SAMOMOR IN MLADOSTNIKI: PREVENTIVNA VLOGA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika

SAMOMOR IN MLADOSTNIKI: PREVENTIVNA VLOGA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA

DIPLOMSKO DELO

Mentor: red. prof. dr. Pavel Zgaga

Somentorica: izr. prof. dr. Simona Tancig Kandidat: Beno Urbič

Ljubljana, maj, 2016

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju red. prof. dr. Pavlu Zgagi za vso pomoč in vodenje pri nastajanju diplomskega dela ter somentorici izr. prof. dr. Simoni Tancig za praktične nasvete.

Največja zahvala gre mojima dragima ženi Maji in hčeri Petri ter ostali družini.

Hvala vsem.

Življenje je palica z dvema koncema, ki ju povezujeta čas in miselnost naše zavesti. Rojstvo kot pričetek bivanja se predstavlja in zmeraj upodablja kot svetla luč, prihodnost, upanje in pričakovanje. Na drugi strani so smrt, žalost, brezno, tišina, tema. Nič. Življenje, ki teče vmes, je nekaj, kar se spominja svojega začetka in odklanja svoj konec. Zato … »Živeti je treba za danes, včeraj je že mimo, za jutri še ne vemo, ali bo sploh prišel.« (Erich Fromm)

IZVLEČEK

Uvod: Samomor je zaskrbljujoč javnozdravstveni, pa tudi socialni ne nazadnje vzgojno- izobraževalni problem, ki ga največkrat opredelimo kot namensko samopoškodovanje, ki se konča s smrtjo, oziroma z odvzemom lastnega življenja. Žal se dandanes za samomorilno dejanje odloči vse več mladih. Med najbolj prizadetimi regijami v Sloveniji so Prekmurje, Štajerska in Koroška. Med dejavnike tveganja prištevamo spol, pridružene duševne motnje, starost, stan, brezposelnost in neugodno družbeno okolje. Generalno jih združimo v tri kategorije dejavnikov tveganja: individualni, medosebni, družbeni. Ocenjevanje samomorilne ogroženosti je pomembno predvsem pri motnjah, s katerimi se specialni in rehabilitacijski pedagogi srečujemo na dnevni ravni: duševne motnje otrok, kronična telesna obolenja, uporaba prepovedanih substanc, agresija, depresija. Specialni in rehabilitacijski pedagogi ter vsi ostali šolski strokovnjaki morajo razumeti, kaj otroka oziroma mladostnika vodi v samomorilno vedenje, da lahko oceni samomorilno ogroženost. Namen: Namen diplomske naloge je bil spomniti se zgodovine samomora in njegovega raziskovanja, predstaviti dejavnike tveganja za samomorilnost ter prikazati vlogo in funkcijo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, zaposlenih v osnovnih šolah, pri srečevanju s problematiko samomorilnosti. Metode dela: V teoretičnem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela s pregledom domače in tuje literature. V empiričnem delu pa je bila raziskovana populacija specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj, profesoric defektologije ter psihologije z delovno dobo nad dvajset let. Kvalitativni podatki so bili zbrani s polstrukturiranim intervjujem ter analizo vsebine. Rezultati: Intervjuvali smo sedem zaposlenih, v vseh primerih je bila intervjuvana oseba ženskega spola s fakultetno izobrazbo. Ugotovili smo, da je delo z mladostniki s psihičnimi težavami danes težje, kot je bilo včasih, vse več je gibalno oviranih oseb in individualnih potreb. Pojavljata se agresija med mladostniki ter agresija do učiteljev s strani mladostnikov in tudi staršev. Sklepamo, da na slabe komunikacijske veščine vplivajo slabi odnosi v družinah, kar vodi v zaprtost mladostnikov in kasneje v tvegana vedenja. Ugotovili smo, da so se intervjuvanke srečale s primeri poskusov in dejanj samomora. Skoraj večina jih je navedla, da niso imele formalnih izobraževanj tekom dela na temo samomora med mladostniki in same preventive, ki bi jo morali kot šolski strokovnjaki obvladati. Razprava in sklep: Delo z mladostniki, pri katerih se kaže tendenca za samomorilno vedenje, je problematika, ki se pojavlja v osnovnih in srednjih šolah. S težavami zaradi nepoznavanja omenjene teme in premalo oziroma skoraj nič izobraževanj se srečujejo zaposleni v šolstvu, psihologiji, medicini in policiji. Ugotavljamo, da zaradi pomanjkanja izobraževanj čedalje večji problem predstavlja neznanje pri specialnih in rehabilitacijskih pedagogih, ki bi se morali izobraziti ter vpeljati dobro primarno preventivo na nivoju šole, ki je namenjena učencem, staršem oziroma družinam ter šolskim strokovnim delavcem.

Ključne besede: samomor med mladostniki, specialni in rehabilitacijski pedagogi, izobraževanja, primarna preventiva.

ABSTRACT

Introduction: Suicide is a public health concern, as well as social, not least the educational problem, which often is defined as intentionally harming ending with death, or with the deprivation of one's life. Unfortunately, nowadays opt for suicidal act more and more young people. Among the most affected regions are Prekmurje in Slovenia, Styria and Carinthia.

Among the risk factors belong sex, associated mental disorders, age, status, while unemployment and an unfavorable social environment. Generally we were combined into three categories of risk factors: individual, interpersonal, social. Assessment of suicide threat is especially important in case of disturbances which are special educators face on a daily basis: child mental disorders, chronic physical illness, use of illicit substances, aggression, depression. Special and rehabilitation educators and all other school professionals need to understand what the child or adolescent leads to suicidal behavior that can be assessed suicide risk. Purpose: The purpose of this study was to remember the history of suicide, and his research and present risk factors for suicide and to demonstrate the role and function of special and rehabilitation teachers working in primary schools, when meeting with the problem of suicide. Methods: In the theoretical part was used descriptive method works with the review of domestic and foreign literature. In the empirical part it has been studied population of special educator, professor of defectology and psychology with seniority over twenty years. Qualitative data were collected through semi-structured interviews and content analysis. Results: We interviewed seven employees, in all cases, the person interviewed women with a faculty education. We have found that working with mentally disturbed adolescents today is harder than it used to be, all the more disability and individual needs.

There is aggression among adolescents, aggression towards teachers by adolescents and their parents. We conclude that poor communication skills affect poor family relationships, leading to constipation youth and later in risky behavior. We have found that all of the interviewee have met with cases of suicide attempts and acts. Almost most of them stated that they had no formal training during the work on the topic of suicide among adolescents and prevention alone, which would have as school professionals to master. Discussion and conclusion:

Work with young people, which display a tendency for suicidal behavior is a problem that occurs in primary and secondary schools. Difficulties due to ignorance of these matters and lack of education, or almost anything they encounter working in education, psychology, medicine and police. We find that the bigger problem is ignorance due to lack of education, special and rehabilitation educators, which should educate and introduce good primary prevention at school level, which is aimed at children, parents and families and school professionals.

Keywords: suicide among adolescents, special and rehabilitation educators, education, primary prevention.

KAZALO

1 UVOD ... 1

2 OPREDELJEVANJE SAMOMORA ... 2

2.1 Zgodovina razumevanja samomora ... 3

2.1.1 Sociološka razlaga samomorilnega vedenja ... 6

2.2 Samomor in religija ... 8

2.3 Miti o samomorih ... 10

2.4 Samomor kot zdravstveno socialni pojav ... 11

2.4.1. Problematika samomorilnosti ... 11

2.4.2. Pojavnost in opisi samomorilnega vedenja ... 11

2.5 Slovenija in samomori ... 15

3 DEJAVNIKI TVEGANJA ... 17

3.1 Individualni dejavniki ... 20

3.2 Družinski dejavniki ... 24

3.3 Dejavniki okolja ... 25

4 MLADOSTNIK IN ISKANJE POMOČI ... 30

4.1 Med družino, vrstniki in okoljem ... 30

4.2 Med odobravanjem in neodobravanjem ... 31

4.2.1 Mladostnik in samomor ... 32

4.2.2 Pogostost samomora med mladimi in stanje v Sloveniji ... 32

4.3 Iskanje pomoči pri mladostnikih... 33

4.3.1 Mladostniško obvladovanje stiske ... 33

4.3.2 Kdaj in zakaj mladostniki ne iščejo pomoči? ... 34

4.3.3 Kaj mladostnikom pomaga premagati ovire pri iskanju pomoči? ... 36

5 PREVENTIVA SAMOMORILNEGA VEDENJA PRI MLADIH ... 38

5.1 Vrste preventivnih aktivnosti ... 38

5.1.1. Primarna preventiva ... 38

5.1.2. Sekundarna preventiva ... 38

5.1.3. Terciarna preventiva ... 38

5.2 Oblike in možnosti preventivnih aktivnosti ... 39

5.3 Kje poiskati pomoč? ... 40

5.3.1 Svetovalni centri ... 40

5.3.2 Specialistične ambulante pedopsihiatrije ... 40

5.3.3 Telefoni za pomoč v stiski ... 40

5.3.4 Drugi naslovi za pomoč ... 40

5.4 Preprečevanje samomora ... 41

6 EMPIRIČNI DEL: SAMOMOR IN PREVENTIVA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA ... 45

6.1 Izbor raziskovalne metode in raziskovalne strategije ... 45

6.2 Izvedba intervjujev in zbiranje podatkov ... 45

6.3 Kvalitativna analiza intervjujev ... 46

7 RAZPRAVA... 58

8 ZAKLJUČEK ... 63

9 LITERATURA ... 64

10 PRILOGE ... 67

KAZALO TABEL

Tabela 1: Deleži od značilno moških do značilno ženskih metod samomorov (Slovenija, 1997−2003) 42 Tabela 2: Model razvoja samomorilnega razmišljanja in vedenja ter možnost preventivnih ukrepov. 43 Tabela 3: Kvalitativna analiza intervjujev. ... 54

1

1 UVOD

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da bo do leta 2020 zaradi samomora umrl približno poldrugi milijon ljudi, več kot desetkrat toliko ljudi pa bo samomor poskušalo narediti, kar pomeni tri samomore na minuto in en poskus samomora na dve sekundi (SZO, 2009).

V Sloveniji je vsaka trideseta smrt samomor; to na primer zelo preprosto pomeni, da si bo približno po en otrok iz vsakega šolskega razreda s po tridesetimi otroki nekoč vzel življenje.

Pomeni tudi, da si v Sloveniji vsako leto vzame življenje približno šesto prebivalcev (med njimi za cel srednješolski razred adolescentov), kar nas glede na količnik samomorilnosti (okrog 30/100.000 letno) uvršča med prvih devet držav na svetu, ki se od ostalih ločijo prav po mnogo večjem količniku samomorilnosti (tri baltiške: Litva, Latvija in Estonija; tri bivše sovjetske: Rusija, Belorusija in Ukrajina; še Finska na severu in Madžarska ter Slovenija v srednji Evropi). Vse druge države imajo količnik skoraj pol manjši. Med devetimi ogroženimi narodi izstopamo po najvišjem tveganju med starostniki, saj smo po količini za starejše od 65 let praviloma vsakič znova na prvem mestu na svetu (Marušič, 2007).

Med najbolj prizadeta območja v Sloveniji sodijo Štajerska (zlasti predel vzhodno od Celja), Prekmurje, Dolenjska (zlasti predel na meji s Štajersko) in Koroška, kjer je v posameznih občinah samomorilni količnik večji od 50/100.000 letno, kar je tudi trikrat več kot v najmanj obremenjenih predelih Slovenije, to je zahod, zlasti na Primorskem (Izola, Piran in Ajdovščina s samomorilnim količnikom okrog 15/100.000 letno, to je nekje okrog evropskega povprečja). Samomor je kljub navedenemu precej redek vzrok smrti (če ga primerjamo denimo s koronarno ali z malignimi boleznimi), a javnozdravstveno vendar pomemben dogodek, ki zahteva usmerjene preventivne ukrepe (Marušič in Temnik, 2009).

2

2 OPREDELJEVANJE SAMOMORA

Samomor ali po latinsko suicidum pomeni ubiti samega sebe, vzeti si življenje. Samomor je torej zavestno dejanje, ki s predvideno gotovostjo povzroči lastno smrt. Je eno najbolj osebnih dejanj, za katerega se lahko odloči človek, ki pa nima posledic le neposredno na žrtev, ampak tudi za okolico. Samomor ene osebe prinaša čustvene posledice vsaj še pri šestih drugih, ki so bili z osebo, ki je storila samomor, tako ali drugače povezani. Samomor ni naključno ali trenutno dejanje, ampak gre največkrat za zadnje dejanje dolgo trajajočega procesa, življenjske stiske, ko posameznik ne vidi nobene rešitve več (Roškar, 2009).

Razlogi, motivi in vzroki za samomor so najrazličnejši. Svetovna zdravstvena organizacija je naštela kar osemsto različnih vzgibov za suicidalna nagnjenja, med temi vzgibi pa se nahajajo:

1. depresija ali druge duševne motnje;

2. uživanje drog in prekomerno uživanje alkohola;

3. ekonomske težave;

4. bolezenska stanja, zvezana s hudim trpljenjem (evtanazija);

5. poslovni neuspeh (ob padcu borze);

6. razočaranje v odnosih;

7. strah pred starostnimi težavami;

8. osamljenost;

9. verski nazori (skupinski samomori);

10. filozofsko prepričanje (o brezsmiselnosti življenja);

11. vojaško-domoljubni razlogi (kamikaze);

12. čast (samuraji);

13. obred (samožrtvovanje bogovom pri nekaterih prvobitnih ljudstvih);

14. samokaznovanje zaradi preteklih napak (morilci);

15. upor proti okolju (gladovna stavka) itd. (Valetič, 2009).

Recimo, da je samomor (suicidum) dejanje, s katerim se človek usmrti. Pri tem ga vodi težnja, da si vzame življenje, oziroma iz njegovega vedenja razberejo tak namen ljudje okoli njega.

Tudi pri samomorilskem poskusu (bolje: parasuicidu, tentamen suicidii) se kaže ali vsaj nakazuje takšna težnja, dejanje je zastavljeno, vendar ne dokončano. Pri tem se zavedamo, da definicija velja na splošno in za večino primerov, da pa poznamo – kakor bomo videli kasneje – oblike samouničevalnega vedenja, ki tudi bistveno skrajšuje človekovo življenje, le da se človek takšnega namena ne zaveda.

3

Samomor je včasih prikrit in v mnogo primerih ni mogoče dokončno potrditi, da je bila neka smrt izvršena zaradi lastne volje. Raziskovalci ugotavljajo, da se en dokončan samomor zgodi na osemintrideset poskusov samomora. V Veliki Britaniji beležijo na leto šest tisoč samomorov in okrog dvesto tisoč prijavljenih poskusov samomora. Razponi pri teh podatkih so veliki zato, ker je praktično nemogoče določiti statistično natančnost dogodka, ki ga velikokrat sploh nihče ne zazna ali prijavi. Razpon pa je velik tudi zato, ker je v različnih starostnih skupinah to razmerje različno: pri starostnikih 4 : 1, pri mladostnikih tudi 100 : 1 ali še več (Valetić, 2009).

Del tistih, ki poskušajo narediti samomor, zelo slabo načrtuje samomor in jim poskus hitro spodleti. Pri nekaterih ljudeh se izkaže, da v resnici ne želijo umreti in s poskusom samomora sprožijo nekakšen apel, klic k pozornosti in klic na pomoč. Tretji del nedokončanih samomorov pa naredijo ljudje, ki enostavno tvegajo, in ni rečeno, da bodo tvegali več kot enkrat. Najbolj nazoren primer samomorilnega tveganja je tako imenovana »ruska ruleta«

(Valetić, 2009).

Zdi se, da je notranji boj, ki bremeni človeka, težko naslavljati, saj o njem govori le redko kdo. Kadar pa o tem teče beseda, se zdi, da so glasovi, ki jo izgovarjajo, tihi in nemočni.

Svetovni dan preprečevanja samomora se je tudi zato povsod po svetu izkazal kot edinstvena možnost in priložnost za opozarjanje na samomorilno problematiko. Uradni slogan, pod katerim je minil 10. september, je bil: »Razmišljaj globalno, načrtuj nacionalno, delaj lokalno.« Svetovna zdravstvena organizacija, ki je iniciatorka tega dne, je v svoj program zapisala: »Vloga Svetovne zdravstvene organizacije je izgradnja politične zaveze in vodenje razvoja nacionalnih odzivov za preprečevanje samomora, ureditev sposobnosti načrtovanja nacionalnih strategij, ki naj postanejo temelji kamni nacionalnega odziva, ter gradnja nacionalnih kapacitet za te odzive. Če se vlade zavežejo, da bodo definirale načrtovanje odzivov za preprečevanje samomora, lahko dosežemo izreden napredek.« (Valetič, 2009) 2.1 Zgodovina razumevanja samomora

Tega kočljivega človeškega problema se spočetka sploh ni bilo mogoče lotiti drugače kot na način, kaj je pravilno ali nepravilno, dopustno ali nedopustno, dobro ali pregrešno vzeto si življenje. Že v antičnem svetu so o tem izrekali prav nasprotujoča si stališča:

1. Obsodbo samomora beremo v Platonovem (429–347 pred našim štetjem) Faidonu.

4

2. V pogovoru Kebesa in Sokrata, ko se Sokrat sklicuje ne orfične misterije (iz 16.

stoletja pred našim štetjem), po katerih je »človek v življenju kot na straži in svojega mesta ne sme zapustiti, dokler ni odpoklican.«

3. Po Costi so te Platonove misli navdihnile Vergila (70–90 pred našim štetjem), ko v Eneidi obsodi samomorilce na pekel, češ da takšnega dejanja božji zakon ne dopušča;

4. Po tem pa iz vrst stoikov že slišimo dokaj drugačna stališča, namreč da je samomor najvišji izraz svobode in kreposti takrat, ko nam objektivne okoliščine ne omogočajo več živeti v skladu s svojimi ideali.

5. Seneka (2–66 našega štetja) v svojem sedemdesetem pismu piše »prijatelju Luciliju«, češ da ni pomembno, ali človek umre prej ali kasneje, temveč le-to, ali umre lepo ali grdo, in da ima zategadelj vso pravico izbrati smrt, ki mu je ugodnejša.

Ta stoični skrajno strpni odnos do samomora je vplival tudi na pogostost samomora med kristjani prvega obdobja širjenja krščanstva. Ob tem, ko je razglašalo ničevnost tega sveta in vse upanje vernikov usmerjalo v posmrtno življenje, namreč ni imelo primarno vgrajenih mehanizmov, ki bi zavirali hotenje načrtno pospešiti svoj odhod iz te »solzne doline«. Ne v stari ne v novi zavezi namreč še ne zasledimo obsodbe tega dejanja, čeprav opisov samomorov tam ne manjka. V pričakovanju nebeške blaženosti v posmrtnem življenju, pravi Alvarez, je bila kristjanu lahko smrt nestrpno pričakovano olajšanje.

6. Šele Avguštin (354–430) je tako pojmovanje zavrl, ko je v svojem delu »De Civitate Dei«/»O Božjem mestu« (okoli 420) obsodil samomor in izenačil samomorilca z morilcem (Miličinski, 1985).

Kot navaja Valetič (2009), je vprašanje samomora večplastno, zato ni nenavadno, da so znanstveniki – torej psihologi, psihiatri, zdravniki, biologi, sociologi – doslej uspeli ponuditi sicer poglobljene, pa vendar zgolj delne teorije, ki obravnavajo to področje. Eno prvih sodobnih teorij je ponudi francoski sociolog Émile Durkheim v knjigi »Samomor« iz leta 1897. V njej bolj kot notranje dejavnike v človekovi psihi poudarja zunanje, socialne dejavnike, ki so pripomogli k samomorilni nagnjenosti. Njegova teorija ni bila popolna, je pa pomenila začetek in ponudila prvi sklenjen razmislek o samomoru (Valetič, 2009).

5

V svojem delu je izpostavil dve komponenti, ki sta se mu zdelo odlični pri obravnavi problematike:

1. vključenost v družbo (premajhna ali prevelika) in 2. moralna regulacija.

Iz tega zornega kota je bil Durkheim prepričanja, da se ljudje odločajo za samomor, kadar se v njihovem življenju zgodijo zelo veliki preobrati, ki jim niso kos, ali pa kadar je njihovo življenje splet pravil in norm, ki jim zavezujejo dušo – kot primer je navajal sužnje. Seveda je danes jasno tudi to, da na samomorilska nagnjenja dedno vpliva genska zasnova in biokemične predispozicije v možganih in telesu, še posebej motnje v serotoninskem sistemu, ki lahko vplivajo na človekovo zmanjšano splošno vitalnost (Valetič, 2009).

Pomembna podrobnost v Durkheimovi teoriji je ta, da razlikuje ne samo različne stopnje, temveč vrste integriranosti v skupinah, pri čemer le-ta govori o »mehanski« in »organski«

solidarnosti. Danes v družbah prevladuje organska solidarnost, utemeljena v medsebojni odvisnosti ljudi zaradi delitve in menjave dela. Toda že zaradi možnosti vojn in kriz je potrebna neka stopnja mehanske, kolektivne solidarnosti in pripravljenosti na žrtvovanje.

Sociološka metoda, ki je v veljavi pri nas, temelji v celoti na osnovnem načelu, da je treba družbena dejstva proučevati kot danosti izven individua. Nobenega našega načela niso bolj kritizirali, toda tudi nobeno ni bolj temeljno (Miličinski, 1985).

V prvi polovici preteklega stoletja je svoj razcvet doživljala psihoanaliza, ki se je problema samomora lotevala iz enega samega zornega kota. Prevladovalo je prepričanje, da je samomorilnost le jeza oziroma sovraštvo, ki sta namesto navzven obrnjena navznoter, kar v nekem obsegu sicer drži. Karl Menninger (1893–1990) je samomorilnost npr. povezoval z masturbacijo in z grizenjem nohtov. V drugi polovici dvajsetega stoletja je Edwin Shneidman izpostavil pomen neizpolnjenih in zatrtih psiholoških potreb. Izpostavil je pomen tako imenovane psihološke bolečine, ki izvira iz neizpolnjenih potreb in lahko v nekem trenutku postane neznosna. Teh spoznanj pa ne moremo v celoti pripisati šele modernim časom.

Podobno je pisal Robert Burton že leta 1621 v svojem obsežnem delu Anatomija melanholije.

To je bil za tiste čase brez dvoma korak naprej, toda definicija je bila preveč nedoločna (Miličinski, 1985).

6

Izkazalo se je, da tovrstna psihološka bolečina sama po sebi še ni dovolj za to, da nekdo stori samomor in da je potrebno več od tega. Aaron T. Beck je k razumevanju samomora dodal izsledke raziskave, ki so potrdile, da je za samomor potrebna visoka stopnja brezupa. Toda tudi to še ni bil pogoj za dokončno samomorilno dejanje. Dolgo časa je manjkal ključni vidik, ki je bil od nekdaj prisoten, zaradi svoje samoumevnosti pa tudi izmikajoč se. Shneidman je bil med prvimi, ki je trdil, da mora biti oseba tudi sposobna zadati fizično smrtonosno bolečino, njegovo izhodišče pa je leta 2005 podkrepil Thomas Joiner, ki je tej opazki prišel bolj do dna. Bolečina je nekaj, čemur se običajen človek želi izogniti, ker je že v svoji osnovi neprijetna; tako smo pač ustvarjeni. Joiner, ki je dotedanje teorije nadgradil in sklenil v doslej morda najširšo razlago samomora je s številnimi primeri iz prakse pokazal, kako je za dokončanje samomora potrebna tudi postopno pridobljena sposobnost, da se ne bojiš bolečine (zvišan bolečinski prag) in da v praktičnem smislu veš in razumeš, kako boš samomor izpeljal. Za psihološke vidike samomora pa je Joiner teorije svojih predhodnikov nadgradil s trditvijo, da je glavni razlog za samomor kombinacija občutka nepripadnosti, občutka, da si svojemu okolju odveč in v breme ter pridobljene oziroma razvite želje po smrti (Valetič, 2009).

2.1.1 Sociološka razlaga samomorilnega vedenja

Kot smo že omenili, je sociološki vidik samomora v svoji monografiji »Samomor« razvil in opisal Emile Durkheim. Ugotovil je, da samomor variira obratno sorazmerno z integracijo družbenih skupin, katerih del je posameznik. Trdi, da je v visoko integrirani skupini kontrola obnašanja posameznika velika, posledično pa je moralni pritisk na posameznika, da konča ali ne konča svojega življenja, večji. V primeru nizke stopnje družbene integracije je pritisk na posameznika manjši (Durkheim, 1992).

Človek je družbeno bitje, zato je tudi namen njegovega obstoja biti v družbi. Večja kot je stopnja izoliranosti, manj lahko človek deluje kot družbeno bitje, posledično pa prične primanjkovati smisel njegovega obstoja. V omenjeni situaciji posameznik podleže vplivom okolja in samomorilnim mislim (Durkheim, 1992).

7

Durkheim (1992) v svojem delu navaja, da je samomor rezultat porušenega ravnotežja v družni in porušenih odnosov med posameznikom in družbenimi institucijami. Na podlagi tega je Durkheim ločil različne vrste integriranosti posameznika v skupino in različne vrste samomora:

1. Egoistični samomor se zgodi, ko je posameznik ločen od svoje družbene skupine.

Človek se znajde v osamljenosti, sam s seboj. Trenutno je najbolj razširjen, zanj pa je značilna depresivnost in apatičnost (upokojenci v domovih za ostarele, mentalno in fizično bolni, nezaposleni).

2. Anomični samomor je poleg egoističnega značilen za moderno družbo. Normativne vrednote izgubijo svojo moč in posameznik je prepuščen samemu sebi (izguba otroka, partnerja, ob političnih in gospodarskih prevratih).

3. Altruistični samomor je značilen predvsem za tradicionalne družbe, kjer se posameznik popolnoma poistoveti z družbeno skupino, zavoljo katere se odpove svojim interesom (harakiri, samosežig indijskih vdov).

4. Fatalistični samomor predstavlja nasprotje anomičnemu in je posledica pretirane regulacije posameznika. Družba se posamezniku kaže kot prisila, ki zavira njegova pričakovanja (zaporniki, sužnji) (Durič, 2005).

Knez (2003) navaja Durkheimove ugotovitve, da moramo samomor obravnavati kot družbeno dejstvo. Pojasnimo ga s tem, da se samomor največkrat pojavi pri ljudeh, ki si postavijo različne cilje in so najbolj vključeni v družbo. Posameznika ne opazuje kot individuuma z izključno individualnimi lastnostmi, ampak kot družbeno bitje.

Durkheim je v svoji analizi ugotovil, da je intenzivnost pojava odvisna od treh vzrokov:

 od narave posameznikov, ki sestavljajo družbo,

 od načina, kako so posamezniki povezani,

 od minljivosti dogodkov, ki motijo delovanje kolektivnega življenja, ne da bi spremenili njegovo anatomsko konstitucijo.

Durkheimovo raziskavo samomorilnosti bi lahko strnili v nekaj točk. Dokazal je tudi, da si življenje vzame več moških kakor žensk, k samomoru pa so bolj nagnjeni samski kakor poročeni. Na stopnjo samomorilnosti vpliva tudi stopnja izobraženosti, in sicer višja, kot je

8

stopnja izobrazbe, več je možnosti za samomor (Durkheim 1987, Haralambos in Hollborn 2001).

Durkheim je po eni strani samomor zavračal, saj je verjel, da je posameznik nekaj svetega in da samomor žali občutek kolektivne zavesti. Meni pa tudi, da samomor nima izključno negativnega družbenega predznaka, saj lahko določena količina tega fenomena pozitivno vpliva na družbo. Po njegovem ima samomor pozitivno povezovalno vlogo in krepi solidarnost (Durkheim, 1992).

2.2 Samomor in religija

Samomorilnost v Evropi pada od severa proti jugu, na podoben način pa se večinska religioznost spreminja od severa proti jugu – iz protestantizma v katolicizem. Najmanj samomorov je torej v pravoslavni Grčiji oz. na Balkanu ter v katoliških državah (zaradi zgodovinsko-političnih razlogov je Hrvaška izjema), ki imajo večinoma južno, primorsko geografsko lego in toplejše podnebje. Istočasno je severna Evropa nagnjena k bolj individualnim in svobodnejšim protestantskim vrednotam. Sever prinaša trše, hladnejše in temačnejše življenje, zato so na teh področjih bolj liberalni religiozni nazori razumljivi. Južno podnebje pa je obilnejše, ljudem prijaznejše in znosnejše, življenje pa lahkotnejše, zaradi česar ni tako težko slediti omejitveni doktrini in dogmatiki katolicizma. Samomora naj bi bilo zelo malo v muslimanskih deželah (če izvzamemo pripadnike ekstremističnih skupin, ki bi jih z Durkheimom lahko uvrstili med altruistične samomorilce), toda družbe s poudarjeno religioznostjo, ki sejanje samomora ostro obsojajo ali celo prepovedujejo, podatke o vzrokih za smrt včasih prikrojijo lastnim prepričanjem. Znano je, da je Evropa celina – izvzemši specifičnost Kitajske –, kjer v znatni meri obstaja ateizem (Valetič, 2009).

KRŠČANSTVO

Od nekdaj so se pojavljala skrajno deljena in nasprotujoča si stališča do tega fenomena, ki je človeka spremljal skozi celotno zgodovino. Kot smo že pokazali, so nekateri grški in rimski filozofi in pesniki samomor črtili in obsojali, spet drugi so ga hvalili in mu pripisovali herojskost. Tudi krščanstvo je imelo v svoji zgodovini različne poglede na samomor. Stara in nova zaveza nista nikjer obsojali samomora, čeprav o njem veliko pišeta. Šele Avguštin je samomor obsodil in samomorilca enačil z morilcem. Šesta krščanska zapoved namreč narekuje »Ne ubijaj.« Življenje naj bi bilo darilo Boga, samomor pa pomeni kršitev naravnega

9

reda in posega v Božji načrt. Argumenti, ki temu kljubujejo, so predvsem sklicevanje na to, da se šesta zapoved ne nanaša na smrt, ki jo človek povzroči sebi.

Nazor, da je samomorilec enak morilcu, je na Zahodu obveljal več kot tisoč let, dokler niso začeli nakazovati, da lahko samomor obravnavamo tudi z drugačnih stališč kot zgolj z moralnega. Trdoživost moralnih pridržkov Cerkve je zaznavna še danes, v času Franca Jožefa drugega pa je zakon celo narekoval, da je treba samomorilca pokopati izven pokopališča in da mora ta posel opraviti konjederec (Valetič, 2009).

DRUGE RELIGIJE

Miličinski (1985) pravi, da so religije v odnosu do samomora pokazale kot dokaj dvolične, saj so na eni strani vabile v smrt s slikami raja in blaženega posmrtnega življenja, na drugi strani pa postavljale samomorilca v kategorijo morilcev (Miličinski, 1985).

Židovska religija poudarja vrednost življenja, zato naj bi samomor pomenil zavračanje božje dobrote. Toda zgodovinsko so Židje izvedli samomor, ki je bil lahko tudi množični, če so se znašli v situaciji, ko jim je bilo streženo po življenju, ali pa če so imeli občutek, da bodo izdali svojo vero (Valetič, 2009). Zgodovinsko znana množična smrt je Masada, kjer so se s strani rimske vojske oblegani Židje odločili za skupinski samomor (Miličinski, 1985).

Tudi islam obsoja samomor, saj naj bi pomenil nevero v Boga. Nekateri skrajni islamisti se na drugi strani sklicujejo na pojem »svete vojne« ali »džihada«. Gre predvsem za vojake ali teroristične napadalce, ki se samožrtvujejo za Alaha. To miselnost v današnjem svetu promovirajo in prakticirajo pripadniki skrajnih islamskih skupin, kot je na primer Al Kaida.

Tudi v hinduizmu zavračajo samomor in ga razumejo kot enakovrednega umoru. Nekateri sveti spisi navajajo, da bo samomorilec kot duh taval po svetu vse do trenutka, ko bi sicer umrl naravne smrti. »Čutil bo žejo in lakoto, jesti in piti pa ne bo mogel.« Ponekod v Indiji pa poznajo običaj »sati«, kjer gre za samosežig vdove na pogrebni grmadi pokojnega moža.

Običaj sega več kot tri tisoč let v preteklost, odpravila pa ga je šele britanska kolonialna oblast (Valetič, 2009). Ta običaj naj bi uvedlo pleme »Kathael«, ker so njihove žene pogosto zastrupljale svoje može (Miličinski, 1985).

10

2.3 Miti o samomorih

Različni avtorji navajajo tudi do dvajset mitov, ki spremljajo pojav samomora. Maggie Helen (2002), ki je zaradi samomora izgubila mamo, je v svoji knjigi zapisala pet najosnovnejših mitov, ki po njenem mnenju mečejo napačno luč na ta pojav:

1. MIT 1: Ljudje, ki govorijo, da bodo naredili samomor, ga nikoli ne naredijo.

Zelo velik je odstotek ljudi, ki naredijo samomor, svojo namero pa pred tem nekomu zaupajo.

2. MIT 2: Nekoga, ki je odločen, da bo naredil samomor, ne moreš ustaviti.

Včasih začnejo ljudje razmišljati o samomoru zato, ker ne vidijo druge poti iz svojih stisk. Pomagamo jim tako, da jim prisluhnemo, jim izrazimo svojo naklonjenost in zaskrbljenost. Obstaja verjetnost – pa čeprav majhna –, da bo zaradi nas ta oseba pomislila tudi na druge možnosti za rešitev iz stisk.

3. MIT 3: Samomor je enostavna rešitev za probleme.

Ta pogled izhaja iz domneve, da smo ljudje bitja šibkega značaja in da se ne bomo znali soočiti z vsemi težavami, ki nam bodo prišle na pot. Čeprav v življenju vsi ljudje doživljamo podobne stvari, jih vsak doživlja na drugačen način. Tudi ljudje, ki jim pripisujemo »osebnostno moč«, so krhki in ranljivi kot kdorkoli drug.

4. MIT 4: Vsakdo, ki je bil resen glede svoje odločitve za samomor, je pustil poslovilno pismo.

Samo ena četrtina ljudi, ki naredijo samomor, napiše poslovilno pismo. Težko bi bilo trditi, da ostale tri četrtine niso imele resnega namena storiti samomora. Drži pa, da je brez poslovilnega pisma včasih težko razumeti, zakaj je nekdo naredil samomor.

5. MIT 5: Če je kdo v stiski, mu samomora raje ne omenjaj.

Načeloma ni potreben noben zadržek glede tega, ali se sme s človekom v hudi stiski pogovarjati o samomoru ali ne. Nekdo, ki je v zelo hudi stiski, je o tej možnosti gotovo že razmišljal. Če o svoji stiski lahko pove še komu drugemu, mu to prinese olajšanje in ga spodbudi k iskanju bolj pozitivnih rešitev.

11

2.4 Samomor kot zdravstveno socialni pojav

2.4.1. Problematika samomorilnosti

Če se hočemo seznaniti s problematiko samomorilnosti kot zdravstvenim in družbenim pojavom in ob tem razumeti intimne drame ljudi, ki se za takšno dejanje odločijo, bomo naleteli na kar veliko težav. Govorimo o področju, ki med ljudmi nikoli ni bilo in ne bo priljubljena tema razgovorov in razmišljanj. Glede na izobrazbo in poklic pa ima veliko ljudi v Sloveniji precej informacij in znanja o tem, da je število tovrstnih dejanj pri nas veliko, da gre za enega od vitalnih problemov te sredine in da mogoče stalna visoka številka samomorov za neko sredino pomeni določeno opozorilo. Večina ljudi te informacije odriva nekam na rob zavesti, misleč, da gre za problem, ki zadeva le medicino oz. psihiatrijo in da bodo vse predlagane rešitve prišle od tod. Da to ne drži, še kako dobro vedo strokovnjaki, ki se poleg teoretičnega razumevanja samomorilnosti ukvarjajo s suicidalnimi ljudmi in jim poskušajo pomagati. Pomoč pa pomeni tudi razumevanje temeljnih dilem in stisk, ki jih imajo takšni ljudje. Samo medicinska razlaga, da gre za dejanje bolnega človeka, se pogosto pokaže kot nezadostna. Psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti, ki delajo s temi ljudmi, se bodo ne le za razumevanje tovrstnih stisk, temveč tudi za pomoč morali še toliko bolj seznaniti in se tudi oborožiti z znanji drugih družbenih in humanističnih ved − razvojne in klinične psihologije, sociologije in filozofije. Že Camus je zapisal, da je na svetu le eno in edino pravo filozofsko vprašanje, in to je vprašanje samomora (Mrevlje, 1995).

Samomor ni bolezen, je pa proces, ki se je pri človeku pričel že davno pred končnim dejanjem, je zaključek vrste življenjskih zgodb, dogodkov, izgub in prizadetosti in je odraz stiske in krize ali pa simptom določenega dogajanja pri človeku. Ljudje, ki so v razvoju svoje osebne stiske in krize že iskali pomoč pri psihiatru, so takrat »dobili diagnozo«, kar pa ne pomeni, da so bili duševni bolniki v pravem pomenu besede (Mrevlje, 1995).

2.4.2. Pojavnost in opisi samomorilnega vedenja

O samomorilnosti ne moremo govoriti, če ne poznamo osnovnih stvari v zvezi z agresivnostjo pri samem človeku, zlasti razlik med zdravo, bolezensko in ustvarjalno oz. rušilno agresijo.

Pri človeku je prisotna agresivnost še z drugo dimenzijo, ki se kaže v razponu vedenja, ki ga lahko označimo kot heteroagresivnost (navzven, proti nam), pa do avtoagresivnosti (usmerjenost k sebi). Če sprejmemo tezo o samomorilnem procesu, ki se ne zgodi kot nenadno in impulzivno dejanje, temveč velikokrat kot posledica sosledja vzrokov in

12

dolgotrajnega procesa, je treba poznati vse vedenjske vzorce in sam življenjski slog, ki kaže večjo ali manjšo prisotnost samouničevalnosti pri posameznikih, pa tudi v širši družbi (Mrevlje, 1995).

a) Indirektno samouničevalno vedenje

Pri indirektnem samouničevalnem (avtodestruktivnem) vedenju mislimo na tiste najbolj prikrite oblike samouničevalnega vedenja, ki ga prizadeta oseba zavestno ne doživlja in ga celo zanika, okolica pa njegovo ravnanje in način življenja prepoznava kot potencialno nevarno in samouničujoče. Pri tem ne gre le za to, da lahko življenjski slog in navade tem ljudem skrajšujejo življenje, temveč je njihova življenjska naravnanost usmerjena v izzivanje določene nevarnosti, preveč tvegano samodokazovanje, kar potem ljudje komentirajo z besedami: »Umrl je tako, kot je živel.«

To seveda ne pomeni, da bi imeli vse ljudi, ki jim je blizu »tvegan način življenja«, ali tiste, ki

»stresno živijo«, za samomorilno ogrožene. Pomembno pa je, da oni sami in okolica vedo, da takšen način življenja prinaša večje tveganje in nevarnosti bodisi v smeri raznih »nesreč«

bodisi v smeri večje telesne obolevnosti različnih organov ali organskih sistemov pri človeku (Mrevlje, 1995).

b) Oblike indirektnega samouničevalnega vedenja

Somatoformne (psihosomatskih) bolezni so bolezni, ki imajo jasne in prepoznavne duševne vzroke za njihov nastanek in jih tako tudi laiki prepoznajo. Tukaj imamo v mislih veliko motenj prebavnega trakta in ran na želodcu kot jasen primer takšne bolezni, večino bolezni srčno-žilnega sistema, motnje hranjenja z anoreksijo in bulimijo na čelu, nekatere oblike sladkorne bolezni, revmatičnih obolenj, astme, nastanka žolčnih kamnov in celo rakavih obolenj. Takšne somatoformne bolezni lahko človeku pogosto ponudijo časten umik iz življenja, kadar mu človek ni več kos (Mrevlje, 1995):

 zloraba alkohola in drog, ki v razviti obliki odvisnosti pomeni posebno obliko

»kroničnega ali prikritega samomora«;

 prometne nezgode, zlasti tiste, ki so povezane s opitostjo voznikov, ki so nesrečo zakrivili;

 igranje na srečo, ki ga v pretirani obliki danes štejemo v tako imenovano odvisniško vedenje;

13

 zanemarjanje in opuščanje terapevtskih navodil pri kroničnih telesnih boleznih, zaradi česar lahko pride do nevarnega poslabšanja bolezni in grožnje v smeri smrtnega izhoda;

 zelo tvegani športi, ki ob iskanju zadoščanja ob premagovanju nevarnosti in samodokazovanju prinašajo tudi nevarnost nesreč s hudimi posledicami. V to skupino nevarnih športov lahko štejemo globinsko potapljanje, tekmovalno padalstvo, vrhunski alpinizem, avtomobilski in motociklistični tekmovalni šport ter še kaj (Mrevlje, 1995);

 preveč tvegano samopožrtvovalno vedenje v kočljivih družbenih in medsebojnih situacijah ali delinkventno vedenje, ki išče srhljive situacije in kliče okolico k represiji in kazni (Mrevlje, 1995).

c) Samomorilno razmišljanje (fantaziranje)

Pri samomorilnem razmišljanju (fantaziranju) lahko govorimo o povsem intimnem razmišljanju posameznika, o katerem ne želi ne govoriti niti pisati in niti okolici povsem slučajno sporočiti, da se njegova kriza stopnjuje. Takšna razmišljanja služijo posamezniku, da se »poigrava« z mislijo, da bi si škodoval. Nemalokrat pri tem tudi predstavlja, kako bi na njegovo smrt reagirali najbližji ali drugi v njegovi sredini ali v širši okolici. Takšna razmišljanja srečamo pri otrocih pred vstopom v adolescenco in mladostnikih, pa tudi pri odraslih niso tako redka, vendar se o njih manj govori. Ta razmišljanja so lahko le načelna, kot možnost, da bi posameznik na takšen način prekinil ali zaključil svoje življenje, kadar postane neznosno ali brezizhodno. Lahko se priključimo tistim, ki trdijo, da je le malo ljudi, ki niso pomislili na možnost samomora, vendar so to zadržali zase (Mrevlje, 1995).

d) Samomorilne težnje

Tukaj bi lahko našteli tiste postopke proti samemu sebi, ki jih okolica, še večkrat pa izkušene osebe prepoznajo kot samouničevalne ali avtoagresivne. Velikokrat gre za obliko indirektnega vedenja, ki se še ni realiziralo s samomorilnim dejanjem. Zlorabe alkohola ali pretiranega uživanja alkohola ljudje večinoma ne razumejo kot avtoagresivno dejanje, pogosto pa za koga rečejo, »da samomorilno pije« (Mrevlje, 1995).

e) Parasuicidalna pavza

To obliko je Feuerlein opisal kot poskus umika iz neznosne realnosti ali pa poskus prekinitve skrajno neugodnih dogodkov, v katere je vpleten posameznik. Velikokrat gre pri teh dejanjih za samozastrupitve z zdravili, ko želi človek s spanjem prekiniti neugodno dogajanje in si nabrati novih moči za reševanje le-teh. V okolici in navzven takšna dejanja pogosto dajejo vtis, da gre za poskus samomora, vendar ga oseba zanika in pove, da pravzaprav o smrti ali o tem, da bi umrla, ni niti razmišljala (Mrevlje, 1995).

14

f) Samomorilne grožnje

Na ta način oseba sporoča svoji okolici in jo seznanja s svojimi samomorilnimi nameni, vendar v tej smeri še ni ničesar storila. Prav zato lahko ljudje v okolici to pogosto podcenjujejo in banalizirajo v tistem smislu, da »tisti, ki o samomoru govori, ga že ne bo napravil.« Statistični podatki pa nam govorijo drugače in opozarjajo pred to zablodo, kajti ljudje, ki so o samomoru govorili, so ga slej kot prej tudi poskusili narediti ali pa so ga storili (Mrevlje, 1995).

g) Samopoškodovanje

Namerno samopoškodovanje pomeni nenadno in impulzivno reagiranje posameznika v zanj neznosni situaciji, ki v sebi ne nosi zavestnega samomorilnega namena. Navadno ti ljudje rečejo, da o takšnem dejanju niso nikoli razmišljali in so nad njim začudeni in presenečeni.

Gre za tipični primer obrata od hetero- k avtoagresivnosti, kadar agresivnosti ni moč usmeriti navzven. Zelo pogosto srečamo namerne samopoškodbe pri vedenjsko motenih ljudeh. Ker okolica ta dejanja oceni kot poskus samomora, so takšne samopoškodbe lahko uspešno manipulativno sredstvo osebnostno motenih posameznikov (Mrevlje, 1995).

h) Poskus samomora

Poskus samomora je avtoagresivno dejanje (kot samopoškodba, zastrupitev ali zaužitje večjih količin kemičnih snovi), ki ga je povsem jasno pričel in izpeljal prizadeti posameznik s težnjo po smrti, pa tudi namenom, da opozori nase in da kliče na pomoč. To razmerje med težnjo po smrti in težnjo po življenju je različno od dejanja do dejanja, sta pa obe dimenziji pri poskusu samomora vedno prisotni (Mrevlje, 1995).

i) Samomor

Najbolj jasno, prepoznavno in dokončno samouničevalno dejanje je dejanski samomor, pri tem pa ga Milčinski opiše kot akt, s katerim se človek sam usmrti, njegov namen pa je prepoznan tudi za okolico. Neka druga definicija pravi, da je samomor zavestno dejanje samouničenja, ki ga najlažje razumemo kot večdimenzionalno težavo posameznika, ki je ocenil takšno dejanje kot zanj najboljšo rešitev. Največkrat pa vidimo, da samomor ni slučajno dejanje, ni samo odločitev, temveč končno dejanje procesa, ki se je pri posamezniku začel že zelo zgodaj, najverjetneje že v njegovem otroštvu (Mrevlje, 1995).

K tej razdelitvi samouničevalnega vedenja bi dodali še tista dejanja, ki jih Milčinski imenuje

»neuspeli samomor«. S tem so mišljena tista avtoagresivna dejanja, ki jih je pričela oseba sama, so pa bila nedvomno izpeljana s težnjo po smrti in bi se tako tudi končala, če ne bi

15

povsem slučajen splet okoliščin osebo rešil, da je ostala pri življenju. V nadaljevanju lahko še govorimo o tako imenovanem »bilančnem« ali »racionalnem» samomoru, ki gornje možnosti ne dopušča. Tukaj gre za dejanja, ki jih je človek storil »pri bistri glavi in zdravi pameti in zavesti«, za okolico pa so ta dejanja presenetljiva in nepričakovana. Racionalnost takšne odločitve za smrt je za nazaj mogoče prepoznati v dejanju samem (kombinacija več postopkov), pa tudi v postopkih umrle osebe pred samomorom, ko se je intimno že poslavljala od življenja in tako zaključevala svoje stvari (Mrevlje, 1995).

2.5 Slovenija in samomori

Kot navaja Valetič (2009), je Slovenija s samomori močno obremenjena. Po znanih podatkih za Kranjsko je bil leta 1863 količnik samomora 3. Leta 1890 je bil ta količnik 6,8. Za to obdobje se lahko vprašamo, ali ti količniki res izražajo dejansko stanje na terenu. Ko se je v tridesetih letih dvajsetega stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija že izkazovala količnik 19,4, poslej pa je številka narasla in se ustalila med 25 in 30. Slovenija je leta 1993 med sedeminštiridesetimi državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika, pristala na šestem mestu, s količnikom samomora 30,9.

Psihiatrična klinika Ljubljana v sodelovanju z več statističnimi službami od leta 1970 dalje spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski, medicinski ter sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. S posredovanjem Ministrstva za zdravje spodbuja zdravstvene ustanove, da kliniki prijavljajo primere samomorilnih poskusov in njihove podrobnosti. Tako kot povsod po svetu, so tudi v Sloveniji številčni podatki do neke mere nezanesljivi, vendar pa njihov obseg že zadošča za statistično ugotavljanje dokončanih in nedokončanih samomorilnih dejanj.

V petindvajsetih letih je bilo v Sloveniji opravljenih več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je v bistvu tudi ena od oblik slovenske dediščine. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženimi skupinami prebivalstva. Najmanj 28 % samomorilcev ima namreč strokovno potrjeno pridruženo duševno motnjo, nastalo zaradi uživanja alkohola (Valetič, 2009).

Najmanj samomora je bilo v zgodnjih sedemdesetih letih, ko se je rojevalo kontrakulturno gibanje in hipijevstvo, največ pa ga je bilo tik pred slovensko osamosvojitvijo. V zadnjih

16

nekaj letih se je količnik spodbudno znižal. Količnik samomorov med slovenskimi moškimi je od leta 1997 do leta 2005 padel iz 48,5 na 40,1 (na 100.000 prebivalcev) (Valetič, 2009).

17

3 DEJAVNIKI TVEGANJA

Učinkoviteje kot razporediti vse, kar imamo z vidika človeških virov in finančnih rezerv na voljo za preprečevanje kar šeststo potencialnih samomorov med dvema milijonoma Slovencev v enem letu, je poiskati ranljive skupine, kjer je tveganje mnogo višje, in določiti dejavnike tveganja, ki verjetnost samomorilnega dogodka še dodatno povečujejo. Samo za primer naj omenimo najbolj ranljivo skupino, to so osebe, ki so v prejšnjem letu »neuspešno«

poskušale storiti samomor. Zanje je tveganje za samomor v naslednjem letu najvišje, in sicer stokrat višje kot v populaciji nasploh. Če bi spremljali vse poskuse samomora v Sloveniji, ki jih je po ocenah gotovo več kot tisoč letno, bi s preprečevanjem samomora med tisočimi osebami s stokrat višjim tveganjem lažje in učinkoviteje (vsaj stokrat) opravili delo kot z neciljano preventivo med sto tisoč prebivalci. Med najbolj ranljive skupine sodijo osebe, ki so samomor že poskušale (prvo leto po poskusu stokrat višje tveganje, ki ostaja visoko še vsaj pet let), osebe s psihičnimi težavami (depresija in bipolarna motnja, shizofrenija in motnja odvisnosti od alkohola lahko tvegaje povečajo za tridesetkrat) (Tomori, 2003; Marušič in Temenik, 2009).

Ostali dejavniki tveganja te možnosti ne povečajo tako izrazito, a so lahko pri določeni prepletenosti in pri določenem posamezniku sami po sebi skoraj ključni v trenutku odločitve.

Tako pri starejši osebi revščina izzove višje tveganje kot sicer, pri ženski pa materinstvo bolj ščiti pred samomorom kot očetovstvo pri moškem. Telesna bolezen poveča tveganje, če pomeni soočanje z verjetnostjo smrti, določeno nezmožnostjo ali že z manj kakovostnim življenjem, s prenašanjem kroničnih in hudih bolečin ali pa obremenjujočega zdravljenja.

Epilepsija je bolezen, ki po obstoječih podatkih od vseh telesnih bolezni najbolj poveča tveganje za samomor, vse tja do sedemkrat (Marušič in Temnik, 2009).

Ko so raziskovali, koliko samomorov je pravzaprav izvršenih v »afektu«, torej v impulzivnem čustvenem stanju, se je izkazalo, da zelo malo. Impulzivnost in depresija sta včasih tesno povezani, kar pa načeloma ne velja za povezanost impulzivnosti in izpeljave samomora (Valetič, 2009).

Po spolu je razmerje tveganja med moškimi in ženskami v Sloveniji 3.6 proti 1, kar je visoko in značilno za države s splošno visokim tveganjem. Po starosti tveganje izrazito narašča. Ne glede na to pa žensk in mladih ne smemo izločati iz ciljane preventive. Ženske in mlajši pogosteje poskušajo samomor, moškim in starejšim pa samomor pogosteje »uspe« že med

18

prvimi poskusi. Skrb vzbujajoče je tudi vztrajno rastoče število samomorov med mladimi, kar je značilno za ves sodoben svet. Gre za posebej ranljivo skupino. Z vsakim samomorom najstnika izgubimo petdeset let življenja. Kar pa za nas predstavlja največji javno-zdravstveni izziv, je dejstvo, da je njihovo tveganje za samomor težje prepoznati ter ga še pogosteje kot sicer spregledamo. Gre za razvojno obdobje in z njim povezane številne prepletene in zapletene, najpogosteje pa prikrite ali nam sploh še neznane dejavnike tveganja za samomor.

Še vedno so pomembni družinsko okolje in odnosi v njem ter prizadevanje za samostojno življenje, vzpostavljanje partnerskega odnosa (vključuje vzpostavljeno samozavest) in razmišljanje o možnostih zaposlovanja na daljši rok (vključuje šolski uspeh). Obstoj duševne motnje je v tem obdobju še pogosteje kot sicer zabrisan ali vsaj nejasen, saj se vse, tudi duševna patologija, v tem času hitro, kar skokovito razvija. Občutljivost na stresne dogodke in slog za obvladovanje stresa se ne morejo primerjati z izkušenostjo starejših.

Naštevanje dejavnikov tveganja se verjetno ne bi nikoli končalo, saj jih je verjetno toliko, kot samomorov. Vsak samomor je izrazito individualen dogodek. Iskanje skupnih imenovalcev je pomembno za usmerjanje preventivnih ukrepov, pri tem pa ne smemo zanemariti specifičnosti vsake posamezne stiske in bolečine preživelih (Marušič in Temnik, 2009).

Nazorna razvrstitev dejavnikov tveganja:

1. Individualni dejavniki tveganja: sem sodijo samomorilni poskus v anamnezi, duševne motnje, telesne bolezni, spol in starost, ne smemo pa pozabiti na osebnostno strukturo (emocionalno labilni, vzkipljivi in agresivni so bolj ogroženi), stan (poročeni so manj ogroženi, samski, še posebej ločeni in ovdoveli, pa bolj), izobrazbo (med manj izobraženimi je količnik višji) in socialno-ekonomski status v družbi (nezaposleni in manj premožni so izpostavljeni višjemu tveganju) (Tomori, 2003;

Marušič in Temnik, 2009).

2. Medosebni dejavniki tveganja: za zniževanje tveganja je pomembna bogata socialna mreža, predvsem zaupne osebe, na katere se lahko v času duševne stiske obrneš po nasvet, ki ti prisluhnejo in nudijo pomoč ter te v času globljih stisk tudi smiselno usmerjajo k strokovnjakom. Seveda se medosebni dejavniki prepletajo z individualnimi, predvsem z izzivanjem občutka manjvrednosti. Nizko samopodobo, ki je eden ključnih dejavnikov tveganja, lahko namreč izzovejo individualni dejavniki,

19

npr. depresija, lahko pa jo izzove tudi ožje in širše okolje (Tomori, 2003; Marušič in Temnik, 2009).

3. Družbeni dejavniki tveganja: sem spadajo nacionalne in regionalne značilnosti, povezane tako s kulturo danega okolja (»mokra« ali »suha« družba glede na alkohol, prevladujoča religija in odnos do življenja, vplivnost družbe ipd.), kakor tudi z nenadnimi spremembami tega okolja (upad zaposlenosti, spremembe vrednost zaradi izrazitih sprememb zakonodaje ali družbenega sistema, migracije ipd.). Navidezno se ti dejavniki tveganja lahko zdijo manj pomembni, a prav zaradi slednjih ugotavljamo nepredstavljive razlike med različnimi kulturami na isti celini (Litva s količnikom blizu 40/100.000 letno in Albanija s količnikom pod 2/100.000 letno) (Marušič in Temnik, 2009).

Druge delitve dejavnikov tveganja so za krojenje preventivnih ukrepov manj uporabne, čeprav so z vidika temeljnih znanosti in raziskovanja samomora še kako pomembne, na primer:

1. biološki dejavniki, 2. psihološki dejavniki, 3. sociološki dejavniki, 4. genetski dejavniki ter

5. okoljski dejavniki (Marušič in Temnik, 2009).

Če bi vse dejavnike tveganja poskusili poenostaviti tako, da bi večino spravili na najmanjši skupni imenovalec, bi verjetno dobili dve veliki množici dejavnikov:

1. prva bi obsegala vse dejavnike tveganja, ki so dolgotrajna osnova obupu ali ga nenadoma izzovejo (depresija, nizka samopodoba, izguba službe ipd.);

2. druga pa vse dejavnike, ki na podoben način opozarjajo na dolgotrajno ranljivost ali s posamičnim dogodkom izzovejo občutek nepripadnosti (na primer izključitev iz društva, ovdovelost, država, ki ne poskrbi za socialno vključenost kroničnih duševnih bolnikov, ipd.).

20

Kot v svojem delu navaja Tančič (2009), postane nevarno, ko se naberejo dejavniki tveganja iz obeh skupin in oseba obupa, pri tem pa se počuti, kot da bi sploh komur koli pripadala.

Odločitev za samomor je tu − ali pa vsaj zelo blizu.

Samomor kot končna oblika samomorilnega vedenja se tako kot pri odraslih tudi pri mladih ne pojavi kar naenkrat, brez razlogov in opozorila. Pogosto je to le konec procesa, ki se je lahko začel že dolgo pred samo izvedbo dejanja in med katerim se je tudi odločitev za samomor spreminjala in bila včasih bolj, včasih manj prisotna. Samomor je torej kompleksen pojav, ki izhaja iz dolgotrajnega in dinamičnega dogajanja, zato ga ne moremo poenostavljeno razlagati ali iskati enoznačnih vzrokov zanj. Podobno kot v drugih življenjskih obdobjih se tudi v mladostniškem povezuje, sešteva in medsebojno ojačuje več dejavnikov, ki v svojem sovplivanju povečujejo možnost in nevarnost samomora. Poleg tistih, ki so prisotni v vseh obdobjih, se v adolescenci pokažejo tudi nekateri dodatni dejavniki tveganja, ki so povezani z značilnostmi in razvojnimi nalogami tega obdobja (oblikovanje identitete, vpliv vrstnikov in medijev ipd.). Čeprav se dejavniki tveganja za pojav samomora pri mladih redko pojavljajo izolirano, največkrat se namreč prekrivajo in povezujejo, jih bomo zaradi boljše preglednosti razdelili v tri skupine:

• individualni dejavniki,

• družinski dejavniki,

• dejavniki okolja (Tančič, 2009).

3.1 Individualni dejavniki

Marušič (2003) navaja tri kategorije dejavnikov tveganja, med katere sodijo tudi individualni dejavniki, ki so vezani neposredno na mladostnika in vključujejo duševne motnje, osebnostne značilnosti, načine reševanja problemov, samopodobo, zlorabo drog ali alkohola, spolno usmerjenost.

a) Duševne motnje

Duševne motnje predstavljajo najpomembnejši dejavnik tveganja za razvoj samomorilnega vedenja pri mladostnikih, saj je pri večini mladostnikov, ki si skušajo vzeti življenje, prisotna katera od duševnih motenj. Pri mladostnikih, ki samomor dejansko tudi izvršijo, pa je verjetnost duševne motnje skoraj 90 %. Pri mladih so to večinoma motnje razpoloženja, predvsem depresivne motnje, pogosta pa je tudi povezanost samomorilnega vedenja z

21

motnjami hranjenja ter s psihotičnimi in osebnostnimi motnjami. Duševne motnje so pri mladih pogosto neprepoznane in neodkrite, kar še poglablja resnost tega dejavnika tveganja (Tomori, 2009).

 Depresivne motnje

Različne oblike depresivne motnje so najpogostejša duševna motnja pri mladostnikih. Tudi pri samomorilnih mladostnikih samomorilno vedenje pogosto spremljajo depresivni simptomi, kot so npr.: depresivno, razdražljivo ali otopelo razpoloženje, pomanjkanje energije, utrujenost, jok, opuščanje oz. izguba zanimanja za aktivnosti, ki so prej predstavljale zadovoljstvo idr. Za depresivne motnje pri otrocih in mladostnikih je značilno, da jih je težje prepoznati, saj se lahko kažejo na različne načine, poleg tega so simptomi pogosto prekriti z izstopajočimi zunanjimi znaki (motnje vedenja, hiperaktivnost, motnje hranjenja, ipd.).

Velikokrat se za klinično netipično sliko, pri kateri so poudarjeni tesnobnost, prepirljivost, nemir in tudi nepredvidljivo nevarno vedenje, skriva depresiven otrok ali mladostnik, ki je lahko tudi prikrito samomorilen. Manj opazni so umaknjeni, tihi in za okolico nezainteresirani mladi, ki pa se lahko na ta način sami soočajo s stisko. Tudi v primerih delinkventnosti je treba pomisliti na povezavo z depresivno motnjo. Pomembno je, da smo pri mladostnikih pozorni na razvojne značilnosti, ki so sicer običajne in normalne – kažejo pa se lahko v začasni spremembi razpoloženja in čustvovanja, saj to pogosto oteži prepoznavanje depresije.

Čeprav je depresivna motnja zelo značilna za samomorilne mladostnike, pa je treba poudariti, da ni nujno vedno prisotna. Mladostniki lahko storijo samomor, ne da bi bili depresivni, prav tako pa so lahko tudi depresivni, ne da bi imeli samomorilne težnje. V grobem bi lahko povzeli, da v primerjavi z razvojno normalnimi spremembami razpoloženja o depresiji pri mladostniku govorimo takrat, kadar obdobja potrtosti trajajo dolgo, se opazno odražajo v mladostnikovih dejavnostih in vedenju, zavirajo njegove zdrave odnose z drugimi, razvoj in uveljavljanje zanimanja in v splošnem hromijo njegov duševni razvoj (Tomori, 2009).

 Motnje hranjenja

Za mladostnike z motnjami hranjenja je pogosto značilno tudi samomorilno vedenje.

Pokazalo se je, da samomor pri mladostnikih z anoreksijo ni redek in da je samomorilno vedenje pomemben indikator za slabo prognozo pri zdravljenju te motnje. Ugotavljajo, da pri posameznikih, pri katerih se anoreksija pojavi kasneje, izgubljanje teže pogosto izraža željo po smrti. Zanimiva je povezava med depresijo, samomorom in anoreksijo. Možno je, da je za mnoge mladostnice izgubljanje teže način samozdravljenja depresije, saj se ob izgubi teže

22

bolje počutijo, kar je povezano z njihovo boljšo telesno samopodobo in hormonskimi spremembami. Po drugi strani pa lahko izgubljanje teže povzroči hudo obliko depresivne motnje in sproži samomorilno vedenje. Še posebej nevarna depresivna motnja se lahko pojavi pri mladostnikih, ki se ne odzivajo na zdravljenje, pri katerih lahko stalen boj proti pridobivanju teže na eni strani in stalen socialni pritisk na drugi strani postaneta neznosno breme. Tudi mladostniki z bulimijo so nagnjeni k samomorilnemu vedenju, ki je lahko del njihovega impulzivnega in nestabilnega življenjskega sloga. Mnogi izvajajo življenjsko nenevarne oblike samopoškodbenega vedenja, kot so ureznine v kožo, vendar tudi resni samomorilni poskusi niso redki (Tomori, 2009).

b) Načini reševanja problemov in osebnostne značilnosti

Mladostniki se zelo različno spoprijemajo s težavami, s katerimi se srečujejo. Neprimerni načini reševanja problemov oz. kognitivni slogi so tisti, ki kažejo sorazmerno togo negativno zaznavanje situacije, brez sposobnosti prilagajanja in širšega vpogleda v problem. Značilna je njihova nagnjenost k pesimističnemu pojmovanju tudi povsem običajnih življenjskih dogajanj. Mladostniki s takim kognitivnim slogom bodo problemsko situacijo doživljali enobarvno in nerešljivo, kar vodi k občutkom nemoči in obupa, tudi v povezavi s prihodnjimi preizkušnjami. Posredno to otežuje razvoj spretnosti za obvladovanje stresa in reševanje težav, zmanjšuje zaupanje vase in v druge ljudi ter utrjuje predstavo o sebi kot žrtvi dogajanja.

Primer takega kognitivnega sloga bi lahko prepoznali pri mladostniku, ki slab uspeh pri matematiki zmotno doživlja zgolj kot posledico svoje nepriljubljenosti pri učitelju. Tak pogled na situacijo vzbuja pri mladostniku nemoč in pesimizem, ker situacijo doživlja kot nekaj, na kar ne more vplivati, hkrati pa to preprečuje iskanje drugih rešitev. Pri samomorilnih mladostnikih so pogosto prisotne osebnostne in vedenjske značilnosti, ki se kažejo kot vedenjske motnje ali pa nakazujejo razvoj osebnostnih motenj. Najpogosteje ugotovljena osebnostna značilnost je impulzivnost, ki posameznika ovira pri zaznavanju in reševanju stresne situacije, saj vpliva na to, da se le-ta prehitro odzove in ne razmišlja o posledicah svojih dejanj. S samomorilnim vedenjem pa so povezani tudi mladostnikova nasilnost, socialni umik in izogibalno vedenje. Samomorilni mladostniki imajo pogosto šibko zaupanje vase in v svoje sposobnosti ter nizko samopodobo, kar ni presenetljivo, saj je le-ta zelo povezana z depresivno motnjo (povečuje posameznikovo ranljivost za razvoj depresije), ki se pri njih prav tako pogosto pojavlja (Tomori, 2009).

23

 Spolna usmerjenost

Homoseksualna usmerjenost pri obeh spolih je pomembno povezana s samomorilnim vedenjem. Raziskave kažejo, da je nevarnost za resen samomorilni poskus pri homoseksualni populaciji štiri- do šestkrat večja kot pri heteroseksualnih mladostnikih. Največje tveganje za samomorilno vedenje je obdobje, v katerem se posameznik sooči s svojo homoseksualno usmeritvijo, in je pred njim naloga, da to sprejme. Tudi pritiski družbenega okolja na posameznika so lahko v takih primerih izjemno veliki. Pri mladostnikih je to običajno obdobje okoli 18. ali 19. leta. Večjemu tveganju so izpostavljeni posamezniki, ki so v svojem okolju osamljeni in ki se s svojo spolno usmerjenostjo obremenjujejo že od zgodnje adolescence (Tomori, 2009).

 Zloraba alkohola in drog

Zloraba alkohola ali drog in samomorilno vedenje sta povezana na različne načine, skozi neposredne ali posredne mehanizme. Droge in alkohol lahko vplivajo na razvoj samomorilnega vedenja neposredno, saj poslabšajo presojo dejanj, zvišajo nivo impulzivnosti, povzročijo pa lahko tudi resne razpoloženjske motnje, vključujoč začasne, intenzivne depresivne motnje s samomorilnimi težnjami. Izkazalo se je, da se tveganje za poskus samomora veča z večjo količino popite alkoholne pijače in pitjem močnejših alkoholnih pijač oz. na drugi strani z uporabo težjih drog, kot sta npr. heroin in kokain. Pri posameznikih, ki razvijejo odvisnost, pa je tveganje, da bodo življenje končali s samomorom, še višje: pri osebah odvisnih od alkohola okoli 15 % in pri osebah, odvisnih od drog, okoli 10 %. Zloraba psihoaktivnih snovi zelo pogosto poslabša oz. poglobi že prisotne motnje, npr.: poveča tesnobnost, poglobi depresijo ali povzroči več halucinacij pri psihozi, s čimer posredno veča tudi tveganje za pojav samomorilnega vedenja. Druga oblika posredne povezave med zlorabo psihoaktivnih snovi in samomorom se nanaša na možno pomembnost genetskih dejavnikov pri razvoju alkoholizma in zgodnjih psihiatričnih motenj. To pomeni, da je za otroke alkoholikov večja verjetnost, da so genetsko bolj nagnjeni k razvoju tako samomorilnega vedenja kot tudi k zlorabi psihoaktivnih snovi, hkrati pa so običajno večkrat izpostavljeni (potencialnemu) samomorilnemu vedenju pri svojih starših in odraščanju v kaotičnih in manj ustreznih razmerah (Groleger, 2004) .

24

3.2 Družinski dejavniki

Družinski dejavniki vključujejo značilnosti družinskega sistema, ločitev ali izgubo staršev, morebitne spolne, fizične ali psihične zlorabe v družini.

 Značilnosti družine

Med najbolj odločilnimi dejavniki tveganja za razvoj samomorilnega vedenja pri mladostniku, ki so povezani z značilnostjo družine, v kateri odrašča, so duševne motnje pri starših. To so lahko depresivne ali tesnobne motnje, zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih snovi, antisocialna osebnostna motnja, še posebej pa družinska zgodovina samomorilnega vedenja.

Izpostavljenost samomorilnemu vedenju v družini lahko deluje po principu modela, kar pomeni, da lahko postane družinskim članom misel na samomor kot način reševanja problemov, ko so v stresni situaciji, bližja. Večja je tudi verjetnost posnemanja in vključevanja v podobne oblike samomorilnega vedenja. Po drugi strani je v določenih pogojih možno tudi obratno – da samomorilno vedenje družinskega člana odvrne druge člane od podobnega vedenja. Vpliv samomorilnega vedenja posameznega družinskega člana na druge je torej odvisen od tega, kakšno stališče imajo v družini glede samomora, od značilnosti in okoliščin samega dejanja, odnosa med samomorilnim posameznikom in drugimi člani družine ter specifičnega vpliva dogodka na posamezne družinske člane. Veliko število samomorilnih mladostnikov poroča o družinskem nasilju, vključno z izkušnjo telesne ali spolne zlorabe, o čustveni in dejanski zanemarjenosti, pomanjkanju pomembnih čustvenih vezi v družini ali pretirani zaprtosti družine pred okoljem. Pogosti so tudi konfliktni odnosi v družini, motnje v komunikaciji in skrajno nizka ali previsoka pričakovanja staršev do otrok. Pozabiti ne smemo tudi na socialno-ekonomski status družine. Mnogi mladostniki, ki izkazujejo visoko tveganje za samomorilno vedenje, izhajajo iz neugodnih socialnih razmer. Zanje so značilne številne prikrajšanosti, od materialne in socialne do izobrazbene, kar znižuje kakovost življenja v njihovem okolju. Posredno te razmere vplivajo tudi na vrsto navad, ki ogrožajo zdravje in ustrezen psihosocialni razvoj (npr. zloraba alkohola). Raziskave ugotavljajo, da je v družinah samomorilnih mladostnikov običajno hkrati prisotnih več dejavnikov, ki se povezujejo in prepletajo (Tomori, 2009).

25

 Ločitev ali izguba staršev

Izguba enega, predvsem pa obeh staršev je pomemben dejavnik tveganja za razvoj samomorilnega vedenja pri mladostniku. Raziskave so pokazale, da ima v nekaterih primerih izguba zaradi ločitve staršev še pomembnejši vpliv kot izguba zaradi smrti starša. Mnogo težav otrok in mladostnikov v družinah, v katerih se starša kasneje ločita, se namreč začne že precej pred ločitvijo, intenzivnost in pogostost konfliktov med staršema sta napovednika mladostnikovega prilagajanja. Pokazalo se je, da so konflikti znotraj družine neposredno povezani s pogostostjo samomorilnega vedenja pri mladostniku, medtem ko dobri odnosi med družinskimi člani in harmonija v družini predstavljata varovalna dejavnika. Povezanost teh dejavnikov je bolj izrazita pri dekletih kot pri fantih (Tomori, 2009).

 Zloraba

Čeprav se zloraba mladostnika na spolni, fizični ali psihični ravni lahko zgodi oz. se dogaja tudi v drugih okoljih (v šoli, v bližnjem socialnem okolju ali s strani tujcev itd.), jo omenjamo v okviru tega poglavja, saj se najpogosteje vseeno pojavi v družini. Vse oblike zlorabe so pomemben dejavnik tveganja za razvoj samomorilnega vedenja pri mladostniku. Raziskave so pokazale, da se reakcije mladostnikov na spolno zlorabo razlikujejo glede na spol. Pri dekletih se večkrat razvijejo zdravstveno-psihološki simptomi, kot so npr. nočne more in zdravstvene težave, medtem ko fantje večkrat razvijejo vedenjske simptome, kot so ponavljajoči samomorilni poskusi ali zloraba substanc. Primerjave kažejo, da mladostniki, ki so bili fizično zlorabljeni, večkrat poročajo o samomorilnih mislih in vedenju kot nezlorabljeni mladostniki.

Pomemben vpliv na razvoj samomorilnega vedenja imajo resnost in trajanje zlorabe ter identiteta osebe, ki mladostnika zlorablja. Resna zloraba s strani staršev se pogosto povezuje tudi z dodatnimi dejavniki tveganja, kot so družinska zgodovina psihičnih problemov ali zloraba drog ali alkohola (Tomori, 2004).

3.3 Dejavniki okolja

Ti dejavniki tveganja izhajajo iz mladostnikovega socialnega okolja, šolskega konteksta ter vpliva interneta in ostalih medijev.

 Vrstniki

Kot smo zapisali že v prejšnjih poglavjih, z odraščanjem narašča tudi pomembnost odnosov z vrstniki in njihov vpliv na mladostnika. Samomorilno vedenje prijateljev ali drugih vrstnikov,