UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠPELA POČIVALŠEK
DOŽIVLJANJE PREHODA NA TRG DELA Z VIDIKA SOCIALNIH PEDAGOGINJ
MAGISTRSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Študijski program: SOCIALNA PEDAGOGIKA
Avtorica: ŠPELA POČIVALŠEK
DOŽIVLJANJE PREHODA NA TRG DELA Z VIDIKA SOCIALNIH PEDAGOGINJ
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: dr. ŠPELA RAZPOTNIK
LJUBLJANA, 2016
Zahvala
Najprej gredo zahvale mentorici dr. Špeli Razpotnik, ki je z veseljem sprejela mentorstvo in me skozi cel proces raziskovanja in pisanja spodbujala ter usmerjala. Še enkrat HVALA za vsak Vaš nasvet!
Ne smem pozabiti tudi na svojo družino, ki mi ni stala ob strani le ob pisanju magistrskega dela, pač pa mi je omogočila sam študij in ves čas verjela vame.
Na koncu gre zahvala tudi vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli in mi pomagali pri končnem izdelku, ki je sedaj pred vami.
HVALA!
Brez vas mi ne bi uspelo!
Špela
POVZETEK
Magistrsko delo obravnava aktualni problem med mladimi danes, in sicer prehodno obdobje med samim izobraževanjem ter vstopom na trg dela. Gre za obdobje, ki je polno negotovosti, raznolikosti, nestabilnosti in se glede na družbene razmere za nekatere le še podaljšuje. Glede na stanje v družbi je vedno manj takšnih diplomantov, ki se zaposlijo takoj po končanem izobraževanju, ter posledično vedno več takšnih, ki se s t. i. »statusno praznino« soočajo na različne načine. Na sploh je znano, da je prihodnost mladih v svetu dela danes vedno bolj odgovornost vsakega posameznika posebej, odvisna od njegovih osebnih veščin, izkušenj, poznanstev ter prav tako strokovnih kompetenc, ki jih pridobi med izobraževanjem. Sam sistem izobraževanja in zaposlovanja tako proizvaja t. i. »zmagovalce« na eni strani ter
»poražence« na drugi. Namen empiričnega dela je tako preveriti, kako je to povezano s študentkami socialne pedagogike, ki so tik pred vstopom na trg dela, ter njihovo vizijo dela v prihodnosti. Predmet raziskovanja so prav tako njihovi strahovi, strategije soočanja in spoprijemanja s problematiko zaposlovanja, njihovi načrti in vizija dela za vnaprej, morebitna povezanost z zasebno sfero življenja ter konec koncev raziskati pomen pridobljenih kompetenc, samega študija socialne pedagogike ter izkušenj s področja dela (študentskega ter prostovoljnega), pridobljenih med samim študijem, na soočanje s prihodnostjo na trgu dela.
Zaokroženo in v celoti gre torej za doživljanje in spopadanje s prehodom na trg dela z vidika socialnih pedagoginj. Raziskava v večji meri temelji na deskriptivni metodi in kvalitativnem raziskovalnem pristopu, za potrebe opisa osnovne množice sem uporabila tudi kvantitativni pristop. V osnovni množici so zajete vse študentke socialne pedagogike, ki so v študijskem letu 2014/15 zaključevale drugostopenjsko izobraževanje po prenovljenem bolonjskem sistemu. S pomočjo kratkega anketnega vprašalnika, ki je podal le grobo predstavo o doživljanju in soočanju s to problematiko, ter dosedanjimi izkušnjami na področju dela je bila kasneje osnovna množica, razdeljena na podskupine glede na njihove izkušnje in občutja o samem prehodu ter o njihovem sedanjem udejstvovanju. S podskupinami in preglednico o izkušnjah je bil slučajnostno izžreban vzorec šestih študentk, s katerimi je bil kasneje, z vsako posebej, opravljen poglobljen polstrukturiran intervju. Na koncu sem poskušala poiskati morebitne vzporednice in prav tako razlike v njihovih pripovedovanjih ter vse skupaj povezati tudi s teoretičnimi izhodišči.
KLJUČNE BESEDE: Prehod na trg dela, mladi, brezposelnost, negotovost, diskurz individualne odgovornosti, socialna pedagogika, strategije spoprijemanja, prostovoljno delo.
ABSTRACT
This master's work deals with a current problem amongst youth these days, which is the transitional period between their education itself and their entrance into the labour market.
This period is filled with uncertainty, diversity and instability and therefore is only prolonging for some due to social situations. Given the status in society, there are less and less graduates that find jobs right after the completion of their education and consequently more of those who are coping with the so-called »status void« in different ways. In general, it is known that the future of our youth in this world is becoming more and more the responsibility of each individual and it depends on their personal skill, experience, network and also professional competence gained over the course of their education. The educational and work system itself therefore produces so-called »winners« on one side and »losers« on the other. The purpose of empirical work is to check the connection between this and students of social pedagogy right before their entrance into the labour market and also their future work vision. The research subjectsare also their fears, coping and handling with the issue of employment, their plans and work visions for the future, the possible influence on their private life sphere and after all to explore the value of gained competences, the study of pedagogy itself and work experience (student and volunteer) acquired during their studies on their coping with the labour market in future. Rounded up and entirely, it therefore concerns the experiencing and coping with the transition to the labour market from the point of view of social pedagogues. This research is extensively based on the descriptive method and the qualitative research approach, I also used the quantitative approach for needs of describing the basic group. The basic group covers all social pedagogy students that were finishing up the second stage education of the renovated Bologna system in the academic year 2014/15. With the help of a short questionnaire, that provided only a basic understanding on experiencing and coping with the issue at hand and with the experience gained so far in the work field, the basic group was later on divided into subgroups depending on their experience and feelings about the transition itself and their current engagement. With the help of subgroups and the table of experiences, a random sample of six students was appointed, with each of whom an in-depth and semi-structured interview was carried-out later on. In the end, I tried to find possible parallels as well as differences in their storytelling and also linked all of this with theoretical assumptions.
KEYWORDS: transition to the labour market, youth, unemployment, insecurity, discourse of individual responsibility, social pedagogy, coping strategies, voluntary work.
KAZALO
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 3
1 O SPREMENJENI MLADOSTI IN MLADIH ODRASLIH ... 3
1.1 Študij kot način življenja ... 4
1.2 Individualizacija življenjskih potekov ... 6
2 SPREMEMBE V PREHODIH MLADIH ... 8
2.1 Statusni prehodi mladih ... 10
2.2 Prehod mladih na trg delovne sile ... 10
3 SKUPINE TEŽJE ZAPOSLJIVIH ISKALCEV ZAPOSLITVE ... 12
3.1 Mladi in ženske: specifični kategoriji na trgu delovne sile ... 13
4 PROCES ISKANJA ZAPOSLITVE IN KANALI ZAPOSLOVANJA ... 17
4.1 Najpomembnejši kanali zaposlovanja (po Trbanc, 1992) ... 17
5 DRUŽINA: GLAVNI VIR PODPORE MLADIH PRI PREHODU NA TRG DELA ... 19
6 KAKO JE S PREHODOM MLADIH V SLOVENIJI? ... 21
II. EMPIRIČNI DEL ... 25
1 OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN RAZISKOVALNEGA DELA ... 25
2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 25
3 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 26
3.1 Postopek in instrumenta za zbiranje podatkov ... 26
3.2 Opis osnovne množice in njena razdelitev v podskupine ... 27
3.3 Vzorec ... 28
3.4 Postopek obdelave podatkov ... 28
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 30
4.1 ANALIZA POSAMEZNIH INTERVJUJEV ... 30
4.1.1 Intervju 1 ... 30
4.1.2 Intervju 2 ... 34
4.1.3 Intervju 3 ... 37
4.1.4 Intervju 4 ... 41
4.1.5 Intervju 5 ... 44
4.1.6 Intervju 6 ... 48
4.2 INTERPRETACIJA DOBLJENIH REZULTATOV TER ODGOVORI NA
RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 52
5 SKLEP ... 63
Individualna refleksija doživljanja celotnega procesa raziskovanja ... 66
6 VIRI IN LITERATURA ... 69
PRILOGE ... 74
Priloga 1: Anketni vprašalnik ... 74
Priloga 2: Seznam okvirnih vprašanj za intervju ... 74
Priloga 3: Dobesedna transkripcija intervjuja 1 ... 74
Priloga 4: Kodiranje intervjuja 1 ... 74
Priloga 1: Anketni vprašalnik ... 75
Priloga 2: Seznam okvirnih vprašanj za intervju ... 77
Priloga 3: Dobesedna transkripcija intervjuja številka 1 ... 78
Priloga 4: Celotno kodiranje intervjuja številka 1 ... 86
KAZALO SLIK Slika 1: Različne oblike prehodov med mladostjo in odraslostjo (EGRIS, 2001, v Kuhar, 2011, str. 15) ... 8
KAZALO TABEL Tabela 1: Primer kodiranja intervjuja številka 1 ... 29
1
UVOD
Čeprav naj bi danes živeli v individualizirani družbi, ki posamezniku ponuja in obljublja lastno kreiranje življenja in neskončno možnost izbir, je več kot očitno, da to ne drži.
Posameznik se v sodobnem svetu sooča s tveganji, postavljen je pred paleto izbir, ki pa so največkrat omejene z možnostmi in številnimi tveganji. »Kadar je človeku izbira ponujena in hkrati odvzeta, mu seveda sploh ni dana« (Salecl, 2010, str. 106). Ta paradoks lahko povežemo tudi s prehodom mlade delovne sile na trg dela, ki je vse prej kot lahek, kajti mladi, ki so tik pred zaključevanjem izobraževanja, se soočajo z različnimi pričakovanji ter kasneje realnostjo, ki jih doleti na trgu dela.
Prehod mlade delovne sile iz izobraževalnega sistema na delovni trg velja za enega pomembnejših korakov v posameznikovem življenju. Še posebej to velja v družbah, ki so grajene na vrednotah dela in zaposlitve, kar nedvomno drži tudi za družbo, v katerih živimo.
V zadnjem času vedno bolj bodejo v oči težave, s katerimi se soočamo prav mladi, ki navkljub visokim izobrazbam s težavo »čakamo« in iščemo (prvo) zaposlitev. Med mladimi, ki končujemo svoje izobraževanje, je pogosto osrednja tema pogovorov prav delo, zato lahko definitivno trdim, da proces zaposlovanja mlade okupira v veliki meri že med samim izobraževanjem in nam predstavlja resničen izziv.
Izobrazba danes ne predstavlja več varnosti mladim. Kajti neposredna zaposlitev po končanju študija je prej splet raznih okoliščin, naključij ter sreče in ne velja več kot pravilo. Eden izmed prav tako bolj aktualnih vprašanj na področju zaposlovanja mladih, ki do sedaj ostaja še brez jasnega odgovora, je polemika okoli opravljanja začasnih del s strani mlade delovne sile.
Sprašujem se, ali to opravljanje začasnih in drugih fleksibilnih oblik zaposlitev za mlade predstavlja zgolj »pripravljalno dobo« oziroma vstopnico v bolj trajne in stabilnejše oblike zaposlovanja ali pa bo takšen vzorec zaposlovanja mlade spremljal skozi celotno delovno obdobje ter jih na neki način marginaliziral. Prav to in še mnogo drugih vprašanj je v zadnjem obdobju precej zaposlilo moje življenje in tako pripomoglo k izboru magistrske teme.
Verjamem, da nisem edina absolventka, ki se v zadnjem obdobju zelo veliko sprašuje o svoji prihodnosti na trgu dela kot socialna pedagoginja.
V delu se želim posebej dotakniti doživljanja prehoda na trg dela s strani študentk socialne pedagogike, ki so tik pred to prelomnico, ter raziskati njihove osebne izkušnje, strahove,
2
strategije, soočanja s prehodom. Posebno pozornost sem namenila iskanju morebitnih specifik in razlik glede na samo stroko ter osebnim izkušnjam. Tako se v prvem, teoretičnem delu posvetim teoretičnim perspektivam o spremembah v mladosti kot obdobju, specifikam mladih na trgu delovne sile, njihovemu prehodu na trg dela ter povzamem, kako se s prehodom iz sistema izobraževanja na trg dela mladi spopadamo v Sloveniji. Drugi, empiričen del magistrskega dela zajema osebne zgodbe, izkušnje šestih sogovork, diplomiranih socialnih pedagoginj, ki skozi pogovor razkrivajo sebe, doživljanja svojih položajev v družbi ter svoje poglede, pričakovanja na prehod v prvo zaposlitev.
3
I. TEORETIČNI DEL
1 O SPREMENJENI MLADOSTI IN MLADIH ODRASLIH
Po svojem pomenu mladost zajema obdobje, ko mlad človek ni več otrok, ni pa še priznan kot odrasel. Prav zaradi svoje »vmesnosti« med dvema relativno trdno definiranima in dobro prepoznavnima življenjskima obdobjema (otroštvom in odraslostjo) je mladost od vsega začetka veljala za labilno in ambivalentno razvojno obdobje, ki zahteva posebno skrb in nadzor odraslih (Ule, 2002). Če je bila nekoč mladost najpogosteje definirana kot stopnja socializacije in prehoda v odraslost ter je bila razumljena predvsem kot posebna, specifična, univerzalna razvojna stopnja, danes to ne drži več v celoti (Ule in Kuhar, 2002). V tradicionalnih družbah je mlad človek zgolj prevzemal vzorce vedenja, motivacij in ideoloških predstav, ki so mu jih posredovale avtoritete družine in okoliške družbe, danes pa je drugače. Še vedno sicer mladost velja za prehodno obdobje, v katerem pa življenjske vloge ljudi in njihove identitete postajajo vse bolj nejasne (Ule in Kuhar, 2002). Govorimo torej o spremenjenih pomenih mladosti in mladih kot takih na eni strani ter o obdobju mladosti kot osrednji in strateški fazi v življenjskem poteku posameznika na drugi.
Za opis mladosti se uporabljajo razni termini, na primer tveganje, negotovost, individualizacija, s katerimi se poskuša pojasniti zmanjševanje napovedljivosti življenjskega poteka posameznika. Mladost danes v primerjavi s preteklostjo predstavlja neko nedoločeno obdobje, kjer je veliko možnosti in priložnosti, pa tudi precej ovirajočih vplivov, posameznik pa je tisti, ki je odgovoren, da določi svoj prehod v odraslost v procesu pogajanj, namesto da bi enostavno le sledil potem, ki so mu določene glede na družbeno poreklo (Ule in Kuhar, 2002).
Avtor T. von Troth (v Ule, 2000) že leta 1982 izpostavi, da gre pri spreminjanju mladosti za strukturno reorganizacijo socializacije, ki na neki način odpravlja potrebo po posebni vmesni fazi med otroštvom in odraslostjo ter namesto o mladih govori o mladih odraslih, kar je nekako vrnitev v obdobje pred oblikovanjem mladosti in mladine v modernih razvitih družbah. Izraz mladi odrasli naj bi nadomestil še pred nekaj leti zelo cenjen izraz postadolescenco, ki označuje napredek glede na adolescentski mladostniški status in označuje podaljševanje mladosti v pozna dvajseta leta življenja posameznika (Ule in Kuhar, 2003).
Status mladih odraslih danes prav zares pomeni na eni strani prekinitev vezi z mladostniškim statusom, na drugi strani pa zastoj v prehodu v odraslost (Ule, 2008).
4
Avtorja Walther in Schlathoof (2001, v Ule in Kuhar, 2003, str. 41) navedeta nekaj pogostih reverzibilnih prehodov, ki so značilni za mlade odrasle:
zapustijo dom staršev in se vrnejo za nekaj mesecev,
zapustijo šolo in se spet vključijo vanjo čez nekaj časa,
najdejo si delo, ki ga lahko vsak hip izgubijo,
živijo v negotovi partnerski zvezi, za katero ne vedo, kako dolgo bo trajala,
spreminjajo svoje poklicne aspiracije zaradi svojih osebnih preferenc ali zaradi razmer na trgu dela,
razvijejo »zbrkljane« življenjske stile, kjer lovijo ravnotežje med prilagajanjem in potrebo po »štrleti ven«.
Če torej povzamemo, je za mlade odrasle značilno, da so ljudje, ki imajo mnoge znake odraslosti, pa vendar pri njih ne najdemo bistvenih znakov odraslosti, zatorej termin mladi odrasli uporabljamo za opis negotovosti in temeljnih sprememb v strukturi in delovanju prehodov iz obdobja mladosti v obdobje odraslosti.
1.1 Študij kot način življenja
Mnogi mladi se v procesu izobraževanja srečajo z normo, ki je močno prisotna v naši družbi, in sicer o samoumevnem nadaljevanju izobraževanja na fakultetah. Gre za neko nenapisano pravilo, neformalno normo, saj se od odraščajočih pričakuje, da ostajajo v šoli čim dlje in dosežejo visoko stopnjo izobrazbe. V družbi namreč obstaja prepričanje, da se mlade najbolje pripravi za delo s formalnim izobraževanjem.
»Prehod na univerzitetni študij za mlade v Sloveniji danes pomeni predvsem nek samoumeven del podaljšane mladosti in pozitivno življenjsko opcijo in pravico« (Ule, Tivadar, Živoder, 2011, str. 19). Torej študija mladi ne dojemajo več kot možnost ali priložnost, povezano z izrecno željo po študiju ali normativno zahtevo, pač pa kot samoumevno odločitev. Na to kaže velik odstotek študirajoče mladine v Sloveniji, saj je v letu 2008 študiralo 54,8 % mladih od 20 do 24 let, kar je eden najvišjih odstotkov študirajoče mla- dine v Evropi (Ignjatović in Trbanc, 2009). Lahko bi torej rekli, da je študij v Sloveniji v zadnjem obdobju za mlade po dvajsetem letu postal način življenja.
Ne smemo pozabiti, da v družbi tveganja izobraževanje še vedno predstavlja eno izmed najpomembnejših strategij za zagotavljanje materialne varnosti mladih, vendar pa je
5
izobrazbene dosežke vse težje unovčiti na trgu delovne sile, kajti ta vse težje absorbira tolikšno količino visokoizobraženih posameznikov. Povečuje se torej pomembnost izobrazbenih dosežkov, po drugi strani pa ta strategija naleti na novo oviro na trgu dela, ki se manifestira v podzaposlenosti ali brezposelnosti mladih (Boljka, 2003).
Zaradi nejasne prihodnosti se torej študentje oklepajo sedanjosti in poskušajo ohranjati udoben študentski slog življenja čez tipična študijska leta. Sočasno s podaljševanjem šolanja se razteza obdobje (pol)odvisnosti mladih od izvornih družin. Podaljšana odvisnost od staršev, ki nikakor ni le materialne narave, je proces, ki je opazen povsod po Evropi, le da se regionalno pojavljajo velike razlike. Za Slovenijo velja, da je ta proces posebej izrazit (Ule, Tivadar, Živoder, 2011). Tudi pri naših sosedih je študij oziroma »fiktivni študij« prav tako ena izmed alternativ in strategij, ki se je poslužujejo nekateri brezposelni mladi na Hrvaškem, s čimer si zagotovijo vsaj del socialne varnosti in se za kratek čas izognejo katastrofalnim razmeram na dolgih progah brezposelnosti (Ilišin, Mendeš in Potočnik, 2003).
Kljub masovnemu vpisovanju na fakultete je torej jasno, da sedanje gospodarstvo ne potrebuje in ne zmore vsrkati toliko univerzitetno izobraženih ljudi, kot jih sam izobraževalni sistem ustvarja. In prav v tem neujemanju je največji problem, ki številne mlade deprivilegira in povzroča, da izgubljajo vero v to, da je dobra izobrazba pogoj za uspeh, kajti ker visoka izobrazba ne vodi do zaposlitve, mladi izgubijo voljo do izobraževanja in vztrajajo v šoli, ker nimajo druge možnosti. Kot pravita znana kanadska raziskovalca Côté in Allahar (1994, v Ule, Tivadar, Živoder, 2011, str. 20): »Univerzitetna diploma je vstopnica, ki dovoljuje vstop na pot do uspeha, toda nikakor ni vstopnica za uspeh.« Mnogi diplomanti kasneje opravljajo delo, ki je daleč pod ravnjo njihove izobrazbe, in spet so na tem mestu najbolj oškodovani pripadniki nižjih slojev, manjšinske etnične pripadnosti in ženske. Kdor dobi delo, ki je ustrezno izobrazbi, je med enako usposobljenimi mladimi, med drugimi dejavniki zelo odvisno tudi od družinskega ozadja.
Danes študentje vstopajo v prihodnost, ki se zdi slabša, kot sta bili preteklost in sedanjost njihovih staršev. Kriza zaposlovanja najbolj ogroža tiste, ki so tik pred tem, da končajo z izobraževanjem in začnejo proces iskanja prve (stalne) zaposlitve. K tej kritični podobi svoje dodaja še »bolonjski proces«, ki se je izkazal kot orodje »marketiniziranja« univerzitetnega študija in podrejanja univerz »logiki« kapitala«, kot ugotavlja Antione Lerougetel v svojem sestavku (Lerougetel, 2003, v Ule, Tivadar in Živoder, 2011). Ta proces spreminja visokošolsko izobraževanje v neke vrste akademski tekoči trak, ki odpravlja univerzo kot
6
mesto za oblikovanje identitete in samodefinicije mladih ljudi in jo spreminja v »šolo«, kjer morajo študentje zgolj redno slediti določenim učnim potekom in končati študij v določenem času. Časa in priložnosti za premislek o tem, kaj tam počnejo in kaj nameravajo početi z doseženim znanjem, pa ni (prav tam).
Zakaj gre torej izobraževalni »biznis« naprej, čeprav porabnikom ne daje tistega, kar jim obljublja, se sprašujejo avtorice Ule, Tivadar in Živoder (2011)?
Že nekaj časa strokovnjaki opozarjajo na to problematiko, kajti državne politike bo treba preusmeriti od varovanja statusov k lajšanju prehodov, saj prehod iz študija v zaposlitev predstavlja enega ključnih v življenjskem poteku posameznika. Če torej želimo, da študente preusmerimo nazaj k študiju in pospešimo študij ter olajšamo prehod v zaposlitev, je treba razmisliti o vrsti ukrepov, ki naj bodo univerzalni in naj zadevajo celotno študentsko populacijo, ne samo njen najbolj ogrožen del. Nekaj ukrepov se ponuja samih od sebe:
minimalni univerzalni dohodek za študente, s katerim bi simbolično priznali študij kot delo, seveda z zahtevami, vezanimi na rezultate dela, večja povezava med delodajalci in izobraževalnimi institucijami, ki bi omogočala bolj naraven prehod v delo po sposobnostih in ne po socialnih omrežjih (prav tam).
1.2 Individualizacija življenjskih potekov
»Individualiziranje življenjskih potekov je eden osrednjih pojmov, ki so jih v zadnjem desetletju razvili družboslovci in družboslovke, da bi razložili strukturne spremembe v življenju ljudi v drugi polovici tega stoletja« (Nastran Ule, 1996, str. 46). Pa vendar, kaj sploh je to življenjski potek in zakaj individualizacija?
»Življenjski potek je ustaljen sociološki pojem za zaporedje pomenljivih dogodkov v življenju posameznika ali posameznice, umeščenih med rojstvom in smrtjo,« opredeli pojem Uletova (2000, str. 33). In če je bil posameznik v tradicionalnih družbah tako rekoč vrojen v določen socialni položaj, mora v modernih razmerah marsikaj storiti sam, da doseže določeno družbeno mesto ter se ne le enkrat, pač pa vedno znova uveljavljati v konkurenčnem boju za omejene vire (Ule in Kuhar, 2003).
Glavni smisel individualizacije torej predstavlja sposobnost posameznikov, da »poskrbijo sami zase«, od njih zahteva večjo pripravljenost za sprejemanje tveganih odločitev v okviru vsakodnevnega življenja kot tudi v poslovnem smislu (Ule, 2000). Očitno gre za vse prej kot homogen in enoznačen proces na ravni posameznika in njegovega delovanja v družbi.
7
Avtorica Leccardi (2005, v Kuhar, 2011) še bolj nazorno ponazori glavno spremembo v individualiziranju življenjskih potekov ter prehodov s primerjavo iz preteklosti, kajti posameznik je takrat začel veljati za odraslega, ko je opravil družbeno definirane korake, kot so končanje šolanja, vključitev na trg dela, odselitev od primarne družine in potem samostojno življenje, ustvarjanje lastne družine. Danes se ti dogodki v posameznikovem življenju uresničijo prej ali slej, nekateri od njih morebiti nikoli, ko si (že) odrasel ali pač ne.
Nekoč točno določene in specifične meje se zabrisujejo in postajajo vse manj jasne. Torej proces individualizacije prenaša na pleča posameznika izjemno zahtevno psihosocialno integracijo v družbo, ki je bila prej vsaj delno v rokah posredujočih institucij (družine, dela, raznih referenčnih skupin), sedanja nova politika pa predstavlja izziv in tveganje za ljudi. Še posebej bo morala nova socialna politika več pozornosti in sredstev nameniti tveganim prehodom in iskanju varnosti ter ravnovesja v negotovosti, se strinja avtorica Ule (2000), in verjetno tudi marsikdo drug.
V tem fleksibilnem in svojevrstnem položaju so še posebej ranljivi in občutljivi mladi, ki so pod nenehnim pritiskom tveganih odločitev in prehodov. Še posebej pomemben je prehod mladih iz sistema izobraževanja na trg dela, ki v njih samih vzbuja veliko mero nestabilnosti, nejasnosti, negotovosti, raznolikosti, dolgotrajnosti, kajti vsak posameznik je tako rekoč v veliki meri sam odgovoren za lasten potek življenja v prihodnosti (Razpotnik, 2011). Gre za veliko bolj dramatičen, zaostren in negotov prehod, kot so ga bili vajeni naši starši ali stari starši.
Avtor Beck (1997, v Ule in Kuhar, 2002) opozarja, da individualizacija ne pomeni avtomatsko emancipacije posameznikov od različnih avtoritet, socialnih definicij in pritiskov, kajti pojavljajo se nova protislovja, zaradi katerih sta osamosvajanje in osebnostna rast posameznika težja naloga. Treba se je torej zavedati, da individualizacija ne predstavlja niti enostransko pozitivnega pojma (npr. v smislu odpiranja novih možnosti) niti enostransko negativnega (npr. v smislu izolacije/privatizacije posameznikov in njihovih življenj). Zajema torej prav ambivalentnost družbenih in psiholoških procesov in struktur, ki jih proizvaja nova faza modernizacije in poindustrijske družbe (prav tam). Z drugimi besedami bi lahko rekli, da se mladi sicer osvobajajo tradicionalnih vezi in odvisnosti, toda po drugi strani postajajo čedalje bolj odvisni od pritiskov drugih socialnih institucij, na katere imajo le malo vpliva (tu imam v mislih predvsem trg delovne sile, izobraževalni sistem, sistem socialnega skrbstva itd.).
8 2 SPREMEMBE V PREHODIH MLADIH
Prehod v odraslost je na neki način prehod iz stanja odvisnosti v neodvisnost. Osebe v tem obdobju so v fazi prestopanja med znanim in dokaj varnim svetom k svetu samostojnosti, izbir in tveganj, kjer se posameznik sam usmerja in skrbi zase ter za integracijo v socialno okolje.
V grobem smislu prehodi v odraslost zajemajo naslednje karakteristike (Javornik, 2002, v Čučnik, 2005, str. 43):
prehod iz fluidne in disperzne zavesti posameznika o sebi k zgrajeni podobi o sebi in svojem mestu v družbi (samozavedanje);
prehod od razmeroma omejenega spektra socialnih vlog otroka in mladostnika h kompleksnim in celostnim socialnim vlogam odraslega človeka;
prehod od šolskih dejavnosti in pretežno porabniško ter prostočasno usmerjenih dejavnosti k svetu dela in zaposlitve;
prehod od pretežnega prejemanja znanja in informacij k njihovi uporabi;
prehod od pravno in politično nekompetentne osebe k politični polnoletnosti in pravno odgovorni osebi.
Če je v preteklosti posameznik začel veljati za odraslega, ko je opravil družbeno definirane korake (npr. končanje šolanja, vključitev na trg dela, odselitev od izvorne družine, samostojno življenje, ustvarjanje lastne družine itd.), je danes drugače . Ne samo da si ti posamezni prehodi ne sledijo nujno v linearnem zaporedju ali eden za drugim, pogosto so lahko tudi reverzibilni ali pa do njih sploh ne pride. To prikazuje tudi spodnja slika.
Slika 1: Različne oblike prehodov med mladostjo in odraslostjo (EGRIS, 2001, v Kuhar, 2011, str. 15)
9
V tem kontekstu je pogostokrat uporabljena metafora jojo1 prehodov z negotovimi obeti, ki se sklicuje na naraščajočo reverzibilnost prehodov med mladostjo in odraslostjo ter tudi na nasprotujoča socialna pričakovanja na različnih področjih življenja, s katerimi se čedalje pogosteje soočajo mladi (Kuhar, 2011). Ta metafora ponazarja sodobno dinamiko mladosti, ko se posameznik giblje in vijuga med različnimi življenjskimi sferami, koncepti sebstva ter življenjskimi in kariernimi (ne)uspehi. Za mlade v tem času so značilni reverzibilni prehodi, na primer, da zapustijo dom staršev in se čez nekaj časa zopet vrnejo, da zapustijo šolo in se vanjo čez nekaj časa zopet vpišejo, da si najdejo delo, ki ga lahko hitro tudi izgubijo, spreminjajo svoja poklicna prizadevanja zaradi razmer na trgu ipd. (Rapuš Pavel, 2005a). Olk (1995, v Ule, 2011) to poimenuje kot brkljarije, kajti pravi, da se prehodi v odraslost razvijajo v skupek nepovezanih, delnih prehodov in da dobivajo obliko t. i. brikolaža.
Skratka, skupno bi lahko rekli, da se ti prehodi pogosto dogajajo vzporedno, čeprav je lahko enkrat v ospredju en prehod, drugič kateri drugi. Vsak od njih sledi svojemu ritmu, ima svojo logiko in notranjo dinamiko. Odnosi med posameznimi prehodi postajajo vse bolj kompleksni in raznovrstni, povezave med njimi pa vse bolj ohlapne, na kar nakazujejo tudi tipični primeri zaposlitev mladih in odraslih, ki so vse bolj pomešane (npr. vse več šolarjev in študentov dela, medtem ko se odrasli vračajo v izobraževalne sisteme). Tako kot pravi avtorica Ule (2011), življenjske poti postajajo nelinearne, kar pomeni, da lahko skoraj v vsakem trenutku življenja
»začneš znova«, se pravi, da se lahko tudi v odraslosti odločaš o stvareh, o katerih se sicer odločaš, ko si mlad, mladi pa odločanje, ki naj bi ga opravili na prehodu oziroma v mladosti, odlagajo in prenašajo v odraslost. Vse bolj prihaja do zameglitve meja med mladostjo in odraslostjo, povrhu vsega pa si življenjski stili mladih in odraslih zaradi vpliva številnih kulturnih sprememb postajajo vse bolj podobni (Ule in Kuhar, 2003).
Seveda pa ne smemo mimo tega, da ima zapoznelo vstopanje v odraslost poleg številnih negativnih posledic, o katerih je bilo že veliko napisanega, nedvomno tudi pozitivne učinke.
Predvsem gre za pozitivni učinek podaljšanega moratorija, zaradi česar imajo mladi čas za eksperimentiranje z možnimi prihodnjimi identitetami. Vendar pa ne smemo pozabiti, da ima to pozitivne učinke samo za tiste, ki to hočejo početi in imajo možnost za takšno eksperi- mentiranje. Tisti, ki tega nočejo ali ne morejo, pa morajo čakati, kar ima pogosto negativne posledice, ki se odražajo v podaljšani odvisnosti od staršev, negotovosti glede prihodnosti,
1»Izraz jojo predstavlja asociacijo na igračo jojo, za katero je značilno navijanje in odvijanje vrvice na vrteče se vreteno« (Rapuš Pavel, 2005, str. 14).
10
manjši avtonomiji, zmanjšani odgovornosti v sedanjosti, pasivnosti in apatičnosti (Walther, 2006).
Prehodi torej vse bolj pomenijo obdobja »postajanja«, prehajanja v naslednje stanje »biti«:
biti zaposlen, biti porabnik, partner, oče, prijatelj. Težava mladih je torej vse manj »kdo sem jaz« in vedno bolj »kako naj se predstavim drugim« (Ule, 2011, str. 96).
Kako naj torej veš, ali si postal odrasel, če diploma, redna zaposlitev, poroka ali rojstvo otroka ne označujejo več prehodov?
Pomembno je opozoriti na dejstvo, da kljub izjemnim spremembam, ki jih doživljajo mladi na prehodu v odraslost v zadnjem desetletju, v Sloveniji že od leta 2000 ni kontinuiranega raziskovanja mladine, ki bi preverilo položaj mladih, njihove aspiracije, življenjske orientacije in strategije prehodov (Ule, Tivadar, Živoder, 2011). Te tematike se je deloma dotaknila le dr.
Darja Zaviršek, ki je leta 2014 izvedla manjšo pilotsko raziskavo med študenti in študentkami socialnega dela ter sociologije na temo, kako naraščajoča revščina in brezposelnost mladih učinkujeta na študente.
2.1 Statusni prehodi mladih
V samem procesu življenjskega poteka se vsak posameznik srečuje s številnimi statusnimi prehodi. Še posebej mladim obdobje mladosti in zgodnje odraslosti predstavlja obdobje v življenju, ko se naenkrat zvrsti kar nekaj pomembnih statusnih prehodov. Ti so glavna referenčna točka za načrtovanje življenjske poti posameznika, kajti pomikanje skozi družbeno strukturo ostaja glavni element posameznikovega življenjskega poteka. Ko govorimo o življenjskem poteku, imamo lahko v mislih tudi neko zaporedje statusnih prehodov (Ule in Kuhar, 2003). Obdobje mladosti tako za mlade predstavlja pomembno obdobje, kajti takrat razvijejo različne socialne veščine ter sposobnosti za prevzemanje statusa odrasle osebe na različnih področjih (npr. partnerskem, poklicnem, potrošniško kulturnem idr.). Sem sodi tudi prehod iz procesa izobraževanja v proces dela, ki predstavlja glavno referenčno točko za nadaljnje načrtovanje življenjske poti posameznika (prav tam).
2.2 Prehod mladih na trg delovne sile
Najpomembnejši izmed prehodov v odraslost je prehod na trg dela, saj omogoča ekonomsko neodvisnost in hkrati ustvarja pogoje za odselitev v lastno gospodinjstvo ter ustvarjanje lastne družine, zato le-ta za posameznika predstavlja velik in predvsem težak korak. Čeprav mnogi mladi že med samim študijem občasno prehajajo na trg dela (tu mislim predvsem na delo prek
11
študentskega servisa, počitniško ali sezonsko delo ipd.), gre pri dejanskem prehodu v zaposlitev po končanem šolanju za specifičen in problematičen prehod. Po ugotovitvah European youth foruma (2001, v Rapuš Pavel, 2005a) v zadnjih dveh desetletjih prehajanje mladih v sfero dela in zaposlitve zaznamujejo tri glavne spremembe:
čas prehoda se zaradi podaljševanja vključenosti v izobraževanje pojavi v kasnejši fazi posameznikovega življenja,
zaradi negotovosti na trgu delovne sile in zaradi vključevanja v občasne oblike dela se trajanje prehoda podaljšuje,
mladi so zaradi deregulacije dela, sprememb v sistemu socialnega varstva in zaradi zmanjševanja povprečnih dohodkov postali bolj ranljivi in nezaščiteni.
Socialno vključevanje je za mlade ena izmed osnovnih nalog, ki jih morajo opraviti na prehodu v odraslost. Znotraj dinamike prehoda mladih med statusi je eden najzahtevnejših in ključnih prav prehod iz šolanja oziroma izobraževanja v svet dela, v svet bolj ali manj stabilne zaposlitve. Zaposlitev je pomemben, če ne ključen element socialnega vključevanja, saj šele uspešen prehod mlade dejansko postavi med enakopravne člane družbe (Kozoderc, 2005).
Enotnega odgovora, kako pomagati mladim na preskoku iz šolanja v zaposlitev, ni! Države to problematiko rešujejo različno. Velik vpliv na značilnost prehodov imajo modeli državne blaginje, piše Uletova (Ule in Kuhar, 2003). Ukrepi države blaginje predstavljajo pomemben dejavnik vpliva na hitrost in zaporedje prehodov. Prehod mladih na trg dela je lahko v celoti prepuščen iznajdljivosti posameznikov ali pa je urejen in organiziran tako, da olajša vstop na trg dela. Tako lahko mladim pri iskanju zaposlitve pomagajo država, podjetja in tudi zasebniki.
Država lahko z raznimi zakonskimi predpisi ureja sam prehod (npr. s predpisi izobraževalnih možnosti in prehodi med različnimi vrstami izobraževanja, usmerjanjem izobraževalnih odločitev s štipendijsko politiko, omogočanjem kombiniranja šolanja in dela itd.) in z določenimi mehanizmi spodbuja zaposlovanje mladih (npr. s sofinanciranjem pripravništva in raznih oblik pridobivanja delovnih izkušenj za mlade) (Trbanc, 2005a).
Na drugi strani pa lahko država tudi ovira sam prehod mladih. V literaturi, ki obravnava prehode mladih iz šolanja v zaposlitev, so med najpogostejšimi ovirami ter tistimi, ki zahtevajo posebno pozornost, največkrat omenjene naslednje ovire:
- »zmanjševanje števila delovnih mest zaradi gospodarske recesije;
12
- iz različnih razlogov prihaja na trg dela več mladih, kot pa je starejših, ki odhajajo s trga dela;
- nujnost poklicnega prestrukturiranje vodi k izteku obdobja naglega porasta storitvenih poklicev in hkrati pomembno spreminja pogoje za dostop do zaposlitve tistih, ki prvič vstopajo na trg dela;
- ekspanzija izobraževanja je pripeljala do sprememb v vrednotenju splošnih, poklicnih in akademskih izobraževalnih dosežkov« (Ivančič, 1999, str. 48).
Vsi ti dejavniki povečujejo aktualnost vprašanja o posledicah ekspanzije izobraževanja za trg izobraževanja in za trg dela.
3 SKUPINE TEŽJE ZAPOSLJIVIH ISKALCEV ZAPOSLITVE
Posamezne skupine brezposelnih oseb imajo slabe perspektive za zaposlitev in posebno težke materialne, socialne ali čustvene posledice brezposelnosti, zato takšnim skupinam ljudi pravimo tudi težje zaposljivi iskalci zaposlitve. Gre torej za vrsto različnih ovir in stanj v zvezi s sposobnostjo delati, kar je lahko konec koncev tudi posledica pomanjkljive ali odsotne izobrazbe, poklicne usposobljenosti ter resnih telesnih, duševnih ali socialnih prikrajšanosti (Prinčič, 2006).
K brezposelnosti rizičnih skupin pomembno prispevajo trije kriteriji selekcije, ki posameznike med seboj hkrati ločujejo in grupirajo (Beck, 2001):
STAROST: brezposelnost se s starostjo spreminja, kajti na trgu delovne sile sta predvsem ogroženi dve skupini delavcev: mladi ljudje brez delovnih izkušenj ter starejši delavci;
SPOL: položaj ženske delovne sile je deprivilegiran in diskriminiran, saj imajo ženske slabše zaposlitvene pogoje in možnosti v primerjavi z moškimi; stopnja ženske brezposelne delovne sile je višja od stopnje brezposelnosti moške delovne sile;
IZOBRAZBA: pri posameznikih z minimalno izobrazbo ali brez nje se tveganje, da (p)ostanejo brezposelni, povečuje, saj je ravno stopnja izobrazbe vstopnica na trg delovne sile oziroma merilo možnosti za zaposlitev. Pa vendar, sam avtor v knjigi v nadaljevanju med drugim izpostavi, da danes tudi visoka izobrazba ne zagotavlja neposredne zaposlitve, kar predstavlja problem današnjih mladih.
13
Med skupine, ki jim brezposelnost najbolj preti, spadajo tudi mladi in ženske. To potrjujejo tudi podatki Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje za leto 2013, ki kažejo, da se je med drugimi skupinami brezposelnih oseb nadpovprečno povečalo število iskalcev prve zaposlitve, brezposelnih oseb v starostni skupini od 15 do 24 let ter žensk (Letno poročilo Zavoda RS za zaposlovanje za leto 2013, 2014).
3.1 Mladi in ženske: specifični kategoriji na trgu delovne sile 3.1.1 Mladi
Na prehodu iz sistema izobraževanja v zaposlitev se mladi srečujejo z različnimi težavami.
Kljub pripravništvu in opravljenim strokovnim izpitom se velikokrat znajdejo med brezposelnimi, saj še vedno nimajo dovolj izkušenj, da bi na trgu delovne sile segali po enakopravnem položaju. Uspešen prehod v zaposlitev je torej ključnega pomena za posameznikov enakopraven položaj v družbi, kajti zaposlitev zagotavlja socialno-ekonomsko neodvisnost posameznika (Trbanc in Verša, 2002). Mladinsko brezposelnost lahko po drugi strani povežemo tudi s pomanjkanjem prostih delovnih mest ob množičnem prihodu skupin mladih iz sistema izobraževanja na delovni trg (Prinčič, 2006).
Na trgu delovne sile za mlado delovno silo veljajo določene značilnosti, ki jih ločijo od drugih kategorij ter vplivajo na odnos delodajalcev do njih. Gre za lastnosti, ki so lahko objektivno določljive (npr. novo znanje, pomanjkanje delovnih izkušenj ipd.), ali pa za t. i. mehke lastnosti, ki so mladim pravzaprav pripisane ali pa veljajo le za posameznike ali posamezne skupine znotraj kategorije mladih. Pri teh gre torej za predstave morebitnih delodajalcev o mladih kot o tvegani delovni sili (npr. manjša odgovornost, nestalnost, neresnost, nezrelost, nagnjenost k spremembam utečenih praks ipd.) (Trbanc, 2005b). Konkurenčna prednost mladih je v tem, da naj bi bili dovzetnejši za spremembe v delovnem procesu, bolj inovativni, prilagodljivi, manj zahtevni, zaradi česar so pogosto pripravljeni sprejeti slabše zaposlitve, manj zahtevne glede na njihovo izobrazbo ter začasne ali delne zaposlitve, fizično naporno delo ali delo v slabših pogojih oziroma ob bolj neugodnem delovnem času (prav tam).
Avtorici Trbanc in Verša (2002) navajata tri sklope značilnosti mladih, ki so pomembni z vidika delodajalcev, in sicer v smislu prednosti ali pomanjkljivosti mlade delovne sile. To so:
- znanje,
- delovne izkušnje,
14
- značilnosti, ki so posledica socializacije (sociokulturni kapital) ali osebnostnih lastnosti.
»Ključna konkurenčna prednost mladih kot delovne sile je prav gotovo najnovejše in kompleksno znanje, ki ga prinašajo iz izobraževalnega procesa,« pravi avtorica Trbanc (2005b, str. 164). Danes sta ustrezna usposobljenost in znanje osrednja elementa oziroma ključa do dobrih zaposlitvenih možnosti. Glede na to, da so mladi, ki so na prehodu iz sistema izobraževanja na trg dela, polni svežega, novega, kompleksnega znanja v primerjavi s tistimi, ki so izobraževanje zaključili že pred časom, so zatorej v veliki prednosti. Pa vendar, razvoj tehnologije in sam svet dela danes nas vse skupaj sili k nenehnemu pridobivanju znanja in informacij, k ciklu vseživljenjskega učenja, zato so v konkurenčni prednosti tisti, ki so poleg formalne izobrazbe in obilice znanja nenehno v procesu izpopolnjevanja ter učenja novih stvari. Poleg znanja imajo mladi v večji meri kot starejša delovna sila tudi določene spretnosti in kompetence, ki pri delodajalcih pogosto predstavljajo dodatne pogoje oziroma prednost v konkurenci za zaposlitev. Gre za spretnosti in kompetence, ki jih pridobijo skozi sam proces izobraževanja, del teh pa je posledica odraščanja ter socializacije v sodobnih družbah. Na tem mestu mislim predvsem na uporabo računalnika, različnih računalniških aplikacij, interneta, sposobnosti iskanja in uporabe različnih informacij, delo v skupinah, komunikacije spretnosti, aktivno znanje tujih jezikov, projektno delo, mobilnost, odprtost do sveta ipd. (prav tam).
Ne smemo pozabiti niti na sociokulturni kapital kot nabor nekih neformalnih znanj, ki predstavljajo posledico socializacije, predhodnih izkušenj in osebnostnih lastnosti, kar prav tako igra temeljno vlogo ob vstopu mladih na trg delovne sile. Pogosto delodajalci to determinanto uporabljajo kot kriterij selekcije ob morebitni veliki ponudbi dobro usposobljene delovne sile (Trbanc in Verša, 2002). Delodajalcem so pomembne predvsem osebnostne lastnosti, kot so zanesljivost, prizadevnost, delavnost, odgovornost, učljivost, želja po znanju ter določena stopnja inteligentnosti. Prednost imajo tisti mladi, ki imajo boljša izhodišča tako v okviru njih kot posameznikov, v okviru šole in njihove družine (npr.
zagnanost, svežina idej, motiviranost, predanost, hitro dojemanje, manjša obremenjenost z življenjskimi težavami ter družinskimi obveznostmi) (Prinčič, 2006).
Glavna konkurenčna pomanjkljivost mlade delovne sile pa je pomanjkanje delovnih izkušenj in delovne usposobljenosti. Čeprav izobrazba zagotavlja osnovno znanje za opravljanje dela, dobi svojo končno, uporabno vrednost ob delovnih izkušnjah, zato predstavlja pomanjkanje teh veliko tveganje za delodajalce. Konec koncev nam delovna
15
zgodovina posameznika kot delodajalcu lahko pove marsikaj o karakteristikah posameznika, o njegovih delovnih navadah in podobno (Trbanc, 2005b). Pa vendar je treba omeniti, da v večini primerov mladi na samem prehodu vendarle niso povsem brez delovnih izkušenj.
Pogosto si jih pridobijo prek občasnega dela med samim študijem ter pri siceršnjih prostočasnih aktivnostih, ki so prav tako izkušnje, ki bogatijo njihovo zgodovino dela, pa čeprav so te lahko zelo različne in večinoma niso vezane na področje bolj stalnega dela (Trbanc in Verša, 2002). Še vedno pa velika večina delodajalcev v začetku mladim ponuja bolj nestalne in fleksibilne oblike zaposlitve prav zaradi zgoraj navedenih razlogov, saj si s tem zagotovijo neko mero varnosti, po drugi strani pa dodobra spoznajo delavca, preden mu ponudijo stalno delo, in tako zmanjšajo tveganje (Trbanc, 2005b).
3.1.2 Ženske
Ženske so kategorija prebivalstva, ki ji avtorji zaradi njenih demografskih in socioloških specifičnosti na področju zaposlovanja v literaturi posvečajo posebno pozornost. Statistike v svetu kažejo, da so ženske v večji meri brezposelne v primerjavi z moškimi, kar bi lahko pojasnili z njihovo pomembno reproduktivno in socializacijsko funkcijo v družbi. Avtorica Gorše (1992) v povezavi s tem trdi, da ženske za delodajalce predstavljajo potencialno
»nevarnost« in zato ti v službo zelo neradi sprejmejo mlajše ženske. Najverjetneje je razloge za to moč iskati v opreznosti delodajalcev zaradi možnosti materinstva in posledično večje mere odsotnosti žensk (porodniški dopust, bolniške odsotnosti ipd.), kar jih označi za nezanesljive in neprilagodljive. Vse to dela ženske težje zaposljive. Nekatere izmed naštetih specifičnosti ženskega dela so se začele utrjevati že v 19. in 20. stoletju, do danes pa so se samo še bolj trdno usidrale v družbo, s čimer se strinja tudi avtorica Žnidaršič Žagarjeva (2007), ki v povezavi s tem izpostavi tri take specifičnosti:
1. Ženske so slabše plačane od moških.
2. Slabše se piše poklicem, v katerih začno med zaposlenimi prevladovati ženske.
3. Še vedno obstaja in vztraja delitev na tipično moške in tipično ženske poklice oziroma na tiste, ki so že po »naravi« in že od nekdaj bolj primerni za moške in ženske.
Tudi podatki Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje kažejo na to, da imajo mlade ženske pri iskanju prve zaposlitve večje težave kot mladi moški (Trbanc, 2005b). V povezavi s tem so prav tako avtorice Ule, Tivadar in Živoder (2011) v svoji raziskavi, ki so jo opravile na vzorcu študentske mladine, nekako potrdile strah in bojazen mladih študentk v zvezi s prehodom in pričakovanji v zaposlovanju. Rezultati so namreč med drugim pokazali, da kar
16
polovica študentov (50,1%), vključenih v raziskavo, pričakuje težave pri zaposlovanju ter da študentke pričakujejo pomembno več težav pri zaposlovanju kot študentje. V nadaljevanju raziskave avtorice navajajo tud možne vzroke za takšna nesorazmerja med spoloma, kar pripisujejo predvsem trem dejstvom:
- da študira več žensk kot moških in prav tako diplomira ter konča študij več žensk;
posledično je na trgu delovne sile več mladih diplomantk, zato jih je več tudi med brezposelnimi;
- situacijo na trgu delovne sile mladih žensk poslabšuje vrsta njihovih diplom, po katerih ni posebnega povpraševanje, saj gre za diplome iz družbenih ved, poslovnih ved in prava (med diplomanti v Sloveniji prevladujejo ravno ti s teh področij in med njimi je približno 70 % žensk);
- da gre na tem mestu tudi za izraz prikrite spolne diskriminacije deklet in mladih žensk v družini in družbi, ki jim je sicer omogočen dostop do izobraževanja (ker pač druge možnosti v mladosti ni), se jih pa usmerja v propulzivne poklice, manj se jih sprašuje, kaj bodo z izobrazbo, njihova poklicna kariera je manj načrtovana in vsi ti problemi se zaostrijo v najbolj občutljivem obdobju za formiranje odrasle identitete, na prehodu v zaposlitev (prav tam).
Pa vendar, trend gibanja brezposelnosti žensk pri nas v zadnjih letih pada, kajti v letu 2007 je bil delež žensk v primerjavi z moškimi v brezposelnosti najvišji (54,9 %), v letu 2008 se je začel zniževati, v letu 2009 pa je bil prvič po dolgem obdobju nižji od 50%. V naslednjih dveh letih se je delež še zmanjševal in leta 2011 dosegel najnižjo vrednost (47,0 %), medtem ko je do leta 2013 delež brezposelnih žensk porasel na 47,9 %. Delno lahko ta porast v zadnjih dveh letih pripišemo vplivu krize na zaposlenost v storitvenih dejavnostih, kjer pa je delež žensk med brezposelnimi nadpovprečen (Letno poročilo Zavoda RS za zaposlovanje za leto 2013, 2014). V primerjavi z Evropo je v Sloveniji več žensk med aktivnim prebivalstvom, več jih je zaposlenih, zaposlitev s krajšim delovnim časom pri nas zaradi urejenega sistema javnega otroškega varstva ni prevladujoča oblika zaposlitve žensk, delež brezposelnih žensk je pri nas nižji od povprečja v Evropski uniji (EU), plačna vrzel je med najnižjimi v EU, diplomo terciarnega izobraževanja v Sloveniji pridobi večji delež žensk kakor v EU, enako velja tudi za doktorat znanosti. V zadnjih letih pa smo presegli tudi povprečni EU delež žensk v nacionalnem parlamentu (Urad za enake možnosti Republike Slovenije, 2012).
17
Na osnovi zgoraj podanih številk in podatkov lahko rečemo, da so ženske v Sloveniji na marsikaterem področju še vedno v boljšem položaju kakor ženske v nekaterih državah EU, ne smemo pa pozabiti na dejstvo, da so ženske v Sloveniji v primerjavi z moškimi na večini področij še vedno v neenakem, slabšem položaju. To se odraža tudi v neenakem položaju na trgu delovne sile ter v razlikah v plačilu med spoloma2 (Evropska komisija – Generalni direktorat za pravosodje, 2014).
4 PROCES ISKANJA ZAPOSLITVE IN KANALI ZAPOSLOVANJA
»Kanali zaposlovanja so ustaljeni načini zaposlovanja oz. mehanizmi srečevanja iskalcev zaposlitve in delodajalcev,« navaja avtorica Trbanc (1992, str. 51). Na trgu delovne sile se torej hkrati srečujeta ponudba delovne sile na eni strani ter povpraševanje po le njej na drugi.
V praksi naj bi to potekalo tako, da iskalci zaposlitve iščejo stik s potencialnimi delodajalci, podjetja in druge organizacije, torej delodajalci, pa iščejo in zaposlujejo kandidate z določenimi lastnostmi za prosta delovna mesta. Torej je mogoče na kanale zaposlovanja gledati z dveh zornih kotov: z zornega kota iskalcev zaposlitve in z zornega kota delodajalcev.
Poznamo formalne in neformalne načine iskanja zaposlitve, kar pomeni, da v formalnih načinih zasledimo prisotnost raznih institucionaliziranih postopkov, formalnih pravil ter procedur, ki jih mora posameznik upoštevati. Po drugi strani pa so lahko načini iskanja zaposlitve posredni ali neposredni glede na to, ali kdo posreduje med delodajalci in iskalci zaposlitve ali ti pridejo sami (pisno ali osebno) v neposredni stik (prav tam). V samem procesu iskanja zaposlitve se posamezniki poslužujejo različnih načinov in metod, kanale zaposlovanja izbirajo po lastni presoji, in sicer verjetno tiste, za katere predpostavljajo, da bodo prek njih najlažje in najhitreje našli sebi primerno zaposlitev (prav tam).
4.1 Najpomembnejši kanali zaposlovanja (po Trbanc, 1992) 4.1.1 JAVNE SLUŽBE (URADI) ZA ZAPOSLOVANJE
Gre za službe oziroma urade, ki jih financira država in so namenjeni nudenju pomoči brezposelnim pri iskanju zaposlitve. Predstavljajo formalni posredni kanal zaposlovanja.
2Po podatkih iz leta 2012 v različnih gospodarstvih Evropske unije ženske splošno zaslužijo povprečno 16,4 % manj kot moški. Seveda se odstotek razlikuje od države do države. V Sloveniji je tako najmanjši, in sicer 2,5 %, medtem ko so največje razlike v plačilu med moškimi in ženskami v Estoniji (30 %) (prav tam).
18
Njihova osnovna dejavnost je zbiranje in posredovanje informacij o iskalcih zaposlitve in prostih delovnih mestih ter so na voljo obema stranema, tako iskalcem zaposlitve kot delodajalcem. Praviloma se bolj posvečajo iskalcem zaposlitve, jim svetujejo, organizirajo različna izobraževanja in usposabljanja, nudijo možnost prejemanja denarnih nadomestil za brezposelnost in podobno. Pri nas v Sloveniji to funkcijo opravlja Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ).
4.1.2 ZASEBNE AGENCIJE ZA ZAPOSLOVANJE
So alternativa zgoraj omenjeni državni instituciji. Lahko so splošne, specializirane (se ukvarjajo s posredovanjem zaposlitev le za določene poklice ali določene panoge, npr.
medicinsko osebje) ali visokospecializirane (se ukvarjajo z iskanjem specialistov oziroma strokovnjakov). Svoje usluge zaračunavajo. Pri posredovanju najpogosteje neposredno sodelujejo s podjetji in organizacijami ali pa za svoje stranke dajejo oglase v dnevni tisk ter jim na tak način pomagajo pri iskanju zaposlitve. Učinkovitost naj bi bila precej večja kot pri zgornjem opisu iskanja zaposlitve.
4.1.3 OGLASI IN RAZPISI V TISKU
Gre za neposredni formalni kanal, ki je univerzalen, kajti zelo pogosto se uporablja za vse vrste del in pri vseh iskalcih zaposlitve. Najpogosteje gre za oglase v raznih časopisih (vrsta časopisa je odvisna od tega, kakšnega kandidata želijo pritegniti), oglasi v drugih medijih (radio, televizija) so manj pogosti. Na tem mestu ne smemo pozabiti na splet in internetne strani, ki so namenjene izključno iskalcem zaposlitve, kar postaja vse bolj učinkovit in uporaben način za iskanje zaposlitve danes. Internet nam omogoča hitro, razsežno, obsežno, ekonomično iskanje in pridobivanje informacij o prostih delovnih mestih, hitro komunikacijo med delodajalcem in iskalcem zaposlitve, različne načine iskanja dela in še in še.
4.1.4 NEPOSREDNO POIZVEDOVANJE PRI DELODAJALCIH
To predstavlja neformalni neposredni kanal, kjer iskalci zaposlitve neposredno sprašujejo za zaposlitev v podjetjih ali organizacijah osebno ali pa svoje ponudbe pošljejo v kadrovske službe podjetja, čeprav ni razpisanih delovnih mest. Če v tistem trenutku ni potreb po novih delovnih mestih, kadrovske službe posameznike vnesejo v njihovo evidenco (s podatki o njihovi izobrazbi, delovnih izkušnjah, znanjih) kot potencialne kandidate v prihodnosti.
4.1.5 PRIPOROČILA ZAPOSLENIH (PRIJATELJEV, SORODNIKOV, ZNANCEV) Gre za neformalno posredovanje informacij in priporočil delodajalcem s strani prijateljev, sorodnikov, znancev tistega, ki išče zaposlitev. Delodajalci to metodo ocenjujejo kot zelo dobro in jo uporabljajo predvsem pri zaposlovanju delavcev v specifičnih (redkih) poklicih ali
19
pri zaposlovanju ozko specializiranih strokovnjakov (ti se običajno med seboj poznajo in imajo poklicne stike).
4.1.6 PREOSTALI KANALI
Danes je veliko podjetij in organizacij, ki se poslužujejo ali kadrovskega štipendiranja študentov ali ponujajo opravljanje pripravništva in/ali novačenja kadrov s pomočjo profesionalnih organizacij in poklicnih združenj, ki vodijo sezname svojih članov in vseh potrebnih informacij o njihovih zaposlitvah in delovnih izkušnjah. V posebnih primerih se prav tako zgodi, da se delodajalec posluži »dneva odprtih vrat«, ponovnega pridobivanja delavcev, ki so že kdaj delali v podjetju ali organizaciji. Ta zaposlitvena kanala se danes le redko uporabljata, le v posebnih primerih.
Težko je reči, kateri izmed kanalov je najboljši in najbolj učinkovit pri iskanju zaposlitve.
Menim, da se ni dobro oprijeti le enega. Ne smemo zanemariti nobenega kanala in metode, pač pa jih moramo kombinirati in jih uporabiti več hkrati. Saj verjetno drži, da se možnosti, da najdemo zaposlitev, višajo s številom uporabljenih metod za iskanje. Dejstvo pa je, da je na koncu najuspešnejši kanal prav tisti, ki te pripelje do zaposlitve.
5 DRUŽINA: GLAVNI VIR PODPORE MLADIH PRI PREHODU NA TRG DELA Dejstvo je, da se tveganja danes kopičijo na raznih prehodih (npr. iz šole v zaposlitev, iz izvorne družine v samostojno življenje itn.), da zatorej individualizirane življenjske poti postajajo vse prej kot predvidljive in posledično je posameznik vse bolj ranljiv in prepuščen lastni iznajdljivosti. Družbene in osebne opore so tisti dejavniki, ki postajajo vedno pomembnejši v današnjem času in posamezniku prinašajo neko stabilnost, varnost, ki je še kako primanjkuje v nenehno spreminjajočem se svetu, ter mu pomagajo pri premagovanju ovir (Leskošek, 2009).
Kot smo lahko do sedaj ugotovili, sistem prehoda iz izobraževanja v sfero dela proizvaja manjšino t. i. zmagovalcev, ki jim sam prehod odpre možnosti za uspeh na delovnem mestu, stabilnost, materialni standard ter dober življenjski slog, ki si ga na drugi strani v veliki večini želijo mladi, t. i. poraženci z obilico negotovosti v vsakdanu, delom za določen čas, s podaljšano odvisnostjo od izvorne družine, s slabim oziroma nezdravim življenjskim slogom in neodvisnostjo. V tem poglavju se bom predvsem spraševala, kaj in kje so tisti viri, ki mlade zavarujejo pred »usodnim« padcem v kategorijo poražencev.
20
Avtorica Jana Rapuš Pavel (2005a) v svoji knjigi navaja, da so tranzicijski viri pri prehodu v zaposlitev povezani z individualnimi dejavniki posameznika, njegovim socialnim in ekonomskim ozadjem, da so hkrati odvisni od lokalnega in nacionalnega konteksta, kar pomeni, da so prav tako povezani z izobraževalnimi dosežki posameznika, z možnostmi in omejitvami v samem procesu izobraževanja, s podporo družine, s spolno, etnično pripadnostjo itd. Podobno tudi Uletova (2000) v svoji knjigi poda tezo, da je zmožnost mladega posameznika, da se uspešno sooči s prehodom med mladostjo in odraslostjo, še vedno močno odvisna od kulturnega kapitala in opore, ki jo posamezniku nudi družina. Torej se avtorici strinjata, da predstavlja družina eno ključnih opor v posameznikovem soočanju s prehodom na trg dela, kajti predstavlja vir finančne, moralne, emocionalne in socialne opore posameznika.
Znano je, da danes družinski člani vse pogosteje v družini iščejo prostor, kamor se lahko zatečejo stran od družbenih pritiskov, kjer se lahko sprostijo in obnovijo svoje vire moči.
Pomembnost in prisotnost družinske podpore pri nas zagovarjajo tudi pred kratkim pridobljeni podatki, ki kažejo, da je Slovenija po povprečni starosti, pri kateri se mladi odselijo od izvorne družine (okoli 30 let), v samem evropskem vrhu (dlje ostajajo mladi doma le še v Bolgariji) (Zaviršek, 2015). Torej lahko z gotovostjo trdim, da je obstoj družinskih podpor danes najpomembnejši dejavnik diferenciacije mladih, saj so ti v zgodnji fazi odraslosti, na samem prehodu iz šolanja na trg dela, zaradi finančnih težav prisiljeni ostajati oziroma se vračati domov. Tako so mladi odvisni od materialne pomoči staršev, drugih virov ter od lastne iznajdljivosti. Tisti mladi, ki za prehod in samo življenje dobijo dovolj podpore od družine, živijo manj tvegano ter si lahko privoščijo kreativno odzivanje na izzive prehoda, drugi, ki pa nimajo dovolj družinske podpore oziroma nobene odrasle referenčne osebe, na katero bi se lahko oprli, živijo bolj tvegano, so bolj ranljivi in jim je sam prehod na trg dela še bolj otežen.
Pa vendar ni vse v finančni in čustveni podpori družine mladim. Avtorica Kuhar navaja, da je izvorna družina v Sloveniji za mlade pomembna ne le glede ekonomskih virov, temveč tudi z vidika kulturnega in socialnega kapitala (Ule in Kuhar, 2003). Avtorici namreč ugotavljata, da imajo v Sloveniji starši pogosto tudi pomembno vlogo pri iskanju zaposlitve za svoje otroke, saj so socialni kapital in različna omrežja staršev pomembni pri pridobivanju informacij o potencialnih možnostih zaposlitve (prav tam).
Zelo zanimivi so rezultati, ki jih je pokazala manjša pilotna raziskava, opravljena v letošnjem letu, na temo vpliva revščine na družino, ki je zajela 300 študentov in študentk ljubljanskih
21
družboslovnih fakultet. Avtorica raziskave, dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo, je prišla do rezultatov, ki so razkrili šokantno stanje, ki priča, da je v nekaterih družinah potrebna ekonomska solidarnost tudi treh generacij, da družina preživi mesec. Le peščica vprašanih je odgovorila, da si solidarnost izkazujejo v obliki čustvene podpore. Med odgovori je osupnilo spoznanje, da nekateri študentje in študentke s svojim delom in štipendijami pomagajo staršem, ki so bodisi brezposelni ali pa njihovi dohodki ne zadoščajo za vsakomesečno preživetje. »Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano,« je povedala avtorica raziskave (Zaviršek, 2015), kar dve tretjini vprašanih pa je pritrdilo, da si v družini med seboj finančno pomagajo (prav tam).
Torej lahko rečemo, da ni nobenega dvoma, da postajajo mladi vse bolj odvisni od družin, pa vendar, kot vidimo v novejših raziskavah, se pojavlja tudi trend odvisnosti družin od mladih.
Tezo, da je vse več družin, ki vse bolj postajajo odvisne od mladih in njihovih prihodkov, potrjuje tudi novejša raziskava avtorice Zaviršek (2015), ki ugotovi, da je kar 13,2 % vprašanih mladih povedalo, da posojajo svoj denar staršem, da ti preživijo mesec. Gre za nekakšen krog solidarnosti, od staršev do otrok in nazaj.
6 KAKO JE S PREHODOM MLADIH V SLOVENIJI?
Včasih je veljalo, da se je velika večina mladih, ki so zaključili srednješolsko izobraževanje, hitro zaposlila. A na žalost danes ni več tako, kajti družba teži k bolj izobraženi in kvalificirani delovni sili.Izobrazba še vedno velja za najpomembnejši kriterij pri iskanju zaposlitve. Brezposelni mladi z višjo stopnjo izobrazbe naj bi še vedno lažje našli zaposlitev.
A v zadnjih letih se trend spreminja. Vse več je namreč iskalcev zaposlitve z visoko ali univerzitetno izobrazbo, zato konkurenca med mladimi bistveno narašča.
V Sloveniji je stopnja mladinske brezposelnosti še vedno pod evropskim povprečjem, drži pa dejstvo, da imajo mladi, ki končujejo šolanje, največ težav pri iskanju zaposlitve takoj po vstopu na trg delovne sile, pozneje pa naj bi se situacija izboljšala (Ivančič, 2010).
Avtorica Ivančič namreč v svoji obsežni raziskavi ugotovi, da so možnosti mladih za zaposlitev v prvem letu po končanem izobraževanju relativno majhne, ne glede na doseženo izobrazbo, šele kasneje nastanejo vidnejše razlike med posameznimi izobrazbenimi skupinami. Najbolj izstopajo mladi z diplomo visokega strokovnega in univerzitetnega
22
izobraževanja, kajti za njih je bilo ugotovljeno, da po končanem šolanju najhitreje prehajajo v prvo zaposlitev. Torej bi lahko rekli, da je ta kategorija v najugodnejšem položaju glede na trajanje čakanja na prvo zaposlitev. Ti rezultati potrjujejo pričakovanja o pozitivni povezanosti posameznih stopenj oziroma vrst izobrazbe s poklicnim položajem prve zaposlitve. Ta se izboljšuje z zviševanjem števila let izobraževanja oziroma stopnje izobrazbe (prav tam). Prav to je lahko torej razlog, da višjeizobražen kader hitreje najde zaposlitev, medtem ko se nižje izobraženi mladi srečajo s težjim prehodom v zaposlitev.
Težave pri zaposlovanju mladih iskalcev prve zaposlitve beležijo tudi na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije (ZRSZ), kjer jih pripisujejo predvsem pomanjkanju ustreznih delovnih izkušenj kot tudi pomanjkanju primernih delovnih mest, med drugim pa izpostavijo, da mladi danes še težje najdejo zaposlitev za nedoločen čas. Po njihovih podatkih tako v letu 2013 pri vseh značilnih skupinah registriranih brezposelnih oseb beležijo porast števila brezposelnih, nadpovprečno pa naj bi se povečalo prav število iskalcev prve zaposlitve in število brezposelnih oseb v starostnih skupinah od 15 do 24 let in od 25 do 49 let ter žensk (Letno poročilo Zavoda RS za zaposlovanje za leto 2013, 2014). To povezujejo tudi z dejstvom, da se je povpraševanje delodajalcev v letu 2013 glede na leto 2012 precej znižalo v skoraj vseh dejavnostih, glede na stopnjo izobrazbe pa navedejo sklop poklicev, kjer naj bi bilo največ povpraševanja in prostih delovnih mest:
VII. stopnja izobrazbe: univerzitetni diplomirani ekonomist, univerzitetni diplomirani pravnik, diplomirani vzgojitelj predšolskih otrok (VS), doktor medicine, diplomirani ekonomist (VS), profesor razrednega pouka, profesor specialne in rehabilitacijske pedagogike, univerzitetni diplomirani inženir strojništva, diplomirana medicinska sestra (VS), univerzitetni diplomirani inženir računalništva in informatike, profesor angleščine, profesor defektologije, univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, univerzitetni diplomirani socialni delavec, diplomirani fizioterapevt (VS), diplomirani inženir strojništva (VS), profesor športne vzgoje, profesor slovenščine, doktor dentalne medicine, univerzitetni diplomirani psiholog (prav tam).
Če je verjeti rezultatom analize podatkov 22 držav Evropske unije3 za leti 2004 in 2005, ko so avtorji primerjali različna področja študija s kasnejšimi učinki na trgu dela, so ugotovili, da so mladi, ki pridobijo diplomo iz humanistike, na splošno najbolj izpostavljeni tveganju
3Avstrija, Belgija, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Litva, Latvija, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Slovenija, Slovaška, Španija, Švedska in Velika Britanija
23
brezposelnosti. V boljšem položaju, torej so manj izpostavljeni brezposelnosti, pa mladi, ki končajo tehnično izobraževanje in izobraževanje na področju edukacijskih ved (Reimer, Noelke in Kucel, 2008).
Mladi v Sloveniji so se že v drugi polovici osemdesetih let zaradi zaostrovanja razmer srečevali s problemom dostopa do stalne zaposlitve (Ivančič, 2010). Situacija se do danes ni prav nič izboljšala, lahko bi rekli, da je celo slabša, kajti iz leta v leto se delež zaposlitev za določen čas viša, kar kaže na to, da so zaposlitve mladih v zadnjih letih vedno bolj negotove in nestabilne. Mladi se tako ob vstopu na trg delovne sile srečujejo z močno spremenjeno strukturo zaposlitvenih priložnosti, ki jo predstavlja predvsem povečanje netipičnih zaposlitev. Med netipičnimi zaposlitvami pri mladih so najbolj razširjene zaposlitve za določen čas in krajši delovni čas (Trbanc in Verša, 2002). Na tem mestu lahko govorimo o prekernih oblikah dela4. Veliko mladih je tako danes zaposlenih za določen čas in zlahka prehajajo iz obdobja zaposlenosti v brezposelnost (Leskošek, 2009). To obdobje večkratnih zaposlitev za krajši delovni čas in obdobja brezposelnosti lahko povežemo tudi s t. i.
konceptom liminalnosti, ki pojmuje in zajema vse pojavnosti vmesnosti, stanja nekje »na pol«, kot ga poimenuje avtorica Zaviršek (2000). Avtorica tako navaja, da gre za obdobje, za katerega so značilne karakteristike, na primer pasivnost, neopaznost in prikrajšanost za možnosti napredovanja od nižjega k višjemu (prav tam). Vse to lahko povežemo tudi s stanjem mladega brezposelnega v družbi, kajti na osnovi podatkov se mladi danes zavedajo omejenih možnosti pri iskanju zaposlitve in na sploh se zdi, da postopoma dojemajo, da začasne zaposlitve ne vodijo več v trajnejše oblike, kar za njih predstavlja nove položaje tveganja (Leskošek, 2009). Lahko bi celo rekli, da v današnjem času mladi ne računajo več na trajnost zaposlitve, temveč se soočajo bolj s sposobnostjo pridobivanja prve zaposlitve ter s kasnejšim, uspešnim nizanjem nadaljnjih zaposlitev (Kramberger, 2007).
Avtorici Trbanc in Verša (2002) navajata, da je prehajanje na trg delovne sile ena najobčutljivejših točk poklicnega in osebnega razvoja mladega človeka, saj je to lahko popolnoma prepuščeno iznajdljivosti posameznikov ali pa je urejeno in organizirano s strani države, podjetji in drugih institucij, tako da je sam vstop mladim na trg dela olajšan. V Sloveniji naj bi bil le manjši delež mladih, ki so v nekaterih primerih deležni sofinanciranega prehoda iz izobraževanja na trg dela, velika večina pa je prepuščena lastni iznajdljivosti in
4Gre za netipične, neredne, začasne, marginalne, nestabilne, alternativne oblike dela, za katere so značilni negotovost zaposlitve, nižji dohodki, manj socialnih ugodnosti in zakonskih pravic za delavce. Tipične oblike prekernih del so: zaposlitev za krajši delovni čas (običajno delo za polovični delovni čas), delo za določen čas – začasno delo, zaposlitev prek agencije za posredovanje dela, podjemna pogodba ali pogodba o delu, študentsko delo, avtorska pogodba ali honorarno delo, samozaposlitev, delo prek javnih del itd. (Turšič, 2012).
24
trenutnim razmeram na trgu delovne sile, kjer je tekma za delovna mesta naporna ter vse prej kot enostavna (prav tam).
Če sklenem, lahko z gotovostjo trdim, da je današnji vstop mladih na trg delovne sile bistveno bolj zapleten in raznovrsten, kot je bil pri starejših generacijah. Takrat je večinoma država regulirala ponudbo in povpraševanje po delovni sili, tako da so bili naši predniki na področju prehoda iz izobraževanja v službo deležni dokaj mirne in hitre vključitve.
