1
VPRAŠALNIK O REJNIŠTVU
OSEBA 1
1. Kako to, da ste se odločili za rejništvo?
Z možem nimava bioloških otrok. Prvega otroka sva posvojila kot dojenčka.
Prepričana, da je za otroka koristno, če raste z drugimi, sva se odločila za rejništvo (za posvojitev v Sloveniji ni bilo več realnih možnosti). Želela sva tudi pomagati otrokom, za katere biološki starši ne morejo (po)skrbeti.
2. Kako dolgo se ukvarjate z rejništvom?
5 let.
3. Ali bi se po tem času še odločili enako?
Da.
4. Kako so odločitev sprejeli vaši otroci, če jih imate?
Posvojeni otrok je imel 3 leta, ko smo v družino, v rejništvo sprejeli otroka, starega 6 let. Na to spremembo sva jo pripravljala kolikor je bilo mogoče. Odnos med otrokoma je lep, imata se rada. Tudi kasneje, ko smo v rejništvo sprejeli še 2 otroka, so vsakega sprejeli zelo lepo, odprto in ljubeznivo. Pravijo, da je z vsakim novim
2
prihodom otroka v našo družino še lepše. To je nama z možem velika spodbuda. Seveda je običajno, da se tudi oni sporečejo, so ljubosumni drug na drugega, a skušava težave prebroditi z odkritim pogovorom.
5. Kako je prihod otroka (ali več otrok) vplival na odnose v vaši družini, še zlasti med možem in ženo?
Na naju je vsak prihod otroka deloval pozitivno, spodbudno. Res je, da vsak otrok veliko »zahteva«, potrebuje, a še več daje. Dejstvo, da imava privilegij živeti v taki pestri in zanimivi družini, nama tudi na poseben način osmišlja življenje in najino zakonsko skupnost.
6. Kako je na vašo odločitev reagirala okolica?
Večinoma spodbudno, nekatere pa naš »način« življenja zelo moti in pohujšuje, zato sva deležna tudi blatenja, podtikanj, obtožb.
7. Kako je otroke sprejela šola, učitelji in učenci?
Do sedaj (še) nismo imeli slabe izkušnje. Z otroki se veliko pogovarjamo o teh temah (biološke družine, rejniške družine, posvojiteljske družine …). Morda slabe izkušnje še pridejo – v višjih razredih (?). Jih pa tudi na to želiva »pripraviti«, jih
»opremiti« oz. jim posredovati čim več podatkov in informacij, ki bi jim lahko bile v pomoč.
3
8. Ste bili seznanjeni, kaj se je dogajalo z otrokom pred vstopom v vašo družino?
Nekaj podatkov smo dobili – vsekakor pa premalo in preveč površno.
9. Kakšne informacije ste imeli od CSD, zlasti glede obiskov s starši?
CSD določi(!) stike. Na to rejniki praktično nimamo vpliva.
10. Kakšne so vaše izkušnje z otrokom po stikih?
Raznovrstne: dobre (kadar se biološki starši posvetijo otroku, kolikor morejo) in slabe (kadar biološki starši zaradi svojih težav in frustracij zlorabljajo otroke proti nam, rejnikom).
11. Ali menite, da so bili stiki otroku v korist?
Na to vprašanje je treba odgovarjati od primera do primera.
12. Če ste ugotovili, da stiki otroku škodujejo, ste s tem seznanil CSD?
Da, a ni bilo pravega, hitrega, odgovornega odziva.
4
13. Ali ste bili seznanjeni z Zakonom o rejniški dejavnosti?
Sem ga prebrala.
14. Se vam zdi zakon jasen, transparenten in v korist otrok?
Noben zakon ni povsem jasen in transparenten. Vsega se ne da napisati, določiti, predvideti. Življenje je močnejše od zakona. Tisto, kar me skrbi je, da »stroka«
velikokrat ne dela v otrokovo korist!
15. Ali mislite, da je pogodba ob namestitvi otroka dovolj, da se bo z otrokom kakovostno delalo?
Pogodba ni nikakršna garancija, da se bo z otrokom delalo v njegovo korist.
Predvsem osebe in njihovi odnosi, njihove vrednote in način življenja (rejnik, rejnica in družina, v katero je otrok sprejet) lahko pripomorejo k temu, da se otrok dobro počuti, da se čuti sprejetega, varnega, ljubljenega in da se mu nudi spodbuda, da razvije svoja močna področja in talente.
16. Mislite, da so rejniki dovolj usposobljeni za vzgojo in varstvo tujih otrok? Kako ste se vi srečali s temi izzivi?
Tudi na ta odgovor se ne da odgovoriti črno – belo. Kakor kateri rejnik, sicer pa se mi poraja vprašanje, kdaj je sploh starš dovolj usposobljen za vzgojo in varstvo? Zdi se mi, da postajajo v zadnjem obdobju rejniki tudi ljudje v mestih, višje izobraženi, kar lahko pripomore k temu, da se bolje spopadajo z izzivi, da bolje pomagajo otrokom.
Osebno si pomagam s prebiranjem strokovne literature, zelo mi pomagajo pogovori z izkušenimi rejniki ali pa nasploh s starši. Poslušam strokovna predavanja.
5
17. S kakšnimi vprašanji in dvomi se srečujete glede vzgoje?
Glede vzgoje se vsakodnevno srečujem s podobnimi vprašanji, kot običajni starši. Zaradi tega, ker so otroci v rejništvu (en posvojen), nimam posebnih dvomov in vprašanj. Otroke vzgajava kot da so najini, biološki. Glede tega ne delava nobenih razlik.
18. Ste na pristojnem centru lahko reševali morebitne dvome in stisko, ki ste jo doživljali?
Ne. Stiske rešujem z izbranimi osebami, ki jim zaupam.
19. Ocenjujete, da je rejnina in znesek v višini otroškega dodatka dovolj, za kakovostno preživljanje in šolanje otroka? Ali ostane še kaj za obšolske dejavnosti, izlete, dopuste?
Da, menim, da je dovolj za potrebe.
20. Se vam zdi izraz otrok v rejništvu, rejnica, reja pravi? Na kaj pomislite ob teh izrazih?
Izraz se mi zdi popolnoma neprimeren, ker mene in večino asociira na (vz)rejo živali. Izraz ima korenine v pol-pretekli zgodovini (ko so otroke pošiljali na kmetije, kjer so si »zaslužili« za hrano in so jih na nek način »vzredili«). Če se le da, se temu
6
izrazu izogibam in raje rečem, da so otroci pri nas v skrbništvu. Se pa zavedam, da ima sama beseda skrbništvo strokovno drug pomen.
21. Kaj mislite o dejstvu, da je rejnina za polnoletne otroke, ki ostanejo v rejništvu in se šolajo, nižja kot denarna socialna pomoč?
Nimam mnenja.
22. Ste kdaj pomislili, da bi otroka, ki ga imate v rejništvu, tudi posvojili?
Posvojiti sva pripravljena otroka do 3. leta starosti. Vsi trije otroci so k nam prišli starejši (6 let, 4 leta, 4 leta in pol).
23. Kako gledate na otroka, ki je v rejništvu, ali če bi bil ta isti otrok posvojen? Torej vaš.
Delno sem na to vprašanje odgovorila že pri 17. vprašanju. Razlik ne želiva, nočeva jih delati.
24. Kaj vas najbolj motivira pri opravljanju te dejavnosti oziroma poslanstva rejništva? Kaj vas osrečuje, kako ga osmišljate?
Življenje hitro (s)polzi med prsti. Kako ga smiselno, polno živeti? To je eno temeljnih vprašanj, ki se mi ves čas poraja. Kolikor človek daje, toliko prejme. Kljub preizkušnjam in težavam, ti otroci veliko dajejo in prinašajo veliko življenja.
7
VPRAŠALNIK O REJNIŠTVU
OSEBA 2
1. Kako to, da ste se odločili za rejništvo?
Takrat sem se odločala emocionalno in naivno. Imela sem težko otroštvo in sem verjela, da lahko skupaj s pomočjo države pomagam nekomu, ko življenje zaboli.
2. Kako dolgo se ukvarjate z rejništvom?
Z rejništvom se ukvarjam skoraj 13 let. Skupaj sem imela štiri otroke, enega sem posvojila, ena je odrasla in poročena, dva še ostajata kot študenta v naši družini.
Ponovno v to ne bi šla že po prvem letu, ko sem spoznala nepravilnosti sistema.
3. Ali bi se po tem času še odločili enako?
Za rejništvo se ne bi več odločila iz preprostega razloga, ker je država na te otroke pozabila. Jaz imam dva polnoletna, rejnina za enega je 290 EUR, socialna podpora njihove matere pa 330 EUR. Žal nisem dovolj bogata, da bi lahko preživljala tuje otroke, zato se ne bi več odločila. Glede primerjave z dohodkom otrokove matere, se mi zdi tudi skrajno žaljivo.
4. Kako so odločitev sprejeli vaši otroci, če jih imate?
8 Hčerka je sprejela takoj, brez težav.
5. Kako je prihod otroka (ali več otrok) vplival na odnose v vaši družini, še zlasti med možem in ženo?
Otroci so na odnose v družini seveda vplivali, vendar ne drastično, tako da smo se hitro organizirali. Če bi drastično posegli v odnos med menoj in možem, bi verjetno zadevo še enkrat premislila. Kar po enem tednu je postalo zelo težko. Od začetka ne dojemaš, da se je družina povečala za kar tri otroke. Jaz sem se počutila kot da je v moji hiši obisk, prijeten obisk, ampak je čas, da gre počasi domov. Počasi smo se navadili, sprejeli mi njih in oni nas. Dva sta imela 9. let, dekle pa 14. Vsak s svojimi težavami.
Hčerka je sprejela takoj, midva sva pa potrebovala čas. Danes mi za te otroke ni žal, samo ponovila pa ne bi.
6. Kako je na vašo odločitev reagirala okolica?
Tega pa ne vem, meni ni nihče nič rekel. Prijatelji pa različno, predvsem pozitivno.
7. Kako je otroke sprejela šola, učitelji in učenci?
Šola jih je sprejela kot uboge revčke, katere imam zaradi denarja. Sem mislim da edina, ki sem celo osnovno šolo polno plačevala malico in kosilo, ker služim na otrocih. Tega obdobja se zelo nerada spominjam. Tudi sošolci jih niso sprejeli dobro, vendar sta trenirala karate, bila odlična športnika (tudi v državni reprezentanci) in tako sta si sama ustvarila nek ugled. Materialno je bilo vse na mojih plečih, država je odpovedala.
9
8. Ste bili seznanjeni, kaj se je dogajalo z otrokom pred vstopom v vašo družino?
Nisem bila seznanjena za nobenega otroka, kaj se je dogajalo z njim. Preprosto zato, ker na CSD niso vedeli, niti ko je bil nameščen dojenček, ki smo ga posvojili.
9. Kakšne informacije ste imeli od CSD, zlasti glede obiskov s starši?
V mojem primeru CSD ni sodeloval pri stikih, ker so jih pri deklici starši odklanjali, pri dvojčkih mama tudi, z očetom se pa sami dogovarjamo.
Eden je torej posvojen, torej naš. Deklica ni imela stikov, ker starši niso želeli. Za dvojčka smo se sami dogovorili za stike, je pa socialna delavka sodelovala v začetku.
Kasneje je nismo potrebovali.
10. Kakšne so vaše izkušnje z otrokom po stikih?
V začetku je bilo težko, ker pri 9. letih še nista razumela zakaj ne moreta biti vsaj pri očetu. Kasneje smo to predelali, vendar je treba vložiti veliko truda.
11. Ali menite, da so bili stiki otroku v korist?
Kakor kje. Pri dvojčkih niso bili v škodo, ker bi jih prekinila. Velikokrat pa so v škodo otrok, vendar jih kar naprej izvajajo.
12. Če ste ugotovili, da stiki otroku škodujejo, ste s tem seznanil CSD?
10
V veliko drugih primerih sem obvestila CSD, saj se je veliko izvajalk rejniške dejavnosti v stiski obrnilo name. Same niso dosegle spremembe ali prekinitve stikov.
Tudi jaz jih nisem ...
13. Ali ste bili seznanjeni z Zakonom o rejniški dejavnosti?
Ne.
14. Se vam zdi zakon jasen, transparenten in v korist otrok?
Z zakonom sem se kasneje seznanila sama, saj sem vedno bolj videla, da tako ne gre. Otroci živijo v revščini, ali pa so odvisni od dohodkov rejnikov. To seveda ni prav, vendar država to izkorišča, ker se ljudje na te otroke navežejo in seveda ne prekinejo pogodbe. Tudi jaz je nisem, res pa je, da vsakemu, ki se zanima za rejništvo povem, naj tega raje ne počne, ker te nič tako ne poniža kot sistem prek rejništva.
15. Ali mislite, da je pogodba ob namestitvi otroka dovolj, da se bo z otrokom kakovostno delalo?
Ne. Že to, da postane otrok predmet pogodbe, je skregano z vsako logiko.
Pogodba mu pa nič ne zagotavlja, ne njemu ne izvajalcu.
11
16. Mislite, da so rejniki dovolj usposobljeni za vzgojo in varstvo tujih otrok? Kako ste se vi srečali s temi izzivi?
Ne. 12 ur usposabljanja ne more biti dovolj za vzgojo in varstvo tujega otroka.
Pa še usposabljanje je milo rečeno zanič. Izvajalci rejniške dejavnosti imamo absolutno premalo izobraževanj. Tista ki so, so pa nekakovostna, ker se ne izbirajo teme, ki bi jih potrebovali, temveč tiste, katere predavatelje pač imajo. V večini dela in življenja v rejništvu od znotraj sploh ne poznajo. Otroci prihajajo vsak na svoj način zlorabljeni in izvajalci običajno sami iščejo oblike pomoči (če jim je mar), največkrat pa otrok pač raste, pa kakorkoli že ...
17. S kakšnimi vprašanji in dvomi se srečujete glede vzgoje?
Seveda. Tako pri svojih otrocih in pri otrocih v rejništvu. Nič posebnega, takšnimi, kot pri vzgoji vsakega otroka. Včasih pač podvomim, če bi kakšno stvar naredila drugače/boljše ..., ali pa je tako kot sem naredila prav. Jaz nimam posebnih vprašanj in dvomov, ker se mi v vzgojo nihče ne vpleta. CSD jih namesti in pozabi, starši se ne zanimajo (razen očeta, ki je zelo zadovoljen in ponosen na otroka). Če sem kdaj dvomila, sedaj vsekakor ne več. Deklica je odrasla v pridno ženo (končala srednjo šolo), ki ima urejeno družino in dva otroka. Dvojčka sta stara 19 let, še zmeraj pri nas in pridna študenta.
18. Ste na pristojnem centru lahko reševali morebitne dvome in stisko, ki ste jo doživljali?
Enkrat sem poskusila. Pa ne bi več. V prvi vrsti bi se morali usposobiti tisti, ki so zaposleni na tem referatu. Otroci so prepuščeni rejniku, kako je pač, je. To nikogar več ne zanima.
12
19. Ocenjujete, da je rejnina in znesek v višini otroškega dodatka dovolj, za kakovostno preživljanje in šolanje otroka? Ali ostane še kaj za obšolske dejavnosti, izlete, dopuste?
Rejnina je mizerna, zadostuje za stanovanje in hrano, na kateri piše "akcija". Žal je tako. Vse ostalo je na nas, koliko pač kdo želi in koliko zmore.
20. Se vam zdi izraz otrok v rejništvu, rejnica, reja pravi? Na kaj pomislite ob teh izrazih?
Slabo se počutim ob teh izrazih. Ponižujoči so.
21. Kaj mislite o dejstvu, da je rejnina za polnoletne otroke, ki ostanejo v rejništvu in se šolajo, nižja kot denarna socialna pomoč?
To, da je rejnina manjša od DSP, je lapsus in žalitev tako za otroka, kot za izvajalca. To so odrasli otroci, dijaki višjih letnikov in študentje. Z 280 evri mesečnega dohodka ne morejo preživeti nikjer, razen na rejnikovih plečih (če zmore).
22. Ste kdaj pomislili, da bi otroka, ki ga imate v rejništvu, tudi posvojili?
Seveda, saj sem ga. Z veseljem.
13
23. Kako gledate na otroka, ki je v rejništvu, ali če bi bil ta isti otrok posvojen? Torej vaš.
Če je v rejništvu, ni moj in se lahko kadarkoli vrne k svojim staršem. Zato ga imam rada, zelo rada. Ne vem, kako bi to opisala, verjetno je to primerljivo s kakšnim vzgojiteljem v zavodu, ki je veliko z otrokom. Posvojen otrok pa je moj sin, kar pa je primerljivo z ljubeznijo do mojega rojenega otroka. Oba sta moja, rejenci pa niso moji.
24. Kaj vas najbolj motivira pri opravljanju te dejavnosti oziroma poslanstva rejništva? Kaj vas osrečuje, kako ga osmišljate?
Moti me že beseda poslanstvo. To ni poslanstvo, to je delo, trdo delo in garanje.
Veliko napora, neprespanih noči, ure in ure pogovorov je potrebno, da sem te otroke razbremenila bremena, ki so ga nosili. Potrebno je bilo prenesti otroški jok in stisko zaradi krivic, ki so se jim zgodile. Saj to, da imaš nevredne starše, je krivično do njih.
Tako tudi doživljajo. Zato so bili velikokrat, jezni name, ker sem bila tukaj. Vseeno so mi bili izziv, vedela sem, da znam in zmorem in to na koncu tudi dokazala. Osrečuje me, da mi je uspelo, da so otroci zrastli v dobre ljudi.
