DELO SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA IN VPLIV NA NJEGOVO DRUŽINO

DIPLOMSKO DELO

Mojca Žgajnar

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

SPECIALNA IN REHABILITACIJSKA PEDAGOGIKA

DELO SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA IN VPLIV NA NJEGOVO DRUŽINO

Multipla študija primera, triangularnost vzorčenja DIPLOMSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Janez Jerman Kandidatka: Mojca Žgajnar Somentorica: asist. mag. Lidija Kastelic

Ljubljana, september, 2016

Zahvala

Zahvaljujem se svojemu mentorju dr. Janezu Jermanu in somentorici mag. Lidiji Kastelic za nasvete, strokovno pomoč in vzpodbudo ter čas in energijo, posvečeno diplomskemu delu.

Iskrena hvala vsem specialnim in rehabilitacijskim pedagoginjam, ki so sodelovale v raziskavi, prav tako tudi njihovim partnerjem in otrokom za pripravljenost in iskrene odgovore.

Hvala tudi moji družini za potrpežljivost in vzpodbudo.

Hvala Mateji Vovk za lektoriranje in prevod.

Izjave sodelujočih:

Vzpodbuja me, pa pomaga mi, če je kaj treba. (sin)

Sploh mož. On je res duša no. (žena)

Ma, ne vem, no, kaj ona ... ne vem, kaj dela, ma vem kakšne otroke pa uči. (6-letni sin)

Po mojem, da pozitivno je to, da vseeno vidiš, da ni tako zelo pomembno, da imajo otroci petke v šoli in da so ne vem kok pridni in vzorni in t'ko. Da vidiš, da je fajn, da so to eni zdravi povprečni mulci, ki lahko letajo naokrog in se veselijo življenja t'ko, a ne. (mati)

Tu imata naša otroka zelo veliko srečo, da je njuna mama pač taka, kakor je. In upam, da bosta tud' pač imela to skozi življenje, da bosta tudi karakterno to lahko tako sprejela vase, da bosta zaradi tega bolj bogata. (partner)

POVZETEK

V življenju posameznika je poleg družine in socialnih odnosov pomembno tudi delo, ki ga opravlja. Harmonija v družini ima vpliv na delo, prav tako pa zadovoljstvo z delom in odnosi na delovnem mestu vpliva na človeka in posredno na njegovo družino. V teoretičnem delu diplome smo opisali družino, njen vpliv na posameznika, življenjski cikel družine, delo  še posebej delo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov  ter povezavo med družino in delom.

V empiričnem delu smo kvalitativno obdelali in interpretirali podatke, pridobljene z intervjuji štirih specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj, ki so zaposlene v različnih delovnih organizacijah, ter njihovih partnerjev in otrok. Ugotavljali smo vpliv strokovnega znanja specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj na spremljanje razvoja svojih otrok ter stopnjo strahu v nosečnosti, vpliv napornejšega delovnega dne ali odsotnosti zaradi službenih obveznosti na družinsko življenje ter različne stopnje izmenjave pedagogovih doživljanj delovnega okolja s partnerjem.

Ključne besede: družina, delo, specialni in rehabilitacijski pedagog, partner, otrok, ravnovesje delo – družina.

ABSTRACT

In the life of an individual, in addition to family and social relationships work has also an important role. The harmony in the family affects work; likewise the satisfaction with the work and work relationships affects a person and indirectly their family. In the theoretical part of this thesis we described a family, its influence on the individual, the family life cycle, work

 particularly the work of Special Education Teachers – and the connection between family and work. In the empirical part we made a qualitative processing and interpretation of the data obtained through interviews with four Special Education Teachers, who are employed in different organizations, and their partners and children. We were trying to establish what impact has the Special Education Teachers' professional knowledge on their monitoring of their own children's development and on the level of anxiety during their own pregnancy, how a more strenuous working day or absence due to work commitments effect the family life, and what are the different degrees of the teachers’ sharing their experience from the work environment with their partners.

Key words: family, work, Special Education Teacher, partner, child, work – family balance.

KAZALO

UVOD...1

I. TEORETIČNI DEL...3

1 Družina...3

1.1 Definicija...3

1.2 Tipi družin...3

1.3 Vloga, pomen, vpliv družine...4

1.4 Uspešna družina...5

1.5 Pravila v družini...6

1.6 Življenjski krog (cikel) družine...6

2 Delo...10

2.1 Klima na delovnem mestu...11

2.2 Psihološka podpora zaposlenim...12

2.3 Poklici nudenja pomoči...13

2.4 Študij specialne in rehabilitacijske pedagogike...14

2.5 Delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga...15

3 Družina in delo...19

II. EMPIRIČNI DEL...25

1 Opredelitev problema...25

2 Cilji raziskave...26

3 Raziskovalna vprašanja...26

4 Raziskovalna metoda...26

4.1 Opis vzorca...26

4.1.1 Družina 1...27

4.1.2 Družina 2...27

4.1.3 Družina 3...27

4.1.4 Družina 4...28

4.1.5 Specialne in rehabilitacijske pedagoginje...28

4.1.6 Partnerji...29

4.1.7 Otroci...29

4.2 Potek intervjujev...30

4.3 Obdelava podatkov...30

5 Rezultati in interpretacija...30

5.1 Izbira poklica in študij...30

5.2 Seznanjenost otrok z zaposlitvijo matere...31

5.3 Klima na delovnem mestu...31

5.4 Vživljanje...32

5.5 Delitev službenih zadev s partnerjem...34

5.6 Vpliv dela po napornejšem dnevu ter dodatnih obveznostih na družino...34

5.7 Službeno delo doma...37

5.8 Nosečnost...38

5.9 Spremljanje razvoja v predšolskem in šolskem obdobju...40

5.10 Mnenja intervjuvancev o vplivu dela SRP na družino...42

6 Odgovori na raziskovalna vprašanja...44

III. SKLEPNI DEL...51

IV. Literatura:...55

V. Priloge...58

Intervjujska vprašanja...58

Kodirna tabela...60

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Gersonov življenjski cikel družine...8

Preglednica 2: Stopnje poklicnega razvoja po Donaldu Superju (modificirano po Zaccaria).10 Preglednica 3: Odgovor na 1. raziskovalno vprašanje...44

Preglednica 4: Odgovor na 2. raziskovalno vprašanje...44

Preglednica 5: Odgovor na 3. raziskovalno vprašanje...45

Preglednica 6: Odgovor na 4. raziskovalno vprašanje...45

Preglednica 7: Odgovor na 5. raziskovalno vprašanje...47

Preglednica 8: Odgovor na 6. raziskovalno vprašanje...49

KAZALO DIAGRAMOV Diagram 1: Družbene vloge...21

Diagram 2: Štirikratna taksonomija ravnovesja delo  družina...22

UVOD

"V življenju večine odraslih imajo partnerstvo, družina in otroci na eni strani in poklicno delo ter zaposlitev izjemen pomen" (Musek, 1995, str. 19).

Musek pravi, da je ljubezen najvišja vrednota. "Izbira bodočnosti je izbira ljubezni, alternativne izbire vodijo v sebičnost in sovraštvo, oboje pa v zanesljiv propad" (Musek, 1995, ix). Po njegovem so te odločitve najpomembnejše pri izbiri partnerja.

Po Rotu je vključevanje v skupino, skupnost zadovoljevanje številnih materialnih in nematerialnih človekovih potreb. S pripadnostjo določeni skupini, v prvi vrsti je to družina, nam je to zagotovljeno. Družina omogoča zadovoljevanje otrokovih potreb v času njegovega otroštva in odraščanja, prav tako tudi potreb staršev. Člani družine so pristno, emocionalno povezani, tesno sodelujejo in si vzajemno pomagajo (Rot, 1983).

V družini se posameznik razvija in oblikuje svojo osebnost, doživlja ljubezen, sprejemanje, občutek varnosti in zaželjenosti (Musek, 1995).

Delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga spada med poklice nudenja pomoči, ki poleg strokovnega znanja in vseživljenjskega izobraževanja ter s tem seznanjanja z vedno novimi spoznanji zahteva tudi vsestransko razvito osebnost, ki je empatična, vešča komuniciranja in sodelovanja s starši, sodelavci, učitelji in drugimi strokovnjaki.

Na okrogli mizi, kjer je tekla razprava o mestu in vlogi specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, so strokovnjaki podali naslednje ugotovitve: specialni in rehabilitacijski pedagog (v nadaljevanju SRP), je uveljavljen in nepogrešljiv, tako na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami kot tudi v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, zavodih, svetovalnih centrih, kjer v večini izvaja terapevtsko in klinično delo in je enakovreden član tima z nedvoumnimi, nenadomestljivimi nalogami. Njegova naloga zajema pomoč in svetovanje v zgodnjem otroštvu, učenje in poučevanje oseb s posebnimi potrebami v času šolanja, rehabilitacijo odraslih oseb s posebnimi potrebami, dementnih oseb, otrok in odraslih po poškodbah glave in drugo. Posledično se širijo tudi vsebine izobraževanja.

Povedali so tudi, da je SRP strokovnjak, ki s svojim celostnim pristopom sodeluje pri izgradnji osebnosti in vključevanju oseb s posebnimi potrebami v socialno okolje (družina,

vrtec, šola, delo ...) ter tako zagotavlja kakovost njihovih življenj (Novljan, Kastelic, & Opara, 2003).

"SRP je strokovnjak, ki reeducira, kompenzira in rehabilitira osebe s posebnimi potrebami v vseh življenjskih obdobjih, ter tudi učitelj/vzgojitelj, ki osebe s posebnimi potrebami uči vzgaja in izobražuje" (Novljan, Kastelic & Opara, 2003).

Znanje, ki ga je pridobil med študijem, nadaljna izobraževanja, delo z otroki s posebnimi potrebami ali učnimi težavami, sodelovanje z njihovimi starši, sodelavci in drugimi strokovnjaki vpliva na SRP-ja in to prenaša naprej v odnose svoje družine.

Njegovo delo zahteva priprave, ki jih v večini opravlja doma, s tem neposredno poveže delo in dom, tako fizično, kot tudi miselno, saj nenehno razmišlja o tem, kaj lahko iz vsakdanjih, življenjskih situacij, sprehodov, izletov z družino uporabi pri svojem delu.

Doživljanje tako pozitivnega kot negativnega stresa je odvisno od samega SRP-ja, njegovega zadovoljstva s samim delom, kot tudi odnosov med sodelavci in samega vodstva. Za pozitivno klimo je pomembno, da so delavci vzpodbujani, opaženi in pohvaljeni pri svojem delu.

Po Fronu (2003) je nepremišljena raba omejenih virov (časa, energije, pozornosti) na enem področju življenja (delo – družina) vzrok za pomanjkanje na drugem življenjskem področju.

"Ko zaposleni dosežejo ravnovesje med svojim delom in osebnim življenjem, pridobijo tako sami in njihove družine, kot tudi njihove organizacije. Posamezniki, ki izkusijo večje ravnovesje med delom in osebnim življenjem, so bolj zdravi, organizirani, bolj predani, zadovoljni, uspešni pri delu ter srečnejši v družini ter imajo stabilnejše, bolj povezane odnose" (Poelmans, Caligiuri, 2008, str. 110).

I. TEORETIČNI DEL

1 Družina 1.1 Definicija

Idealno družino vedno opisujejo kot skupino srečnih, zadovoljnih ljudi, med katerimi vlada sloga in kjer ni prostora za konflikte. V realnosti je situacija malo drugačna. Zastaviti si moramo vprašanje, ali struktura današnje družine koristi posameznikom in družini kot celoti.

Otroci do nekje desetega leta seveda idealizirajo svojo družino. Kasneje v dobi pubertete jo začnejo gledati bolj realno in jo kritizirati (Cross, 2000).

Glede na Statistični urad Republike Slovenije (2011) je družina življenjska skupnost oseb v okviru zasebnega gospodinjstva, to je:

 življenjska skupnost staršev (obeh ali enega) in neporočenih otrok, ki živijo z njima oziroma z enim od staršev. Starost otrok ni omejena, vendar pa le-ti nimajo svoje družine oziroma ne živijo v zunajzakonski skupnosti;

 življenjska skupnost moškega in ženske, ki sta sklenila zakonsko zvezo;

 življenjska skupnost partnerjev, ki živita v zunajzakonski skupnosti

1.2 Tipi družin

Statistični urad RS opredeljuje tudi tipe družin. Tip družine je značilnost družine glede na razmerje med zakonci, zunajzakonskimi partnerji, starši in otroci. Osnovni tipi družine so:

 zakonski par brez otrok,

 zakonski par z otroki,

 mati z otroki,

 oče z otroki,

 zunajzakonska partnerja brez otrok,

 zunajzakonska partnerja z otroki.

Zakonska skupnost je tip družine, ki jo sestavlja zakonski par brez otrok in zakonski par z otroki. Zunajzakonska skupnost je dlje časa trajajoča življenjska skupnost moškega in

ženske, ki nista sklenila medsebojne zakonske zveze. Zakonski stan zunajzakonskih partnerjev ni pomemben. Enostarševska družina je tip družine, ki jo sestavlja mati z otroki in oče z otroki. Dvostarševska družina je tip družine, ki jo sestavlja zakonski par z otroki in zunajzakonska partnerja z otroki. Družina brez otrok je tip družine, ki jo sestavlja zakonski par brez otrok ali zunajzakonska partnerja brez otrok. Družina z otroki je tip družine, ki jo sestavlja enostarševska in dvostarševska družina (Statistični urad RS, 2011).

1.3 Vloga, pomen, vpliv družine

Družina ima v vseh zgodovinskih obdobjih, družbah in kulturah izjemen pomen že od samega obstoja človeštva. Poleg bioloških razlogov  otrok potrebuje kar nekaj let nege, skrbi, da se osamosvoji  so tu še sociološki razlogi. Človek je socialno bitje in družina kot osnovna celica družbe je tisti prvi prostor, kjer otroci spoznavajo socialne in moralne norme in veščine.

Spoznavajo razlike, vloge spolov in generacij. Vendar, kaj je tisto, kar par drži skupaj, so to res samo družbene in moralne norme? Brez ljubezni bi bilo partnerstvo sila kratkotrajno.

Nobene norme ne bi prisilile dveh ljudi, da ostaneta skupaj in skrbita za svoje potomce, da se le-ti osamosvojijo, kar je nekako bistveni pomen družine. Ljubezen, navezanost je tisto, kar ohranja trdne vezi in s tem zadosti potrebam družinskih članov (Musek, 1995).

Tudi Rot (1983) pripisuje močan vpliv primarne skupine, kar družina je, na oblikovanje osebnosti, moralnih vrednot, odnosa do družbenih vprašanj, socializacijo. To lahko primerjamo z dognanji L. K. Kompan (2003), ki govori o skriti moči družine, kar imenuje moč družinskega sistema ali skript. Skrita zato, ker se družinski člani ponavadi ne zavedajo družinskega sistema, zgodovine, odnosov, ki vladajo med njimi. Od tega temeljnega družinskega skripta je odvisno, kako bo družina dojemala okolje in se nanj odzivala.

Družina nudi posamezniku okrilje, kjer se čuti sprejetega, zaželjenega, varnega in ljubljenega.

V primeru motenih družinskih odnosov nastanejo negativne posledice, ki se kažejo s šolskim neuspehom, agresivnostjo, nasiljem, kriminalom, uživanjem alkohola, drog, drugih odvisnosti in vse do duševnih in osebnostnih motenj (Musek, 1995).

1.4 Uspešna družina

Uspešna družina je po V. Satir (1995) tista, katerih člani lahko potrdijo, da živijo s prijatelji, to je ljudmi, med katerimi vlada medsebojno zaupanje in ljubezen, da so srečni, ker živijo v svoji družini, in se veselijo ter uživajo, ker pripadajo svoji družini. To lahko primerjamo tudi z Rotom (1983), ki pravi, da se v skupini, ki ji pripadamo (družini), čutimo povezane, njene člane doživljamo sebi sorodne in imamo z njimi skupne interese. V nadaljevanju bomo izraz skupina zamenjali z družina, saj Rot (1983) med drugim smatra tudi družino za malo skupino.

Družina pomembno vpliva na življenja njenih članov, ki so medsebojno privrženi drug drugemu. Družinski člani imajo poleg istih interesov in ciljev tudi podobne vrednote, prepričanja in stališča. Z družino se identificirajo in jim služi kot referenčna skupina za vsa nadaljnja stališča. Uspehe članov doživljajo kot svoje lastne in članom nadenejo pozitivne lastnosti, prav tako pa tudi težave in neuspehe jemljejo za svoje.

V uspešnih družinah so njeni člani sposobni soočiti se tako s pozitivnimi kot negativnimi platmi družinskega življenja. Zavedajo se, da niso popolni, delajo napake, vendar so se pripravljeni soočiti z njimi in jih razrešiti, namesto da bi se jih sramovali in skrivali pred drugimi (Satir, 1995).

Čačinovič - Vogrinčič (1998, str. 49) navaja nazorno Ackermannovo hipotezo zdrave družine:

"Družina je zdrava, če uresniči biološke potenciale odnosa roditelj  otrok in mož  žena:

zagotoviti mora zaščito pred nevarnostmi in materialni obstoj družine; pripadati mora skupnosti in biti vanjo integrirana; navznoter mora biti enotna, sposobna, da se sama stabilizira in raste; ohraniti mora sposobnost, da se prilagaja spremembam. Družina mora imeti cilje in realistične, primerne, uresničljive vrednote. Družina mora zagotoviti vzdušje, v katerem se bo psihološka identiteta njenih članov uskladila z identiteto družinske skupine, tako da bo omogočala individualizacijo. Družinske vloge morajo biti v skladu s spolom, dobro definirane in morajo omogočati zadovoljevanje temeljnih potreb njenih članov. Če pride do konfliktov in do nezadovoljevanja osebnih potreb, mora imeti družina psihološka sredstva za korektno percepcijo problema. Sposobna mora biti, da najde rešitev, ki pomeni zadovoljevanje potreb in rast njenih članov. Sprejemanje identitete posameznika in družine ustvarja možnosti za individualno avtonomijo in ustvarjalnost. Vzgoja mora upoštevati telesne in duševne potrebe otroka in preprečiti tekmovanje (rivalstvo?) med potrebami staršev in

potrebami otrok." In še: "Pokazatelj zdravih družinskih odnosov je ustvarjalna komplementarnost v vlogah mož  žena, roditelj  otrok, ne pa odsotnost konfliktov."

1.5 Pravila v družini

Pravila postanejo pomembna, ko se par ali več oseb poveže v skupnost, in omogočajo skupno življenje ter osebnostno rast. To je skupek neizrečenih ali izrečenih besed, po katerih se ljudje v skupnosti, kar družina je, ravnajo. Poleg čisto oprijemljivih pravil, kot so tista, kako ravnati z denarjem, o opravljanju in izpolnjevanju dolžnosti, obstajajo še nenapisana pravila, ki se tičejo vseh članov in so povezana s svobodo komunikacije, izražanjem čustev in mnenj, tabu temah, izražanju ljubezni in medsebojne naklonjenosti ter skrivnostih. Pogosto se dogaja, da isto pravilo osebe v družini drugače razumejo in si jo razlagajo vsaka po svoje, kar privede do neskladij. Razumevanje pravil je dobro in nujno preveriti, preden nekoga obtožimo, da se jih ne drži, in tu ni dovolj le domneva, da so vsem jasna. Razjasniti je potrebno vsa neskladja in nesporazume glede izpolnjevanja pravil. Vsake toliko časa je potrebno preveriti, ali niso že zastarela, neprimerna, nepravična, ali se skladajo s časom, v katerem živimo. Podpirati morajo osebnostno rast posameznika v družni in je ne ovirati (Satir, 1995).

1.6 Življenjski krog (cikel) družine

Družine se spreminjajo skozi čas. Obstajajo neki splošni vzorci, ki se pojavljajo v večini družin in s katerimi se morajo člani soočiti. Potekajo že od samega začetka zgodovine človeštva. Znani so naravni ritmi teh procesov. Začne se s povezovanjem in partnerstvom, nadaljuje s skupnim življenjem, načrtovanjem in rojstvom otrok, ki odraščajo, odhajajo v šolo, sčasoma zapustijo primarno družino in si ustvarijo svojo. Prehodi med fazami so redko strogo določeni in se večinoma razpotegnejo čez daljše časovno obdobje. Ponavadi se združujejo eno v drugo in pogosto so to le različice podobnih izzivov in vprašanj. Poleg očitnih sprememb lahko pride tudi do nepredvidljivih, kot je ločitev in ponovna poroka. Vse te spremembe zahtevajo določeno reorganizacijo v družini (Gerson, 1995).

Različni avtorji navajajo podobne življenjske cikle družin. Tako Gerson (1995) omenja in Musek (1995, str.135) navaja naslednjih osem Duvallovih stopenj družinskega življenjskega cikla:

1. Medeno obdobje  novoporočenci brez otrok.

2. Obdobje nege  mali otroci (starejši otrok do 2 leti).

3. Obdobje avtoritete  predšolski otroci (starejši otrok med 2 in 5 let).

4. Obdobje šolanja  otroci v šoli (starejši otrok med 6 in 13 let).

5. Obdobje soodvisnosti  družina z najstniki.

6. Obdobje lansiranja  otroci zapuščajo dom.

7. Prazno gnezdo  otrok ni več doma.

8. Obdobje upokojitve  zreli in starejši zakonci.

Te stopnje se navezujejo na prihod prvega otroka v družino in s tem na spremembe, ki se pojavijo v odnosih med družinskimi člani. Najzahtevnejša je druga stopnja, ki zahteva od staršev, da se soočijo in sprejmejo mnoge nove naloge. Vsaka izmed faz zahteva nove prilagoditve (Musek, 1995).

Gersonove družinske faze (Gerson, 1995, str. 96):

Preglednica 1: Gersonov življenjski cikel družine

ŽIVLJENJSKI CIKEL DRUŽINE (ŽCD) – faze, obdobja in krize FAZE OBDOBJA

ŽCD PRAKTIČNI

IZZIVI ČUSTVENI

IZZIVI IZZIVI

ODNOSOV MOŽNE

KRIZE Nevezani

mladi odrasel

finančna neodvisnost

skrb zase

varen občutek jaza

občutek zmožnosti/sp osobnosti

diferenciacija/

razlikovanje od izvorne družine

nezmožnost odrasti

Partnerstvo najdenje potencialnega partnerja

ekonomsko partnerstvo

sodelovanje v gospodinjstvu

združljivost interesov

predanost

ravnovesje med svojimi in

partnerjevimi potrebami in pričakovanji

oblikovanje trdne zakonske zveze

premik

pripadnosti od izvorne družine k novi

nezmožnost poiskati partnerja

konec

"medenih tednov"

spor s starši partnerja Družina z

mlajšimi otroki

finančne obveznosti

organizacija gospodinjstva za vzgajanje otrok

sprejemanje novih članov

nega

starševske odgovornosti

vzdrževanje zakonske zveze

vključevanje starih staršev in drugih sorodnikov

nezadovolj- stvo z zakonskim življenjem

šolske in vedenjske težave Družina z

adolescenti manj

predvidljiva rutina in urniki

nedostopnost adolescenta

prilagodlji- vost

spremembam

občutek za nepomembn o

izguba nadzora

vzdrževanje stika med starši in mladostnikom

skrb za ostarele starše

upiranje mladostnikov

Lansiranje otrok in nadaljevanje življenja

finančna bremena (fakulteta, poroka ...)

novi finančni viri

preusmeritev na delo

izguba družinskega življenja z otroki

staranje in smrt staršev

ponovna vzpostavitev primarnosti/pr ednosti zakona

odrasli odnosi z otroki

"prazno gnezdo"

vrnitev otrok Povezo-

vanje

Širjenje

Krčenje

Družina v poznejšem življenju

negotovost starejšega obdobja:

ekonomske negotovosti

zdravstvena nega

soočanje z izgubo

vzdrževanje dostojanstva kljub

upadlosti

vzdrževanje ustreznih podpornih sistemov

sprava/

pobotanje

upokojitev

bolezen in smrt

V prvi fazi, ki jo Gerson (1995) imenuje nevezani mladi odrasel, je naloga mladega človeka, da se osamosvoji in postane finančno neodvisen in zmožen samostojnega življenja. Čustveno mora dozoreti, zgraditi močan, varen občutek lastnega jaza.

V drugi fazi (partnerstvo) posameznika začneta skupno življenje. Pri tem je potrebno sprejemati kompromise v dobro obeh (Gerson, 1995).

V času, ko se družina poveča (tretja faza), je njen največji izziv sprejeti novega člana.

Povečajo se finančni stroški, razmisliti in organizirati se je potrebno glede varstva, vzgoje.

Starša, ki podcenjujeta te vidike in nista pripravljena na nove obveznosti ter ekonomsko in karierno odrekanje, se pogosto počutita preobremenjena. Zaradi številnih novih zahtev ponavadi trpi njun odnos (Gerson, 1995). Tudi L. K. Kompan (2003) govori o tem, da prihod otroka pomeni največji izziv strukturi družine, saj potrebuje ogromno pozornosti in nege.

Reorganizirati je potrebno čas za službo, dom, zase, za partnerja. V tej dobi se zopet vključijo stari starši. Mlada starša tako lahko dobita nasvete o vzgoji.

Adolescenca  vpliv staršev se v tej dobi zmanjšuje, medtem ko se mladostnikov svet širi. Za starše je to lahko zastrašujoče, a morajo najti neko ravnovesje med svojimi pričakovanji, mladostnikovim odgovornim ravnanjem in mu dopustiti neodvisnost, medtem ko se uči iz lastnih napak. Družinska rutina se stalno spreminja in starši morajo malo zrahljati vezi, da se mladostnik lažje giblje med družino, šolo in vrstniki. Pri starših se lahko pojavi strah, da bodo izgubili vez s svojim najstnikom, ki se čustveno vse bolj obrača ven iz družine na vrstnike.

Išče svoj prostor v svetu, postaja vse bolj neodvisen. To je tudi obdobje, ko stari starši morda že potrebujejo pomoč, in tako se starši znajdejo nekje vmes med pomočjo svojim staršem in neodvisnostjo, ki jo iščejo, želijo in zahtevajo mladostniki (Gerson, 1995).

V peti fazi otroci počasi odidejo od doma. Sprva je to velik finančni zalogaj (fakulteta). Ko otroci počasi odhajajo, imata zakonca po mnogih letih znova priložnost in čas samo zase, za svoj odnos, ki sta ga morda zanemarjala. Čustveno je naporno, ker se starši poleg odhoda otrok od doma soočajo tudi s starostjo in smrtjo svojih staršev.

V zadnji fazi se morajo soočiti s staranjem in težavami, povezanimi s tem (bolezen, smrt zakonca, smrt vrstnikov). Otroci so staršem v pomoč tako fizično kot čustveno.

2 Delo

"Idealno je seveda, če se naša poklicna izbira povsem ujema z našimi sposobnostmi, talenti in interesi. V tem primeru lahko govorimo o poklicu v izvornem pomenu besede, o poklicanosti, svoje delo, zaposlitev in kariero lahko imamo tedaj res za svoje osebno poslanstvo" (Musek, 1995, str. 168).

Musek (1995, str.166) opisuje pet stopenj poklicnega razvoja, ki jih je razvil Donald Super:

Preglednica 2: Stopnje poklicnega razvoja po Donaldu Superju (modificirano po Zaccaria).

STOPNJA IN PODSTADIJ

PRIBLIŽNA

STAROST KLJUČNI DOGODKI IN PREHODI stopnja rasti

predpoklicni substadij fantazijski substadij interesni substadij sposobnostni substadij

014 03 410 1112 1314

obdobje splošne telesne in duševne rasti pojem poklica ni znan, ni zanimanja zanj domišljija je podlaga za ideje o poklicu ocenjevanje poklica na podlagi všečnosti razmišljanje o poklicu na podlagi sposobnosti stopnja raziskovanja

pogojni substadij

prehodni substadij preskusni substadij

1524 1517

1821 2224

eksploracija poklicne dejavnosti

prve pogojne, preliminarne odločitve za poklic na podlagi potreb, zanimanj, zmožnosti, vrednot in priložnosti

realne možnosti postanejo vse bolj pomembne za odločanje o poklicu

posameznik se loti prvega poklicnega dela stopnja utrditve

preskusni substadij substadij stabilizacije

2544 2530 3144

posameznik skuša obdržati prvo zaposlitev

nekaj zaposlitvenih sprememb zaradi nezadovoljivih ali neuspešnih izbir

ustalitev na delovnem področju stopnja vzdrževanja

ni jasnih substadijev 4565 nadaljevanje poklicnega dela

odvisno od narave poklica in okoliščin stopnja iztekanja*

substadij pojemanja*

substadij upokojitve*

65

6670 71

prilagajanje na prenehanje poklicne dejavnosti zmanjševanje poklicne aktivnosti

zaključek poklicne aktivnosti

*starostne meje so odvisne od regulative upokojevanja (podatki iz razpredelnice veljajo za ZDA).

Največji poudarek je na stopnji raziskovanja, ko mlad človek zaključi šolanje in si poišče prvo zaposlitev, ki ni nujno, da je dokončna. Od te izkušnje bo odvisno njegovo nadaljnje poklicno udejstvovanje. Pri pozitivni izkušnji obstaja večja verjetnost, da bo posameznik nadaljeval izbrano poklicno pot. V primeru negativne izkušnje bo nadaljeval z iskanjem drugih možnosti, preusmeril se bo na drugo področje. V naslednji fazi (stopnja utrditve) se človek ponavadi ustali na delovnem področju in napreduje, kar ugodno vpliva tudi na ostala področja življenja.

Na stopnji vzdrževanja se ljudje ponavadi več ukvarjajo z družinskim življenjem in prostim časom; kar se tiče dela, je pozornost na obdržanju statusa. Zadnja faza je priprava na upokojitev (Musek, 1995).

2.1 Klima na delovnem mestu

Dobri odnosi med sodelavci pozitivno vplivajo na posameznika, na njegovo zadovoljstvo, angažiranost in s tem tudi na celotno organizacijo. V organizacijah, kjer si zaposleni medsebojno pomagajo in zaupajo ter so odnosi prijetni in kreativni, vlada pozitivna organizacijska klima. V nasprotnem primeru je klima negativna in tam so odnosi napeti, konfliktni, zaznati je nezadovoljstvo med zaposlenimi. Na delovnem mestu so konflikti pričakovani, v glavnem so povezani z delom in delovnimi zadolžitvami. Naloga vodij je, da kontrolirajo razsežnost konfliktov. Zaposleni morajo biti dovolj zreli pri podajanju in sprejemanju konstruktivnih kritik. Sprejeti in ceniti morajo dobre predloge sodelavcev (Drozg, 2015).

Elemente medosebnih odnosov je opredelila Amarja Satish Nargunde (2014):

1. Dostojanstvo  ne glede na kakšnem položaju je posameznik v delovni organizaciji, je treba z vsakim ravnati dostojanstveno in spoštljivo.

2. Odnosi/vedenje  vsak se mora malo prilagoditi skupini. Tu ni prostora za aroganco in slabo vedenje, ki ga nekateri opravičujejo s tem, ko rečejo, da takšni pač so.

3. Komunikacija  tako verbalna kot neverbalna, je ključ do dobrih odnosov. Iskrenost in skromnost ustvarita dobro voljo in zaupanje med zaposlenimi.

4. Razumevanje  empatija, razumevanje, kooperativno vedenje pripomore k pozitivnim odnosom.

5. Meja med osebnim in službenim  držati je treba neko mejo med osebnim in službenim

življenjem. Pomembno je, da zaposleni razumejo in upoštevajo, kaj je primerno na delovnem mestu in kaj ne. Preveč sproščenosti in neformalnosti ni primerno in ne bo dobro sprejeto med sodelavci.

6. Profesionalnost  stvari, ki pripomorejo k temu so: nasmeh, ki pripomore k vtisu dostopnejše in prijetnejše osebe, primerno oblačenje, sofisticirana pisna in besedna komunikacija, urejen delovni prostor, vzdrževanje osebne higiene. Stvari, ki delujejo negativno so: počasen odziv na telefonsko zvonjenje, moteč zvok na mobilnem telefonu, veliko osebnih klicev, glasno pogovarjanje po telefonu, neurejen (nasmeten) delovni prostor, glasno govorjenje, stalno govorjenje o domačih, osebnih stvareh, opravljanje, uporaba sodelavčevih stvari brez dovoljenja.

2.2 Psihološka podpora zaposlenim

"Psihološka podpora zaposlenim je sistemska intervencija na delovnem mestu, po navadi na ravni posameznega zaposlenega, ki uporablja znanje in metode vedenjske znanosti pri prepoznavi in obvladovanju določenih težav, povezanih s službo ali pa tudi ne, ki neposredno ali posredno neugodno vplivajo na delovno uspešnost. Njen namen je usposobiti posameznika, da bo spet polno prispeval organizaciji s svojim delom in obenem ohranjal polno funkcioniranje v zasebnem življenju" (Janža, 2015, str. 153; povzeto po Berridge &

Cooper, 1993). Zaposleni imajo prostovoljno možnost dostopnega, zaupnega, hitrega in brezplačnega svetovanja v okviru programa psihološke podpore zaposlenim (v nadaljevanju PPZ). Svetovalec mora imeti znanje in izkušnje, mora se izpopolnjevati. Zaposlenemu svetuje, ga podpira, z njegovim sodelovanjem izdelata načrt reševanja težav, najprej pa seveda oceni težavo (Janža, 2015).

Programi PPZ se celostno lotevajo pojava stresa v delovni organizaciji. Zaposleni imajo možnost pomoči tako pri težavah, ki se pojavijo na delovnem mestu, kot tudi izven nje in v svoji družini. Stres je interakcija različnih vrst (poklicni stres, stres zaradi družinske in profesionalne vloge, stres zaradi socialnih vlog) in je del poklicnega življenja. Reševanje mora biti celostno. Zaposleni in delodajalec si delita odgovornost za reševanje težav, stresa.

Zaposleni mora zavzeto in odgovorno pristopiti k reševanju svojih težav. Delodajalec pa mu mora zagotoviti podporo in se zavezati, da delavca ne bo odpustil, če bo pomoč imela učinek.

Delavca ne sme kriviti za vedenje, povezano s stresom. Soodvisnost in recipročnost pri izvajanju PPZ ima pozitiven vpliv na reševanje težav. Vpeljava tega programa je tudi

poslovna odločitev delodajalca, ki od nje pričakuje tudi pozitiven poslovni učinek. Nekateri programi PPZ obravnavajo tudi družine zaposlenih, drugi se ukvarjajo le s težavami, povezanimi z delovnim mestom. Delovna organizacija lahko zaposli notranjega ali najame zunanjega svetovalca (Janža, 2015; povzeto po Berridge & Cooper, 1993).

Glede na podatke raziskav Eurofounda iz leta 2010 o zadovoljstvu zaposlenih so slovenski uslužbenci precej nezadovoljni z delovnimi razmerami, opazno je večje neravnovesje med poklicnim in zasebnim ter visok nivo prezentizma (t. j. neučinkovite prisotnosti na delu).

Vzrok je verjetno tudi pomanjkanje programov psihološke pomoči. V Sloveniji tako ponudba kot povpraševanje teh programov še ni uveljavljena (Janža, 2015).

Z uvedbo PPZ pridobijo vsi, tako delovna organizacija, zaposleni ter njihove družine. Z odkrivanjem vzroka stresa in ukrepov zoper to se poveča zadovoljstvo pri delu, zviša se njegova učinkovitost in motivacija, manj je odsotnosti z dela, izboljša se ravnovesje med delom in družino (Janža, 2015).

2.3 Poklici nudenja pomoči

Kot nam že ime pove, in tako definicijo ponujata tudi Ajduković M. in D. (1996), so to poklici, ki so usmerjeni v pomoč ljudem in za katere je značilen osebni kontakt med strokovnjaki in ljudmi v stiski. Med te poklice prištevamo: socialne delavce, psihologe, zdravstvene delavce, pravnike, policiste, kriminaliste, socialne pedagoge, učitelje, vzgojitelje, specialne in rehabilitacijske pedagoge. K Dougan (Kolenc idr., 1993) poudarja, da so še posebej obremenjene osebe, ki delajo z otroki ali odraslimi z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju. Ajduković M. in D. (1996) nadaljujeta, da ti poklici sodijo med bolj stresne zaradi neposredne komunikacije in odnosa z osebami, ki potrebujejo pomoč. Tu je prisotno tudi vživljanje v emocionalna stanja teh oseb in njihovo trpljenje, prisotno je tudi neskladje med pričakovanji in dejanskimi možnostmi pomoči oziroma izboljšanja.

Ljudje, ki delajo v teh poklicih, se pogosto identificirajo z osebami, ki potrebujejo pomoč, poleg tega se pojavljajo občutki krivde in slaba vest zaradi boljše življenjske situacije njih samih. Srečujejo se tudi z administrativnimi preprekami, pride lahko do neskladij med pričakovanji delovne organizacije in njimi ter osebami, ki potrebujejo pomoč. Ajduković M.

in D. (1996) za sindrom izgorevanja poleg osebnih lastnosti človeka v poklicu pomoči (kot je na primer idealiziranje svojega dela, nezmožnost odkloniti delo ali ga del odstopiti

sodelavcem, potreba po samodokazovanju) navajata tudi druge razloge, povzete po Van der Veeru in sodelavcih, in sicer: slaba organizacija dela, nezadostna priprava za konkretno delo, pomanjkanje podpore in profesionalna izolacija. K. Dougan (Kolenc idr., 1993) poudarja, da se sindrom izgorelosti običajno pojavi kasneje z več leti delovne dobe in izkušenj in to pri osebah, ki so vestne, zagnane in pretirano obremenjene. Poleg naštetega so še entuziastične, se hitro identificirajo z drugimi, so tople, empatične osebe. Opozarja na previdnost pri diagnosticiranju tega sindroma, saj bi ga lahko posamezniki, ki neodgovorno, nestrokovno in neangažirano opravljajo svoje delo že od začetka svoje delovne dobe, zlorabili za opravičevanje svoje lenobe in slabe delovne prakse.

2.4 Študij specialne in rehabilitacijske pedagogike

"Kadrovska šola ima posodobljene vsebine študijskih programov za študij specialne in rehabilitacijske pedagogike in diplomanti pridobijo široko interdisciplinarno znanje, ki ga lahko nadgradijo oziroma poglobijo s specialističnim, magistrskim in doktorskim študijem.

Vse to jim omogoča široko poklicno usposobljenost za delo z osebami s posebnimi potrebami v vseh starostnih obdobjih" (Novljan, Kastelic & Opara, 2003).

Že med samim študijem se študent v teoriji in kasneje tudi praksi spozna s populacijo oseb, s katerimi bo imel kasneje opravka. Izve tudi o vzrokih za motnje v razvoju. Izpostavili bomo le ključne vzroke, ki jih študentje podrobneje spoznajo. E. Novljan (1997) deli vzroke za motnje v duševnem razvoju na notranje ali dedne in pogostejše zunanje, ki delujejo na že oplojeno jajčno celico, embrio ali fetus. Poznamo prenatalne, perinatalne in postnatalne vzroke za motnje v duševnem in telesnem razvoju.

Prenatalni vzroki škodljivo vplivajo na plod v času nosečnosti. Infekcija plodu nastane po primarni infekciji matere, lahko pa že pred samo oploditvijo virus poškoduje spolne celice staršev. Vpliv infekcije na plod je odvisen od moči virusa, starosti plodu in imunološke sposobnosti plodu in matere. Med te vzroke spadajo naslednje stvari: virusne infekcije (rdečke, mumps, virus gripe, ošpice, norice, pasasti herpes, citomegalija, cepljenje), bakterijske infekcije, parazitna obolenja (toksoplazmoza, malarija), zastrupitve (s svinčenimi hlapi, živim srebrom, manganom, arzenom, ogljikovim monoksidom, prekomerno pitje alkohola, tudi pomanjkanje bakra in cinka ima nezaželjene posledice), kemične substance (nekatera zdravila, mamila, kajenje), rentgenski žarki, neustrezna prehrana (pomanjkanje vitaminov, proteinov in mineralov ali pretiravanje z vitamini), gestoza, mehanične poškodbe

nosečnice, psihični faktorji.

Perinatalni vzroki nastanejo v času poroda. Med te prištevamo: poškodbe osrednjega živčnega sistema ob porodu (asfiksija, anoksija, ishemija), zlatenica, rhesusna nezdružljivost, AB0 hemolitična bolezen matere, nedonošenost.

Postnatalni vzroki lahko nastopijo kadarkoli po porodu. Mednje sodijo: encefalitis, meningitis, zastrupitve (svinec, živo srebro, mangan, talij, ogljikov monoksid, alkohol v prevelikih količinah), pomanjkanje hrane (premalo maščob, proteinov, vitamina B), cepiva, poškodbe glave.

2.5 Delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga

Kot smo zapisali že uvodoma, se SRP zaposluje povsod tam, kjer se vključujejo osebe s posebnimi potrebami v vzgojno-varstveno izobraževanje. Delujejo tudi v svetovalnih centrih in zdravstvenih domovih.

Opisi del in nalog specialnega in rehabilitacijskega pedagoga

Našteli bomo vsebine, ki jih imajo SRP, sodelujoče v raziskavi, v opisu svojih delovnih nalog. Vsebine smo zajeli iz dokumentacije, ki so nam jo posredovale intervjuvanke.

Delavec opravlja dela in naloge, določene s predpisi, letnim delovnim načrtom zavoda ter v skladu s sklepi vodstva zavoda, zlasti pa naloge, ki so vezane na:

a) neposredno vzgojno-izobraževalno delo:

 izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela po predpisanem predmetniku in letni pripravi,

 izvajanje individualiziranega izobraževalnega dela.

b) priprave na vzgojno-izobraževalno delo:

 oblikovanje letne priprave na vzgojno-izobraževalno delo,

 pisanje dnevnih priprav na vzgojno-izobraževalno delo,

 vodenje predpisane pedagoške dokumentacije,

 vodenje zapiskov o opažanjih pri učencih,

 oblikovanje, izdelava in evalvacija individualiziranega programa in predstavitev

strokovnemu timu in staršem,

 zbiranje in pripravljanje didaktičnega materiala, oblikovanje in izdelovanje specifičnih učnih pripomočkov.

c) opravljanje drugega dela:

 sodelovanje pri delu strokovnih in drugih organov,

 sodelovanje s starši (roditeljski sestanki, individualni pogovori),

 sodelovanje na sestankih pedagoškega in strokovnega zbora,

 sodelovanje z drugimi strokovnimi delavci,

 sodelovanje s krajevno skupnostjo, podjetji in društvi ter drugimi združenji v šolskem okolišu,

 opravljanje mentorstva študentom in učiteljem – pripravnikom,

 sodelovanje v študijskih skupinah,

 strokovno izpopolnjevanje na predavanjih in seminarjih ter internih izobraževanjih,

 spremljanje strokovne literature,

 sodelovanje v razširjenem programu šole,

 posredovanje predlogov v letni delovni načrt.

 opravljanje pedagoškega in drugega dela po navodilu vodstva,

 v nujnih primerih opravljanje tudi nalog, ki sicer ne sodijo v celoti v opis delovnih nalog.

 odgovornost za varstvo osebnih podatkov.

d) druge zahteve: znanje slovenskega jezika, obvladovanje dela z računalnikom, izpit iz varstva pri delu, odgovornost pri vzgojno-izobraževalnem procesu, psihofizična obremenitev, nekaznovanost za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost zoper mladino.

Naloge, značilne za posamezna delovna mesta

A. Center za vzgojo in izobraževanje in osnovna šola z nižjim izobrazbenim standardom

 organiziranje in izvajanje aktivnosti na vzgojno-učnih ekskurzijah in dnevih dejavnosti,

 organiziranje in izvajanje razširjenega programa šole,

 oblikovanje priprav za dneve dejavnosti,

 pisanje poročil o ekskurzijah in dnevih dejavnosti,

 pripravljanje programa, priprav in poročil interesnih dejavnosti,

 izvajanje interesnih dejavnosti (krožki in druge dejavnosti po delovnem programu),

 organiziranje in sodelovanje pri organiziranju prireditev, akcij, tekmovanj in drugačnih srečanj v zavodu ali zunaj njega ter spremljanje in varstvo učencev na prireditvah,

 dežurstvo med odmori pri malici.

B. Center za vzgojo in izobraževanje

pisanje opisnih ocen učenca in letna poročila o uspehu in napredku učenca,

izvajanje vzgojno-varstvenega dela ob pouka prostih dnevih (nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah),

sodelovanje pri učenju plavanja po metodi Halliwick,

spremljanje odnosov med prostovoljci in učenci,

delo v izmenah ali samo dopoldansko delo.

C. Osnovna šola z nižjim izobrazbenim standardom

 oblikovanje priprave za naravoslovne, kulturne in športne dneve,

 oblikovanje priprave za delo z oddelčno skupnostjo in za sodelovanje s starši,

 vodenje oddelčne skupnosti,

 oblikovanje letne priprave za redni, dopolnilni in dodatni pouk,

 izvajanje rednega, dopolnilnega in dodatnega pouka,

 izvajanje varstva učencev v jutranjem in popoldanskem času,

 izvajanje dežurstev,

 popravljanje izdelkov (nalog) učencev,

 oblikovanje programov za delo z organizacijami in društvi učencev,

 vodenje organizacij in društev učencev,

 urejanje kabinetov, učil, zbirk ipd.

D. Osnovna šola

 izdelovanje in usklajevanje urnikov,

 diagnosticiranje otrok s posebnimi potrebami,

 razvijanje sposobnosti za samostojno in ustvarjalno delo.

Sodelovanje z učitelji:

 seznanjanje učiteljev z naravo učenčevih težav,

 svetovanje glede ravnanja z učencem, postavljanja zahteve, posredovanja in vrednotenja izdelanih nalog,

 stalno medsebojno informiranje in pomoč ter skupno vrednotenje uspeha,

 ustvarjanje tolerantnejše klime v odnosu do učenca s težavami.

E. Predšolski oddelki s prilagojenim programom

 program za predšolske otroke,

 uporaba ortopedskih in ortotičnih pripomočkov po navodilu fizioterapevta,

 zagotavljanje varnosti otrok,

 uvajanje novih metod, oblik in tehnik dela,

 izdelovanje dekoracije,

 mentorstvo in strokovno vodenje pomočnice vzgojiteljice v razvojnem oddelku,

 sodelovanje na aktivih delavcev predšolskih oddelkov s prilagojenim programom (v nadaljevanju RO),

 sodelovanje z Društvom SRP Slovenije,

 pripravljanje poročil o otrokovem razvoju na zahtevo zdravstvenih služb, Zavoda RS za šolstvo, organizacij za usposabljanje,

 sodelovanje z institucijami, kamor gre otrok v nadaljnje usposabljanje,

 populariziranje svoje dejavnosti navzven.

 vodenje oddelka otrok z motnjami v razvoju,

 vsakodnevno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela in usposabljanja na podlagi ustreznih programov in v skladu z otrokovim psihofizičnim razvojem,

 spremljanje otroka z vidika razvojnih zmožnosti posameznika.

Napori pri delu:

psihofizične obremenitve,

napor čutil,

fizični napor  delo se opravlja pretežno stoje, s sklanjanjem, dvigovanjem in prenašanjem otrok in opreme,

delo je raznoliko, terja iniciativnost, posluh za odzivanje otrok,

pogosta izpostavljenost infektom.

3 Družina in delo

Po Bonnetu (2009) obstaja tesna povezava med družino in delom, kar razloži s tem, ko pove da je v svetu dela pomembna vzgoja, to je vzgoja volje, srca, inteligence ter moralna vzgoja.

Vse to se začne v družini, kjer starši iz ljubezni do lastnih otrok z vnemo opravljajo svoj poklic v zagotovitvi dostojnega življenja in izobrazbe svojim potomcem. Motivacija staršev, ki izhaja iz te ljubezni, je ena najmočnejših motivacij za delo. Družba mora dobro poplačati delo, ki ga nekdo opravi, da ne bo trpela njegova družina, otroci in njihova vzgoja. V primeru, da otroci opazujejo svoje starše, ki se utrujeni vračajo z dela in so prestrašeni ali v skrbeh glede zmožnosti preskrbeti svojo družino, bo posledice trpela celotna družba. Ti otroci ne bodo želeli svojih otrok ali jih bodo imeli malo, vse to zaradi strahu pred tem, da ne bi mogli shajati. Ker družina vzgaja prihodnje delavce, je treba dobro poskrbeti zanjo. Posebno pozornost je potrebno nameniti zaposlenim materam, ki morajo imeti možnost svobodne izbire za delo, prilagajanje dela in urnika glede na starost otrok, možnost, da se kasneje zaposlijo za polni delovni čas, možnost udeleževanja izobraževanj, da ostanejo v stiku s poklicem. Vse to bi moralo biti pravno podkrepljeno. Pozitivne posledice bi bile tako za družino kot celotno družbo. Bilo bi manj odsotnosti z dela, ker zaposlene ne bi bile pod stresom. Tudi Musek (1995) izpostavi problem usklajevanja službenega dela in družinskega življenja ter nalog, povezanih z obema področjema. Zdi se mu, da je to posebej pereče pri ženskah. Navaja tri modele reševanja, od katerih je v današnji razviti družbi najbolj sprejemljiv le tretji model, ki govori o tem, da je potrebno ženskam omogočiti, da bodo nosečnost in nego otrok lažje povezale s poklicnim življenjem. Prva dva modela, ki govorita o tem, da naj se ženska usmeri ali le v kariero ali le v družino, nekako ne sodita v današnji čas.

Sta težko sprejemljiva, saj odtujujeta žensko od pomembnih področij v življenju vsakega posameznika. Tretji model je sicer zahtevnejši, a ob sodelovanju vseh v družini, kot tudi s pomočjo prilagoditev na delovnem mestu (gibljiv delovni čas, krajši delovni čas, ustrezni dopusti), je najbolj sprejemljiv.

Odkar so ženske bolj vključene v delovno okolje (sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), je postalo pomembno razmerje med delom in družino, in sicer zaradi posledic, ki ga ima na družino. Na področju usklajevanja teh dveh okolij se v razvitem svetu kažejo spremembe.

Obstajajo družini prijazne delovne organizacije. Države imajo urejeno politiko zakonskih prilagoditev delovnih mest, a odgovornost prepuščajo delodajalcem (Švab, 2003).

Delo oz. služba ima velik vpliv na družino, saj ljudje na delu preživijo precejšen del svojega časa. V daljni preteklosti je bilo seveda vse drugače, preprosteje. Vloge so bile jasno začrtane:

moški je skrbel za finančno varnost družine, ženska za dom in vzgojo otrok. Dandanes je precej drugače. Večina žensk je zaposlenih (Shellenberger & Hoffman, 1995). Hochschild (1989, povzeto po; Shellenberger & Hoffman, 1995) je skoval izraz "drugo delo", ki se nanaša na delo, ki ga opravijo ženske doma, potem ko se vrnejo iz službe.

Eno težjih obdobji v življenjskem ciklu družine je, ko par dobi naraščaj. Starša se morata prilagoditi novi vlogi in nalogam, povezanim s tem (kar smo že opisali v poglavju 1.6 o življenjskem ciklu družin) (Shellenberger & Hoffman, 1995). V obdobju, ko so v družini mlajši otroci, imajo lahko ženske občutke krivde, ne glede na odločitev, ki jo sprejmejo  ostati doma in skrbeti za otroke ali oditi nazaj na delo (Shellenberger & Hoffman, 1995;

povzeto po Evans, 1992; Haris, L. & Associates, 1981)

Povezava med poklicnim in zasebnim po Fronu (2003)¹

Michael R. Frone v svojem članku Work – Family Balance navaja več avtorjev (Ashforth, Kreiner, & Fugate 2000; Clark, 2000), ki govorijo o pomembnem mestu družbenih vlog v življenju vseh posameznikov. Te vloge določajo, kdo smo. Vplivajo na naše sodelovanje z drugimi, našo samopodobo in organizacijo časa, ki ga imamo na razpolago. Poleg tega določajo tudi našo fizično lokacijo  uvajajo prostorske omejitve. Družbene vloge zagotavljajo smisel in strukturo človeških življenj, zato različne raziskovalce zanima ravnovesje med njimi. Neravnovesje med družbenimi vlogami bi lahko bil pomemben faktor stresa, ki bi lahko vplival na področja življenja in na splošno zdravje ter počutje posameznikov, izpostavljenim temu neravnovesju.

V diagramu, ki ga je Frone (2003) povzel po drugih avtorjih (Rice, McFarlin, Hunt, & Near, 1985), so predstavljene osnovne družbene vloge v življenju večine odraslih. Med zasebnimi vlogami opazimo več podvrst družbenih vlog: družinske, verske, družbene. Prav tako je tudi na poklicnem področju, kjer ima človek na svojem delovnem mestu več različnih vlog. V diagramu je prikazana jasna razlika med poklicnim in zasebnim področjem življenja.

1 Ta del opisovanja povezave med delom in družino je večinoma povzet po internetnem članku z naslovom Work – Family Balance (2003) Michaela R. Frona. 

Diagram 1: Družbene vloge

Kot navaja Frone (2003), večina avtorjev daje vtis, kot da je zanje izraz "ravnovesje delo  družina" samoumeven. Ravnovesje delo  družina za njih predstavlja nejasen pojem, da sta družinsko in poklicno življenje nekako povezana ali usklajena. Podrobnejši pregled empiričnih raziskav pa kaže na dve bolj natančni opredelitvi pomena ravnovesja delo  družina. Prvi, najbolj razširjeni pomen ravnovesja med delom in družino je odsotnost konflikta ali motenj med poklicnimi in družinskimi vlogami. Najpogosteje omenjana definicija konflikta med delom  družino navaja, "da je oblika konflikta med vlogami, kjer so obremenitve z dela in obremenitve iz družinskega okolja v nekem pogledu vzajemno neskladne. Pomeni, da je sodelovanje v poslovni oz. družinski vlogi težje zaradi sodelovanja v družinski oz. poslovni vlogi" (Frone, 2003, str. 145; povzeto po Greenhaus & Beutell).

Raziskovalci s področja delo  družina so tudi poudarili, da ta definicija pomeni dvostransko naravo konflikta delo  družina. Z drugimi besedami, delo lahko posega v družinsko življenje (konflikt v smeri delo  družina) in družinsko življenje lahko vpliva na delo (konflikt v smeri družina  delo). Toda, se sprašuje Frone, ali ravnovesje delo  družina pomeni še kaj več kot odsotnost konflikta med vlogami oz. motenj? Novejše raziskave kažejo na to, da bi razbremenjevanje na relaciji delo  družina (imenovano tudi izboljševanje ali prelivanje na ravni delo  družina) lahko bila naslednja komponenta ravnovesja med delom in družino.

Razbremenjevanje v razmerju delo – družina pomeni, da je sodelovanje pri delu (ali doma) lažje zaradi izkušenj, spretnosti in priložnosti, pridobljenih ali razvitih doma (ali na delu).

Kakor konflikt delo  družina ima tudi razbremenjevanje delo  družina dvosmerno naravo, kjer delo lahko razbremeni družinsko življenje (razbremenjevanje v smeri delo  družina) in kjer družina lahko razbremeni delovno življenje (razbremenjevanje v smeri družina – delo).

Vendarle pa je področje razbremenjevanja v odnosu delo  družina veliko manj raziskano kot področje konflikta v tem istem odnosu. Frone podaja tudi diagram, ki predstavlja vse te smeri in načine vplivanja med delom in družino.

Diagram 2: Štirikratna taksonomija ravnovesja delo  družina

Diagram predstavlja štirikratno taksonomijo ravnovesja delo  družina. Dve osnovni dimenziji sta smer vpliva med delovnimi in družinskimi vlogami (vpliv dela na družino proti vplivu družine na delo) in vrsta vpliva (konflikt proti razbremenjevanju). Puščice v diagramu nakazujejo, da nizka stopnja konflikta med vlogami in visoka stopnja razbremenjevanja med vlogami predstavlja ravnovesje med delom in družino.

Zgodnji raziskovalci so uvedli več različnih modelov za razlago odnosov med delovnim in družinskim življenjem. V osnovi gre za šest osnovnih modelov ali povezovalnih mehanizmov.

Morf (1989), ki ga navaja Frone (2003), jih je klasificiral na tri nevzročne in tri vzročne modele.

Trije nevzročni modeli, kjer ni povezave med delom in družinskim življenjem so:

1. Segmentacijski model, ki pravi, da delo in družinsko življenje predstavljata dve različni področji, ki nimata vpliva eno na drugo.

2. Model skladnosti pravi, da čeprav delo in družina izkazujeta bodisi pozitivno ali negativno soodvisnost, je odnos med nima lažen, ker oba, tako delo kot družina, delita skupni vzrok.

Na primer, pozitiven odnos med delom in družino je lahko posledica stabilnih osebnostnih lastnosti, kot je na primer negativno razpoloženje ali pozitivno razpoloženje.

3. Identitetni oz. integracijski model pravi, da so družinske in delovne vloge tako prepletene, da so nerazločljive (primer družinska podjetja).

Trije vzročni modeli pa nasprotno predpostavljajo, da kar se zgodi na enem področju življenja (na primer na delu), ima lahko vzročni učinek na to, kar se zgodi na drugem področju življenja (npr. v družini).

1. Model prelivanja predvideva pozitiven odnos med delom in družino, npr. družinske vrednote imajo lahko pozitivne učinke na delu in obratno.

2. Kompenzacijski model vzpostavlja negativen odnos med delom in družino. Povečano nezadovoljstvo na enem področju življenja (npr. v družini) vodi k zmanjšanju časa in energije za to vlogo, kar potem v poskusu kompenzacije primanjkljaja ali zaradi nezaželenih izkušenj na prvem področju življenja (npr. družina) vodi k povečanju časa in energije, posvečene drugemu področju življenja (npr. delu).

3. Model izčrpavanja virov ravno tako upošteva negativen odnos med delom in družino.

Uporaba omejenih virov (čas, energija, pozornost) na enem področju življenja povzroča pomanjkanje teh istih virov za rabo na drugem področju.

Omejitev zgodnjih raziskovanj je bila v tem, da so vsi modeli želeli razkriti en sam mehanizem, ki bi najbolje razložil odnos med delom in družino. Toda empirični dokazi kažejo, da obstajajo vsi ti povezovalni mehanizmi in da lahko delujejo istočasno. Posamično noben od teh modelov ne zagotavlja zadostne osnove za razumevanje dinamike ravnovesja delo  družina (Frone, 2003; povzeto po Lambert, 1990).

Musek (1995) pravi, da je več avtorjev (Holt, 1982; Warr, 1987 & Palmore, 1969) na podlagi raziskav ugotovilo, da je zadovoljstvo z delom pomembno pri kakovosti življenja, kar se kaže v boljšem duševnem in telesnem zdravju.

Glede na to, da ima ravnovesje družina  delo tako pozitivne kot negativne vplive na delovnem področju (nezadovoljstvo, zavračanje dela, slabo učinkovitost), na družinskem področju (nezadovoljstvo v družini) in na osebnem področju (slabo duševno in fizično zdravje, nezdrave navade), bi morali vsi, tako zaposleni, delodajalci, vlada in celotna družba, ravnovesju delo  družina posvetiti več pozornosti. Nekatere organizacije so že sprejele družinam prijazne ukrepe (delo na domu, skrajšan delovni čas) in se trudijo olajšati odnos med delom in družino (organizirano varstvo otrok) (Frone, 2003).

Poleg ukrepov za omilitev konflikta delo  družina bi bilo prav tako potrebno razmisliti o možnih pozitivnih učinkih soodvisnosti delo  družina, kot je na primer prenos pozitivnih vrednot iz družinskega v delovno okolje in obratno (Frone, 2003). Te teme se dotakne tudi Musek (1995), ki pravi, da ima zadovoljstvo pri delu pozitiven vpliv tudi v družinskem okolju. Človek, ki je s svojim delom zadovoljen, bo bolj samozavesten in ta občutek bo prenesel tudi v domače okolje.

V primeru prevelike angažiranosti v poklicnem življenju se čutijo negativne posledice v družini. To lahko še poveča odsotnost v družini, saj se oseba v izogib konfliktom vse bolj posveča delu in čedalje manj časa in pozornosti namenja družini. Ena izmed rešitev, ki jih Musek (1995) ponuja, je opraviti čim več službenega dela doma.

II. EMPIRIČNI DEL

1 Opredelitev problema

Človek je socialno bitje in v življenju vedno deluje v interakciji z drugimi ljudmi, pa naj bo to v družini, svoji okolici ali na delovnem mestu. Skoraj nemogoče je, da ne bi en vidik življenja vplival na ostale. Družina je tisto primarno okolje, kjer naj bi se vsak počutil varnega, ljubljenega, kjer naj bi družinski člani drug drugemu nudili oporo, kjer naj bi bilo zadoščeno vsem čustvenim in fizičnim potrebam tako otrok kot staršev. V družini se človek razvija, preizkuša meje, osebnostno raste in se razvija. Prav tako pa človek gradi svojo osebnost tudi na delovnem področju. Preizkuša svoje sposobnosti, nadgrajuje svoja znanja in izkušnje, doživlja vzpone in padce.

Delo SRP-ja spada med poklice nudenja pomoči, kjer je prisotno vživljanje v osebe, s katerimi je vsakodnevno v stiku, ki poleg strokovnega znanja in vseživljenjskega izobraževanja ter s tem seznanjanja z vedno novimi spoznanji zahteva tudi vsestransko razvito osebnost: empatično, veščo komuniciranja in sodelovanja s starši, sodelavci, učitelji in drugimi strokovnjaki. Njegovo delo zahteva učne priprave, ki jih v večini opravlja doma, s tem neposredno poveže delo in dom, tako fizično kot tudi miselno, saj vedno opreza za morebitnimi učnimi pripomočki, ki jih lahko iz življenjskih situacij, narave, prenese v učno situacijo.

Mnogo dejavnikov je, ki vplivajo na to, kako bo posameznik uspešen pri razmejevanju dela in družine. V prvi vrsti je to že sam karakter. Sledi zadovoljstvo z delom, ki ga opravlja, in s samo izbiro poklica. Nezanemarljivo je tudi, v kakšnem okolju opravlja delo, kakšni so odnosi s sodelavci, kako razumevajoče je vodstvo, ali ima sogovornike, s katerimi lahko izmenja mnenja in težave, ki se tičejo dela. Navsezadnje je pomembno tudi, kakšnega partnerja si je izbral za sopotnika v življenju, kako se razumeta in rešujeta morebitne težave, sprejemata kompromise.

2 Cilji raziskave

Cilj diplomske naloge je raziskati, kako se delo SRP-ja odraža v njegovi družini, in sicer:

1. Kolikšna je prisotnost strahu med nosečnostjo glede na večjo seznanjenost SRP-ja o vzrokih za posamezna stanja, motnje v razvoju.

2. Kakšno je njegovo zaznavanje razvojnih in učnih težav pri lastnih otrocih.

3. Koliko s svojim partnerjem deli službene zadeve (zadovoljstvo, nezadovoljstvo, veselje in skrbi).

4. Kako (koliko) njegovi družinski člani zaznavajo njegovo razpoloženje glede na različno zadovoljive razmere ter dodatne obveznosti na delovnem mestu.

3 Raziskovalna vprašanja

Glede na postavljene cilje smo opredelili naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Kakšna je klima na delovnem mestu?

2. Ali SRP deli svoje zadovoljstvo, veselje, prav tako tudi nezadovoljstvo in skrbi, s partnerjem?

3. Ali je (bil) SRP med nosečnostjo obremenjen z vednostjo o prenatalnih, perinatalnih in postnatalnih vzrokih za motnje v razvoju?

4. Kako spremlja razvoj svojih otrok v predšolski dobi in kasneje v šoli?

5. Na kakšen način se kaže njegovo vedenje doma, kadar ima na delovnem mestu posebej naporen dan ali dodatne obveznosti (letovanje, športni dnevi, izleti ...)?

6. Kakšen je odziv družinskih članov na delo, ki ga SRP opravlja doma?

4 Raziskovalna metoda

Uporabili smo kvalitativno metodo, multiplo študijo primera s triangularnostjo vzorčenja.

4.1 Opis vzorca

V vzorec smo vključili štiri družine, katerih matere so specialne in rehabilitacijske pedagoginje, zaposlene v različnih delovnih organizacijah. Opravili smo dvanajst polstrukturiranih intervjujev, in sicer s štirimi SRP-ji, njihovimi partnerji ter njunimi otroki.

Vprašanja smo sestavili samostojno, glede na potrebe raziskovanja.

4.1.1 Družina 1

Mati je že dvanajst let zaposlena kot SRP na večinski osnovni šoli (v nadaljevanju OŠ), pred tem je bila že v času študija (izredni študij) od leta 1994 zaposlena na OŠ, kjer je nudila spremstvo otroku z gibalnimi motnjami, kasneje je poleg jutranjega in popoldanskega varstva opravljala tudi nekaj ur dodatne strokovne pomoči. S partnerjem se poznata od srednješolskih let in imata dva otroka. Prvorojenec je star dvanajst let in je zaključil šesti razred, hči ima šest let in je zaključila prvi razred. Živijo v manjšem kraju, v neposredni bližini starih staršev.

Mož je zaposlen v istem kraju in ima ugoden delovni čas, ona se vozi na delo v drug kraj.

Intervjuji so se odvijali 9. 6. 2016 na njihovem domu.

4.1.2 Družina 2

SRP je zaposlena v centru za vzgojo in izobraževanje (v nadaljevanju center) dvajset let.

Zaradi pomanjkanja kadra so jo povabili k sodelovanju že v začetku njenega študija (izredni študij). S partnerjem sta se spoznala kasneje, ko je študij praktično že zaključila. V družini sta dva otroka: šestletni sin, ki gre jeseni v prvi razred, ter novorojenka, ki je bila v času intervjuja stara dva meseca. Živijo v manjšem kraju. V bližini so tudi stari starši ter ostali ožji sorodniki. Ona je zaposlena v istem kraju, mož se vsak dan vozi v večje mesto na delo, za kar porabi več kot uro časa v eno smer. Njegov delovnik ni ugoden, vsak dan se pozno vrača domov.

Intervjuji so se odvijali 10. 6. 2016 delno na njihovem domu in delno na vrtu njenih staršev.

4.1.3 Družina 3

Mati je že šestnajst let in pol zaposlena v RO v večjem mestu. Z možem sta skupaj že petindvajset let, še iz srednješolskih dni. Imata dva otroka, štirinajstletnega osmošolca in štiriletno hči. Živijo v manjšem kraju, dvajset minut oddaljenem od mesta, kjer sta zaposlena starša. Hči hodi v isti vrtec, kjer je zaposlena mama. Običajno se zjutraj vsi trije skupaj peljejo na delo in popoldne vračajo nazaj, razen sina, ki obiskuje šolo v kraju bivanja. Sorodniki ne živijo v bližini, a ima mož ugoden delovni čas, da lahko poskrbi za varstvo, ko je to potrebno.

Intervjuje smo opravili 13. 6. 2016 na njihovem domu.

4.1.4 Družina 4

SRP je petnajst let zaposlena v osnovni šoli z nižjim izobrazbenim standardom (v nadaljevanju OŠ z NIS), ki je v isti stavbi kot večinska populacija osnovnošolcev. Z možem sta skupaj že od začetka njenega študija. V družini so trije otroci: najstarejši ima enaindvajset let, srednji je zaključil šesti razred in ima enajst let, najmlajša, stara devet let, je zaključila četrti razred. Živijo v manjšem kraju, kjer sta starša tudi zaposlena in otroci hodijo v šolo, razen najstarejšega, ki je šolanje že zaključil. Mož ima izmensko delo in veliko dela. V bližini nimajo nikogar od sorodnikov.

Intervju s SRP in najmlajšo družinsko članico smo opravili 16. 6. 2016 po končanem delovnem času na šoli, kjer je zaposlena. Mož in srednji sin sta izpolnila pripravljen vprašalnik in ga poslala po pošti. Najstarejši sin ni želel sodelovati.

4.1.5 Specialne in rehabilitacijske pedagoginje Legenda:

modra  SRP, zaposlena v OŠ; OŠ_M: mož zaposlene; OŠ_F: fant (sin); OŠ_P: punca (hči) vijolična – SRP, zaposlena v centru; C_M: mož zaposlene; C_F: fant (sin)

rdeča – SRP, zaposlena v RO; RO_M: mož zaposlene; RO_F: fant (sin); RO_P: punca (hči) zelena  SRP, zaposlena v OŠ z NIS; NIS_M: mož zaposlene; NIS_F: fant (sin); NIS_P: punca (hči)

Vse štiri SRP so redno zaposlene v svojih delovnih organizacijah od dvanajst do dvajset let.

Že v času študija so bile dejavne v svoji stroki ali kot prostovoljke v društvu Sožitje in v centru ali zaposlene preko javnih del v OŠ, ena celo redno zaposlena v centru. Brez izjeme imajo vse rade svoj poklic in ga ne bi menjale za drugo delo, niti ne razmišljajo o tem, kar izvemo iz intervjujev:

 O, poklic se mi zdi lep, mislim, da bi se še enkrat za isto odločla, če bi morala izbirat'. /.../

ker mi ta, res tko tut verjetno paše. /.../ nudi velik' zadovoljstva, pa, e, pri delu z otroki, z'lo, z'lo lepo.

 Jaz sem zadovoljna z izbiro poklica. /.../ dosti lepega dobiš /.../ ti da tudi polno zadovoljstva in veselja. /.../ po eni strani tudi ni sam' poklic, ampak je poklicanost /.../ sem hvaležna za tak poklic in za to delo in da sem dosti lepih stvari doživela. Da te z'lo, z'lo bogati.

 Jaz mislim, da sem našla to, kar ... to, za kar sem bila poslana, al' kaj, ne vem, uživam.

Lepo mi je, dokler dobim nazaj toliko, kot dam, sploh ne razmišljam o drugi službi.

 /.../ jaz sem zelo zadovoljna, jaz ne vem, če bi še kaj drugega delala kot to.

Vse suvereno in odgovorno opravljajo svoje delo, hodijo na dodatna izobraževanja, ki se jih rade udeležujejo, če so le kolikor toliko zanimiva zanje in si jih lahko izbirajo same. Dve izmed SRP, ki imata predšolske otroke, sicer težje obiskujeta seminarje.

4.1.6 Partnerji

Vsi so v paru s svojimi ženami že več kot dvajset let, od srednješolskih dni, le eden je partnerko spoznal kasneje in sta skupaj preko deset let. Zaposleni so v gospodarstvu, dva izmed njih veliko delata in pozno hodita iz služb, eden izmed njiju opravlja izmensko delo.

Ostala dva končata z delom prej in se vračata domov sočasno z ženo, eden celo prej, ker je zaposlen v kraju bivanja, njo pa čaka še vožnja domov.

4.1.7 Otroci

Starost otrok je od štiri do enaindvajset let. Vsi so odgovarjali v paru, razen deklice, katere starejši brat ni želel sodelovati, srednji brat pa je odgovore oddal pisno, ter šestletnega dečka, ki ima novorojeno sestro. Pri nobenemu otroku ni bilo opaziti pretirane treme in strahu, edino pri prvošolki je bilo zaznati malo negotovosti, govorila je malo tišje. Najstnik (8. razred) je bil kljub temu, da je povedal tudi neugodne stvari, zaščitniški do mame, kar se vidi iz razgovorov: 

 Mama je enkrat besna, pove njegova štiriletna sestra.

On jo popravi: Ne, ni b'la besna. 

 /.../ Ja, sitna je. 

 /.../ Vedno ne no, sam' /.../ 

 Velik'rat.

In nadalje, ko sledi vprašanje: Ali mami dela tudi doma za službo? 

 Ja velik' (sin). 

 Ja velik', pa se nič z nama ne igra (hči). 

 To je laž (sin).

4.2 Potek intervjujev

Vzpostavili smo stik s SRP-ji in jih prosili za njihovo sodelovanje ter sodelovanje njihovih družinskih članov. Dve izmed strokovnjakinj smo poznali še iz časa študija, vendar nismo imeli stika že več kot deset let, z eno smo vzpostavili stik na predlog somentorice, za sodelovanje smo prosili tudi SRP, pri kateri smo opravili delovno prakso.

Otroke iz posamezne družine smo spraševali skupaj, da so lažje premagali tremo, strah in so se sprostili. Vsi udeleženci so bili seznanjeni z namenom raziskave ter naprošeni za dovoljenje snemanja, na kar so pristali. Eden udeleženec ni želel sodelovati (najstarejši otrok v petčlanski družini), dva nista želela odgovarjati preko pogovorov (mož in srednji sin te iste družine), pač pa sta odgovore napisala in jih poslala po pošti.

4.3 Obdelava podatkov

Intervjuje smo dobesedno prepisali, za kar smo potrebovali dobrih 61 ur dela. Temu je sledilo kodiranje, na podlagi katerega smo izvedli interpretacijo.

5 Rezultati in interpretacija

Pri analizi rezultatov smo upoštevali odgovore vseh udeležencev raziskave ter opisali skupne značilnosti in razlike.

5.1 Izbira poklica in študij

Brez izjeme so vse specialne in rehabilitacijske pedagoginje zadovoljne z izbiro poklica, še enkrat bi se odločile za isto poklicno pot in ga ne bi menjale za drugega. Kljub zahtevnosti jim nudi veliko lepega, veselja in užitkov pri delu, kar smo opisali že zgoraj v delu, kjer primerjamo SRP.

Partnerja zaposlenih v RO in OŠ z NIS potrjujeta, da ju je študij zanimal in sta se že takrat prostovoljno udejstvovali v svojem bodočem poklicu. Eden od njiju pove: Z'lo je bila pri stvari takrat. V bistvu že od nekdaj živi za to. /.../ Saj pravim 110-procentno verjetno je v tem