UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski študijski program specialna in rehabilitacijska pedagogika, posebne razvojne in učne težave
Lidija Pajk
MOŽNOSTI ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski študijski program specialna in rehabilitacijska pedagogika, posebne razvojne in učne težave
Lidija Pajk
MOŽNOSTI ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Erna Žgur
Ljubljana, 2019
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, dr. Erni Žgur, za vso pomoč in nasvete, za izčrpen pregled naloge, za hitro odzivnost in spodbude pri pisanju.
Zahvaljujem se tudi svoji družini, možu in prijateljem, ki so me spodbujali in mi pomagali.
Posebej bi se rada zahvalila še vsem, ki so se odzvali na prošnjo za sodelovanje v raziskavi, in tako pripomogli k zaključku mojega dela.
Zahvala gre tudi vsem drugim, ki ste kakorkoli pripomogli k dokončanju magistrskega dela.
POVZETEK
V današnjem času je težko preživeti brez dela, za katerega dobimo redno mesečno plačilo.
Zaradi tega je zaposlitev zelo pomemben dejavnik v našem življenju. Omogoča nam finančno neodvisnost in samostojnost. V magistrskem delu se želimo približati težavam, ki jih imajo osebe z zmernimi motnjami v duševnem razvoju pri iskanju zaposlitve. Tudi oni imajo željo po finančni neodvisnosti in samostojnosti. Zaposlitev pa jim ne omogoča le tega, temveč jih tudi vključuje v socialno življenje in okolje, omogoča jim razvijanje različnih delovnih spretnosti in jim veča občutek samozavesti.
V teoretičnem delu smo raziskali slovensko in tujo literaturo in opisali značilnosti oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju (splošne značilnosti, vzgoja in izobraževanje).
Pregledali smo slovensko zakonodajo, ki ureja zaposlovanje oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju in preverili oblike zaposlovanja, ki jih nudi slovenska država.
Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ali so lokalni delodajalci pripravljeni zaposliti osebe z zmernimi motnjami v duševnem razvoju. Anketirali smo 107 podjetnikov iz primarnega (kmetijstvo, ribolov, gozdarstvo, lov …), sekundarnega (industrija, rudarstvo, gradbeništvo, energetika …), terciarnega (storitvene dejavnosti: trgovina, turizem, promet, bančništvo …) in kvartarnega (zdravstvo, šolstvo, javna uprava …) sektorja dela na območju osrednjeslovenske regije.
Na podlagi dobljenih podatkov in statistične analize le-teh smo ugotovili, da 65,5 % anketirancev na podlagi trditev iz anketnega vprašalnika prepoznava osebe z zmernimi motnjami v duševnem razvoju. Ugotavljamo, da bi 59,81 % anketirancev zaposlilo osebe z zmernimi motnjami v duševnem razvoju in jim nudilo prilagoditve pripomočkov, ki jih potrebujejo pri delu, poiskati mentorja med svojimi zaposlenimi, prevzeti vlogo mentorja, omogočiti usposabljanje za druge zaposlene, prilagoditi delovni čas in delovno mesto.
Največkrat bi jih zaposlili v primarnem sektorju dela, torej v različnih kmetijskih podjetjih, gozdarskih ipd.
Zakon o socialnem vključevanju invalidov je začel veljati 1. 1. 2019. Zakon prinaša novosti, ki so povezane tudi z integracijo oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju v družbo in trg dela. Ugotavljamo, da je z Zakonom o socialnem vključevanju invalidov seznanjenih 34 oz. 58
% anketirancev, zakon pa večina anketirancev podpira.
Anketiranci si želijo urejeno zakonodaj z jasno zapisanimi pogoji zaposlovanja oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju, višje subvencije ter boljšo informiranost o delovnih sposobnostih oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju.
S pomočjo rezultatov iz anketnega vprašalnika smo izdelali zgibanko, v kateri so navedene osnovne informacije o sposobnostih oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju in nabor prilagoditev, katere potrebujejo pri opravljanju dela. V zgibanko smo vključili tudi osnovne
informacije o Zakonu o socialnem vključevanju invalidov. Zgibanka bo poslana na naslove anketiranih delodajalcev in na vzgojno-izobraževalne institucije.
Ključne besede: zaposlitvene panoge, osebe z zmernimi motnjami v duševnem razvoju, zakonodaja.
ABSTRACT
Nowadays, it is hard to survive without work that is regularly paid in the form of a regular monthly payment, which is why employment is a very important factor in our lives. It ensures our financial independence and autonomy. This master’s thesis tries to understand the problems that people with moderate mental disabilities face when seeking employment; they want financial independence and autonomy as well. But this is not the only thing the employment provides; it also enables inclusion in the social life and environment as well as the development of different work skills and a bigger sense of confidence.
In the theoretical part, we reviewed Slovene and foreign literature and described the characteristics of people with moderate mental disabilities (general characteristics, upbringing and education). We analysed Slovene legislation that manages the employment procedure of people with moderate mental disabilities and examined the forms of employment offered in Slovenia.
The aim of our research was to determine whether local employers are willing to employ people with moderate mental disabilities. We conducted a survey among 107 entrepreneurs from the primary sector (agriculture, fishing, hunting, etc.), the secondary sector (industry, mining, construction, energetics, etc.), the tertiary sector (service activities: commerce, tourism, traffic, banking, etc.) and the quaternary sector (healthcare, education, public administration, etc.) in central Slovenia.
Based on the acquired data and their statistical analysis, we determined that 65.5 % of the interviewees can recognize people with moderate mental disabilities on the basis of their statements from the survey. What is more, 59.81 % of them would employ people with moderate mental disabilities and provide them with adjusted accessories that are needed at work, seek a mentor among their employees, assume the role of a mentor, enable training for other employees as well as adjust the working time and the workplace. They would most likely obtain employment in the primary work sector, namely in different agriculture or logging companies or others.
The Social Inclusion of Disabled Persons Act came into effect on January 1st 2019. The act introduces some novelties regarding the integration of people with moderate mental disabilities into social life and onto the labour market. Furthermore, 34 interviewees, which is 58 %, are familiar with the Social Inclusion of Disabled Persons Act, and the majority of them supports it.
The interviewees want an orderly legislation with clearly written conditions of employing people with moderate mental disabilities, higher subventions and more information on work capabilities of people with moderate mental disabilities.
With the help of the results from the survey, we created a pamphlet with basic information on the capabilities of people with moderate mental disabilities and adjustments that they require
at work. What is more, the pamphlet includes basic information on the Social Inclusion of Disabled Persons Act. It will be sent out to the employers interviewed and to educational institutions.
Keywords: employment sectors, people with moderate mental disabilities, legislation
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 3
2.1 OPREDELITEV MOTENJ V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 3
2.2 OSEBE Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 5
2.2.1 Splošne značilnosti... 5
2.2.2 Izobraževanje oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju ... 7
2.2.3 Usposabljanje oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju na delo ... 9
2.3 POMEN POJMA INVALID ... 10
2.4 ZAKONODAJA NA PODROČJU ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 12
2.5 DEJAVNIKI ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 14
2.6 ZAPOSLITVENA REHABILITACIJA ... 16
2.7 OBLIKE ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 18
2.7.1 Zaščitna zaposlitev in zaposlitveni centri ... 18
2.7.2 Podporna zaposlitev ... 18
2.7.3 Invalidska podjetja ... 19
2.7.4 Kvotni sistem zaposlovanja invalidov ... 20
2.7.5 Vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji ... 20
2.7.6 Programi socialne vključenosti ... 21
2.7.7 Socialno podjetništvo ... 22
3 EMPIRIČNI DEL ... 25
3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 25
3.2 METODOLOGIJA ... 26
3.2.1 Metoda, raziskovalni pristop in instrumentarij ... 26
3.2.2 Cilji raziskave ... 27
3.2.3 Raziskovalna vprašanja ... 27
3.2.4 Vzorec ... 27
3.2.5 Izvedba raziskave ... 29
3.2.6 Statistična obdelava podatkov... 29
3.2.7 Rezultati in interpretacija ... 29
4 SKLEP ... 47
5 LITERATURA IN VIRI ... 50
6 PRILOGE ... 56
6.1 PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ... 56
6.2 PRILOGA 2: ZGIBANKA ... 62
KAZALO TABEL
Tabela 1: Biomedicinski, socialni, vedenjski in izobraževalni dejavniki tveganja za
nastanek MDR v obdobju pred rojstvom, med porodom in po porodu ... 3
Tabela 2: Sektor delovanja podjetja ... 27
Tabela 3: Stopnja izobrazbe ... 28
Tabela 4: Število zaposlenih v podjetju ... 29
Tabela 5: Pogostost srečevanja oseb z MDR ... 30
Tabela 6: Prepoznavanje oseb z ZMDR ... 31
Tabela 7: Skupni rezultati prepoznavanja oseb z ZMDR ... 31
Tabela 8: Število anketirancev, ki prepoznava oziroma ne prepoznava osebe z ZMDR ... 32
Tabela 9: Poznavanje Zakona o socialnem vključevanju invalidov ... 33
Tabela 10: Najpomembnejše novosti, ki jih prinaša zakon glede storitev socialnega vključevanja ... 33
Tabela 11: Zaposlitev osebe z MDR ... 34
Tabela 12: Primerjava razlik med spoloma v zaposlovanju oseb z MDR ... 36
Tabela 13: Mnenja glede področij dela, kjer bi oseba z ZMDR s pomočjo prilagoditev samostojno opravljala delo ... 36
Tabela 14: Področja nudenja pomoči pri prilagoditvi dela osebam z ZMDR ... 41
Tabela 15: Ovire in spodbude pri zaposlovanju oseb z ZMDR ... 45
KAZALO SLIK
Slika 1: Spol in starost anketirancev ... 28Slika 2: Podpiranje Zakona o socialnem vključevanju ... 34
Slika 3: Opravljanje dela v primarnem sektorju dela ... 37
Slika 4: Opravljanje dela v sekundarnem sektorju dela ... 38
Slika 5: Opravljanje dela v terciarnem sektorju dela ... 38
Slika 6: Opravljanje dela v kvartarnem sektorju dela ... 39
Slika 7: Sposobnost opravljanja dela ... 40
Slika 8: Rezultati mnenja anketirancev o prilagoditvi delovnega mesta ... 42
Slika 9: Rezultati mnenja anketirancev o prilagoditvi delovnega časa ... 42
Slika 10: Rezultati mnenja anketirancev o prilagoditvi pripomočkov za delo ... 43
Slika 11: Rezultati mnenja anketirancev o omogočanju dodatnega usposabljanja za zaposlene ... 43
Slika 12: Rezultati mnenja anketirancev o prevzemu vloge mentorja na delovnem mestu .... 44
Slika 13: Rezultati mnenja anketirancev o iskanju mentorja med svojimi zaposlenimi ... 44
SEZNAM KRATIC
MDR Motnje v duševnem razvoju
PP VIZ Posebni program vzgoje in izobraževanja VDC Varstveno delovni center
ZDVDTP Zakon o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb ZMDR Zmerne motnje v duševnem razvoju
ZSVI Zakon o socialnem vključevanju invalidov ZUOPP Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami
ZZRZI Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov
1 UVOD
Osebe z MDR so skozi zgodovino zapirali v bolnišnice, zavode in jih močno stigmatizirali.
Danes je drugače. Poizkušamo jih vključiti v širše okolje, da razvijajo svoje socialne in delovne spretnosti. Osebe z MDR potrebujejo veliko vodenja, podpore in prilagoditev vse življenje.
Zaradi znižanega funkcioniranja na vseh področjih težje opravljajo delo, kar pa predstavlja veliko oviro pri vključevanju na trg dela.
Največjo oviro pri zaposlovanju predstavlja zakonodaja, ki jih skupaj z delodajalci močno omejuje pri sklepanju zaposlitvenih razmerij. Tako so osebe z MDR večinoma v VDC-jih, znotraj katerih opravljajo naloge, česar pa ne moremo šteti kot sklenitev delovnega razmerja.
VDC-ji močno prispevajo k ohranjanju in pridobivanju novih znanj in spretnosti ter delovnih in socialnih navad, vendar je njihova slabost v tem, da se osebe z MDR vpne v nekakšen zaprt sistem, ki ne poudarja osvajanja tistih socialnih veščin, s katerimi bi lažje vstopali na odprti trg dela (Kukova idr., 2005).
Upoštevati je treba načelo prepovedi diskriminacije ter uživanja pravic in svoboščin, ne glede na barvo kože, spol, vero, politično usmerjenost, govor, narodnost, socialni položaj, narodno manjšino, premoženje, rojstvo ali druge okoliščine (Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 14. člen). Določba je prav tako zapisana v Mednarodnem paktu o ekonomskih in socialnih pravicah, v Pogodbi o ustanovitvi evropske Skupnosti, v Ustavi RS (14. člen) in v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, 6. člen). Državni zbor Republike Slovenije je na seji aprila 2018 sprejel Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), z namenom, da bi spodbudil razvoj in izenačevanje možnosti invalidov.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, 2011) določa kvotni sistem oz. podporno zaposlovanje. Prednosti kvotnega sistema so v dvigu zavesti in zagotavljanju zaposlitev za težje zaposljive osebe. Slabosti kvotnega sistema se kažejo predvsem v stigmatizaciji le-teh. Kvotni sistem tudi ne omogoča mehkega vključevanja oseb z MDR v podjetje. ZZRZI določa kvotni sistem za zaposlovanje oseb z lažjimi MDR, izključuje pa osebe z zmernimi, težjimi in težkimi MDR, ki po ZDVDTP niso zmožne za delo, vendar jim pripada pravica do vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji ter prejemanja invalidnine. Invalidnina je le v višini osnovnih življenjskih stroškov. V primeru, da oseba z MDR pridobi zaposlitev, ji nič več ne pripada pravica do izplačila invalidnine in ostalih dodatkov, vezanih na status invalida (Kukova idr., 2005).
Osebe z zmerno, težjo ali težko MDR po Zakonu o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb (ZDVDTP, 2011) pridobijo status invalida. Ko status invalida enkrat pridobijo, nimajo več možnosti za ponovno ocenjevanje. Statusu se lahko sicer odpovedo, s tem pa izgubijo pravice, do katerih so upravičeni po ZDVDTP. V nekaterih primerih sodišče odloči, ali je oseba delno ali popolnoma opravilno nesposobna. Sodišče takim osebam določi tudi skrbnika.
Z letom 2018 je bil sprejet predlog ZSVI, ki je stopil v veljavo s 1. 1. 2019 in nadomešča ZDVDTP, z namenom lažje integracije invalidov. Zakon določa večji krog oseb, ki pridobijo
pravice zaradi invalidnosti. Tako imajo te pravice osebe z MDR, izjema so osebe z lažjimi MDR, osebe s težjo gibalno oviranostjo, osebe z avtističnimi motnjami, ki zaradi avtizma ne morejo samostojno živeti in se preživljati, osebe s hujšimi možganskimi poškodbami in gluho- slepe osebe. Cilj zakona je reševati problematiko prvih iskalcev zaposlitve, ki se soočajo s katero od naštetih problematik. S tem zakonom se razveljavi določba ZDVDTP, po katerem je oseba, ki se je statusu odpovedala (se zaposlila), izgubila vse pravice, ki so ji pripadale po ZDVDTP. ZSVI omogoča zaposlitev, po prenehanju le-te pa ponovno izplačilo nadomestila za invalidnost. V primeru, da njihova plača ne dosega neto minimalne plače, so upravičeni do nadomestila do višine neto minimalne plače. Zakon prinaša tudi druge storitve, kot so:
usposabljanje za samostojnejše življenje, bivanje s podporo, vseživljenjsko učenje in storitve za starejše invalide. Dokončen seznam storitev bo znan do konca leta 2019 (Zakon o socialnem vključevanju, 2019).
Veliko oviro pri zaposlovanju oseb z ZMDR predstavlja njihovo drugačno funkcioniranje. Pred vključitvijo osebe z ZMDR v delovno okolje je pomembno, da delodajalce seznanimo z značilnostmi in zmožnostmi oseb z ZMDR in na morebiten prihod osebe z ZMDR na delo pripravimo tudi sodelavce in delovno okolje, ki ga prilagodimo posamezniku.
Namen magistrskega dela je ugotoviti, kakšno je poznavanje oseb z ZMDR med anketiranimi delodajalci v osrednjeslovenski regiji. Skladno z namenom so cilji magistrskega dela ugotoviti, ali delodajalci prepoznavajo skupino oseb z ZMDR, ali so na območju osrednje Slovenije delodajalci pripravljeni zaposliti osebe z ZMDR, katere prilagoditve bi jim omogočili za lažje delo in kako Zakon o socialnem vključevanju invalidov vpliva na njihovo odločitev.
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1 OPREDELITEV MOTENJ V DUŠEVNEM RAZVOJU
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) opredeljuje devet skupin otrok s posebnimi potrebami. Osebe z ZMDR spadajo v eno izmed skupin.
Poznamo štiri podskupine MDR: lažje, zmerne, težje in težke MDR (Marinč idr., 2015).
Pojem MDR se osredotoča predvsem na kompleksnost psihičnih težav posameznika (Žerak in Masten, 2018). MDR se kažejo kot motnje v nevrološkem razvoju in se razvijejo pred 18. letom starosti. Odražajo se v pomembno znižanih intelektualnih sposobnostih ter pomembno znižanih prilagoditvenih spretnostih. Znižane intelektualne sposobnosti se odražajo kot npr. sklepanje, učenje, abstraktno mišljenje in druge kognitivne funkcije. Znižane prilagoditvene spretnosti se odražajo v načinu komuniciranja, skrbi zase, v samostojnosti, delovnih zmožnostih in drugih spretnostih vključevanja posameznika v družbo. Pri tem so intelektualne sposobnosti in prilagoditvene spretnosti med sabo pogosto močno prepletene.
Za določitev MDR je treba najprej z osebo opraviti standardizirane teste, s katerimi se ocenjujejo tako intelektualne sposobnosti kot tudi prilagoditvene spretnosti. Poleg tega se prilagoditvene spretnosti ocenjujejo tudi s psihometričnimi testi (Marinč idr., 2015). Razvoj posameznika z MDR je odvisen od različnih dejavnikov, predvsem od tipa in obsega osnovne MDR, fizičnega oz. zdravstvenega stanja, dejavnikov okolja, psiholoških, kognitivnih in komorbidnih psihopatoloških stanj.
Vzroke pojava MDR lahko delimo na organsko in okoljsko pogojene motnje. Organski vzroki se pojavijo pred, med ali po rojstvu. Če so motnje organskega izvora, imajo osebe večji intelektualni primanjkljaj. Za osebe, pri katerih je motnja okoljsko pogojena, pa velja, da je intelektualni primanjkljaj manjši. Nespodbudni okoljski dejavniki, kot je npr. socialna prikrajšanosti, pa so v veliki večini vzrok za lažje MDR (Hodapp, Griffin, Burke in Fisher, 2011).
V spodnji tabeli so predstavljeni različni dejavniki za nastanek MDR, ki se lahko pojavijo v obdobju pred rojstvom, med porodom ali po rojstvu (Carr in O'Reilly, 2016).
Tabela 1: Biomedicinski, socialni, vedenjski in izobraževalni dejavniki tveganja za nastanek MDR v obdobju pred rojstvom, med porodom in po porodu
Čas/
Dejavnik
Biomedicinski Socialni Vedenjski Izobraževalni PRENATALNI
(obdobje pred rojstvom)
Kromosomske napake,
genetske motnje,
različni sindromi
Nasilje,
zanemarjanje v času nosečnosti,
revščina
nasilje
Kajenje, uživanje prepovedanih substanc,
nepripravljenost očeta in matere
Pomanjkljive priprave na starševstvo,
kognitivni primanjkljaji pri starših.
presnovne bolezni,
okvare možganov,
bolezni matere,
starost staršev.
nedohranjen- ost matere.
na starševstvo.
PERINATALNI (obdobje med porodom)
Neonatalne motnje,
prezgodnje rojstvo,
poškodbe ob rojstvu.
Slaba nega/oskrba ob rojstvu
Odpoved otroku,
Zavračanje odgovornosti za skrb otroka.
Premajhna ozaveščenost o pomoči in podpori po prihodu domov.
POSTNATALNI (obdobje po porodu)
Poškodbe možganov,
meningoencefa litis
napadi s krči,
degenerativne motnje,
nedohranjenost otroka.
Kronična bolezen v družini,
pomanjkanje ustrezne spodbude,
neprimeren stik med skrbnikom in otrokom,
nižji ekonomski status,
institucionali zacija.
Socialna prikrajšanost,
otrokovo vedenje,
neustrezni varnostni ukrepi,
zloraba otroka,
nasilje.
Neustrezno starševstvo,
pomanjkanje družinske podpore,
pozna diagnoza,
pozna ali neustrezna zgodnja obravnava,
pozna ali neustrezna vzgoja in izobraževanje.
V magistrskem delu se osredotočamo na osebe z ZMDR. V nadaljevanju podajamo nekaj osnovnih informacij in opredelitev oseb z ZMDR.
Osebe z ZMDR imajo sposobnosti različno razvite. Na področju šolskega učenja se lahko naučijo osnov branja, pisanja in računanja, na športnem, likovnem in glasbenem področju pa zmorejo doseči več. Razumejo navodila in lahko sodelujejo v enostavnem pogovoru, pri katerem uporabljajo nadomestno komunikacijo. Znajo sporočati svoje želje in potrebe, zmožni so opravljati preprosta opravila, vseeno pa potrebujejo vodenje in pomoč. Zmorejo opravljati tudi enostavna praktična dela. Le redki se usposobijo za neodvisno socialno življenje (Krapše, 2004). Osebe z ZMDR zmorejo znotraj konceptualnega področja razviti temeljne oblike opismenjevanja, procesi učenja in poučevanja so prilagojeni ter upoštevajo številne konkretne prilagoditve. Več pomoči potrebujejo pri vključevanju v širše socialno okolje (Žgur, 2018).
Zaradi premagovanja vseh ovir, ki jih imajo osebe z ZMDR ob vključevanju na trg delovne sile, bi bilo treba izdelke in storitve, ki jih osebe z ZMDR opravljajo, primerno nagraditi. Kralj (2015) ob tem meni, da bi bile osebe z ZMDR z višjo ceno za svoje izdelke in storitve primerno nagrajene. Predlaga, da bi takšne izdelke subvencionirala država, kakšna druga organizacija ali
da bi se povečala ozaveščenost kupcev o načinu izdelave takšnih izdelkov ali izvajanju storitev.
Opozarja na to, da bi morali biti potrošniki bolj družbeno odgovorni.
2.2 OSEBE Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU 2.2.1 Splošne značilnosti
Slovenija je ena od držav, kjer se že v predšolskem obdobju govori o otrocih z ZMDR in ne le o razvojnih motnjah. ZUOPP (2011) loči štiri skupine MDR: otroke z lažjo MDR, otroke z ZMDR ter otroke s težjo in težko MDR. Otroci z lažjo MDR imajo znižane sposobnosti za učenje, načrtovanje, odločanje, razmišljajo bolj konkretno kot abstraktno, se preprosteje izražajo. Otroci z ZMDR so pri usvajanju različnega znanja različno uspešni. Medtem, ko lahko npr. pri branju dosegajo le osnovno stopnjo znanja, so lahko npr. na gibalnem področju uspešnejši. Pri usvajanju določenih znanj potrebujejo konkretna ponazorila, različne oblike nadomestne komunikacije, izdatnejšo pomoč potrebujejo pri vključevanju v socialno okolje.
Otroci s težjo MDR razumejo enostavna navodila, nanje se ustrezno odzovejo. Lahko se poslužujejo uporabe nadomestne ali podporne komunikacije. Težave se pojavljajo že pri orientaciji v domačem okolju, kjer potrebujejo pomoč in vodenje. Vse naučene spretnosti so zgolj avtomatizirane. Otroci s težko MDR zelo omejeno razumejo in upoštevajo navodila.
Govor in veščine sporazumevanja le redko razvijejo (Marinč idr., 2015).
Mednarodna klasifikacija bolezni (Svetovna zdravstvena organizacija, 2008) navaja, da imajo osebe z ZMDR inteligenčni količnik (IQ) med 35 in 49. Osebe z ZMDR zmorejo osnovno branje, pisanje in računanje. Običajno dosegajo boljše rezultate na glasbenem, likovnem in športnem področju. Zaradi težjega dojemanja abstraktnih informacij potrebujejo prilagoditve v učenju, in sicer z različnimi ponazoritvami. Posebno podporo potrebujejo pri navezovanju stikov. Samostojno lahko opravljajo enostavnejša opravila, pri zahtevnejših opravilih potrebujejo podporo in pomoč (Marinč idr., 2015).
ZMDR se kažejo na naslednjih področjih:
− telesno-zdravstvenem (sopojavnost z drugimi motnjami, kot so gibalne, gluhote in naglušnosti, slepote in slabovidnosti, epilepsije, avtističnih motenj, vedenjskih motenj, kromosomskih in genetskih anomalij, duševnih obolenj),
− socialno-psihološkem (pomanjkljivost komunikacijskih veščin in izražanja potreb, nepričakovani čustveni odzivi),
− pedagoško-andragoškem (uporaba specifičnih metod dela in individualiziran način dela) (Lačen, 2001).
Šalamun (1997) našteva še nekaj drugih področij, na katerih lahko opazimo primanjkljaje pri osebah z ZMDR:
− motorika: težave se kažejo predvsem v fini motoriki rok;
− psihomotorični razvoj: težave opazimo pri skrbi zase in pri različnih praktičnih nalogah;
− samostojnost: v življenju potrebujejo osebe, ki jih vodijo, saj se ne morejo povsem osamosvojiti. Pri usvajanju novih znanj, navad in spretnosti potrebujejo veliko ponavljanja in spodbud;
− vedenjske motnje: izrazitost vedenjskih motenj je povezana s stopnjo MDR. Vedenje lahko postane celo destruktivno. Pri odraslih osebah z ZMDR lahko opazimo trmoglavost, egocentričnost, manjšo stopnjo tolerantnosti, naivnost in pretirano afektivnost. V kakšni obliki se vedenjske motnje pojavijo, je odvisno tudi od osebnostnih lastnosti, fizičnega stanja, čustvene stabilnosti in stopnje socializacije;
− socializacija: osebe z ZMDR se socialnih veščin učijo počasneje. Družina, vrstniki, vzgoja in celotno izobraževanje imajo pomembno vlogo pri učenju socialnih veščin.
− čustvovanje: pri osebah z ZMDR lahko pogosto opazimo kompleks manjvrednosti, zaradi katerega se začnejo izogibati aktivnostim in vzgojno-izobraževalnemu delu, saj jim pogosto povzročajo neprijetne občutke;
− govor in jezik: opazimo lahko neupoštevanje slovničnih in pravopisnih pravil ter številne druge motnje.
S 1. januarjem 2019 se je začel izvajati Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (ZOPOPP, 2017), ki ureja celostno zgodnjo obravnavo otrok v predšolskem obdobju. Za posameznega otroka zdravnik sestavi multidisciplinarni tim strokovnjakov, ki pomaga otroku in njegovi družini na področju zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva. Multidisciplinarni tim sestavi individualni načrt pomoči družini, ki vsebuje otrokov trenutni telesni in čustveni razvoj in razvoj razumevanja in sporazumevanja, določitev posebne pomoči, pogostost le te in metodo zagotavljanja pomoči.
Individualni načrt pomoči vsebuje tudi zagotovitev fizične pomoči, korake za zagotavljanje inkluzije, prilagoditve pri organizaciji in prehajanje med programi. Predšolski otroci z ZMDR so v tem obdobju vključeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali prilagojen program za predšolske otroke, ki se običajno izvaja v razvojnem oddelku vrtca. Delo v obeh programih temelji na individualiziranem programu, ki nudi dodatno strokovno pomoč, prilagoditve vsebine, organizacije dela in načinov izvajanja.
Prilagodi se jim tudi prostor in pripomočke. Šest mesecev pred vstopom v šolo multidisciplinarni tim predlaga nadaljnji program šole in izobraževanja za otroka.
V šolskem obdobju so učenci z ZMDR vključeni v PP VIZ. Podrobnejši opis izobraževanja je opisan v naslednjem poglavju. Za vsakega učenca se pripravi individualiziran program, na katerem temelji nadaljnje delo. V učni proces so vključeni tudi logoped, psiholog, fizioterapevt in drugi (Jurišić, b. d. a.).
V obdobju, ko učenci brez primanjkljajev vstopajo v srednjo šolo, večina učencev, ki imajo ZMDR in so se izobraževali v PP VIZ, le-tega nadaljujejo. Starši v obdobju mladostništva ne smejo pozabiti, da njihovi otroci odraščajo in prehajajo v odraslo dobo. V tem obdobju si tudi osebe z ZMDR želijo več svobode in samostojnosti. osebe z ZMDR potrebujejo več spodbud za opravljanje dela, s pomočjo katerega bodo postali bolj samostojni. V srednješolskem obdobju pa se pojavijo tudi telesne spremembe. Naučiti jih moramo osebne higiene, s tem pa pride tudi čas za pogovor o spolnosti in partnerstvu (Jurišić, b. d. b.).
Osebe z ZMDR potrebujejo posebno pomoč tudi v odrasli dobi. V Sloveniji imajo status invalida. Lahko se vključijo tudi v zaposlitev pod posebnimi pogoji, v VDC-je ali v delavnice
pod posebnimi pogoji. Pomembno je, da jim omogočimo čim večjo stopnjo samostojnosti, saj je to odločilno za njihovo kvaliteto življenja (prevozi z javnim prometom, skrb za samega sebe, raba pripomočkov in aparatov). Ne smemo pozabiti na vidik pozitivnega doživljanja samega sebe in drugih. Spodbujati jih moramo k dajanju in sprejemanju in jih spodbujati pri odločanju.
Poleg izobraževanja so v tem obdobju pomembni tudi pogovori o preprečevanju neželene nosečnosti, o samozadovoljevanju, osebni higieni in skrbi za zdravje (Jurišić, b. d. c.).
B. Teodorović in D. Bratković (2005) v svojem delu navajata, da sta za odraslo dobo ključni dve značilnosti:
− avtonomija, ki se nanaša na ekonomsko neodvisnosti, volilno pravico, dostop do informacij in sprejemanje lastnih odločitev,
− kompetentnost, pravico do kontinuiranega izobraževanja in mobilnost.
Za obdobje odraslosti je značilno stanje biološke, psihološke, socialne in profesionalne zrelosti.
Glavna značilnost odrasle dobe oseb z ZMDR je, da ne bodo nikoli popolnoma samostojne, kar pomeni, da potrebujejo vseživljenjsko učenje, vodenje, usmerjanje in posebno skrb (prav tam).
Osebe z ZMDR skozi celo življenje potrebujejo vodenje in pomoč, zmorejo preprosta opravila.
Lahko se usposobijo za izvajanje enostavnejših opravil in dela, izjemoma pa tudi za samostojnejše življenje (Opara, 2005). Corrigan, Bink, Schmidt, Jones in Rüsch (2015) so v raziskavi 423 oseb z ZMDR v Združenih državah Amerike, ugotovili, da se osebe z ZMDR zavedajo, drugačnosti od drugih, zavedajo pa se tudi stereotipov o osebah z ZMDR. To lahko v primeru, da ponotranjijo različne žalitve in stereotipe o njih, pomembno vpliva na razvoj depresije in drugih duševnih bolezni. Zaradi tega je izrednega pomena življenje oseb z ZMDR v stimulativnem okolju, kjer se dobro počutijo in se čutijo okolju prepadne.
2.2.2 Izobraževanje oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju
Učenci z ZMDR nikoli ne uspejo doseči stopnje popolne samostojnosti, zaradi česar potrebujejo različne vrste pomoči, skozi vse življenje. Njihove glavne značilnosti so znižane kognitivne sposobnosti, pomanjkljiva motivacija in samozavest ter pomanjkanje potrebe pri postavljanju in doseganju ciljev (Grubešič, 2014).
Lačen (2001) navaja, da osebe z ZMDR potrebujejo redne zunanje spodbude za izobraževanje.
Vzroke za to vidi v:
− zmanjšanih intelektualnih sposobnostih in zmanjšanem razumevanju pomembnosti učenja;
− zmanjšani motivaciji;
− pomanjkljivem izražanju interesov, želja, v težjem iskanju in odločanju o prostočasnih dejavnostih;
− manjši stopnji ambicioznosti;
− manjši želji po raziskovanju, zvedavosti.
Učenci z ZMDR se po ZUOPP (2011) izobražujejo v PP VIZ za otroke z zmernimi, težjimi in težkimi MDR in v drugih posebnih programih (PP).
PP VIZ se izvaja v oddelkih vzgoje in izobraževanja, v istih stavbah kot redne OŠ, OŠ s posebnim programom ali v posebnih zavodih. Vsak učenec v PP ima individualiziran program za dosego ciljev, prilagojenih njegovim sposobnostim in posebnim potrebam. Ocenjevanje v PP VIZ na vseh stopnjah programa poteka izključno opisno. Učenci z ZMDR končajo obvezno šolanje, ko zaključijo prve tri stopnje PP VIZ. Ko konča izobraževanje na posameznih stopnjah nadaljevalnega programa, dobi zaključno potrdilo, kjer so opisani cilji, ki jih je dosegel, in smernice za nadaljnji razvoj. Po končanem programu Učenje za življenje in delo pa učenci dobijo zaključno potrdilo, kjer je zapisana ocena dosežene stopnje razvoja, opisano je njihovo znanje in dodane so smernice za čim bolj uspešno vključitev v delo in življenje. Otroci z ZMDR s le izjemoma lahko izobražujejo v prilagojenih programih z nižjim izobrazbenim standardom, vendar le takrat, kadar lahko dosežejo minimalne cilje pri vseh predmetih. Zaradi zahtevnosti programa je večina učencev vključena v PP VIZ. Učenci z ZMDR lahko prehajajo med programi, kar pomeni, da se lahko vključujejo v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom (v interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, šolo v naravi, jutranje varstvo) (Jurišić, b. d.).
PP VIZ je sestavljen iz dveh delov (Grubešič, 2014):
− prvi del, ki je obvezen in vključuje tri stopnje (I., II., III.), vsaka pa traja tri leta.
Nadaljevalni program vključuje četrto (IV.) stopnjo PPVIZ, ki prav tako traja tri leta.
Vključitev vanj pa ni obvezna. Učenci z ZMDR se v tem delu izobražujejo do 18. leta starosti;
− drugi del je nadaljevalni del in vključuje peto (V.) in šesto (VI.) stopnjo, ki traja od 18.
do 26. leta in se imenuje Učenje za življenje in delo. Program za učence ni obvezen. Na peti stopnji se izobražujejo tri leta, na šesti stopnji pa pet let.
Učenci se v nadaljevalnem delu izobraževanje seznanijo s področji:
− razvijanja in ohranjanja samostojnosti,
− splošno poučenostjo,
− športno vzgojo, rekreacijo in gibanjem,
− glasbeno vzgojo,
− kreativnimi znanji,
− delovno vzgojo,
− dejavnostmi prostega časa,
− dejavnim državljanstvom,
− intimnim življenjem in spolnostjo,
− delovnimi in zaposlitvenimi tehnikami (prav tam).
Vključujejo pa se tudi v jutranje in popoldansko varstvo, podaljšano bivanje in druge interesne dejavnosti. Prav tako se udeležujejo delovnih, kulturnih, naravoslovnih in športnih dni (prav tam).
Raziskavo na nadnacionalni ravni na področju vključevanja mladih z motnjami v duševnem razvoju v izobraževanje in delo so izvedli leta 2014 in kaže, da se kljub uspešnosti PP VIZ v državah članicah EU, vključno s Slovenijo, osebe z ZMDR soočajo z veliko brezposelnostjo.
Razlog je predvsem v nepoznavanju oseb z ZMDR, predsodkih delodajalcev, diskriminaciji, stereotipih, podcenjevanju sposobnosti oseb z ZMDR ter stigmi.
Kljub temu menimo, da je izobraževanje v PP VIZ izjemnega pomena pri vključevanju oseb z ZMDR v družbo in na trg dela, saj tako omogoča vsaj nekaj možnosti in upanja za zaposlovanje oseb z ZMDR. Raziskava E. Žgur (2017) potrjuje mnenje, da se večina učiteljev strinja z organizacijo delo v PPVIZ ter načinom ocenjevanja posameznikovih zmožnosti.
2.2.3 Usposabljanje oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju na delo
Povečuje se število podjetij, ki sprejemajo ukrepe za boljše sprejetje in zaposlovanje oseb z ZMDR, vendar pa je to v veliki meri le na deklarativni ravni. Ne glede na to, da osebe z ZMDR ne morejo opravljati zahtevnejših del, njihov prispevek k bruto domačemu prihodku, v primeru, da so zaposleni, ni zanemarljiv (Nicholson, 2018). Raziskava je pokazala, da osebe z ZMDR predstavljajo 3–4 % BDP, po nekaterih ocenah pa je ta odstotek še večji (Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016).
Zaposlovanje oseb z ZMDR različne države različno urejajo. Po mednarodnih dokumentih je zaposlovanje oseb z ZMDR urejeno predvsem na odprtem trgu. Pri tem se različne države zavedajo, da vse osebe z ZMDR ne morejo iskati zaposlitve na enakovrednih delovnih mestih, zato to urejajo tudi s pomočjo drugih, posebnih oblik zaposlovanja pod posebnimi pogoji (invalidska podjetja, zaposlitveni centri, varstveno-delovni centri).
Invalidska podjetja, zaposlitveni centri in varstveno-delovni centri so namenjeni predvsem invalidom, vključno z osebami z ZMDR, ki se ne morejo zaposliti na odprtem trgu. Invalidska podjetja so začela delovati leta 1976, ko so se začeli izvajati prvi programi invalidskih delavnic.
V Sloveniji je danes nekaj več kot 150 invalidskih podjetij, katerih večina deluje predvsem v zasebnem sektorju (Čuk, 2014). Večinoma so to mala in srednje velika zasebna podjetja.
Podjetje, ki registrira svojo dejavnost kot invalidsko podjetje, mora v celotnem poslovnem letu zaposlovati vsaj 40 % invalidov (po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov so to tudi osebe z ZMDR). Podobno kot v drugih podjetjih, ki zaposlujejo najmanj eno osebo, je bilo tudi v invalidskih podjetjih v letu 2014 med zaposlenimi manj žensk kot moških (žensk je bilo 43 %, moških pa 57 %) (prav tam).
V Sloveniji priprava oseb z ZMDR na delo lahko poteka tako v vzgojno-izobraževalnem programu, kot tudi kasneje v življenju, ko osebe z ZMDR poizkušajo poiskati zaposlitev na trgu dela.
Osebe z ZMDR se v Sloveniji na delo pripravljajo v sklopu PP VIZ. Na V. in VI. stopnji izobraževanja je večji poudarek tudi na možnostih za kasnejše zaposlovanje. Starost učencev z ZMDR je na V. in VI. stopnji od 18 do 26 let. Končni cilj izobraževanja na V. in VI. stopnji je zagotavljanje pravic do samopotrjevanja in boljšega življenja oseb z ZMDR. To pomeni, da jim mora biti na voljo možnost, da poglobijo že pridobljeno znanje in spretnosti, se naučijo novih veščin ter s tem pridobijo nove kompetence. Vse to jim omogoča, da lažje premagujejo ovire.
Pri pripravi individualiziranega programa, ki omogoča osebam z ZMDR vstop na trg dela, je
treba upoštevati potrebe, močna področja posameznika, okolje izobraževalnega procesa in ne nazadnje tudi materialne pogoje ter temu prilagoditi metodično-didaktične pristope. Program je zasnovan tako, da je poudarek na praktičnem delu, usposabljanju oseb z ZMDR za poklicno življenje, katerega cilj je čim bolj samostojno opravljanje nalog (Grubešič, 2014).
Po opravljenem izobraževanju po programu PP VIZ so osebe z ZMDR bolj pripravljene na nadaljnje delo ali zaposlitev. V Sloveniji so jim na voljo VDC-ji, kjer ne gre za pravo zaposlitev, lahko pa se zaposlijo tudi izven VDC-jev. Pri morebitni vključitvi na trg zaposlovanja je v veliko pomoč morebitnim delodajalcem opisna ocena, ki so jo osebe z ZMDR pridobile v sklopu PP VIZ. Na tej osnovi lahko tako VDC kot drugi delodajalci oblikujejo program dela, ki je prilagojen potencialu in potrebam oseb z ZMDR. Programi VDC-jev so različni. Običajno imajo vsi VDC-ji v Sloveniji lastni program, kjer osebe z ZMDR oblikujejo izdelke iz različnih materialov. Nekateri VDC-ji so oblikovani tako, da imajo tudi kooperantski program in storitvene dejavnosti, nudijo delo izven VDC-ja, omogočajo prehajanje med različnimi programi ipd. Kooperantski program pomeni, da za zunanje naročnike osebe z ZMDR opravljajo enostavnejša opravila, kot so lepljenje deklaracij, izdelovanje čestitk in voščilnic, sestavljanje, pakiranje ipd. Storitvene dejavnosti predstavljajo lažja storitvena dela, kot so npr.
kopiranje, pobiranje sadja, vrtnarjenje ipd. Delo zunaj VDC-ja predstavlja dejavnosti in povezovanje z delodajalci in zaposlenimi v rednem delovnem okolju, kjer so zaposleni iz VDC v vlogi mentorjev in osebe z ZMDR vodijo pri opravljanju dela (Breznik, 2016).
Psihomotorični tempo oseb z ZMDR je počasnejši od tempa oseb brez primanjkljajev. Osebe z ZMDR pri opravljanju dela potrebujejo časovne in prostorske prilagoditve. Omogočiti jim moramo delovno okolje, v katerem se bodo počutili varne in stabilne. Ker niso zmožni zadostne stopnje samokontrole, je pomembno, da jim zagotovimo potrebno podporo. Priporočljivo je, da dejavnost razdelimo na več manjših korakov. Temu sledi postopno urjenje posameznih korakov, ki jih na koncu združimo v celotno dejavnost. Osebe z ZMDR imajo pri usvajanju posameznih faz težave, ampak se jih z vztrajnim delom in trudom vseeno naučijo (Čuk, 2015).
Osebe z ZMDR so kljub vsem svojim oviram z ustreznimi prilagoditvami sposobne opravljati zahtevnejša dela. Svoj psihomotorični tempo pospešijo, ko usvojijo neko aktivnost. Vseeno pa od njih ne smemo pričakovati takega ritma dela kakor od ostalih brez primanjkljajev (prav tam).
2.3 POMEN POJMA INVALID
V slovenski zakonodaji, ki ureja zaposlovanje oseb, ki imajo posebne potrebe, tudi osebe z ZMDR, se uporablja izraz invalid. V magistrskem delu uporabljamo izraz ZMDR, vendar je za razumevanje pomembno, da predstavimo in opredelimo tudi izraz invalid.
Invalidi se pogosto omenjajo kot največja manjšina. Tako je bilo leta 2017 med vsemi zaposlenimi v Sloveniji 33.290 invalidov, kar je nekaj več kot 3 % zaposlenih invalidov več kot leta 2016 (Čuk, 2018).
Za osebe z ZMDR v strokovni terminologiji v Sloveniji uporabljamo tudi druge izraze, kot so npr. hendikepirani, osebe s posebnimi potrebami in drugi. V pravni terminologiji se tudi za
osebe z ZMDR največkrat uporablja pojem invalid. Izraz invalid izvira iz latinščine in pomeni nesposobnost za opravljanje dela, ki je lahko popolna ali delna. Od časa starih Rimljanov, ko se je pojem prvič pojavil pa vse do danes, je pojem invalidnost dobil večje razsežnosti.
(Drobnič, 1992).
Največkrat se pojem invalid definira s strogo medicinsko opredelitvijo, ki poudarja omejitve fizičnega delovanja. Medicinska definicija tako predstavlja zelo vprašljivo domnevo, da obstaja tesna povezava med fizičnimi zmožnostmi posameznika in njegovo sposobnostjo, da se vključi v delo in druge pomembne življenjske dejavnosti. Po medicinski definiciji je invalid v rehabilitacijskem programu precej pasiven in predan strokovni obravnavi. Medicinska definicija ne pomeni le pasivne vloge invalida, temveč tudi zavira prepoznavanje socialnih in strukturnih virov invalidnosti. S tega vidika problematika invalidnosti izhaja iz fizičnih pomanjkljivosti posameznika in ne iz napak v neprilagodljivem okolju ali družbi; rešitve teh težav je treba iskati predvsem na tem področju (Hahn, 1985).
Drug pristop pri definiranju pojma invalidnosti je z ekonomskega vidika, v povezavi z delovno zmožnostjo posameznika (Drobnič, 1992). Po 70. letih 20. stoletja se je razvil tudi socialno- politični koncept invalidnosti, po katerem se invalidnost preučuje z vidika inkluzije posameznika. Po socialno-političnem konceptu invalidnosti je invalidnost družbeni problem, ker družba ne zagotavlja ustreznih pogojev, da bi se posameznik lahko enakopravno vključil v družbeno delovanje (Drobnič, 1996).
Z osredotočanjem na funkcionalne zmogljivosti, ki so domnevno potrebne za opravljanje dela, se zdi, da obravnava invalidov z ekonomskega vidika predstavlja enodimenzionalni pristop k problemu invalidnosti. Treba je namreč upoštevati, da je delo, kot ga poznamo danes drugačno od načina dela, kot je veljal nekoč. Če je nekoč veljalo, da je večino dela opravil človek, danes velja, da si pri delu močno pomaga s tehnološkimi rešitvami. Zdi se, da politike, ki temeljijo izključno na ekonomskem razumevanju invalidnosti, vsebujejo značilnosti, ki bi lahko škodovale invalidnim državljanom. Zdi se, da mnogi rehabilitacijski programi pomenijo pretirano pomembnost za fizično delo. Ne samo da je ta poudarek nezdružljiv s standardi sodobnih gospodarstev, temveč je tudi preprečil številnim invalidnim osebam, da bi nadgradili svoje sposobnosti za službene, vodstvene ali poklicne položaje. Ekonomske analize obvladujejo tudi konkurenčne norme domnevno prostega trga. Deloma lahko ta perspektiva predstavlja velik delež invalidnih oseb, ki so namenjene vzdrževanju dohodkov ali podpori, ne pa rehabilitacijskim programom, in je preusmeril pozornost študija o stališčih delodajalcev in njihovih zmožnostih, da ocenijo kvalifikacije invalidov, ki kandidirajo na delovno mesto.
Številni kritiki trdijo, da je ekonomski pristop spremenil invalidne osebe v gospodarsko upravljani, vendar socialno ranljivi del prebivalstva (Hahn, 1985).
Iz razlage ekonomskega in medicinskega vidika invalidnosti sledi, da je vse večja potreba po socialnem vidiku invalidnosti. V bistvu ta vidik pomeni, da invalidnost izvira iz neuspeha strukturiranega družbenega okolja, da bi se prilagodil potrebam in željam invalidnih državljanov, ne pa od nezmožnosti invalidnega posameznika, da se prilagodi zahtevam družbe.
Pri obravnavanju invalidnosti kot produkta dinamične interakcije med človekom in okolico ni
več poudarek zgolj na posamezniku, temveč na njegovi vključenosti v družbeno, gospodarsko, kulturno in politično okolje. Socialni vidik predstavlja veliko spremembo v smeri razumevanja invalidnosti. Namesto da bi se osredotočili na ekonomske ali funkcionalne posledice invalidnosti, je pozornost usmerjena na način dojemanja invalidov, ki je pogosto diskriminatoren. Pomen socialnega vidika invalidnosti je tako v tem, da odpravlja diskriminacijo invalidov. Invalidi ne predstavljajo le znatnega deleža prejemnikov socialne pomoči, vendar imajo tudi eno od najvišjih stopenj brezposelnosti povsod po svetu. Invalidi se soočajo z ovirami v arhitekturi, prevozu in javnih nastanitvah, socialnih, gospodarskih in političnih dejavnostih. Invalidi so bili izpostavljeni ne le stereotipizaciji, temveč tudi stigmatizaciji (prav tam).
Po mednarodnem pravu so definicije pojma invalid zelo različne. Pomemben doprinos pri usklajevanju mednarodnega prava pri obravnavi pojma invalid predstavlja Konvencija o pravicah invalidov, v kateri pojem invalidnosti še ni dokončno izoblikovan, in se kaže tako v vedenjskih kot tudi okoljskih ovirah, zaradi katerih invalidna oseba ne more polnopravno sodelovati v družbi. Pomemben doprinos Konvencije je tudi definicija pojma invalid, in sicer so invalidi po tej konvenciji osebe tako z dolgotrajnimi fizičnimi kot tudi psihičnimi, intelektualnimi in senzornimi okvarami (Uršič in Tabaj, 2015).
Pojem invalid je uveljavljen pojem v slovenski zakonodaji in se ga uporablja predvsem v pravu.
Tako bi lahko pojem invalid definirali kot osebo, ki ima bodisi prirojene bodisi pridobljene telesne ali duševne motnje brez možnosti okrevanja tudi po zdravniški obravnavi. Slovenska zakonodaja gre še korak dlje od Konvencije o pravicah invalidov, ko določa, katerih aktivnosti invalidna oseba ni zmožna opravljati, in sicer samostojnega življenja, izobraževanja in dela, zaradi česar uživa poseben pravni položaj (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 2017).
Strokovnjaki s področja družboslovja pri tem opozarjajo na neprimernost izraza z vidika vključevanja oseb z ZMDR v družbo. Izraz namreč izvira iz latinske besede invalidus in pomeni
»bolehen, nemočen, neveljaven« (Invalid, b. d.). Izraz je torej neločljivo povezan s preteklostjo, ko so bile osebe s posebnimi potrebami v institucijah obravnavane za povsem nezmožne za samostojno življenje (YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, 2014). To je prineslo potrebo za razvoju terminologije in pojav pojmov, kot so hendikepirani, ljudje s posebnimi potrebami, osebe z ovirami in drugi.
2.4 ZAKONODAJA NA PODROČJU ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Zaposlovanje oseb z ZMDR je v Sloveniji urejeno z mnogo med seboj nepovezanimi pravnimi akti. Gre za pravni red, ki je precej ohlapen, s številnimi pravnimi luknjami, povprečnemu državljanu pa je težko razumljiv. Tako zaposlovanje oseb z ZMDR opredeljuje Konvencija o pravicah invalidov, Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Zakonu o delovnih razmerjih, Zakonu o socialnem varstvu, Zakonu o družbenem varstvu duševno in
telesno prizadetih oseb, Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakonu o socialnem podjetništvu in Zakonu o socialnem vključevanju invalidov.
Vsi imamo enake pravice. Upoštevati je treba načelo prepovedi diskriminacije ter uživanja pravic in svoboščin za vse. Pri tem ne sme imeti nobenega vpliva spol, rasa, vera, politična usmerjenost in druga prepričanja, jezik, narodnost, socialni izvor, pripadnost manjšini, premoženje, rojstvo ali druge okoliščine (Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 14. člen). Določbo prav tako najdemo v Mednarodnem paktu o ekonomskih in socialnih pravicah, Pogodbi o ustanovitvi evropske Skupnosti, v Ustavi RS (14.
člen) in v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, 6. člen). Državni zbor Republike Slovenije je na seji aprila 2018 sprejel ZSVI. Namen zakona je spodbuditi razvoj in izenačevanje možnosti invalidov.
ZZRZI (2011) določa kvotni sistem oz. podporno zaposlovanje. Prednosti kvotnega sistema so v dvigu zavesti in zagotavljanju zaposlitev za osebe z MDR. Slabosti kvotnega sistema se kažejo predvsem v stigmatizaciji oseb z MDR. Kvotni sistem tudi ne omogoča mehke integracije oseb z MDR v podjetje. Zakon določa kvotni sistem za zaposlovanje oseb z lažjimi MDR, izključuje pa osebe z zmernimi, težjimi in težkimi MDR, ki po omenjenem zakonu niso zmožne opravljati dela, imajo pa pravico do vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji in so upravičene do prejemanja invalidnine. Invalidnina je le v višini osnovnih življenjskih stroškov. V primeru, da se oseba z MDR zaposli, ni več upravičena do izplačila invalidnine in ostalih dodatkov, vezanih na status invalida. Osebe z lažjo MDR imajo dve možnosti. Lahko se zaposlijo na odprtem trgu dela, ali pa v invalidskih podjetjih (Kukova idr., 2005).
Osebe z zmerno, težjo ali težko MDR po ZDVDTP (2011) pridobijo status invalida. Ko status invalida enkrat pridobijo, nimajo več možnosti za ponovno ocenjevanje. Statusu se lahko sicer odpovedo, s tem pa nimajo več pravice do uporabe pravic, ki jim pripadajo po ZDVDTP. V nekaterih primerih sodišče odloči, ali je oseba delno ali popolnoma opravilno nesposobna.
Sodišče takim osebam določi tudi skrbnika.
Z letom 2018 je bil sprejet predlog ZSVI, ki nadomešča ZDVDTP, z namenom lažje integracije invalidov. Zakon določa večji krog oseb, ki dobijo pravice zaradi invalidnosti. Te pravice imajo osebe z zmerno, težjo in težko MDR, najtežje gibalno ovirane osebe, osebe z avtističnimi motnjami, ki zaradi avtizma ne morejo samostojno živeti in se preživljati, osebe s hujšimi možganskimi poškodbami in gluho-slepe osebe. Cilj zakona je reševati problematiko prvih iskalcev zaposlitve, ki se soočajo s katero od naštetih problematik. S tem zakonom se razveljavi določba ZDVDTP, po katerem je oseba, ki se je statusu odpovedala (se zaposlila), izgubila vse pravice, ki so ji pripadale po ZDVDTP. ZSVI omogoča zaposlitev, po prenehanju le-te pa ponovno izplačilo nadomestila za invalidnost. V primeru, da plača osebe z MDR ne dosega neto minimalne plače, je upravičena do nadomestila do višine neto minimalne plače. Zakon prinaša tudi storitve socialnega vključevanja, ki se bodo začele izvajati s 1. 1. 2022, do katerih so upravičene osebe z MDR. Med storitve socialnega vključevanja se uvrščajo usposabljanje
za neodvisno življenje, bivanje s podporo, vseživljenjsko učenje in storitve za starejše invalide (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2018).
Zaposlitev osebam z ZMDR predstavlja velik življenjski izziv (Raziskava na nadnacionalni ravni na področju vključevanja mladih z motnjami v duševnem razvoju v izobraževanje in delo, 2014). Zaposlitev osebam z ZMDR med drugim prinese osebno blagostanje, družbeni status in državljanske pravice. Stigmatizacija jim onemogoča dostop do storitev, ki so tistim, ki nimajo MDR omogočene. Osebe z ZMDR spadajo med tiste, ki se soočajo z največ ovirami pri zaposlitvah. Le osebe s hudo invalidnostjo imajo več težav pri zaposlovanju. Tisti, ki imajo v zdravstveni kartoteki evidentirane duševne bolezni, se srečujejo s težavami na odprtem trgu dela, vključno s stigmo, nenaklonjenostjo za njihovo zaposlovanje in zaznanim tveganjem za neuspeh (Manning in White, 1995). Podcenjuje se sposobnosti in spretnosti oseb z ZMDR in ocenjuje se previsoko tveganje za delodajalce (Boardman idr., 2018).
ZZRZI (2011) jih klasificira kot invalide in jih definira kot osebe s posebnim statusom, s trajnimi posledicami telesne ali duševne okvare ali bolezni, zaradi katerih težje dobijo zaposlitev (Ur. l. RS, 16/2007, 3. člen). Zakon stremi k povečanju zaposljivosti in enakovrednosti na trgu dela (Raziskava na nadnacionalni ravni na področju vključevanja mladih z motnjami v duševnem razvoju v izobraževanje in delo, 2014). Zakon je vpeljal kvotno zaposlovanje invalidnih oseb, katerega namen je bil povečati ali ohraniti število zaposlenih invalidov (Kralj, 2007).
ZSVI (2018) v 2. členu določa, da imajo invalidi pravico do socialno varstvenih storitev. Zakon določa, da status invalida dobijo osebe z nastankom invalidnosti pred dopolnjenim 18. letom starosti. Če je oseba še vključena v proces vzgoje in izobraževanja, se starostna meja dvigne na 26 let. Izjema so osebe, pri katerih je do invalidnosti prišlo zaradi hujše možganske poškodbe ali okvare, avtistične motnje ali gluho-slepote. Te osebe lahko status invalida pridobijo tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, vendar pred prvo zaposlitvijo, če iz zavarovanja ne pridobijo drugih pravic.
2.5 DEJAVNIKI ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Zaposlitev predstavlja invalidom enega najpomembnejših dejavnikov pri vključevanju v okolje in življenje. Zaradi zmanjšanih sposobnosti za delo je stopnja brezposelnosti invalidov visoka.
Delodajalci na invalidne osebe gledajo kot težje prilagodljive, manj sposobne osebe, ki potrebujejo več pozornosti (E. Vogel - Polsky, 1984, v Uršič, 2004).
Ravno nasprotno pa kaže slovenska raziskava, izvedena med delodajalci, ki so leta 2002 zaposlili invalidne osebe. Ugotovitve so pokazale, da delodajalci v veliki meri zanesljivost invalidov pri delu ocenjujejo kot pozitivno, kar ugodno vpliva na delovno klimo (Vidmar in Uršič, 2004).
Kljub težnji številnih držav, ki spodbujajo zaposlovanje oseb s posebnimi potrebami, odstotek zaposlenih oseb Z MDR ostaja nizek (Wehman, 2011). K nezaposljivosti oseb z MDR prinese svoje tudi stigmatizacija le-teh (Colella, De Nisi in Varma, 1998).
Pomemben dejavnik zaposlovanja invalidov je tudi stik, ki ga imajo delodajalci z osebami z MDR. Delodajalci si na podlagi stikov, ki so jih imeli z osebami z MDR oblikujejo mnenje o in pridobijo vse potrebne informacije (Stone in Colella, 1996). Pomembna je tudi kakovost stika delodajalcev z osebami z MDR. Če so delodajalci imeli bolj pozitivne izkušnje z osebami z MDR, je tudi njihov odziv pozitivnejši (McManus, Feyes in Saucier, 2010).
Prav tako ima velik vpliv pri zaposlovanju oseb z MDR njihov spol. Po ugotovitvah raziskave, izvedene leta 2000, imajo moški z MDR pri zaposlovanju prednost pred ženskami z MDR.
Ženske pogosteje delajo za manjše plačilo in krajši delovni čas, opravljajo dela, ki so stereotipno značilna za ženske (Walsh, 2000).
Tudi vrsta dela vpliva na zaposlovanje oseb z MDR. Pogosteje jih negativno obravnavajo, ko delo vključuje stike z ljudmi, saj si delodajalci, katerih delo vključuje delo s strankami, ne želijo zaposliti osebe, pri kateri so opazni primanjkljaji, ker ima to lahko negativni vpliv pri delu s strankami (Louvet, 2007).
Skupno vsem modelom zaposlovanja oseb z ZMDR, ki so jih različne države razvile za večjo zaposljivost oseb z ZMDR, je, da vse bolj upoštevajo multidisciplinarni pristop pri obravnavi oseb z ZMDR in oblikovanju klinične slike oseb z ZMDR. Pri tem je ključnega pomena vloga osebe z ZMDR, predvsem z vidika motivacije za izboljšanje njenega duševnega stanja ter usmerjanje oseb z ZMDR pri vključevanju na trg dela. Pri tem je pomembno določiti vlogo delodajalca in njegovo vlogo pri zaposlovanju oseb z ZMDR. Pomemben del ocenjevanja delovne zmožnosti je ustreznost delovnega mesta, saj predstavlja razmerje med zmogljivostjo in zahtevami delovnega okolja (Fatur-Videtič, 2008).
V strategiji obvladovanja oseb z ZMDR na področju dela je vse pomembnejši pojem zaposljivosti oseb z ZMDR, ki se dosega na različne načine. Najpogostejši načini doseganja zaposljivosti oseb z ZMDR je izvajanje programov poklicne in zaposlitvene rehabilitacije, vključevanje delodajalca v te programe, aktivnost lokalne skupnosti, in program vključevanja na trg delovne sile. Pri zaposlovanju oseb z ZMDR imajo delodajalci in VDC-ji ključno vlogo.
Oni namreč določajo, kaj bodo zaposleni delali, pod kakšnimi delovnimi pogoji in na kakšen način (prav tam).
Raziskava kaže, da sta ključna dejavnika za uspešno vrnitev na delovno mesto pri tistih osebah, ki so kasneje v življenju pridobile status invalidne osebe pravočasno zdravljenje in komuniciranje med zaposlenimi in vodstvom, k čemur pripomorejo pripravljeni programi na delovnem mestu, pozitivna komunikacija, zaupanje in verodostojnost delodajalcev (Friesen, Yassi in Cooper, 2001, v Fatur-Videtič, 2008). Podobne dejavnike je treba zagotoviti tudi pri osebah z ZMDR. Ustrezna komunikacija s strani vodstva in njihova pomoč je lahko dobra podloga za pripravo oseb z ZMDR na delo.
Pri tem ugotovitve raziskave (Unger in Kregel, 2003) kažejo, da delodajalci pogosto ne vedo, kakšne so možnosti zaposlovanja oseb z ZMDR, kakšni so zaposlitveni programi na ravni države za zaposlovanje oseb z ZMDR in navajajo, da nimajo dovolj strokovne pomoči za podporo osebam z ZMDR.
Delo je treba načrtovati kot vsakodnevno aktivnost, ker je od tega odvisna produktivnost zaposlenih, vključno z osebami z ZMDR. Pri zaposlovanju oseb z ZMDR je torej treba upoštevati oba dejavnika. Ne da bi natančno analizirali delo in delovno mesto, ne moremo z gotovostjo oceniti možnosti za zaposlitev oseb z ZMDR. Brez natančne ocene ne moremo pričakovati optimalnih delovnih pogojev in s tem tudi ne moremo pričakovati maksimalne delovne učinkovitosti. Analiza delovnega mesta pomeni predvsem dobro poznavanje prednosti, priložnosti, nevarnosti v obliki obremenitev, zahtev in škodljivosti pri delu. Šele ko je analiza delovnega mesta izdelana, lahko oblikujemo tudi priporočila in ustrezno prilagodimo delovne razmere tako, da so čim bolj optimalne glede na potrebe oseb z ZMDR (Fatur – Videtič, 2008).
Največ invalidov, tudi oseb z ZMDR, zaposlujejo v predelovalnih dejavnostih, približno 11.000, od tega približno 7.000 moških (Seljak, 2014). V obdobju 1. 1. 2014 do 31. 8. 2016 je bilo med vsemi uporabniki storitev zaposlitvene rehabilitacije 24 % oseb z MDR in 28 % takih, ki so bili vključeni v program usposabljanja na delovnem mestu (Plavšić in Osmani, 2018).
Poleg predelovalnih dejavnosti se največ oseb z MDR zaposluje tudi v zdravstvu, socialnem varstvu, trgovini, vzdrževanju in popravilih motornih vozil. Približno polovica od 70 % delovno neaktivnih oseb z MDR ni zmožnih skrbeti zase, samostojno živeti in delati. Med osebami z MDR je veliko registrirano brezposelnih, največji problem pa predstavlja predvsem dolgotrajna brezposelnost oseb z MDR. Med vsemi brezposelnimi osebami z MDR je namreč približno 80
% dolgotrajno brezposelnih. Osebe z MDR v Sloveniji se v treh od štirih primerih zaposlijo v invalidskih podjetjih v zasebnem sektorju, od tega 60 % moških in 40 % žensk. V invalidskih podjetjih je bilo leta 2014 59 % zaposlenih s srednješolsko izobrazbo, z osnovnošolsko ali nižjo od te pa 28,9 % (Seljak, 2014).
2.6 ZAPOSLITVENA REHABILITACIJA
Zaposlovanje invalidov povečujejo tudi storitve, ki jih vključuje zaposlitvena rehabilitacija. Cilj te pa je, da invalidno osebo uspešno usposobi za delo, vzdrževanje statusa zaposlene osebe, napredovanje itd. (Uršič, 2007).
V 70. členu ZPIZ (2012) je navedeno, da je zaposlitvena rehabilitacija neke vrste proces, ki osebe usposobi za delo. Pravico do zaposlitvene rehabilitacije imajo osebe, pri katerih je zmožnost za opravljanje določenega dela zmanjšana za 50 %. Te osebe spadajo v drugo kategorijo invalidov.
ZZRZI (2004) navaja, da imajo pravico do zaposlitvene rehabilitacije vsi, ki te pravice ne koristijo po drugih zakonih.
E. Krampl (2017) ugotavlja, da so osebe z ZMDR običajno obravnavane po ZDVDTP, ki jih definira kot nezmožne za delo, zato nimajo ravno veliko možnosti za vključitev v zaposlitveno rehabilitacijo. Zakon jim omogoča nabor različnih oblik družbenega varstva, ne ureja pa pravice do zaposlitvene rehabilitacije in zaposlitve na delovnih mestih, na katerih so zaposlene osebe brez primanjkljajev.
1. 1. 2019 je začel veljati ZSVI. V 5. členu zakona je zapisano, da imajo invalidne osebe, (tudi osebe z ZMDR), pravico do denarnega nadomestila zaradi invalidnosti. Ta je namenjen pokrivanju stroškov in jim omogoča enakovredno življenje v skupnosti. Navedeno je, da če se invalidna oseba zaposli, se ji še vedno izplačuje nadomestilo, in sicer v višini razlike med plačo, ki jo prejema, in zneskom neto minimalne plače. Če se invalidu delovna pogodba prekine, pa ima ta ponovno pravico do nadomestil v polnem znesku. Po ZDVDPT so osebe z ZMDR izgubile pravico do nadomestila, če so se zaposlile.
Osebe z ZMDR lahko po ZSVI prehajajo med aktivnim iskalcem zaposlitve in uživalcem pravic, ki jim pripadajo po zakonu. S tem se jim omogoči boljša socialna varnost. Tako se lahko osebe z ZMDR preizkusijo na trgu dela in kljub morebitnim neuspehom še vedno prejemajo nadomestilo, ki jim omogoča ekonomsko varnost. Zaposlitev oseb z ZMDR pa ne bi vplivala samo na njihov ekonomski položaj, ampak tudi na socialno življenje, v katerega bi bili vključeni v času zaposlitve v podjetju.
V nadaljevanju smo na kratko opisali postopek za pridobitev pravice do zaposlitvene rehabilitacije.
Za pridobitev statusa invalidne osebe je treba oddati vlogo službi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Vlogo in vso pripadajočo dodatno dokumentacijo pregleda rehabilitacijski svetovalec obočne službe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Vlogo član pregleda, in posreduje predsedniku rehabilitacijske komisije. Rehabilitacijska komisija izda odločbo o pridobitvi statusa invalida po ZZRZI (Ur. l. RS, 117/2005).
Za vključitev v proces zaposlitvene rehabilitacije komisija ponovno izda svoje mnenje. Pri tem mora upoštevati podatke o telesnem in duševnem stanju osebe, o njeni izobrazbi, usposobljenosti za delo, preteklih delovnih izkušnjah, rehabilitacijski obravnavi in morebitne podatke, ki bi kakorkoli vplivali na priznanje statusa invalida in na samo zaposlitveno rehabilitacijo. Komisija svoje mnenje poda na podlagi kriterijev, s pomočjo katerih ugotavlja ali je posameznik ustrezen za vključitev v zaposlitveno rehabilitacijo. Komisija preuči tudi kriterije za ugotavljanje, na katerih delovnih mestih bi se invalidna oseba lahko zaposlila. Na podlagi mnenja komisije se skupaj s posameznikom izdela načrt za rehabilitacijo, v katerem je zapisan natančen potek izvajanja zaposlitvene rehabilitacije. Ko invalid zaključi z zaposlitveno rehabilitacijo, dobi oceno svojih zmožnosti za delo, ki jo poda Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. V oceni je zapisano, v katerem delovnem okolju je invalid zaposljiv in kakšne prilagoditve potrebuje na delovnem mestu (ZZRZI, 2015).
Če invalidna oseba kljub zaposlitveni rehabilitaciji ne doseže delovnih rezultatov, ki morajo biti v višini ene tretjine zaposlenega na običajnem delovnem mestu, se obravnava kot nezaposljiva zaradi invalidnosti (prav tam).
S 1. 1. 2019 je ZDVDTP, ki je veljal od 27. 12. 1983, prenehal veljati. E. Krampl (2017) ugotavlja, da je v času veljavnosti obeh zakonov prihajalo do različnih interpretacij tudi zaposlenih na Zavodu za zaposlovanje, glede pravic in dolžnosti oseb z ZMDR. Od 1. 1. 2019 tako za osebe z ZMDR kot tudi invalide s telesno okvaro velja ZZRZI.
2.7 OBLIKE ZAPOSLOVANJA OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
2.7.1 Zaščitna zaposlitev in zaposlitveni centri
Osebe z MDR, ki se ne morejo zaposliti na enakem delovnem mestu kot osebe brez primanjkljajev, lahko zaposlitev poiščejo na zaščitenih delovnih mestih, v zaposlitvenih centrih ali invalidskih podjetjih, ki morajo zaposlovati vsaj pet oseb. Način dela na zaščitenem delovnem mestu in število zaščitnih delovnih mest delodajalec določi v splošnem aktu oz. v izjavi o varnosti. Če želi zmanjšati ali povečati število zaposlenih, mora delodajalec pridobiti soglasje Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Cilj takšnih zaposlitev je, da je več zaščitenih delovnih mest povezanih v celoto. Zaposlitev na zaščitenem delovnem mestu osebi z MDR omogoča subvencijo plače in podpornih storitev (Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji, 2011).
Pred sprejemom ZZRZI je civilna iniciativa predlagala, da bi lahko običajen delodajalec zaposloval v obliki zaščitne zaposlitve in ta možnost zaposlovanja ne bi bila omejena le na zaposlitvene centre in invalidska podjetja. Če bi na zaščitnih delovnih mestih zaposlovali v večjih podjetjih, delodajalci ne bi bili tako obremenjeni. Storilnost v primeru, da bi podjetja, ki zaposlujejo npr. 100 zaposlenih in bi bila tri delovna mesta v obliki zaščitne zaposlitve, ne bi bila toliko nižja kot v primeru podjetij, ki zaposlujejo npr. 10 zaposlenih. Zaposlitveni centri so namreč podjetja, ki morajo biti tržno usmerjena, da se lahko financirajo. Delodajalci morajo nenehno iskati primerno delo za osebe z MDR in z njimi ustrezno ravnati (Mager, b. d.).
2.7.2 Podporna zaposlitev
Podporna zaposlitev se je kot oblika zaposlovanja začela najprej razvijati v 70. letih 20. stoletja, v ZDA (Premrl Lemut in Rodman Madric, v Žgur, 2015). Tako se že desetletja uspešno uporablja kot prilagojen model za podporo osebam z MDR, da bi zagotovili in obdržali plačano zaposlitev. Podporna zaposlitev je fleksibilen in stalen proces, ki je zasnovan tako, da ustreza vsem pričakovanim potrebam (Base, b. d.). Glavne prednosti podporne zaposlitve so plača, primerljiva ostalim zaposlenim na podobnih delovnih mestih, neposredno vključevanje na trg delovne sile, inkluzivnost, individualna obravnava, stalno mentoriranje, možnosti razvoja in možnosti, da se posameznik sam odloča glede svoje zaposlitve (Premrl Lemut in Rodman Maric, v Žgur, 2015).
