UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tim Nemeček
Združene države Amerike: nastanek republike
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tim Nemeček
Mentor: prof. dr. Igor Lukšič
Združene države Amerike: nastanek republike
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala Zahvalil bi se mentorju, prof. dr. Igor Lukšiču, za vse nasvete, usmeritve, pomoč in hitro odzivnost pri pisanju magistrskega dela.
Združene države Amerike: nastanek republike
V četrt stoletja se je trinajst sprtih kolonij spremenilo v federativno republiko. Kolonijam v Ameriki so Angleži naložili visoke davke, da bi prek tega lahko pokrili dolgove, ki jih je Anglija pridelala v vojni s Francozi za Kanado. Izziv britanskega obdavčenja je sprožil Američane pri iskanju ustavnih načel, da bi zaščitili svoje interese. Zadnja četrtina osemnajstega stoletja ostaja najbolj politično ustvarjalno obdobje v ameriški zgodovini, saj se je predana in odločna skupina lotila pogumnega eksperimenta v političnih idealih. Bil je čas zmagoslavja, pa tudi čas tragedij - vsi so prispevali k oblikovanju nove federalne republike. V resnici je bila revolucija evolucija, ki jo je prinesla skupina izrednih ljudi (ne pa en sam posameznik), in ti dejavniki jo ločijo od bolj nasilnih revolucij drugih držav. Dejansko je bil postopni značaj ameriške revolucije ključni dejavnik njenega trajnega uspeha. Ustanovitelji (zlasti Washington, Jefferson, Madison, Adams in Hamilton) niso bili enotnega mišljenja, vendar so ustvarili okvir za razpravo in reševanje državljanskih vprašanj, ki je bil tedaj najbolj drzen in najuspešnejši politični eksperiment.
Ustava ni bila oblikovana tako, da bi ves čas odgovarjala na politične zadeve, temveč je bila zasnovana kot okvir, znotraj katerega prihodnje generacije lahko rešujejo politične konflikte in usklajujejo ideje. V magistrskem delu sem se osredotočil na politični razvoj Združenih držav Amerike in izpostavil, opredelil in opisal ključne dogodke ter konflikte, ki so vplivali na razvoj federalne republike.
Ključne besede: ustanovni očetje, federacija, konfederacija, ustava, republika.
The United States of America: the Formation of the Republic
In the fourth century, thirteen conflicting colonies were transformed into a federal republic. To the colonies in America, the British imposed high taxes so that through this they could cover the debts which England had incurred in the war with the French for Canada. The challenge of British taxation has triggered Americans in their search for constitutional principles to protect their interests. The last quarter of the eighteenth century remains the best political creative period in American history, as she devoted herself in a determined group to embarking on a courageous experiment in political ideas. It was a time of victory, but also a time of tragedy - they all contributed to the formation of a new federal republic. In fact, it was a revolution of evolution brought about by a group of extraordinary people (rather than a single individual), and these factors separate it from the more violent revolutions of other countries. Indeed, the gradual significance of the American Revolution was a key factor in its lasting success. The founders (especially Washington, Jefferson, Madison, Adams in Hamilton) were not unanimous, but thus created a framework for discussing and resolving civic issues that was then the best in the most successful political experiments. The constitution was not designed to respond to political issues, but was designed as a framework, and in the future generation, political conflicts can be resolved and ideas harmonized. In my master’s thesis, I focused on the political development of the United States and highlighted, identified in descriptive key events and conflicts that affected the development of the Federal Republic.
Key words: founding fathers, federation, confederation, constitution, republic.
Kazalo
1 UVOD ... 1
2 ROJSTVO REPUBLIKE ... 4
2.1 Med monarhijo, republiko in demokracijo ... 14
2.2 Med federacijo in konfederacijo ... 24
3 USTANOVNI OČETJE AMERIKE ... 27
3.1 Federalisti in antifederalisti ... 32
4 USTAVA ... 44
5 ZAKLJUČEK ... 50
6 VIRI ... 55
Kazalo tabel Tabela 3.1: Ustanovni očetje ... 27
Tabela 3.2: Razlike med federalisti in antifederalisti ... 32
1 1 UVOD
V četrt stoletja se je trinajst sprtih kolonij spremenilo v federativno republiko. Kolonijam v Ameriki so Angleži naložili visoke davke, da bi prek tega lahko pokrili dolgove, ki jih je Anglija pridelala v vojni s Francozi za Kanado. Izziv britanskega obdavčenja je pri Američanih sprožilo iskanje ustavnih načel, da bi zaščitili svoje interese (ali kot pravi Morgan (2013) »svojo svobodo«) in na koncu pripeljali do revolucije. Morgan (2013) dokazuje, da načela niso bila abstraktna doktrina politične teorije, ampak so izhajala iz neposrednih potreb in izkušenj ustanovnih očetov. Imeli so strastno prepričanje in nazadnje so bili vključeni v oblikovanje ustave in drugih dokumentov Združene države Amerike. Združene države so bile odločene, da ne bodo monarhija, glede trdnosti povezave držav pa so na začetku stavili na ohlapnejšo konfederacijo, po dobrem desetletju pa so se odločile za federacijo.
Maier (2010) navaja, da nova ustava, ki so jo napisali, ni bila nič več kot le predlog, ko so poslanci septembra 1787 zapustili ustavno konvencijo v Filadelfiji. V vsaj devetih od trinajstih držav bi jo morale izvoljene konvencije ratificirati, preden bi začela veljati. Obstajal je razlog za dvom, ali se bo to zgodilo. Dokument, ki ga danes v Združenih državah Amerike obravnavajo kot temelj zakonov države in temelj pravnega sistema, je bil takrat še močno sporen. Nekateri Američani so ustavo odpovedali zaradi grožnje svobodi, ki so jo Američani v revolucionarni vojni z veliko ceno osvojili. Skupina gorečih domoljubnih nasprotnikov je dokument celo požgala v hudi javni demonstraciji četrtega julija leta 1787. Bitka za ratifikacijo ustave je trajala celo leto, v katero so bili vključeni ustanovitelji Amerike, kot so Washington, Hamilton, Madison, Jay in Henry. Maier (2010) navaja, da je bila odobritev zveznih držav Pensilvanija, Massachusetts, Virginia in New York ključna za ratifikacijo federalne ustave.
Zadnja četrtina osemnajstega stoletja ostaja najbolj politično ustvarjalno obdobje v ameriški zgodovini, saj se je predana in odločna skupina lotila pogumnega eksperimenta v političnih idealih. To je bil čas zmagoslavja, pa tudi čas tragedij – vsi so prispevali k oblikovanju nove federalne republike. V resnici je bila revolucija evolucija, ki jo je prinesla skupina izrednih ljudi (ne pa en sam posameznik), ti dejavniki pa jo ločijo od bolj nasilnih revolucij drugih držav.
Dejansko je bil postopni značaj ameriške revolucije ključni dejavnik njenega trajnega uspeha.
Ustanovitelji (zlasti Washington, Jefferson, Madison, Adams in Hamilton) niso bili enotnega
2
mišljenja, vendar so ustvarili okvir za razpravo in reševanje državljanskih vprašanj, ki je bil tedaj najbolj drzen in najuspešnejši politični eksperiment. Ustava ni bila oblikovana tako, da bi ves čas odgovarjala na politične zadeve, temveč je bila zasnovana kot okvir, znotraj katerega prihodnje generacije lahko rešujejo politične konflikte in usklajujejo ideje.
Ellis (2000) ocenjuje nekatere dogodke v desetletju po ustavni konvenciji (ang. Constitutional Convention) iz leta 1787, pri čemer se osredotoča na dogodke takratnih političnih osebnosti, ki jih poimenuje ustanovni bratje. V omenjeno skupino uvrsti Adamsa, Jeffersona, Washingtona, Madisona, Hamiltona in Burra. Velik poudarek pripisuje nekaterim dogodkom, ki so imeli vpliv na politično oblikovanje v Ameriki, kot so politični in osebni spor med Burrem in Hamiltonom, kar je pripeljalo celo do dvoboja, tajni pogovori in pogajanja za gradnjo nove prestolnice države in tiho soglasje ustanoviteljev države o odložitvi razprave o ureditvi suženjstva v Združenih državah Amerike. Ellis (2000) analizira dve pomembni razmerji; med Adamsom in njegovo ženo Abigail med predsedovanjem ter med Jeffersonom in Madisonom v enakem obdobju.
Stewart (2015) navaja, da so Madisona in njegova dela pogosto zasenčili ustanovni kolegi. Da bi dosegel svoj vseživljenjski cilj samoupravne ustavne republike, je Madison svoje sposobnosti in talent združil s svojimi najbolj nadarjenimi sodobniki. Madison se je skliceval na vpliv svojega zaveznika Washingtona, da je vodil prizadevanje za ustavno konvencijo in učinkovito novo vlado, s Hamiltonom je pisal Federalistične spise (ang. Federal Papers), da bi zagotovil ratifikacijo ustave. Popravil je največjo napako ustave z osnutkom in zagotovitvijo sprejetja predloga Zakona o pravicah (ang. Bill of Rights), pri čemer je imel temeljno podporo Washingtona. Sodeloval je z Jeffersonom, da bi ustanovil prvo politično stranko v državi.
V magistrskem delu se bom osredotočil na politični razvoj Združenih držav Amerike in izpostavil, opredelil in opisal ključne dogodke ter konflikte, ki so vplivali na razvoj federalne republike.
Namen magistrskega dela je preučiti in opisati ključne dejavnike in dogodke, ki so pripomogli k rojstvu federativne republike, zaznamovali ustanovne očete Amerike ter njihove politične odločitve in so vplivali na oblikovanje in ratifikacijo ustave ter drugih vladnih dokumentov.
Cilji magistrskega dela so:
- opredeliti temeljne dogodke, ki so privedli do oblikovanja republike;
3
- opisati glavne konflikte pri nastajanju federalne republike, ki so se odčitavali v sporih med ustanovnimi očeti ZDA, in ugotoviti, katere odločitve in dogodki so vplivali na takratni politični razvoj;
- opisati ključne rešitve za reševanje političnih sporov v ustavi ZDA;
- ugotoviti in opisati politična prepričanja, ki razlikujejo federaliste od antifederalistov.
Za izpolnitev namena in ciljev magistrskega dela sem si postavil naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Na kakšen način so ZDA postale republika?
2. Kako se je oblikovala Ustava Združene države Amerike?
3. Kateri so bili glavni konflikti, ki jih rešuje ustava ZDA?
4. Katere so bistvene razlike med federalisti in antifederalisti?
4 2 ROJSTVO REPUBLIKE
Ivanyan (2004) navaja, da so se prvi ljudje v Ameriki pojavili pribl. pred 15 tisoč leti. Prišli so na Aljasko čez zamrznjeno Beringovo ožino. Znani islandski Viking Erickson je odkril Ameriko in jo imenoval Winnand. Po Vikingih so bili Španci prvi Evropejci v Novem svetu.
Oktobra 1492 je španska odprava pod vodstvom admirala Krištofa Kolumba prišla na otok San Salvador. Od konca 15. do začetka 16. stoletja so bile izvedene številne odprave. Geograf Martin Waldzemüller je leta 1507 predlagal, da se v čast Ameriga Vespuccija Novi svet poimenuje Amerika. V tistem času se je začelo osvajanje celine. Leta 1513 je španski konkvistador Juan Ponce de Leon odkril polotok Florida, kjer je leta 1565 nastala prva stalna evropska kolonija in ustanovljeno je bilo mesto St. Augustine.
Prva angleška naselbina v Ameriki je nastala leta 1607 v Virginiji in se je poimenovala Jamestown. V samo nekaj letih se je Jamestown zaradi nasada tobaka, zasajenega leta 1609, spremenil v bogato naselje. Evropske priseljence so v Ameriki privlačili bogati naravni viri na oddaljeni celini in njena oddaljenost od evropskih verskih dogem in političnih predsodkov.
Konec avgusta 1619 je v Virginijo prišla nizozemska ladja, ki je v Ameriko pripeljala temnopolte Afričane, ki so jih kolonisti takoj kupili kot sužnje. Decembra 1620 je na atlantsko obalo Massachusettsa prišla ladja »Mayflower« s 102 puritanskima kalvinistoma. Ta dogodek se šteje kot začetek namerne kolonizacije Britancev na celini. Sklenili so sporazum med seboj, kar se odraža v najbolj splošni obliki zastopanja prvih ameriških kolonistov v demokraciji, samoupravi in državljanskih svoboščinah. Kasneje so podobne sporazume sklenili med seboj kolonisti iz Connecticuta, New Hampshira in Rhode Islanda. Po 1630 v Plymouth Colony – prve kolonije Nove Anglije, ki je kasneje postala kolonija Massachusetts, je bilo okoli 20 manjših mest, v katera se je selilo vedno več ljudi. Imigracijski val 1630–1643 let je pripeljal v Novo Anglijo približno 20 tisoč ljudi. V 75 letih je poleg prve kolonije Virginia tako nastalo še 12 drugih: New Hampshire, Massachusetts, Rhode Island, Connecticut, New York, New Jersey, Pennsylvania, Delaware, Maryland, Severna Karolina, Južna Karolina in Georgia (Ivanyan, 2004).
Britanske oblasti so mislile, da bodo kolonije posnemale že obstoječi politični sistem Britanije, samo v manjšem obsegu. V Ameriki naj bi se uveljavil »mešani« ali »uravnoteženi« vladni
5
model. Nastale so kolonialne vlade, od katerih je večina vključevala tri osnovne elemente.
Najprej je bil guverner (navadno imenovan od zgoraj), ki je vodil piramido moči in opravljal funkcije »kot kralj«. Naslednji korak je bil zgornji dom ali kolonialni svet (imenovan tudi od zgoraj). To telo je ameriški ekvivalent britanske hiše lordov. In končno, na samem spodnjem delu je bil spodnji dom ali zakonodajna skupščina predstavnikov (ki jo je volilo ljudstvo) (Ivanyan, 2004).
Sistem britanskega kolonialnega upravljanja je razvil svoje glavne lastnosti na koncu 17.
stoletja. Obstajalo je 13 kolonij, ki jih je po pravnem položaju mogoče ločiti v tri skupine (Ivanyan, 2004):
1. Rhode Island in Connecticut, ki sta imeli listine samoupravnih kolonij, na podlagi katerih sta uživali status svojevrstne republike, v katerih so vse upravne organe volili.
2. Pennsylvania, Delaware in Maryland so pripadale zasebnim lastnikom.
3. Ostalih osem – Massachusetts, New Hampshire, New York, New Jersey, Virginija, Severna in Južna Karolina in Georgia je bilo v lasti britanske korone. V teh kolonijah so bili vodje guvernerji, vendar se je ustanavljal tudi dvodomni zakonodajni organ, odločbe katerega bi lahko bile zavrnjene od guvernerja na podlagi pravice do absolutnega veta in tudi od kralja.
Sredi 17. stoletja je Velika Britanija razvila trgovsko in vojaško panogo; njeno gospodarsko gibanje je segalo od Indije, kjer so pridobili nadzor nad trgovino in ozemljem, do zahodnoafriške obale, kjer so prevladovali britanski trgovci s sužnji, in britanske Zahodne Indije, katerih so donosni nasadi sladkorja, zlasti na Barbadosu in Jamajki, britanskim sejalcem zagotovili dobiček. Medtem se je prebivalstvo v britanskih severnoameriških kolonijah dramatično povečalo. V začetku 17. stoletja je število prebivalcev v kolonijah doseglo 250.000.
Do leta 1750 pa je več kot milijon britanskih migrantov in afriških sužnjev vzpostavilo skoraj neprekinjeno območje poselitve na atlantski obali od Maina do Georgie. V tem obdobju so se vezi med Veliko Britanijo in ameriškimi kolonijami samo še okrepile. Angloameriški kolonialisti so se imeli na vse načine za del britanskega imperija: politično, vojaško, versko (kot protestanti), intelektualno in rasno (Bancroft, 2006).
V času kratke vladavine kralja Jamesa II. se je veliko ljudi v Angliji balo uvedbe katoliške absolutne monarhije človeka, ki se je zgledoval po vladavini svojega francoskega katoliškega bratranca Ludvika XIV. Nasprotovanje Jamesu II., ki ga je vodila angleška stranka vigov, je v veličastni revoluciji 1688–1689 strmoglavilo kralja. To je utrlo pot protestantski vladavini
6
Williama Oranskega in njegove žene Marije. Kralj James II., drugi sin Karla I., je leta 1685 stopil na angleški prestol ob smrti svojega brata Karla II. Za vzor vladanja si je vzel francoskega katoliškega kralja Ludvika XIV, njegovega bratranca. To je pomenilo centraliziranje angleške politične moči okoli prestola, kar je dalo monarhiji absolutno moč. Ko je Jamesova moč naraščala, so se njegovi nasprotniki bali, da bi njihov kralj Anglijo spremenil v katoliško monarhijo z absolutno oblastjo nad njenim ljudstvom. Leta 1686 je James II na kolonijah uporabil svoj koncept centralizirane države, tako da je ustvaril ogromno kolonijo, imenovano Dominion Nove Anglije. Dominion je vključeval vse kolonije Nove Anglije (Massachusetts, New Hampshire, Plymouth, Connecticut, New Haven in Rhode Island) in je bil leta 1688 razširjen z dodatkom New Yorka in New Jerseyja. James je za vodenje Dominiona zadolžil Sir Edmunda Androsa, nekdanjega kolonialnega guvernerja New Yorka. Zvest Jamesu II. in njegovi družini, Andros ni imel veliko naklonjenosti do prebivalcev Nove Anglije. Njegov režim je med Puritanci Nove Anglije povzročil veliko nelagodje, ko je postavil pod vprašaj številne zemljiške naslove, ki niso priznavali kralja, in je za njihovo ponovno potrditev naložil pristojbino. Andros se je zavezal tudi k uveljavljanju navigacijskih zakonov, kar je grozilo, da bo motilo trgovino v regiji, ki je v glavnem temeljila na tihotapljenju (Morgan, 2013). V Angliji so bili nasprotniki prizadevanj Jamesa II. za ustvarjanje centralizirane katoliške države vigi (ang. Whigs).
Vigi so si prizadevali za odstavitev Jamesa in konec leta 1688 jim je to uspelo. To je bil dogodek, ki so ga praznovali kot slavno revolucijo, medtem ko je James pobegnil na dvor Ludvika XIV v Francijo. William III (William of Orange) in njegova žena Mary II sta se na prestol povzpela leta 1689. Slavna revolucija se je prelila v kolonije. Leta 1689 so prebivalci Bostona zrušili vlado Dominiona Nove Anglije in zaprli Sir Edmunda Androsa in druge voditelje režima.
Odstranitev Androsa z oblasti ponazarja sovraštvo Nove Anglije do angleškega nadrejenega, ki je v svojem mandatu v puritanskem Bostonu vzpostavil bogoslužje in močno uveljavljal navigacijske zakone, kar je žalilo tiste v pristaniških mestih. Istega leta, ko je Andros padel z oblasti, je v New Yorku Jacob Leisler vodil skupino protestantskih Newyorčanov proti vladarski vladi. Leisler je na lastno odgovornost prevzel vlogo guvernerja kralja Williama in organiziral medkolonialne vojaške akcije, neodvisne od britanske oblasti. Leislerjeva dejanja so odvzela privilegij krone in posledično so mu sodili zaradi izdaje in ga usmrtili. Leta 1691 je Anglija obnovila nadzor nad provinco New York (Morgan, 2013).
7
Slavna revolucija je privedla do ustanovitve angleške države, ki je omejevala kraljevo moč in zagotavljala zaščito angleškim podložnikom. Oktobra 1689, istega leta, ko sta William in Mary zasedla prestol, je bila z zakonom o pravicah iz leta 1689 ustanovljena ustavna monarhija.
Določala je neodvisnost parlamenta od monarhije in zaščitila nekatere pravice parlamenta, kot so pravica do svobode govora, pravica do rednih volitev in pravica do vložitve kraljeve peticije.
Zakon o pravicah iz leta 1689 je prav tako zagotovil nekatere pravice vsem angleškim subjektom, vključno sojenje pred poroto in habeas corpus (zahteva, da oblasti privedejo zaprto osebo pred sodišče, da dokažejo vzrok zapora). John Locke (1632–1704), zdravnik in vzgojitelj, ki je v času vladavine Jakoba II. živel v izgnanstvu na Nizozemskem, se je po slavni revoluciji vrnil v Ameriko, leta 1690 pa je objavil Dve razpravi o vladi. V njima je trdil, da je bila vlada oblika pogodbe med voditelji in ljudstvom in ta predstavniška vlada je obstajala za zaščito
"življenja, svobode in lastnine". Locke je zavrnil božansko pravico kraljev in se namesto tega zavzel za osrednjo vlogo parlamenta z omejeno monarhijo. Lockova politična filozofija je imela velik vpliv na prihodnje generacije kolonialistov in je vzpostavila izreden pomen zastopanja v vladi (Bancroft, 2006). Locke je zlasti s teorijo lastnine utemeljil in opravičil kasnejše kolonizacijske procese.
Suženjstvo je predstavljalo temelj britanskega imperija v osemnajstem stoletju. Vsaka kolonija je imela sužnje, od južnih nasadov riža v Charles Townu v Južni Karolini do severnih pristanišč v Bostonu. Suženjstvo je bilo več kot le sistem dela; vplivalo je tudi na vsak vidik kolonialne misli in kulture. Neenak odnos, ki ga je vzpostavil, je belim kolonistom dal pretiran občutek lastnega statusa. Prevoz sužnjev v ameriške kolonije se je pospešil v drugi polovici sedemnajstega stoletja. Leta 1660 je Charles II ustanovil Royal African Company za trgovanje s sužnji in z afriškim blagom. Njegov brat James II je vodil četo, preden je stopil na prestol.
Pod obema kraljema je kraljeva afriška družba uživala monopol za prevoz sužnjev v angleške kolonije. Med letoma 1672 in 1713 je družba kupila 125.000 ujetnikov na afriški obali.
Monopol kraljevega trgovanja s sužnji se je v Angliji končal leta 1689 kot rezultat veličastne revolucije. Po tem datumu se je veliko več angleških trgovcev ukvarjalo s trgovino s sužnji, kar je močno povečalo število prepeljanih sužnjev. Afričani, ki so preživeli brutalni prevoz, so običajno prispeli v Zahodno Indijo, pogosto na Barbados. Od tam so jih na službenih ladjah prepeljali v angleške kolonije (Bancroft, 2006).
8
Dve glavni kulturni gibanji sta dodatno okrepili povezavo angloameriških kolonialistov z Veliko Britanijo: veliko prebujenje in razsvetljenstvo. Obe gibanji sta se začeli v Evropi in sta zagovarjali zelo različne ideje. Veliko prebujenje je spodbujalo gorečo, čustveno religioznost, razsvetljenstvo pa je spodbujalo iskanje razuma v vseh stvareh. Na obeh straneh Atlantika so se britanski subjekti spopadli s temi novimi idejami. V osemnajstem stoletju je prišlo do izbruha protestantskega revivalizma, znanega kot Prvo veliko prebujenje. Med prvim velikim prebujenjem so evangelisti prihajali iz vrst več protestantskih veroizpovedi: kongregacionalisti, anglikanci (člani angleške cerkve) in prezbiterijanci. Zavrnili so tisto, kar se je zdelo formalni način čaščenja v prid močni čustveni religioznosti. Medtem ko sta Martin Luther in John Kalvin pridigala o nauku predestinacije in natančnemu branju svetih spisov, so novi evangeličanski ministranti širili sporočilo o osebni in izkustveni veri, ki je presegalo zgolj učenje iz knjig.
Veliko prebujenje je povzročilo razkol med tistimi, ki so sledili evangeličanskemu sporočilu (»Nove luči«), in tistimi, ki so ga zavrnili (»Stare luči«) (Morgan, 2013).
V New Jerseyju se je začel nov izbruh protestantskega preporoda, ki ga je vodil minister nizozemske reformirane cerkve Theodorus Frelinghuysen. Primer Frelinghuysena je navdihnil druge ministre, med njimi Gilberta Tennenta, prezbiterijanca. Tennant je pomagal spodbuditi prezbiterijansko oživitev v srednjih kolonijah (Pensilvanija, New York in New Jersey), delno z ustanovitvijo semenišča za šolanje drugih evangeličanskih duhovnikov. V Northamptonu v Massachusettsu je Jonathan Edwards vodil še eno eksplozijo evangeličanske gorečnosti.
Edwardsova najbolj znana pridiga "Grešniki v rokah jeznega boga" je z močnimi besednimi podobami opisoval strahote pekla in možnosti izogibanja obsojanju z osebno spreobrnitvijo. V velikem prebujanju se je pojavilo več protestantskih veroizpovedi, vključno z metodisti, prezbiterijanci in baptisti (ki so bolj kot krst dojenčkov poudarjali krst spreobrnjenih odraslih).
Te nove cerkve so pridobivale spreobrnjence in tekmovale s starejšimi protestantskimi skupinami, kot so anglikanci (člani angleške cerkve), kongregacionalisti (dediči puritanizma v Ameriki) in kvekerji. Vpliv starejših protestantskih skupin, kot so kongregacionalisti iz Nove Anglije, je zaradi velikega prebujenja upadel (Morgan, 2013).
Razsvetljenstvo ali doba razuma je bilo v osemnajstem stoletju intelektualno in kulturno gibanje, ki je poudarjalo razum nad vraževerjem in znanostjo. Z močjo tiska so razsvetljenski misleci, kot so John Locke, Isaac Newton in Voltaire, dvomili o sprejetem znanju in širili nove ideje o odprtosti, preiskovanju in verski strpnosti po Evropi in Ameriki. Številni menijo, da je
9
razsvetljenstvo glavna prelomnica v zahodni civilizaciji, doba svetlobe, ki nadomešča dobo teme. V razsvetljenski misli je prevladovalo več idej, med njimi racionalizem, empirizem, progresivizem in svetovljanstvo. Racionalizem je ideja, da so ljudje sposobni uporabiti svojo sposobnost razuma za pridobivanje znanja. To je bil močan odmik od prevladujoče ideje, da so se ljudje morali zanašati na svetopisemske ali cerkvene avtoritete. Empirizem spodbuja idejo, da znanje izhaja iz izkušenj in opazovanja sveta. Progresivizem je prepričanje, da bi lahko ljudje s svojimi močmi razuma in opazovanja sčasoma neomejeno in linearno napredovali; to prepričanje je bilo še posebej pomembno kot odgovor na pokol in preobrat v angleški državljanski vojni v sedemnajstem stoletju. Končno je svetovljanstvo odražalo pogled razsvetljenskih mislecev nase kot na državljane sveta in se v njih aktivno vključevali, namesto da bi bil provincialen in tesnoben. Razsvetljenski misleci so si na splošno prizadevali, da jim vlada razum in ne predsodki. Prostozidarji (ang. Freemasons) so bili bratska družba, ki je zagovarjala razsvetljenska načela preiskovanja in strpnosti. Prostozidarstvo je nastalo v londonskih kavarnah v začetku osemnajstega stoletja, prostozidarske lože (lokalne enote) pa so se kmalu razširile po Evropi in britanskih kolonijah. Ugledni prostozidar Benjamin Franklin je bil utelešenje razsvetljenstva v Ameriki. Franklin se je leta 1706 rodil v Bostonu v številni puritanski družini in je rad bral. Leta 1718 je bil vajenec pri svojem bratu v tiskarni, kjer se je naučil, kako biti dober pisec, tako da je kopiral slog, ki ga je našel v Spectatorju. Pri sedemnajstih letih je neodvisni Franklin pobegnil in sčasoma končal v Quaker Filadelfiji. Tam je začel objavljati Pennsylvania Gazette, leta 1732 pa je objavil svojo letno publikacijo.
Franklin se je zavezal deizmu, to pa je vera, ki verjame, da je Bog stvarnik, vendar ni nenehno vpet v svet in dogodke v njem. Deisti so tudi uveljavili prepričanje, da je osebna morala – posameznikov moralni kompas, ki vodi do dobrih del in dejanj – pomembnejša od strogih cerkvenih naukov. Franklinov deizem je vodil njegove številne človekoljubne projekte. Leta 1731 je ustanovil bralno knjižnico, ki je postala Knjižnična družba v Filadelfiji. Leta 1743 je ustanovil Ameriško filozofsko društvo, da bi spodbudil raziskovalni duh. Leta 1749 je zagotovil temelje za univerzo v Pensilvaniji, leta 1751 pa je pomagal pri ustanovitvi bolnišnice v Pensilvaniji (Morgan, 2013).
Do sedemdesetih let 20. stoletja je Velika Britanija zavladala velikemu imperiju, kjer so njene ameriške kolonije proizvajale uporabne surovine in donosno uživale britansko blago. Z britanske perspektive je bilo nepredstavljivo, da bi kolonije vodile uspešno vojno za neodvisnost, saj so bile leta 1776 videti šibke in neorganizirane. Čeprav je revolucionarna vojna
10
trajala kar osem let, je leta 1783 trinajst kolonij na koncu prevladalo nad Britanci. Revolucija je uspela, ker so se kolonialisti iz različnih ekonomskih in družbenih okolij združili proti Veliki Britaniji. Čeprav je na tisoče kolonialistov ostalo zvesto kroni, drugi pa so raje ostali nevtralni, je med domoljubi prevladoval občutek skupnosti proti skupnemu sovražniku. Podpis Deklaracije o neodvisnosti ponazarja duh tega skupnega cilja (Morgan, 2013).
Ko so Britanci zapustili Boston, so počasi sprejeli strategijo, da bi Novo Anglijo izolirali od preostalih kolonij in upornike v tej regiji prisilili v pokorščino, saj so verjeli, da bo to končalo spor. Najprej so se britanske sile osredotočile na prevzem glavnih kolonialnih središč. Začeli so z lahkim zavzetjem New Yorka leta 1776. Naslednje leto so prevzeli ameriško prestolnico Filadelfijo. Večja prizadevanja Britancev za osamitev Nove Anglije so bila izvedena leta 1777.
Ta prizadevanja so nazadnje propadla, ko so Britanci jeseni 1777 v bitki pri Saratogi Američanom predali več kot pet tisoč sil. Glavne kampanje v naslednjih nekaj letih so potekale v srednjih kolonijah New York, New Jersey in Pensilvanija, katerih populacije so bile močno razdeljene med lojaliste in patriote. Revolucionarji so se soočili s številnimi težavami, ko je postala očitna britanska premoč na bojnem polju, težave pri financiranju vojne pa so povzročile napetost. Po evakuaciji Bostona so marca 1776 britanske sile odplule v Novo Škotsko, da bi se zbrale. Oblikovali so strategijo za prevzem New Yorka, ki je bila uspešno izvedena leta 1776.
Naslednje leto so upor nameravali končati tako, da so Novo Anglijo odrezali od preostalih kolonij in jo stradali. Tri britanske vojske naj bi se sočasno premikale iz New Yorka, Montreala in trdnjave Oswego, da bi se zbližale ob reki Hudson. Britanski nadzor nad to naravno mejo bi izoliral Novo Anglijo (Morgan, 2013; Wood, 2011; Ellis, 2007a).
General William Howe, vrhovni poveljnik britanskih sil v Ameriki, je junija in julija 1776 na Staten Islandu zbral dvaindvajset tisoč vojakov. Njegov brat in admiral Richard Howe je nadzoroval pristanišče v New Yorku. Njihov cilj je bil poveljstvo New Yorka in reke Hudson.
Avgusta 1776 je general Howe pristal svoje sile na Long Islandu in tam zlahka preusmeril ameriško celinsko vojsko v bitki na Long Islandu (27. avgusta). Američani so bili številčnejši, vendar niso imeli vojaških izkušenj in discipline. Ko sta zaznala zmago, sta general in admiral Howe septembra 1776 pripravila mirovno konferenco, na kateri so Benjamin Franklin, John Adams in John Rutledge zastopali celinski kongres. Kljub upanju Howesa so Američani zahtevali priznanje njihove neodvisnosti, za kar Howes ni bil pooblaščen in konferenca se je razpustila (Woods, 2011; Ellis, 2007a).
11
16. septembra 1776 so se sile Georgea Washingtona uprle Britancem v bitki pri Harlem Heightsu. Ta pomembni ameriški vojaški dosežek in ključni preobrat po nesreči na Long Islandu se je zgodil, ko se je večina Washingtonovih sil umaknila v New Jersey. Nekaj tednov kasneje, 28. oktobra, so sile generala Howeja v bitki pri Belih ravnicah premagale Washingtona in New York City je padel pod Britance (Ellis, 2007a). V naslednjih sedmih letih so Britanci v mestu postavili štab za vojaška prizadevanja za premagovanje upora, ki je vključeval tudi napad na okoliška območja. Leta 1777 so Britanci požgali Danbury v zvezni državi Connecticut, julija 1779 pa so zažgali domove v Fairfieldu in Norwalku. Ameriške ujetnike so zadrževali na ladjah v vodah okoli New Yorka. Število smrtnih žrtev je bilo šokantno. Medtem je New York služil kot raj lojalistom, ki se niso strinjali s prizadevanji, da bi se odcepili od cesarstva in ustanovili ameriško republiko (Morgan, 2013; Woods, 2011).
Ko se je drugi kontinentalni kongres maja 1775 sestal v Filadelfiji, so člani odobrili ustanovitev profesionalne kontinentalne vojske z glavnim poveljnikom Georgom Washingtonom. Čeprav se je prijavilo šestnajst tisoč prostovoljcev, je minilo nekaj let, da je kontinentalna vojska postala resnično profesionalna sila. V letih 1775 in 1776 so milice še vedno sestavljale glavnino oboroženih sil patriotov in ti vojaki so se po poletni bojni sezoni vrnili domov, kar je drastično zmanjšalo moč vojske. To se je spremenilo konec leta 1776 in v začetku leta 1777, ko je Washington prekinil konvencionalno vojaško taktiko osemnajstega stoletja, ki je zahtevala boj le v poletnih mesecih. Potem ko so Britanci zavzeli New York, da bi dvignili revolucionarno moralo, je v njihovih zimskih prostorih sprožil presenetljive stavke proti britanskim silam. V Trentonu v New Jerseyju je svoje vojake vodil čez reko Delaware in presenetil taborišče Hesejev, nemških plačancev, ki jih je Velika Britanija najela, da bi zatrla ameriški upor. Od noči 25. decembra 1776 do nadaljevanja zgodnjih ur 26. decembra se je Washington preselil proti Trentonu, kjer so bili utaborjeni Heseji. Ohranil je element presenečenja z napadom na božični čas in jih premagal. 3. januarja 1777 je Washington v bitki pri Princetonu dosegel še eno zmago (Morgan, 2013; Woods, 2011).
Avgusta 1777 je general Howe v zaliv Chesapeake pripeljal petnajst tisoč britanskih vojakov kot del svojega načrta za zavzetje Filadelfije, kjer se je sestal kontinentalni kongres. Te jeseni so prav tako Britanci v bitki pri potoku Brandywine Creek premagali vojake Washingtona in prevzeli nadzor nad Filadelfijo ter kontinentalni kongres prisilili v beg. Pozimi 1777–1778 so Britanci zasedli mesto, vojska Washingtona pa je kampirala v Valley Forge v Pensilvaniji. Zima
12
v Valley Forge je bila nizka točka za ameriške sile. Pomanjkanje zalog je oslabilo moške in bolezen jih je močno prizadela. Zaradi mraza, lakote in bolezni je množica vojakov dezertirala.
Nizka morala se je razširila vse do Kongresa, kjer so nekateri želeli Washington zamenjati z bolj izkušenim voditeljem. Pomoč je Washingtonu in njegovim vojakom prispela februarja 1778 v obliki pruskega vojaka Friedricha Wilhelma von Steubena. Baron von Steuben je bil izkušen vojak in je vodil temeljit tečaj usposabljanja vojaških enot. Z vrtanjem majhnega korpusa vojakov in nato z usposabljanjem drugih je končno preoblikoval kontinentalno vojsko v silo, ki se je bila sposobna postaviti proti profesionalnim britanskim in hesijskim vojakom.
Njegov priročnik za vaje – Predpisi o redu in disciplini vojaških sil ZDA – je bil temelj vojaških praks v ZDA v naslednjih nekaj desetletjih (Morgan, 2013).
Medtem se je kampanja za ločitev Nove Anglije od preostalih kolonij jeseni 1777 sprejela nepričakovano. Britanci so poskušali uresničiti načrt, ki sta ga pripravila Lord George Germain in premier Lord North, za izolacijo Nove Anglije, in sicer z združenimi silami treh vojsk. Ena vojska, ki jo je vodil general John Burgoyne, bi korakala proti jugu iz Montreala. Druga sila, ki jo je vodil polkovnik Barry St. Leger, bi krenila proti vzhodu iz utrdbe Oswego na bregovih jezera Ontario. Tretja sila, ki jo je vodil general Sir Henry Clinton, bi krenila proti severu iz New Yorka. Vojske bi se zbližale pri Albanyju in upor dejansko prerezale na dva dela z osamitvijo Nove Anglije. Ta kampanja pa je postala žrtev konkurenčnih strategij, saj se je general Howe medtem odločil za Filadelfijo. Njegova odločitev, da zajame to mesto, je odvzela čete, ki bi bile ključne za splošni uspeh kampanje leta 1777. Britanski načrt za osamitev Nove Anglije se je končal katastrofalno. Do leta 1778 se je vojna spremenila v pat položaj. Čeprav so nekateri v Veliki Britaniji, vključno s premierjem lordom Northom, želeli mir, je kralj George III zahteval, da se kolonije privedejo do poslušnosti. Britanci so revidirali svojo strategijo in se osredotočili na južne kolonije, kjer so lahko pričakovali večjo podporo lojalistov.
Južne kolonije so kmalu postale središče spopadov. Južna strategija je sprva prinesla britanski uspeh, toda zahvaljujoč vodstvu Georgea Washingtona in generala Nathanaela Greena ter ključni pomoči francoskih sil je kontinentalna vojska v Yorktownu premagala Britance, kar je med vojno končalo nadaljnje obsežne operacije (Morgan, 2013).
Britanski arhitekt vojne strategije Lord George Germain je verjel, da bo Velika Britanija prevladala s podporo lojalistov, sužnjev in indijskih zaveznikov na jugu in res je ta južna strategija sprva dosegla velik uspeh. Britanci so začeli svojo južno kampanjo z zajetjem Savane,
13
prestolnice Georgie, in sicer decembra 1778. V Georgii so našli podporo od več kot tisoč sužnjev, ki so na britansko stran pobegnili, da bi se rešili suženjstva. Ko so Britanci v Georgii spet dobili politični nadzor, so prebivalce prisilili, da so prisegli kralju in ustanovili dvajset lojalističnih polkov. Po prevzemu Georgie so Britanci svojo pozornost usmerili v Južno Karolino. Pred revolucijo je bila Južna Karolina močno razdeljena med zaledje, v katerem so bili revolucionarni patrioti, in obalne regije, kjer so lojalisti ostali močna sila. Valovi nasilja so pretresli zaledje v času med 1770 in 1780. Uboji iz maščevanja in uničenje premoženja so postali nosilci divje državljanske vojne, ki je zajela Jug (Morgan, 2013, Woods, 2011).
Aprila 1780 je britanska sila z osem tisoč vojaki oblegala ameriške sile v Charlestonu. Po šestih tednih obleganja Charlestona so Britanci zmagali. General Benjamin Lincoln, ki je vodil prizadevanja za revolucionarje, se je moral predati, kar je bila največja ameriška izguba v celotni vojni. Mnogi poraženi Američani so bili zaprti v zaporih ali na britanskih zaporniških ladjah, zasidranih v pristanišču Charleston. Britanci so v Charlestonu ustanovili vojaško vlado pod poveljstvom generala Sir Henryja Clintona. Iz te baze je Clinton ukazal generalu Charlesu Cornwallisu, naj si podredi preostalo Južno Karolino. Zaradi katastrofe v Charlestonu je celinski kongres spremenil vodstvo, tako da je general Horatio Gates postal vodilna sila ameriških sil na jugu. Vendar se general Gates ni odrezal nič bolje kot general Lincoln; v bitki pri Camdnu v Južni Karolini avgusta 1780 je Cornwallis prisilil generala Gatesa, da se je umaknil v Severno Karolino. Camden je bila ena najhujših nesreč, ki so jih v celotni revoluciji doživele ameriške vojske. Kongres je spet zamenjal vojaško vodstvo, tokrat z generalom Greenom. Kot so upali Britanci, je veliko število lojalistov pomagalo zagotoviti uspeh južne strategije, na tisoče sužnjev, ki so iskali svobodo, pa je prispelo na pomoč Cornwallisovi vojski.
Vendar se je vojna obrnila v korist Američanov leta 1781. Poleti 1781 je Cornwallis svojo vojsko preselil v Yorktown v Virginiji. Pričakoval je, da bo kraljeva mornarica svojo vojsko prepeljala v New York, kjer je mislil, da se bo pridružil generalu Sir Henryju Clintonu.
Yorktown je bilo tobačno pristanišče na polotoku, Cornwallis pa je verjel, da bo britanska mornarica obalo lahko obvarovala od uporniških ladij. Washington se je s svojimi silami, zdaj disciplinirano vojsko, odpravil na jug, tako kot tudi markiz de Lafayette in grof Rochambeau s francoskimi četami. Francoski admiral de Grasse je s svojimi mornariškimi silami zaplul v zaliv Chesapeake in lordu Cornwallisu preprečil, da bi ušel proti morju. Oktobra 1781 so ameriške sile začele bitko za Yorktown, po osemdnevnem obleganju pa je Lord Cornwallis 19. oktobra kapituliral. Britanski poraz pri Yorktownu je izid vojne naredil vse prej kot gotov. V luči
14
ameriške zmage je parlament Velike Britanije izglasoval zaključek nadaljnjih vojaških operacij proti upornikom in začetek mirovnih pogajanj. Podpora vojnim naporom se je končala in britanske vojaške sile so začele evakuirati nekdanje ameriške kolonije leta 1782. Ko so se sovražnosti končale, je Washington odstopil z mesta vrhovnega poveljnika in se vrnil v svoj dom v Virginiji (Morgan, 2013; Woods, 2011).
Aprila 1782 so Benjamin Franklin, John Adams in John Jay začeli neformalna mirovna pogajanja v Parizu. Uradniki iz Velike Britanije in ZDA so Pariško pogodbo sklenili leta 1783, podpisali pa so jo septembra še istega leta. Pogodba je priznala neodvisnost ZDA; postavili so zahodno, vzhodno, severno in južno mejo države ob reki Mississippi, Atlantskem oceanu, Kanadi in Floridi. V skladu s pogodbo so posamezne države spodbujali, naj se vzdržijo preganjanja lojalistov in jim vrnejo zaplenjeno premoženje. Ameriška revolucija je dejansko ustvarila več državljanskih vojn. Mnogo zamer in nasprotovanj, ki so spodbujala te konflikte, je bilo pred revolucijo, izbruh vojne pa je bil katalizator, ki so ga potrebovali. Zlasti srednje kolonije, kot so New York, New Jersey in Pensilvanija, so imele globoko razdeljene populacije.
Zvestoba Veliki Britaniji je bila v številnih oblikah, od bogatih elit, ki so uživale predvojni status quo, do pobeglih sužnjev, ki so želeli svobodo, to pa so ponujali Britanci (Morgan, 2013).
2.1 Med monarhijo, republiko in demokracijo
Morgan (2013) je v knjigi o rojstvu republike prikazal izziv britanskega obdavčevanja Američanov in prizadevanje za iskanje ustavnih načel, da bi zaščitili svojo svobodo, ki vodi do revolucije. V knjigi je avtor prikazal, kako so izkušnje ustanoviteljev naroda oblikovale prepričanja in kako so bili ti elementi umeščeni v ustavo in vladne zakonodaje. Leta 1649 so ljudje, ki so bili del premoženja Anglije, začeli prevzemati odgovornost vlade. Njihovo delovanje se je izkazalo kot prezgodnje. Monarhija in aristokracija sta se izkazali za močnejši, toda ljudem je dejanje dalo upanje, da bi lahko imeli svojo vlado. Zgodnje motive za svobodo lahko izsledimo do poskusa kraljeve odstavitve leta 1649, vendar ta poskus ni bil uspešen. V knjigi so predstavljene nove kolonialne politike po letu 1763, ki so bile glavni vir revolucije.
Revolucija je bila upor proti Angliji, medtem ko je imel notranji spor med kolonijami drugotni pomen. Obstajali so notranji spori, ki bi jih lahko ogrozili, vendar zunanji spori, tj. vlada ZDA, niso bili sprejemljivi.
15
Po revolucionarni vojni se ideologija, da so "vsi ljudje enaki", ni ujemala z resničnostjo, to je z realnim razmerjem političnih sil, saj revolucionarna generacija ni mogla rešiti protislovij svobode in suženjstva v novih ZDA. V sedemdesetih in osemdesetih letih so Američani v drznih korakih opredelili ameriško enakost. Vsaka država je imela ustavne konvencije in oblikovane državne ustave, ki so določale, kako bo vlada delovala in kdo bo lahko sodeloval v političnem življenju. Številni elitni revolucionarji so se zgroženi oddaljili od ideje o večinski vladavini – osnovnem načelu demokracije– v strahu, da bo ta dejansko ustvaril "pravilo mafije", ki bo privedlo do propada prizadevnega boja za neodvisnost. Državljani so povsod verjeli, da bi morala britanska monarhija nadomestiti republiko: vlado, kjer bi bile pomembne zadeve zaupane samo predstavnikom, ki se učijo in izpopolnjujejo (Corbett in drugi, 2014).
Medtem ko so monarhije prevladovale v Evropi osemnajstega stoletja, so bili ameriški revolucionarji odločeni, da najdejo alternativo temu načinu vladanja. Radikalni pamfletist Thomas Paine, katerega izjemno priljubljen esej Zdravi razum je bil prvič objavljen januarja 1776, je zagovarjal republiko: državo brez kralja. Šest mesecev kasneje je Jeffersonova deklaracija o neodvisnosti potrdila prekinitev z Anglijo, vendar ni predlagala, kakšno obliko vlade naj nadomesti monarhija, edini sistem, ki ga je večina angleških kolonialistov kdaj poznala. Konec osemnajstega stoletja je bilo republik malo in bile so daleč. Genova, Benetke in Nizozemska so predstavljale primere držav brez monarhov, vendar so številni evropski razsvetljenski misleci dvomili o stabilnosti republike. Kljub temu so se Američani po odhodu od Velike Britanije za svojo novo vlado obrnili k republikanizmu (Corbett in drugi, 2014).
Monarhija sloni na praksi dinastičnega nasledstva, v katerem monarhov otrok ali drug sorodnik podeduje prestol. Izpodbijano dinastično nasledstvo je povzročilo konflikte in vojne v Evropi.
V osemnajstem stoletju so večji del Evrope vladali uveljavljeni monarhi, ki so bili po tradiciji dolžni zaščititi in voditi svoje podanike. Toda sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so številni ameriški kolonialisti verjeli, da britanskemu kralju Georgeu III. to ni uspelo. Patrioti so verjeli, da je bila britanska monarhija pod vodstvom Jurija III. pokvarjena, kralj pa se je spremenil v tirana, ki mu ni bilo mar za tradicionalne svoboščine, ki so jih imeli pripadniki britanskega imperija. Nezadovoljstvo z monarhijo pojasnjuje, zakaj je bila revolucionarjem republika boljša alternativa (Corbett in drugi, 2014).
Ameriški revolucionarji so v preteklosti iskali navdih za prekinitev z britansko monarhijo in sprejetje republiške oblike vlade. Rimska republika je dala smernice. Podobno kot Američani
16
v njihovem boju proti Britaniji so tudi Rimljani zavrgli monarhijo in ustvarili republiko, v kateri bi rimski državljani imenovali ali izbrali voditelje, ki bi jih zastopali (Corbett in drugi, 2014).
V skladu s politično teorijo republika zahteva, da njeni državljani gojijo krepostno vedenje; če bodo ljudje krepostni, bo republika preživela. Če bodo ljudje pokvarjeni, bo republika padla.
Uspeh republikanizma v ZDA je bil pogojen z državljanskimi vrlinami in izobraženostjo državljanstva. Revolucionarni voditelji so se strinjali, da je lastništvo nepremičnin en način za merjenje posameznikove vrline, saj so trdili, da imajo imetniki nepremičnin največji delež v družbi in jim zato lahko zaupajo. Premoženjski imetniki bi po njihovem prepričanju morali imeti zelo malo opravka z vlado. Z drugimi besedami, v nasprotju z demokracijo, v kateri bi množica premoženjskih imetnikov lahko uresničevala politično volilno pravico, bi republika omejila politične pravice imetnikom. Na ta način je republikanizem izkazoval pristranskost do elite, kar je razumljivo glede na kolonialno zapuščino (Corbett in drugi, 2014).
George Washington je bil vzor odličnosti nove republike in je poosebljal izjemen talent in javno vrlino, cenjeno v politični in socialni filozofiji republikanizma. Ni si želel postati novi ameriški kralj, namesto tega se je upokojil kot vrhovni poveljnik kontinentalne vojske in se vrnil na svoje posestvo Virginia v Mount Vernonu, da bi nadaljeval življenje med plantažno elito (Corbett in drugi, 2014).
Aristokratska stran republikanizma in prepričanje, da so resnični skrbniki javne vrline tisti, ki so služili vojski, sta se izrazila v Društvu Cincinnati, katerega prvi generalni predsednik je bil Washington. Društvo, ustanovljeno leta 1783, je sprejemalo samo častnike kontinentalne vojske in francoskih sil, ne pa pripadnikov milice. Po pravilu prvobitnosti so najstarejši sinovi članov podedovali članstvo. Društvo obstaja še danes in ohranja geslo Omnia relinquit servare rempublicam ("Vsemu se odpovej, da služiš republiki") (Corbett in drugi, 2014).
Leta 1776 je John Adams pozval trinajst samostojnih kolonij, ki so kmalu postale države, naj napišejo svoje državne ustave. Razsvetljenska politična misel je močno vplivala na Adamsa in druge revolucionarne voditelje, ki so si prizadevali za ustvarjanje vitalnih republiških vlad.
Ideje francoskega filozofa Montesquieuja, ki je zagovarjal delitev oblasti, so vodile Adamsovo razmišljanje. Kot odgovor na prošnjo Severne Karoline za nasvet glede ustrezne vlade je Adams napisal Misli o vladi, ki so vplivale na številne državne zakonodaje. Adams ni zagovarjal demokracije; namesto tega je zapisal, da »ni dobre vlade, ampak tisto, kar je republiško.« V
17
strahu pred možnostjo tiranije samo z eno skupino na oblasti je predlagal sistem zavor in ravnovesij, v katerem bi tri ločene veje oblasti – izvršna, zakonodajna in sodna – ohranjale ravnovesje moči. Predlagal je tudi, da mora vsaka država ostati suverena kot svoja republika.
Državne ustave novih ZDA ponazarjajo različne pristope k reševanju vprašanja, koliko demokracije bi prevladovalo v trinajstih republikah. Nekatere države so sprejele demokratične prakse, druge pa veliko bolj aristokratske in republikanske (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Ustava iz Pensilvanije iz leta 1776 in ustava iz New Hampshira iz leta 1784 predstavljata primere demokratičnih tendenc. V Pensilvaniji je bila zahteva po lastništvu nepremičnine kot pogoj za volilno pravico odpravljena in če je bil moški star enaindvajset let ali več, je plačeval davke in je eno leto živel na isti lokaciji, je lahko glasoval. To je odprlo glasovanje za večino belih moških državljanov Pensilvanije (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Konservativni vigi, ki niso zaupali ideji večinske vladavine, so se odpovedali ukinitvi premoženjskih kvalifikacij za glasovanje in opravljanje funkcij v Pensilvaniji. John Adams se
»je z grozo odzval na ustavo Pensilvanije iz leta 1776 in izjavil, da je "tako demokratična, da mora povzročiti zmedo in veliko zla.« V njegovih mislih in mislih drugih konservativnih vigov je ta ustava preprosto dala preveč moči v roke moškim, ki niso imeli nobenega posla, ki so ga šteli za edino pravo kvalifikacijo za volilno pravico (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Večina revolucionarjev je obljubila svojo največjo zvestobo posameznim državam. Ko so se spomnili izkušenj britanskih prizadevanj za reforme, uvedenih v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so se bali močne nacionalne vlade in si vzeli nekaj časa, da so sprejeli člene Konfederacije, prvo državno ustavo. Junija 1776 se je celinski kongres pripravil na razglasitev neodvisnosti in začel razmišljati o ustanovitvi nove vlade, ki bi nadomestila kraljevo oblast. Doseči sporazum o členih Konfederacije se je izkazalo za težko, saj so se člani kontinentalnega kongresa prepirali zaradi zahtev zahodnih ozemelj. Connecticut je na primer s svojo kolonialno listino uveljavil svojo pravico do zahodnih dežel v Pensilvaniji in na območju Ohaia (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Člani kontinentalnega kongresa so tudi razpravljali o tem, katera vrsta predstavništva bi bila najboljša, hkrati pa so poskušali ugotoviti, kako plačati stroške za delovanje nove vlade.
Namesto ustvarjanja nove zvezne vlade so členi Konfederacije med državami ustvarili "ligo
18
prijateljstva". Kongres je člene pripravil leta 1777, vendar jih je uradno odobril šele leta 1781.
Zamuda štirih let ponazarja težave pri doseganju soglasja med trinajstimi državami o načrtu nacionalne vlade. Državljani so na svoje države gledali kot na suverene republike in so varovali svoje pravice pred drugimi državami (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Ljudje niso mogli neposredno glasovati za člane nacionalnega kongresa; raje so državni zakonodajalci odločali, kdo bo državo zastopal. V praksi je bil nacionalni kongres sestavljen iz državnih delegacij. Ni bilo predsednika ali izvršnega urada in nacionalnega sodstva (ali vrhovnega sodišča). Sprejetje katerega koli zakona v skladu s členi Konfederacije se je izkazalo za težko. Za sprejetje kakršnega koli ukrepa je bilo potrebno soglasje devetih držav, za spremembo členov pa je bilo potrebno tudi soglasje vseh držav, kar je bilo tudi zelo težko doseči.
Poleg tega niso bili vsi akti, ki jih je predložil kongres, zavezujoči; države so jih imele možnost uveljaviti ali ne. To je pomenilo, da je kongres imel moč nad malo skupnih zadev in zunanjo politiko, posamezne države pa so se lahko odločile, ali bodo to upoštevale (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Kongres ni mogel obdavčiti državljanov ZDA, kar bi kmalu imelo resne posledice za republiko.
Med revolucionarno vojno je celinski kongres posameznim nekdanjim kolonijam (danes revolucionarnim državam) poslal zahteve za sredstva. Te države so že imele ogromno finančno breme, ker so morale plačevati milice in jih tudi oskrbovati. Na koncu države niso zagotovile niti polovice sredstev, ki jih je kongres zahteval med vojno, kar je do leta 1784 privedlo do deset milijonov državnega dolga (Corbett in drugi, 2014, Morgan, 2013).
Do osemdesetih let 20. stoletja so bili nekateri člani kongresa močno zaskrbljeni zaradi finančnega zdravja republike in so trdili, da nacionalna vlada potrebuje večjo moč, zlasti glede obdavčitev. To je zahtevalo spremembo členov Konfederacije s soglasjem vseh držav. Tisti, ki so zahtevali močnejšo zvezno vlado, so bili znani kot nacionalisti. V nacionalistični skupini, ki si je prizadevala za obdavčitev, je bil Alexander Hamilton, James Madison, Robert Morris in James Wilson. Guvernerja Morris in James Duane sta se pridružila prizadevanjem za odpravo dolga in šibkosti vlade Konfederacije. Predlagali so 5-odstotni davek na uvoz (v ZDA), kar bi pomenilo dovolj prihodkov za odplačilo dolga. Vendar njihov predlog ni uspel, ker ga je že Rhode Island zavrnil. Tudi načrti za nacionalno banko niso dobili soglasne podpore.
Pomanjkanje podpore ponazarja dvom Američanov do močne nacionalne vlade, dvom, ki je izhajal iz enostranskih in težkih reformnih prizadevanj, ki jih je britanski parlament nalagal
19
kolonijam v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Corbett in drugi, 2014;
Morgan, 2013).
Vzpostavitev izvedljive zunanje in trgovinske politike v skladu s členi Konfederacije se je izkazala za težko. Vsaka država se je lahko sama odločila, ali bo spoštovala pogodbe med kongresom in tujino, kongres pa ni imel nobenih sredstev za izvajanje svojih sklepov. Tako Velika Britanija kot Španija sta razumeli šibkost kongresa Konfederacije in zavrnili sklenitev komercialnih sporazumov z Združenimi državami, ker so dvomili, da bodo izvršeni. Brez stabilne trgovinske politike so ameriški izvozniki težko poslovali, britansko blago pa je v letih 1780 preplavilo ameriške trge (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013). Kongres Konfederacije je uspel z vrsto smernic, imenovanih zemljiški odloki, ki so vzpostavili pravila za poselitev zahodnih dežel v javno last in sprejem novih držav v konfederacijo. Odloki so bili namenjeni pripravi zemljišč za prodajo državljanom in zbiranju prihodkov za spodbujanje propadajočega gospodarstva skupne države. V odlokih o zemljiščih je kongres Konfederacije ustvaril ozemlja Mississippi in Southwest ter določil, da bo suženjstvo tam dovoljeno. Sistem delitve prostranih področij Združenih držav je bil velik dosežek te dobe za vladajoče elite (Corbett in drugi, 2014;
Morgan, 2013).
Odlok iz leta 1784, ki ga je napisal Thomas Jefferson, in prvi od pozneje imenovanih Severozahodnih odlokov, je določal, da se bodo nove države oblikovale iz ogromnega območja pod Velikimi jezeri in bodo imele enak položaj kot prvotne države. Odlok iz leta 1785 je zahteval delitev tega zemljišča na pravokotne parcele, da bi se pripravili na vladno prodajo zemlje. Geodeti bi zemljo razdelili na občine s šestimi kvadratnimi miljami, občine pa bi bile razdeljene na šestintrideset parcel po 640 hektarjev, ki bi jih lahko nadalje razdelili. Cena hektarja zemlje je bila določena na najmanj en dolar, zemljišče pa naj bi bilo prodano na javni dražbi pod vodstvom Konfederacije (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Odlok iz leta 1787 je deželo uradno spremenil v vključeno ozemlje, imenovano Severozahodno ozemlje, in prepovedal suženjstvo severno od reke Ohio. Odloki o zemljiščih so se izkazali za velik triumf kongresa Konfederacije. Kljub zmagi Kongresa pri oblikovanju urejenega procesa za organiziranje novih držav in ozemelj prodaja zemljišč ni prinesla dohodka, potrebnega za reševanje hudih gospodarskih težav, s katerimi se je nova država soočala v osemdesetih letih.
Vsaka država je izdala velike količine papirnatega denarja in zato je prišlo do obsežne notranje
20
devalvacije te valute, saj so mnogi izgubili zaupanje v vrednost državnega denarja in celinskega dolarja. Začelo se je obdobje ekstremne inflacije (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Gospodarska kriza se je razvila med letoma 1786 in 1787 v zahodnem Massachusettsu, kjer so bili kmetje v težkem položaju: soočali so se z visokimi davki in dolgovi, ki jih je bilo skoraj nemogoče plačati z ničvrednim državnim in kontinentalnim papirnatim denarjem. Leta 1783 so zadolženi državljani zaprosili državni organ za odškodnino. Mnogi so bili veterani revolucije, ki so se po končanih bojih vrnili na svoje kmetije, zdaj pa so izgubili domove (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Njihove peticije državnemu zakonodajalcu so sprožile gospodarska in politična vprašanja za državljane nove države. Zadolženim kmetom se je stanje v osemdesetih letih zdelo strašno znano; revolucionarji so pregnali Britance, a jih je zamenjala nova oblika na videz skorumpirane in sebične vlade. Leta 1786, ko je državni zakonodajalec spet zavrnil obravnavo prošenj vlagateljev, so državljani Massachusettsa vzeli orožje in zaprli sodišča po vsej državi, da bi preprečili zaseg zemljišč namesto zapadlih plačil posojila na kmetijah z dolgovi. Kmetje so želeli, da jim odpustijo dolgove in zahtevali revizijo ustave iz leta 1780, da bi nagovorili državljane zunaj bogate elite, ki bi lahko služila v zakonodajnem telesu (Corbett in drugi, 2014;
Morgan, 2013).
Mnogi uporniki so bili veterani vojne za neodvisnost, vključno s kapetanom Danielom Shaysom iz Pelhama. Čeprav je bil Shays le eden izmed mnogih nekdanjih častnikov kontinentalne vojske, ki so sodelovali v uporu, so ga oblasti v Bostonu izbrale za vodjo in vstaja je postala znana kot Shaysov upor. Zakonodajalci iz Massachusettsa so se na zaprtje sodišč odzvali z zakoni, ki so bili večinoma namenjeni kaznovanju upornikov. Vlada je upornikom ponudila pomilostitev, če bi prisegli zvestobo. V nasprotnem primeru so bili lokalni uradniki pooblaščeni, da proti njim uporabijo smrtonosno silo (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Shaysov upor je povzročil osemnajst smrtnih primerov, vendar je imela vstaja trajne učinke.
Premožnim moškim, večinoma konservativnim vigovcem, je Shaysov upor močno nakazal, da republika zapada v anarhijo in kaos. Preostalih dvanajst držav se je soočalo s podobnimi gospodarskimi in političnimi težavami, stalni problemi pa kažejo, da je na nacionalni ravni prebivalstvo poganjal demokratični vzgib. Shaysov upor je Georgea Washingtona prepričal, da se je upokojil in vodil konvencijo, ki jo je zahteval Alexander Hamilton, da spremeni člene
21
Konfederacije, da bi se spopadli z vstajami, kakršna je bila v Massachusettsu, in zagotovili večjo stabilnost v ZDA (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Gospodarske težave, ki so pestile trinajst zveznih držav Konfederacije, so postavile temelje za oblikovanje močne centralne vlade po zvezni ustavi. Čeprav je bil prvotni namen konvencije spremeniti člene Konfederacije, so se nekateri delegati hitro preselili, da bi ustvarili nov okvir za močnejšo nacionalno vlado. To se je izkazalo za zelo kontroverzno. Tisti, ki so se udeležili konvencije, so se razšli glede vprašanja močne, centralizirane vlade in vprašanj, kako bi bili Američani zastopani v zvezni vladi. Tisti, ki so nasprotovali predlogu za močnejšo zvezno vlado, so trdili, da je tak načrt izdal revolucijo z omejevanjem glasu ameriškega ljudstva (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
V začetku leta 1786 je James Madison iz Virginije zagovarjal srečanje držav, da bi obravnavali razširjene gospodarske težave, ki so pestile novo državo. Upoštevajoč Madisonov poziv je zakonodajalec v Virginiji povabil vseh trinajst zveznih držav, naj se sestanejo v Annapolisu v zvezni državi Maryland, kjer bodo razpravljali o vprašanju trgovine. Povabilu se je odzvalo pet držav. Ti delegati pa so se strinjali z načrtom, ki ga je predlagal Alexander Hamilton za drugo konvencijo, ki naj bi se sestala maja 1787 v Filadelfiji. Februarja 1787 je po vstaji v zahodnem Massachusettsu kongres Konfederacije odobril filadelfijsko konvencijo. Tokrat so vse države, razen Rhode Islanda, poslale delegate v Filadelfijo, da se soočijo s trenutnimi problemi (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Navedeni namen filadelfijske konvencije leta 1787 je bil spremeniti člene Konfederacije.
Vendar so se udeleženci zelo hitro odločili, da bodo ustvarili nov okvir za nacionalno vlado. Ta okvir je postal ameriška ustava, filadelfijska konvencija pa je postala znana kot ustavna konvencija iz leta 1787. Petinpetdeset moških se je na skrivaj srečalo v Filadelfiji; zgodovinarji poznajo postopek le zato, ker je James Madison natančno zapisoval, kaj se je zgodilo. Delegati so vedeli, da bo to, kar počnejo, sporno; Rhode Island ni hotel poslati delegatov, delegati New Hampshira pa so prispeli pozno. Dva delegata iz New Yorka Robert Yates in John Lansing sta zapustila konvencijo, ko je postalo jasno, da bodo pripravili nov načrt državne ureditve. Niso verjeli, da so delegati pooblaščeni za oblikovanje močne nacionalne vlade. Vprašanje, ki so ga obravnavali delegati v Filadelfiji, je bil način izbire predstavnikov v novi nacionalni vladi (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
22
James Madison je podal predlog, znan kot Virginia Plan, ki je zahteval močno nacionalno vlado, ta pa bi lahko razveljavila državne zakone. Načrt je imel dvodomno zakonodajo z zgornjim in spodnjim domom. Prebivalci držav bi izvolili člane spodnjega doma, katerih število bi določalo prebivalstvo države. Državni zakonodajalci bi poslali delegate v zgornji dom. Število predstavnikov v zgornjem domu bi temeljilo tudi na številu prebivalstva države. Ta sorazmerna zastopanost je bolj poseljenim državam, kot je Virginia, dala več politične moči. Načrt Virginia je zahteval tudi izvršno in sodno vejo, ki ju v Konfederalni ustavi ni bilo. Spodnji in zgornji dom naj bi skupaj imenoval člane izvršilne in sodne veje oblasti. Po tem načrtu bi Virginia, najbolj naseljena država, prevladovala nad nacionalno politično močjo in zagotovila, da bodo njeni interesi, vključno s suženjstvom, varni. Poziv virginijskega načrta za sorazmerno zastopanost je vznemiril predstavnike manjših držav. William Paterson je uvedel načrt New Jerseyja, da bi se zoperstavil Madisonovi shemi in predlagal, da imajo vse države enake glasove v enodomnem nacionalnem zakonodajnem telesu. Prav tako se je lotil tedanjih ekonomskih problemov in pozval kongres, naj si vzame pristojnost za regulacijo trgovine, dvig prihodkov z davki na uvoz in poštnine ter za uveljavljanje zahtev do posameznih držav (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Roger Sherman iz Connecticuta je ponudil kompromis, da bi rešil vprašanje zastopanja. Njegov kompromis v Connecticutu, znan tudi kot Veliki kompromis, je orisal drugačno dvodomno zakonodajo, v kateri bi imel zgornji dom, senat, enako zastopanost za vse države; vsako državo bi zastopala dva senatorja, ki bi jih izbralo državno zakonodajno telo. Sorazmerno zastopanost bi imel le spodnji predstavniški dom (Corbett in drugi; 2014, Morgan, 2013).
Vprašanje suženjstva je na ustavni konvenciji postajalo glavno vprašanje. Nekateri so želeli, da se sužnji štejejo skupaj z belci, ki bi jih pri določanju skupnega prebivalstva države imenovali
"svobodni prebivalci". To pa bi povečalo število predstavnikov, podeljenih tem državam v spodnjem domu. Nekateri severnjaki, na primer newyorški Gouverneur Morris, so sovražili suženjstvo in niti izraza niso želeli vključiti v novi načrt državne ureditve. Sužnji so trdili, da jim suženjstvo nalaga veliko breme in da si zaslužijo posebno pozornost, ker nosijo to odgovornost (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Vprašanje štetja sužnjev za namene zastopanosti je neposredno povezano z vprašanjem obdavčenja. Začetek leta 1775 je drugi kontinentalni kongres pozval države, naj plačajo vojno z zbiranjem davkov in pošiljanjem davčnega denarja kongresu. Znesek, ki ga je morala vsaka
23
država priskrbeti kot davčni prihodek, je določal celotno prebivalstvo države, vključno s svobodnimi in zasužnjenimi posamezniki. Države redno niso dale dovolj denarja, ki ga je v skladu z načrtom zahteval kongres. Aprila 1783 je kongres Konfederacije spremenil prejšnji sistem rekvizicije, tako da so sužnji šteli tri petine belega prebivalstva. Na ta način so imetniki sužnjev dobili znatno davčno olajšavo. Delegati v Filadelfiji so poleti 1787 sprejeli isto tripetinsko formulo (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
V skladu s kompromisom treh petin v ustavi iz leta 1787 bi se vsak suženj štel za tri petine osebe, tako da bi se tri petine suženjske populacije štele med celotno državno populacijo. Ker je zastopanje v predstavniškem domu temeljilo na prebivalstvu države, je kompromis s tremi petinami dal suženjskim državam dodatno politično moč, čeprav ne toliko, kot če bi sužnje izenačili z belim prebivalstvom. Pomembno je, da ni bila takoj uvedena neposredna zvezna dohodnina (šele šestnajsti amandma, ratificiran leta 1913, je uvedel zvezni davek na dohodek).
Severnjaki so se strinjali s kompromisom treh petin, ker je Odlok o severozahodu iz leta 1787, ki ga je sprejel kongres Konfederacije, prepovedoval suženjstvo v prihodnjih zveznih državah severozahoda. Severni delegati so menili, da je ta prepoved uravnotežila politično moč med državami s sužnji in tistimi brez njih. Tripetinski kompromis je dal prednost lastnikom sužnjev, saj so tako lahko imeli večje zastopstvo v predstavniškem domu (Corbett in drugi, 2014;
Morgan, 2013).
Mnogi delegati ustavne konvencije so imeli resne zadržke glede demokracije, za katero so menili, da spodbuja anarhijo. Da bi ublažila te strahove, je ustava omilila demokratične težnje, ki so očitno spodkopavale republiko. Da bi se izognili temu, da bi ljudstvo dobilo preveč neposredne oblasti, so delegati poskrbeli, da so senatorje izbrali državni zakonodajalci in jih ljudje niso izvolili neposredno (neposredne volitve senatorjev so prišle s sedemnajstim amandmajem k ustavi, ratificiranim leta 1913). Kot dodatno zaščito so delegati ustvarili volilni kolegij, mehanizem za izbiro predsednika. Po tem načrtu ima vsaka država določeno število volivcev, to je število senatorjev (dva) in število predstavnikov v predstavniškem domu. Kritiki tako kot zdaj trdijo, da ta postopek preprečuje neposredne volitve predsednika (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Osnutek ustave je bil končan septembra 1787. Delegati so se odločili, da mora vsaka država najprej sprejeti posebno ratifikacijsko konvencijo, da bo lahko uvedena nova nacionalna vlada.
Ko bi devet od trinajstih držav odobrilo načrt, bi začela nova ustava veljati. Ko je ameriška
24
javnost izvedela za novo ustavo, so bila mnenja globoko deljena, a večina ljudi je nasprotovala.
Da bi rešili svoje delo v Filadelfiji, so arhitekti nove nacionalne ureditve začeli kampanjo za spodbujanje javnega mnenja v prid njihovemu načrtu za močno centralno oblast. V ostri razpravi, ki je izbruhnila, sta obe strani izrazili kontrastne vizije ameriške republike in demokracije. Privrženci ustave iz leta 1787, znani kot federalisti, so trdili, da je centralizirana republika najboljša rešitev za prihodnost. Tisti, ki so nasprotovali (antifederalisti), so trdili, da bo ustava utrdila vso moč v nacionalni vladi in oropala države, da same sprejemajo odločitve.
Zanje se je zdelo, da ustava posnema stari korumpirani in centralizirani britanski režim, po katerem je zakone sprejemala oddaljena oblast. Antifederalisti so trdili, da bodo premožni aristokrati vodili novo nacionalno vlado in da elita ne bo predstavljala navadnih državljanov;
bogati bi monopolizirali oblast in novo vlado uporabili za oblikovanje politik, ki bi koristile njihovemu razredu – razvoj, ki bi spodkopal tudi lokalne državne elite. Trdili so tudi, da ustava ne ščiti dobro pravic ljudi (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Newyorška konvencija o ratifikaciji ponazarja razkorak med federalisti in antifederalisti.
Federalisti, zlasti John Jay, Alexander Hamilton in James Madison, so svoj primer predstavili javnosti v znameniti seriji esejev, imenovanih Federalistični spisi (ang. The Federalist Papers).
Prvič so bili objavljeni v New Yorku in nato ponovno objavljeni drugje v ZDA (Corbett in drugi, 2014; Morgan, 2013).
Vključno z vsemi državnimi konvencijami o ratifikaciji po državi je skupno manj kot dva tisoč mož glasovalo o tem, ali naj sprejme novi načrt državne ureditve. Na koncu je Ustava na tesno dobila potrditev. Nasprotovanje ustavi je odražalo bojazen, da je nova nacionalna vlada, podobno kot britanska monarhija, ustvarila preveč centralizirane oblasti in posledično državljanom različnih držav odvzela možnost, da se sami odločajo (Corbett in drugi, 2014;
Morgan, 2013).
2.2 Med federacijo in konfederacijo
Federacija je poseben politični sistem, ki se oblikuje, ko več zveznih držav podredi del svoje suverene oblasti skupni centralni vladi. Ta skupna zvezna vlada ima ekspanzivne pristojnosti na področju obrambe, zunanjih zadev, nacionalne varnosti in financ. Vendar države ohranjajo določeno stopnjo avtonomije. Toda možnost odcepitve od zveze je odpravljena. Močne pravne
25
vezi države povezujejo. Pisna ustava je pogosto bistveno orodje za narekovanje delitve oblasti med zvezno vlado in zveznimi državami. Politične odločitve zvezne vlade so za države članice zavezujoče (Burgess, 2013).
Konfederacija je prostovoljno zavezništvo več držav, ki se lahko ustanovi za dosego določenih in skupno dogovorjenih ciljev. Koalicija je lahko oblikovana za doseganje različnih gospodarskih, političnih, kulturnih ali družbenih ciljev. Države članice se lahko odcepijo od zveze, če menijo, da ti cilji niso ustrezno izpolnjeni. Suverenost imajo izključno države članice.
Osrednja organizacija je nominalno izbrana figura, ki nima prave moči. Izvaja lahko le tista pooblastila, ki so jih države jasno določile. Resnična vloga tega osrednjega organa je olajšati komunikacijo med državami in pospešiti vse upravne procese. Poleg tega ostaja odgovoren državam članicam (Burgess, 2013).
Glavna razlika med federacijo in konfederacijo je v posedovanju suverene oblasti. V okviru federacije ima primarna suverenost zvezna vlada, medtem ko je primarna suverenost v primeru konfederacije v državah članicah. Moč in pooblastila centralne vlade so v nasprotju tako v federacijah kot v konfederacijah. Ker je centralna vlada konfederacije nominalno imenovana figura, imajo dejanske pristojnosti države članice. Šibka centralna vlada je značilna za večino konfederacij. V primeru federacije je osrednja zvezna vlada izjemno močna (Burgess, 2013;
Dodd, 1999).
Avtonomija konstitutivnih držav članic je v konfederaciji izjemno pomembna. Po drugi strani pa morajo države članice del svoje avtonomije žrtvovati zvezni vladi. Vplivna zvezna vlada lahko izvaja svoja pooblastila nad kategorijami obrambe, nacionalne varnosti, zunanje politike, financ itd. Vendar lahko šibka vlada konfederacije izvaja pooblastila samo na prizoriščih, ki jih države članice jasno opredelijo. Dejansko nima nobenih pooblastil (Burgess, 2013; Dodd, 1999).
Države članice v zvezni državi se ne morejo odcepiti od federacije. Države članice federacije zavezujejo različne pravne vezi. V konfederaciji je možnost odcepitve odprta za vse države članice. Izvedejo jo lahko, če menijo, da ta zveza zanje ni več koristna (Burgess, 2013; Dodd, 1999).
Prva ameriška ustava, členi konfederacije in večne unije (Articles of Confederation and Perpetual Union), je bila sprejeta na drugem Kontinentalnem kongresu že leta 1777. V skladu
