UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKA NALOGA
Katja Šteblaj
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
Orientacija otrok, starih od 4 do 6 let, s pomoĉjo karte
DIPLOMSKA NALOGA
Mentorica: mag. Ana Gostinĉar-Blagotinšek, viš. pred. Katja Šteblaj
Ljubljana, december 2011
ZAHVALA
Zahvala gre najprej mentorici mag. Ani Gostinĉar-Blagotinšek za ustreţljivost, potrpljenje in pomoĉ pri pisanju diplome.
Jasmini, Tanji, Nini in Katji za pomoĉ in prijaznost.
Moji druţini, ki nikoli ne obupa nad mano in me vedno podpira.
Vsem prijateljem, ki so vztrajali ves ta ĉas z mano, mi pomagali in navijali zame.
Konĉno smo na cilju!
I
POVZETEK
S prvimi pojmi orientacije se sreĉujemo ţe od malega. Najprej se nauĉimo pojmov, kot so: pred, za, zgoraj, spodaj, vmes in malce kasneje tudi desno in levo. Uporabljamo jih v vsakdanjem ţivljenju in pri vseh opravilih. S ĉasom se sreĉamo tudi z zemljevidom, ki nam pomaga, da se znajdemo v novem, nepoznanem okolju. Seveda je potrebno zemljevid znati uporabljati, da bi nam resniĉno pomagal. Otroci na poteh sledijo svojim staršem, vzgojiteljem, prijateljem, itd. Pri tem navadno ne uporabljajo zemljevida in ga tudi ne potrebujejo. Prej ali slej pa se znajdejo na neznani poti in takrat je dobro, ĉe poznajo zemljevid. Le-tega jim mora nekdo pokazati in jih nauĉiti uporabe.
Otroci v drugi starostni skupini znajo nekatere poti prehoditi ţe sami. Tisti, ki so doma blizu vrtca, bi znali sami priti v vrtec ali pa k sosedu, v bliţnjo trgovino, ...
V diplomski nalogi sem raziskovala, kako oni vidijo svojo okolico in kako bi to prikazali. Ob tem sem skušala ugotoviti tudi, od ĉesa je odvisno poznavanje pojmov.
KLJUČNE BESEDE:
orientacija, zemljevid, predšolski otrokII
SUMMARY
We deal with first concepts of orientation since our early age. First, we learn the concepts like: before, after, up, down, between and later left and right. We use them in everyday life and whatever we do. Later on, we come across a map that helps us deal with the unknown territory. Of course we have to know how to use a map to really make it useful. Children follow their parents, teachers, friends etc. on their paths.
Usually they do not use a map as they go and do not even need one. Sooner or later they come across an unknown path and in that case it is good for them to know how to use a map. Clearly somebody has to teach and show to the children, how to use it.
Children at this age already know a few paths and can walk along them alone. The ones that live close to the kindergarten should know how to get there alone, or how to go to the nearby store, to visit their neighbours, etc.
In my dissertation, I did a research to see how children see the world around them and how they would present it. I also explored what the knowledge of the concepts depends on.
KEY-WORDS:
orientation, map, pre-school childIII
KAZALO
KAZALO TABEL ... V
1 UVOD ... 1
1.1 OPIS PROBLEMA ... 1
1.2 CILJI ... 3
2 TEORETIČNI DEL ... 5
2.1 PIAGETOVA RAZVOJNA TEORIJA... 6
2.2 BRUNERJEVA RAZVOJNA TEORIJA ... 6
2.3 RAZVOJNA TEORIJA VIGOTSKEGA ... 7
2.4 RAZVOJNA PSIHOLOGIJA OTROKA V STAROSTI OD 4 DO 6 LET... 7
2.5 ORIENTACIJA ... 9
2.5.1 ZEMLJEVIDI, NAĈRTI, KARTE ... 12
2.5.2 GEOGRAFSKA ORIENTACIJA ... 17
2.5.3 KOMPAS ... 20
2.5.4 GPS (Global Positioning System) – sistem globalnega doloĉanja lege ... 22
3 PRAKTIČNI DEL ... 24
3.1 DEJAVNOSTI ... 24
3.1.1 Doloĉanje ravnih in zaobljenih oblik ... 24
3.1.2 Doloĉanje izvora zvoka ... 25
3.1.3 Namizne igre ... 25
3.1.4 »Maketa« igralnice in okolice vrtca ... 25
3.1.5 Iskanje zaklada ... 26
3.1.6 Tloris vrtca ... 27
3.1.7 Ekskurzija z zemljevidom ... 27
3.1.8 Izdelava skice vrtca in njegove bliţnje okolice ... 27
4 METODOLOGIJA ... 28
4.1 HIPOTEZE ... 28
4.1.1 PRAKTIĈNA IZVEDBA (PRAKTIĈNI DEL DIPLOME) ... 28
5 ANALIZA, UGOTOVITVE ... 29
5.1 VZOREC ... 29
IV
5.2 ZBIRANJE PODATKOV ... 30
5.3 ANALIZA ANKETE ... 31
5.3.1 Risanje igralnice in igrišĉa, izdelava makete igrišĉa ... 31
5.3.2 Doloĉanje poloţaja 1 ... 38
5.3.3 Doloĉanje poloţaja 2 ... 40
5.3.4 Prostori v vrtcu ... 42
5.4 DEJAVNOSTI ... 44
5.4.1 Doloĉanje ravnih in zaobljenih oblik ... 45
5.4.2 Doloĉanje izvora zvoka ... 45
5.4.3 Namizne igre ... 46
5.4.4 'Maketa' igralnice in vrtca igrišĉa ... 47
5.4.5 Iskanje zaklada ... 48
5.4.6 Tloris vrtca ... 50
5.4.7 Ekskurzija z zemljevidom ... 51
5.4.8 Izdelava skice vrtca in njegove okolice ... 54
5.5 PO DEJAVNOSTIH ... 56
6 ZAKLJUČEK ... 60
7 PRILOGE ... 61
7.1 Priloga I: Vprašalnik ... 61
7.2 Priloga II: Kartice za razvršĉanje ... 63
7.3 Priloga III: Igra »Na smuĉišĉu« ... 65
8 LITERATURA IN VIRI ... 66
V
KAZALO TABEL
Tabela 1: Število deĉkov in deklic ... 30
Tabela 2: Starejši bratje ali sestre ... 30
Tabela 3: Doloĉanje poloţaja ... 40
Tabela 4: Deklice in deĉki, ki so pravilno doloĉili lego v prostoru ... 40
Tabela 5: Doloĉanje poloţaja ... 42
Tabela 6: Deĉki in deklice, ki so pravilno doloĉili lego ... 42
Tabela 7: Prostori, ki so jih našteli otroci (Petelini) ... 43
Tabela 8: Odgovori vseh otrok skupaj (Petelini) ... 43
Tabela 9: Prostori, ki so jih našteli otroci (A5) ... 44
Tabela 10: Odgovori vseh otrok skupaj (A5) ... 44
Tabela 11: Doloĉanje lege po dejavnostih ... 56
Tabela 12: Deĉki in deklice, ki so pravilno doloĉili lego ... 56
Tabela 13: Prostori, ki so jih našteli otroci po dejavnostih (Petelini) ... 57
Tabela 14: Odgovori vseh otrok skupaj po dejavnostih (Petelini) ... 57
Tabela 15: Prostori, ki so jih našteli otroci po dejavnostih (A5) ... 58
Tabela 16: Odgovori vseh otrok skupaj po dejavnostih (A5) ... 58
Tabela 17: Pravilna umestitev igral in pohištva ... 59
Tabela 18: Pravilna umestitev igral in pohištva po dejavnostih ... 59
VI
KAZALO SLIK
Slika 1: Roţa vetrov ... 11
Slika 2: Primer legende ... 12
Slika 3: Primeri meril ... 15
Slika 4: Koordinatna mreţa ... 16
Slika 5: Orientiranje po soncu z roĉno uro ... 18
Slika 6: Doloĉanje severnice s pomoĉjo obeh vozov ... 19
Slika 7: Kompas ... 20
Slika 8: Girokompas ... 20
Slika 9: GPS naprava ... 21
Slika 10: Sestavni deli kompasa ... 22
Slika 11: Igrišĉe (Gašper, 5 let in 3 mesece) ... 32
Slika 12: Igrišĉe (Izak, 5 let) ... 32
Slika 13: Igrišĉe (Gaja, 5 let in 4 mesece) ... 33
Slika 14: Igrišĉe (Timon, 5 let) ... 33
Slika 15: Igrišĉe (Pia, 4 leta in 10 mesecev) ... 34
Slika 16: Igrišĉe (Nejc, 5 let in 1 mesec) ... 34
Slika 17: Igralnica (Gašper, 5 let in 3 mesece) ... 35
Slika 18: Igralnica (Tia, 5 let in 7 mesecev) ... 35
Slika 19: Igralnica (Taj, 5 let in 5 mesecev) ... 36
Slika 20: Igralnica (Gaja, 5 let in 4 mesece) ... 36
Slika 21: Maketa igrišĉa (Taj, 5 let in 3 mesece) ... 37
Slika 22: Maketa igrišĉa (Pia, 4 leta in 10 mesecev) ... 38
Slika 23: Doloĉanje lege ... 39
Slika 24: Doloĉanje pred in za ... 39
Slika 25: Doloĉanje lege ... 41
VII
Slika 26: Doloĉanje lege ... 41
Slika 27: Zaĉetki gradnje makete igralnice ... 48
Slika 28: »Maketa« igralnice ... 48
Slika 29: Tloris Vrtca Sapramiška ... 50
Slika 30: Tloris Vrtca Kolezija ... 51
Slika 31: »Zemljevid« za Vrtec Ĉrnuĉe ... 52
Slika 32: »Zemljevid« za Vrtec Kolezija ... 53
Slika 33: Skica vrtca z okolico Vrtec Kolezija ... 54
Slika 34: Skica vrtca z okolico Vrtec Ĉrnuĉe ... 55
1
1 UVOD
V diplomski nalogi bom raziskovala, kako in v kolikšni meri se znajo otroci v starosti od 4 do 6 let orientirati v prostoru. Za to temo sem se odloĉila, ker me bolj podrobno zanima, kako otroci v tej starosti vidijo stavbe in svet okoli sebe in kako to upodobijo.
Na podlagi razliĉnih teorij razvojne psihologije bom osnovala hipoteze, vprašalnik za preverjanje in igre za razvijanje sposobnosti orientiranja v prostoru kot sestavne dele diplomske naloge.
1.1 OPIS PROBLEMA
Ţe od majhnih nog raziskujemo svet okoli sebe. Najprej svoj dom, njegovo okolico, mesto, itn. Vsak, ki je imel moţnost preţivljati ĉas zunaj hiše, je raziskoval svojo okolico. Kam vodijo poti, kaj je za grmovjem, kje šumi potoĉek, kaj je v gozdu zašumelo, ...
Ob zaĉetkih naših raziskovanj se še nismo zavedali, da bi nam prav prišel zemljevid za odkrivanje sveta, saj so bili vedno z nami starši ali pa nekdo starejši, ki je znal priti domov. Ko se zaĉne to raziskovanje brez starejših, si odvisen od samega sebe.
Prav daleĉ se resda ne upaš iti, ampak poti za odkrivanje je veliko. Zemljevid bi ţe prišel prav, pa ĉeprav samo osnoven.
Na krajih, kjer se pogosto zadrţujemo in preţivimo veliko ĉasa (vrt, igrišĉe, vrtec), se znajdemo odliĉno tudi brez zemljevida. Ob zaĉetkih spoznavanja zemljevidov je to še bolje. Ko pa odkrijemo kakšen nov skrit prostorĉek, bi bilo pametno narisati pot do tja,
2
vsaj dokler je nismo prehodili tolikokrat, da jo znamo na pamet. V teh primerih je zemljevid (skica) bolj razumljiv otrokom, saj prikazuje njihovo znano okolje.
Kadar rišejo svoj dom in okolico, je najveĉkrat hiša najveĉji del risbe. Zraven so še starši, bratje in sestre, sonce in kakšna roţa. Predvsem pa so prvi zemljevidi otrok bolj risbe kot zemljevidi. (Sobel, 1998, str. 14-15)
Otroke bi lahko poskušali nauĉiti brati zemljevide, a bi bilo to nesmiselno, saj si ne predstavljajo, kaj ti sploh ponazarjajo. Njihov svet so druţina, prijatelji, njihov dom, okolica, vrtec, igrišĉe. Zato je zelo pomembno, da jim predstavimo dejavnosti, povezane z orientacijo, in grafiĉne predstavitve okolice v tem njihovem svetu, jim pribliţamo osnove kartografije z upodabljanjem le-tega na njim razumljiv naĉin.
Seveda ne smemo pozabiti, da je smisel zemljevidov in znanje branja le-teh, da doloĉimo lokacijo objektov.
Ko zaĉnejo otroci spoznavati svet okoli sebe in obravnavati naĉine, kako ga prikazati, je najbolje, ĉe zaĉnemo z risanjem predmetov. Najbolje s predmeti, ki nimajo veliko podrobnosti in so jasnih oblik. Ko to osvojijo, se lahko posvetimo prostorom.
Pozorni moramo biti na to, da delamo velike risbe/skice/zemljevide majhnih krajev (prostorov), še najbolje pa, da na zaĉetku izdelujemo 3D modele teh krajev (prostorov).
Tako si otroci laţje predstavljajo, ĉemu sploh sluţi zemljevid in kako naj bi izgledal.
(Sobel, 1998, str. 15)
V diplomski nalogi se bom posvetila raziskovanju zmoţnosti otrok starih 4–6 let. Na razvoj otroških pojmov vplivajo inteligenca, priloţnosti za uĉenje, (ne)razvitost ĉutil, ...
Ko otrok odrašĉa, se poveĉuje njegova sposobnost pomnjenja in mišljenja ter s tem sposobnost izgradnje pojmov, postopoma tudi abstraktnih. Ĉim veĉ priloţnosti ima otrok za uĉenje in spoznavanje novih stvari, bolje se pojmi razvijajo (Gasar, str. 33).
3
Po ugotovitvah Hutchinsona (2007, str. 2–3) je potrebno spoznavanje novega pri otrocih zaĉeti s pojmi in stvarmi, ki so jim blizu. Ko se uĉijo risati, so to najprej liki iz pravljic, dogodki iz njihovega vsakdanjega ţivljenja, druţina, prijatelji; torej vse, kar ţe poznajo in je z njimi neposredno povezano. Tako je tudi spoznavanje zemljevidov povezano najprej z otroki.
Njihovi prvi izdelki vsebujejo informacije, ki so otrokom pomembne, ne bodo pa nujno vsebovale vseh potrebnih podrobnosti. Otroci bodo doloĉene znake prepoznali, starejši pa morda ne. Ĉe bo na primer otrok risal svojo hišo, bo najbrţ najveĉji poudarek na njegovi sobi oziroma prostoru, kjer preţivi najveĉ ĉasa. V tem prostoru pa so doloĉene stvari, ki so mu pomembne in jih bo tudi poudaril. Nekdo zunanji (tudi otrok) pa bi risal to hišo samo z osnovnimi elementi ali pa dodal kaj, kar je njemu pritegnilo pozornost.
Ĉe bi potem primerjali ti dve skici, bi najbrţ sklepali, da gre za razliĉna prostora/hiši.
To je zato, ker otrok vidi svet na drugaĉen naĉin kot mi odrasli, saj še ni spoznal vseh pojmov, druţbenih norm in oznak, pravil, itd. in ima drugaĉne izkušnje v prostoru in s prostorom.
Opisala bom tudi nekaj najpogostejših naĉinov orientiranja (zemljevid, kompas, nebo, GPS, ...).
1.2 CILJI
V diplomski nalogi ţelim ugotoviti, kako si otroci sploh predstavljajo svet okoli sebe in kako bi oni to predstavili na papirju in z modeli. Z njimi si ţelim izdelati skico (zemljevid, naĉrt) vrtca in bliţnje okolice.
Z vprašalnikom in nekaterimi dejavnostmi (risanje, izdelava makete) bom ugotavljala, kako se otroci v starosti od 4 do 6 let orientirajo:
- v igralnici
- v vrtcu kot stavbi
4 - v okolici vrtca
- na poti od vrtca do doma.
Raziskala bom, koliko otroci vedo o orientaciji in skupaj z njimi razvijala njihovo dojemanje prostora ter gradila pojme in njihove medsebojne povezave. Zanima me tudi, ali spodaj našteti dejavniki vplivajo na razumevanje orientacije (prostora):
- starost otroka - spol otroka
- okolje, v katerem ţivi (starejši bratje in sestre).
Z vprašalnikom bom ugotavljala, koliko otroci vedo o orientaciji oziroma koliko in kako se znajo orientirati. Naĉrtovala bom dejavnosti, s katerimi bom poskušala njihove predstave in pojme o orientaciji izboljšati in na koncu izdelati skico vrtca in bliţnje okolice (stavba, igrišĉe, trgovina, cesta, ...). Za zakljuĉek bom znanje preverila z enakim vprašalnikom.
5
2 TEORETIĈNI DEL
Za izhodišĉe bom uporabila razliĉne teorije razvojne psihologije (Piaget, Brunner, Vigotski, ...); poznati moramo osnovne smernice znanja, razmišljanja in zavedanja otrok v tej starosti.
Piaget v svoji teoriji spoznavnega razvoja (spontanost, dednost) poudarja štiri stopnje otrokovega (ĉlovekovega) razvoja mišljenja (ĉutno gibalno-senzomotoriĉna stopnja, predoperativna stopnja, stopnja konkretnih operacij in stopnja formalnih operacij), s katerimi gradi svoje predstave o stvareh. Na podlagi te teorije sloni moja teza, da se otroci, ki imajo starejše brate in sestre, bolje orientirajo od tistih, ki jih nimajo. Navadno jim starejši otroci veliko pokaţejo in jih nauĉijo, za kar bi sami od sebe potrebovali veĉ ĉasa in bi se kasneje nauĉili.
Brunner s svojo teorijo socialnega mišljenja zagovarja spiralni model razvoja, ki temelji na pouĉevanju in uĉenju s tremi ravnmi obdelave informacij: aktivnost, slike in jezik.
Otrok ideje razume na intuitivni ravni in jih sĉasoma pretvori v zahtevnejšo raven.
Vsakega otroka lahko uĉimo ĉesar koli, vendar na primeren naĉin. Dejstvo je, da so med otroki velike razlike, podroĉja ĉustvenega, gibalnega in socialnega razvoja so med seboj moĉno povezana. Ĉe se tega zavedamo, lahko otroke nauĉimo veliko stvari, kar bom sama uporabila v prizadevanju pribliţati jim naĉine orientiranja in predstavljanja sveta okoli nas.
Vigotski v svoji razvojni teoriji za razliko od Piageta zagovarja, da se otrok uĉi v povezavi z okoljem in jezikom. Otrokom bom ustvarila okolje, kjer bodo sami ugotavljali, kako se lahko orientirajo oz. jim bom to nazorno pokazala, ne samo povedala. S tem bo tema laţje razumljiva in zapomnljiva.
6
2.1 PIAGETOVA RAZVOJNA TEORIJA
Jean Piaget (1896-1980) je bil švicarski psiholog, filozof in naravoslovec, ki se je ukvarjal s psihološkim razvojem ĉloveka. Njegova dela so mnogi znanstveniki uporabili za osnovo. Piaget je ugotovil, da otroci drugaĉe razmišljajo kot odrasli. Otrokov intelektualni razvoj je odvisen od štirih dejavnikov, izmed katerih nobeden sam zase ni zadosten za uspešen intelektualni razvoj (Labinowicz, 1989). Ti dejavniki so sledeĉi:
dozorevanje, fiziĉne izkušnje, socialna interakcija in ekvilibracija. Ko otrok odrašĉa, razvija nove miselne strukture in spreminja obstojeĉe (dozorevanje).
Otrok s fiziĉnimi izkušnjami laţje razume svet okoli sebe in tvori logiĉna spoznanja. V interakciji z okoljem (druţino, vrstniki) pridobiva razliĉne poglede na svet in s tem bogati svoje razmišljanje. Ekvilibracija je proces, kjer se otrokovo mišljenje povezuje z realnostjo. Veĉ kot otrok ve, bolj se njegovo razmišljanje in spoznanja bliţajo realnosti.
Piaget je opredelil tudi stadije, skozi katere gredo vsi otroci v doloĉenem vrstnem redu, ne pa tudi pri isti starosti: senzomotoriĉna ali zaznavno-gibalna stopnja, stopnja priprave konkretnih operacij, stopnja konkretnih operacij ter stopnja formalnih operacij.
Vsaka stopnja ima doloĉene vzorce, ki se v višji stopnji ohranjajo, okolje pa ima veliko vlogo pri trajanju le-te. Vrstniki si med sabo postavljajo miselne izzive in tako spodbujajo razvoj drug drugega.
2.2 BRUNERJEVA RAZVOJNA TEORIJA
Jerome Seymour Bruner (1915) je ameriški psiholog, ki se ukvarja s filozofijo vzgoje in izobraţevanja. Med drugim je eden izmed utemeljiteljev kognitivne teorije razvoja. Le- ta pravi, da se razmišljanje razvija s ĉutnim spoznavanjem, spodbudami vrstnikov in osebno refleksijo.
7
Cilj uĉenja otrok ni le podajanje znanja, ampak otrokovo aktivno sodelovanje v sprejemanju novih znanj in spoznanj. Otrok bi moral ţiveti v okolju, ki ga spodbuja k razmišljanju in raziskovanju novega ter s tem k uĉenju. Osnovno je uĉenje od drugih- odraslih, vendar pa je znanje uĉenĉev konstrukt. To pomeni, da uĉenci ne samo slepo sprejmejo neke resnice, ampak o stvareh razmislijo in si potem ustvarijo svoje mnenje in razmišljanje o tem.
2.3 RAZVOJNA TEORIJA VIGOTSKEGA
Lev Semjonoviĉ Vigotski (1896-1934) je bil ruski razvojni psiholog in zagovornik sociokulturne teorije. Tudi on je trdil, da otrok ne more napredovati na višjo stopnjo spoznavanja brez pomoĉi odraslih in vrstnikov.
Vigotski je za razliko od Piageta trdil, da otrokov kognitivni razvoj spodbujajo interakcije z ljudmi, ki so spretnejši in miselno bolj razviti. Tako znajo bolje reagirati na otrokova vprašanja, dvome, zanimanje kot pa vrstniki. Piaget je bolj poudarjal vpliv vrstnikov. Oba pa sta poudarjala pomen jezika. Z jezikom postavljamo vprašanja, pridobivamo pojme ter izraţamo ideje in razmišljanja.
2.4 RAZVOJNA PSIHOLOGIJA OTROKA V STAROSTI OD 4 DO 6 LET
Pri teh letih (4–6) se otrok ţe spretno premika in obvladuje veĉino gibalo-motoriĉnih nalog (preskakovanje, tek, ravnoteţje na deski ...). V tem ĉasu se tudi pokaţe, ali je otrok leviĉar ali desniĉar, saj uporablja spretnejšo roko za hranjenje, risanje, pisanje.
Motoriĉni razvoj otroka pa vpliva tudi na psihiĉni razvoj, še posebno predstave o prostoru in ĉasu. Skozi igro in aktivnosti prepoznava in spoznava prostor in se ga bolje zaveda.
8
Pri petih letih zna doloĉiti spredaj, zadaj, gor, dol. Zaĉenja razumevati pojma jutro in veĉer (zjutraj vstane, se obleĉe, gre v vrtec, zveĉer poje veĉerjo, se obleĉe v piţamo, gre spat). Štiriletni otroci še vedno zamenjujejo jutri in vĉeraj, medtem ko šestletniki ţe prepoznajo preteklost in tudi nekaj prihodnosti (npr. kdaj bo naslednji rojstni dan).
Pojem prostora se pri otrocih razvija zelo poĉasi, še posebej levo-desno (Gasar, str. 10).
Znajo ţe napisati svoje ime in bolje uporabljati svinĉnik (povezovanje toĉk, obrisovanje modelov). S svojim besednim zakladom bolje komunicirajo ter poimenujejo stvari in pojme. Dovolj so spretni, da v teku menjajo smer, poskakujejo na eni nogi, stojijo na prstih in ujamejo ţogo z obema rokama.
Zunaj vrtca in doma se otrok dobro znajde na poteh, ki jih prehodi veĉkrat. Otroci, ki hodijo peš v vrtec, bi znali tudi sami priti tja. Orientacija poteka laţje, ĉe dobro poznamo okolico. Ĉe gredo vsak dan po isti poti na isto igrišĉe, ţe poznajo drevesa, grmiĉke in okolico poti, kakšna je le-ta, kdaj zavije, kaj vse bodo sreĉali po poti, katere stavbe so v bliţini in kje je njihov cilj. To pomeni, da poznajo znaĉilnosti prostora in okolice, v kateri se gibljejo. Za prepoznavanje teh znaĉilnosti morajo imeti otroci razvite prostorske sposobnosti in spretnosti.
Otrok pri šestih letih uporablja ţe okoli 2600 besed, kar mu omogoĉa razmišljanje, komunikacijo in poimenovanje pojmov in stvari (Marjanoviĉ-Umek, 1990, str. 12).
Na razvoj otroških pojmov vplivajo inteligentnost, priloţnosti za uĉenje, (ne)razvitost ĉutil, ... Ko otrok odrašĉa, se mu poveĉuje sposobnost pomnjenja in mišljenja ter s tem sposobnost gradnje pojmov, postopoma tudi abstraktnih. Ĉim veĉ priloţnosti ima otrok za uĉenje in spoznavanje novih stvari, hitreje in bolje se pojmi razvijajo. Prvi pojmi se oblikujejo na podlagi konkretnih izkušenj, kasneje pa na podlagi raznovrstnih izkušenj.
Najprej so to pojmi, povezani z vsakdanjim ţivljenjem otroka, kot npr. stvari, oblike, ...
Nekateri so splošni (veljajo povsod), kot npr.: števila, ĉas, prostor, nekateri pa specifiĉni, odvisni od druţbe, v kateri otrok odrašĉa. Otroci, ki jim ĉutila ne delujejo pravilno, pa imajo seveda drugaĉne predstave o pojmih. Npr. slepi otroci si stvari predstavljajo drugaĉe kakor videĉi otroci.
9
Ko otroci zaĉnejo spoznavati svet, si ne predstavljajo, kako velik je in koliko so stvari oddaljene med seboj. Zato jim moramo vse velikosti, oddaljenosti in lokacije obrazloţiti s primerjanjem: šola je velika kot tri naše hiše, pot do babice je kot pot do vrtca in nazaj skupaj, ... Vedno se opremo na otrokovo bliţnjo okolico (Gasar, str. 30–31).
2.5 ORIENTACIJA
»Beseda orientacija izhaja iz latinske besede orient, ki pomeni smer neba, kjer vzhaja sonce-vzhod.
Dobesedno orientacija pomeni doloĉanje nebesne smeri po vzhajajoĉem soncu, torej vzhodne smeri.«
(Prosen, 1991, str. 1)
Po SSKJ je orientacija definirana takole:
orientácija -e ţ (á) 1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja:
orientacija s kompasom; luĉ jim je sluţila za orientacijo / ima ĉut, obĉutek za orientacijo / ekspr. oĉe mu je bil za orientacijo v vseh stvareh // sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo;
zaĉuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira 2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost, naravnanost: iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in ţivljenje;
skušal je spremeniti njeno politiĉno orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija; jasna, pravilna orientacija politiĉnih strank 3. knjiţ., redko obvestilo, pojasnilo: orientacijo o naroĉnikih so dobili v starem koledarju ◊ arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica
V knjigi 'Mapmaking with children' (Sobel, 1998, str. 13) sem zasledila preprosto razlago zemljevida, ki pravi:
»A map is like a picture of where things are or how things are arranged.« »Zemljevid je kot slika, ki prikazuje, kje stvari stojijo ali kako so razporejene.« (prevod K. Šteblaj)
To je primerna razlaga za otroke, s katero zaĉnemo spoznavanje zemljevidov.
10
Orientacijo neprestano uporabljamo v vsakdanjem ţivljenju. Zaĉne se ţe v zgodnjem otroštvu, in sicer s spoznavanjem pojmov levo, desno, spodaj, zgoraj, ob, na, pred, za, itd. Ko usvojimo te pojme, sta komunikacija in orientacija laţji. Z opisom povemo, kje se nekaj nahaja oz. kako se kam pride.
Velikokrat me preseneti, kako majhni otroci ţe poznajo pot od doma do vrtca, v vrtcu pa vedo natanĉno, kje je stranišĉe, druge igralnice, kuhinja, itd. Morda tega ne znajo opisati z besedami, znajo pa te peljati na ţeleno mesto. Odraslim orientacija pomeni nekaj drugega, in sicer kje se sploh nahajamo ter kako priti od toĉke A do toĉke B.
Poznamo veĉ naĉinov, kako se orientirati: po zvezdah, po mahu, po soncu, s kompasom, z uro, z GPS-om, z zemljevidi ...
To so naĉini za prepoznavanje toĉk na Zemlji ali pa pribliţne lokacije. Nekateri pripomoĉki, npr. GPS (Global Positioning System), nam povedo natanĉno lokacijo na Zemlji in z njimi lahko doloĉimo tudi smer poti do cilja.
Zemljevid je pomanjšan prikaz zemeljskega površja (Leksikoni CZ - geografija, 1977, str. 267), ki pa nam sam od sebe ne pove veliko. Sami moramo znati doloĉiti naš poloţaj na zemljevidu in poiskati moţne poti do cilja.
Ĉe se izgubimo, je to najveĉkrat v naravi in navadno s seboj nimamo teh pripomoĉkov.
V tem primeru nam pomagajo sonce, zvezde, mah, roĉna ura. Ĉe pa nas ni nihĉe nauĉil, kako nam to pomaga, smo prav tako izgubljeni. Osnova orientacije je doloĉanje smeri proti severu in s tem še ostalih smeri neba.
Podnevi se lahko orientiramo po soncu in znakih v naravi (mah, letnice, poboĉja, ipd.), ĉe le ni preveĉ oblaĉno, ponoĉi pa po luni (ĉe je vidna). Ĉe smo v znanem okolju, kjer doloĉeni predmeti, stavbe, gore izstopajo, nam tudi to pomaga pri orientaciji. Poznamo npr. ime ulice, spomenik, cerkev, svetilnik, ki ga potem poišĉemo na zemljevidu in
11
takoj doloĉimo svojo pozicijo. V naravi se lahko v najslabšem primeru orientiramo po mahu, ki naj bi rasel na severni strani, ali pa po letnicah na štorih, ki naj bi bile na severni strani gostejše. Ţal je to dokaj nezanesljiv naĉin orientacije, vseeno pa nam vĉasih ne preostane drugega.
Poznamo štiri osnovne smeri neba: sever (N), jug (S), vzhod (E), zahod (W). Med temi pa so potem še toĉnejše smeri neba, in sicer: sever severovzhod (NNE), severovzhod (NE), vzhod severovzhod (ENE), vzhod jugovzhod (ESE), jugovzhod (SE), jugo jugovzhod (SSE), jugo jugozahod (SSW), jugozahod (SW), zahod jugozahod (WSW), zahod severozahod (WNW), severozahod (NW), sever severozahod (NNW). Te strani neba so oznaĉene na t.i. roţi vetrov (slika 1), ki je razdeljena na 360°. Sever predstavlja 0°/360°, vzhod 90°, jug 180°, zahod pa 270°. To so seveda zelo natanĉne doloĉitve strani neba, ki pa v vsakdanjem ţivljenju niso tako pomembne. Bolj se uporabljajo v zraĉnem in morskem prometu.
Slika 1: Roža vetrov
(vir: http://slovensko-morje.net/)
12 2.5.1 ZEMLJEVIDI, NAČRTI, KARTE
Najbolj poznan in razširjen pripomoĉek za orientiranje so zemljevidi. Ţe otroci se spoznavajo z osnovnimi zemljevidi. Potrebno pa je znati zemljevide 'brati'.
»Zemljevid je risba v doloĉenem razmerju pomanjšanega zemeljskega površja, ponavadi gledanega iz zenita, prenesenega na ravno ploskev na podlagi matematiĉno zasnovane projekcije in za boljše razumevanje pojavov opremljene z doloĉenimi dogovorjenimi simboli in napisi« (Vrišer, 1969, str. 240–
241)
ali v geografskem leksikonu
»zemljevid, geografska karta, pomanjšan in z dogovorjenimi znaki upodobljen prikaz zemeljskega površja« (Leksikoni CZ- geografija, 1977, str. 267)
ali kot pravi Sobel (1998, str. 13)
»A map is like a picture of where things are or how things are arranged.« »Zemljevid je kot slika, ki prikazuje, kje stvari stojijo ali kako so razporejene.« (prevod K. Šteblaj)
Za pojasnitev simbolov je pripisana legenda (slika 2). To je kljuĉnega pomena, da lahko kjer koli na svetu, kdor koli bere zemljevid. Risb ali skic izmišljenih deţel ne uvršĉamo med zemljevide, saj ne prikazujejo obstojeĉih krajev na Zemlji.
Slika 2: Primer legende (vir: šolski zemljevid Slovenije)
13
Naĉrt je risba, ki lahko prikazuje obmoĉje ali predmete v velikem merilu, razliĉnih perspektivah in razrezih. V primeru, da prikazuje obmoĉje, se imenuje naĉrt od merila 1:1 do 1:10.000. Sicer pa se najveĉkrat uporablja beseda naĉrt za prikaze naprav ali njihovih delov.
Nekaj znaĉilnosti zemljevidov:
- Sestavljen je iz razliĉnih oznak in barv, ki nimajo stalnega pomena.
- Ohranjajo proporcije obmoĉij, oblike, proporcije razdalj in s tem neko podobnost z realnim svetom.
- So skupina znakov v dvodimenzionalnem prostoru in sporoĉajo vsi naenkrat.
- Isti znak ima lahko od zemljevida do zemljevida razliĉen pomen.
- Za branje zemljevida rabimo prevod/razlago, ki nam jo poda legenda.
- Za razumevanje zemljevidov je potrebna domišljija.
Na karti (zemljevidu) lahko dobimo veĉ informacij, kot jih zaznamo sami. Tako nam pove imena rek, naselij, gorovij, nadmorsko višino, drţavne meje, razdalje, itd. Zelo pomembni pa so tudi dopolnilni podatki na karti, in sicer: projekcija, legenda in leto izdaje. (Prosen, Rotar, Svetik, 1981, str. 9)
Da bi nam karta sluţila v pravem pomenu, jo moramo orientirati. To lahko storimo na sledeĉe naĉine:
- po naravnih znakih (sonce, luna, zvezde),
- z uskladitvijo linij na zemljišĉu in pripadajoĉih linij na karti (uskladimo potek poti, kriţišĉ, voda na zemljišĉu s karto)
- z objekti na zemljišĉu in pripadajoĉimi topografskimi znaki na karti (svetilnik, cerkev, postajališĉe, ...)
- s kompasom (na karti so vedno oznaĉene smeri neba, s kompasom poišĉemo realne in karto obrnemo tako, da se te strani ujemajo). (Kristan, 1994, str. 47–
48)
14
Pri risanju kart se pomembnejše stvari poudarijo, nepomembne pa poenostavijo in zdruţijo. Tako na primer pri naselju zdruţimo objekte, ceste pa so narisane širše, saj so zelo pomembne. Manjši objekti so narisani zgolj zaradi lokacije. Je pa odvisno tudi od vrste karte, kaj bomo poudarili.
Karte delimo na splošne geografske in topografske karte in naĉrte ter na tematske karte.
Splošne geografske in topografske karte in naĉrti prikazujejo relief, vodovje, rastlinje, naselja, ceste, ... Tematske karte pa prikazujejo le doloĉene pojave, ki jih sicer ne vidimo in so rezultat raziskav in meritev.
Splošne geografske in topografske karte in načrti:
- Temeljni topografski naĉrti v merilih od 1:500 do 1:10.000.
- Topografske karte v merilih od 1:25.000 do 1:200.000.
- Pregledne karte ali splošne geografske karte v merilih od 1:200.000 do 1:750.000.
- Splošne geografske karte v merilih 1:1.000.000 in manj.
Sodobna topografska karta mora vsebovati:
- merilo
- geografsko koordinatno mreţo - kartografsko mreţo
- osnovne geodetske toĉke
Merilo karte (slika 3) nam pove, kolikokrat je prikaz na karti pomanjšan. Na karti vse razdalje ostanejo premo-sorazmerne. Ĉim veĉje je merilo, natanĉnejša je karta.
Poznamo številĉno (numeriĉno) merilo in grafiĉno (linearno) merilo. Pri prvem je merilo izraţeno v razmerju med karto in naravnim stanjem (1:20.000, 1/20.000), kjer ena enota na karti ustreza x številu enot v realnosti (v našem primeru 20.000). Grafiĉno
15
merilo pa je izraţeno z daljico, ki je razdeljena in oštevilĉena. V tem primeru razdaljo dobimo s primerjanjem dolţine. Najpogosteje se uporabljajo merila (v m): 1:1.000.000, 1:750.000, 1:500.000, 1:400.000, 1:250.000, 1:100.000, 1:75.000, 1:50.000, 1:25.000, 1:10.000, 1:5.000, 1:2.500, 1:1.000, 1:500. Razdalje na karti lahko merimo z ravnilom, šestilom, vrvico, itd. Ko izmerimo razdaljo na karti (mm, cm), le-to pomnoţimo z deliteljem merila in pretvorimo v ustrezno enoto ter tako dobimo razdaljo v realnosti.
Slika 3: Primeri meril
(vir: http://uciteljska.net/ucit_search_podrobnosti.php?id=5805)
Da bi lahko narisali zemljevid, potrebujemo osnovne toĉke, ki jih doloĉimo s koordinatno mreţo (slika 4). Sestavljajo jo poldnevniki (meridiani) in vzporedniki (paralele). Poldnevniki so navidezne navpiĉne ĉrte, ki povezujejo severni in juţni zemeljski pol, in povezujejo kraje, kjer je sonce ob istem ĉasu najvišje. Hkrati jih uporabljamo tudi za doloĉevanje ĉasovnih pasov. Po dogovoru je zaĉetni meridian tisti, ki teĉe skozi Greenwich in deli Zemljo na vzhodni in zahodni del. Vseh meridianov je 180.
Vzporedniki so vzporedne navidezne ĉrte, ki so pravokotne na meridiane in obkroţajo Zemljo v smeri vzhod-zahod. Osnovni vzporednik je ekvator, ki deli Zemljo na severno in juţno poloblo in je toĉno na sredini med severnim in juţnim polom. Prav tako jih je 180.
16
S temi navideznimi ĉrtami lahko natanĉno doloĉimo toĉko na Zemlji. T.i. geografska širina (S, J) se doloĉi na vzporednikih, geografska dolţina (V, Z) pa na poldnevnikih.
Tako doloĉimo koordinate toĉke na Zemlji.
Slika 4: Koordinatna mreža
(vir:http://t2.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcSGMwiTDh7Dy0SNvnEdQvgj6h0mAIRZpRD6CLfhG wZ6MdqPaUv1lGHvNrqQ)
Kartografska mreţa je projekcija poldnevnikov in vzporednikov v ravnini. Uporablja se za doloĉanje lokacije na Zemlji v obliki toĉke, kjer je prva vrednost geografska širina, druga pa geografska dolţina.
Osnovne geodetske toĉke so toĉke, na katere se opremo pri izdelovanju kart in imajo poleg geografske dolţine in širine tudi nadmorsko višino.
Tematske karte:
Fiziĉno geografske karte:
- splošne fiziĉno geografske karte (karta Alp, ...)
- karte atmosferskih pojavov (klimatske, meteorološke, ...) - geofiziĉne karte (vulkanske, magnetizma, ...)
- geološke (litološke, tektonske, ...) - geomorfološke
17 - hidrološke
- bonitetne
- biogeografske (flora, favna) Socialno ekonomske karte:
- splošne socialno ekonomske - karte naseljenosti
- karte narodnega bogastva (rud, gozdov, ...) - karte kulturne izgradnje
- politiĉno administrativne karte - zgodovinske
- prometne karte (avtokarte, ţelezniške, ...) - turistiĉne karte
Tehniĉne karte in naĉrti:
- karte in naĉrti raznih raziskav - poljedelske, gozdarske, rudarske
- inţenirski naĉrti (gradnja komunikacij, naĉrti podzemeljskih napeljav v naseljih, ...)
- katastrske karte in naĉrti - karte geodetskih osnov
- sinoptiĉne karte (napoved vremena)
- navigacijske karte in naĉrti (pomorske in letalske karte)
2.5.2 GEOGRAFSKA ORIENTACIJA
Ĉe nimamo kompasa, se je potrebno znajti drugaĉe. Pri tem nam pomaga narava, in sicer sonce in zvezde (ĉe je jasno vreme). Vemo, da je sonce toĉno na jugu takrat, ko je najvišje na nebu. Premakne se pribliţno 15 stopinj na uro, kar pomeni: ob 6. uri je na
18
vzhodu, ob 9. uri na jugovzhodu, ob 12. uri na jugu, ob 15. uri na jugozahodu in ob 18.
uri na zahodu. Te ure veljajo v zimskem ĉasu, v poletnem pa je potrebno prišteti eno uro. (Prosen, 1991, str. 8)
Ker se najlaţje orientiramo po smeri sever-jug in da ne bi ĉakali na poldne, izraĉunamo kot, ki bi ga sonce (ali pa ga je ţe) opravilo. Ĉe ţelimo doloĉiti smer proti jugu, je potrebno dopoldne od sonca odmeriti kot v desno, popoldne pa v levo (slika 5). Pri tem nam lahko pomaga roĉna ura s kazalci. Ĉe usmerimo mali kazalec proti soncu, je jug na simetrali kota med kazalcem in številko 12 na uri. Ob spomladanskem in jesenskem enakonoĉju sonce vzhaja toĉno na vzhodu in zahaja toĉno na vzhodu. Poleti se giblje severneje, pozimi pa juţneje.
Slika 5: Orientiranje po soncu z ročno uro (vir: http://zbokss.wikispaces.com/Orientacija)
Ponoĉi ni sonca, zato se orientiramo po zvezdah. Na severni polobli je orientir zvezda severnica, s katero si pomagamo najti smer proti geografskem severu. Severnica je zvezda, ki leţi v ozvezdju Malega voza. Velikokrat jo je teţko opaziti, zato si lahko pomagamo tudi tako, da poišĉemo Veliki voz, ki je navadno bolj opazen, in sicer petkratna razdalja zadnjih koles nas pripelje do severnice (slika 6). (Prosen, 1991, str.
13)
19
Slika 6: Določanje severnice s pomočjo obeh vozov
(vir: http://www.oslogdragomer.org/fizika_referati/2006_07/9_a/orientacija_datoteke/frame.htm)
Lahko se orientiramo tudi po luni, kar pa je še najmanj zanesljivo. Po luninih menah lahko ocenimo, kje je sonce. Ĉe vidimo prvi krajec, je sonce desno od lune, pri zadnjem levo. Pri polni luni je sonce toĉno nasproti. Ponekod na svetu se lahko orientiramo tudi po vetru, je pa teh podroĉij zelo malo, saj mora biti veter stalen, da bi lahko na podlagi tega ugotavljali smeri.
Ţe od malega so nas uĉili tudi drugih znamenj v naravi, ki nam lahko pomagajo:
- mah na severni strani dreves in skal, - severne stene poslopij so vlaţne,
- letnice dreves so redkejše na juţni strani, - cvetice so obrnjene proti sonĉni strani,
- na severnih poboĉjih se sneg obdrţi dlje in so veĉkrat manj porasla in bolj strma. (Prosen, Rotar, Svetik, 1981, str. 14)
Ţal so ta znamenja nezanesljiva.
20 2.5.3 KOMPAS
Kompas (busola) je naprava, ki nam kaţe smer proti (magnetnem) severu. Poznamo magnetni kompas, girokompas, elektronski kompas in kompas na osnovi GPS sistema.
Magnetni kompas deluje s pomoĉjo magnetnega polja Zemlje, girokompas deluje podobno kot magnetni kompas, vendar pa nanj ne vplivajo magnetne sile (vrti se tako kot Zemlja) in je zato bolj natanĉen. Elektronski kompas izraĉuna smer glede na sever na podlagi senzorjev magnetnega polja, kompas na osnovi GPS sistema pa doloĉi sever po GPS navigaciji in ne na osnovi zemeljskega magnetizma.
Slika 7: Kompas
(vir: http://indonetwork.net/kpm_marine/462974/kompas-silva-expedition-15-tdcl.htm)
Slika 8: Girokompas
(vir: http://www.vsezasport.si/sporti-na-prostem/pohodnistvo/kompasi/)
21
Slika 9: GPS naprava
(vir: http://www.pma-show.com/0405/garmin/mobilephone/outdoor-gps-review/)
Magnetni sever je smer proti magnetnemu polu, ki je doloĉen z magnetnim poljem Zemlje. Geografski sever pa je smer, ki kaţe proti zemeljskemu severnemu polu (prebodišĉe navidezne osi, okoli katere se vrti Zemlja). Geografski sever je stalna toĉka na zemljevidu, lega magnetnega pola pa se s ĉasom poĉasi spreminja, saj se tudi magnetno polje Zemlje spreminja.
Sestavni deli kompasa so: igla, številĉnica (limb), vetrovnica in vĉasih tudi ogledalo z merilno muho. Navadno ima oznaĉene strani neba, saj tako hitreje doloĉimo ostale strani neba. Igla vedno kaţe v smeri severa.
22
Slika 10: Sestavni deli kompasa
(vir: http://celje2.skavt.net/bokss/old/Orientacija.html)
Magnetna igla se postavi vzporedno s silnicami magnetnega polja. Pri magnetnem kompasu je treba upoštevati zunanje vplive (magneti, elektriĉne naprave, ţelezo), saj le- ti vplivajo na iglo, kar pomeni, da se igla lahko zasuĉe napaĉno – v smer, ki ni proti severu. Zato je veliko bolj zanesljiv girokompas (tudi ţirokompas), ki ga zunanji vplivi ne zmotijo.
Kompas je orientiran, kadar se njegove oznake za strani neba ujemajo s stranmi neba v naravi. Strani neba doloĉimo tako, da kompas drţimo pred seboj v iztegnjeni roki in se poĉasi obraĉamo, dokler igla ne kaţe proti oznaki za sever na limbu. Takrat vemo, da je pred nami sever, za nami jug, na desno vzhod in na levo zahod. Seveda nam to na nepoznanem obmoĉju ne pomaga prav dosti brez karte. Karto lahko orientiramo s kompasom ali brez, je pa prvo veliko bolj zanesljivo in natanĉno. To storimo tako, da stranska roba karte poravnamo s smerjo igle (na kartah je sever vedno zgoraj).
2.5.4 GPS (Global Positioning System) – sistem globalnega določanja lege
Najnovejši naĉin orientiranja na Zemlji je GPS-Global Positioning System. Pove nam, kje na Zemlji ali v bliţini nje se nahajamo in koliko je ura. Za pridobitev teh podatkov
23
je potrebno imeti GPS sprejemnik, ki pridobi podatke iz štirih ali veĉ satelitov, ki kroţijo okoli Zemlje. Delovanje GPS ni odvisno od vremena, dneva ali noĉi in podobnih zunanjih faktorjev, pomembno je samo, da je v dosegu satelitov.
Razvili so ga v Ameriki in sicer na Oddelku za obrambo. Na zaĉetku je uporabljal podatke 24 satelitov. Namenjen je bil le vojaški uporabi, leta 1994 pa je postal javno dostopen in brezplaĉen za vse, ki imajo GPS sprejemnik po celem svetu. V zaĉetku je bil najboljši signal še vedno rezerviran za vojaške namene, leta 2000 pa so tudi to odpravili. Še vedno pa je prepovedana uporaba GPS naprav nad 18 kilometrov višine, saj se to obravnava kot vojaška groţnja.
V Zemljini orbiti kroţi 24 satelitov, ki delujejo na solarno energijo (imajo tudi baterije za vsak primer) in ki obkroţijo Zemljo dvakrat v 24 urah ter oddajajo signale na Zemljo. GPS sprejemniki uporabijo te signale za izraĉun lokacije uporabnika. S pomoĉjo treh satelitov pridobimo zemljepisno širino in dolţino, s pomoĉjo štirih ali veĉ pa tudi višino nahajanja. Naprava izraĉuna razliko med ĉasom pošiljanja signala in prejetja signala iz veĉ satelitov in tako pridobi informacije o legi. Novejši sprejemniki lahko prikazujejo veĉ informacij, med drugim hitrost in smer premikanja, kar izraĉunajo s spreminjanjem lokacije. Starejše naprave so lahko doloĉile mesto nahajanja do 15 metrov natanĉno, danes pa je ta ţe pod tremi metri.
GPS sprejemniki so naprave, ki imajo anteno, ki je nastavljena na sprejem frekvenc, ki jih oddajajo sateliti, sprejemnik-procesor, uro in ekran za prikazovanje informacij.
Karakteristike sprejemnikov nam med drugim povedo, koliko satelitov naenkrat lahko naprava spremlja. V zaĉetku so bili to štirje ali pet satelitov, danes pa nekje med 12 in 20. Veĉina navadnih uporabnikov se posluţuje GPS-a za informacije o lokaciji, premikanju in ĉasu. Vsekakor pa je uporaben za veliko namenov. Ob klicu v sili tako hitreje izvemo lokacijo klicatelja, pomaga pri iskanju vozil, oseb, tarĉ, ciljev, sledenju letalom, vodenju izstrelkov ...
24
3 PRAKTIĈNI DEL
V praktiĉnem delu sem najprej preverila, kakšno znanje ţe imajo otroci na podroĉju orientacije. Pripravila sem vprašalnik (Priloga I) in pa nekaj risalnih nalog. Potem sem z otroki izvajala razliĉne dejavnosti za izboljšanje znanja in razumevanja orientacije in usvojeno znanje preverila z enakim vprašalnikom in risalnimi nalogami kot prej.
3.1 DEJAVNOSTI
Za izboljšanje otrokovega razumevanja orientacije in prostora okoli sebe, bom izvedla nekaj ustreznih dejavnosti. S pomoĉjo le-teh priĉakujem izboljšanje orientiranja in tudi boljše razumevanje vprašalnika.
3.1.1 Določanje ravnih in zaobljenih oblik
Ta dejavnost je pomembna za zavedanje prostora in oblik. Otrok mora natanĉno poznati predmete, znaĉilnosti, posebnosti, lastnosti, po ĉem se orientira (okrogla ali oglata miza, drevo, svetilka, posebna hiša, posebna barva, nenavadni predmeti ...).
Otroci dobijo kartice, na katerih so razliĉni predmeti, katerih oblike so lahko prepoznavne (ravne ali zaobljene oblike). Kartice morajo potem razvrstiti v dve skupini (na dve razliĉni mizi, preprogi, ...), na »ravne« in »zaobljene« oblike.
Navodila:
Otroke razdelim v 3–4 skupine in vsaka dobi nekaj kartic z razliĉnimi predmeti.
Predhodno doloĉimo dve mizi na sredini igralnice; ena je za zaobljene oblike, druga pa za ravne. Z otroki lahko doloĉimo tudi ustrezen znak za vsako lastnost. Na zaĉetku
25
lahko razvrstimo nekaj kartic skupaj (z vsemi otroki). Manjše skupine otrok se potem posvetijo svojim karticam in jih ustrezno razvrstijo.
Pripomoĉki: kartice, na katerih so narisani razliĉni predmeti (Priloga II)
3.1.2 Določanje izvora zvoka
Navodila:
Otroke posedemo na sredino igralnice. Pomembno je, da so vsi obrnjeni v isto smer.
Pokrijemo jih s pregrinjalom, da ne vidijo instrumenta, ampak ga res samo slišijo. Z razliĉnih koncev igralnice potem zaigramo na instrument in vsakiĉ morajo otroci doloĉiti, od kod po njihovem mnenju prihaja zvok in to opisati z besedami (levo/desno od nas, izpred nas, izza nas).
Pripomoĉki: pregrinjalo, instrument
3.1.3 Namizne igre
Igramo se igre, kjer se premikamo po zemljevidu s figurico (Ĉlovek ne jezi se, Chutes and Ladders (Tobogani in lestve), Candy Land (Deţela sladkarij), ...). Za veĉji izziv izdelam lastno igro, ki ima veĉ moţnih poti in kjer se lahko premikamo naprej in nazaj.
Navodila: Otroke razdelim v veĉ skupin (po 4) in vsaka dobi svojo namizno igro.
Izberejo si figurico, s katero potem poskušajo ĉim prej priti do cilja. Na koncu se vsi skupaj igramo igro, ki sem jo izdelala sama in je veĉja od namiznih iger in narisana na veĉjem papirju velikosti B1 (Priloga III).
Pripomoĉki: namizne igre, figurice, kocka
3.1.4 »Maketa« igralnice in okolice vrtca
26
V igralnici naredimo 'maketo' (prikaz prostorov s 3D predmeti, ki ponazarjajo realne predmete) najprej naše igralnice, potem pa vrtca z okolico. Realno stanje v igralnici/vrtcu/okolici ponazorimo na omejenem prostoru v naši igralnici z majhnimi modeli predmetov (omare, mize, stoli, ...). Ta metoda je boljša od risanja, saj ob napakah modelĉek enostavno postavimo na drugo mesto, kar ne zmede otrok. Pri risanju pa je treba brisati, kjer so se zmotili in popravljati celotno risbo.
Navodila:
Otrokom povem, da bomo izdelali pomanjšani vrtec z okolico. Za osnovo uporabimo mizo, ki je ne potrebujejo vsak dan. Otrokom razdelim plastelin in lotimo se izdelovanja pohištva. Najprej predstavlja celotna površina mize našo igralnico. Izdelamo mize, stole, omare, ..., torej vse, kar najdemo v naši igralnici, in jih poskušamo postaviti po mizi tako, da ustrezajo naši igralnici. Naslednjiĉ poskušamo izdelati igrišĉe.
Pripomoĉki: plastelin, lesene kocke, miza
3.1.5 Iskanje zaklada
Opredelim zaklad: na primer škatla bombonov. Skrijem jo na samo meni poznano mesto na podroĉju vrtca. Vnaprej opredelim, ali bo to v notranjosti ali zunanjosti zgradbe.
Otrokom dam navodila za iskanje zaklada na naslednji naĉin:
a) Poišĉite zaklad tako, da sledite oznakam (trakovi/pušĉice na drevesih, igralih, ograji, ...).
b) Na ĉim veĉji papir (šeleshamer) narišem zemljevid obmoĉja, kjer so oznaĉene lokacije, na katerih so deli sestavljanke, ki je naĉrt obmoĉja vrtca in nam bo pokazala pot do zaklada. Kraji med seboj niso povezani, zato je vseeno kje zaĉnemo, saj se vsakiĉ vraĉamo nazaj k zemljevidu. Pomembno je, da pred zaĉetkom vsi vidijo zemljevid in si ga dobro ogledajo. Dele sestavljanke išĉemo skupaj. Ko najdemo vse košĉke, jih sestavimo in poskušamo ugotoviti, kje je skrit zaklad. Ko otroci ugotovijo lokacijo, gremo skupaj tja in najdemo zaklad. Pomembno je, da poĉakamo vse otroke in šele potem pogledamo, kaj je zaklad. Vzgojiteljica mora paziti, da zaklad vsebuje
27
nagrado za vse otroke (bomboni, lizike, kar koli). Potem se pogovorimo, kako so sploh našli dele sestavljanke, kaj je bilo najteţje, kaj jim je pomagalo, kaj je bilo najbolj razburljivo.
3.1.6 Tloris vrtca
Navodila:
Otrokom predstavim zemljevid vrtca (shema na velikem papirju, magnetni tabli ali navadni tabli), kjer je njihova igralnica doloĉena (znak skupine). Vsak dobi še kartice ali magnete z znaki drugih igralnic/skupin, stranišĉa, kuhinje, ... Kartice ali magnete potem polagajo na zemljevid vrtca, kakor se jim zdi ustrezno glede na realnost (narisan bo pravokotnik (nadstropje vrtca), razdeljen na manjše pravokotnike (prostore), ki jih bodo morali prepoznati in doloĉiti otroci). Pazimo, da je zemljevid samo za tisti del vrtca, kjer se nahaja igralnica.
3.1.7 Ekskurzija z zemljevidom
Navodila:
Otroke peljemo na sprehod v bliţnjo okolico vrtca. Pripravljeno imamo karto poti, na kateri so oznaĉene najbolj izstopajoĉe toĉke (potok, cerkev, drevesa, ipd.). Pazimo, da teh toĉk ni preveĉ. Ob vsaki toĉki pogledamo na našo karto in poskušamo na njej doloĉiti, kje se trenutno nahajamo.
3.1.8 Izdelava skice vrtca in njegove bližnje okolice
Potem ko smo se nauĉili nekaj osnov orientacije, seznanili smo se z zemljevidom in ga uporabili, nadaljujemo z dejavnostjo, ki pomeni miselni obrat. Z otroki se najprej pogovorimo o tem, kako bi lahko izdelali zemljevid našega vrtca in njegove okolice.
Potem si razdelimo naloge (kdo bo kaj narisal) in skupaj narišemo vrtec ter njegovo
28
okolico. Za pomoĉ jih spodbujam, da pogledajo, kaj vse imamo v igralnici, vrtcu in na igrišĉu.
4 METODOLOGIJA
4.1 HIPOTEZE
- Otroci poznajo pojme, ki doloĉajo lego (pred, za, spodaj, zgoraj, vmes, levo, desno). Teţave imajo z doloĉanjem leve in desne.
- Otroci se po usmerjenih dejavnostih iz tega podroĉja bolje orientirajo.
- Fantje se bolje orientirajo.
- Otroci, ki imajo starejše brate ali sestre, se bolje orientirajo.
4.1.1 PRAKTIČNA IZVEDBA (PRAKTIČNI DEL DIPLOME)
- Intervju (vprašalnik za otroke)
- Igre (za izboljšanje razumevanja orientacije in pojmov) - Izdelava skice vrtca in bliţnje okolice
- Intervju po izdelavi skice (vprašalnik za otroke) - Primerjalna analiza obeh vprašalnikov
29
5 ANALIZA, UGOTOVITVE
Najprej sem morala ugotoviti, kakšno predznanje imajo otroci na tem podroĉju.
Pripravila sem vprašalnik, ki sem ga izvedla individualno z vsakim otrokom. Po opravljenih dejavnostih sem vprašalnik ponovila, da bi ugotovila, ĉe se je znanje izboljšalo.
Zanimalo me je, ali znajo otroci doloĉiti lego predmetov glede na sebe ali druge, in kako dobro sploh poznajo te pojme (spredaj, zadaj, zgoraj, spodaj, levo, desno, vmes).
Priĉakovala sem poznavanje vseh pojmov, le nekaj teţav z doloĉanjem leve in desne.
5.1 VZOREC
Za vzorec sem si izbrala dve vrtĉevski skupini otrok starih 4–6 let. Prva je iz Vrtca Ĉrnuĉe, enota Sapramiška, skupina Petelini. V skupini je 21 otrok, sodelovalo jih je 16, od tega 8 deklic in 8 deĉkov.
Druga skupina je iz Vrtca Kolezija, enota Kolezija, skupina A5. V skupini je 24 otrok, sodelovalo jih je 20, 13 deĉkov in 7 deklic.
Skupno je sodelovalo 36 otrok, 15 deklic in 21 deĉkov. Najmlajši otrok v vzorcu je star 4 leta in 5 mesecev, najstarejši pa 5 let in 10 mesecev. V vzorcu je 18 otrok, ki imajo starejšega brata ali sestro.
30
Tabela 1: Število dečkov in deklic
Tabela 2: Starejši bratje ali sestre
5.2 ZBIRANJE PODATKOV
Podatke sem zbirala s pomoĉjo vprašalnika, ki je vseboval vprašanja odprtega in zaprtega tipa. Z vsakim otrokom sem izvedla individualni intervju pred in po dejavnostih (enak vprašalnik).
Vprašalnik vsebuje vprašanja o otrocih (starost, spol, starejši bratje oziroma sestre, kraj bivanja in naĉin prihoda v vrtec), doloĉanje lege (zgoraj, spodaj, levo, desno, vmes), risanje igralnice in vrtca ter sestavljanje makete igrišĉa. Pri risanju in sestavljanju makete sem otroke prosila za razlago, kaj so risali ali sestavili, in si to oznaĉila.
Rezultate bom predstavila s tabelami in grafi, nekatere izdelke otrok pa priloţila.
deklice;
15 dečki;
21
da; 18 ne; 18
31
5.3 ANALIZA ANKETE
Otroci so znali odgovoriti na vsa vprašanja, razen toĉne starosti, ki sem jo pridobila od vzgojiteljic. Nekateri niso razumeli vprašanja o starejših bratih in sestrah, zato sem jih potem vprašala kar po otroško: »Ali je tvoj/ brat/sestra veĉji/a od tebe?«.
Veĉina otrok ţivi zelo blizu vrtca. Veliko jih sicer prihaja v vrtec z avtom, mislim pa, da je to zato, ker gredo potem starši naprej v sluţbo. Sicer bi lahko hodili v vrtec peš.
5.3.1 Risanje igralnice in igrišča, izdelava makete igrišča
Nekaj otrok je imelo na zaĉetku teţave z nalogo, kjer so morali narisati igralnico in igrišĉe. Preprosto so rekli, da ne znajo tega narisati. Ko sem jih spodbudila, da je vsaka risba dobra in ni potrebno, da je 'lepa' in natanĉna, so jih vsi narisali po svojih predstavah in zmoţnostih.
Laţje jim je šlo risanje igrišĉa kot igralnice. Veĉinoma so vsi otroci risali enaka igrala, ne pa vseh. Obe igralnici imata okna na igrišĉe, kar jim je bilo v pomoĉ, saj so lahko pogledali, kaj je še na igrišĉu, kar bi lahko narisali.
Skoraj vsi otroci so narisali tobogan in peskovnik. Nekateri so potem dodali še kakšno drugo igralo, ne pa veliko. Veĉina je narisala tobogan in peskovnik na enak naĉin in kar na veliko, niso pa upoštevali dejanske razporeditve igral na igrišĉu.
32
Slika 11: Igrišče (Gašper, 5 let in 3 mesece)
Slika 12: Igrišče (Izak, 5 let)
33
Slika 13: Igrišče (Gaja, 5 let in 4 mesece)
Slika 14: Igrišče (Timon, 5 let)
Na slikah 15 in 16 lahko vidimo risbi dveh otrok, ki sta igrišĉe narisala podobno in tudi ustrezno umestila lego igral.
34
Slika 15: Igrišče (Pia, 4 leta in 10 mesecev)
Slika 16: Igrišče (Nejc, 5 let in 1 mesec)
Risanje igralnice jim ni šlo tako dobro od rok. Veliko jih je narisalo sebe, poleg pa razliĉno pohištvo. Nekateri grad, drugi omare, tretji mize. Nekaj jih je narisalo tudi kar cel vrtec (hišo z okni). Grad je bil tudi pri veĉini otrok narisan na podoben naĉin in je predstavljal velik del risbe. Tudi tukaj niso upoštevali razporeditve pohištva v realnosti.
35
Slika 17: Igralnica (Gašper, 5 let in 3 mesece)
Slika 18: Igralnica (Tia, 5 let in 7 mesecev)
36
Slika 19: Igralnica (Taj, 5 let in 5 mesecev)
Slika 20: Igralnica (Gaja, 5 let in 4 mesece)
37
Makete igrišĉa so si bile pri otrocih zelo podobne. Trudili so se, da so kocke sestavili tako, da so bile res podobne igralom.
Peskovniki, ki so sicer majhni, so bili predstavljeni na veliko, veĉja igrala pa z nekaj kockami, postavljenimi skupaj.
Kot lahko vidimo na sliki 21, je igrišĉe omejeno s kockami, znotraj levo sta tobogan in drevo, desno pa gugalnica.
Slika 21: Maketa igrišča (Taj, 5 let in 3 mesece)
Na sliki 22 se vidijo igrala, prikazana dokaj natanĉno in podobna realnosti (hiška s toboganom, klop, peskovnik).
38
Slika 22: Maketa igrišča (Pia, 4 leta in 10 mesecev)
5.3.2 Določanje položaja 1
Pri prvi nalogi doloĉanja poloţaja slik glede na sredinsko so otroci dobili sliko, na kateri je bilo na sredini sonce, na levi muca, na desni kuţa, zgoraj avto, spodaj pa roţa (slika 23).
39
Slika 23: Določanje lege
Najprej so morali pobarvati, kar je na levi od sonca, potem kar je na desni, zgoraj in spodaj. Z levo in desno so imeli nekateri kar nekaj teţav, zgoraj in spodaj znajo pa doloĉiti ţe skoraj vsi. Videla sem, da je pri otrocih, ki jim še ne gre dobro doloĉanje leve in desne, pomembno tudi, kako jim zastavim vprašanje. Ĉe sem jim najprej naroĉila, naj pobarvajo, kar je na levi, so bili v dvomih, katera je prava. Potem pa sem jih vprašala, kaj je na desni in so bolje vedeli.
Drugi del naloge je bil doloĉanje pred in za. Podobno kot prej, so morali otroci pobarvati najprej, kar je bilo pred otrokom na sliki, nato kar je bilo za njim (slika 24). S tem veĉinoma niso imeli teţav.
Slika 24: Določanje pred in za
40
Vsi otroci ţe poznajo pojme zgoraj in spodaj, veĉina tudi pred in za, levo in desno pa jim povzroĉa teţave (tabela 3).
Tabela 3: Določanje položaja
Deĉki so znali bolje doloĉiti lege zgoraj, spodaj, pred in za od deklet, levo in desno pa gre deklicam bolje (tabela 4).
Tabela 4: Deklice in dečki, ki so pravilno določili lego v prostoru
5.3.3 Določanje položaja 2
Otrokom sem pokazala dve sliki. Na prvi (slika 25) so morali doloĉiti, kaj je levo, desno in vmes. Na drugi (slika 26) pa kaj je zgoraj, kaj je spodaj in vmes. V tem primeru so
0 5 10 15 20 25 30 35 40
LEVO DESNO PRED ZA ZGORAJ SPODAJ
NE DA
0 5 10 15 20 25
LEVO DESNO PRED ZA ZGORAJ SPODAJ
Ž M
41
imeli sliĉice ţe pobarvane. Opazila sem, da so bili v tem primeru bolj uspešni v doloĉanju leve in desne. Mogoĉe jim je bilo laţje, ker so bile na sliki samo po tri stvari in ne pet.
Slika 25: Določanje lege
Slika 26: Določanje lege
V tem primeru so se odrezali veliko bolje pri doloĉanju poloţaja (tabela 5). Deĉki so tudi tokrat bolje odgovarjali kot deklice (tabela 6).
42
Tabela 5: Določanje položaja
Tabela 6: Dečki in deklice, ki so pravilno določili lego
5.3.4 Prostori v vrtcu
Pri tem vprašanju so morali otroci našteti prostore, ki jih poznajo v vrtcu.
V Vrtcu Ĉrnuĉe, enota Sapramiška imajo igralnice, oznaĉene z znaki (Petelini, Miške, Pikapolonice, ...). Naštevanje igralnic jim je šlo odliĉno od rok. Vsega skupaj imajo 8 igralnic, 2 garderobi, 2 kopalnici, kuhinjo in zbornico. Veĉina otrok je naštela samo igralnice, nekateri so potem s pomoĉjo in podvprašanji našteli še kopalnico in kuhinjo.
V tabeli 3 je prikazano število otrok, ki so našteli samo igralnice (lahko tudi samo
0 5 10 15 20 25 30 35 40
LEVO DESNO ZGORAJ SPODAJ VMES
NE DA
0 5 10 15 20 25
LEVO DESNO ZGORAJ SPODAJ VMES
Ž M
43
svojo), število otrok, ki so našteli še vsaj 1 drug prostor v vrtcu poleg igralnic in otroci, ki niso našteli nobenega prostora.
Tabela 7: Prostori, ki so jih našteli otroci (Petelini)
Tabela 8: Odgovori vseh otrok skupaj (Petelini)
V Vrtcu Kolezija, enoti Kolezija imajo igralnice, oznaĉene s ĉrkami in številkami (A1- 5, B1-5). Pri tej skupini otrok se je izkazalo, da jim naštevanje igralnic predstavlja problem. Mislim, da je to zato, ker še ne poznajo dobro številk in si laţje zapomnijo znake. Navadno so v vrtcih igralnice oznaĉene z znaki, ki jih otroci poznajo in tudi kdo kam spada (otroci iz drugih skupin oziroma igralnic). Poznali so seveda svojo igralnico, kaj veĉ pa ne. Njihovi odgovori so prikazani v tabeli 5; število otrok, ki so našteli samo igralnice (lahko tudi samo svojo), število otrok, ki so našteli še vsaj 1 drug prostor v vrtcu in število otrok, ki niso našteli nobenega prostora.
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9
IGRALNICE DRUGI PROSTORI NOBENEGA PROSTORA
Ž M
50%
37%
13%
SKUPAJ
IGRALNICE DRUGI PROSTORI NOBENEGA PROSTORA
44
Tabela 9: Prostori, ki so jih našteli otroci (A5)
Tabela 10: Odgovori vseh otrok skupaj (A5)
5.4 DEJAVNOSTI
Z otroki sem izvajala usmerjene dejavnosti iz podroĉja orientacije. Pri izboru iger sem se osredotoĉila na igre, ki po mojem mnenju izboljšajo razumevanje pojmov. V obeh vrtcih sem izvedla enake dejavnosti. Nekaj pripomoĉkov sem pripravila sama, nekaj pa sem jih uporabila iz vrtca.
0 2 4 6 8 10 12 14
IGRALNICE DRUGI PROSTORI NOBENEGA PROSTORA
Ž M
10% 65%
25%
SKUPAJ
IGRALNICE DRUGI PROSTORI NOBENEGA PROSTORA
45 5.4.1 Določanje ravnih in zaobljenih oblik
V tej dejavnosti so morali otroci doloĉati ravne in zaobljene oblike. Dobili so kartice, ki sem jih vzela iz iger, ki jih imajo v vrtcu. Na karticah so bili narisani predmeti iz vsakdanjega ţivljenja ter liki. Na zaĉetku sem jim razloţila, kaj bomo poĉeli in smo prvih nekaj kartic razvrstili skupaj; na eno mizo take, omejene z ravnimi ĉrtami, na drugo zaobljene.
Otroke sem razvrstila v skupine po 4 in jim razdelila kartice. Morali so se pogovoriti med sabo, kam spada katera kartica in zakaj. Potem so kartice prinesli na mizi in mi povedali, zakaj so se tako odloĉili.
Na karticah so bile slike predmetov ali pa likov. Pri odloĉanju, kam spada kakšna kartica, nisem opazila, da bi jim predmeti povzroĉali veĉje teţave kot liki.
Po mojem mnenju so nalogo dobro reševali. Ĉe so kakšno kartico napaĉno razvrstili, smo se o tem pogovorili in skušali skupaj priti do pravilne rešitve. Otroci so se tudi med seboj popravljali in si razlagali, zakaj je neka rešitev pravilna ali napaĉna.
5.4.2 Določanje izvora zvoka
Vse otroke sem posedla na sredino igralnice; obrnjeni so bili v isto smer. Potem sem jih pokrila s pregrinjalom, da niso videli, kje stojim. Zaigrala sem na triangel in so morali ugibati, od kod prihaja zvok.
Tukaj se je pokazalo znanje otrok, ki jim gre ţe dobro doloĉanje leve in desne, saj so bili bolj glasni od drugih. Otroci, ki še niso bili prepriĉani, so jim sledili.
46
Zadaj in spredaj so doloĉili brez napake, v dvomih pa so bili, ko je zvok prihajal od zgoraj. Takrat so bila mnenja deljena, kar je razumljivo, saj zvok ni prihajal pri vseh od zgoraj. Pri nekaterih bolj z leve, desne, spredaj ali zadaj.
Igra se jim je zdela zelo zabavna, saj so bili pokriti ĉez glavo in so morali poslušati v tišini.
5.4.3 Namizne igre
Z otroki se igramo namizne igre, ki jih imajo veĉinoma ţe v vrtcu in jih tudi poznajo.
Izbrala sem takšne, kjer se premikajo po poti naprej ali nazaj. Veĉina iger je narejena na podoben naĉin, neka ţival mora priti do cilja (hišice) in ima na poti ovire. Ena je bila malo drugaĉna: na karticah so bili narisani razliĉni deli poti, ki so jih morali otroci potem sestaviti v pravilen vrstni red (moţnosti je bilo veĉ).
Pri igrah smo se pogovorili o tem, kdo je kje, kako vemo, v katero smer je treba iti in kaj je okoli naše figurice (spremljanje okolice našega poloţaja).
Sproti smo tudi utrjevali levo in desno, saj je vrstni red igre v desni smeri, kar pomeni, da je pred nami vedno tisti na naši levi, za nami pa tisti na naši desni.
Sama sem izdelala namizno igro »Na smuĉišĉu« (Priloga III). Moţnih je bilo veĉ poti, narisana pa je bila na veĉjem papirju, da so se lahko igrali vsi otroci. Navodila so bila napisana kar na podlagi in predstavljena z znaki. Otroci so veĉino razumeli sami, saj nekatere številke in ĉrke ţe poznajo. Kot pri veĉini iger se meĉe kocka. Ko prideš na doloĉeno polje, je napisan in narisan dogodek ter navodila: pokvarjena ţiĉnica, 1x ne meĉeš, zelo hitra proga, 5 naprej, ipd. Predvsem se tukaj utrjujejo pojmi naprej in nazaj in pa štetje. Še vedno pa je osnova premikanje po zemljevidu in doloĉeni poti.
47 5.4.4 'Maketa' igralnice in vrtca igrišča
Proti priĉakovanjem so imeli veĉje teţave z izdelavo makete kot z risanjem risbe.
Mislila sem, da jim bo izdelava makete igralnice z lesenimi kockami šla laţje od rok kot pa risanje. Vendar se ni izkazalo tako.
V obeh skupinah imajo v igralnici igralo, ki je videti kot grad. V maketah so izdelali to igralo, naprej pa ni šlo. Spodbujala sem jih z vprašanji, kaj vse še imajo v igralnici in kje to stoji, vendar so dodali samo še kakšno omaro. Cele igralnice tako nismo uspeli prikazati.
Zanimivo pa je, da je v obeh skupinah grad zasedel najveĉ prostora (za osnovo igralnice smo uporabili mizo) in so ga gradili zelo visoko.
Kar dobro si predstavljajo, kje kaj stoji v realnosti in potem na maketi. Ko sem jih spraševala, kaj še imamo v igralnici in kje to stoji, so mi znali vse našteti in tudi pokazati ustrezen prostor na maketi. Niso pa znali tega prikazati s kockami.
Zaĉeli so kar obetavno, izdelovali so pohištvo iz testa in gradili grad iz kock (slika 27).
Potem so ugotovili, da ne znajo predstaviti, kako je videti igralnica in jim manjka še veliko stvari in so vse skupaj podrli in zaĉeli znova. Sĉasoma so obupali in postavili samo grad (slika 28). Naj omenim, da se zelo radi igrajo na gradu.
