UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika
Posebne razvojne in učne težave
Vojka Vrečič
Doživljanje stresa specialnega in rehabilitacijskega pedagoga v Pomurju
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika
Posebne razvojne in učne težave
Vojka Vrečič
Doživljanje stresa specialnega in rehabilitacijskega pedagoga v Pomurju
The experience of stress by special and rehabilitation pedagogues in the Pomurje region
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Janez Jerman
Ljubljana, 2021
»Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad.«
(Tone Pavček)
ZAHVALA
Najlepša hvala mentorju, izr. prof. dr. Janezu Jermanu, za strokovno vodenje, pomoč in hitro odzivnost pri pripravi magistrskega dela.
Hvala vsem specialnim in rehabilitacijskim pedagogom ter pedagoginjam v Pomurju za sodelovanje v raziskavi.
Hvala mag. Larisi Weiss – Grein Konkolič za lektoriranje in prof. ang. in nem. Ireni Sabo za prevajanje.
Iz srca hvala moji družini, fantu ter prijateljem, za podporo, potrpežljivost in spodbujanje. Hvala, ker ste verjeli vame.
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana, Vojka Vrečič, izjavljam, da je magistrsko delo Doživljanje stresa specialnega in rehabilitacijskega pedagoga v Pomurju, pod mentorstvom izr. prof. dr.
Janeza Jermana, moje avtorsko delo. Uporabljeni viri in literatura so navedeni korektno, avtor je vedno naveden.
Datum: ________________
Podpis:____________________
POVZETEK
Stres je neizogiben del tako poklicnega kot zasebnega življenja. V poklicih pomoči in pri delu z ljudmi stres izvira že iz same narave dela. Delo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov je intenzivno ter prepleteno s hitrimi spremembami, ki zahtevajo dobre sposobnosti prilagajanja. Na delovnem mestu se soočajo z različnimi pogoji, ki so obremenjujoči in povzročajo poklicni stres. Omenjeni pogoji se povezujejo z delovnim okoljem, medosebnimi odnosi ter izzivi uravnavanja poklicnih zahtev in zasebnega življenja.
Glavni namen magistrskega dela je bil raziskati, kateri dejavniki poklicnega stresa so za specialne in rehabilitacijske pedagoge v Pomurju obremenjujoči, ter kako na doživljanje le-teh vpliva mobilnost omenjenega pedagoškega profila. Pri raziskovalnem delu smo uporabili deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja in kvantitativni raziskovalni pristop. Raziskavo smo izvedli na neslučajnostnem vzorcu specialnih in rehabilitacijskih pedagogov (N=46). Anonimni spletni vprašalnik je bil preko elektronske pošte posredovan osnovnim šolam in osnovnim šolam s prilagojenim programom v Pomurju.
Rezultati kažejo, da skoraj polovica specialnih in rehabilitacijskih pedagogov svoj poklic ocenjuje kot precej ali zelo stresen. Pri doživljanju poklicnega stresa nismo ugotovili statistično pomembnih povezav s poklicno usposobljenostjo. Sodelujoči so kot najbolj obremenjujoče dejavnike poklicnega stresa ocenili: administrativno delo, časovne pritiske, delovno obremenjenost, nediscipliniranost učencev ter nezainteresiran odnos učencev do dela. Ugotovili smo, da je za udeležence raziskave v delovnem okolju najbolj obremenjujoče pomanjkanje primernega prostora za izvajanje dejavnosti z učenci. Podatki kažejo, da je za mobilne specialne in rehabilitacijske pedagoge delovno okolje nekoliko bolj obremenjujoče kot za ostale, vendar se razlike niso izkazale za statistično pomembne. Glede medosebnih odnosov rezultati kažejo, da se udeleženci počutijo sprejete med sodelavci in imajo občutek pripadnosti delovnemu timu. Nadalje smo v povezavi z uravnavanjem poklicnih zahtev in zasebnega življenja ugotovili, da več kot polovica sodelujočih službeno delo opravlja doma. Rezultati raziskave kažejo, da je za mobilne specialne in rehabilitacijske pedagoge uravnavanje poklicnih zahtev in zasebnega življenja statistično pomembno bolj obremenjujoče.
KLJUČNE BESEDE: Stres, dejavniki stresa, specialni in rehabilitacijski pedagogi, poklicni stres, strategije spoprijemanja
ABSTRACT
Stress is an unavoidable part of professional and private life. In professions that offer aid to people or those that involve working with people, stress is inherent to the type of work itself. The work of special and rehabilitation pedagogues is intense and entwined with quick change, which demand good adaption skills. In the workplace they face a variety of conditions that are taxing and cause occupational stress. The mentioned conditions relate to the work environment, interpersonal relationships as well as challenges to balance professional demands and personal life.
The main end of the master thesis was to explore which factors of occupational stress are wearisome for special and rehabilitation pedagogues in Pomurje and how these are experienced with regard to the mobility of the pedagogic profile. In the research section we used a descriptive and causal non-experimental method of pedagogical research and a quantitative research approach. We conducted the research on grounds of a non-random sample of special and rehabilitation pedagogues (N=46). We sent the anonymous survey via email to elementary schools and elementary schools with adaptive programs in Pomurje.
The results show that almost half of special and rehabilitation pedagogues assess their occupation as quite or very stressful. We did not find a statistically significant correlation between how stress is experienced and professional skillset. The most stress causing factors as identified by contributing pedagogues were administrative work, time pressure, workload, lack of discipline and interest in work in students. We found that the lack of suitable spaces for work with students the most exhausting in the work environment for participants of the research. The data shows that the work environment is perceived as slightly more stressful for mobile special and rehabilitation pedagogues than for others, but the difference was statistically insignificant. With regard to interpersonal relationships, the participants felt accepted by co-workers and considered themselves part of the team. Furthermore, in connection to work life balance we found that than half of participants also worked at home. Results show that for mobile special and rehabilitation pedagogues the balance between work demands and private life was statistically significant more demanding.
KEYWORDS: Stress, stress factors, special and rehabilitation pedagogues, occupational stress, coping strategies
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 ZGODOVINA STRESA ... 2
2.2 OPREDELITEV STRESA ... 2
2.3 VRSTE STRESA ... 3
2.3.1 Akutni stres ... 3
2.3.2 Kronični stres ... 4
2.3.3 Stres glede na njegov izvor ... 4
2.3.4 Stres glede na posledico odziva ... 5
2.3.5 Stres glede na objektivne dejavnike ... 5
2.4 ODZIV NA STRES ... 6
2.5 ZNAKI STRESA ... 8
2.6 DEJAVNIKI STRESA ... 9
2.7 POKLICNI STRES ... 10
2.8 OPREDELITEV POKLICA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA ... 11
2.9 VLOGE IN NALOGE SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA ... 12
2.9.1 Mobilna specialno pedagoška služba ... 13
2.10 POKLICNI STRES UČITELJEV ... 13
2.11 MODEL POKLICNEGA STRESA UČITELJEV ... 14
2.12 DEJAVNIKI POKLICNEGA STRESA UČITELJEV ... 16
2.12.1 Dejavniki ožjega konteksta (mikrostresorji) ... 17
2.12.2 Dejavniki širšega konteksta ... 19
2.12.3 Dejavniki na ravni organizacije ... 19
2.13 POSLEDICE POKLICNEGA STRESA UČITELJEV ... 22
2.14 IZSLEDKI DOSEDANJIH RAZISKAV O POKLICNEM STRESU UČITELJEV TER SPECIALNIH IN REHABILITACIJSKIH PEDAGOGOV ... 23
2.15 STRATEGIJE SPOPRIJEMANJA S STRESOM ... 25
2.15.1 Spoprijemanje s stresom na ravni organizacije ... 27
2.15.2 Spoprijemanje s stresom na ravni posameznika ... 28
3 EMPIRIČNI DEL ... 32
3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 32
3.2 CILJI ... 32
3.3 HIPOTEZE ... 32
3.4 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 33
3.5 OPIS VZORCA ... 33
3.6 MERSKI INŠTRUMENT ... 36
3.7 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 37
3.8 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 37
3.9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 38
3.9.1 Osnovni rezultati ... 38
3.9.2 Preverjanje hipotez ... 49
4 SKLEP ... 60
5LITERATURA ... 64
6 PRILOGA ... 67
KAZALO TABEL
Tabela 1: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na spol ... 34 Tabela 2: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na starost ... 34 Tabela 3: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na delovno mesto ... 34 Tabela 4: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na leta delovne dobe ... 35 Tabela 5: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na število ur tedenske učne obveze ... 36 Tabela 6: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na pojavljanja znakov stresa ... 38 Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev odgovorov: vpliv izbranih pojavov na zmožnost opravljanja vsakodnevnih aktivnosti ... 39 Tabela 8: Frekvenčna porazdelitev odgovorov: zadovoljstvo z zdravstvenim stanjem in počutjem ... 40 Tabela 9: Frekvenčna porazdelitev odgovorov: stresnost opravljanja poklica ... 40 Tabela 10: Frekvenčna porazdelitev odgovorov: ocena poklicne usposobljenosti .... 41 Tabela 11: Deskriptivne statistike dejavnikov poklicnega stresa ... 42 Tabela 12: Deskriptivne statistike za posamezno postavko spremenljivke delovno okolje ... 43 Tabela 13: Deskriptivne statistike za spremenljivko delovno okolje ... 45 Tabela 14: Deskriptivne statistike za posamezno postavko spremenljivke medosebni odnosi ... 45 Tabela 15: Deskriptivne statistike za spremenljivko medosebni odnosi ... 47 Tabela 16: Deskriptivne statistike za posamezno postavko spremenljivke uravnavanje poklicnih zahtev in zasebnega življenja ... 47 Tabela 17: Deskriptivne statistike spremenljivke uravnavanje poklicnih zahtev in zasebnega življenja ... 48 Tabela 18: Ocena stresnosti poklica specialnega in rehabilitacijskega pedagoga (t-test za en vzorec) ... 49
Tabela 19: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede ocene svoje poklicne usposobljenosti in doživljanja poklicnega stresa ter rezultat Hi-kvadrat preizkusa ... 50 Tabela 20: Deskriptivne statistike dejavnikov poklicnega stresa ... 51 Tabela 21: Razlike v doživljanju delovnega okolja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na leta delovne dobe (t-test za neodvisne vzorce) ... 52 Tabela 22: Razlike v doživljanju delovnega okolja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na število ur tedenske učne obveze (t-test za neodvisne vzorce) 54 Tabela 23: Razlike v doživljanju delovnega okolja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na delovno mesto (t-test za neodvisne vzorce) ... 54 Tabela 24: Razlike v doživljanju medosebnih odnosov specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na leta delovne dobe (Mann-Whitney U-test) ... 55 Tabela 25: Razlike v doživljanju medosebnih odnosov specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na število ur tedenske učne obveze (Mann-Whitney U-test) ... 56 Tabela 26: Razlike v doživljanju medosebnih odnosov specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na delovno mesto (Mann-Whitney U-test) ... 57 Tabela 27: Razlike v uravnavanju poklicnih zahtev in zasebnega življenja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na leta delovne dobe (Mann-Whitney U-test) ... 57 Tabela 28: Razlike v uravnavanju poklicnih zahtev in zasebnega življenja glede na število ur tedenske učne obveze (Mann-Whitney U-test)... 58 Tabela 29: Razlike v uravnavanju poklicnih zahtev in zasebnega življenja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede na delovno mesto (Mann-Whitney U-test) ... 59
1
1 UVOD
Stres je neizbežen pojav vsakdanjega življenja, ki se s svetovnimi spremembami in tehnološkim napredkom ohranja, če ne celo poglablja. Prisoten je tako v zasebni kot poklicni sferi življenja. Poklici, katerih primarna naloga je delo z ljudmi, so zaradi čustvene komponente še bolj izpostavljeni doživljanju poklicnega stresa. Med te spadajo tudi zaposleni v vzgoji in izobraževanju.
Velja pa izpostaviti, da ni vsak stres slab. Powell (1999) pravi, da je stres tudi pozitivna gonilna sila, ki nas spodbuja in daje moč za preživetje. Negativni stres pa doživljamo, kadar se le-tega nakopiči preveč in začne presegati naše zmožnosti. Doživljanje stresa je posamezniku lastno, zato tudi ni univerzalnih odzivov na stres. Enake okoliščine lahko nekomu predstavljajo močan stres, nekomu drugemu pa ravno nasprotno.
Poklic učitelja je precej kompleksen, saj zahteva poglobljeno strokovno znanje in kompetence za prenašanje le-tega na učence. Z razvojem izobraževanja se tudi poklic učitelja oziroma njegove naloge hitro spreminjajo, biti morajo prilagodljivi in dovzetni za pridobivanje novega znanja. V šoli so vsakodnevno v stiku z učenci, njihovimi starši, ostalimi učitelji ter vodstvom šole. Usklajevanje in sodelovanje z vsemi deležniki vzgojno-izobraževalnega procesa je precej obremenjujoče in vpliva na doživljanje poklicnega stresa. Slednji lahko negativno vpliva na učiteljevo zdravje, delovno učinkovitost in delo z učenci ter posledično na njihove učne dosežke. Zato se nam zdi pomembno raziskati dejavnike, ki povzročajo poklicni stres, saj bo to omogočilo uspešnejše spoprijemanje s stresom.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 ZGODOVINA STRESA
Pojem stres izvira iz latinščine, in sicer besede »stringere«, ki dobesedno pomeni
»trdno zvezati«. Predstavlja mero, do katere se telo zmore upirati določeni sili ali vplivu (Humphrey, 1993, v Tušak in Masten, 2008).
Stres je bil prvič uporabljen v angleškem jeziku, v 17. stoletju, in bil prvotno prevzet iz področja strojništva oziroma fizike. Angleško »stress« pomeni pritisk, napetost in tudi v fiziki predstavlja silo, ki deluje na neko površino (Starc, 2007).
V 20. stoletju se izraz stres prvič pojavi tudi v medicini, vpeljal ga je Hans Selye, kanadski endokrinolog. Njegova opredelitev stresa je, da je to sposobnost telesa, da prepozna nove dražljaje, situacije, in se pripravi na vzpostavljanje ravnovesja kot odgovor na napetost (Schmidt, 2003).
V sodobnem času je stres opredeljen kot odziv organizma na dejavnike stresa. Odziv je biološki in se kaže tudi na telesni, ne le duševni oziroma psihološki ravni (Starc, 2007).
2.2 OPREDELITEV STRESA
Spielberger (1985, v Tušak in Masten, 2008) opredeljuje stres kot psihobiološki proces, ki ga sestavljajo dejavnik stresa, zaznava nevarnosti in stanje bojazni. Gre za povezavo med posameznikom in njegovim okoljem, v katerem je zaznana nevarnost.
Looker in Gregson (1993) razlagata, da stres nastane kot posledica naših odnosov z okoljem, ki se nenehno spreminja in od nas zahteva prilagajanje. Razmerje med zahtevami okolja in našo oceno sposobnosti za prilagoditev na le-te, pomembno vpliva na doživljanje stresa, slednji je lahko negativen ali pozitiven.
Powell (1999) pravi, da je stres pozitivna gonilna sila, ki je do določene mere koristna in nas spremlja vse življenje. Doživljanje stresa postane škodljivo in zdravju nevarno le, ko zahteve okolja presegajo naše sposobnosti.
Newhouse (2000) stres opredeljuje kot način odzivanja organizma na spremembe v življenju. Slednje se konstantno spreminja, zato stres pojmuje kot koristen, saj nam pomaga pri prilagajanju in preživetju v stalno spreminjajočem se okolju.
Avtorica Youngs (2001) opisuje stres kot sklop telesnih, fizičnih, duševnih in kemičnih reakcij na okoliščine, ki v posamezniku sprožijo zmedenost, nejevoljo in vzburjenost.
Te reakcije ne izvirajo le iz stresnih dejavnikov, temveč iz posameznikovega dojemanja dogodka in odziva nanj.
Ena od definicij, ki jo navaja avtor Starc (2007), pravi, da je stres vsaka grožnja, ki preti notranjemu organizmu. Slednji se mora grožnji oziroma spremembi prilagoditi, sicer mu grozi zrušitev. Enako velja za človeka, ki se mora prilagoditi zunanjim spremembam, da preživi. Ravno človek je najbolj prilagojena »žival« na planetu, saj
3 preživi na zemlji, pod vodo in v zraku. Ta prilagodljivost izvira iz stalne izpostavljenosti dejavnikom stresa in soočanju z njimi.
Definicija stresa, ki izhaja iz medicinske perspektive, je naslednja: »Stres je torej stanje ogrožene homeostaze, katerega povzročitelj so psihološki in fiziološki stresni dejavniki posameznika ali vplivi iz okolja.« (Hafner in Ihan, 2014, str. 84)
Avtorica McGonigal (2017) podaja široko definicijo stresa, ki pravi: »Stres je tisto, kar se pojavi, ko je na kocki nekaj, kar nam je pomembno« (str. 22). Definicija zajema naše občutke ob doživljanju dejavnikov stresa in tudi način odzivanja ter spopadanja s stresnimi situacijami.
Obstaja več različnih definicij stresa, le-te so odvisne od strokovne usmeritve oziroma področja delovanja avtorja. Vsem je skupno, da stres pomeni porušeno notranje ravnotežje posameznika, kot odgovor na nek ogrožujoč dražljaj iz okolja ali njega samega, na katerega se ne more prilagoditi (Slivar, 2013).
V sodobnem času se govori predvsem o negativnem stresu. Pomembno je zavedanje, da se današnji stres precej razlikuje od tistega iz časov jamskega človeka. Problemi, povezani s hrano in zatočiščem za preživetje, so zamenjali probleme na delovnem mestu, finančne stiske, pomanjkanje časa, spanca, zabave in nasploh hiter življenjski tempo. Negativni stres je posledica pretiranega in dalj časa trajajočega stresa (Starc, 2007).
Slivar (2013) za stres navaja: »Na splošno je za stres značilno, da:
- je stresni odziv individualen,
- je bolj določen z zaznavo stresne okoliščine kot pa s samo okoliščino,
- je obseg škodljivih posledic odvisen od individualne sposobnosti spoprijemanja s stresom« (str. 8).
2.3 VRSTE STRESA
Starc (2007) glede na različne vrste dejavnikov stresa loči več vrst le-tega, in sicer:
akutni, ponavljajoči in kronični stres, psihični in telesni, notranji in zunanji ter realni in imaginarni stres. Za sodobnega človeka je najpogosteje značilen psihosocialni stres, katerega dejavniki so prisotni na vseh področjih, kjer vstopamo v stik z drugimi ljudmi (na delovnem mestu, v šoli, na javnih mestih …).
Pomembno je izpostaviti, da stres ni le posledica razhajanja zahtev okolja in naših sposobnosti, gre za subjektivno doživljanje, ki je nam lastno in je odvisno od našega odnosa do teh zahtev in sposobnosti. Kot navaja avtor, je naše doživljanje stresa odvisno od preteklih izkušenj (Powell, 1999).
2.3.1 Akutni stres
Stresni odziv je splošni odgovor, ki se kaže z biokemijskimi in fiziološkimi spremembami v organizmu. Namen teh sprememb je ohranjanje homeostaze
4 organizma in omogočanje preživetja ob izrednih spremembah in motnjah v življenju.
Pri stresu ločimo dve stanji, in sicer akutno ter kronično stanje stresa. Pri akutnem stresu se bolj kaže vpliv motnje oziroma dejavnika stresa na odzive organizma. V tem stanju se močno aktivira živčni simpatiko-adrenalinski sistem, prav tako se izloča stresni hormon kortizol. Akutni stres povzroči vzburjenje limbičnega sistema oziroma čustev in ta aktivacija živčne energije povzroča tudi hitrejši srčni ritem. Nadalje izločanje kortizola povzroči dvig krvnega sladkorja, kar se kaže v večji vzdržljivosti, moči in neobčutljivosti na bolečino. Poleg tega imamo dovolj energetskih zalog, da smo motivirani za obvladovanje in soočanje z morebitno nevarnostjo (Hafner in Ihan, 2014).
Za odziv na akutni stres so pomembne posameznikove izkušnje s situacijo, njegovo predvidevanje in zmožnost obvladovanja situacije oziroma dejavnika stresa. To so lahko izpit na fakulteti, alpsko plezanje ali ogled tekme. V primeru priprave na izpit in preteklimi izkušnjami le-ta za posameznika ne bo predstavljal težave, za nepripravljenega pa ta izpit predstavlja stres (Starc, 2007).Obvladljiv akutni stres zato za nas ni nevaren, saj je telo pripravljeno, da se z njim sooča. V primeru izrazitega akutnega stresa pa so določeni deli našega organizma lahko preobremenjeni (še posebej srčno-žilni sistem), kar vodi v resne posledice, lahko tudi nenadno srčno smrt (Hafner in Ihan, 2014).
2.3.2 Kronični stres
Kronični stres je lahko obdobje ponavljajočih se akutnih stresov (dolgotrajni konflikti s sodelavci) ali pa gre za enoličen stres (kronična bolezen, hudo nezadovoljstvo z delovnimi pogoji). Pri kroničnem stresu se pomembno spremeni delovanje živčnega sistema, telo pa nima več energetskih zalog, kot pri akutnem stresu. Zaradi oslabljenih mehanizmov je tudi stresni odziv drugačen, prilagoditev na dejavnik stresa pa manj učinkovita. Nadalje se v kroničnem stanju doživljanja stresa oseba privadi na tako stanje, kar povzroča spremembo osebnostnih lastnosti. Kronični stres lahko rezultira v dveh tipih prilagojenega odzivanja na stres: prvi s povečano odzivnostjo na stres (hiperkortizolizem) in drugi z zmanjšano odzivnostjo na stres (hipokortizolizem) (Hafner in Ihan, 2014).
2.3.3 Stres glede na njegov izvor
Stres lahko delimo glede na izvor in Newhouse (2000) loči med notranjim (endogenim) in zunanjim (eksogenim) stresom. Notranji stres deluje od znotraj oziroma izvira iz nas samih, zato ga tudi lažje preprečimo z izogibanjem potencialno stresnim situacijam.
Notranji stres povzročamo sami, to je lahko izbira nezdrave prehrane, kajenje, izpostavljenost hrupu, negativno razmišljanje. Notranjih stresov je v primerjavi z zunanjimi veliko več (Newhouse, 2000).
Zunanji stres pa označuje vplive na posameznika iz zunanjega okolja. To so delovno okolje, promet, naravne katastrofe, nasilje. Zunanjih vplivov posameznik ne more
5 nadzorovati, lahko pa se nanje prilagodi in odzove na najmanj neugoden način (Newhouse, 2000).
2.3.4 Stres glede na posledico odziva
Stres ni le negativen, je vsakodnevni pojav, ki je normalen in v nekaterih primerih dobrodošel, pozitiven. Slednji nas dela kreativne, motivirane, in nas spodbuja k prilagajanju na spremembe ter soočanje s problemi. Ločimo negativni ali distress in pozitivni ali eustress (Starc, 2007).
O pozitivnem stresu govorimo, kadar sposobnosti presegajo zahteve in nam zato dajo občutek obvladovanja situacije ter samozavest. Daje nam občutek, da bomo zlahka rešili izzive oziroma zahteve (Powell, 1999, v Jerman, 2005). Pozitiven stres občutimo, ko smo motivirani za delo in nam je dano vedeti, da je naše delo cenjeno in spoštovano. Za posameznika pod vplivom stresa so značilne naslednje lastnosti:
nasmejanost, živahnost, prijaznost, motiviranost, odločnost in ustvarjalnost (Meško, 2011). Pozitivni stres lahko doživljamo tudi v trenutkih sreče ob doseženih ciljih. Takrat je pozitivni stres posledica občutkov zadovoljstva. Podoživljanje teh občutkov je tudi dobra preventiva proti negativnemu stresu (Schmidt, 2003).
Že sama beseda »stres« ima v družbi negativen prizvok. Negativni učinek stresa občutimo, ko nimamo možnosti oziroma sposobnosti, da bi situacijo rešili. Stres je lahko posledica enkratnih stresnih situacij, lahko pa je posledica ponavljajočih in dlje časa trajajočih stresnih situacij. Slednje so lahko še posebej obremenjujoče, saj se ponavljajo in ne vidimo konca (Powell, 1999, v Jerman, 2005). Škodljivost negativnega stresa se kaže preko bolečine (glavobol, pritisk v prsih, napetost, bolečine v želodcu
…) ali psihičnega počutja (nemir, žalost, razdražljivost, pozabljivost, slabša koncentracija …) (Meško, 2011).
2.3.5 Stres glede na objektivne dejavnike
Glede na objektivne dejavnike, ki delujejo na posameznika in povzročajo stres, Bilban (2007) loči štiri vrste stresa. Predstavljene so v nadaljevanju zapisa.
Fizični stres: predstavlja energetske spremembe v posameznikovem okolju oziroma nepričakovano delovanje mehaničnih ali fizičnih dejavnikov. To so hrup, udarci, sprememba telesne temperature in drugi (Bilban, 2007).
Biološki in fiziološki stres: je povzročen z vsem, kar vpliva na naše telo. To so lahko poškodbe organizma, telesne spremembe zaradi uživanja raznih substanc, pomanjkanje kisika ali hrup (Meško, 2011).
Psihološki stres: nastane zaradi nenadnih življenjskih dogodkov, nevarnih situacij, konfliktov in drugih pojavov, ki posamezniku dajejo neprijeten in ogrožajoč občutek (Bilban, 2007).
Socialni stres: je povzročen z dejavniki socialne narave, ki poleg posameznika prizadenejo tudi njegovo socialno okolico in družbo v celoti. To so vse hitre družbene
6 spremembe, ki ogrožajo osebne in kolektivne pravice ter socialni sistem varnosti.
Običajno gre za niz več dejavnikov, ki jih opredelimo kot psihosocialne dejavnike stresa. Pri slednjem so pomembni tako zunanji stresorji kot osebne lastnosti in izkušnje posameznika (Bilban, 2007).
2.4 ODZIV NA STRES
Stresni odziv je splošni odgovor, ki se kaže z biokemijskimi in fiziološkimi spremembami v organizmu. Namen teh sprememb je ohranjanje homeostaze organizma in omogočanje preživetja ob izrednih spremembah in motnjah v življenju (Hafner in Ihan, 2014).
Situacije, ki v nas sprožajo vznemirjenost, povzročijo spremembe v našem fiziološkem oziroma telesnem odzivu na le-te. Ob oceni, da situacija ogroža našo potrebo po preživetju, se v nas aktivira odziv »boj ali beg«. Ob tem se v naš krvni obtok sprostita hormona adrenalin in kortizol, ki v mišice spodnjih in zgornjih okončin sprožata dodatno moč in hitrost (Hafner in Ihan, 2014). Stresni odziv, ki se odraža na telesnem nivoju (globje dihanje, hitrejši srčni utrip), nas pripravi na soočanje z izzivom oziroma nenavadnimi okoliščinami. Energija, ki jo telo prejme ob stresnem odzivu, pomaga tako telesu kot možganom, jih aktivira za odziv. Tako možgani tudi hitreje predelajo to, kar zaznavamo. V tistem trenutku nepomembne misli in prioritete postavimo na stranski tir in pozornost osredotočimo na trenutno pomembno situacijo (McGonigal, 2017).
»Boj ali beg« je povsem normalen in pričakovan odziv v napetih in vznemirljivih situacijah ter za telo neškodljiv. Ob dlje časa trajajočem odzivu pa se naše zelo odzove s stresnim odzivom. Osnovni pogoj za ohranjanje življenja je notranje ravnovesje, ki se ga človek trudi iskati in ohranjati tudi ob spremembah v življenju. Pri tem naš organizem uporablja »normalne« (temperatura, nivo krvnega sladkorja, osmolarnost idr.) in »izredne« mehanizme uravnavanja. Slednje aktivira ob večjih motnjah, ki so lahko potencialno bolj ogrožajoče. Skupek fizioloških ukrepov, ki ga organizem uporablja za prilagajanje na izredne obremenitve in nevarnosti, imenujemo stresni odziv. Slednji pomeni usklajeno delovanje živčnega, endokrinega in imunskega sistema za prilagoditev presnove na izredne okoliščine (Hafner in Ihan, 2014).
Stresni odziv telesa in uma na stresno situacijo oziroma dejavnik, ki jo je povzročil, sestoji iz treh medsebojno povezanih faz. To so: alarmna reakcija, odpor ali prilagoditev ter izčrpanost ali izgorevanje (Youngs, 2001). Naštete faze je avtor Selye (1956, v Tušak in Masten, 2008) povezal v teoretični model stresa, znan kot sindrom splošne prilagoditve oziroma splošni adaptacijski sindrom. V nadaljevanju smo na kratko povzeli, kaj se z organizmom dogaja v posamezni fazi.
Prva faza splošnega adaptacijskega sindroma je alarmna faza, ki telesu sporoča, da je v nevarnosti oziroma stresni situaciji. Nadaljnji odziv se odvija po principu »boj ali beg«. To pomeni, da se začnejo odvijati spremembe na telesnem nivoju (pospešeno dihanje, trepetanje, pospešen srčni utrip, napetost mišic …) in zatem sledi reakcija (Tušak in Masten, 2008). Ta faza je časovno omejena, saj če traja predolgo, je lahko
7 smrtno nevarna (Jerman, 2005). Če telo pri reakciji ni bilo uspešno, preide v naslednjo fazo.
Druga faza je odpor ali prilagoditev, v kateri se telo poskuša prilagoditi na dejavnik stresa in se vrniti v stanje homeostaze oziroma notranjega ravnovesja. Na telesnem nivoju se to odraža kot umiritev dihanja in srčnega utripa, zniža se tudi telesna temperatura. Bistvo te faze je, da se telo po premagani stresni situaciji umiri (Tušak in Masten, 2008). Učinek stresa je do te faze še lahko pozitiven, kadar pa stres vztraja, kljub prilagoditvi, je negativen (Jerman, 2005).
V zadnji, tretji fazi, se lahko zgodi, da se organizem ne zmore prilagoditi na zahteve in začne slabeti. Pojavi se izčrpanost in obramba razpade (Jerman, 2005). Posameznik naj bi izčrpanost občutil, kadar stres intenzivno traja vsaj šest do osem tednov.
Posledično se pojavi telesna utrujenost in pomanjkanje prožnosti za obvladovanje situacij. Tako izčrpanost imenujemo izgorelost (Tušak in Masten, 2008).
Odziv na stres je specifičen za vsakega posameznika. Stres je lahko koristen in spodbudi osebnostno rast ali pa povzroči bolezni, travme. Slivar (2013) navaja, da je posameznikov odziv na stres odvisen od naslednjih dejavnikov:
- čas pojavljanja stresnega dogodka, - vztrajnost stresnega dogodka,
- posameznikovo ožje okolje (predvsem medosebni odnosi z njemu pomembnimi osebami),
- priložnosti poseganja v okolje,
- pomen, ki ga posameznik pripisuje izkušnjam in
- druge značilnosti posameznika (starost, spol, znanje o stresu, osebnostne značilnosti).
Uspešnost soočanja s stresnimi situacijami se pri ljudeh razlikuje. Avtorica Treven (2005) poroča o naslednjih dimenzijah, ki vplivajo na te razlike:
- individualna samopercepcija in moč,
- mesto nadzora (notranje, torej izhajajoče iz posameznika, zunanje oziroma odvisno od drugih ljudi in okoliščin),
- vedenjska vzorca tipa A in tipa B, - negativna naravnanost in
- sposobnost.
Individualna percepcija pomeni, kako posameznik zaznava samega sebe – pozitivno ali negativno. To vpliva na njegovo uspešnost obvladovanja dejavnikov stresa. Ključno pri tem je tudi samospoštovanje. Namreč tisti, ki imajo dobro mnenje o sebi, imajo tudi večje samospoštovanje, zaupajo v svoje sposobnosti in zato je njihov odziv na stres manj intenziven (Treven, 2005). Nadalje je tukaj še koncept moči, to pomeni, da se posamezniki z močno osebnostjo lažje spopadajo s stresom, saj imajo nadzor nad
8 svojim življenjem, stremijo k doseganju ciljev in pri tem verjamejo v svoje sposobnosti (Tosi idr., 2000, v Treven, 2005).
Ljudje tipa A naj bi bili učinkoviti in hitri pri opravljanju delovnih nalog, a hkrati nepotrpežljivi ob ovirah. Značilnosti ljudi tipa B pa so, da so tihi in mirni, delajo počasi in ne pokažejo stiske ali negativnih čustev (Schermerhon idr., 2004, v Treven 2005).
Oba tipa imata prednosti in pomanjkljivosti, vendar ugotovitve kažejo, da naj bi ljudje tipa A pogosteje imeli zdravstvene posledice (povišan krvni tlak, srčni infarkt, glavobol
…) zaradi stresa kot ljudje tipa B (Treven, 2005).
2.5 ZNAKI STRESA
Znaki stresnega odziva so odvisni od vsakega posameznika in njegovega vedenja – lahko so vidni in zlahka prepoznavni ali pa so prikriti, posameznik se jih ne zaveda in se zato kažejo v motečem vedenju ter drugih življenjskih področjih. Znaki stresa predstavljajo normalne reakcije posameznika na izredne oziroma nenavadne okoliščine v življenju. Izraženost znakov stresa je opozorilo, da je posameznik preobremenjen in je potrebno ukrepati (Hafner in Ihan, 2014).
Avtorji podajajo različne opredelitve znakov stresa, ki so si med seboj podobne. V nadaljevanju zapisa bodo predstavljene štiri opredelitve znamenj stresa različnih avtorjev.
Looker in Gregson (1993) navajata naslednje znake stresa:
- Telesni znaki: motnje spanja, slabost, povečan ali zmanjšan apetit, prebavne motnje, glavoboli, bolečine v prsih in mišicah, pomanjkanje energije, kronična utrujenost, izbruhi energije, ki jim sledi depresija, prehladi, alergije, pretirano uživanje alkohola, drog, kofeina;
- Duševni znaki: zaskrbljenost, nemir, napetost, razdražljivost, nezadovoljstvo, obupanost, depresija, nočne more, jokavost, občutki manjvrednosti in pomanjkanje samospoštovanja;
- Znaki na področju medsebojnih odnosov: težave v komuniciranju, manj stikov s prijatelji, izogibanje družbi, želja po samoti, izolacija, nestrpnost, motnje spolnosti;
- Znaki na delovnem mestu: nizka produktivnost, pomanjkanje interesa za naloge, ki so včasih predstavljale izziv in veselje, občutek preobremenjenosti, nedokončanje nalog, neodločnost, pomanjkanje idej, pomanjkljiva pozornost, pozabljivost, odpor do dela.
Slivar (2013) navaja tri skupine znakov, ki nakazujejo izpostavljenost stresu:
- Duševni znaki: negotovost, nemir, žalost, nezadovoljstvo, jeza, sumničavost, napadi panike, zavračanje samega sebe;
- Vedenjski znaki: zaprtost vase, težave pri sprejemanju odgovorni in odločitev, zavračanje delovnih nalog, sprejemanje preveliko novih nalog, povečano kajenje, uživanje prekomernih količin alkohola, droge, igre na srečo, zamujanje
9 na delo, slaba osebna higiena, neurejenost, motnje spanja, motnje spolnosti, izbruhi jeze;
- Telesni znaki: fizična izčrpanost, glavobol, bolečine v hrbtu, spremembe apetita, izguba ali pridobitev teže, prebavne motnje.
Hafner in Ihan (2014) delita znake stresa v štiri večja področja:
- Telesno ali splošno zdravje: povišan srčni utrip, bolečine v mišicah, želodčne težave, bruhanje, mrzlica, potenje, motnje spanja, utrujenost, tresavica, vrtoglavica, težave z ravnotežjem;
- Mišljenje: zmedenost, pomanjkljiva pozornost, težave pri sprejemanju odločitev, težave pri računanju in logičnem mišljenju, podoživljanje dogodka in iskanje krivca, težave pri priklicu besed, težave z orientacijo v prostoru in času, težave pri prepoznavanju znanih ljudi;
- Čustvovanje: zaskrbljenost, anksioznost, obupanost, depresija, občutki sramu, krivde, žalost, občutki izgubljenost in zapuščenosti, jeza, samomorilne misli, otopelost, šol, splošna izguba kontrole;
- Vedenje: spremembe v odnosih z ljudmi, sprememba komunikacije, nenavadno vedenje, povečan ali zmanjšan apetit, povečano uživanje alkohola ali drog, povečano kajenje, sumničavost, pretiran humor, pretirana molčečnost, pretirani izbruhi jeze, jok, nasilno vedenje.
2.6 DEJAVNIKI STRESA
Dejavnik stresa je poleg posameznikovega pogleda na stres in njegovega stresnega odziva ena od komponent imenovanega pojava. Dejavnik stresa ali stresor je lahko dogodek, situacija, posameznik ali predmet, ki izzove stanje stresa in je lahko posledica telesne ali psihične obremenitve, bolezni (Hafner in Ihan, 2014).
Slivar (2013) navaja, da so dejavniki stresa vsi dejavniki, ki ogrozijo telesno in psihično integriteto posameznika. Nekaj takih dejavnikov je univerzalnih in vplivajo na vse ljudi;
to so vojne, bolezni in naravne katastrofe. Veliko več pa je individualnih, imenovanih tudi mikrostresorji, ki so specifično škodljivi za posameznika. Vsak posameznik ima svoje psihične oziroma notranje in socialne oziroma zunanje mikrostresorje, na katere se različno odziva.
Dejavniki stresa lahko izvirajo iz osebnostnih značilnosti posameznika, iz delovnega ali družinskega okolja (Meško, 2011).
Za namen magistrskega dela smo v nadaljevanju opredelili dejavnike stresa pedagoških delavcev oziroma učiteljev, med katere spada tudi specialni in rehabilitacijski pedagog.
10 2.7 POKLICNI STRES
Starc (2007) poklicni stres definira kot stres, ki se pojavlja na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Posameznik je na delovnem mestu izpostavljen mnogim dejavnikom, ki lahko negativno vplivajo na doživljanje stresa.
Lazarus in Folkman (1984, v Černigoj Sadar, 2002) poklicni stres opredeljujeta kot razmerje z neenakomerno razporeditvijo zahtev dela in osebnih prilagoditvenih virov.
Dejavnike, ki negativno vplivajo na doživljanje poklicnega stresa, avtorja Cooper in Marshall (1976, v Cergol Lipnik, 2012) takole opredeljujeta v svojem modelu:
- slabi pogoji dela in preobremenjenost z delovnimi nalogami, - vloga organizacije (nejasnost pri prevzemanju vlog),
- kariera (nesigurnost zaposlitve, pomanjkanje možnosti za napredovanje), - medsebojni odnosi s sodelavci in vodstvom ter
- delovna klima in organizacijska struktura.
Delovno mesto za posameznika predstavlja pravo žarišče poklicnega stresa, ki ga povzroča splet številnih dejavnikov. Looker in Gregson (1989, v Tušak in Masten, 2008) navajata naslednje:
- delovna preobremenjenost,
- pomanjkanje časa zaradi kratko omejenih rokov, - pomanjkanje priložnosti, da bi se posameznik izkazal, - nejasna vloga in pomen delovnega mesta,
- spreminjanje delovnih navad in
- slaba obveščenost o dogajanju v organizaciji.
Treven (2005) navaja, da k večjemu poklicnemu stresu prispevajo naslednji dejavniki:
- vrsta zaposlitve,
- razmejitev med delom in nedelom,
- konflikt vlog zaposlenega v delovnem okolju, - negotovost vloge,
- prevelika ali premajhna obremenjenost, - odgovornost za druge zaposlene, - organizacijski dejavniki,
- nadlegovanje in nasilje na delovnem mestu in - delovne razmere.
Avtorica Černigoj Sadar (2002) navaja, da se znaki poklicnega stresa kažejo na individualnem in organizacijskem nivoju. Na individualnem nivoju prepoznavamo naslednje:
- vedenjske (zloraba prepovedanih substanc, alkohola),
- fiziološke (slabši imunski sistem, zvišan krvni tlak, bolezni srca), - čustvene (izgorelost, nespečnost, razdražljivost, depresija) in
11 - kognitivne (težave s sprejemanjem odločitev, koncentracijo).
Na nivoju organizacije pa se stres kaže s sledečimi znaki:
- povečan absentizem, - fluktuacije,
- konflikti med zaposlenimi in nadrejenimi in
- slabo upravljanje kakovosti (Černigoj Sadar, 2002).
Našteti znaki stresa se odražajo tudi v učinkovitosti podjetja, saj nizka učinkovitost zaposlenih vpliva na nižji dobiček in višje stroške dela. To pa predvsem zaradi odsotnosti in stroškov zdravstvenega varstva ali nadomestil (Cergol Lipnik, 2012).
Nadalje lahko ti znaki izzovejo različne oblike stavk, pogoste delovne nesreče, apatijo in dezorganizacijo (Černigoj Sadar, 2002).
2.8 OPREDELITEV POKLICA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA
Strokovni delavci, zaposleni v vzgoji in izobraževanju, pri svojem poklicu zavzemajo vlogo strokovnjaka, uslužbenca in posameznika kot takega (Resman, 1990, v Slivar, 2013). Med te strokovne delavce spada tudi specialni in rehabilitacijski pedagog.
Etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije (2009) v 1. členu poklic opredeljuje takole: »Specialni in rehabilitacijski pedagog je strokovnjak, ki proučuje, razvija in izvaja edukacijo ter reedukacijsko, kompenzacijsko in rehabilitacijsko delo z otroki s posebnimi potrebami ter odraščajočimi in odraslimi s primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami / … / v vseh življenjskih obdobjih.«
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) navaja naslednje programe vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, v katerih specialni in rehabilitacijski pedagog opravlja svoje delo:
- program za predšolske otrok s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,
- prilagojen program za predšolske otroke,
- vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo,
- prilagojen program vzgoje in izobraževanja z enakovrednim izobrazbenim standardom,
- prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, - poseben program vzgoje in izobraževanja za otroke z zmerno, težjo in težko
motnjo v duševnem razvoju in drugi posebni programi ter - vzgojni programi.
Specialni in rehabilitacijski pedagog pri svojem delu upošteva enkratnost vsakega posameznika, kar se kaže v prirojenih in pridobljenih danostih ter možnostih, ki posamezniku omogočajo razviti svoje potenciale. Specialni in rehabilitacijski pedagog
12 pri delu s posameznikom razvija kvalitetni odnos in mu pomaga razviti svoje potenciale, da se usposobi za čim kvalitetnejše in samostojno poklicno in socialno življenje ter najde uporabne načine za kompenzacijo primanjkljajev; kar je tudi osnovni cilj dela (Etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, 2009).
2.9 VLOGE IN NALOGE SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA Specialni in rehabilitacijski pedagog opravlja številne vloge. Vključuje se že v predšolskem obdobju, in sicer v prilagojen program za predšolske otroke ter program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011). Nadalje pa lahko v procesu vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami prevzema vlogo:
- specialnega pedagoga svetovalca,
- potujočega oziroma mobilnega specialnega pedagoga, - stalnega specialnega pedagoga na šoli,
- specialnega pedagoga kot učitelja v oddelkih posebnega ali prilagojenega vzgojno izobraževalnega programa,
- specialnega pedagoga kot vzgojitelja v domovih pri osnovnih šolah s prilagojenim programom in
- specialnega pedagoga kot učitelja v bolnišnični šoli (Galeša, 1995).
Specialni in rehabilitacijski pedagog mora biti pri svojem delu iznajdljiv in fleksibilen, saj opravlja različne naloge. Izpolnjevati mora zakonske predpise ter pričakovanja učencev, njihovih staršev, vodstva šole in zunanjih strokovnjakov (Kalin, 1999, v Katič, 2014).
Bistvena naloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga je neposredno organizirano delo z učenci, ki ga lahko opravlja v posebnem ali prilagojenem programu vzgoje in izobraževanja, nudi dodatno strokovno pomoč ali dela v vzgojnem zavodu.
Nadalje izvaja diagnostične obravnave in oblikuje individualizirani program za posameznega otroka, v katerem predvidi metode in oblike dela ter sodeluje z drugimi strokovnjaki in starši (Katič, 2014).
Delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga je naravnano sodelovalno. V procesu prilagajanja vzgojno izobraževalnega procesa otrokovim posebnim potrebam sodeluje z drugimi strokovnjaki (učitelji, vzgojitelji, zunanjimi strokovnjaki), starši in z otrokom samim (Etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, 2009). V timu strokovnjakov so naloge specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, da preko opazovanja in izpeljane diagnostike prepozna naravo težav oziroma posebnih potreb, oblikuje prilagoditve, strategije dela in pripomočke, ki so individualizirani glede na otrokove potrebe. Nadalje svetuje učiteljem pri delu s posameznim učencem ter potrebnih prilagoditvah preverjanja in ocenjevanja znanja. Pri delu pa upošteva otrokova močna področja in interese ter mu nudi varno okolje ter optimalne pogoje za uspešno delo. Specialni in rehabilitacijski pedagog dela in sodeluje tudi s starši učenca. Staršem svetuje in poroča o otrokovih težavah, opredeli možnosti pričakovanj
13 in skupaj z njimi sodeluje pri zastavljanju kratkoročnih in dolgoročnih ciljev (Žerdin, 1992).
2.9.1 Mobilna specialno pedagoška služba
Z vključevanjem otrok s posebnimi potrebami v redne šole je nastala potreba po posebni pomoči, saj se učitelji niso čutili dovolj strokovno usposobljene za delo z njimi.
Mobilna specialno pedagoška služba se je tako sprva udejanjila v obliki pomoči učiteljem v rednih šolah. Obiskali so jih specialni in rehabilitacijski pedagogi ali drugi strokovnjaki, ki so delali v posebnih šolah in zavodih, ter jim svetovali, kako delati z učenci s posebnimi potrebami. Specialni in rehabilitacijski pedagogi so redne šole obiskovali občasno ter nudili svetovanje in pomoč, sicer pa so še naprej delali v institucijah, kjer so bili zaposleni. Tak način pomoči otrokom s posebnimi potrebami v rednih šolah so v praksi poimenovali »mobilna specialno pedagoška služba« (Opara, 2015).
Opara (2015) navaja: »Program mobilnega specialnega in rehabilitacijskega pedagoga naj bi zajemal:
- neposredno delo z otroki s težavami v razvoju in pri edukaciji, - sodelovanje z učiteljem (učitelji),
- sodelovanje s starši,
- sodelovanje s šolsko svetovalno službo. (str. 34)«
Za napredek učencev s posebnimi potrebami je sodelovanje učitelja ter specialnega in rehabilitacijskega pedagoga zelo pomembno. Učitelji pogosto nimajo tako poglobljenega specifičnega strokovnega znanja o posebnih potrebah učencev, zato na pomoč priskočijo specialni in rehabilitacijski pedagogi, ki učiteljem svetujejo ter nudijo konzultacije. Še bolj učinkovito, kot svetovanje, je aktivno timsko poučevanje. Avtorica Kverh (2003) povzema, da rezultati raziskav potrjujejo večjo kvaliteto poučevanja in napredek učencev v razredih, kjer se izvaja timsko poučevanje učitelja ter specialnega in rehabilitacijskega pedagoga. Avtorica (prav tam) je v svoji raziskavi o sodelovanju učiteljev ter mobilnih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ugotovila, da je to sodelovanje najpogosteje v obliki svetovanj, razgovorov in sodelovanj na pedagoških konferencah, najmanj pa v obliki timskega poučevanja v razredu. Nadalje je ugotovila, da je pomoč oziroma dodatna razlaga učne snovi mobilnega specialnega in rehabilitacijskega pedagoga bolj pomembna pri učiteljih, ki imajo več kot 10 let delovne dobe, medtem ko se pri mlajših učiteljih ni izkazala tako pomembna.
2.10 POKLICNI STRES UČITELJEV
Poklic učitelja spada med stresne poklice in mnoge raziskave s tega področja potrjujejo, da učitelji pri svojem delu opravljajo stresne dejavnosti (Slivar, 2013).
Raziskave o stresu učiteljskega poklica (Maslach, 1987, 1994, 2000; Maslach, Marek, 1993; Sęk, 1996, 2000; Burisch, 2000, v Wrona-Polańska, 2011), ki so bile izvedene ob koncu 20. stoletja, ugotavljajo, da so vzroki stresa povezani s specifičnimi delovnimi
14 pogoji učiteljskega poklica. Med te spadajo materialni pogoji, pomanjkanje materialnih virov in izobraževalnih pripomočkov, nezadostna šolska zmogljivost, dejavniki, ki izhajajo iz odnosov med učiteljem in učenci ter učiteljem in vodstvom ter osebnostni dejavniki učitelja (Wrona-Polańska, 2011).
Skozi čas in napredek se dogajajo spremembe tudi v šolstvu, vendar visoka pričakovanja do učiteljev ostajajo. Zelo se poudarjajo šolski dosežki učencev, kar za učitelje predstavlja pritisk. Ob vsem tem je potrebno upoštevati, da kljub spremembam pogoji dela niso vedno optimalni (številčni razredi, pomanjkanje prostora, zastarela tehnologija itd.). Od učitelja se zahtevajo raznolike kompetence za delo z otroki in sodelovanje z ostalimi strokovnjaki. Pri delu morajo upoštevali individualne razlike otrok pri doseganju ciljev ter jih znati motivirati za delo. Ključnega pomena je tudi odnos, ki ga učitelj vzpostavi z učenci. Ta je lahko za učitelja čustveno obremenjujoč, saj si včasih ne zna razlagati vedenja učencev ali le-to interpretira napačno. Čustvene reakcije, ki jih učitelj doživlja v odnosih z učenci, a jih ne more neposredno izraziti, vodijo v psihično preobremenjenost (Slivar, 2013).
Za učitelja so odnosi še posebej intenzivni z učenci s posebnimi potrebami. Z vključenostjo večjega števila učencev s posebnimi potrebami se večajo tudi delovne obremenitve, kar vpliva na doživljanje višje stopnje stresa učitelja (Košir idr., 2014).
Psihični pritiski na delovnem mestu učitelja prihajajo iz različnih strani – tako od učencev, sodelavcev in vodstva, staršev in navsezadnje tudi javnosti, ki razglablja o poučevanju in šolskem sistemu (Slivar, 2013).
Tudi Youngs (2001) ugotavlja, da učitelji pri svojem delu doživljajo veliko stresa in tesnobe. V svojih razredih se počutijo izolirane od ostalih sodelavcev in tako jim primanjkuje njihove podpore. Po drugi strani pa se soočajo z apatičnostjo otrok in pomanjkanjem časa za pripravo na pouk.
Enake okoliščine še ne pomenijo, da bodo učitelji doživljali enako stopnjo oziroma intenziteto stresa. Določena okoliščina lahko za nekatere učitelje predstavlja visoko stopnjo stresa, za druge pa sploh ne. To je odvisno od stresne ocene okoliščine. Gre za kognitivni proces, v katerem posameznik razvršča dogodke glede na njihov pomen za svoje ugodje. V primeru, ko posameznik določeno dogajanje oceni kot ogrožujoče, govorimo o negativni stresni oceni, ki nadalje povzroča stres (Slivar, 2013).
O poklicnem stresu specialnih in rehabilitacijskih pedagogov je avtorica Billingsley (2004, v Ansley idr., 2016) na podlagi analize raziskav ugotovila, da doživljajo visoko stopnjo poklicnega stresa zaradi delovnih nalog, ki jih poklic nalaga. To pa predvsem v prvih letih dela, ko jim še primanjkuje izkušenj in se z nekaterimi posebnimi potrebami učencev srečajo prvič.
2.11 MODEL POKLICNEGA STRESA UČITELJEV
Najbolj uveljavljen je model avtorjev Kyriacou in Sutcliffe (1978, v Slivar, 2013), ki stres pri učiteljih razlagata kot čustveno negativen odgovor, ki ga spremljajo fiziološke ali
15 biokemične spremembe, in izvira iz specifičnosti učiteljskega poklica. Prav tako stres potencirajo ocene groženj samospoštovanja, dobrega počutja in mehanizmi spoprijemanja. Model omenjenih avtorjev vsebuje osem komponent:
- Potencialni poklicni stresorji: psihološke in fizične značilnosti učiteljskega poklica, ki lahko povzročijo stres, npr. hrup, neustrezni prostori in fizični delovni pogoji, preobremenitev s številom delovnim nalog, vedenje učencev, sodelavcev, nadrejenih in staršev;
- Ocenjevanje: proces zaznavanja, ali lahko poklicni stresorji postanejo aktualni stresorji oziroma proces zaznavanja, v kolikšni meri poklicni stresorji škodujejo učiteljevemu samospoštovanju. Ta proces je odvisen predvsem od učiteljevih osebnostnih značilnosti;
- Aktualni stresorji: so potencialni poklicni stresorji, ki jih je v procesu ocenjevanja učitelj zaznal kot grožnjo samospoštovanju in dobremu počutju;
- Mehanizmi spoprijemanja: se aktivirajo ob zaznavanju grožnje ter jo poskušajo odpraviti oziroma zmanjšati. Mehanizmi so različni, od zanikanja da problem obstaja do neposrednega odziva;
- Učiteljev stres: predstavlja negativen čustven odgovor, ki se kaže na psihološkem, fiziološkem in vedenjskem nivoju;
- Kronični simptomi: dalj časa trajajoča negativna čustva, ki kažejo kot pretirane psihološke, fiziološke in vedenjske reakcije.
- Značilnosti posameznega učitelja: to so demografske značilnosti, stališča, sistem vrednot in prepričanj ter sposobnosti učitelja za spoprijemanje z zahtevami učiteljskega poklica;
- Potencialni stresorji, ki niso povezani s poklicem: na proces ocenjevanja in doživljanja stresa vplivajo tudi dejavniki zunaj šole, to so življenjske krize, družinske težave, bolezen idr.
Model poudarja razliko med potencialnimi poklicnimi stresorji oziroma dejavniki, ki so predvsem psihološki (npr. strokovno zahtevno delo) in tistimi, ki so v osnovi fizični (npr.
hrup), pri tem pa obstajajo določeni stresorji, ki so mešanica obojega (npr.
pregledovanje velikega števila preverjanj znanj). V primeru aktualnih dejavnikov stresa, ki so zaznani kot grožnja dobremu počutju, se aktivirajo mehanizmi spoprijemanja, ki delujejo pod vplivom individualnih značilnosti učitelja. V primeru, da so mehanizmi uspešni, aktualni dejavniki stresa spet postanejo potencialni, v nasprotnem primeru pa pride do stresa, ki je povezan z nezmožnostjo za spoprijemanje s stresom. Izkušnja stresa in njene posledice, vplivajo na učiteljev proces ocenjevanja, kar lahko rezultira v preveliki občutljivosti do novih zahtev. Na izkušnjo stresa pa močno vplivajo tudi potencialni dejavniki stresa, ki niso povezani s poklicem, saj povečajo zaznavanje šolskih zahtev kot ogrožajočih. To pomeni, da doživljanje družinskih težav vpliva na zaznavanje dejavnikov stresa na delovnem mestu (Slivar, 2013).
16 Izhajajoč iz modela učiteljevega stresa so svojega izdelali avtorji (Tellenback, Brenner in Löfgren 1983, v Slivar, 2013). Poimenovali so ga konceptualni model učiteljevega stresa, od zgoraj predstavljenega pa se razlikuje v tem, da zajema tudi značilnosti šolskega okolja, ki vpliva na pojavljanje potencialnih dejavnikov stresa na šoli.
Naslednji nov element, ki ga predstavlja ta model, je splošna obremenjenost, ki izhaja iz delovanja aktualnih dejavnikov stresa in negativno vpliva na zdravje in počutje učitelja. Nazadnje pa konceptualni model učiteljevega stresa dodaja še umik iz stresne situacije, kot fizični (absentizem) ali psihološki umik.
2.12 DEJAVNIKI POKLICNEGA STRESA UČITELJEV
Proces ocenjevanja določene situacije ali dogodka kot ogrožajočega za samospoštovanje in dobro počutje se od učitelja do učitelja razlikuje. Obstajajo nekatere univerzalne situacije, ki jih vsi učitelji zaznavajo kot ogrožajoče in se nanje odzivajo stresno, npr. nasilje med učenci. Nekatere situacije pa vsak učitelj interpretira drugače, za enega so lahko stresne, za drugega sploh ne, to so npr. vodenje šolskega projekta, vodenje šolske statistike, ocenjevanje znanja idr. (Slivar, 2013).
Avtor Slivar (2013) navaja nekatere možne razloge za individualne razlike pri ocenjevanju škodljivosti okoliščin:
- »učiteljeva prepričanja in njegova podoba o sebi kot učitelju /…/,
- pomembnost spoprijemanja z določeno okoliščino in pomembnost posledic za učitelja /…/;
- uspešnost izida spoprijemanja z okoliščino /…/. (str. 21)«
Avtorica Depolli Steiner (2011) dejavnike stresa učiteljev deli v dve večji skupini:
dejavniki, vezani na razredni kontekst, in dejavniki, vezani na šolski kontekst. Po rezultatih tujih in domačih raziskav avtorica navaja, da učiteljev stres, vezan na razredni kontekst, izhaja iz njegovih odnosov z učenci in njegovim dojemanjem nediscipliniranega vedenja učencev. V skupino dejavnikov, ki so vezani na šolski kontekst, pa uvršča delovno obremenjenost učiteljev in časovne pritiske.
Slivar (2013) razlaga, da od vseh dejavnikov stresa, ki delujejo na učitelje, najpogosteje preučujejo tiste, ki se pojavljajo vsakodnevno in se imenujejo mikrostresorji. Za opredelitev dejavnikov stresa prevladujejo naslednji trije pristopi:
- pristop, usmerjen v analizo mikrostresorjev, povezanih s specifičnostjo učiteljskega poklica in njihovo združevanje na podlagi statistične analize;
- pristop, usmerjen v kontekstualne vidike poklica učitelja in
- pristop, ki je usmerjen v iskanje skupnih dejavnikov in se jih aplicira tudi na druge poklice.
V nadaljevanju smo dejavnike poklicnega stresa pri učiteljih razdelili glede na zgoraj zapisane pristope in jih podrobneje opredelili.
17 2.12.1 Dejavniki ožjega konteksta (mikrostresorji)
Depolli (1999) je izvedla raziskavo na vzorcu 118 osnovnošolskih učiteljih in ugotovila sedem sklopov stresnih dejavnikov:
- delovna preobremenjenost (s količino delovnih nalog in omejitev s časovnimi roki),
- nediscipliniranost učencev,
- samostojnost pri izvedbi učnega procesa, - kompleksnost dela,
- pomanjkanje socialne podpore na delovnem mestu, - nezadovoljstvo s poklicnim statusom in
- primanjkljaji učencev (vedenjski, emocionalni in kognitivni).
Travers in Cooper (1996, v Slivar, 2013) sta v raziskavi med osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji, na podlagi faktorske analize, ugotovila deset dejavnikov stresa učiteljev:
- interakcija učitelj – učenec (zajema vedenje učencev in učiteljevo spoprijemanje s tem ter pomanjkanje komunikacije s starši nediscipliniranih otrok);
- vodenje in organizacijska struktura šole;
- številčno preveliki razredi (preveč učencev v enem razredu in preveč razredov za enega učitelja);
- spremembe na področju vzgoje in izobraževanja (vključuje kurikularne spremembe v zvezi z učnimi načrti, metodami in tehnikami dela itd.);
- ocenjevanje učiteljevega dela (s strani staršev, inšpektorjev in ravnateljev);
- nizek status učiteljskega poklica (zajema nizke plače, negativno podobo učiteljskega poklica v družbi, skrb za napredovanje);
- nadomeščanje odsotnosti sodelavcev;
- strah pred izgubo službe (zaradi manjšega števila vpisanih otrok, odpuščanja);
- nejasno opredeljena vloga učitelja.
Youngs (2001) navaja devet sklopov dejavnikov, ki povzročajo stres pri učiteljih:
- Pričakovanja: učitelj doživlja stres zaradi strahu pred neizpolnitvijo svojih ali drugih pričakovanj, postavljanja previsokih ciljev. Ima občutek, da pretekli uspehi niso dovolj dobri ali da ni dovolj ustvarjalen za implikacijo novih učnih metod;
- Samoizpolnitev: učitelj ima občutek, da njegove osebne vrednote ne pridejo do izraza pri delu v razredu. Meni, da nihče ne bo opazil rezultatov njegovega dela in ima občutek, da so sodelavci in vodstvo uspešnejši pri svojem delu;
- Osebne potrebe: učitelj čuti potrebo po višjem statusu in spoštovanju, ima neuresničene potrebe po napredovanju in meni, da učenci ter sodelavci ne cenijo njegovega truda. Lastno učinkovitost primerja z delom sodelavcev, ki se zdijo uspešnejši z manjšim vložkom truda. Učitelj čuti stres zaradi nizke plače in posledic pomanjkanja denarja;
18 - Odnosi z otroki: učitelj doživlja stres zaradi spoznanj, da šolsko znanje premalo pripravi učence na poznejše življenje in da zaradi raznolikosti interesov ni mogoče zadovoljiti vseh njihovih potreb. Učitelj občuti strah, da ocene niso skladne z izraženim razvojem in napredkom učencev ter spozna, da se disciplina v razredu in na šoli slabša;
- Kompetentnost: učitelj občuti strah zaradi pojavljanja težav pri komunikaciji z učenci in občutka, da bi manjši trud bil razumljen kot nekompetentnost. Zaradi težkih življenjskih izkušenj in staranja lahko učitelj čuti pojemanje fizične moči in kompetentnosti;
- Notranji konflikti: učitelj lahko občuti, da ga okolica ocenjuje in da dela ni opravil dovolj dobro ali se izogiba določenih vsebin, ki jih težje predaja učencem. Lahko občuti stisko zaradi težav prilagajanja zahtevnega programa strogo omejenemu času. Pri delu ga omejujejo osebne omejitve in prepričanje, da kljub izkušnjam še vedno premalo ve o poučevanju. Učitelja je lahko strah odgovornosti pri sprejemanju odločitev, časovnega pritiska in rokov za oddajo. Zaradi utrujenosti in nepopolne priprave na učno uro lahko učitelj občuti krivdo in dvomi v lastno učinkovitost ter uspešnost dela;
- Konfliktne vrednote in situacije: učitelj doživlja stres zaradi stalnega iskanja odgovorov na vprašanja v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom, frustracij ob neskladju osebnih vrednot in izkušenj na delovnem mestu. Učitelj čuti pritisk, da mora učencem privzgojiti družbene norme in je hkrati v dilemi, da sistem vrednot, pridobljen v šoli, učencem kasneje ne bo omogočal učinkovitosti v življenju.
- Družbena sprejetost: učitelja skrbi, da ima zaradi vseh delovnih obveznosti premalo časa za osebne stvari, družino in rekreacijo ter doživlja stres zaradi sramu ob zakonskih ali družinskih težavah. Učitelj je obremenjen z neskladnostjo sprememb v socialnih vrednotah in zastarelostjo postopkov v razredu;
- Profesionalna omejenost: učitelju stres povzročajo občutki nezadostne avtonomije in avtoritete v razredu, preobremenjenost z administrativnimi zadevami in pogoste prekinitve dela zaradi sestankov, požarnih vaj, izletov, odsotnosti otrok ali lastne bolezni.
Izmed vseh dejavnikov stresa avtorica Depolli Steiner (2011) pri osnovnošolskih učiteljih kot najmočnejše ugotavlja vedenje in motiviranost učencev, odnos in vedenje staršev ter šolski sistem, ki spada med dejavnike na ravni organizacije. Med najpogosteje prisotne dejavnike stresa pa spadajo: delovna obremenjenost, šolski sistem, vedenje in motiviranost učencev; od naštetih pa je najpomembnejši delovna obremenjenost učiteljev.
Menimo, da so dejavniki stresa, ki se povezujejo s sodelovanjem in vedenjem učencev, pri specialnih pedagogih prisotni v večji meri, saj delajo z učenci, ki imajo različne posebne potrebe, kar lahko vpliva na njihovo sodelovanje in pripravljenost za delo.
19 2.12.2 Dejavniki širšega konteksta
Dejavniki širšega konteksta oziroma okolja, v katerem deluje učitelj, delujejo posredno in dolgoročno vplivajo na učiteljevo motivacijo in jim dajejo občutke nemoči. Negativno vplivajo tudi na učiteljevo samopodobo in njegova stališča do učiteljskega poklica ter lahko povzročajo poklicno »identitetno krizo«. Med te dejavnike spadajo spreminjajoča se vloga učitelja, odnos družbe do učiteljev in zmanjševanje pomena poklica učitelja (Slivar, 2013).
Dejavniki okolja vplivajo na situacijo, v kateri se je znašel učitelj. Sekundarni dejavniki okolja so tudi veliko bolj zapleteni in ob hkratnem delovanju večjega števila le-teh imajo negativne učinke na učiteljevo motivacijo, samopodobo in stališča (Esteve, 1990, v Slivar, 2013). Med najpomembnejše dejavnike širšega okolja sodijo sprememba vloge učitelja, neskladje med različnimi vlogami učitelja, spremenjen odnos družbe do učiteljev in negotovost glede ciljev vzgojno-izobraževalnega procesa. Učiteljeva vloga se je v primerjavi s preteklostjo precej spremenila, namreč učitelj ni več edini vir znanja teh informacij. Zaradi napredka tehnologije, interneta in dostopnosti informacij se je tradicionalna vloga učitelja spremenila. Nadalje se pojavljajo konflikti med vlogami učitelja. Slednji mora hkrati prevzemati različne vloge, ki si med seboj nasprotujejo, npr. učitelj mora biti hkrati v vlogi prijatelja, zaupnika, ocenjevalca. Hkrati morajo ob stiku z učenci in starši delovati v skladu z interesi šole, ne glede na osebna prepričanja (Slivar, 2013).
2.12.3 Dejavniki na ravni organizacije
Nekateri dejavniki stresa na poklicnem nivoju se lahko prenesejo v kateri koli poklic ali organizacijo. Med te spadajo:
- lastnosti poklica oziroma delovni pogoji, - vloga posameznika v organizaciji, - medosebni odnosi v organizaciji, - razvoj kariere,
- organizacijski dejavniki in
- povezanost poklicnega ter zasebnega življenja (Slivar, 2013).
Delovni pogoji
Vsak poklic ima določene prednosti in tudi pomanjkljivosti. Slednje so predvsem neugodni delovni pogoji, kot so hrup, onesnažen zrak, mraz ali vročina, v nekaterih poklicih tudi delo v nevarnih okoliščinah in izmensko delo, dolgotrajni delavniki in preobremenjenost s količino delovnih nalog (Meško, 2008).
V učiteljskem poklicu neugodne delovne pogoje predstavlja tudi pomanjkanje gradiv in prostora za izvajanje določenih dejavnosti ter spremembe in uvajanje novih tehnologij.
Pogost dejavnik stresa učiteljev pa je obremenjenost s količino delovnih nalog – lahko gre za preobremenjenost ali drugo skrajnost, neobremenjenost. Avtorji Cooper, Dewe in O'Driscoll (2001, v Slivar, 2013) razlikujejo med kvantitativno in kvalitativno
20 obremenjenostjo. Kvantitativna preobremenjenost pomeni, da je posamezniku naložena velika količina nalog, ki je časovno omejena. Kvalitativna preobremenjenost pa se povezuje s prepričanjem posameznika, da nima dovolj znanja in sposobnosti za izpolnjevanje delovnih nalog. Pri učiteljih lahko preobremenjenost povzroča veliko število in heterogenost učencev v razredu (Slivar, 2013). Slednje od učiteljev zahteva več specifičnih znanj in zahtevnejše načrtovanje pouka. Na tem mestu je pomembno sodelovanje učitelja s specialnim pedagogom, ki ta specialna znanja ima in lahko pomaga pri učinkovitejšem načrtovanju prilagoditev in kvalitetnejšem izvajanju pouka za učence vseh sposobnosti.
Vloga posameznika v delovnem okolju
Zaposleni so pri svojem delu najučinkovitejši, ko poznajo svoje vloge in vedo, kaj se od njih pričakuje. V primeru, da zaposleni opravljajo več vlog hkrati, je pomembno, da si le-te med seboj niso nasprotujoče, saj lahko sicer pride do konflikta vlog (Treven, 2005).
Učitelji morajo pri svojem delu prevzemati različne vloge. Ko so slednje nejasno opredeljene ali so si nasprotujoče, lahko predstavljajo ključen vir stresa. Do nejasnosti vlog pride zaradi splošnih in zastarelih opisov delovnega mesta, sprememb v okolju ali organizacijski strukturi ter zahtevah delovnega mesta. Nasprotujoče si vloge ali konflikt vlog pa nastane, ko se od posameznika zahteva, da prevzema delovne naloge, ki niso v skladu z njegovim delovnim mestom ali pa mora hkrati prevzemati več vlog, ki si med seboj nasprotujejo (Slivar, 2013).
Travers in Cooper (1996, v Slivar, 2013) navajata štiri različne primere nejasnosti oziroma konflikta vlog pri učiteljih. Prvi je individualni konflikt vlog, ko učitelj želi delo opravljati na drugačen način, kot je navedeno v opisu delovnih nalog. Naslednji primer je, ko ravnatelj od učitelja zahteva, da prevzame poučevanje predmeta, za katerega ni usposobljen. Konflikt vlog za učitelja predstavlja hkratno opravljanje več pomembnih vlog, ki jih ne more opraviti enako dobro (npr. poučevanje in vodenje projekta).
Nazadnje avtorja navajata primer, ko učitelj opravlja več vlog, ki si med seboj nasprotujejo, hkrati pa mora biti zaupnik učencev in ocenjevalec njihovega dela.
Medosebni odnosi
Na delovnem mestu so zelo pomembni medosebni odnosi – tako z nadrejenimi kot s sodelavci. Vir stresa lahko predstavlja psihosocialno nasilje ali trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje, ki ga izvaja vodstvo šole, se udejanja v različnih oblikah, najpogosteje so to ponižanje, šikaniranje, omalovaževanje in preobremenjevanje z delovnimi nalogami (Troman in Woods, 2001, v Slivar, 2013). Na delovnem mestu je zelo pomembna socialna podpora, ki lahko zmanjšuje učinke stresa. Socialna podpora predstavlja posameznikovo socialno mrežo, ki mu zagotavlja podporo. Lahko je to čustvena podpora ali konkretna pomoč pri opravljanju delovnih nalog. Učitelji vzpostavljajo medosebne odnose tudi z učenci, ki prav tako lahko predstavljajo
21 pomemben vir stresa. Neprimerno vedenje učencev do učiteljev (nesramnost, žaljivost) lahko opredelimo kot trpinčenje, ki ga povzročajo učenci (Slivar, 2013).
Razvoj kariere
Stres povzroča tudi skrb za službo. V učiteljski karieri stres predstavlja predvsem občutek ujetosti v poklicu, saj se zaradi specifičnosti poklica ne more zaposliti na drugih poklicnih področjih. Ta občutek vpliva na učiteljevo samospoštovanje in delovno zadovoljstvo (Slivar, 2013).
Učitelji na začetku svoje kariere pogosto vstopijo v poklic iz razlogov, ki dajejo občutke delovne učinkovitosti, zadovoljstva in hkrati stres. S svojimi učenci se trudijo navezati pozitiven in varen odnos, zato učenci pogosto čutijo, da jim lahko zaupajo svoje težave.
Učitelji te skrbi pogosto ponotranjijo in prevzamejo nase. Slednje povzroča stres, ki pomembno vpliva na nadaljnji razvoj njihove kariere, zato je pomembno, da poleg le- te skrbijo tudi za svoje zdravje in dobro počutje (Lesh, 2020).
Organizacijski dejavniki
Organizacijske dejavnike stresa lahko delimo na dejavnike organizacijske strukture (hierarhičnost, formalizacija) in dejavnike organizacijske klime oziroma kulture. Šolska klima pomembno vpliva na učitelje, saj če je pozitivna, lahko zmanjšuje doživljanje stresa. Šola, ki je naklonjena spodbujanju učiteljeve kompetentnosti in pomembnosti pri sprejemanju odločitev, prispeva k učiteljevi pozitivni samopodobi in lastni vrednosti.
Pomanjkanje teh elementov pa povečuje doživljanje stresa pri učiteljih (Brock in Grady, 2000, v Slivar, 2013). Pomembno vlogo pri organizaciji in vodenju ima tudi ravnatelj, ki lahko s svojim restriktivnim vedenjem (oviranje učiteljevega dela, nalaganje delovnih nalog, administrativnih zahtev) vpliva na večjo stresnost učiteljskega poklica (Slivar, 2013).
Povezanost poklicnega in zasebnega življenja
V sodobnem času sta v družini z otroki pogosto zaposlena oba starša, kar je še posebej velik izziv za usklajevanje s poklicnimi zahtevami. Zaposleni lahko občutijo stres, ki ga avtorica imenuje konflikt vlog, saj pride do razdvojenosti med službenimi obveznostmi in odgovornostjo do družine. V tem primeru konflikt vlog nastane kot posledica neusklajenih pričakovanj med partnerji in organizacijo oziroma ustanovo zaposlitve (Treven, 2005).
Dejavnik stresa pri učiteljih lahko predstavlja tudi povezava med poklicnim in zasebnim življenjem. Obe sferi se povezujeta in prepletata, zato doživljanje stresa v zasebnem življenju negativno vpliva na opravljanje poklicnih zahtev in obratno. Specifika učiteljskega poklica je opravljanje šolskega dela doma, to je predvsem pisanje učnih priprav, popravljanje nalog in testov, priprava pripomočkov in drugo. Tako se meja med
