UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Predšolska vzgoja
KATJA URŠIČ
OTROŠKI POGOVORI OB IGRI V GOZDU DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Predšolska vzgoja
KATJA URŠIČ
OTROŠKI POGOVORI OB IGRI V GOZDU DIPLOMSKO DELO
Mentorica: doc. dr. Marjanca Kos Somentor: asist. mag. Luka Praprotnik
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Marjanci Kos, in somentorju, asist. mag. Luku Praprotniku, za vodstvo, pomoč in svetovanje pri pisanju diplomskega dela.
Hvala kolektivu vrtca Smrkolin za zaupanje, podporo in sodelovanje pri izvedbi raziskave.
Hvala tudi vsem sodelujočim otrokom za dobro voljo in pripravljenost za sodelovanje.
Na koncu se zahvaljujem še svoji družini in partnerju za podporo in potrpežljivost.
Najlepša hvala!
POVZETEK
Naravno okolje otrokom predstavlja prostor, v katerem se lahko spontano in brez omejitev gibajo in odzivajo, so samostojni ter dajo domišljiji in igri prosto pot brez vmešavanja in nepotrebnih interpretacij odraslih. Z igro v osrčju narave otroci spontano usvajajo nova znanja in gibalne vzorce ter razvijajo spretnosti. Igra v gozdu je svobodno izbrana in prav zaradi tega vključuje vsa čutila, hkrati pa tudi reševanje problemov in razvijanje domišljije. V gozdu se ves čas nekaj dogaja – ves čas se spreminja ter jim ponuja nove izzive in priložnosti za raziskovanje. Omogoča jim pristne in realne izkušnje, te pa otrokom pomagajo razviti pozitiven odnos do narave. Gozd ponuja otrokom tudi veliko priložnosti, da se med igro naučijo soočati z nevarnimi situacijami.
V svojem diplomskem delu z naslovom Otroški pogovori ob igri v gozdu sem igro otrok podrobneje opazovala z njihovega zornega kota. Predvsem so me zanimali njihovi pogovori – o čem se otroci pogovarjajo, ko jih odrasli ne opazujejo, in kako se razvija njihova simbolna igra. Želela sem izvedeti tudi, česa si želijo otroci, zato sem s pomočjo ankete ugotavljala, kako se otroci počutijo v gozdu, kako pomembna jim je nestrukturirana igra v naravnem okolju, kakšen material si v gozdu izbirajo za igro in kako ga uporabljajo.
Namen mojega diplomskega dela je bil nenazadnje tudi staršem in vzgojiteljem približati igro v gozdu ter jih spodbuditi k pogostejšemu vključevanju spontane igre v naravnem okolju v v svoj in otrokov vsakdanjik.
Otroško igro smo dokumentirali s pomočjo kamer GPS. Pogovore na posnetkih sem nato prepisala in analizirala. Analizirala sem tudi odgovore, ki sem jih od otrok pridobila z anketiranjem pred obiski gozda in po njih.
Rezultati so pokazali, da otroci najraje izbirajo igro zunaj. Radi se igrajo tako na igrišču kot v gozdu. Vsi otroci povedo, da se v gozdu dobro počutijo, saj se lahko tam sproščeno igrajo, kot se sami želijo. Čeprav imajo radi vodene dejavnosti, je večini otrok ljubša prosta igra brez vmešavanja odraslih. Zaznala sem tudi napredek na področju socialnega, gibalnega, čustvenega in kognitivnega razvoja ter domišljijske igre. Izjave, ki smo jih uvrstili na področje domišljije, dokazujejo razvoj domišljijske igre. Opazila sem utrjevanje različnih matematičnih spretnosti med igro, razvoj jezikovne zmožnosti s pogovori, monologi, spoznavanjem novih besed ter tvorjenjem krajših zgodb, pesmi in rim za potrebe igre. Z opazovanjem narave, ki vpliva na vsa čutila, pridobiva otrok občutek za estetiko. Največ izjav smo uvrstili na področje socialnega razvoja, gibalna dejavnost pa je bila prisotna ves čas otroške igre.
KLJUČNE BESEDE: predšolski otroci, začetno naravoslovje, gozd, igra v gozdu, prosta igra, pogovori otrok, okoljska vzgoja, igra in učenje na prostem, prosta igra v naravi
SUMMARY
The natural environment provides children with space in which they can move spontaneously without restrictions, react, be independent, give free rein to imagination and play without intervention and interpretation by adults. While playing in natural environments, children spontaneously acquire new knowledge, patterns of movement and develop skills. Playfulness in the woods is freely chosen and involves all the senses while developing problem solving skills and imagination. There is always something going on in the woods – the forest is constantly changing and offers children new challenges and opportunities to explore. It allows authentic and real experiences which help children to develop a positive attitude towards nature. The woods also offer children many opportunities to learn to deal with dangerous situations through play.
In my diploma thesis, titled Children's Conversations while Playing in the Forest, I observed children's play in detail. I was mainly interested in their conversations – what children talk about when adults do not watch them and how their symbolic play develops. I also wanted to find out what children’s wishes are; therefore, I used a survey to determine how children feel in the woods, how important unstructured play is in the natural environment, what materials children choose to play with in the forest, and how they use these materials.
The purpose of my diploma thesis was to give parents and educators a better understanding of play in the woods and to encourage them to include spontaneous play in the natural environment into their daily lives and the lives of their children.
We documented children's play with the help of GPS cameras. The recorded conversations were then transcribed and analysed. I also analysed the answers received from interviews with children before and after their forest visits.
The results showed that children prefer to choose to play outside. They like to play both on the playground as well as in the woods. All children say they feel good in the woods, as they can play freely there as they wish. Although they like guided activities, most children prefer free play without adult intervention. I also noticed progress in the areas of social, motor, emotional and cognitive development, and fantasy play. We categorized children’s statements during their free play. Large number of statements categorized as fantasy play proved the development of fantasy play. I also noticed development of mathematical abilities, learning new words, forming shorts stories, songs and rhymes, conversations and monologues during free play.
Observing natural environment has an impact on emotions and helps children appreciate it’s
beauty. Many statements were categorized under social development. Physical activity was constantly present during children’s free play in the forest.
KEY WORDS: preschool children, early science, forest, play in the forest, unstructured playtime, children's talks, environmental education, outdoor play and learning, nature play
VSEBINA:
1. UVOD ... 2
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA... 4
2.1 POMEN PROSTE IGRE V GOZDU ZA RAZVOJ OTROKA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU………..4
2.2 OTROCI SAMI IZBIRAJO IGRO V GOZDU ... 6
2.3 VZGOJITELJ IN NJEGOVA VLOGA PRI IGRI V GOZDU ... 6
2.4 IGRA V GOZDU IN KURIKULUM ZA VRTCE ... 8
3. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA, CILJI RAZISKAVE, RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN METODE DELA ... 10
3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 10
3.2 CILJI RAZISKAVE ... 11
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 11
3.4 HIPOTEZE ... 11
3.5 METODE DELA... 11
4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 14
4.1 ANALIZA DEJAVNOSTI ... 14
4.2 ANALIZA ANKETIRANJA OTROK PRED IN PO OBISKIH GOZDA ... 30
5. ZAKLJUČEK ... 38
6. VIRI IN LITERATURA ... 40
7. PRILOGE ... 42
1
2 1. UVOD
Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi – kar 58 % površine prekriva gozd (Agencija RS za okolje, 2019). In prav gozd je odličen prostor za otroško igro, saj otroci z igro v osrčju narave spontano usvajajo nova znanja in gibalne vzorce ter razvijajo svoje spretnosti. Otroci potrebujejo igro v naravnem okolju – prostor, v katerem se lahko spontano in brez omejitev gibajo, odzivajo ter dajo domišljiji in igri prosto pot brez vmešavanja in nepotrebnih interpretacij odraslih. Igra v gozdu je svobodno izbrana in prav zaradi tega vključuje vsa čutila, hkrati pa tudi reševanje problemov in razvijanje domišljije (Györek, 2014).
V naših vrtcih je bivanje na prostem sicer vsakodnevni pojav. Raziskava M. Kos in J. Jermana (2013) kaže, da namenimo v toplem delu leta povprečno 23 % časa bivanju na prostem, v hladnem delu leta pa povprečno 13 %. Od tega namenimo le tri ure na teden igri v naravnem okolju, in to zgolj v toplem delu leta. Dejavnosti na prostem je še vedno premalo. Tudi večina staršev in vzgojiteljev v slovenskih vrtcih meni, da bi bilo treba igri v naravnem okolju nameniti več časa (Kos, Jerman, 2013). Igra v naravi bi morala biti najpomembnejši del otroštva (F. Danks, J. Schofield, 2007). Zakaj torej otroci v slovenskih vrtcih kljub popolnim pogojem in dostopnosti gozda relativno malo časa preživijo zunaj, še posebej v primerjavi z otroci v skandinavskih vrtcih (Kos, 2010)?
S svojim diplomskim delom želim spodbuditi starše in vzgojitelje, da bi prisluhnili otrokom ter upoštevali njihove predloge, želje in ideje. Otroci si želijo v gozd, želijo si proste igre, želijo si svobode. Raziskave (Kos, 2010; Györek, 2012) kažejo, da otroci ob izbiranju med igro zunaj ali v notranjih prostorih raje izberejo igro zunaj. Staršem in vzgojiteljem želim torej gozd približati kot prostor za igro. Zaupajmo sebi in verjemimo, da je način poučevanja z roko v roki z naravo dober (Györek, 2016).
Podrobneje želim raziskati otroško igro v gozdu. Predvsem me zanima stališče otrok – kaj jim pomeni prosta igra v gozdu, kako se počutijo v naravnem okolju in zakaj jim je preživljanje časa na svežem zraku pomembno. Tudi J. Waters in T. Maynard (2010) ter E. Beattie (2015) menijo, da bi morale biti želje, mnenja in ideje otrok v zgodnjem izobraževanju v središču pozornosti. Zato me zanima, o čem se otroci med prosto igro v gozdu pogovarjajo, kako se igrajo, katere materiale za igro izbirajo in kako se njihova igra razvija, ko mislijo, da jih nihče ne opazuje.
Cornell (1994) pravi, da se moramo prav posebej potruditi in obdržati stik z Zemljo – v našem potrošniškem in prenaseljenem svetu ohranjati ljubezen do narave, do njene lepote in
3 skrivnostnosti. Po mnenju N. Györek (2016) je poznati rastlinski in živalski svet, ki nas obkroža, enako pomembno kot pisanje ali računanje. Včasih so ljudje več časa preživeli v naravi in bili z njo bolj povezani. Vprašajmo svoje stare starše, česa se iz svojega otroštva najbolj spominjajo – svobodnih dni, ki so jih preživeli v naravi (Danks, Schofield, 2007).
Vrnimo se torej v naravo.
4 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1 POMEN PROSTE IGRE V GOZDU ZA RAZVOJ OTROKA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Ko razmišljamo o pomenu igre v gozdu, se spomnimo nase in na svoje odzive. Na primer: če v gozdu na tleh zagledamo palico, bomo stopili čeznjo in ji verjetno ne bomo posvetili niti trenutka svojega časa. V naslednjem hipu bomo nanjo pozabili. Kaj pa lahko ena sama palica pomeni otroku? Predstavlja lahko nešteto stvari: od telefona do vesla mogočne ladje, od gradbenega materiala za pravljično hišico do pripomočka pri hoji. Otroci pogosto opazijo čudovite stvari, ki jih odrasli preprosto spregledamo ali se nam zdijo nepomembne (Kos, Jerman, 2013). N. Györek (2014, str. 26) je zapisala: »Gozd je široko polje ustvarjalnosti.« V gozdu se srečata otroška ustvarjalnost in vpliv gozda kot prostora za igro.
V naravnem okolju se prosta igra razvije v ustvarjalnejši obliki. Narava je namreč eno informacijsko najbogatejših okolij in ponuja vedno nove priložnosti za razvoj kritičnega mišljenja, sposobnosti reševanja problemov, raziskovanja, ustvarjanja – skratka intelektualnega razvoja (Györek, 2014). Otroci naravnim materialom pripišejo simbolični pomen in tako ustvarijo bogato domišljijsko igro (Kos, Jerman, 2013). Gozd po drugi strani ne spodbuja le ustvarjalnosti in domišljije, temveč tudi zmanjšuje agresijo in stres. Ne ponuja le ogromno možnosti za gibanje in pridobivanje novih senzornih izkušenj, ampak tudi izboljšuje in obnavlja pozornost ter kognitivne sposobnosti. V gozdu se počutimo bolje, lažje se smejimo in smo dobre volje, saj nam gozdno okolje pomaga tudi pri preprečevanju izgorelosti (Györek, 2014).
Gozd s svojo fizično zgradbo in dinamičnostjo pozitivno vpliva na vsa otrokova čutila, s tem pa seveda na njegov razvoj na posameznih področjih: na kognitivnem, motoričnem, senzoričnem, čutno-gibalnem, psihosocialnem, emocionalnem, komunikacijskem in spoznavno-osebnostnem (Györek, 2014; Gill, 2014 po Beattie, 2015). Naj omenimo še svež zrak in dotok kisika v telo, z njim pa tudi energije. Tudi specialni pedagogi menijo, da je gibanje v gozdu eden najboljših načinov za vzpostavljanje in krepitev možganskih povezav (Györek, 2016).
Gozd ponuja otrokom tudi veliko priložnosti, da se ob igri naučijo soočati z nevarnimi situacijami (Kos, Jerman, 2013). Konec koncev je življenje polno nevarnosti in otroke bomo nanj najbolje pripravili tako, da jih naučimo, da sami presodijo, kaj je nevarno zanje (F. Danks, J. Schofield, 2007).
5 Prijetne izkušnje v naravnem okolju otrokom pomagajo razviti pozitiven odnos do narave (Kos, Jerman, 2013; Gill, 2014 po Beattie, 2015). S tem, ko jim damo zeleno luč za prosto igro v naravi, nezavedno vplivamo tudi na njihovo empatijo in razvoj povezanosti z naravo. Takšni otroci potem ne potrebujejo posebne okoljske vzgoje, saj bodo znanje, ki so ga pridobili sami, prenesli v odraslost in se razvili v srečne in zdrave ljudi, ki spoštujejo sebe, druge in okolje.
Sami bodo spoznali, da je življenje odvisno od čiste vode, ki jo za življenje potrebujejo živali, rastline in navsezadnje tudi ljudje – z opazovanjem in pridobivanjem izkušenj v stalno spreminjajočem se gozdu (Györek, 2014). Za to, da bi otrok sploh lahko razvil zanimanje za naravo in posledično pozitiven odnos do nje, so ključnega pomena izkušnje z naravo v času zgodnjega otroštva. Če otroci stikov z naravo nimajo, se pri njih pogosto razvijejo predsodki, ki negativno vplivajo na razvoj odnosa do naravnega okolja (Wilson, 2008).
Telesno, gibalno, čustveno in socialno področje otrokovega razvoja so tesno povezana in prepletena. Največjo enotnost med posameznimi področji razvoja zagotavlja prav igra (Videmšek, 2007). Igra nima meja, zajema ogromno različnih dejavnosti in je najprimernejša za otroka glede na osnovne zakonitosti njegovega razvoja (Marjanovič Umek, Kavčič, 2006).
V predšolskem obdobju je to prevladujoča dejavnost, za katero je otrok tudi sam notranje motiviran in ne potrebuje posebne spodbude (Kurikulum za vrtce, 1999). Otrok se igra, saj je to tista dejavnost, ki mu je najbližje. Vseeno pa igra ni zgolj krajšanje časa, ampak otroke tudi pripravlja za življenje (Wilson, 2008).
Raziskave kažejo, da so otroci, ki se večkrat igrajo v naravnem okolju, motorično bolj razviti, imajo boljše ravnotežje od svojih vrstnikov in so manjkrat bolni (Györek, 2014; Waters, Maynard, 2010). Gibanje pozitivno vpliva na otrokov telesni, pa tudi čustveni, kognitivni in socialni razvoj (Zurc, 2008). Z gibanjem otroci razvijajo intelektualne sposobnosti, gibanje pa ima pomembno vlogo tudi pri socialnem in emocionalnem razvoju (Kurikulum za vrtce, 1999).
Če je gibalne dejavnosti v otrokovem življenju premalo, lahko to privede do razvojnih nepravilnosti. S tem se upočasni tudi razvoj na ostalih področjih (Zurc, 2008).
N. Györek (2014) pravi, da se zaradi odsotnosti narave v naših življenjih slabša zdravje tako nas kot naših otrok. Izstopata predvsem debelost in sladkorna bolezen, veliko več je alergijskih bolezni in astme. Zaradi nezdravega preživljanja prostega časa – namesto zunaj v notranjih prostorih, pred malimi ekrani – se pojavlja tudi več psihosomatskih težav, poslabšanje socialnega in psihološkega stanja, motnje pozornosti in celo depresija. Naravno okolje je
6 pomemben dejavnik našega zdravja. Stres, bolezen modernega časa, lahko učinkovito zdravimo prav s sprehodi po gozdu.
V današnjih časih otrokom primanjkuje povezanost z naravo, ki je je bilo včasih več (Bahovec, Golobič, 2004). Teorija biofilije, ki jo je utemeljil E. O. Wilson (1984; po Györek, 2014) razlaga našo potrebo po povezanosti z naravo, ki je biološko podedovana in pridobljena s procesom evolucije – na naravo se čustveno odzivamo. Narava v nas vzbuja pozitivne občutke, saj smo se v preteklosti oblikovali in razvijali skupaj z njo.
2.2 OTROCI SAMI IZBIRAJO IGRO V GOZDU
Raziskave (Kos, 2010; Györek, 2012; Titman, 1994; po Waters, Maynard, 2010) kažejo, da se otroci raje odločajo za igro zunaj kot za igro med štirimi stenami. Zakaj? Ker se v gozdu dobro počutijo. Gozd otrokom pomeni prostor, v katerem so lahko samostojni (Cullen, 1993; po Kos, Jerman, 2013). V gozdu se ves čas nekaj dogaja – ponuja jim nove izzive in priložnosti za raziskovanje, omogoča jim pristne in realne izkušnje. Otroci pri naravnem okolju zelo cenijo element presenečenja – gozd se venomer spreminja, kar prinaša nove vsebine za otroško raziskovanje, nove izzive, naloge, pustolovščine, presenečenja in izkušnje, ki pomagajo pri gradnji otrokove samozavesti (Danks, Schofield, 2007; Györek, 2014).
V gozdu je zabavno, saj lahko otroci raziskujejo in ustvarjajo z naravnim materialom. Otroci v gozdu lažje sodelujejo, k čemur pripomore odsotnost igrač. Poleg tega daje otrokom občutek svobode. Veliko jim pomeni tudi razgibanost prostora. Okolica je čisto drugačna od zaprtih prostorov in ponuja neskončno možnosti za gibanje. Hkrati preizkušajo tudi meje svojih gibalnih zmožnosti (Györek, 2016).
Otroci uživajo v igri na prostem, trdi J. Cullen (1993; po Kos, Jerman, 2013). Naravni svet otroke neustavljivo privlači – vodita jih nenasitna radovednost in sposobnost čudenja, ki odraslim ljudem manjka (F. Danks, J. Schofield, 2007). Z naravo otroci sodelujejo dosti aktivneje kot odrasli – otroci se dotikajo, prijemajo, vohajo in okušajo, kopljejo, raziskujejo in preizkušajo. Prav zaradi tega pogosto opazijo kaj, kar odrasli spregledamo, in najdejo pomen v stvareh, ki se odraslim zdijo nepomembne (Wilson, 2008).
2.3 VZGOJITELJ IN NJEGOVA VLOGA PRI IGRI V GOZDU
Vzgojitelji imamo zelo pomembno vlogo, kadar vodimo otroke v naravo. Najprej moramo biti sproščeni mi, da se lahko v naravi sprostijo tudi otroci. Če se veselimo dogodkov in stvari, svoje veselje prenesemo na otroke, pa naj bo to žgečkanje prvih toplih sončnih žarkov spomladi, dežne kapljice ali piš vetra. Razveselimo se sprememb, ki jih letni časi prinašajo v
7 naš najljubši in vedno znova obiskani prostor v gozdu. Pokažimo otrokom nove zanimivosti, odgovarjajmo na njihova vprašanja in pustimo, da nas vodi njihova domišljija, hkrati pa bodimo pozorni na to, kdaj se moramo umakniti iz njihove igre in kdaj kdo potrebuje kakšen trenutek zase v naravi. J. Waters in T. Maynard (2010) menita, da nas narava s svojo nepredvidljivostjo sama spodbuja k temu, da smo pozorni na ideje in želje otrok ter da dejavnosti načrtujemo glede na njihove interese. Kurikulum za vrtce (1999) posebej omenja, da otroci prevzemajo odnos vzgojiteljev in drugih odraslih – naši radovednost ter želja po raziskovanju in odkrivanju novih stvari in znanja se bosta prenesli na otroke.
Joseph Cornell v svojem delu Približajmo naravo otrokom (1994) opisuje načela uspešnega vodnika po naravi. Najprej pravi, da je dobro, če vzgojitelji in starši manj učimo in večkrat delimo svoje občutke z otroki. Ob dejstvu ali koščku informacije, ki ga otrokom predamo, je dobro povedati še, kaj ob tem občutimo sami. Ko svoje občutke in misli delimo z otroki, jih navdihnemo z ljubeznijo in spoštovanjem do narave. Ko z njimi delimo svoj notranji jaz, jih to spodbudi k raziskovanju lastnih občutkov in zaznav. Pred pogovorom je najbolje na prvo mesto postaviti opazovanje in izkušnjo. Naravni prizori lahko otroka popolnoma prevzamejo in mu dajo to, česar mu naša razlaga in pripovedovanje ne moreta. Namesto posredovanja suhoparnih dejstev je bolje izbrati način dela, ki otrokom omogoča samostojno odkrivanje (Danks, Schofield, 2007). Otroci bodo bogato izkušnjo le redko pozabili. Cornell (1994) nas spodbuja tudi, da smo odprti in sprejemljivi, da poslušamo in smo pozorni. Vsak otroški vzklik, vprašanje ali pripomba nam lahko da povod za pogovor in raziskovanje. Tako mi kot otroci se bomo naučili več, če bomo za vodilo vzeli otroško radovednost in jo spodbujali. Dobro je, da smo pozorni na razpoloženje in občutke otrok, pa tudi na naravo in svojo okolico. V naravi se vedno dogaja kaj zanimivega – če se ozremo okrog sebe, opazujemo in prisluhnemo, nam dejavnosti ne bo treba pripravljati vnaprej. Cornell (1994) nas opozarja tudi na to, da vsi otroci niso vajeni opazovati narave, zato je dobro, da njihovo pozornost – vsaj sprva – usmerjamo mi.
Če jih vodimo korak za korakom, se bodo naučili opazovati. Pomembno pa je, da jim damo občutek, da želimo vedeti, kaj so opazili in odkrili pri svojem raziskovanju. Cornell (1994) pravi še, naj nam ne bo neprijetno, če ne poznamo vseh znanstvenih imen rastlin in živali. Tudi F. Danks in J. Schofield (2007) menita, da je malce sočutja in navdušenja pomembnejše od temeljitega naravoslovnega znanja . Drevo nam lahko pomeni veliko več kot samo ime in dejstva o njem. Če se osredinimo na to, kako se drevo spreminja skozi čas, denimo ob različnih urah ali v letnih časih, ter vključimo vsa čutila in se poskušamo zavedati življenja drevesa in
8 vsega, kar sobiva z njim, bomo najbolj pritegnili otroke. Če naša doživljanja preveva občutek radosti, se nam bodo otroci z veseljem pridružili (Cornell, 1994).
Kadar izvajamo vodene dejavnosti, moramo za otroke pripraviti ustrezne izzive, hkrati pa jim dati možnost, da se dejavnosti udeležijo sproščeno, brez strahu pred neuspehom. Otrokom je dobro dati možnost izbire, da lahko raziskujejo in iščejo inovativne rešitve ter svoje napake sprejmejo kot možnost za učenje. Če vzamemo napačne rešitve kot izhodišče za nove izkušnje, bodo otroke pripeljale k boljšemu razumevanju. Pri načrtovanju je treba upoštevati tudi razvoj otrok in njihove potrebe. Njihov trud in prizadevanje si zaslužita pohvalo in spodbudo (Kurikulum za vrtce, 1999).
N. Györek (2014) ter F. Danks in J. Schofield (2007) poudarjajo tudi pomembnost časa, preživetega v gozdu, ali, bolje rečeno, pomembnost neomejenega časa za prosto igro v gozdu.
Hitenje, nenehno opozarjanje in nepotrebno vmešavanje v otroško igro lahko izničijo blagodejni učinek narave na vse vpletene. Včasih je bolje, da namesto podajanja razlage in navodil ter postavljanja vprašanj otrokom pustimo, da se sami prepustijo poteku igre, samostojno raziskujejo gozd ali pa se zgolj v tišini prepustijo razmišljanju. S tem bomo pri otrocih spodbujali samoiniciativnost, kar je dobra popotnica za življenje. Tudi Kurikulum za vrtce (1999) omenja pomembnost zagotavljanja časa otrokom za raziskovanje gozda – otrok mora dobiti priložnost, da začuti naravo z vsemi čutili.
Naj za konec omenim še vidik varnosti v gozdu. Čeprav je gozd čudovito naravno igrišče, nanj vendarle ne vplivamo samo mi, zato moramo biti nekoliko pozornejši, ko tja odpeljemo otroke.
Pozorni moramo biti na bližino tekočih, zlasti deročih voda, jame, jarke, podrta drevesa, razne neravne in morda strme površine, strupene rastline in gobe, žal, pa tudi na nevarne odpadke.
Preverimo tudi, ali so v bližini ceste in ograje, ki ločujejo posestva in so včasih žičnate in zato nevarne. Smiselno je, da se z otroki pogovorimo o varnosti v gozdu, saj je ta tam enako pomembna kot na sprehodu ob cesti. Pogovorimo se tudi o kulturnem obnašanju v gozdu – da ne uničujemo narave, ne trgamo listov z dreves, lomimo vej, trgamo rastlin, brcamo gob itn., ampak za svojo igro pobiramo in uporabljamo material, ki že leži na tleh; izogibamo se tudi pretiranemu kričanju.
2.4 IGRA V GOZDU IN KURIKULUM ZA VRTCE
Kurikulum za vrtce pomena bivanja na prostem sicer ne izpostavlja v posebnem poglavju, vseeno pa najdemo omembe, ki so relevantne za to področje. Podpoglavje o področju narave v Kurikulumu za vrtce (1999) poudarja spoznavanje in pridobivanje izkušenj z živimi bitji,
9 okolico in naravnimi pojavi ter izkušanje veselja pri raziskovanju in odkrivanju. Otrok se seznanja z naravnim okoljem ter razvija spoštovanje do njega in vsega, kar vključuje, stik z naravo pa postaja nekaj običajnega v njegovem življenju. Kurikulum spodbuja tudi stik z živimi bitji in rastlinami ter učenje skrbi zanje, spoznavanje spreminjanja narave ter usvajanje osnov za uporabo znanstvenih metod v naravoslovju. Med primeri dejavnosti lahko najdemo predlog za bivanje v naravi v različnih letnih časih in vremenskih razmerah (med dejavnostmi za drugo starostno obdobje je obisk gozda posebej izpostavljen) ter igro z različnimi predmeti živalskega, rastlinskega in neživega izvora. Omenjeno je tudi opazovanje sprememb v daljšem časovnem obdobju, kar lahko apliciramo na obiske gozda in opazujemo spremembe, ki jih vanj prinašajo letni časi, vremenski pojavi in drugi vplivi. Na področju gibanja Kurikulum za vrtce (1999) predlaga naravno okolje kot prostor za spoznavanje in razvijanje gibalnih sposobnosti ter sprehode in pohode (Kos, Jerman, 2013). Na področju družbe (Kurikulum za vrtce, 1999) omenja sodelovanje z bližnjo okolico in njeno spoznavanje, da bi lahko nanjo vplivali in jo pozneje dejavno spreminjali. Omenjeno je tudi spoznavanje varnega in zdravega načina življenja, katerega ključni del je gibanje na prostem. Seveda pa nas Kurikulum za vrtce prostorsko ne omejuje – dejavnosti z vseh področij, ki so predlagane v Kurikulumu, lahko izvajamo v naravnem okolju.
10 3. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA, CILJI RAZISKAVE,
RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN METODE DELA 3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Raziskave kažejo, da imajo predšolski otroci v zadnjih letih manj možnosti za igro v naravnem okolju (Clements, 2004, Waller, Sandsetter, Wyver, Ärleman-Hagsér, Maynard, 2010; po Kos, Jerman, 2013). Waller (2006; 2007; po Kos, Jerman, 2013) pravi, da bi morali bolj ceniti priložnosti za igro, ki nam jih nudi naravno okolje, in da bi se morali vzgojitelji bolj zavedati, kako pomembna sta igra in učenje na prostem.
Medtem ko je vpliv naravnega okolja na zdravje ter telesni in socialni razvoj otrok že precej raziskan, je vpliv igre v naravi na otrokov kognitivni razvoj še preveč neraziskano področje, menijo M. Rickinson in drugi (2004; po Waters, Maynard, 2010). Malo pozornosti je bilo namenjene raziskovanju priložnosti, ki jih naravno okolje ponuja otrokom za razvoj mišljenja in komuniciranja z odraslimi – ali naravno okolje spodbudi otroke, da do vzgojitelja pristopijo z vprašanji, komentarji in pobudami za raziskovanje (Waters, Maynard, 2010). E. Beattie (2015) pravi še, da se premalo raziskav, povezanih z učenjem v naravnem okolju, osredotoča na mnenja otrok, sploh v predšolskem obdobju.
Namen diplomskega dela je bil podrobneje raziskati otroško igro v gozdu in stališča otrok do nje – kaj jim igra v gozdu pomeni, kako se počutijo v naravnem okolju in zakaj jim je pomembno preživljanje časa zunaj. Poslušala sem, o čem se otroci pogovarjajo med prosto igro v gozdu, ter opazovala, kako se igrajo, katere materiale izbirajo za igro in kako se njihova igra razvija, ko mislijo, da jih nihče ne opazuje.
Ugotavljala sem tudi, ali otroci raje izberejo igro v naravnem okolju, igro na igrišču ali igro v notranjem okolju in zakaj. Torkar in Rejc (2017) ugotavljata, da se otroška igra na igrišču razlikuje od igre v gozdu. V gozdu otroci za igro izbirajo več naravnega materiala, bistvena razlika pa se je pri njunem raziskovanju pokazala pri elementarnih igrah, kot sta lovljenje in skrivanje. Ti igri se na običajnem igrišču nista pojavili, medtem ko sta se na gozdnem igrišču razcveteli. Tudi R. Wilson (2008) ugotavlja, da se v naravnem okolju prosta igra otrok odvija drugače kot v notranjih prostorih ali na vrtčevskih igriščih. Igra v naravnem okolju vzbuja pri otrocih več ustvarjalnosti. Waller (2014) v večletni raziskavi ugotavlja, da se je otroška igra spremenila skupaj z okolico. V naravnem parku, ki so ga otroci obiskovali, so namreč postavili več namenskih igralnih elementov. Avtor pravi, da so otroci izgubili priložnosti za raziskovanje in reševanje problemov, domišljijska igra pa se je pojavljala redkeje.
11 3.2 CILJI RAZISKAVE
Ugotoviti, ali igra v nestrukturiranem naravnem okolju vpliva na otroško domišljijo – na kakšne načine otroci uporabljajo naravni material, kakšne vrste igre se razvijejo, kako se formirajo igralne skupine in o čem se otroci med prosto igro v gozdu pogovarjajo.
Izvedeti, česa si želijo otroci – ali si želijo več proste igre v gozdu ali v igralnici ter kakšno je njihovo mnenje o igri v gozdu.
Ugotoviti, ali imajo otroci igro v gozdu po nekaj obiskih gozda še raje ali je njihovo mnenje (bodisi pozitivno bodisi negativno) ostalo nespremenjeno.
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Ali igra v nestrukturiranem naravnem okolju vpliva na otroško domišljijo?
Ali se otroci raje igrajo v zaprtih prostorih ali v naravnem okolju?
Ali želijo otroci več časa posvetiti prosti igri v naravnem okolju?
Ali otroci po obisku gozda igro tam vzljubijo oziroma jo imajo še raje kot prej?
3.4 HIPOTEZE
Menim, da si otroci želijo več proste igre v gozdu in da bi, če bi lahko izbirali med igranjem zunaj in notri, raje izbirali igro zunaj. Predvidevam tudi, da bi, če bi izbirali med igro na igrišču in igro v gozdu, pred načrtovanimi obiski gozda raje izbirali igro na igrišču, ko pa bomo gozd večkrat obiskali, bodo otroci raje izbrali igro v gozdu.
Predvidevam, da bom po več obiskih gozda pri otrocih zaznala več simbolne igre, ki se bo tudi bolj razvila. Predvidevam, da bodo otroci še večkrat poprijeli za nestrukturiran igralni material, ki ga bodo našli v naravi.
Menim, da imajo otroci o gozdu na splošno pozitivno mnenje, predvidevam pa tudi, da se bo mnenje tistih, ki so imeli prej o njem negativno mišljenje, po načrtovanih obiskih gozda spremenilo na bolje.
Menim, da bodo imeli otroci po načrtovanih obiskih gozda igro tam še raje kot prej.
3.5 METODE DELA
Uporabili smo deskriptivno metodo zbiranja podatkov.
12 VZOREC
Vzorec predstavlja 19 otrok iz skupin Metulji in Žabice zasebnega varstva Smrkolin v starostnem razponu od 2 do 6 let.
PRIPOMOČKI
Za izvedbo raziskovalnega dela diplomske naloge smo potrebovali GPS kamere, znamke Garmin VIRB Elite, ki so jih med igro v gozdu nosili posamezni otroci. Kamere so imeli s pomočjo naglavnih trakov nameščene na vrhu glave, tako da so snemali dogajanje pred sabo.
Slika 1: Kamere
OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV
Nekaj dni pred prvim obiskom gozda smo vse otroke individualno anketirali. Vprašanja so se nanašala na to, kje se najraje igrajo in zakaj, s kom in s čim se najraje igrajo ter ali so jim ljubše vodene ali proste dejavnosti. Tako smo ugotovili njihove želje in zanimanja ter sledili raziskovalnim vprašanjem.
Nato smo izvedli štiri obiske gozda. V obdobju med prvim obiskom in ostalimi tremi sta nas presenetila odredba karantene za vso skupino in nato še zaprtje celotne države zaradi ukrepov proti okužbi z novim koronavirusom. Nepredvideno situacijo smo sprejeli in se na drugi obisk gozda po dveh tednih odsotnosti pripravili tako, da smo si ogledali posnetke svojega prvega obiska in si s pogovorom osvežili spomin.
13 Gozd je od vrtca oddaljen približno 20 minut zmerne hoje. Po prihodu sem otrokom namestila kamere, ki so snemale sliko in zvok z otrokove perspektive, saj so imeli kamere z elastičnimi trakovi pritrjene na temenu. Otroci so se prosto igrali, vzgojitelji pa smo se ob spodbudi otrok občasno vključili v njihovo igro in pazili na varnost.
Po zadnjem obisku gozda smo še enkrat anketirali vse otroke, ki so sodelovali v raziskavi, pri čemer so bila vprašanja enaka kot na začetku, in primerjali odgovore.
POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
Odgovore, ki smo jih pridobili z anketiranjem, smo analizirali na ravni opisne in inferenčne statistike. Podatke smo vnašali v program Microsoft Excel, v katerem smo izvedli tudi statistične analize. Podatke obeh intervjujev smo grafično predstavili in jih primerjali med seboj.
Naredili smo prepis posnetkov otroške igre in ga kvalitativno analizirali.
14 4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
4.1 ANALIZA DEJAVNOSTI
1. OPAZOVALNI DAN – petek, 26. 3. 2021
Ta dan je bilo zaradi bolezni v naši opazovalni skupini samo deset otrok. Prva težava je nastopila pri razporeditvi kamer. Imeli smo samo štiri kamere, seveda pa so jih želeli imeti vsi.
Dogovorili smo se, da bodo vsi prišli na vrsto, saj bomo naslednji teden spet odšli v gozd, a je en deček ostal slabe volje celo do konca našega izleta. Kamere sem jim pokazala že v igralnici, pred odhodom v gozd. Lahko so pomerili naglavne trakove in se pogledali v ogledalu. Želela sem, da si opremo ogledajo prej, zato da v gozdu ne bi imeli toliko dela s tem in bi se lahko prej posvetili igri. Nato smo opremo spravili v nahrbtnik in se odpravili na pot. Odšli smo na kraj, za katerega sem vedela, da jim je zanimiv in omogoča veliko priložnosti za igro. Kamere sem jim namestila šele po prihodu, saj nas hoja v tej raziskavi ni zanimala. Ker so se med hojo dogovarjali, kaj vse bodo posneli, sem jim rekla, naj se ne obremenjujejo s tem in naj se igrajo, kot se želijo. Ni treba posebej poudarjati, da so hitro pozabili, da imajo na glavah kamere. Na poti smo srečali tudi gospoda iz vasi, ki je nabiral zelišča. Na ta pogovor se ne bomo posebej osredotočali, saj so nas zanimali predvsem pogovori med otroki.
Igre vseh otrok so se med seboj nekoliko prepletale, zato se na več mestih prekrivajo tudi moji zapisi. Naja (5 let) se je največ igrala z eno leto mlajšo Nežo. Najprej sta plezali na hrib in iskali vsaka svoj kotiček (1). Sprva sta namesto »kotiček« govorili »hudiček«, potem pa sta izgovorjavo korigirali glede na slišano izgovorjavo starejših otrok. Svoje kotičke sta poimenovali dom. Njuna igra je zajemala iskanje doma (2). Naja je bila najstarejša in je simbolno igro tudi vodila, mlajša Neža pa ji je sledila. Ko sta našli primeren kraj in ga poimenovali dom, se jima je pri igri pridružil še Edin in Naja je razglasila, da je čas za spanje, Edina in Nežo pa poimenovala mucek in kužek. Omenila je še, da ima na glavi kamero za zaščito pred volkom. Vsakemu je pokazala, kje ima posteljico za spanje. Pokazala jima je tudi razvejano palico, ki jo ima za zaščito pred volkom – ta palica naj bi imela ostre »nohte«, s katerimi lahko volka opraska (2).
15
Slika 2: Čas za spanje
Pridružil se jim je še Gabrijel, ki jim je prinesel hrano (palice in storže; 2). To je naš drugi deček s kamero – Gabrijel (4 leta in pol) se je prej večino časa igral sam, se pogovarjal z mano in se gibal od ene igralne skupine do druge ter se vsaki za nekaj časa pridružil. Palice so mu med igro predstavljale različno orodje (kladivo, vrtalni stroj); lubje je predstavljalo krožnik, storži pa hrano za kužka in mucka (3, 6). Nekaj časa mu je pri igri sledila najmlajša deklica Anja (2 leti in pol) in ponavljala za njim ter prevzemala simbolno vrednost predmetov (palica – kladivo, storži – hrana). Celotna skupina zelo pazi nanjo, kar je razvidno tudi s posnetkov (Gabrijel ji je na primer rekel, na spleza na hrib pred njim, da bo lahko pazil nanjo; 9, 44).
16
Slika 3: Igra s palico
Najstarejša deklica s kamero, Zoja (5 let in pol), se je posvetila razkopavanju skale, ki se je krušila, tako da se je dalo kopati po njej. Pridružila sta se ji njen mlajši brat Jošt (4 leta), ki je tudi imel kamero, in Nika (5 let), ki pa je bolj ukazovala in spodbujala kot pomagala. Po skali je začel kopati Gabrijel, ki mu je palica predstavljala vrtalni stroj (6), vendar se je kmalu odmaknil, Zoja in Jošt pa sta nadaljevala s kopanjem. Zoja je bila zelo zatopljena v svoje delo.
Jošt je večkrat prišel pomagat, se vmes malo odmaknil in se nato vrnil. Vmes so ga začele zanimati druge stvari (npr. rože, palice) ali pa se je pridružil drugim igralnim skupinam pri iskanju kotičkov, a se je vedno vrnil k Zoji in ji pomagal. Nika pa je bila ves čas ob njej, jo spodbujala, ji podajala palice – orodje in ji kazala, kje mora kopati (6). Zamislila si je, da so izkopali kanal za vodo. Večkrat so omenili, da jim je všeč, da imajo kamere, da lahko snemajo, kaj delajo (6). V skupini je samo še ena deklica, ki je tudi stara 5 let in pol – Klara. Bila je zelo razočarana, ker ni dobila kamere, in potem se še Zoja ni želela igrati z njo, ampak je raje kopala luknjo v skalo. To se na posnetku dobro vidi, saj se Zoja sredi Klarinega stavka obrne stran in se gre igrat drugam. Obe pa sta značajsko zelo močni, in če se ne strinjata, se ne moreta igrati skupaj, saj nobena od njiju ni pripravljena slediti drugi.
17
Slika 4: Razkopavanje skale
2. OPAZOVALNI DAN – četrtek, 15. 4. 2021
Med prvim in drugim opazovalnim dnem je nastal velik presledek zaradi nepredvidenih zapletov, ki so vključevali enotedensko karanteno celotne skupine otrok zaradi suma na okužbo z novim koronavirusom, sledilo je dvanajstdnevno zaprtje vrtcev in šol zaradi preprečevanja širjenja okužbe, nato pa nam je z nekajdnevnim močnim deževjem in snegom zagodlo še vreme. Ta dan so otroci prvič po treh tednih spet skupaj obiskali gozd in tudi iz njihove igre je bilo razvidno, da so morali sprostiti nekaj odvečne energije, ki se je nabrala po toliko dneh v zaprtih prostorih.
Tokrat so bili prisotni vsi otroci v skupini. Kot sem jim obljubila ob zadnjem skupnem obisku gozda, so kamere zdaj dobili otroci, ki so jih nazadnje najbolj želeli, vključno z Edinom (5 let), ki je bil ves čas našega zadnjega obiska slabe volje, in Klaro, ki je bila zadnjič zelo razočarana, ker ni dobila kamere. Kamero sem dala tudi najstarejšemu dečku v skupini, Martinu (5 let in pol), ki ga zadnjič ni bilo z nami. Menim, da je zelo pogrešal igro s prijatelji v naravnem okolju, saj se ta dan nikakor ni mogel ustaviti in je tekal od ene igralne skupine do druge, v kateri so kuhali juho iz mahu in iskali pajke, vmes pa je Oskarju (4 leta) zlomil
»čarovniško palico« (13). Pobiral in metal je palice, včasih pa je bilo njegovo vedenje že skoraj destruktivno. Največ se je igral z deklicama, ki sta poleg njega edini stari pet let in pol, Zojo in Klaro (ostali otroci v naši raziskovalni skupini so mlajši). Pridružila sta se jim še Nika in Jošt, ki sta zadnjič z Zojo kopala po skali. Tudi sicer se velikokrat igrajo skupaj. Na kup so nosili
18 kose lesa in veje, niso pa se povsem dogovorili, ali pripravljajo kres ali past za lisico (10, 17, 21, 22).
Slika 5: Past za lisice
Slika 6: Konstrukcija iz vej
Vsake toliko časa se je Martin spomnil, da ima na glavi kamero, si jo popravljal in bil bolj pozoren na to, kaj snema. Vmes je raziskoval, iskal različne poti in tekal po gozdu (19, 20).
Klara, ki pri zadnjem obisku gozda ni imela kamere, jo je zdaj dobila, a vseeno ni bila preveč
19 zadovoljna. Večkrat je vzgojitelju rekla, da jo tišči in da je težka. Potem je kmalu spet pozabila nanjo. Ni se želela veliko igrati z drugimi in je večinoma sama raziskovala okolico, občasno pa se je pridružila kateri od igralnih skupin, ampak je zgolj od daleč opazovala. Največkrat se je tudi ona pridružila skupini, ki je pripravljala kres oziroma past za lisico (17, 19, 21, 22), vendar je še vseeno največ časa preživela sama. Naslednji deček s kamero je bil Edin. Na našem zadnjem izletu v gozd si je zelo želel kamero in bil ves čas razočaran, ker je ni imel. Obljubila sem mu, da jo bo dobil naslednjič, in tokrat je bil navdušen, ker jo je lahko nosil. Na začetku jo je kazal drugim otrokom, potem pa je kmalu pozabil, da jo ima na glavi – razen kadar se je zaletel v kakšno nizko visečo vejo ali deblo pri sklanjanju. S posnetka je razvidno, da je bil v gozdu sproščen in dobre volje, saj si je veliko prepeval in proizvajal razne domišljijske zvoke.
Z nobeno skupino se ni igral dolgo, čeprav se je na začetku z Oskarjem dogovoril, da se bosta skupaj igrala, in to tudi vsem povedal. Raje je sam raziskoval, uporabljal naravni material kot orodje (kladivo, žaga ipd.) in se pridružil otrokom, ki jih je srečal pri svojem raziskovanju.
Gabrijelu se je pridružil pri iskanju zaklada (14) in pri žaganju podrtega debla (15, 18).
Pridružil se je tudi otrokom, ki so izdelovali past za lisico, in jim pomagal (17, 22). Kamero sem tokrat dala še Oskarju, saj že nekaj časa opažam, da se simbolna igra pri njem razvije na visoki ravni (4, 34). In res je preprosto vzel palico, se postavil na štor in razglasil, da je čarovnik s čarovniško palico. Otrokom je začel ukazovati, naj delajo, sicer bodo ostali brez kosila (12).
Slika 7: Jaz sem čarovnik!
20 Oskar tudi sicer opazi veliko zanimivih malenkosti. Tudi on se je za nekaj časa pridružil skupini, ki je izdelovala past za lisico, ter Naji in Neži, ki sta kurili ogenj. Nekaj je tudi skuhal iz listja, vendar je to igro hitro opustil, ker se mu ni nihče pridružil. S posnetkov je razvidna razlika med otroki, ki v gozdu uživajo, in tistimi, ki ne. Edin in Gabrijel sta bila v gozdu sproščena, prepevala sta in poskakovala (18). Klara pa ni ravno vedela, kaj bi v gozdu počela, in tudi posnetek vzbuja vtis, da ni bila prav dobre volje. Prav ona je bila tudi ena redkih, ki so v anketi odgovorili, da ne marajo hoditi v gozd. Zato sem si zadala nalogo, da se ji pri naslednjem obisku gozda bolj posvetim in ji ga skušam približati.
3. OPAZOVALNI DAN – ponedeljek, 19. 4. 2021
Kamero sem se odločila tokrat namestiti tudi Luku, 3 leta staremu dečku, ki se nadvse rad igra s starejšimi otroki, saj je zelo aktiven in jim zlahka sledi. Na področju govornega razvoja jih še ne dohaja, vendar ga to ne ovira pri igri. Njegov govor sem s posnetka lahko razbrala, saj ga poznam že dalj časa in ga zato lažje razumem. Skupina starejših otrok je v gozdu kuhala juho v starem votlem štoru (35, 36).
Slika 8: Kuhanje juhe
Zoja, Klara in Nika so vodile igro in ukazovale ostalim, kaj morajo prinašati v lonec, kdo lahko meša ipd. Ostali otroci, vključno z Lukom, so jim sledili. V juho so zakuhali listje, mah, paličice in razne gozdne plodove, ki so na gozdnih tleh ostali še od jeseni . Dodajali so tudi začimbe, tako da so iskali zanimive liste in jih natrgali na drobne koščke. Luka si je zelo želel mešati juho, vendar mu deklice večinoma niso pustile. Nato pa je do njega prišla Anja (3 leta) in ga
21 za roko odpeljala na kraj z drugim luknjastim štorom, v katerem sta skuhala svojo juho (37).
Dejala mu je, da jo bo lahko na koncu tudi pojedel, in nikomur drugemu ni pustila, da bi jo poskusil. Pri tej deklici že dalj časa opažam, da zelo dobro razvije simbolno igro, saj njena domišljija dohaja dosti starejše otroke, poleg tega pa se veliko igra z njimi in jih tudi posnema.
Tako sta pri svoji kuhi vse elemente prevzela od starejših otrok – dodajanje začimb, mešanje – nato pa je Anja nosila dečku juho k ustom s palico in mu dejala, da mora juho pihati in jesti počasi – tega elementa pri starejših otrocih nisem zasledila.
Slika 9: Dodajanje sestavin
Kamero sem namestila tudi Viktoriji (3 leta), ki je sicer bolj tiha in zadržana. S posnetka je razvidno, da jo je kamera zelo motila, saj si jo je ves čas popravljala in se ni dovolj zatopila v igro, da bi nanjo pozabila. Opazovala je skupino otrok, ki je kuhala juho, in se ji nekajkrat skušala pridružiti, vendar so bili ti otroci zelo ukazovalni in se je potem raje umaknila (35).
Hodila je po gozdu, plezala na štore in podrte hlode ter si prepevala, tako da menim, da je v gozdu vseeno uživala, čeprav se ni aktivno pridružila nobeni igralni skupini. Kamero je imela tudi Neža, ki se je prvi dan v gozdu igrala z Najo, s katero sta iskali dom za kužka in mucka.
Tudi tokrat sta se igrali skupaj, vendar se jima zdaj ni pridružil nihče drug. Nabirali sta žir – iskali sta predvsem semena (22, 26) – ves čas pa sta mu pravili želod.
22
Slika 10: Nabiranje bukovih semen
Gabrijel, ki jima je prišel pokazat svojo najdbo, je žirove lupine imenoval orehove (27). Jeseni smo izvedli kar nekaj dejavnosti na to temo – spoznavanje gozda jeseni, jesenskih plodov in dreves, s katerih prihajajo. Sedaj vidim, da bi morali to znanje obnoviti, saj je na gozdnih tleh ostalo kar nekaj plodov in so se otroci še vedno igrali z njimi, sama pa sem želela, da bi te plodove tudi poznali. Najstarejši otroci so se še spomnili (16), z mlajšimi pa bomo morali znanje obnoviti. Neža in Naja sta bukova semena – »hrano za mravlje« – nastavili v votel štor, ki je predstavljal mravljinčjo hišo (24). Vse skupaj sta prekrili z listjem in mahom, da shrambe ne bi našel kakšen medved. Naja je vodila igro in bila bolj dominantna, kar je razvidno tudi s posnetka (25, 28). Ko ji Neža ni pustila, da bi ji popravila kamero, ji je zabrusila, da ne bo več njena prijateljica (23). Zadnji deček s kamero, Kristjan (4 leta), se ni pridružil nobeni igralni skupini. Hodil je po gozdu, plezal na štore in hlode ter skakal z njih, si prepeval in se pogovarjal sam s seboj (30). Joštu in Gabrijelu se je pridružil pri pogovoru o tem, česa se bojijo, in izjavil, da se boji plezanja na drevesa (31). Kasneje se je dečkom pridružil še pri skakanju z velikega štora, ko je Jošt razglasil, da skačejo v bazen (32). Kristjan se je najprej ustavil pred štorom in razmišljal, kako naj spleza gor, češ da ni stopnic. Čez nekaj časa je le zbral pogum, splezal na štor in skočil. Z Martinom pa sta se ustavila pri isti palici. Kristjan je rekel, da je premajhna, Martin pa, da je prevelika (33). Nato je Kristjan pokazal na palico in dejal, da je hkrati prevelika in premajhna, ter tako zaključil pogovor.
23 4. OPAZOVALNI DAN – torek, 4. 5. 2021
Zaradi neugodnih vremenskih razmer smo zadnji obisk gozda kar nekajkrat prestavili. Kljub temu so se otroci spominjali iger, ki so se jih v gozdu igrali že prej. Spet so kuhali (47, 48, 52, 58), kurili ogenj (39), nekdo je omenjal past za lisice (57), celo pekli so palačinke (40, 48, 52), Jošt (4 leta) je iz listja izdelal pašteto (43). Tokrat so tudi nabirali listje – malo za ogenj, malo za domov (42, 44). Drug drugemu so ga pomagali nabirati (53), višji otroci so nižjim približevali veje (44), tudi drug drugemu so nabirali listje in ga primerjali (42, 49, 51).
Slika 11: Nabiranje listja
Kamero je tokrat dobila Ajda (3 leta) in bila ji je zelo všeč. Pokazala jo je svoji sestri Niki (5 let), ki ji je povedala, da kamera takrat, ko zapiska, snema (38) – tako si sama predstavlja delovanje kamere. Ajda je skupaj z drugimi nabirala listje in opazovala njegove lastnosti (41).
Oskarja je prosila za nekaj listov, saj je videla, da je prej listje podaril Niki. Njegov negativen odgovor jo je prizadel, Oskar pa ji je potem le pomagal nabirati listje (42). Zanimivo je bilo tudi Oskarjevo mnenje, da bodo listki jokali, če jih bodo vrgli stran. Nika mu je povedala, da listi ne jokajo, Kristjan pa je pristavil, da je to zato, ker nimajo oči (42). Nika (5 let) je tudi imela kamero. Zelo previdno je nabirala liste in izbirala le najlepše, da bi jih potem odnesla domov (42, 46, 49, 51, 52). Velikokrat je druge otroke prosila za pomoč, zelo rada pa tudi deli ukaze. Klara je deklicam in Joštu kazala, kako se z listi namaže po obrazu, da bi imela mehkejšo kožo, kar so potem otroci tudi preizkušali (47).
24
Slika 12: Božanje obraza z listjem
Menim, da preživljanje časa v gozdu pozitivno vpliva na razvoj socialnih spretnosti, saj opažam zelo dobro sodelovanje med otroki in veliko medsebojne pomoči (6, 9, 22, 23, 42, 44, 45, 53, 56). Zanimiv je bil tudi Zojin predlog za raziskovanje – da bi pustili liste na določenem kraju in čez nekaj dni prišli opazovat spremembe – vendar ostali otroci niso bili za to. Anja (4 leta) je bila v gozdu zelo sproščena. Pri hoji si je prepevala različne pesmi (54), nabirala rastline in se pridružila ostalim otrokom pri nabiranju listov. Starejšim deklicam je prinašala rastline za njihove šopke (42, 56). Otroci so se tokrat lotili tudi peke palačink (40, 48, 52, 59). Zoja (5 let in pol) je imela tako kot prvi opazovalni dan tudi tokrat kamero, saj si jo je zelo želela. Vodila je igro peke palačink. Pečico jim je predstavljal star štor, na katerega so otroci polagali liste in jih »spekli«. Vmes so opazili tudi bršljan, katerega lastnosti jim je opisala vzgojiteljica (55).
Tokrat so simbolno igro vodili starejši otroci, mlajši pa so jim v glavnem sledili. Deklice, ki so želele šopke listja odnesti domov, so si dale veliko opravka z njimi in jih skušale narediti čim lepše. Upam le, da si je Zoja zapomnila, kam je odložila liste, in jih bo v naslednjih dneh lahko še naprej opazovala (50).
ANALIZA OTROŠKIH POGOVOROV
Zanimalo me je predvsem, o čem se otroci pogovarjajo ob igri v gozdu. V veliko pomoč pri opazovanju so mi bile kamere. Otroci se niso počutili opazovane in so se pri igri bolj sprostili, jaz pa sem si lahko določene odseke ogledala večkrat in z različnih perspektiv, saj so se poti
25 otrok s kamerami večkrat križale. Tako sem si lahko isti pogovor ogledala večkrat in opazila ali slišala stvari, ki jih drugače ne bi.
Želeli smo kvalitativno ovrednotiti otroške pogovore, zato smo izjave otrok razvrstili v pet kategorij: kognitivno razvojno področje (1), motorično razvojno področje (2), socialno razvojno področje (3), afektivno razvojno področje (4) in domišljijska kategorija (5). Vsaka otroška izjava je označena s številko kategorije (priloga 2). Od skupno 733 izjav smo jih 168, to je 23 %, uvrstili na kognitivno razvojno področje, 100,5, to je 14 %, na motorično razvojno področje, 243, to je 33 %, na socialno razvojno področje, 87,5, to je 12 %, na afektivno razvojno področje in 134, to je 18 %, na področje domišljije.
Graf 1:
Otroci, ki so imeli kamere, so se zato počutili pomembnejše in bili so ponosni na to, da lahko nosijo kamero. Večine otrok pri igri ni motila in so kmalu pozabili nanjo. Kdaj pa kdaj se je kdo med igro spomnil na kamero, se pohvalil pred prijateljem ali zgolj komentiral dejstvo, da ima kamero in da lahko z njo snema (6, 23, 38). Zanimiva je bila tudi njihova teorija o delovanju kamer. Nika (5 let) je ostalim razložila, da takrat, ko kamera zapiska, dobiš posnetek (38).
Trditev, da otroci pri prosti igri ne razvijajo matematičnih spretnosti, ne drži. Za primer lahko vzamemo Martina in Kristjana, ki sta med igro primerjala svoji višini (29) ali dolžino palic,
23 %
14 %
33 % 12 %
18 %
Otroške izjave, razvrščene po razvojnih področjih
kognitivno razvojno področje
motorično razvojno področje
socialno razvojno področje
afektivno razvojno področje
domišlija
26 Kristjan pa je komentiral tudi njihovo težo (33). Pogovarjali so se tudi o ceni juhe, ki so jo skuhali (35). Juho so drug drugemu prodajali, čeprav se niso povsem dogovorili o ceni (Klara je dejala, da stane juha »tri štiristo evrov«, Zoja pa, da stane »štiri evrov«). Klara in Zoja sta primerjali tudi količino nabranih listov (51, 59). Dobra je bila Zojina ideja za raziskovanje – liste je želela pustiti na določenem mestu v gozdu in ob naslednjem obisku opazovati, ali so na njih nastale kakšne luknje (50). Tako otroci v gozdu usvajajo tudi osnovne strategije mišljenja in raziskovanja. Te izjave smo uvrstili v kategorijo kognitivnega razvojnega področja.
Opazila sem, da otroci velikokrat sami od sebe pristopijo k odrasli osebi z vprašanji, če jih pustimo, da se prosto igrajo. Tako ni prisilnega poslušanja, ampak otroci informacije dobijo takrat, ko jih nekaj res zanima in si odgovora res želijo, na primer ko je Jošta zanimalo, zakaj je njegova lesena palica rdečkaste barve (8). Včasih pa je treba znanje po nekaj časa vseeno obnoviti. Jeseni smo namreč spoznavali jesenske gozdne plodove in jih povezali z drevesi. Na to temo smo izvedli veliko dejavnosti, vendar je bil pozimi vrtec spet zaprt, zato zdaj na sprehodih velikokrat ponovimo imena dreves (16). Velikokrat opažam, da starejši otroci učijo mlajše, na primer ko je Martin našel krtino, jo kazal otrokom in jim razložil, da tam živi krt (19), ali ko jim je pokazal drevo, poraščeno z bršljanom, in predstavil svojo teorijo, da so to ljudje v starih časih uporabljali za plezanje (20). Četrtega opazovalnega dne so otroci spet opazovali bršljan in ponavljali Martinovo teorijo o plezanju, nato pa je Jošt le vprašal vzgojiteljico, kaj je to (55). Otroci so potem dobili razlago in z zanimanjem razvili temo o bršljanu, pri kateri je vzgojiteljica sledila vprašanjem in zanimanjem otrok.
Izjave iz teh primerov smo uvrstili na kognitivno razvojno področje, ki se je seveda povezovalo z drugimi področji. Kadar otroci svojim vrstnikom kaj razlagajo, jih poučujejo ali jim pomagajo, se to področje nujno povezuje tudi s socialnim razvojnim področjem; če se sprejo ali so vključena pozitivna čustva, se poveže z afektivnim področjem razvoja. Seveda otroci med seboj sodelujejo, skupaj raziskujejo, gradijo, si zraven izmišljujejo zgodbe in se igrajo, tako da sta vključeni tudi področji motoričnega razvoja in domišljije.
Veliko pogosteje kot pri igri v notranjih prostorih smo pri igri v gozdu zaznali simbolno igro, ki smo jo uvrstili na področje domišljije. Otroci so prevzemali stvari iz resničnega ali domišljijskega sveta in jih vpeljevali v svojo igro, pri kateri so si pomagali tudi z nestrukturiranim naravnim materialom in predmetom pripisali nove lastnosti. Velikokrat se je pri igri pojavljalo kuhanje: kuhanje juhe (35, 37, 58), peka palačink (39, 40, 52, 59) idr. (43, 48), nabiranje sestavin in hrane za prijatelje in živali (2, 4, 24, 26, 28, 35, 37, 49, 51), kurjenje
27 ognja za kuhanje in pečenje (10, 12, 39). Pogovori so se večinoma vrteli okrog tega, kaj in kako bodo skuhali. Otroci so se morali najprej dogovoriti, kje bodo kuhali, in podati svoje predloge (35, 36, 37, 39, 40). Dogovarjali so se tudi o pripomočkih in sestavinah (35, 36, 37, 40, 42, 49, 52, 59, 60) – te izjave smo uvrstili na socialno razvojno področje.
Potek kompleksnejših simbolnih iger so vodili starejši otroci. Načeloma nimajo težav pri vključevanju mlajših otrok v igro, od časa do časa pa se je vseeno zgodilo, da mlajšim otrokom niso pustili opravljati nalog, ki so bile po njihovem mnenju zanje prezahtevne (npr. mešanje juhe; 35). Otroci, ki so igro vodili, so imeli načeloma tudi zadnjo besedo pri pomembnih odločitvah: kdaj je v loncu dovolj listja, kdaj je juha kuhana in palačinka pečena, koliko začimb je treba dodati itn. Dobro so pri takšnih igrah razvidne tudi značajske lastnosti otrok in njihova močna področja. Vzemimo za primer tri najstarejše otroke, ki so bili vključeni v raziskavo:
Zojo, Klaro in Martina. Zoja ima veliko splošnega znanja o gozdu, s Klaro imata veliko znanja in razvitih spretnosti na področju kuhanja – onidve sta vodili simbolno igro na področju kuhanja (35, 36, 47, 49, 52, 58), Martin pa jima je sledil, prinašal sestavine in dajal predloge.
Ko je bilo treba kuriti ogenj, raziskovati okolico ali kaj zgraditi, pa je Martin prevzel pobudo in vodil igro (17). Zanimivo je tudi, kako sta kuhala dva mlajša otroka, Luka in Anja (3 leta).
Luka je najprej sodeloval s starejšimi otroki pri njihovi igri (35), vendar mu niso pustili mešati juhe tako dolgo, kot bi si on želel. Pristopila je Anja, ki jih je prej opazovala od daleč, in Luka odpeljala s seboj (37). Skuhala sta svojo juho in v svojo igro vključila vse elemente, ki jih je bilo mogoče opaziti pri igri starejših otrok, nekaj stvari sta celo dodala, seveda pa sta lahko uporabila sestavine, ki sta jih sama želela uporabiti, in mešala toliko časa, kot sta hotela. V tem primeru je Anja vodila igro, vendar se je zelo potrudila in Luku razlagala, kaj bosta delala in kako bosta kaj naredila. Opazna je tudi njena skrbnost (npr. Anja Luku, ko je padel: »Opala. A si v redu? Vstani. Bravo,« ali: »Daj, popij. Takole moraš. Počasi moraš,« ko mu je s palico nosila juho k ustom).
Predvsem pri dečkih, starih od 3 do 5 let, je bilo opaziti veliko simbolne igre, povezane z orodjem, gradnjo in delom. Palice so uporabljali na veliko različnih načinov: kot orodje, npr.
kot kladivo (3, 6, 19), vrtalni stroj (3, 6), žaga (11, 15, 18); čarovniška palica (12). Pogosto so pri delu sodelovali (3, 6, 18), pripetile pa so se tudi nezgode in konflikti, ki so jih morali otroci sami reševati (11, 13) saj smo se odrasli oddaljili ravno zaradi te raziskave in tudi zato, da bi lahko opazovali, kako otroci težave rešujejo sami. Zato so izjave iz teh primerov uvrščene na področje domišljije, pa tudi na afektivno razvojno področje in seveda socialno razvojno področje; pri takšni igri tudi motoričnega razvojnega področja ne moremo izključiti.
28 Prvi opazovalni dan se je skupina otrok lotila razkopavanja razpadajoče skale s svojim orodjem – palicami (6). Pobudo za to dejavnost je sicer dala Zoja, idejo pa ji je dal Gabrijel, ki je prvi uporabljal svoje palice kot orodje (3). Pridružila sta se jima še Jošt in Nika. Jošt in Zoja sta z velikim zagonom kopala in razbijala po skali, Nika pa je imela vlogo komentatorke, ju spodbujala in bodrila pri delu ter dajala predloge. Otroci so morali sodelovati, se dogovarjati;
primerjali so svoje orodje in si ga izmenjevali, drug drugemu dajali predloge in sklepali kompromise, se opozarjali na nevarnost in se tolažili, ko se je zgodila nesreča. Izjave iz tega odseka smo uvrstili na motorično razvojno področje, izjave spodbujanja, dogovarjanja in sodelovanja smo uvrstili na socialno razvojno področje. Vključena pa je bila tudi simbolna igra s področja domišljije.
Kadar otroci ne ocenijo dobro nevarnih situacij in se zgodi manjša nesreča, npr. praska (1, 6) ali padec (7, 34, 37), v gozdu odreagirajo zelo pogumno in pogosto niti ne iščejo pomoči vzgojitelja, ampak se igrajo naprej. Pri padcih in udarcih se otroci urijo v koordinaciji celotnega telesa, zato so ti primeri uvrščeni na motorično razvojno področje, povezujejo pa se tudi z afektivnim in socialnim, saj so si otroci velikokrat pomagali med seboj. V tej skupini so otroci zelo skrbni in se empatično odzovejo na nezgode drugih, drug drugemu skušajo pomagati. Tudi na splošno smo opazili veliko medsebojne pomoči in skrbi za druge, npr. Nika izraža skrb ob Zojini poškodbi (6), Nika mlajše deklice opozarja na previdnost pri hoji po hribu navzdol (9), Martin mlajšim otrokom pomaga premikati težje hlode (17), Viktorija Klari posodi palico (21), Zoja in Martin sodelujeta pri premikanju težje veje (22), Martin in Oskar odvrneta Anjino pozornost od tega, da je padla (34), Anja Luku pomaga, da po padcu vstane (37), otroci drug drugemu pomagajo pri nabiranju listov (42), Gabrijel pomaga Anji tako, da veje, ki so zanjo previsoke, potegne nižje (44), Nika Anji pokaže pravo smer (45), Klara Niki na njeno prošnjo pokaže kraj, kjer rastejo rože (53), Anja Zoji na njeno prošnjo natrga cvetne lističe (56) itn.
Naja (5 let) in Neža (5 let) se velikokrat igrata skupaj. Kadar kateri od njiju ni všeč nekaj, kar stori druga, ali pa katera od njiju od druge kaj želi, se sklicujeta na svoje prijateljstvo (1, 23, 25). Namen dekličinih besed »Nisi več moja prijateljica!« je prizadeti drugo in jo pripraviti do tega, da naredi nekaj po njeno. Izjave iz tega dela njunih pogovorov smo uvrstili na socialno in afektivno razvojno področje. Sicer je v vodilni vlogi pri njuni igri večkrat starejša Naja, ki je boljša tudi na jezikovnem področju (npr. izmišljevanje zgodbe, ki spremlja simbolno igro), Neža pa ji sledi (1, 2, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28). Vendar Naja Nežo večkrat vpraša po mnenju (26, 28) ali pa vodenje (predvsem pri gibalnih izzivih, saj je Neža na motoričnem področju spretnejša; 1, 2), in tako se deklici tudi učita druga od druge. Zelo dobro sta tudi razvili svojo
29 igro, pri kateri sta iskali dom za kužka in mucka (1, 2). Prevzemali sta elemente iz resničnega in domišljijskega sveta: v gozdu sta poiskali kraj, si zamislili pohištvo in odigrali dogodke iz vsakodnevnega življenja (npr. hranjenje, spanje). Vključili sta tudi podobo zlega bitja, ki preži nanju (v tem primeru je bil to volk), in načrtovali, kako se bosta pred njim branili. Pri igri so se jima občasno pridružili tudi drugi otroci. Ti pogovori so dober primer izjav s področja domišljije. Tretjega opazovalnega dne pa sta se lotili nabiranja naravnega materiala in utrjevali svoje znanje o gozdnih plodovih (22, 24, 26, 27, 28). Vključili sta tudi igro, pri kateri sta pripravili hrano za mravlje in vse skupaj dobro skrili v votel štor in pokrili z listjem, da zaloge ne bi našel kakšen medved, kar smo uvrstili na kognitivno razvojno področje in področje domišljije.
Zanimivo je bilo tudi zanimanje otrok za ogenj. Večkrat so se igrali, da kurijo ogenj, in se pogovarjali o tem, kako se zakuri pravi ogenj. Zavedajo pa se, da je ogenj vroč in da lahko na njem kuhamo in pečemo – to so tudi vključili v svojo igro (10, 12). Svoje znanje iz resničnega sveta so pri igri uporabili tudi četrtega dne, ko je Klara predlagala, da se igrajo, da so mamice in imajo puder – drevesne liste (47). Z listi so se mazali po obrazih in komentirali, da imajo mehkejšo kožo. Ajda in Neža sta dejali tudi, da jima listi dišijo (41). To so primeri povezav med kognitivnim razvojnim področjem in področjem domišljije.
Ne vem, kdo se je prvi domislil pasti za lisice. Vem, da so se to igrali že prej, saj se je Martin spomnil kraja, kjer so enkrat že postavljali past (17), vendar jaz takrat nisem bila prisotna.
Predvidevam, da so idejo o tem, da je lisica zla, dobili iz kakšne zgodbe ali basni, saj je lisica v pravljicah velikokrat predstavljena negativno. Te izjave smo uvrstili na kognitivno razvojno področje, področje domišljije in motorično razvojno področje. Drugi opazovalni dan je bilo veliko konstrukcijske igre – otroci so iz palic gradili past za lisice (21, 22). Pri igri je skupina otrok zelo dobro sodelovala, si razdelila naloge in si pomagala med sabo – socialno razvojno področje. Ko so otroci našli star štor z luknjo, ga je Klara razglasila za past za lisico, vendar je Neža prišla bližje resnici – da je v tisti luknji doma pajek.
Med igro so se trije dečki – Gabrijel (5 let), Kristjan (4 leta) in Jošt (4 leta) – pogovarjali tudi o tem, česa se bojijo (31). Pogovor se je začel z opazovanjem pajkov, ko je eden od njih rekel, da se jih boji, Kristjan pa je drugima dvema priznal svoj strah pred plezanjem na drevesa. To so primeri izjav, ki smo jih uvrstili na afektivno in socialno področje. Sklepamo lahko, da se otroci v gozdu počutijo dovolj sproščeno, da zaupajo svoje strahove drugim. Kristjanovo nelagodje ob plezanju se je pokazalo še enkrat, in sicer ko je skupina dečkov s štora skakala v
30
»bazen« (32). Kristjan je kar nekaj časa hodil okrog štora in razmišljal, kako bi splezal nanj.
Dejal je tudi, da ni nikjer stopnic. Na koncu se je le opogumil in splezal ter skočil s štora.
Zastavil si je cilj – gibalno nalogo – in ga tudi dosegel ter premagal strah. V tem primeru se povezujejo razvojno področje motorike, področje domišljije in socialno razvojno področje.
Oskar (4 leta) se zelo vživi v igro. Njegovo igro spremljajo tudi dolgi monologi z domišljijsko vsebino. Ob igri si velikokrat izmisli spremno zgodbo: igral se je s palico, za katero je dejal, da je čarovniška. Sebe je poimenoval čarovnika in ostale otroke naganjal delat, sicer bi ostali brez kosila (12); ko je nabiral rože, je Gabrijelu razložil, da jih trga zato, da jih ne bi kdo zagrabil med plezanjem in bi potem jokale (4); da bodo listi jokali, če jih bo kdo odtrgal, je dejal tudi Niki, ki ga je popravila z besedami »Listki ne jokajo«, Kristjan pa je pristavil še, da ne morejo jokati, ker nimajo oči (42). Te izjave smo uvrstili na področje domišljije, razlage otrok pa tudi na kognitivno razvojno področje.
Razlike so se pojavljale tudi v razpoloženju otrok ob igri v gozdu. Večina otrok se v gozdu dobro počuti (to kažejo tudi odgovori, ki smo jih pridobili pri anketiranju otrok) in njihovo počutje se izraža kot pozitivno razpoloženje, prepevanje in smeh (18, 30, 35, 54). Klara, ki je tudi pri anketiranju navedla, da v gozd ne mara hoditi, ker je blaten, pa je med našimi obiski gozda izražala svoje nezadovoljstvo (9) in se igri večkrat ni želela pridružiti, zavračala je povabila prijateljev ipd. (49, 50, 57). Te izjave so uvrščene na afektivno in socialno razvojno področje.
4.2 ANALIZA ANKETIRANJA OTROK PRED OBISKI GOZDA IN PO NJIH ODDELAVA PODATKOV
Na prvo vprašanje, »Ali se raje igraš v notranjih prostorih ali zunaj?«, je pri anketiranju pred obiskom gozda večina otrok – 18, to je 95 % – odgovorila, da se raje igrajo zunaj, kar sem tudi pričakovala. Pri anketiranju po obisku gozda smo dobili popolnoma enake odgovore.
31
Graf 2:
Drugo vprašanje, »Ali se raje igraš na igrišču vrtca ali v gozdu?«, je pri anketiranju pred obiskom gozda prineslo bolj mešane odgovore. Več kot polovica otrok – 11, to je 58 % – je odgovorila, da se raje igrajo na igrišču. Kljub temu je veliko otrok – 8, to je 42 % – odgovorilo, da se raje igrajo v gozdu. To pripisujem dejstvu, da otroci iz vrtca Smrkolin veliko časa preživijo v gozdu, saj dajemo vzgojitelji temu velik poudarek. Otroci so tako z gozdom že kar dobro seznanjeni.
Graf 3:
Pri anketiranju po obisku gozda je en otrok več – 9, to je 47 % – odgovoril, da se raje igra v gozdu. 10, to je 53 % otrok pa je še vedno odgovorilo, da se raje igrajo na igrišču. Naj omenim še to, da sem otroke obakrat anketirala med prosto igro na igrišču, saj smo takrat imeli čas. Ta
95 % 5 %
Ali se raje igraš v notranjih prostorih ali zunaj?
Anketiranje pred obiskom gozda in po njem
zunaj notri
58 % 42 %
Ali se raje igraš na igrišču vrtca ali v gozdu?
Anketiranje pred obiskom gozda
igrišče gozd
32 faktor je morda vplival na njihove odgovore. Green (2013; po E. Beattie, 2015) meni, da okolje, v katerem otroci odraščajo, vpliva na njihovo izbiro priljubljenega igralnega prostora. Otroci, ki živijo v bloku, imajo vsak dan dostop do otroških igrišč, izlet v naravno okolje pa staršem vzame več časa, zato ti otroci nimajo veliko možnosti za igro v naravi. Kadar jih povprašamo o tem, za igro raje izbirajo strukturirana igrišča.
Graf 4:
Na tretje vprašanje, »Ali rad/-a hodiš v gozd? Zakaj rad/-a hodiš v gozd / zakaj ne maraš hoditi v gozd?«, pa je vseeno večina otrok – 17, to je 89 % - odgovorila pritrdilno. V odgovorih so navedli, da radi hodijo v gozd, ker lahko nabirajo rožice, se igrajo, tečejo, hodijo in se lovijo, ker imajo tam svoje ladje (kupe podrtih hlodov, ki predstavljajo ladjo) in ker je v gozdu zabavno. Nekateri otroci so odgovorili tudi, da ne vedo, zakaj radi hodijo v gozd. 2 otroka, to je 11 %, pa sta odgovorila, da v gozd ne marata hoditi, ker je tam blatno in umazano.
47 % 53 %
Ali se raje igraš na igrišču vrtca ali v gozdu?
Anketiranje po obisku gozda
gozd
igrišče
33
Graf 5:
Pri anketiranju po obisku gozda je samo en otrok, to je 5 %, odgovoril, da ne mara hoditi v gozd. Tudi tokrat je deklica navedla ogovor, da v gozd ne mara hoditi zato, ker je blaten. Ostalih 18 anketiranih otrok, to je 95 %, je odgovorilo, da gozd radi obiskujejo. V odgovorih so navedli, da v gozd radi hodijo, ker se tam lahko igrajo s prijatelji, ker lahko hodijo, tečejo, plezajo in skačejo, ker se lahko skrivajo, ker imajo radi listje in veje, ker radi pobirajo želode, rožice ipd.
in ker imajo tam ladjo.
Graf 6:
Na vprašanje »Kako se počutiš v gozdu?« so skoraj vsi otroci odgovorili pozitivno: v gozdu se počutim dobro, sem vesel/-a, gozd mi je všeč. Ena od najmlajših deklic pa je odgovorila, da je v gozdu žalostna. To pripisujem pomanjkljivemu poznavanju izrazov za čustva, saj je ta deklica
89 % 11 %
Ali rad/-a hodiš v gozd?
Anketiranje pred obiskom gozda
da
ne
5 %
95 %
Ali rad/-a hodiš v gozd?
Anketiranje po obisku gozda
ne
da
