UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Andreja Simčič
DRUŽBOSLOVNE VSEBINE V DRUGEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE NA PRIMERU PODJETJA SALONIT
ANHOVO
Magistrsko delo
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Andreja Simčič
DRUŽBOSLOVNE VSEBINE V DRUGEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE NA PRIMERU PODJETJA SALONIT
ANHOVO
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Darja Kerec
Ljubljana, 2016
i
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova!
(Tone Pavček)
ZAHVALA
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Darji Kerec za vse nasvete, potrpežljivost in strokovno vodenje pri izdelavi magistrskega dela.
Zahvaljujem se svojim staršem, ki so me spodbujali tekom celotnega študija in me podpirali v najtežjih trenutkih.
Zahvaljujem se fantu Petru za vso spodbudo, lepe besede in pomoč, ki mi je velikokrat olajšala študij.
Iskreno se zahvaljujem članom Sindikalne organizacije Brda za vso pomoč pri izdelavi magistrskega dela in vsem, ki ste se odzvali na prošnjo za intervju ter svoje spomine delili z menoj.
Zahvaljujem se tudi Niki Birsa Vidmar za lektoriranje magistrskega dela.
Magistrsko delo posvečam nonotu Brunotu Simčiču v spomin!
ii
POVZETEK
Industrija je zelo pomemben dejavnik okolja. Marsikje je gonilo gospodarskega razvoja, saj ponuja veliko zaposlitvenih mest, omogoča razvoj in napredek okolja ter posledično dobro ekonomsko in socialno stanje prebivalcev. Ima pa tudi določene slabe lastnosti. Mednje sodijo predvsem onesnaževanje okolja ter s tem povezan nastanek bolezni in v preteklosti težke delovne razmere delavcev. V učnem načrtu predmeta Družba za 4. in 5. razred je več učnih ciljev, ki se nanašajo na omenjeno problematiko, zato sem se odločila, da bom v magistrskem delu obravnavala industrijsko podjetje Salonit Anhovo, ki je s svojim delovanjem povzročilo velike spremembe tako na ljudeh kot na okolju. V teoretičnem delu so opisani nastanek podjetja ter njegova zgodovina skozi večje prelomnice, vpliv podjetja na okolje, vpliv druge svetovne vojne na delovanje podjetja, temeljni podatki o azbestu ter poklicne bolezni, ki so se pojavljale.
Empirični del magistrskega dela predstavlja kvalitativno raziskavo. Podatki so pridobljeni z intervjuji delavcev, ki so bili zaposleni v podjetju. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, kakšen občutek (pozitiven/negativen) imajo zaposleni do podjetja. V empirični del sem vključila dvanajst oseb, starih od približno 50 do 90 let. Pridobljeni rezultati bodo v pomoč predvsem učiteljem lokalnih osnovnih šol, pa tudi ostalim pri poučevanju družboslovnih vsebin, saj bodo s pomočjo vsebine magistrskega dela učencem lažje razložili določeno učno vsebino.
Z izvedeno raziskavo sem ugotovila, da so delavci delali v težkih delovnih razmerah, v vseh vremenskih pogojih, bili so izpostavljeni azbestu, saj so delali brez ali s slabo zaščitno opremo. Kasneje je podjetje pričelo bolje skrbeti za varovanje delovnega in naravnega okolja, izboljšal se je tudi delovni čas zaposlenih. Nadrejeni so imeli z zaposlenimi dobre odnose, zaposlitev je pozitivno vplivala na življenje zaposlenih. Ugotovila sem, da ima večina intervjuvancev do podjetja mešane občutke; pozitivne zaradi izboljšanega finančnega stanja, negativne pa zaradi smrti bližnjih in prijateljev.
Ključne besede: družboslovje, osnovna šola, industrija, poklicne bolezni, delavec, Salonit Anhovo
iii
ABSTRACT
Industry is a very important environmental factor. In many places, it is the driving force of the economic development as it offers a lot of jobs, development and progress of the environment, and consequently a good economic and social state of the inhabitants. However, it also has some bad characteristics. These are especially the pollution of the environment, the incidence of disease related to the pollution and difficult working conditions in the past. In the curriculum, the school subject Society in 4th and 5th grade of primary school is set several learning objectives referring to the already mentioned issues, so I decided to discuss the industrial enterprise Salonit Anhovo in my master’s degree. The company’s operation caused large negative changes to the people and to the environment. In the theoretical part, I described the formation of the enterprise and its major turning points in history, the influence of the enterprise on the environment, the impact of the Second World War on the enterprise activity, basic information about asbestosis and occupational diseases that were appearing.
The empirical part of my master’s thesis represents a qualitative research. The data were acquired by the interviews with the workers who were employed in the enterprise. The aim of this master’s thesis is to establish what is the workers’ attitude (positive or negative) towards the enterprise. I included twelve people aged between about 50 and 90 years into the empirical part. The acquired results will be helpful particularly for teachers in local primary schools but also for others teaching social sciences. In fact, they will be able to explain more easily specific learning content to pupils by means of this master’s thesis.
The research that was carried out helped me to ascertain that the employees worked in difficult working and weather conditions. They were exposed to asbestos as they were operating without or with bad protecting equipment. Later, the enterprise started taking more care to protect the working and natural environment, and the working time of the employees ameliorated. The superiors were on good terms with the employees and the employment had a positive influence on the lives of the workers. I established that the majority of the interviewees have mixed feelings about the enterprise; positive because of the improved financial situation and negative due to the deaths of close relatives and friends.
Key words: Social Studies, primary school, industry, occupational diseases, worker, Salonit Anhovo
iv
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ...1
2. TEORETIČNI DEL ...3
2. 1. Industrija ...3
2. 1. 1. Industrija v okolici Nove Gorice ...4
2. 1. 1. 1. Kovinskopredelovalna industrija ...6
2. 1. 1. 2. Industrija gradbenega materiala ...7
2. 1. 1. 3. Kemična industrija ...8
2. 1. 1. 4. Prehrambna industrija ...8
2. 1. 1. 5. Lesna industrija ...9
2. 1. 1. 6. Tekstilna industrija ...9
2. 1. 1. 7. Industrija usnja in obutve ... 10
2. 1. 1. 8. Električna industrija ... 10
2. 2. Salonit Anhovo ... 11
2. 2. 1. Lega ... 11
2. 2. 2. Začetki stare cementarne ... 13
2. 2. 3. Cementarna v času druge svetovne vojne ... 15
2. 2. 4. Ponovni zagon po končani vojni ... 15
2. 2. 5. Kriza v novi cementarni ... 16
2. 2. 6. Pozitivne spremembe ... 17
2. 2. 7. Azbest ... 18
2. 2. 7. 1. Škodljivost uporabe za človeka ... 21
2. 2. 7. 2. Poklicne bolezni ... 22
2. 2. 7. 3. Izplačevanje odškodnin obolelim ... 24
2. 2. 7. 4. Vpliv tovarne na okolje ... 26
2. 2. 7. 5. Odstranjevanje izdelkov iz azbesta ... 28
2. 2. 8. Zaposleni v podjetju ... 29
3. EMPIRIČNI DEL ... 31
3. 1. Opredelitev raziskovalnega problema ... 31
3. 2. Cilji raziskave ... 31
3. 3. Raziskovalna vprašanja ... 32
3. 4. Metodologija raziskave... 32
v
3. 4. 1. Vrsta raziskave ... 32
3. 4. 2. Vzorec ... 32
3. 4. 3. Opis postopka zbiranja podatkov ... 33
3. 4. 4. Postopek obdelave podatkov ... 33
3. 4. 5. Analiza intervjujev in interpretacija ... 34
3. 4. 5. 1. Oseba, rojena med letoma 1920 in 1930 ... 34
3. 4. 5. 2. Osebe, rojene med letoma 1930 in 1940 ... 37
3. 4. 5. 4. Osebe, rojene med letoma 1950 in 1960 ... 59
3. 4. 5. 5. Osebe, rojene med letoma 1960 in 1970 ... 66
4. SKLEP ... 72
5. ZAKLJUČEK ... 80
6. VIRI IN LITERATURA ... 85
6. 1. Spletni viri ... 87
vi
KAZALO SLIK
Slika 1: Podjetja po vojni (razstava Industrijska dediščina na Goriškem, 2016) ...6
Slika 2: Podjetja po osamosvojitvi (razstava Industrijska dediščina na Goriškem, 2016) ... 11
Slika 3: Stara cementarna 1921 (glasilo Naš list, 2011, priloga) ... 13
Slika 4: Kamnolom Rodež (osebni arhiv, 2016)... 14
Slika 5: Nova cementarna (glasilo Naš list, 2011, priloga) ... 16
Slika 6: Države s prepovedjo (označene z zeleno barvo) uporabe azbesta leta 2000 in leta 2014 (International Ban Asbestos Secretariat, 2016) ... 19
Slika 7: Prikaz nahajališč mezotelioma (Azbest – nikoli dokončana zgodba, 2015, str. 6) ... 20
Slika 8: Bolnišnica v Monfalconu/Tržiču (osebni arhiv, 2016) ... 20
Slika 9: Na strop prilepljena azbestna zmes (Azbest – nikoli dokončana zgodba, 2015, str. 16) ... 21
Slika 10: Merilna naprava Salonita Anhovo (www.ekoanhovo.org, 2016) ... 27
Slika 11: Delavca odstranjujeta azbestno kritino (Azbest – nikoli dokončana zgodba, 2015, str. 21) .. 29
vii
KAZALO TABEL
Tabela 1: Intervju z Armando Fikfak, 1924 ... 34
Tabela 2: Kategorije in opis dela osebe, rojene med letoma 1920 in 1930 ... 36
Tabela 3: Intervju z Albino Marinič, 1935 ... 37
Tabela 4: Intervju z Marijo Ambrožič, 1938 ... 40
Tabela 5: Kategorije in primerjava opisa del oseb, rojenih med letoma 1930 in 1940 ... 42
Tabela 6: Intervju z Andrejem Ambrožičem, 1942 ... 44
Tabela 7: Intervju s Heleno Reja, 1946 ... 46
Tabela 8: Intervju z Antonom Šfiligojem, 1946 ... 48
Tabela 9: Intervju s Karlom Passonijem, 1947 ... 51
Tabela 10: Intervju s Francem Perkom, 1947... 53
Tabela 11: Kategorije in primerjava opisa del oseb, rojenih med letoma 1940 in 1950 ... 55
Tabela 12: Intervju z Vojkom Rutarjem, 1951 ... 59
Tabela 13: Intervju z osebo X, 1956 ... 62
Tabela 14: Kategorije in primerjava opisa del oseb, rojenih med letoma 1950 in 1960 ... 64
Tabela 15: Intervju s Srečkom Ambrožičem, 1967 ... 66
Tabela 16: Intervju z Aleksandrom Piculinom, 1970 ... 68
Tabela 17: Kategorije in primerjava opisa del oseb, rojenih med letoma 1960 in 1970 ... 70
Tabela 18: UN Družba, 4. razred ... 80
Tabela 19: UN Družba, 5. razred ... 83
viii
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Delovno mesto ... 72
Graf 2: Delovni čas ... 73
Graf 3: Delovne razmere ... 74
Graf 4: Odnos nadrejenih do zaposlenih ... 74
Graf 5: Poklicne bolezni... 75
Graf 6: Varovanje naravnega okolja ... 76
Graf 7: Varovanje delovnega okolja ... 77
Graf 8: Vpliv zaposlitve ... 77
Graf 9: Občutek do podjetja ... 78
1
1. UVOD
Industrija je izjemno pomemben dejavnik v vsakem okolju. Prebivalcem nudi zaposlitev, kar posledično vpliva na kakovost življenja, izboljšuje finančno stanje države, proizvaja izdelke, ki nam lajšajo vsakdanje življenje, ter izboljšuje ugled države v svetu. Kljub temu ima tudi negativne strani, saj je znana predvsem kot onesnaževalec okolja, center za izvor poklicnih bolezni in težaškega dela. Danes se omenjeni dejavniki izboljšujejo, država veliko vlaga v varovanje naravnega okolja, v varno delovno okolje zaposlenih, v izplačevanje odškodnin v primeru poklicnih bolezni ter v nabavo strojev, ki ponekod nadomestijo težaško delo, ki bi ga morali opravljati delavci.
Tovarna Salonit Anhovo je dobro poznana, saj je zaradi azbesta, ki je bil glavna surovina za izdelavo izdelkov, zbolelo veliko tistih, ki so bili tam zaposleni, ter tudi drugih, ki so zboleli posredno. Eden izmed obolelih je bil tudi moj dedek, ki je lansko leto umrl za posledicami poklicne bolezni, pridobljene v Salonitu Anhovo. Že pred veliko leti mu je bila zaradi posledic dela z azbestom priznana poklicna bolezen azbestoza, umrl pa je zaradi pljučnega raka, ki se je razvil iz prej omenjene bolezni. Sam je velikokrat omenjal tovarno, saj je precej zaznamovala njegovo življenje. Velikokrat sem poslušala zgodbe, ki so se dogajale v tovarni, rad je opisoval svojo dolgo pot, ki jo je moral vsak dan prehoditi do tovarne, opisoval je tudi težaško delo, ki ga je tam opravljal. V času zaposlitve je v tovarni opravljal več del. Delal je na stroju plošč (kot formirec valovitih plošč), v skladišču tovarne, v izdelavi plošč (kot manevrator, nadzornik dekantatorjev), v pomožni skupini (kot dvoriščni delavec), na novi liniji plošč (kot nadzornik formirke in strojnik stiskalnice), v skladiščenju in odpremi cevi (kot manipulator). O tovarni velikokrat ni imel pozitivnih besed, menim, da je bila to posledica poklicne bolezni, ki jo je tam pridobil, kljub temu, da je njegova zaposlitev pozitivno vplivala na finančno stanje družine, saj njegova žena ni bila zaposlena. Žal je preminil pred pričetkom izdelave magistrskega dela, v nasprotnem primeru bi mi lahko povedal še veliko zanimivih podatkov in zgodb, ki bi jih lahko vključila v magistrsko delo.
Vse to je bil vzrok, da sem se odločila za tak naslov magistrskega dela, saj sem želela tovarno še podrobneje raziskati ter z intervjuji dobiti podrobnejši vpogled v občutja bivših zaposlenih do tovarne. To mi ni predstavljalo težav, saj prihajam iz bližnje okolice Anhovega, kar mi je tudi olajšalo pridobivanje podatkov.
2
V magistrskem delu sem ugotovila, kakšen občutek imajo osebe, ki so bile zaposlene v podjetju Salonit Anhovo, do podjetja. Ugotovila sem tudi, kakšne delovne razmere so bile v podjetju, kakšen je bil delovni čas, ali so se pojavljale poklicne bolezni, ki so posledica dela v podjetju, kakšen odnos so imeli nadrejeni do zaposlenih ter koliko pozornosti je podjetje posvečalo varovanju naravnega in delovnega okolja. Vse te podatke sem pridobila z intervjuvanjem oseb, ki so bile zaposlene v podjetju. Pridobila sem različno stare osebe, ki so mi dale vpogled v spremembe, do katerih je prihajalo postopoma skozi čas. Pridobljene rezultate sem analizirala in jih strnila v teorijo.
Celotno magistrsko delo bo v pomoč učiteljem predvsem lokalnih šol, pa tudi drugim, pri poučevanju družboslovnih vsebin v drugem triletju osnovne šole (ponekod tudi v prvem triletju), saj bodo lahko podatke uporabili kot pomoč pri realizaciji določenih učnih ciljev, ki so zapisani v učnem načrtu Družba.
3
2. TEORETIČNI DEL 2. 1. Industrija
Industrija je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem in z obdelovanjem surovin v polizdelke in izdelke, zato jo uvrščamo v sekundarni gospodarski sektor. Razvila se je iz obrti. Industrializacija se je začela v drugi polovici 18. stoletja, ko je prišlo do industrijske revolucije. To je pomenilo velik preobrat, saj se je svet začel spreminjati in razvijati zelo hitro (Likar, 2006). Industrializacija je globoko spremenila proizvodnjo, družbeno sestavo, način življenja in življenjsko raven. Pred 19. stoletjem je večina proizvodnje temeljila na manufakturah in obrtniških delavnicah. Iznajdba parnega stroja v tridesetih letih prejšnjega stoletja je pospešila propad proizvodne obrti (predilstvo, tkanje ...) ter nastajanje tekstilnih tovarn, železarstva in rudarstva. K pojavu novih industrijskih panog (kovinske, lesne, usnjarske in živilske) je prispevalo tudi prenehanje fevdalnih odnosov v drugi polovici prejšnjega stoletja (Gams, 1999). Industrija je za razliko od obrti pomenila množično proizvodnjo, kar je precej povečalo tekmovalnost med podjetji, saj so se znižale cene izdelkov. Pričeli sta se razvijati znanost in tehnologija, vse to je vplivalo na boljše življenje ljudi. Industrializacija je sprožila tudi več drugih procesov, kot so deagrarizacija, urbanizacija, razvoj turizma in prometa ter onesnaževanje okolja (Likar, 2006).
Industrijo delimo na težko in lahko. Težka industrija uporablja velike količine surovin in veliko energije. Cena strojev je pomembnejša od cene delovne sile. Sem sodijo na primer pridobivanje železa in jekla, tovarna celuloze in papirja, rafinerije nafte ... Za lahko industrijo je značilno, da se uporablja surovine v manjših količinah ter da se predeluje polizdelke v končne izdelke. Potrebno je veliko delovne sile, ki je malo kvalificirana. Sem sodijo na primer tekstilna, obutvena in pohištvena industrija. Industrijo delimo tudi glede na to, s čim se podjetja ukvarjajo. Tako poznamo kovinskopredelovalno industrijo, elektroindustrijo, tekstilno, lesno, živilsko, kemično, obutveno in usnjarsko industrijo ter industrijo gradbenega materiala (Kunaver, Lovrenčak, Senegačnik, Drobnjak, Pak, Luževič in Klemenčič, 2000).
Dejavniki, ki vplivajo na postavitev industrijskih obratov, so različni. Včasih sta bila pomembna bližina surovin ter promet. Večina tovarn je bila zgrajenih blizu rudnikov, virov energije, železnic, pristanišč ali velikih mest. Danes zaradi razvitega transporta to ni več problem. Pomemben dejavnik v današnjem času je tržišče, ki določa povpraševanje, ceno izdelkov. To vpliva na izgradnjo tovarn, saj je pomembno, da se posluje s čim manj stroški in
4
čim večjim dobičkom. Zato se veliko tovarn seli v manj razvite države, kjer je delovna sila cenejša in imajo posledično z delavci manj stroškov. Pomembno vlogo ima tudi politika, ki s svojimi odločitvami pospešuje ali zavira razvoj industrije (Likar, 2006).
2. 1. 1. Industrija v okolici Nove Gorice
Burna preteklost, ko so ozemlje Goriške pretresale vojne, je pustila na območju velike posledice. V času, ko je bilo današnje ozemlje Primorske od leta 1918 pod Italijo, je fašistična oblast okrog leta 1927 (kmalu po ustanovitvi tovarne Salonit Anhovo) uničila ogromno poslopij; slovenske šole, kulturna društva, gospodarska združenja. Tako se je moralo veliko ljudi izseliti v tujino, kmetje so se zelo težko preživljali ter svoje izdelke prodajali pod ceno.
Vse do leta 1947, ko se je Primorska priključila k Jugoslaviji, so območje pretresali številni boji, kar je opustošilo območje (Vižintin, 1968a). Ozemlje na Goriškem je bilo v času priključitve k Jugoslaviji dokaj nerazvito, dodatno težavo je pomenila še izguba mestnega središča, nova meja je pretrgala več pomembnih prometnih zvez, prekinila je elektroenergetsko omrežje, ostali smo brez zdravstvenih, prosvetnih in kulturnih zavodov, upravnih stavb, gostinskih in trgovskih centrov (Vižintin, 1968b). Delovalo je le nekaj podjetij, tri, ki so nastala že pred vojno, so bila tovarna Salonit Anhovo, Solkanska industrija apna in Goriške opekarne. Večina ozemlja, ki je bilo industrijsko precej bolj razvito, je po vojni pripadlo Italiji. Nerazvitost ozemlja in škoda, ki je nastala med vojno, nista bila edina problema, s katerima se je ozemlje srečevalo. Ena izmed oteževalnih okoliščin je bila tudi lega, saj je bilo območje med obema svetovnima blokoma, prebivalstvo se je odseljevalo, kar je pomenilo pomanjkanje delovne sile in beg možganov. Odpeljali so veliko strojev in opreme, gospodarstvo je bilo odtrgano od večjih industrijskih središč ter ločeno od italijanskega dela. To je pomenilo odvisnost od Jugoslavije, ki pa svojega finančnega kapitala ni želela vlagati kar tako, saj dokončna razmejitev še vedno ni bila čisto jasna (Zagradnik, 1997). Kljub temu se je zaradi veliko vloženega truda pričela industrija razvijati. Pri tem je imel veliko vlogo tudi že pred vojno dobro razviti hidroenergetski sistem z elektrarnama Doblar in Plave, kar je omogočalo tovarnam dostop do električne energije (Šušmelj, 1977).
Predvojne obrate so obnovili ter ustvarili nekaj novih, povečevali so proizvodnjo. Že v tistem času so delovala podjetja, ki obratujejo še danes. Oprema v podjetjih je bila precej skromna, saj je podjetja vodila država, delavci so večino dela opravljali ročno. Podjetja so zaposlovala veliko ljudi, saj je veliko ljudi zaradi neugodnih pogojev za kmetijstvo delo iskalo drugje. V
5
drugi polovici dvajsetega stoletja se je industrija zelo razvijala in posledično postala vodilna gospodarska dejavnost (Pavšič-Milost, 1997). Lega Slovenskega primorja, ki je bila oteževalna okoliščina v letih po vojni, je v tem času postala prednost. Sprejetje goriškega in tržaškega sporazuma ter sporazuma o maloobmejnem prometu je omogočilo mednarodno trgovanje, tranzitni promet in turizem (Zagradnik, 1997). Prihajati so začeli mladi kadri, nekaj let pozneje tudi inženirji. Velik poudarek je bil na strokovnem izobraževanju zaposlenih, pomembno je bilo tudi izobraževanje na političnem področju. Vsak delavec je moral obiskovati krajši ali daljši politični tečaj (Velikonja, 1997). Vzpon industrije se je nadaljeval do sedemdesetih let dvajsetega stoletja. V tem času je zaradi spoznanj, da se samoupravljanje ne more enačiti s poslovno ekonomijo podjetja, prišlo do sprememb v družbeno-političnem sistemu. Zaživela je tudi ideja o policentričnem gospodarstvu, zato so številna podjetja pričela odpirati poslovalnice tudi v odročnejših krajih, s čimer so zaustavili zapuščanje podeželja ter spodbudili ohranjanje kmetijstva. V osemdesetih letih ter začetku devetdesetih je prišlo do krize, saj je pričelo prihajati do presežka delovne sile ter stečajev podjetij. Problem se je pojavil tudi z razpadom jugoslovanskega trga zaradi osamosvojitve Slovenije leta 1991 (Pavšič-Milost, 1997). Desetdnevna vojna je prekinila stike z drugimi republikami oziroma državami, ki so nastale na ozemlju bivše Jugoslavije. To je pomenilo problem, saj so bila nekatera podjetja vezana na jugoslovanski trg – večino izdelkov so na trg izvažale elektroindustrija, industrija gradbenega materiala, strojegradnja, tekstilna in kovinskopredelovalna industrija (Velikonja, 1997). Posledično so se številna podjetja pričela boriti za preživetje, zmanjševali so proizvodnjo, odpuščali delavce, prihajalo je do stečajev. V tem času je prišlo tudi do sprememb v lastništvu podjetij – podjetje z družbenim kapitalom se je spremenilo v podjetje z znanimi lastniki. V drugi polovici devetdesetih let si je večina podjetij že iskala nova tržišča, prilagodila organizacijo in proizvodne programe novim razmeram (Pavšič-Milost, 1997).
Nekatera podjetja, ki so delovala v času po vojni na Goriškem oz. v okolici Nove Gorice, sem na kratko opisala. Ogledala sem si tudi razstavo na Gradu Kromberk (sliki 1, 2) z naslovom Industrijska dediščina na Goriškem, ki mi je pomagala pri pisanju. Podjetja sem razvrstila pod posamezne vrste industrije.
6 2. 1. 1. 1. Kovinskopredelovalna industrija
Tovarna poljedelskega orodja Batuje
Nastala je že leta 1876, ko je trgovec z železom kupil v Batujah mlin ter ga preuredil v kovačijo. Po vojni so objekt nacionalizirali ter podvojili proizvodnjo. Leta 1955 so se specializirali v izdelovanju lemežev in desk, v šestdesetih so izdelovali kmetijsko mehanizacijo, v sedemdesetih pa so pričeli z izdelavo manjših strojev. Ker je bilo podjetje močno odvisno od jugoslovanskega trga, je po osamosvojitvi šlo v stečaj (Pavšič-Milost, 1997).
Gostol Nova Gorica
Tovarna je nastala leta 1947, ko je obrtnik Štrukelj s skupino delavcev pripeljal delovne stroje v Solkan. Tovarna je imela tekom poslovanja več preimenovanj, od leta 1958 je bila znana kot Gostol, goriške strojne tovarne in livarne. Podjetje je bilo uspešno, izdelovali so različne vrste Slika 1: Podjetja po vojni (razstava Industrijska dediščina na Goriškem, 2016)
7
prikolic, cistern, vozičkov za prevoz tovorov ter osi za priključna vozila. V drugi polovici osemdesetih let je prišlo podjetje v težave, razcepilo se je na več delov (Pavšič-Milost, 1997).
Danes podjetje deluje pod imenom Gostol-Gopan.
Vozila Gorica
V času nastanka leta 1948 se je tovarna imenovala Avtoobnova, današnje ime je dobila leta 1961. Na začetku so se ukvarjali predvsem s popravilom in z remontom vseh vrst avtomobilov, poglavitna dejavnost pa je bila izdelava kamionskih in avtobusnih karoserij.
Kasneje so večjo pozornost namenjali izdelavi priključnih vozil in nadgradenj za cestni tovorni promet, postopoma so opuščali karoserijsko dejavnost (Šušmelj, 1977).
Iskra avtoelektrika
Leta 1960 je bila tovarna registrirana kot Iskra Kranj. Najprej so izdelovali le montažo izdelkov, za katere so dobivali dele iz kranjskega podjetja, kasneje so pričeli z lastno proizvodnjo potrebnega materiala (regulatorjev, relejev, vžigalnih tuljav ...). Kasneje so se tovarni pridružila še druga podjetja s Primorske (Pavšič-Milost, 1997). Danes podjetje še vedno deluje pod imenom Mahle Letrika.
2. 1. 1. 2. Industrija gradbenega materiala
Sem spada tudi podjetje Salonit Anhovo, ki ga bom podrobneje opisala v naslednjih poglavjih magistrskega dela.
Solkanska industrija apna
Nastala je leta 1950. Poleg apna so proizvajali še fine in grobe malte, pesek in druge apnenčeve granulate. V preteklosti je proizvodnja zadostovala za domačo proizvodnjo, del so jo tudi izvažali (Pavšič-Milost, 1997). Tovarna od leta 2013 ne deluje več.
Goriške opekarne
Zaradi nahajališč gline, ki so jo izkoriščali že v rimskih časih, se je razvila tovarna za izdelavo opečnih izdelkov. Tako je leta 1948 nastalo podjetje Goriške opekarne, ki še danes deluje.
Podjetje ima veliko število zaposlenih (Pavšič-Milost, 1997).
8 2. 1. 1. 3. Kemična industrija
Poligalant Volčja Draga
Tovarna je nastala leta 1956. Izdelovali so ventilatorske naprave in obloge umetnih zob za zobno protetiko. V šestdesetih letih so se razširili v več proizvodnih enot: izdelovali so embalažo ter brizgalne, zobne in PVC profile. Kasneje so se podjetja razcepila na več manjših (Pavšič-Milost, 1997). Danes podjetje deluje pod imenom Poligalant industrija za predelavo plastičnih mas.
Šampionka Renče
Predhodnik tovarne je podjetje Čistilka, ki je bilo ustanovljeno leta 1960. Izdelovali so čistilna sredstva, predvsem varekino in solno kislino. Leta 1964 so pričeli proizvajati še vinski in alkoholni kis ter gobe šampinjone, po katerih je dobila tovarna ime (Pavšič-Milost, 1997).
Podjetje danes še vedno deluje pod istim imenom.
2. 1. 1. 4. Prehrambna industrija
MIP Nova Gorica
Podjetje je najprej delovalo pod imenom Meso-mleko in je bilo ustanovljeno leta 1947, od šestdesetih let naprej pa je pričelo delovati pod imenom MIP Nova Gorica. Ukvarjalo se je z zakolom živine, s predelavo mesa ter sodobno mesnopredelovalno industrijo (Pavšič-Milost, 1997). Podjetje pod tem imenom ne deluje več.
Pecivo Gorica
Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1957. Postopoma so se mu priključile manjše pekarne iz okoliških krajev. Ukvarjali so se s peko kruha in ostalih slaščic. Podjetje ima več manjših poslovalnic po Primorski (Pavšič-Milost, 1997). Podjetje danes še vedno deluje.
9 2. 1. 1. 5. Lesna industrija
Meblo Nova Gorica
Tovarna je bila ustanovljena leta 1948, pod tem imenom pa je delovala od leta 1963.
Izdelovali so furnirano pohištvo, klasične vzmetnice ter določene lesene proizvode za lastne potrebe. V šestdesetih letih so pričeli z izdelavo vzmetnice jogi ter drugih vrst oblazinjenega pohištva, kasneje še z izdelovanjem cestne signalizacije, ivernih plošč, lesnoobdelovalnih strojev, plastičnega in masivnega pohištva, odej, vate in podobno. Podjetje je bilo izjemno uspešno, v času osamosvojitve pa je prišlo v krizo ter se nato leta 1992 preimenovalo v Meblo holding (Pavšič-Milost, 1997). Danes podjetje deluje pod imenom Meblo Jogi.
Tovarna pohištva Miren
Podjetje je predhodno delovalo pod imenom Invalidsko podjetje Istok, ki je bilo ustanovljeno leta 1948. V času osamosvojitve je šlo v stečaj (Pavšič-Milost, 1997).
2. 1. 1. 6. Tekstilna industrija
Tekstilna tovarna Okroglica
Ustanovljena je bila leta 1957. Najprej so delali za tovarno v Ajdovščini, od leta 1961 so pričeli z izdelavo lastnih izdelkov. Izdelovali so bombažne zavese, tiskane kuhinjske brisače, kasneje so dodali še nekaj drugih izdelkov. V devetdesetih letih je podjetje preživelo zaradi preusmeritve v razvoj in izdelavo avtomobilskih izdelkov in kabelsko industrijo (Pavšič- Milost, 1997). Podjetje posluje še danes pod istim imenom.
Modna konfekcija Ideal Nova gorica
Podjetje je pričelo z delovanjem leta 1959 pod takratnim imenom Goriška modna konfekcija.
Izdelovali so žensko in otroško konfekcijo, kasneje so odprli tudi lastno prodajalno. Podjetje je šlo v stečaj leta 1989, leta 1990 pa so ustanovili novega z enakim imenom, a omejeno odgovornostjo (Pavšič-Milost, 1997). Danes podjetje pod tem imenom ne deluje več.
10 2. 1. 1. 7. Industrija usnja in obutve
Ciciban, Tovarna obutve in otroških potrebščin
Podjetje je pričelo z delovanjem leta 1948, ko so se čevljarji združili pod imenom Jadran Miren. Leta 1962 so se združili s podjetjem Ciciban, ki je izdelovalo otroško obutev ter se poimenovali Jadran-Ciciban. Izdelovali so otroško obutev, igrače ter druge potrebščine za otroke. Od leta 1974 je podjetje poslovalo pod zgornjim imenom do devetdesetih let, ko je šlo v stečaj. Danes njegovo delo nadaljuje podjetje Cicipet, proizvodnja obutve Petejan in Ciciban (Pavšič-Milost, 1997).
Tovarna usnja Miren
Ustanovljena je bila leta 1948, a je šele od leta 1953 delovala pod zgornjim imenom. Podjetje je imelo poleg usnja tudi oddelek za strojenje ovčjih kož. Leta 1972 je prenehalo z delovanjem, večina delavcev se je zaposlila v podjetju Meblo, ki je tudi kupilo objekte usnjarne (Pavšič-Milost, 1997).
2. 1. 1. 8. Električna industrija
Elektro Gorica
Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1963. Ukvarjalo se je s proizvodnjo električne energije, z razdeljevanjem in s prenosom električne energije, z vzdrževanjem objektov in naprav, ki služijo delu z energijo, s popravilom električnih naprav in aparatov ter podobno. Podjetje je podedovalo vse stroje in naprave, ki so bile v lasti italijanskih družb, čeprav so le-ti bili slabše kvalitete in niso sledili naraščajočim potrebam (Vižintin, 1968d).
Soške elektrarne
Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1947. Ukvarjali so se s prilagoditvijo obratov obratovalnim razmeram slovenskega omrežja, vzgajali so potreben kader za upravljanje in vodenje proizvodnega procesa in podjetja ter skrbeli za vzdrževanje in obnovo naprav (Vižintin, 1968c). Podjetje še danes deluje pod istim imenom.
11
2. 2. Salonit Anhovo
2. 2. 1. Lega
Podjetje Salonit Anhovo leži v majhnem kraju Anhovo, v občini Kanal ob Soči, blizu Nove Gorice. Anhovo je gručasta vas, s tipično mediteransko zazidanostjo, ki se nahaja na nadmorski višini 103 m (KS Anhovo-Deskle, 2016). Razteza se vzdolž desnega brega reke Soče pod strmim južnim pobočjem Kanalskega kolovrata. V flišno pobočje so vrezane grape potokov Raztoka, Perivnik in Skalnik, ki se izlivajo v reko Sočo (Jarc, Kladnik in Rojšek, 2002). Na ozemlju Anhovega je nahajališče paleocenskega laporja. Lapor je vez med klastičnimi in biokemičnimi kamninami, saj vsebuje delce erodiranih starejših kamnin in kalcijev karbonat. Bazo predstavljajo flišne kamnine paleocenske starosti, ki so sestavljene iz plasti apnenčevih breč, peščenjaka, laporjev in fliša ter se ponavljajo (Vidmar, 2002). Anhovo Slika 2: Podjetja po osamosvojitvi (razstava Industrijska dediščina na Goriškem, 2016)
12
je urbano povezano z Desklami, ki se nahajajo na levem bregu reke Soče, in skupaj tvorita krajevno skupnost Anhovo-Deskle. Kraj je leta 1921 zaznamovala izgradnja podjetja Salonit Anhovo, ki je povzročila spremembe na gospodarskem, političnem in družbenem področju.
Že v tistem času, torej okrog leta 1920, je v Anhovem delovala gradbena zadruga, skupaj s cementarno je pričela obratovati tudi gostilna, kjer so se delavci sproščali. Po letu 1930 je v Anhovem obratovala mizarska delavnica, delovale so tudi že štiri gostilne in trgovine. Leta 1950 so zgradili ambulanto, ki je bila zraven cementarne, poleg je bila tudi materinska in otroška posvetovalnica (KS Anhovo-Deskle, 2016). V tistem času je bilo v Anhovem le malo zemljišč, ki bi jih ljudje lahko uporabili za polja, sadje zaradi onesnaženega zraka ni uspevalo.
Bilo je tudi malo travnikov, večinoma je zemljišča prekrival mešan gozd, kjer so prevladovali listavci (Planina, Šifrer in Savnik, 1968). Kraj se je tekom let vedno bolj razvijal. Okrog leta 1990 so bili v Anhovem že vrtec, banka, pošta, delavski dom, šola, razna zasebna podjetja, trgovski in gostinski lokali, krajevna skupnost je upravljala z vodovodom in s čistilno napravo za komunalne odpadke (Testen, 1994). Danes v kraju poleg podjetja Salonit Anhovo delujeta še podjetje Esal, ki se ukvarja s strešnimi kritinami, in podjetje Salinvest, ki se ukvarja s strojnim in z elektro vzdrževanjem strojev in naprav ter z drugimi dejavnostmi. V kraju delujejo tudi lekarna, razne trgovine ter bencinska črpalka (KS Anhovo-Deskle, 2016).
V času nastanka je podjetje Salonit Anhovo spadalo pod občino Nova Gorica. Občina Kanal ob Soči je bila ustanovljena leta 1994, ko je bil sprejet zakon, ki je omogočal nastanek novih občin (Občina Kanal ob Soči, 2016). Ozemlje današnje občine ima bogato zgodovinsko preteklost. V kraju Kanal so bili v gradu od 13. stoletja naprej naseljeni grajski gospodarji, ki so se večkrat menjali. Grad je bil med vojno porušen, danes je obnovljen in deluje kot stanovanjski objekt. Ozemlje se je srečevalo z napadi Turkov (1469, 1477 in 1488), z boji Avstrije z Benetkami (1508–1515 in 1615–1619), na ozemlju so bili leta 1809 Francozi, ki so ustvarili vzdolž Soče mejo z Italijo. Območje je pod Avstrijo služilo kot sedež sodnega okraja s sodiščem in z davkarijo. Razviti so bili tkalstvo in predilstvo ter druge obrti. Ustanovljena je bila tudi tovarna svile, ki pa jo je leta 1908 uničil požar (Planina, Šifrer in Savnik, 1968).
Občina Kanal ob Soči leži v zahodnem delu države ob meji z Italijo, ozemlje poteka preko treh pokrajinsko različnih delov: spodnje Soške doline, Kambreškega pogorja in zahodnega dela Banjšic. Sestavlja jo osem krajevnih skupnosti: Lig, Kanal, Anhovo-Deskle, Levpa, Kambreško, Ročinj-Doblar, Avče ter Kal nad Kanalom. Občina meri 146,5 km2, kar jo uvršča med večje v Sloveniji, ima 5.502 prebivalca, svoj grb, zastavo in občinski praznik (Občina Kanal ob Soči, 2016).
13
2. 2. 2. Začetki stare cementarne
Pomembno vlogo v zgodovini tovarne Salonit Anhovo je imel domačin Ivan Nibrant, ki je v začetku 20. stoletja ob kuhi apna odkril takrat še neznan siv prah odličnih veznih lastnosti (Salonit Anhovo, d.d., 2016). Leta 1901 je avstrijski parlament sprejel zakon o gradnji karavanško-bohinjske železniške proge. Posledično se je gradilo solkanski most, ki je predstavljal povezavo med Podbrdom in Gorico. Inženir Emil Stock, ki je prihajal iz Splita, je imel pomembno vlogo pri solkanskem mostu, saj je dobavljal cement za njegovo izgradnjo.
To je bil tudi vzrok, da je prišel prvič v Anhovo. Kmalu je opazil, da so v Anhovem bogata nahajališča laporja ter neomejena količina vode (Salonit Anhovo, 2002). V teh krajih je bilo dovolj tudi cenene delovne sile, saj slabo rodovitna zemlja ni omogočala razvoja kmetijske proizvodnje. Na okoliških kmetijah je bilo veliko ljudi, ki so veliko raje poprijeli za delo v domači pokrajini, kot pa odšli iskat delo v tujino (Salonit Anhovo, 1961). Posledično je Stock leta 1919 začel graditi cementarno, ki pa je bila že takrat precej tehnološko zastarela (slika 3).
Slika 3: Stara cementarna 1921 (glasilo Naš list, 2011, priloga)
Delavci, ki so jo gradili, so delali v izjemno težkih delovnih pogojih. Ker so bila na ozemlju, ki je bil predviden za gradnjo cementarne, polja, posejana s koruzo, so morali delavci najprej odstraniti še nedozorele pridelke. Nato je vse delo potekalo ročno, mešali so ogromne količine
14
betona, prenašali težka bremena, ves čas so jih nadrejeni priganjali, da morajo čim hitreje delati. Delali so tudi po 12 ur dnevno, ob menjavi dopoldanske in popoldanske izmene so v tovarni ostajali tudi po 18 ur. Časa za malico in počitek niso imeli, če so jih zalotili med nedelom, so jih denarno kaznovali. Kljub temu si niso upali pritoževati, saj takrat niso obstajali zakoni, ki bi ščitili delavce, in so delodajalci zlahka dobili drugo delovno silo. Ker je to ozemlje pripadalo po rapalski pogodbi Italiji, so tam delali tudi delavci iz Furlanije in ostalih italijanskih krajev. Oni so opravljali precej lažja dela, ki so bila tudi varnejša in so imela vodilni položaj, bolje so bili plačani. Cementarna je bila hitro zgrajena, saj so Stockovi inženirji izkoristili prednosti, ki jih je lokacija ponujala – ugoden izkop in dovoz laporja do peči, dobra lokacija za proizvodnjo ter bližina železniške proge. 2. maja leta 1921 je pričela tovarna obratovati (Salonit Anhovo, 1971). Poleg cementa so kmalu pričeli s proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov, leta 1922 so začeli z izdelavo cevi. Kmalu so se pojavile prve težave, saj se je cementarna soočala s konkurenco – v Italiji je bilo kar 128 cementarn, ki so bile naprednejše in so proizvedle veliko več (Salonit Anhovo, 2002). Zato je Stock leta 1928 cementarno prodal. Prihod novega lastnika ni pomenil izboljšanja proizvodnje, saj so se soočali s pomanjkanjem naravnega laporja na površju v kamnolomu Rodež (slika 4) in so posledično morali začeti proizvajati druge vrste cementa.
Slika 4: Kamnolom Rodež (osebni arhiv, 2016)
To je seveda povečalo stroške proizvodnje. Tudi ta lastnik je cementarno prodal (Salonit Anhovo, 1971). Leta 1936 je nov lastnik posodobil in razširil proizvodnjo. Tako je
15
cementarna malo pred drugo svetovno vojno dosegla velik uspeh. Modernizirala se je proizvodnja cementa, velik poudarek se je dalo tudi na razvoj azbestnocementnih izdelkov.
Odpravilo se je ročno proizvodnjo in kupilo prvi stroj, ki so mu sledili kmalu še naslednji.
Tako se je do leta 1940 proizvodnja cementa zelo povečala (Salonit Anhovo, 2002).
2. 2. 3. Cementarna v času druge svetovne vojne
Cementarna je tudi med vojno delovala nemoteno, kljub uporom delavcev. V tistem času se je namreč gradbeni material zelo potreboval. Italijani so cementarno varovali z oboroženo stražo (Salonit Anhovo, 2002). Nemška vojska je septembra 1943 zasedla tovarno in razpustila bataljon (Salonit Anhovo, 1961). Kljub težkim razmeram je proizvodnja delala naprej, vse do konca vojne in tudi po njej. Fašistični režim pred vojno je precej okrepil narodno zavest in tako so aktivisti v tovarni izražali svoj upor. Pomoč so pošiljali partizanskim enotam, vedno več delavcev je odhajalo med partizane. Tovarna je poskušala z materialom čim bolj pomagati enotam osvobodilne vojske (Salonit Anhovo, 2002). Leto 1946 je bilo za delavce zelo pomembno. Ker so italijanski lastniki opazili, da se bo Primorska priključila k Jugoslaviji, so želeli demontirati stroje ter jih odpeljati v Italijo. Delavci so stopili skupaj, se temu uprli in pri guvernerju uspešno dosegli dogovor, da bodo stroji ostali v cementarni (Salonit Anhovo, 1961).
2. 2. 4. Ponovni zagon po končani vojni
15. septembra 1947 je bila Primorska priključena k Jugoslaviji. Posledično so iz tovarne odšli kvalificirani strokovnjaki, kar je zelo vplivalo na cementarno, ki je ostala brez izobraženega kadra, tehnične in poslovne dokumentacije. Ker se je zaradi porušene infrastrukture po državi zelo potreboval gradbeni material, se je že v prvem letu po vojni proizvodnja cementa podvojila. Kljub temu je bila tovarna zaradi slabih razmer tik pred zaprtjem. To je preprečil generalni direktor Milan Vižintin, ki je bil imenovan leta 1956. Z njim je v tovarno prišlo kvalificirano vodstvo, pojavile so se ideje o prenovi cementarne in obrata za proizvodnjo salonitnih izdelkov. Brez zunanje pomoči so uspeli doseči pravi tehnološki razvoj, povečalo se je povpraševanje po izdelkih, povečali so se optimizem in motivacija med zaposlenimi ter proizvodnja (Salonit Anhovo, 1971). V naslednjih letih se je proizvodnja iz dneva v dan povečevala, leta 1971 je anhovska cementarna proizvajala najboljši cement v državi. Leta
16
1970 se je pojavila ideja o razvojnem programu. Nameravali so posodobiti in razširiti proizvodnjo izdelkov ter zgraditi novo cementarno, ki bi imela še večje zmogljivosti (Salonit Anhovo, 2002). To je pomenilo veliko sestankov, dogovarjanj, veliko je bilo deljenih mnenj, strokovne službe so morale upoštevati številne predloge in iskati nove rešitve. Z novim mlinom, linijo za izdelavo cevi ter linijo za izdelavo azbestnocementnih plošč so povečali proizvodnjo za kar 100 %. Leta 1973 so naposled dobili dovoljenje za začetek gradnje nove cementarne. Dolina Soče je bila veliko gradbišče, gradila se je velika tovarna, gradile so se stanovanjske hiše ter ostala infrastruktura. V naslednjih mesecih je bilo potrebno za izgradnjo cementarne premagati ogromno finančnih, transportnih in montažnih težav. Leta 1976 so se srečali tudi z dvakratnim potresom, ki je povzročil porušenje infrastruktur ter stanovanj delavcev. Takrat je delo zastalo, povečali so se tudi stroški, kar je precej vplivalo na novogradnjo (Salonit Anhovo, 1977). Po 4 letih je bila nova cementarna dokončno zgrajena (slika 5), mnogi so jo imenovali 'gigant ob Soči' (Salonit Anhovo, 2002).
Slika 5: Nova cementarna (glasilo Naš list, 2011, priloga)
2. 2. 5. Kriza v novi cementarni
Začetki cementarne niso bili spodbudni. Potrebnega je bilo veliko novega znanja, podjetje se je z izgradnjo tudi precej zadolžilo, prihodki pa so bili precej manjši od pričakovanih. Zaradi veliko zaposlenih ter drage proizvodnje, je podjetje nekaj let poslovalo s finančno izgubo. To je trajalo do leta 1982, ko je prišlo do sanacije dolgov (Salonit Anhovo, 2002). Bel oblak, ki se je dvigal nad tovarno, bi nekateri najraje pregnali, nekaterim je bil zoprn, vendar dokler se
17
je dvigal, je tisočim ljudem pomenil delo in kruh (Salonit Anhovo, 1971). V drugi polovici osemdesetih let so se soočali že z drugimi problemi. Država je vse težje zagotavljala zadosten uvoz nafte, čutilo se je tudi upadanje uvoza drugih reprodukcijskih materialov. Velikokrat so poslovali z izgubo, v tem času je bil azbest znanstveno spoznan za škodljivega, kar je tudi vplivalo na tovarno. Takrat je Salonit Anhovo sprejel cilje za prestrukturiranje proizvodnje, kar pa je pomenilo velik finančni zalogaj, ki si ga v tistem času niso mogli privoščiti. Tekom let so veliko delali na področju izboljševanja problema z azbestom in tako so leta 1986 že dosegli bistveno manjšo zaprašenost. Bel oblak dima, ki je bil nekdaj simbol blaginje, je izgubil ta pomen. V dolino Soče se je naselil strah pred boleznijo, čeprav je veliko delavcev vztrajalo v zaposlitvi v tovarni (Salonit Anhovo, 2002).
Družbene in ekonomske spremembe so podjetje na začetku devetdesetih let pahnile na rob preživetja. Ko je prišlo do osamosvojitve Slovenije, je podjetje izgubilo precejšen del trga, ki ga je imelo v povojni Jugoslaviji. Zaradi zmanjšanja investicij je prišlo do recesije na področju gradbeništva. Rešitev tovarne so videli v povezovanju s tujimi partnerji, kar bi prineslo predvsem nove trge. Tudi dograditev tovarne za proizvodnjo cevi leta 1991 je prinašala le izgubo. Vse to je privedlo do odpuščanja delavcev, povečevalo se je tudi število ljudi, ki so zboleli zaradi dela z azbestom. Vse to je zmanjšalo zaupanje ljudi v tovarno, čas je bil izredno negotov, prevladoval je strah (Prav tam).
2. 2. 6. Pozitivne spremembe
Leta 1994 so se začele razmere izboljševati. Povečevale so se naložbe v infrastrukturo, zamenjalo se je vodstvo tovarne. Prišlo je tudi do povečanega povpraševanja in proizvodnje cementa. Leta 1997 je podjetje sklenilo pogodbo s švicarskim podjetjem Eternit AG o skupnih vlaganjih v razvoj. Posledično so si v podjetju pričeli prizadevati za boljšo organizacijo dela in razvijanje kakovosti v vseh poslovnih procesih, pričeli so tudi izplačevati odškodnine obolelim pri delu z azbestom, skrbeli so za zmanjševanje škodljivih vplivov na okolje (Salonit Anhovo, 2002). Veliko skrb so namenjali zadovoljstvu in motivaciji zaposlenih, zadovoljstvu kupcev, prizadevali so si za povečanje tržnega deleža in profita, za priznan visok ugled podjetja (Salonit Anhovo, 1998). Leta 1999 je podjetje postalo enovita delniška družba. Od takrat se je srečevalo le še z ugodnim razvojem. Leta 2000 si je Salonit Anhovo z ustanovitvijo holdinške družbe, ki združuje tudi avstrijski cementarni, zagotovilo odprtje mednarodnega trga. Podjetje se je pričelo povezovati tudi s slovenskimi proizvajalci
18
gradbenih materialov. Poslovanje podjetja je več kot odlično, v družbi je veliko zaposlenih, podjetje posveča veliko pozornosti skrbi za okolje – kakovost voda, zraka in zmanjševanje hrupa v okolju (Salonit Anhovo, 2002).
2. 2. 7. Azbest
Azbest je bil zaradi svojih kemičnih in fizikalnih lastnosti do prepovedi v Sloveniji leta 1996 eden izmed najbolj zaželenih mineralov, ki so ga uporabljali v industriji. Je mineral, ki ima uporabne lastnosti, kot so: elastičnost, odpornost na vlago, negorljivost, velika odpornost na raztezanje, ni električni prevodnik in podobno. Še danes kljub poskusom z novimi tehnologijami iz vlaknato-mineralnih materialov niso našli tako tehnično in cenovno uporabnih izdelkov, kot so bili tisti iz azbesta. Iz azbesta so izdelovali ogromno izdelkov.
Uporabljali so ga v proizvodnji salonitnih plošč, ki se jo je uporabljalo za kritino, azbest- cementne cevi, elektro in toplotne izolacije v raznih napravah, za izolacijo v stavbah ipd.
Kasneje so ugotovili, da imata njegova dolgoletna uporaba in izpostavljenost za človeka hude posledice, zato je bil uvrščen na lestvico rakotvornih snovi (Vudrag, 2015a). Kot navaja Božič (1995), se azbest nahaja v prsti, vodi in v zraku. Kot so ugotovili, večina onesnaževalcev ne vpliva na zdravje, najbolj nevarna je izpostavljenost azbestnim delcem v zraku, torej vnos delcev v telo z vdihavanjem.
S težavami z azbestom v Sloveniji so se ukvarjali tudi strokovnjaki iz drugih držav (iz Avstralije, z Nizozemske in iz Združenih držav Amerike), ki so se leta 2003 udeležili konference, ki je potekala v Novi Gorici. Konference so se udeležili tudi tisti, ki jih je tematika zanimala ali so bili z njo kakorkoli povezani. Na konferenci so razpravljali o zdravstvenih, socialnih in pravnih težavah, ki jih imajo ljudje s poklicno boleznijo, pridobljeno zaradi stika z azbestom, izpostavili so pogoje, ki lahko tem ljudem pomagajo pri življenju z boleznijo, dotaknili so se tudi drugih vidikov o azbestu nasploh (Kazan-Allen, 2003). Kljub znanim dejstvom o škodljivosti, se azbest po svetu še vedno uporablja (slika 6).
Kot je razvidno iz slik, je uporaba azbesta še vedno dovoljena v državah, ki so označene z rdečo barvo. Po podatkih iz leta 2014 so največje proizvajalke azbesta Rusija, ki proizvede 1.100.000 ton azbesta na leto, Kitajska s 400.000 tonami azbesta na leto, Brazilija proizvede 284.000 ton letno, Kazahstan 240.000 ton in Indija 270 ton. To so hkrati tudi države, ki so največje uporabnice azbesta v industriji (International Ban Asbestos Secretariat, 2016).
19
Slika 6: Države s prepovedjo (označene z zeleno barvo) uporabe azbesta leta 2000 in leta 2014 (International Ban Asbestos Secretariat, 2016)
O azbestu je bilo zelo veliko predstavljenega na mednarodnem strokovnem simpoziju Azbest – nikoli dokončana zgodba, ki je potekal v Goriških Brdih, 23. 10. 2015. Simpozija sem se udeležila tudi sama. Tam je bilo povedano, da so azbest v Sloveniji v preteklosti uporabljali skoraj povsod po državi, vendar je bila na nekaterih področjih njegova uporaba zelo izrazita.
Tako so se oblikovala 4 večja območja (slika 7), kjer je bilo tudi največ obolelih za poklicno boleznijo maligni mezoteliom. Prvo je območje, ki se razteza od Anhovega vse do Nove Gorice, Tolmina in Goriških Brd. Tu je bil glavni vir tovarna Salonit Anhovo. Drugo območje je Obala, kjer sta azbest uporabljali ladjedelnica v Izoli za izolacijo cevi in ladijskega podkrovja ter avtomobilska industrija. Tu so azbest uporabljali za zavorne obloge. Tretje območje je v Ljubljani, kjer je bil izvor azbesta v podjetju Slovenske železnice, kjer so ga uporabljali v lokomotivah in vagonih. Nekaj je imela pri tem tudi tovarna Izolirka. Četrto večje območje najdemo v Mariboru, kjer so bili izvori azbesta Slovenske železnice, tovarna tirnih vozil, avtomobilska industrija, tovarna motorjev, brusov, toplovodnih kotlov ... (Dodič Fikfak, 2015b).
20 .
Slika 7: Prikaz nahajališč mezotelioma (Azbest – nikoli dokončana zgodba, 2015, str. 6)
Za pomoč obolelim z azbestom si zelo prizadeva tudi Italija. 15. februarja 2016 je bila v bolnišnici v Monfalconu (slov. Tržič), kraju blizu meje s Slovenijo, otvoritev oddelka za osebe, ki imajo težave z azbestom (slika 8). Otvoritve sem se udeležila tudi sama, in sicer s predsednikom Sindikalne organizacije Brda Ernestom Žnidarčičem in predsednikom Društva ko-RAK.si dr. Markom Vudragom. Predstavili so namen oddelka in tudi cilje, ki jih želijo doseči v prihodnosti. Na otvoritvi je bila izražena želja po sodelovanju tako z italijansko kot tudi s slovensko stranjo. V sodelovanju vidijo namreč veliko možnost napredka v boju proti azbestu in težavam, ki so z njim povezane.
Slika 8: Bolnišnica v Monfalconu/Tržiču (osebni arhiv, 2016)
21 2. 2. 7. 1. Škodljivost uporabe za človeka
Z večanjem števila obolelih zaradi posledic dela z azbestom se je večala ozaveščenost o njegovi škodljivosti. Kot je bilo ugotovljeno v študiji, ki jo je leta 1994 opravila dr. Vida Šadl Pahor, je bila pogostejša umrljivost za posledicami rakavih obolenj med Salonitnimi delavci kot pri drugih osebah, večja je bila tudi umrljivost v okoliških krajih tovarne v primerjavi z novogoriško občino. Zato je bil utemeljen sum, da je za to kriva uporaba azbesta v proizvodnji (Turel, 1996a). Opravljena je bila tudi raziskava na poskusnih živalih. Opažene so bile spremembe na pljučih poskusnih živali, ki so bile 3 mesece izpostavljene vdihavanju azbestnega prahu. Z raziskavo so potrdili, da azbest dejansko škodljivo vpliva na razvoj bolezni (Delovni sestanek o azbestu, 1991). Delavci v tovarni Salonit Anhovo so bili dnevno izpostavljeni zelo visokim koncentracijam azbestnega prahu, ki so ga vase pridobivali predvsem z vdihavanjem (slika 9).
Izpostavljenost je bila največja v proizvodnji, kjer so raztovarjali in vsipali azbest v vreče.
Shranjevali so ga v skladiščih, v vrečah iz jute, ki so se velikokrat raztrgale pri prenašanju iz vagonov do skladišča. Ker je bil azbest v preteklosti zelo cenjen, so vsebino, ki se je raztresla, pometali ter jo stresali v nove vreče, kar je pomenilo še več prašenja in vdihavanja (Dodič Fikfak, 2015a). Zelo izpostavljeni so bili tudi tako imenovani 'holenderaši'. To so bili delavci, ki so vsipali in mešali azbestnocementno maso. Ti so povedali, da so ročno brez zaščite odpirali vreče z azbestom ter jih stresali v 'holender', kjer se je ta masa mešala. Vreče so nato ročno iztepali, pri čemer se je seveda zelo prašilo (Remškar, 1996). Poleg delavcev v Slika 9: Na strop prilepljena azbestna zmes (Azbest – nikoli dokončana zgodba, 2015, str. 16)
22
proizvodnji so bili ogroženi tudi tisti v mehanični delavnici. V primeru okvar strojev so vzdrževalci morali stroje razstaviti, v njih pa je bilo polno azbesta, ki so ga morali najprej izpihati, da so lahko okvarjeni del popravili in ga vstavili nazaj v stroj. Zbolevali niso le tisti, ki so bili poklicno izpostavljeni azbestu, temveč tudi tisti, ki so bili nenamerno oziroma bežno izpostavljeni. Ker je bilo v skladišču hladno, so se poleti v njem hladili tudi delavci, ki so opravljali delo drugje in s tem so se nevede izpostavljali škodljivemu azbestnemu prahu.
Delavci so bili oblečeni v oblačila, ki so bila posledično polna azbestnih vlaken, le-ta so prenesli tudi na delavce iz pisarn in tiste na vodilnih položajih, ko so hodili na malico v menzo. Tako so jih nenamerno izpostavljali azbestu. Delavci so nenamerno izpostavljali boleznim tudi družino, saj so azbest vsakodnevno prinašali domov v laseh ter delovnih oblekah, ki so jih morali prati doma. Domov so nosili juta vreče, ki so bile prepojene z azbestnimi vlakni, vanje pa so shranjevali krompir in ostalo zelenjavo. Azbestni prah so posipali na tla kot improvizirano plesišče na vaških veselicah. Pripeljali so ga s traktorjem, naslednji dan pa ga pometli. Izpostavljeni so bili tudi frizerji, ki so delavcem na suho urejali pričeske, oseba, ki je delavcem delila mleko, in podobni, na katere ne bi pomislili (Dodič Fikfak, 2015a). Kupi azbesta so ležali vsepovsod okrog tovarne, v njih so se igrali otroci. Zato so med obolelimi tudi slednji, nekateri so imeli ob diagnozi le 26 let. Ljudje, ki so oboleli zaradi dela z azbestom, z njim ne bi smeli več delati. Moralo bi se jih ustrezno zaščititi in jim dodeliti odškodnino (Turel, 1996b). Število obolelih se je iz leta v leto večalo. Vse bolezni, ki so povezane z azbestom, imajo dolgo latenčno dobo, saj od izpostavljenosti do nastanka bolezni poteče najmanj 10 let, lahko tudi 40 in več. V tem času se bolezenski proces že začne, vendar bolezni še ni mogoče ugotoviti.
2. 2. 7. 2. Poklicne bolezni
Poklicne bolezni, ki so nastajale zaradi dela z azbestom, so se pojavljale povsod po svetu. Prvi primer azbestoze je bil prijavljen leta 1906 v Angliji pri delavcu, ki je bil zaposlen v tekstilni azbestni industriji. Istega leta so se pojavljale različne bolezni zaradi izpostavljenosti azbesta tudi v Franciji. Kljub temu, da je bila znana nevarnost uporabe azbesta, je trajalo več kot pol stoletja, da so ustanovili Mednarodno organizacijo, ki je opozorila na nevarnost azbestnih vlaken. Pričakujemo lahko, da se bodo bolezni, ki so nastale zaradi izpostavljenosti dela z azbestom, pojavljale še vsaj do sredine tega stoletja, saj se bolezen lahko pokaže tudi šele čez 40 let od izpostavljenosti (Dodič Fikfak, 2003). Na pojav poklicne bolezni vpliva več
23
dejavnikov: vrsta azbesta, kateremu je oseba izpostavljena, količina azbesta in količina časa izpostavljenosti (Kazan-Allen, 2004).
Do konca leta 2002 se je v Sloveniji 1331 ljudem priznalo poklicno bolezen, ki je nastala zaradi izpostavljenosti azbestu. Bolezen mora potrditi interdisciplinarna skupina strokovnjakov, pod poklicne bolezni pa štejemo 4 diagnoze (Dodič Fikfak, 2003):
Azbestoza
Bolezen je poimenoval dr. Cooke, in sicer leta 1927 (Kazan-Allen, 2004). Azbestna vlakna pridejo z vdihom v dihalni sistem. Nekatera se zapičijo v sapnice, druga grejo naprej do pljučnih mešičkov. Vlakna, ki ostanejo v pljučih, postanejo tujki, zato se okrog naredijo brazgotine. Ker se število brazgotin veča, je v pljučih vedno manj zdravega tkiva. Bolezen napreduje različno hitro, ne glede na to, ali je delavec še vedno izpostavljen azbestu ali ne.
Potrebno je redno spremljanje bolezni. Delavec, ki ima azbestozo, ima veliko možnost za razvoj pljučnega raka, k temu pripomore tudi kajenje, ki ga je potrebno prekiniti. Bolezen se razvije po približno 15 letih ali več od začetka izpostavljenosti azbestu. Oboleli težje dihajo ob večjih naporih, pri večjem razvoju bolezni tudi v mirovanju, kasneje lahko pride do okvare srca (Dodič Fikfak, 2003).
Bolezni plevre
Najpogostejša diagnoza so plevralni plaki oziroma odebelitev poprsnice, ki nastanejo pri tistih, ki niso bili nikoli izpostavljeni azbestu, in pri tistih, ki so mu bili. Po 10 letih ali več od prve izpostavljenosti se na pljučni ovojnici pojavijo odebelitve. Te so lahko različnega obsega in debelosti, na teh odebelitvah se nabira kalcij (Dodič Fikfak, 2003). Simptomi so največkrat oteženo dihanje, kašelj z gnojnim izmečkom, dolgotrajna povišana temperatura in bolečine (Empiem plevre, b. d.). Plaki ne ogrožajo življenja, je pa verjetnost, da bo oseba, ki ima plevralne plake, zbolela za malignim mezoteliomom, kar trikrat večja, kot če jih ne bi imela (Vudrag, 2015a).
Pljučni rak
Pljučni rak je maligna bolezen sapnic. Značilna je hitra rast malignih celic, iz katerih nastane tumor, ki maši sapnico in pritiska na okolico. Celice se vedno bolj širijo v okolico ter preraščajo normalna pljuča, preko krvi se širijo tudi v druge dele telesa. Veliko celic odmre zaradi obrambne vloge telesa, nekatere pa preživijo in tako povzročajo nastanek novih tumorjev. Pojavi se lahko pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni vdihavanju škodljivih snovi –
24
azbestu, pri kadilcih, pri ljudeh, ki pojedo več mesa in živalskih maščob, ter tistih, ki so dedno nagnjeni k rakavim obolenjem. Navadno se ljudje počutijo zdrave, prvi simptomi so izkašljevanje sluzi, gnoja ali krvi, značilni so tudi težje dihanje, vročina, bolečina v prsih.
Značilne so tudi sprememba kašlja, ki postane dražeč, nenadna izguba teže, splošna oslabelost in bolečine v okončinah (Klinika Golnik, 2008). Pljučni rak, ki nastane zaradi azbesta, se ne razlikuje od tistega, ki je nastal zaradi kajenja. Razvije se po 10 letih ali več od izpostavljenosti. Preživetje tistih, ki so zboleli za rakom, je kratko, povprečno manj kot 1 leto (Dodič Fikfak, 2003).
Maligni mezoteliom
Je ena izmed redkih oblik raka. Gre za zelo agresiven maligni tumor, ki ga najpogosteje najdemo na prsni ali trebušni mreni. Včasih je bilo bolnikov s to diagnozo malo, trenutno pa je bolnikov iz leta v leto več. Značilen je predvsem za osebe, ki so bile kakorkoli izpostavljene azbestu, tudi naključno (bivanje v bližini tovarn, dostava hrane v tovarne ...).
Na nastanek bolezni ne vpliva kajenje, vplivajo pa izpostavljenost ionizirajočemu sevanju, ponavljajoče se okužbe pljuč, izpostavljenost bakru, niklju in steklenim vlaknom. Nekatere raziskave so pokazale, da na nastanek bolezni vpliva tudi genetska predispozicija (Kovač, 2012). Preživetje obolelih je okrog 1 leta, bolezen napreduje zelo hitro. Razvije se po 10 letih ali več od izpostavljenosti (Dodič Fikfak, 2003).
2. 2. 7. 3. Izplačevanje odškodnin obolelim
Z večanjem števila obolelih zaradi dela z azbestom se je večala potreba po zahtevi za izplačevanje odškodnin. Namreč, kot pravi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011), je dolžnost delodajalca, da zagotovi varno in zdravo delovno okolje za delavce, da le-ti v svoji delovni dobi ne zbolijo oziroma nimajo kakršnihkoli negativnih posledic zaradi dela. To je hkrati pravica delavca – v kolikor upošteva vsa navodila in varnostne ukrepe, ki jih predpiše delodajalec, ter vseeno zboli, je za to odgovoren delodajalec. Ker pa so imeli delodajalci zaradi številčnosti obolelih finančne težave pri izplačevanju odškodnin, so si prizadevali za pomoč države. Kot pravi župan občine Brda Franc Mužič (2015), je občina Brda imela veliko vlogo pri realizaciji izplačevanja odškodnin. Člani briškega sindikata so zahtevali svoje pravice pred parlamentom, občini Brda sta se pri zahtevah pridružili tudi občini Kanal ob Soči in Mestna občina Nova Gorica. Naposled je zaradi namena zagotavljanja socialne varnosti ter pomoči gospodarskim družbam pri razreševanju finančnih težav, ki bi jih imele zaradi
25
izplačevanja odškodnin, Republika Slovenija sprejela Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Bechibani, 2015). Tako država plača 60 % odškodnine, ostalo plača gospodarska družba, v tem primeru Salonit Anhovo. V kolikor gospodarska družba ne obstaja več, odškodnino v celoti krije država. Kot navaja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (2009), imajo pravico do izplačila odškodnine osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih družbah ali pri drugih delodajalcih in so predelovale, skladiščile, vgrajevale azbest, osebe, ki so pri delu uporabljale varovalno in zaščitno opremo, ki je vsebovala azbest, ter osebe, ki so zbolele za mezoteliomom zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju Republike Slovenije. V primeru, da je oboleli vložil zahtevo za odškodnino in je preminil pred zaključkom postopka, so do odškodnine upravičeni njegovi dediči. Petra Bechibani (2015) je povedala, da je vlada Republike Slovenije z namenom odpravljanja posledic dela z azbestom ustanovila medresorsko komisijo. Ta je sestavljena iz petih članov: predstavnika Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, predstavnika Ministrstva za zdravje, predstavnika Ministrstva za gospodarstvo, predstavnika gospodarskih družb in predstavnika organizacij, ki zastopajo obolele zaradi izpostavljenosti dela z azbestom. Postopek oboleli prične tako, da vloži vlogo, ki ji doda mnenje o verifikaciji poklicne bolezni. Le-to izdela interdisciplinarna skupina strokovnjakov na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa, iz katere sta razvidni diagnoza ter vzročna povezava med boleznijo in delovnim mestom obolelega. To dokumentacijo je potrebno poslati na Komisijo za odpravljanje posledic dela z azbestom v Ljubljano. Komisija nato obravnava vlogo, o tem obvesti delodajalca ter ga povabi k sodelovanju, izračuna višino odškodnine, izda sklep, pripravi sporazum o odškodnini in izvrši izplačilo. Delež odškodnine, ki jo lahko prejme oboleli, se letno spreminja, in sicer je odvisen od rasti življenjskih stroškov in od vrste poklicne bolezni. Največja možna vsota je trenutno okrog 49.000 evrov, do katere je upravičen oboleli za pljučnim rakom ali mezoteliomom. Petra Bechibani (2015) je opozorila, da opažajo letno vedno več vlog za izplačevanje odškodnin, vedno več vlog z najhujšimi oblikami poklicnih bolezni ter vsako leto več vlog, pri katerih delodajalec ne obstaja več in mora celotno odškodnino kriti država.
26 2. 2. 7. 4. Vpliv tovarne na okolje
Podjetje je zaradi svoje dejavnosti precej zaznamovalo dolino ob Soči. Razvoj, stalna širitev tovarne in uvajanje novih tehnologij so povzročili v dolini onesnaženje okolja, kljub temu, da si je tovarna kasneje prizadevala za čim bolj čist ekološki izpust (opustitev določenih programov, izgradnja čistilnih filtrov ...) (Testen, 1994).
Že sama izgradnja tovarne, je precej vplivala na srednji tok reke Soče in v manjši meri spremenila njegovo smer. Na to je nekoliko vplivalo odlaganje mineralnih odpadkov iz azbestnocementne proizvodnje na desni breg Soče. Tega materiala je bilo zelo veliko, bil je tudi zdravju škodljiv in zato je zaradi visoke vode, ki je material vsako leto odnašala po strugi navzdol, prihajalo do onesnaženja vode ter ogrožanja življenja v in ob njej. Kmalu so ugotovili, da bo zaradi tega potrebna sanacija. Breg so obdali s kamnom, nasutje so utrdili še s 30 cm rodovitne zemlje, ki naj bi pomagala pri hitrejšem zaraščanju brega. Kljub temu je sporno dejstvo, da se pod to sanirano plastjo še vedno nahaja določena količina azbestnih odpadkov ter da obstaja možnost izpiranja azbestnih vlaken v reko Sočo. V preteklosti je do onesnaževanja prihajalo predvsem pri izpustu vode, ki je bila uporabljena v proizvodnji vlaknocementnih izdelkov. Te so bile zelo alkalne, vsebovale so večje koncentracije kromovih ionov ter raztopljenih anorganskih snovi. Danes do tega ne prihaja več; raziskave, ki so bile opravljene na območju tovarne leta 1995, so pokazale, da tovarna s svojim delovanjem ne onesnažuje lokalnih vodnih virov. Odpadna voda se namreč pred izpustom delno prečisti v čistilnih napravah, voda iz greznic pa je speljana v meteorno kanalizacijo.
Širjenje tovarne pa je povzročilo uničenje nekaterih vodnih zajetij (Vidmar, 2002).
Velik problem je predstavljalo onesnaženje zraka. Tu lahko izpostavimo predvsem azbest. Le- ta je brez vonja, viden le mikroskopsko, po zraku se izredno lahko prenaša. Zaradi izpustov azbesta v okolje je prihajalo do številnih bolezni dihal ter vplivov na naravno okolje. Poleg azbesta je izjemno škodljiv tudi stiren, ki so ga pričeli uporabljali leta 1991. Je brezbarvna oljna tekočina, ki hitro hlapi. Uporabljali so ga ob doziranju smole v centrifugo, kjer so cevi dozorevale po izdelavi, hlapi pa so izhajali skozi ventilator za prezračevanje prostorov. Velik vpliv na ozračje so imeli tudi prah in prašne usedline. Težave so se pojavljale pri odprtih deponijah surovin, proizvodnih procesih, transportnih poteh ter kamnolomih, saj je tam prihajalo do nenadzorovanega vira prahu. Prašni delci so precej vplivali tudi na degradacijo tal. Onesnaženost nastane zaradi snovi, ki nastanejo v tehnoloških procesih in za tla niso
