 Tonski potek 78
6 Sklep 79
7 Viri in literatura 81
7. 1 Literatura 81
7. 1. 1 Predstavitev Komna 81
7. 1. 2 Jezikoslovna umestitev krajevnega govora 82
7. 1. 3 Zbiranje in analiza narečnega gradiva 83
7. 2 Viri 85
7. 2. 1 Pisni viri 85
7. 2. 2 Ustni viri 85
8 Priloge 86
8. 1 Fonološki opis komenskega govora 86
1 Uvod
Komenski krajevni govor sodi med bolj raziskane zahodne slovenske govore, saj je Komen kot središčno naselje Komenskega Krasa pod točko 107 umeščen v mrežo krajev Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA), pod točko 5 pa v Slovanski lingvistični atlas (OLA). Po vprašalnici za SLA je bil zapisan leta 1954 (Tine Logar), po vprašalnici za OLA pa leta 1968 (Martina Orožen). Na podlagi mlajšega gradiva je bil leta 1981 izdelan fonološki opis (Orožen, 1981), kasneje pa njegovo razvojno stanje ni bilo več preverjeno. Po zamenjavi dveh ali skoraj treh generacij govorcev bi se moralo zgoditi vsaj nekaj sprememb, zato si pričujoče diplomsko delo za cilj zastavlja primerjavo sodobnega fonološkega stanja komenskega govora z gradivom, zapisanim leta 1954 in 1968. Pričakuje se, da je pod vplivom sosednjih krajevnih govorov in narečij (predvsem notranjskega), knjižnega jezika ali preprosto samostojnih razvojih teženj, ki stremijo k enostavnejšemu in enotnejšemu izgovoru, prišlo do nekaterih sprememb oz. vsaj do variantnosti pri določenih refleksih, npr. y, ḁ γ, ĺ, ń itd. Za pridobitev ustreznih podatkov sta bili načrtno izbrani govorki, od prejšnje informatorke, rojene leta 1909, starejši približno dve generaciji (rojeni leta 1949 in 1950).
Popisovanje krajevnega govora in drugih krajevnih značilnosti, npr. lokalne zgodovine, ne koristi le jezikoslovni stroki, zato je v prvem delu diplomske naloge v kontekstu opredelitve za razvoj krajevnega govora ključnih zunajjezikovnih dejavnikov poleg naravnih danosti in geografske lege podrobneje opisana pestra zgodovina Komna kot pomembnega cerkvenega (župnijskega in dekanijskega) in civilnoupravnega središča. K drugi točki je dodanih nekaj informacij o kulturni zgodovini in osebnostih, ki so v preteklih stoletjih zaznamovale kraj in njegovo ime ponesle v svet. Vpričo pomembne zgodovinske vloge Komna oz. kraškega Dunaja kot središčnega naselja ni čudno, da je kraj vključen tako v SLA kot v OLA.
V drugem delu diplomske naloge je komenski govor postavljen v širši narečjeslovni okvir.
Predstavitev govora vključuje sinhrono opredelitev, pri čemer je v ospredju fonološki sestav govora, in diahrono umestitev, pri čemer je povzeta razvojna pot od začetkov oblikovanja kraškega narečja v prvi razvojni etapi v razvoju slovenskega vokalizma (Rigler, 2001a: 16–
17) do sodobnega stanja, ko govorov ni več mogoče obravnavati kot zemljepisno celoto, temveč je treba spoznavati posebnosti vsakega posebej. Splošne značilnosti današnjih kraških govorov so zato ovrednotene na primeru komenskega.
Ključne ugotovitve predstavlja tretji del pričujočega dela, saj prinaša temeljito primerjalno analizo pred dobrega pol stoletja in danes izpričanih refleksov za posamezne izvorne
praslovanske oz. izhodiščnoslovenske samoglasnike in soglasnike oz. soglasniške skupine ter naglas. Pod drobnogled je vzeto t. i. staro gradivo iz leta 1954 (Logarjev zvezek z ročnim zapisom govora po vprašalanici za SLA) in leta 1968 (zapis po vprašalnici OLA Martine Orožen). Primerjano je s t. i. novim gradivom, zbranim med izdelavo diplomske naloge konec leta 2020 in v prvi polovici leta 2021.
Metodologija za izvedbo primerjalne analize je bila dvojna. Najprej je bilo s terenskim delom zbrano novo gradivo. Z obema informatorkama je bil posnet prosti govor in vodeni pogovor z odgovori na vprašanja iz gramatičnega dela vprašalnice za SLA z dopolnitvami, nato pa so bila besedila in posamezene besede zapisani v fonetični transkripciji. V drugem koraku so bili podatki analizirani, tj. primerjani z obstoječim gradivom.
2 Predstavitev kraja
2. 1 Pokrajina in lega
Komen je srednje veliko naselje na severnem robu Krasa. Geografi območje glede na tip površja opredeljujejo kot nizki primorski kras (Natek, 2010: 13). Okoliška pokrajina je rahlo gričevnata, na nižji vzpetini, ki doseže nadmorsko višino 290 metrov, leži tudi samo naselje.
Zemljepisna značilnost, psl. ʽhrib, gora, vzpetinaʼ, je kraju tudi nadela ime Komen, v prejšnjih omembah zapisano kot Cominum (1247), Cumin (1255), de Cumino (1269) in Comein (1526) (Snoj, 2009: 197). Severozahodno od Komna se za vasjo Lipa dvigajo nekoliko višje vzpetine, imenovane Črni hribi, med katerimi je najvišji Trstelj (643 m), južno pa se pokrajina spušča proti Tržaškemu zalivu.
Zemeljska podlaga je večinoma iz apnenca, zato je okrog vasi mogoče najti številne kraške pojave, kot so vrtače, brezna, podzemne jame, škraplje itd. Površinskih voda zaradi propustnosti tal ni, voda je zbrana le v umetno napravljenih kalih. Na apnenčasti podlagi se je razvila rodovitna rdečkasta zemlja, imenovana jerovica ali terra rosa. Čeprav območje med Komnom in Tomajem slovi kot najbolj rodoviten del Krasa, sta zaradi plitve in s kamenjem pomešane zemlje poljedeljstvo in živinoreja vseeno slabo razvita. Bolje uspeva le trta refošk (Budal idr., 1997: 22). Ker raste na tleh, bogatih z železom, iz njenega grozdja ne nastane refošk, ampak kraški teran. Neagrarne površine izvorno prekriva gmajna, zaplate gozdov pa so bile umetno zasajene med splošnim pogozdovanjem Krasa od konca 50. let 19. stoletja1 (prav tam: 50–51).
Naselje leži na križišču cest proti Gorici oz. Novi Gorici (prehod preko Branika – Rihemberka, Škrbine ali Kostanjevice na Krasu), Vipavi, Sežani in Trstu. Tod je že v prazgodovini in rimski dobi potekala pomembna prometnica proti Štivanu pri Devinu (Budal idr., 1997: 22). Štivan je bil tudi pozneje pomembo središče, saj je v njem stal samostan benediktinskega reda, kateremu je oglejski patriarh zaupal pokristjanjevanje primorskih krajev (Kralj, 1997a: 5). Danes sta okreplejni predvsem povezavi z Novo Gorico in Sežano, saj je področje upravno in zaposlitveno vezano nanju, cesta proti Trstu pa je zaradi državne meje manj pretočna kakor v preteklosti. Uporablja se predvsem za nakupovanje v italijanskih
1 Na kraški pokrajini je s pogozdovalnimi akcijami pustil neizbrisen pečat predvsem Avgust Kafol (rojen 26.
septembra 1882 v Čepovanu, umrl 16. februarja 1955 v Ljubljani, pokopan v Komnu). Pod njegovim vodstvom je bilo na Krasu posajenih 2.000 hektarjev gozdov. Bil je prvi gozdar, ki je začel monokulturne sorte črnega bora mešati z vmesnimi zasaditvami jelk, listavcev in eksotičnega rastja. V Komnu je uredil in do smrti vodil drevesnico (slovenska-biografija.si).
trgovinah, obiskovanje sorodnikov, kopanje na bližnjih plažah in opravljanje plačanega gospodinjskega dela pri premožnih tržaških družinah.
2. 2 Cerkvena ureditev
Župnija Komen je bila od visokega srednjega veka del Oglejskega patriarhata. V zgodovinskih virih se prvič omenja leta 1247 kot Cominum (gre tudi za prvo omembo kraja), in sicer v zbirki rokopisov Documenta historica, tj. seznamu obdavčitev, ki jih je cerkvenim enotam naložil oglejski patriarh Bertold Andechs (1218–1251) v Čedadu med eno izmed škofijskih sinod. Komen je bil obdavčen z dvanajstimi markami (Kralj, 1997a: 6). Na istem območju je precej večja župnija (zajemala je še poznejši srednjeveški župniji Rihemberk (ok.
1200) in Dornberk (1296) ter zgodaj nastali vikariat Štanjel (1443)) kot edina fara na goriškem delu Krasa obstajala že v 10. ali 11. stoletju, izključena pa ni niti možnost, da je področje prej sodilo k pražupniji Štivan (Höfler, 2016: 11–12, 94). V 12. stoletju so se znotraj Oglejskega patriarhata za pomoč škofu pri izvajanju pastoralne službe izoblikovali arhidiakonati. Kras je skupaj z Goriško, srednjesoško dolino in Vipavsko sodil k spodnjefurlanskemu arhidiakonatu (Kralj, 1997a: 5).
Čeprav je bil lastnik župnij njihov ustanovitelj, večinoma torej oglejski patriarhat, je zanimiva zgodovina njihovih patronatov oz. pokroviteljstev, tj. pravice do izbire duhovnika, ki pa ga je moral potrditi krajevni škof oz. njegov pooblaščenec. Za župnijo Komen podatki o najbolj zgodnjem patronatu ne obstajajo, znano je le, da je v drugi polovici 15. stoletja duhovnike izbiral goriški grof in jih v potrditev pošiljal možniškemu opatu. Po izumrtju Goriških grofov leta 1500 se je pokroviteljstvo preneslo na Habsburžane. Večjo spremembo je leta 1688 povzročila še podelitev patronata jezuitskemu kolegiju v Gorici (Höfler, 2016: 11–13).
Po dolgotrajnih prizadevanjih Habsburžanov, da bi habsburški del Oglejskega patriarhata dobil svojo škofijo2, je bila v času cesarice Marije Terezije in papeža Benedikta XIV. leta 1751 ustanovljena goriška nadškofija in za prvega škofa je bil imenovan Karel Mihael Attems (1711–1774). K novi pastoralni enoti je bil priključen tudi Komen (Kralj, 1997c: 20). Ko so po letu 1947 zaradi vzpostavitve nove državne meje nekatere župnije ostale v Jugoslaviji, je komensko faro najprej upravljal apostolski administrator za Goriško, nato od leta 1964/65 Apostolska administratura za Slovensko primorje, leta 1977 pa se je z ostalimi od matičnih škofij odrezanimi enotami pridružila obnovljeni Škofiji Koper.
2 Leta 1420 so Benečani zasedli Furlanijo, zato se je del Oglejskega patriarhata znašel v Avstriji, del pa v Beneški republiki. Meja je povzročila napete odnose med habsburškimi vladarji in patriarhom, ker je bil njegov sedež v nasprotni deželi. Spor je narekoval najprej ustanovitev arhidiakonata za Goriško (1574) in imenovanje lastnega arhidiakona za Tolminsko (1737), pozneje pa je bila ustanovljena še goriška škofija (Höfler, 2016: 13).
Ker se župnijske meje od ustanovitve srednjeveških župnij do jožefinskih reform konec 18.
stoletja praktično niso spreminjale, vemo, da je župnija Komen do 19. stoletja obsegala naslednje kraje: Coljavo, Gabrovico, Gorjansko, Hruševico, Ivanji Grad, Kobdilj, Kobjeglavo, Kobole, Kosovelje, Kregolišče, Lipo, Lukovec, Mali Dol, Pliskovico, Rubije, Sveto, Škrbino, Štanjel, Tomačevico, Tublje pri Komnu, Vale, Veliki Dol, Vojščico in Volčji Grad (Höfler, 2016: 14, 93). Znotraj župnije so se za izboljšanje dušnega pastirstva postopoma ustanavljale samostojne duhovnije, tj. vikariati in kaplanije: Štanjel (1631), Pliskovica (1752), Gorjansko (1757), Vojščica (1757), Veliki Dol (1758), Škrbina (1786), Kobjeglava (1788), Gabrovica (1813) in Lipa (1814) (Kralj, 1997c: 21). V 19. stoletju se je pokazala potreba po temeljiti reorganizaciji cerkvenoupravne delitve, zato so bile mnoge nižje enote povišane v župnije.
Župnija Komen je od tedaj poleg središčnega naselja z župnijsko cerkvijo sv. Jurija iz leta 17733 obsegala še Preserje, Ivanji Grad, Zagrajec, Sveto, Mali Dol, Tomačevico, Volčji Grad in romarsko cerkev Device Marije Obršljanske na vzpetini med Komnom in Tomačevico. Ob združevanju primorskih župnij leta 2018 so ji bile priključene še župnije Brestovica, Gabrovica, Gorjansko in Škrbina, zato se je njen obseg povečal, prejšnje meje pa so se zabrisale.
Da je bil Komen od nekdaj pomembno cerkveno središče, dokazujejo tudi iz komenske fare izhajajoči posamezniki, ki so na cerkvenem področju v dobi reformacije in protireformacije pustili neizbrisen pečat. Po letu 1525 se je protestantski nauk s pomočjo zavzetih pridigarjev, Petra Pavla Vergerija in Primoža Trubarja, med višjimi sloji širil tudi po Goriški, a so ga do konca 16. stoletja popolnoma zatrli zavzeti protireformatorji. Pri boju zoper luterantstvo so sodelovali trije iz komenske župnije izhajajoči ljubljanski škofje – Urban Textor – Tkalčič (1481–1558) iz Lipe, Konrad Adam Glušič (1527–1578) iz Komna in Janez Tavčar (1544–
1597) iz Štanjela, ter goriški arhidiakon Andrej Nepokoj (1547–?) iz Štanjela (Kralj, 1997b:
37–39). O krajevnem slovesu nekaj pove tudi dejstvo, da je Komen v več stoletjih postal središče dekanije. Poleg župnij v neposredni okolici je še leta 1906 zajemala nekatere fare na Vipavskem in Goriškem, tj. Štjak, Branico, Gaberje, Šmarje, Rihemberk (danes Branik) in Dorenberk, nekaj let pozneje, 1911, pa Dorenberk v dokumentih ni več omenjen (Uršič, 1997:
16–17). Dekanija je obstajala do leta 1992, ko se je z Dekanijo Sežana združila v Kraško dekanijo.
3 Komenska cerkev slovi kot največja cerkev med koprsko stolnico in romarsko cerkvijo Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi. Pred sedanjo baročno zgradbo, skupaj z zvonikom zgrajeno leta 1773, je na istem mestu stala manjša gotska cerkev, obdana s pokopališčem; čas njene izgradnje ni znan. Notranjost nove cerkve se ponaša z mnogimi dragocenostmi: zrcalno obokano ladjo, tristransko zaključenim prezbiterijem, velikim marmornatim oltarjem, štirimi stranskimi oltarji, bogatimi freskami goriškega slikarja C. Del Nerija iz leta 1901, slikama Toneta Kralja nad spovednicama, zakristijsko omaro z intarzijami iz leta 1742, grobnico, v kateri sta pokopana duhovnik in laik, itd. (prim. Budal idr., 1996: 62)
2. 3 Civilne meje in kulturna zgodovina
Civilne meje so se navadno naslonile na cerkveno ureditev, najpogosteje tako, da so fevdalci od cerkvene oblasti dobili v najem zemljo in da so si prizadevali za pridobitev patronata nad župnijami, kjer so imeli svetno oblast. Od pokristjanjevanja je Kras upravljal Oglejski patriarhat, po porazu na slovensko ozemlje prodirajočih Ogrov (ustavil jih je rimsko-nemški kralj Oton I.) leta 955, pa se je primorski prostor vse do razpada Avstro-Ogrske navezal na nemške dežele (Kralj, 1997a: 5). Oglejski patriarhi so svojo zemljo dajali v fevd ministerialom. V 12. stoletju so je največ dobili Goriški grofje, poleg njih pa še rihemberški in devinski plemiči. Posest so dobili tudi od samostanov v Beligni in Rožacu. Po izumrtju Goriških grofov leta 1500 se je prenesla na habsburško grofijo Goriško-Gradiščansko (Budal idr., 1996: 19). Kot vodilne plemiče na območju Komna je treba izpostaviti rodbino Cobenzle, ki je imela med letoma 1508 in 1810 v lasti grad v Štanjelu, in grofe Lanthierije, ki so od 1646 do druge svetovne vojne posedovali rihemberški grad (Fakin Bajec, 2015: 610).
Upravna navezanost na Avstrijo je s krajšo prekinitvijo v času Ilirskih provinc (1809–1813), ko je bila tudi prvič ustanovljena občina Komen, trajala vse do prve svetovne vojne (Budal idr., 1996: 19). Komen se je v dolgih stoletjih zaradi središčne lege (do ustanovitve modernih občin v drugi polovici 19. stoletja je s sosednjimi vasmi tvoril agrarno vaško skupnost oz.
župo, ki jo je vodil župan in je skrbela za pobiranje davkov in opravljanje tlake) in bližine Trsta (pristaniško mesto je naglo rastlo in leta 1776 dobilo samostojen gubernij, ki je upravljal tudi Komen) ter pozneje tudi gospodarsko uspešnih Tržiča in Nabrežine na vseh področjih uspešno razvil. Na kulturno, politično in gospodarsko moč kraja kažejo dobri življenjski pogoji in nenazadnje ljudsko poimenovanje kraški Dunaj (Fakin Bajec, 2015: 610). Komen je vse do druge svetovne vojne ostal živahno naselje, v katerem so se srečevali ljudje iz bližnjih vasi, ko so prišli po opravkih. V kraju so bili zdravstveni dom4, lekarna, okrajna sodnija, žandarmerija, davkarija in financa, pošta, različne trgovine, več gostiln, obrtne delavnice, dvorana, šola, med vojnama vrtec, obrtne šole, v 30. letih 19. stoletja dve otroški koloniji in različna društva – kulturna, verska, sadjarsko in telovadno5 (Budal idr., 1997: 32–49).
4 Najbolj znan komenski zdravnik je bil dr. Danilo Storič. V Komnu je deloval v 20. in 30. letih 20. stoletja in kot specialist za rentgentske storitve v Komnu vodil rentgentski dispanzer za pljučne bolezni. Zaradi kraške klime se je pri njem zdravilo veliko bolnikov s tuberkulozo in jetiko. Poskrbel je tudi za izgradnjo novega zdravstvenega doma, za katerega je načrt izdelal njegov tast Maks Fabiani (Fakin Bajec, 2015: 614–615).
5 V času splošne blaginje sta se v Komnu rodila dva pomembna kmetijska strokovnjaka, po rodu bratranca.
Alojzij Štrekelj (rojen 3. januarja 1857 v Komnu, umrl 30. marca 1939 v Biogradu na Moru) je bil po pustošenju trtne uši eden izmed vodilnih strokovnjakov za obnovo vinogradov na Primorskem, v Istri, Dalmaciji in Hercegovini. Poleg kmetijskih služb je bil tudi poslanec v državnem in goriškem deželnem zboru. Josip Štrekelj (rojen 21. aprila 1868 v Komnu, umrl 10. maja 1955 v Ljubljani) je veliko prispeval k ureditvi sadjarstva in vinogradništva na Krasu, saj je spodbujal ustanavljanje različnih kmetijskih društev in ustanov v Komnu in
Po odpravi fevdalizma leta 1848 je v Komnu že okoli leta 1850 zaživela samostojna občina oz. županija. Sodila je pod okrajno glavarstvo Sežana in obsegala še občinski oddelek Preserje in davčne občine Mali Dol, Sveto, Tomačevica in Volčji Grad, vodili pa so jo občinski svet s starešinami, župan6 in občinski odbor (Fakin Bajec, 2015: 611–612). Leta 1853 je dobil kraj še lastni sodni urad. Vključeval je vasi Avber, Brestovica, Brje, Komen, Štanjel, Gabrovica, Gorjansko, Kopriva, Mavhinje, Nabrežina, Šempolaj, Pliskovica, Sela, Škrbina, Štjak, Temnica, Veliki Dol in Vojšica (Budal idr., 1996: 20–21).
Upravno, gospodarsko in kulturno življenje je v Komnu prvič obstalo med prvo svetovno vojno, saj so prebivalci zaradi nevarnosti, ki jo je povzročila sedma italijanska ofenziva, začeta 13. septembra 1916, odšli v begunstvo. Večinoma so bili preseljeni na Dolenjsko, županstvo je odšlo v Sežano, župnijski urad pa je bil premeščen v Lokev. Zadnji begunci so se lahko v poškodovan kraj vrnili oktobra 1920. Po podpisu Rapalske pogodbe istega leta so oblast na Primorskem prevzeli Italijani. Občina se je sicer ohranila, vendar je bila pri delovanju precej omejena. Pomembne odločitve so sprejemali na prefekturi v Gorici oz. na kvesturi, ob stopnjevanju fašističnega pritiska na slovensko prebivalstvo pa je bil leta 1927 na mesto slovenskega občinskega vodstva imenovan italijanski občinski predstojnik oz. podeštat (Fakin Bajec, 2015: 612–613).
V obdobju, težkem za slovenstvo, so na Primorskem ključno vlogo odigrali narodno zavedni duhovniki, med njimi dva, ki sta delovala v Komnu. Dekan Ignacij Valentinčič (1867–1946) je z dr. Antonon Požarjem in Virgilom Ščekom spodbudil obnovitev stanovske organizacije Zbora svečenikov svetega Pavla in na ustanovni seji 8. januarja 1920 postal njen predsednik.
Združenje je v času italijanske nadvlade z narodnoobrambnim programom opravilo temeljno delo na narodnem, kulturnem in socialnem področju (Uršič, 2020: 23–24). Župnik Bogumil Nemec (1986–1931) je postal žrtev fašističnega nasilja. Italijanska oblast ga je zaradi v nedeljski pridigi izrečenega nasprotovanja plesu v Dopolavoru na veliki šmaren (15. avgusta 1931), očitajoč mu, da deluje zoper fašistične organizacije in italijansko kulturo, oktobra poklicala na zaslišanje na goriško kvesturo in ga tako mučila (spil naj bi ricinusovo olje), da je za poškodbami umrl. Na njegovem pogrebu se je šestinštirideset slovenskih duhovnikov zaobljubilo, da se bodo uprli fašističnemu nasilju in vztrajali pri poučevanju v slovenščini, tudi za ceno mučeništva (Fakin Bajec, 2021: 9–11).
drugih vaseh. Po okoliških krajih je vodil kmetijskopospeševalne in narodnoobrambne programe (slovenska- biografija.si).
6 Do leta 1926 lahko zaporedno naštejemo naslednje župane: Josip Kovačič, Josip Švara, Vincenc Jazbec iz Svetega, Josip Žigon in Josip Pipan iz Preserij (Fakin Bajec, 2015: 612–613).
Po letih zatiranja druga svetovna vojna Komnu ni prinesla osvoboditve, temveč je drastično zarezala v dotedanjo podobo kraja. Po napadu Južnoprimorskega odreda na nemško preskrbovalno kolono v Dovcah med Komnom in Rihemberkom 2. februarja 1944 so 15.
februarja 1944 nemške vojaške enote in nekdanji italijanski vojaki izvedli povračilne ukrepe in Komen skupaj z Malim Dolom, Tomačevico in Rihemberkom požgali, domačine pa izgnali v bližino Neumarkta na Bavarskem, od koder so se v porušeno vas vrnili šele poleti 1945 (Uršič in Jazbec, 1994: 9–10, 111). Požig domov je terjal nepredstavljiv davek, kajti uničene so bile vse stavbe razen župnijske cerkve, šole, kaplanije in dveh domačij (Fakin Bajec, 2015:
611), zgorel je tudi bogat župnijski in dekanijski arhiv.
Komenci bi izgnanstvo veliko težje prestali, če se na pot v neznano z njimi ne bi prostovoljno podala župnik Viktor Kos (1899–1987) in kaplan Mirko Rener (1919–1993). Dekan Kos je v Nemčiji pomagal okrog sto lačnim in bolnim izgnancem, ki so zaradi nezmožnosti za delo ostali v lagerju, z razporejenimi na kmetije in v tovarne pa je ohranil pisemski stik. Pomagal je tudi drugim internirancem iz Slovenije, krščeval in pokopaval kristjane vseh narodnosti in se povezal z dobrimi duhovniki in ljudmi v mestu (Uršič in Jazbec, 1994: 11). Zaradi vsestranske podpore se ga je prijel vzdevek taboriščni angel, za požrtvovalno delo pa je prejel tudi vrsto nagrad.
Po vojni je bil v Komnu leta 1944 ustanovljen Krajevni ljudski odbor in se leta 1952 preimenoval v občino. Leta 1958 je bila samostojna enota večinsko priključena k občini Sežana, v Komnu pa sta ostala le sedeža krajevnega urada in krajevne skupnosti (Fakin Bajec, 2015: 613). Kljub vsestranski povojni obnovi, industrializaciji (Bor, Aluminij, Livarna, Konfekcija), ponovni vzpostavitvi lastne občine leta 1995 in dejstvu, da je število prebivalcev nekaj časa naraščalo, Komen danes izgublja status središčnega naselja.
Po podatkih Statističnega urada RS za zadnjih deset let število prebivalcev pada, povprečna starost pa se viša (www.pxweb.stat.si). Danes v Komnu biva okrog 600 ljudi. Ker je domača industrija z izjemo enega večjega zaposlovalca propadla, večina prebivalstva dnevno (nekateri tudi za ves teden) odhaja na delo v mestna središča, predvsem Sežano in Novo Gorico, nekateri pa tudi v Ajdovščino ali Ljubljano. V kraju so ostala samo manjša zasebna podjetja ter skromna terciarni in kvartarni sektor (trgovine, gostinstvo, občinska uprava, osnovna šola, zdravstveni dom, lekarna, banka, knjižnica), kmetijstvo, predvsem vinarstvo, pa večinoma predstavlja le dodaten vir zaslužka poleg redne službe. Turizem v samem Komnu ni razvit, ogledati si je mogoče kvečjemu baročno cerkev sv. Jurija in vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne, se pa pomembnejše turistične točke nahajajo v bližnji okolici (najbližje
Štanjel). Na kulturnem področju so v Komnu dejavni pevski zbor Cominum, mednarodno uspešen pihalni orkester, gasilsko društvo, osnovna šola in knjižnica, spomin na tragično usodo prebivalcev med drugo svetovno vojno pa se trudita ohranjati Društvo izgnancev in Združenje borcev za vrednote NOB.
3 Jezikoslovna umestitev krajevnega govora
3. 1 Umestitev v narečje in narečno skupino
Komenski krajevni govor se govori na vzhodnem robu kraškega narečja, ki se razteza po zahodnem Krasu in spodnji Vipavski dolini (Logar, 1993: 127), natančneje ob Jadranskem morju med Devinom in Prosekom v Italiji, na zahodnem delu Krasa do Štanjela, v spodnji Vipavski dolini do Vrtovina in na zahodnem delu Trnovske planote do Predmeje (Smole, 2001: 35).7 Skupina govorov na Banjški planoti tvori še svojstveno, precej arhaično, banjško podnarečje. Na podlagi jezikovnih inovacij, bistvenih za razčlenitev izhodiščnega splošnoslovenskega samoglasniškega sistema, se kraško narečje znotraj beneško-kraške narečne ploskve, ki predstavlja del zahodnih slovenskih narečij, definira z naslednjimi pojavi:
- ≠ ē/è- - ≠ ò-, ē/è- > ie2 - > ie1 - > uo2 = ō > uo1 (v večini govorov tudi ò- >
uo2), umikom kratkega naglasa s končnega na predhodnji psl. kratki samoglasnik in izgubo tonemskih in kolikostnih nasprotij (Šekli, 2009: 300–301).
Pri uvrščanju v enoto višje hierarhične stopnje Logar in Rigler kraško narečje na temelju splošnega slušnega vtisa, na katerega je že leta 1936 opozoril Ramovš (1995: 109–110), rekoč, da iz življenjskih razmer v posamezni pokrajini izvirajoč splošni artikulacijski vtis (barva vokalov, artikulacijska sila in nianse, ritem, tempo, melodija govora) posamezen govor označi za ta ali oni osnovni dialekt oz. uvrsti v dialektično bazo, umeščata v primorsko narečno skupino (Logar in Rigler, 1993).8 Na kratko bi jo lahko okarakterizirali z dejstvom, da v njej zaradi bližine romanskih jezikov najdemo pojave, ki narekujejo specifično stavčno melodijo, besedje in skladjo. Vplivi so najmočnejši na zahodu, proti vzhodu pa pojemajo (Smole, 2001: 35).
7 Ramovš je kraškemu narečju pripisal precej večji obseg, kakor so ga pokazale poznejše raziskave, saj je mejo med kraščino in briščino oz. notranjščino povezal s kranjsko-goriško oz. tržaško-goriško deželno mejo (Logar, 1996b: 65). Ramovš (1935: 61) navaja, da severna meja poteka po južnih vzpetinah Trnovske planote, južna pa po črti Trst–Goli vrh–Veliki hrib–Vremščica. Obe izkazuje tudi na Karti slovenskih narečij (Ramovš, 1957). V resnici sega notranjsko narečje precej bolj proti zahodu – na Krasu do Krajne vasi, v Vipavski dolini pa do Vrtovina. Do tod se namreč govorijo notranjsko- z njega izhajajoči monoftongirani refleksi, notranjsko-dolenjski refleks uː < ȍ pa se razprostira še globlje na Kras (do Komna), medtem ko se izoglosi v Vipavski dolini prekrivata (Logar, 1996b: 65). Razmejitev med notranjskim in kraškim narečjem je mogoče pojasniti s staro mejo med furlansko in istrsko marko iz časa Velike Karantanije in z mejo med dvema fevdalnima gospostvoma, ki je potekala po potoku Vrtovinšček (prav tam: 66).
Ramovš (1995: 112–113; 1957; razvidno tudi iz 1935: 68) ločuje tudi med kraškim in zapadnokraškim dialektom. Po sodobni klasifikaciji narečij zapadnokraški dialekt predstavlja predvsem severne in zahodne kraške govore, iz Ramovševe skice pa je južni del takratnih kraških govorov premeščen k notranjskim govorom (Logar in Rigler, 1993). Dodajmo, da na več mestih opredeljuje še soseščino kraškega dialekta z brkinskim (Ramovš, 1935: 61; 1995: 112–113, 128), vendar slednjemu sodobna razvrstitev samostojnosti ne priznava, temveč ga uvršča k notranjščini (Logar in Rigler, 1993).
8 Na temelju njune razvrstitve je izdelana sodobna Karta slovenskih narečij, na kateri je kraško narečje uvrščeno k primorski narečni skupini (GIAM ZRC SAZU, IAPŠ ZRC SAZU in ISJ ZRC SAZU, 2007).
Diahrona delitev kraško narečje medtem umešča na beneško-kraško narečno ploskev (Rigler, 2001a: 32–33), pri čemer se ne osredotoča toliko na mlajše jezikovne spremembe, ki skupini narečij dajejo prepoznaven slušni vtis, temveč predvsem na zgodovinski glasoslovni razvoj, redkeje tudi na morfološkega in besedje. Za določitev samostojnega idioma je zato ključno prepoznavanje od sosednjih govorov razlikovalnih inovacij in slabše ohranjenih arhaizmov (Šekli, 2009: 292–293).
Kraško narečje je po nastanku drugotno, saj se je izoblikovalo s prekrivanjem starejše zahodnoslovenske narečne osnove z notranjskimi prvinami, tako da so se prebivalci z že izoblikovanim notranjskim narečjem naseljevali na območje z bolj arhaično beneško-kraško narečno osnovo in jo po svoje spreminjali. Za vse kraške govore sta tako značilna notranjska glasovna razvoja iːə (iẹ) < eː in uːə (uọ) < óː, čeprav so na zahodu seveda veliko bolj prisotne tudi beneškoslovenske, predvsem briške prvine, npr. aː < ęː, uːə (uọ) < òː, -ə < -ę, -u < -ǫ, -o <
-o, na vzhodu pa je več notranjskih pojavov, npr. yː < uː, uː < oː, -o < -ǫ in -e < -ę9 (Logar, 1993: 127). Ob primerjavi notranjskega in kraškega dialekta Ramovš (1935: 61–65; krajše tudi 1995: 127–128)10 strnjeno navaja naslednje skupne značilnost obeh narečij (izpisane so le glasovne): razvoj dolgega uː > yː, nastanek y po prilikovanju samoglasnika ŭ na mehke soglasnike, razvoj g > γ, ohranjena mehka narava glasov ń in ĺ, pomik prvotnega naglasa na zlog spredaj, ohranitev končniškega -i kljub samoglasniškemu upadu, pogost naglasni tip ẹ ẹː, šə ẹː11 in prehod predlogov na, za, nad > ˈneː, ˈzeː, ˈneːd pod drugotno naglašenim naglasom12.
3. 2 Zgodovinski razvoj
Začetke oblikovanja kraškega narečja postavljamo v čas prve etape v razvoju slovenskega vokalizma, ko se je s prvimi spremembami, ki niso zajele celotnega slovenskega jezikovnega ozemlja, razvila delitev na slovenski severozahod in jugovzhod. V nasprotju z jugovzhodom, kjer se je kot v večini slovanskih jezikov refleks za ě zožil, je na severozahodu refleks zanj ostal širok, v povezavi z ožitvijo pa na področju s širokim refleksom za ě (ä) tudi ni prišlo do zgodnje denazalizacije, saj bi dala enak refleks kakor ě (Rigler, 2001a: 16–17; Rigler, 2001b:
60–62).
9 V komenskem govoru sta še izkazana refleksa yː < uː in uː < òː, ne pa tudi -o < ǫ in -e < -ę, temveč -u < -ǫ in -ə
< -ę.
10 Citirano besedilo je del prepisa Ramovševih Dialektov, ki je bil opravljen v okviru seminarskih nalog na Oddelku za slovenistiko FF UL pod mentorstvom red. prof. dr. Vere Smole. Opravljeno je bilo pretranskribiranje iz stare v novo transkripcijo in posodobitev terminologije.
11 V komenskem govoru tako naglaševanje ni prisotno.
12 Sodobno gradivo za Komen izkazuje razvoj v smeri delne redukcije.
V drugi etapi se je ěː pod vplivom dolžine in rahle diftongičnosti zožil ěː > ẹː, v par z njim pa je prišel ọː < oː. Pod vplivom dolžine se je oː zaradi prostega mesta ob ẹː lahko zožil, medtem ko se eː zaradi manjše frekvenčnosti in potencialnega sovpada z ẹː < ěː ni. Prav tako razloga za ožanje nista imela kratka e in o (Rigler, 2001a: 19).
V tretji etapi je treba izpostaviti tipično severno-zahodno diftongizacijo ěː, oː > ie, uo.
Pomemben preobrat v razvoju vokalizma je predstavljala sprememba smeri izoglos, s katero se je zahod razvojno povezal z jugom, in ne več s severom kakor dotlej, ter v nezadnjih besednih zlogih izvedel zgodnjo podaljšavo kratkih naglašenih samoglasnikov in nekoliko pozneje dokončal tudi a-jevsko vokalizacijo polglasnika əː > aː. Kratki samoglasniki so s prehodom v sistem dolgega vokalizma (z izjemo o) sovpadli z že prej dolgimi (Rigler, 2001a:
20–21). Šekli (2009: 300) strnjeno navaja naslednje skupne zahodnoslovenske glasovne zna -, oː > ie, uo; - - > ęː, ǫː; eː/è-, ò- > eː, oː; ə - = aː, à- > aː, Rigler (2001a: 22) pa, sicer še brez vokalizacije əː, izvaja temu ustrezen vokalni sistem
dolgi vokalizem
i u
ie ə uo
e o ǫ
+ ę
a
kratki vokalizem
i u ə
e o ǫ
+ ę
a
in navaja izvore posameznih refleksov: pri dolgih samoglasnikih i < iː/í- -, e < eː/è-, a
< aː/á-, o < ò-, uo < oː, u < uː/ú-, ə < ə -, ę -, ǫ < ǫː/ǫ-, pri kratkih pa i < i/í-, e < e/-
< ě/- -á, o < o/-ò, u < u/-ú, ə < ə/- - -
V četrti razvojni etapi so se nosniki začeli mestoma izgubljati tudi na zahodu. Najdlje so se ohranili na Goriškem, najbolj zgodaj pa je denazalizacija zajela celovito področje ob Soči in Idrijci. Izguba nosnikov v severnem delu prvotno enotnega zahodnega sistema je področje razdelila na dve enoti, in sicer na obsoško-idrijski del, kjer sta ę in ǫ sovpadla z etimološkima e in o (razen z ȏ > uo) (Rigler, 2001a: 28), in beneško-kraški del, v katerem je bilo ohranjeno prvotno zahodno stanje. Južni del zahodnega sistema je zato v primerjavi z obsoško-idrijskim bolj arhaičen (Šekli, 2009: 300). Rigler (2001a: 31), vključujoč že prej omenjeno a-jevsko vokalizacijo əː > aː, nastavlja osnovi beneško-kraški sistem, kakršen naj bi obstajal v prvi polovici 14. stoletja
dolgi vokalizem
i u
iẹ uọ
+ ǫ
a
kratki vokalizem
i u
ə
+ ǫ
a
in ugotavlja naslednje izvore samoglasnikov: dolgih i < iː/í- - -, a < aː/á-, əː - -, uọ < oː, u < uː/ú- -, ǫ < ǫː/ǫ- in kratkih i < i/-í, /-è, ě/- -
o/-ò, u < u/-ú, ə < ə/- - -
Čeprav je v četrti in peti razvojni etapi mogoče imenovati še nekatere zemljepisno precej obsežne spremembe, kot so sekundarni naglasni umik, bolj ali manj razvita moderna vokalna redukcija (četrta etapa) in izguba kolikostnih nasprotij (peta etapa) (Rigler, 2001a: 33–34), od vzpostavitve osmih osnovnih vokalnih sistemov ni več mogoče spremljati enotnega razvoja, temveč ga moramo obravnavati za vsak krajevni govor oz. manjše skupine krajevnih govorov posebej.
3. 3 Sodobno stanje
Po četrti razvojni etapi se je beneško-kraški sistem pod vplivom raznovrstnih sprememb še naprej drobil. Pomembno genetsko merilo za nadaljnjo členitev predstavljajo različni sovpadi
refleksov za nosnike. Glede na prisotnost o - = eː/è- - se
beneško-kraška narečja delijo v skupino, ki pozna popoln sovpad (tersko in nadiško narečje), in v skupino, ki popolnega sovpada ne pozna (briško, banjško in kraško narečje). Kraško narečje je glede na reflekse za ǫ - mogoče razdeliti na zahodne kraške govore z dvoglasniš - > uo in na vzhodne kraške govore z drugotnim enoglasniškim - > uː, - pa na severne (> ə), južne (> aː/ie) in osrednje (>
ie) kraške govore. Če dodamo še strukturno merilo (mlajši naglasni premiki, izguba tonemskih in kolikostnih nasprotij), je mogoče govore še dodatno razčleniti (Šekli, 2009:
300– - > uː sodi med
vzhodne kraške - > ie pa med osrednje kraške govore. Izgubil je tudi tonemska in kolikostna nasprotja ter izvedel umik vsakega kratkega naglasa na prvi besedni zlog.
Za komenski krajevni govor so v sistemu dolgega vokalizma značilni i < iː/í-, yː < uː/ú-13, uː <
oː14, uː < in 15, iẹ -, eː/è- , uọ < ó- ọ - in əː ter ə pri čemer sta yː < uː in uː < òː tipični notranjski interferenci. Odvoglašeni ȏ > uọ se je razvil do uː, da je sistem po prehodu uː > yː spet vzpostavil ravnotežje, ó- pa se mu v razvoju ni pridružil, ker se je diftongiral, potem ko se je uọ < ȏ že monoftongiral ȏ > uọ > uː (prim.
Rigler, 2001a: 49–50).16 T - > uː (na zahodu običajneje > uːo/uːə) na zahodu običajneje Rigler (2001b: 49– - > uː pojasnjuje enako kot prehod ȏ in zgodaj podaljšanega ò > uː. Logar (1996b: 66– - odkril le v Komnu, v Kobjeglavi, na Kregolišču, na Velikem Dolu, v Kosoveljah in v Pliskovici, zato sklepa, da gre za posledico uskoške kolonizacije Krasa po padcu Bosne, torej vpliv srbsko-hrvaških govorov, in ne za razvoj, skladen z uː < ȏ
predlaga enako razlago (prav tam).
Kratki vokalizem je poleg podaljšav naglašenih samoglasnikov po predhodnih redukcijah in moderna vokalna redukcija, čeprav sistema ni zajela tako celovito kot osrednjeslovenske
govore. in ḁ oz. danes ə17,
redkeje tudi o in u. V prednaglasnih nenaglašenih zlogih je stanje prav tako, le da se občasno pojavljata še y in i (prim. Rigler, 2001a: 50), podobno je tudi v ponaglasnih zlogih. Za izglasje sta značilna refleksa -ə oz. -i za mehkimi soglasniki < -ę in -u < -ǫ (Logar, 1993: 127) ter dejstvo, da se izglasni samoglasniki z izjemo -ę praviloma ne reducirajo. Pojavljajo se še ostanki vokalne harmonije, ki je bila včasih v zahodnih govorih veliko bolj prisotna (Smole,
2001: 35).18 Ko sta se kratka i ḁ, sta novonastala
glasova ostala fonema samo v nevtralni poziciji, drugod pa sta se izmenjevala glede na to, ali je bil naslednji samoglasnik prednji ali zadnji (Rigler, 2001a: 48–50).19
13 Za kraško narečje (vsaj zahodni del) je značilnejši razvoj uː/ú- > uː.
14 Za kraško narečje (vsaj zahodni del) je značilnejši razvoj oː > uọ/uə.
15 Za kraško narečje (vsaj zahodni del) je značilnejši odraz uọ/uə < ǫ -, .
16 Rigler (2001b: 49) sicer navaja, da se je uọ < ȏ pri monoftongizaciji v uː pridružil tudi uọ < ǫː, vendar je,
upoštevajoč Logarjeve (1996b: 66–67) podatke o
uskoški kolonizaciji Krasa, v izpeljavo vključen le tovrsten razvoj ȏ.
17 Dodatek »oz. danes ə« je pripisan po analizi sodobnega gradiva.
18 Trditev potrjuje dejstvo, da v sodobnem gradivu vokalna harmonija ni več izkazana. Nekdanja ḁ večinoma sovpadla v srednjejezični ə.
19 V drugih kraških govorih je pogosto prisotnih še nekaj pojavov. Logar (1993: 127–128) navaja, da sta za kraško narečje značilna prehod in podaljšanje kratkega naglašenega ì > eː in ù > oː, vendar sprememba v gradivu 35), ga pa najdemo v nekaterih bližnjih govorih, npr. Kobjeglavi:
əĺẹ, Ied ˈruːože, Red ˈkoːńe (Logar, 1954).
Do objave OLA verjetno zadnji izdelan samoglasniški trikotnik za Komen je Rigler (2001a:
50) s pomočjo gradiva Karla Štreklja nastavil za konec 19. stoletja. Razporeditev fonemov v Gorjanskem, ki sodi h komenskemu krajevnemu govoru, je bila taka:
dolgi vokalizem
i y u
iẹ uọ
a
kratki vokalizem i y u
o
ə ḁ a
Kakor v drugih kraških govorih je tudi v komenskem prišlo do izgube tonemskih opozicij na dolgih zlogih, zato je poznan le dinamični naglas, postopoma pa se opušča tudi kolikostno nasprotje,20 tako da postaja edino nasprotje razlika med naglašenimi in nenaglašenimi samoglasniki. Med nesplošnoslovenskimi naglasnimi umiki je govor izvedel umik naglasa z vsake končne kračine (prim. Smole, 2001: 36).
V soglasniškem sistemu komenskega govora do večjih posebnosti ni prišlo, temveč je razvoj potekal enako kot po vsem kraškem narečju. Pri zvočnikih je pomembno, da se je v pred zadnjimi samoglasniki govoril kot w, pred sprednjimi pa kot v21, in da se ohranja mehkost ń = ń in ĺ = ĺ.22 Kraško narečje ne pozna ł, ker se je pred zadnjimi samoglasniki razvil v l, v prav tako ni prisoten splošen prehod -m > -n.23 Med nezvočniki je verjetno najvidnejši razvoj g > γ, zaznati pa je mogoče tudi ohranjeno mehkost
> ć24. Soglasniške skupine šč/šć = šč/šć25 ter črě- = črě- in žrě- = žrě- so se ohranile, medtem ko sta d in t v primarnih soglasniških skupinah dl/tl onemela (dl > l in tl > l), tj pa se je razvil bodisi v tj bodisi v č.26 Zveneči nezvočniki so pred premorom izgubili zvenečnost (prim.
Logar, 1993: 128; Logar, 1996a: 33; Smole, 2001: 36).
Oblikoslovje je kljub bližini narečne meje večinoma skladno z oblikoslovjem kraškega narečja. V ednini so se ohranili vsi trije skloni, prav tako sta redki feminizacija in maskulinizacija v množini. Nasprotno se je v veliki meri izgubila dvojina, saj je vidna le še v posameznih oblikah. Za rabo glagolskih oblik sta značilna kratki nedoločnik in posploševanje
20 Izguba kolikostnega nasprotja v komenskem govoru je potrjena v sodobnem gradivu, saj so se nekdaj kratki naglašeni samoglasniki brez izjeme podaljšali.
21 Razlikovalnost je zamrla, pri čemer je v vseh položajih razen pri predstavnem v- > - prevladal v.
22 Mehki ĺ v posameznih primerih otrdeva v l ali razpada v soglasniški sklop lj.
23 V komenskem govoru se pojavlja le mestoma in brez pravila.
24
25
26 Zaradi majhnega števila primerov v gradivu razvoja ni mogoče natančno opredeliti.
nedoločniške oblike v sedanjik in obratno (Smole, 2001: 36), pri sklonskih oblikah pa sta najbolj opazni končnici -u < -ǫ za or. ed. ž. sp. in -i < -u za daj. in mest. ed. m. in s. sp. (prim.
Šumenjak, 2013: 86).27 Poleg njiju je prisoten še specifičen razvoj nekaterih drugih končnic, npr. sovpad orodniške -ami z i-jevsko -mi po redukciji -ami > -əmi > -mi in ohranitev stare končnice -ě, prepoznavne le še v nekaterih prislovih in zaimkih. Pri samostalnikih moškega spola se v množini poleg končnic o-jevske sklanjatve -i, -ih pojavljajo tudi iz a-jevske sklanjatve posplošene končnice -ami, -ah.28 Zanimiva je še raba povratnega svojilnega zaimka
»svoj« namesto osebnega zaimka »njegov«, »njen« (prim. Smole, 2001: 36–37).
V primerjavi z drugimi zahodnimi narečji je v kraškem prisotnih manj furlanizmov in veliko več germanizmov (Smole, 2001: 37), vseeno pa so zaradi bližine italijanskega jezikovnega ozemlja nekateri romanizmi prodrli tudi do Komna oz. v njegovo bližino. Po podatkih iz Slovenskega leksikalnega atlasa tržaške pokrajine je največ italijanske leksike prisotne v neposredni bližini Trsta, tj. v Mačkovljah, Žavljah, Korošcih in Gročani, v vaseh blizu Komna, tj. Mavhinjah, Samatorci, Zgoniku in Svetem Križu, pa je je že precej manj, čeprav se tudi tu redno pojavlja.29 Pogosto gre za izraze, prevzete iz tržaškega narečja, ali za dobesedne prevode italijanskih besednih zvez (Cossutta, 1987). Nadpričakovana prisotnost germanizmov v obravnavanih krajih je posledica dolgotrajnih družbeno-ekonomskih procesov v času, ko so bili primorski kraji vezani na nemško politično in jezikovno ozemlje (Crevatin, 1987: 1).
Tako germanizmi kakor romanizmi so v izgovoru prilagojeni slovenskemu glasovnemu sistemu.
27 Vendar ne v zahodnih kraških govorih, npr. v Opatjem selu, kjer je -i le v mest. ed., ne pa tudi v daj. V njem je -u (Pahor, še neobjavljeno).
28 Npr. Mmn pər ˈkọːńax, Omn s ˈkọːńami, Omn bˈraːti/bˈraːtami, Omn s ˈsi:ni/s ˈsi:nəmi (Logar, 1954; Orožen, 1968).
29 V raziskavo leksike so bile vključene točke s celotnega tržaškega zaledja, pri čemer so Komnu najbližje vasi Mavhinje, Samatorca, Zgonik in Sveti Križ. Medja vas leži zahodneje, Prosek, Repen, Trebče, Gročara, Mačkovlje in Žavlje pa vzhodneje proti Trstu. Repen, Trebče, Gročara, Mačkovlje in Žavlje že sodijo k notranjskemu narečju.
4 Narečno gradivo
4. 1 Staro gradivo
Pod pojmom staro gradivo razumemo zapise krajevnega govora Komna, nastale pred izdelavo predložene diplomske naloge. Najstarejše uporabljeno gradivo je med 12. in 16. oktobrom 1954 na terenu zbral prof. dr. Tine Logar. Kdo je odgovarjal na vprašanja iz vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas (SLA), ni znano, saj podatek ni zapisan ne v zvezku ne v poročilu o terenskem delu, iz ohranjenih kratkih naglašenih samoglasnikov v zadnjem oz. edinem besednem zlogu (glej 5. 2) in w pred zadnjimi samoglasniki (glej 5. 4. 8) pa sklepamo, da je bil informator precej starejši od informatorke, sodelujoče leta 1968. Do tokratne uporabe gradivo ni bilo digitalizirano, zato ga je bilo treba pred uporabo pretipkati in vnesti v excelovo tabelo, kakršno Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU (ISJ ZRC SAZU) uporablja za poenoteno in oštevilčeno urejanje Logarjevih in drugih zapisov krajevnih govorov. Ker so bile besede zapisane v stari (Ramovševi) transkripciji, jih je bilo treba pred vnosom v primerjalno tabelo (glej 4. 3) zaradi boljše primerljivosti z novim gradivom pretranskribirati v slovensko nacionalno transkripcijo. Pri prepisu je bil upoštevan seznam znakov iz gradiva za prvi leksični zvezek SLA (Kenda-Jež, 2016: 27–30), navodila za zapis sodobnih slovenskih narečnih besedil (Smole, 2020c) in navodila za pretvorbo stare transkripcije v novo (Smole, 2020a).
Dobrih deset let mlajše gradivo30 je leta 1968 za izdelavo Slovanskega lingvističnega atlasa (OLA – Общеславянский лингвистический атлас) priskrbela prof. dr. Martina Orožen.31 Na vprašanja iz vprašalnice je odgovarjala P. Kovačič iz Komna. O njej so v uvodnem zvezku OLA (1994: 61) v ruščini zapisani naslednji podatki: »Stršinova hišno ime, rojena 1909, begunka v prvi svetovni vojni (19161918, Homec pri Kamniku), od 1938 stalno živela v kraju, 6 razredov osnovne šole, posluša radio, piše v knjižnem jeziku z dialektizmi, dobro govori narečje, gospodinja«. Gradivo je bilo ob prejemu že zbrano v excelovi tabeli in z izjemo znakov, ki jih predvideva zapis za OLA, zapisano v sodobni slovenski nacionalni transkripciji, zato posebna obdelava pred analizo ni bila potrebna.
30 Gradivo je štirinajst let starejše le po času zapisa, glede na glasovne razlike pa je bila medgeneracijska razlika med informatorji večja.
31 Na podlagi zbranega gradiva je bil leta 1981 izdelan fonološki opis za Komen. Zapis gradiva v fonološkem opisu včasih odstopa od prvotnega zapisa, na kar je sproti opozorjeno v analizi (glej 5).
4. 2 Novo gradivo
Z izrazom novo gradivo mislimo na narečna besedila in odgovore na vprašanja iz gramatičnega dela vprašalnice za SLA, ki so bili zbrani med nastajanjem diplomske naloge.
Pri zbiranju narečnih besedil je bilo skupaj posnetih prib. 77 minut zvoka, uporabljenih pa prib. 58 minut. Posnetki so bili posneti z mobilnim telefonom, nato pa prenešeni na računalniški disk. Za zapis besedila je bil uporabljen računalniški vnašalni sistem ZRCola, ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU razvil Peter Weiss (prosto dostopen na zrcola.zrc-sazu.si). Obe besedili in odgovori na gramatična vprašanja so zapisani v slovenski nacionalni transkripciji, kot je predstavljena v smernicah za branje gradiva za SLA (Kenda- Jež, 2016: 27–30), poenostavljeno zbranih tudi v gradivu za študente slovenistike (Smole, 2020c).
Zbrano gradivo se deli na dva dela: na dve bolj ali manj prosto govorjeni narečni besedili in na gramatični del vprašalnice za SLA z dodatki. Prvo narečno besedilo (glej 4. 2. 2) je bilo s prvo informatorko (glej 4. 2. 1) posneto 25. novembra 2020. Prvotno je bilo namenjeno objavi na spletnem portalu Interaktivna karta slovenskih narečnih besedil (narecja.si), zato je bilo posneto po vnaprej dani predlogi, ki jo je informatorka med pripovedovanjem zapolnila z narečnimi izrazi in oblikami. Drugo narečno besedilo (glej 4. 2. 3) je pripoved druge informatorke (glej 4. 2. 1), zato se približuje prostemu govoru. Snemanje je potekalo 1. julija 2021.
Vprašanja, usmerjena v iskanje določenih refleksov, so povzeta iz gramatičnega dela vprašalnice za SLA (ISJ ZRC SAZU, 2009: 36–72). Ker je nabor gramatičnih vprašanj obsežen (vprašanja med 700 in 870), so bila zastavljena le tista, ki so glede na staro gradivo relevantna za izvedbo primerjalne fonološke analize. Tako so bila v celoti izločena vprašanja, ki se nanašajo na oblikoslovje (vprašanja med 803 in 862). Če se je izkazalo, da v zapisih Tineta Logarja ali v gradivu Martine Orožen za posamezen refleks ni primerov, primerljivih z naborom izrazov v gramatičnih vprašanjih, so bile k posamezni točki dodane besede, ki jih v gramatičnem delu vprašalnice sicer ni (označene z zvezdico: *). Pri točkah, kjer glede na razmerje med gradivom iz leta 1954 in leta 1968 niso bila pričakovana večja odstopanja, je bilo zastavljenih manj vprašanj, pri vprašanjih, kjer sta bila odstopanje ali variantnost izkazana že v starejšem gradivu, pa jih je bilo zastavljenih več, tudi takih, ki sicer niso zapisana v vprašalnici za SLA (označena s plusom: +). Izpolnjena vprašalnica je objavljena v poglavju 4. 2. 4.
Pri spraševanju in vnosu odgovorov v tabelo so bila upoštevana navodila za izpolnjevanje vprašalnice za SLA (Benedik in Kenda-Jež, 2009: 1–4). Iz tabele je bil najprej izluščen nabor besed, ki so potrebne za primerjavo s starim gradivom, nato pa so bila govorki zastavljena vprašanja, na katera naj bi odgovorila z določenim izrazom. Če informatorka na zastavljeno vprašanje ni odgovorila s pričakovano besedo, ji je bilo zastavljeno drugačno vprašanje.
Vprašalnica je bila posneta z drugo informatorko 1. julija 2021.
4. 2. 1 Informatorji
Pri izbiri informatorjev je bil ključni pogoj zanesljiva raba komenskega govora, poleg tega pa so bila zaradi možnosti izbire med več kandidati dodobra izpolnjena tudi druga priporočila:
pretežno bivanje in delo v Komnu, Komen kot materin rojstni kraj, zakonec iz bližnjega kraja itd. V Komnu je zaradi velikosti kraja še dovolj ljudi, ki izpolnjujejo vsaj osnovne pogoje za vključitev v raziskavo. Izbrani sta bili dve informatorki. Ključni podatki o njiju so navedeni v naslednjem vrstnem redu: ime in priimek, letnica rojstva, kraj rojstva oz. domači kraj, materin in očetov rojstni kraj, možev rojstni kraj, izobrazba in poklic ter morebitno bivanje v drugem kraju.
Prva informatorka:
Ime in priimek: Damijana Kukanja, rojena Godnik
Letnica rojstva: 1950
Kraj rojstva: Komen
Materin rojstni kraj: Divči32
Očetov rojstni kraj: Komen
Možev rojstni kraj: Komen
Izobrazba in poklic: osnovna šola, priučena šivilja v tekstilni proizvodnji
Bivanje in služba v drugem kraju: nikoli Druga informatorka:
Ime in priimek: Danila Jazbec, rojena Buda
Letnica rojstva: 1949
Kraj rojstva: Komen
Materin rojstni kraj: Komen
Očetov rojstni kraj: Komen
32 Divči so praktično del Komna.
