Pravljica o jari kači Ivo Svetina
Oblikovala in ilustrirala Julija Brudar
Ivo Svetina Pravljica o jari kači
Oblikovala in ilustrirala Julija Brudar
ivela je kača. Dolga, da se z njo ni m
oglo meriti noben
o živo bitje. Zato s e ji je r
eklo jara.Dolg o, hla
dno b itje b
rez d
lake ali p erja, ki so ga vsi sovražili, ki so se ga vsi bali. Bali tisti na n
ebu, v vodi in na zem lji. Tis
ti, ki s
o se je najb
olj bali, so govo
rili, d
a je kača hrbtenica vsega živega, in drugi, ki so se je tudi bali, a
tega nis
o hoteli priz
nati, so gov orili, d
a je k
ača le črta in n
ič dr ugega.
Zato so jo risali – črto – v pesek in na sten
e. Ti so se imeno
vali lovci. O ni prv
i, bolj preplašen
i, so bili p oljed
elci.
Ker so se bali, da jo potegn
ejo za rep ali celo za g
lavo iz z
emlje, k o so
ruvali plod ove n
a svo jih p
oljih.
Ž
»Vendar, če je samo črta, ta kača, kje je potem njen pričetek in kje njen konec?« so se spraševali lovci in sklenili, da jo
ujamejo in izmerijo in tako določijo njen pričetek in konec.
A kadarkoli so jo poskušali uloviti, vedno se jim je zmed prstov in tako je zatekla lovce, noč, izmuznila
In še jara po vrhu.
ko so še kar naprej lovili
neulovljivo črto, za katero niso bili popolnoma
prepričani, da se ji reče kača.
Zato so pričeli govoriti, najprej lovci, za njimi pa še poljedelci, da je to hladno, golo, grdo, samotno in stra
h vzbujajoče jaro
bitje pr
avzaprav strela,
ki se po pravilu vedno prikaže iz sence, udari iz teme in useka s svojim vitkim in tankim ognjenim telesom v samotno drevo, železno žilo v gorskem pobočju ali zgubljenega popot- nika sredi planjave, a že naslednji trenutek potone nazaj v senčna usta sveta.
In tisti, ki so najbolj verjeli, da je kača življenje samo, so iznašli novo besedo, ki je hkrati pomenila kačo in življenje.
Tem, ki so prvi tako storili, je bilo ime Kaldejci. In oblečeni so bili v rdeče halje.
so lovci in za njimi še poljedelci pričeli govoriti, da je ta čudna živa stvar kar življenje samo,
saj je prav tako neulovljivo, izmuzljivo, zvito in spolzko,
vedno iz teme v svetlobo plazeče se.
Ker j
e niso, jare, mogli nikakor ujeti, a živela je že dlje kot vse druge živali,
In ta kol je pomenil kačo, ki naj bi jih varovala vsega hudega, saj če so se sami tako zelo bali kače, potem se mora tudi vse hudo bati nje, ki se ni dala niti uloviti, kaj šele zabiti v zemljo na mestu, ki so si ga poljedelci in za njimi še lovci izbrali za svoje ognjišče, okoli katerega bodo posadili otroke, ki se jim še niso rodili.
Ko so si n ajprej p
oljedelci, za n jimi pa še lov
ci
posta vili sv
oje p rve hiše, so n
a m estu, k
jer so
si zaželeli im eti sv
oj do
m, zabili v zem ljo ko
l.
Drugi, tisti, ki so se kače bali tako zelo
, da si niti kola niso
upali zabiti v zemljo, ki naj bi se odtlej dalje imenovala njihova domača zemlja, niti kola, ker jih je ta preveč
spominjal na kačo – za temelj svojega bivališča so položili slona, želvo in krokodila.
Ker bilo jim je lažje sezidati si hišo n
a živali, četu
di veliko večji od kače, a p
omembneje je bilo
, da se je, če
prav velike, niso bali tako kot kače, ki je bila j
ara. Brez p
ričetka in še b rez konca povrhu. In slona, želve ali kro
kodila se niso bali.
Bali so se le kače!
Časi, v katerih se je to godilo, so bili že malo bližji današnjim, čeprav še vedno daljni. Tedaj je nekdo nekega dne, ki ni bil ne lovec, ne poljedelec, ampak pastir, videl kačo, kako je grizla svoj rep. Zvita v krog je zabadala svoje zobe v lastni rep in se zastrupljala s svojo strupeno slino. Ker je bila to strupena kača.
Sprva so bile vse kače strupene. Šele mnogo kasneje, že mnogo bliže pričetku našega časa, so nekatere izmed kač prodale svoj strup na kačjem trgu in si za strupen izkupiček kupile lepo pisano kožo. In ne le eno, ampak celo več hkrati, da so si jih potem lahko preoblačile. Ker strup je imel že takrat visoko ceno.
In tako je pastir sredi pašnika, kjer so blejale ovce in je na njih rastla gosta in mastna dlaka, bodoča fina volna, opazil sam grizečo se kačo.
Ker ni bil ne lovec ne poljedelec, se je ni ustrašil, ampak si je dejal:
»To je pa kolo!« In res je to bilo prvo, najbolj zgodnje kolo, ki se je vrtelo v naravi. Ta vrteči se krog je vse bolj in
bolj obsedal pastirja, za njim pa tudi lovca in
poljedelca, da so skušali izdelati tako vrtečo se stvar,
kolo imenovano, saj so si mislili, da bi jim taka reč lahko zelo koristila. To pa zato, ker nima nikjer ne pričetka ne konca, in ko bi jo lahko zakotalili po hribu navzdol, bi se morala vrteti brez konca; neprestano in vse bolj vrteti. Tako kot pravo kolo.
In tedaj so hkrati pastir, lovec in poljedelec pomislili, da če se tako zaokrožena kača lahko kotali po hribu navzdol in se zaradi tega imenuje kolo, da mora potem biti tudi vsa zemlja taka kača: zaokrožena, brez konca in pričetka ter neprestano vrteča se. In sklenili so vsi trije prvi delavci na zemlji, da mora potem biti kača mati zemlje in zemlja mati življenja, ki se nepretrgano vrti.
Nekoč, težko bi bilo reči, ali je bilo malo prej ali kasneje, se je kača, vsa jara, priplazila do obale Oceana in ga pozdravila kot očeta, saj je to največje morje, brez pričetka in konca, ovijalo vse kopno kot prava jara kača.
Ko je O cean s
lišal, ka
ko ga kač
a pozdravlja na
njegovih m
odrih obalah
, ji je dejal: »Kača, hčerka moja!
Res je, d
a sem jaz tvo
j oče, a ti s
i mati vseh
rek, ki se
izlivajo vame,
in si m
oja hč i, ki m
e nik dar ne
zapu sti,
saj s
i s sv
ojim re pom
lahk o še t
ako viso
ko v leden
ih gorski
h hrbtih , a z u
sti si vedno pri meni!
In sko
zi teb
e tečejo vode
, reke
, veleto
ki, potoki, st
udenci in izviri, ob kate
rih s
i bodo človeška bitja postavila svoja bivališča, si zgradila pristanišča, da v njih sidrajo svoje ladje.«
Kača je vprašala Ocean, svojega očeta: »Oče, povej mi, kaj je takrat z menoj, ko se me ne vidi? Takrat, ko izginem s površja zemlje in pričnem tavati pod njo, po njenih temnih in
hladnih trebuhih, v katerih nihče ne živi?« In oče Ocean ji je odvrnil: »Tedaj si podzemeljsko življenje. Podzemeljska reka, reka Stiks, po kateri živi, ko umrejo, potujejo v deželo mrtvih, da tam znova žive in se v smrti ponovno rode!«
In kača je znova vprašala svojega modrega očeta: »A kaj je z menoj, ko po zraku letam? Saj velikokrat svoje glave ne vidim, četudi se plazim po trnih in ozkih skalah?« in oče Ocean ji je odvrnil: »Tedaj si leteča kača, okrašena s pisanim perjem, ki šelesti v redkem zraku, kot da bi neznani prsti listali po modrečevi knjigi. Tedaj srečo in dež napoveduješ ljudem, ki žive na zemlji, nad katero po zraku letaš. Če tiho in visoko ploveš skozi kristalni zrak, tedaj prinašaš srečo zemlji in vsem, ki na njej žive. A ko temno in glasno ropotaš s svojim papirnatim perjem skozi vlago ozračja, tedaj v sebi zbiraš sile dežja, ki te prav kmalu zapuste in se usujejo, ulijejo na zemljo, da je vsepovsod dež in povodenj.«
očeta
svojega
Ko je kača tako poslušala svojega modrega očeta, se ji je zazdelo, da je ona najmogočnejše bitje na vsem svetu. In si je rekla: »prav je, da se me vsi bojijo: tako poljedelci kot lovci in tudi pastirji!« Čeprav je bilo res, da se je pastirji niso bali. A le dotlej, ko je enega med opoldanskim spancem, ki mu je razprl usta, pičila v jezik, da mu je ta tako hitro otekel, da ni mogel niti na pomoč več poklicati.
Reke pod zemljo in nad njo tekoče, po zraku jadrajoča in srečo ter dež podeljujoča ljudem, Hiša rose in Gospodarica svita, b
el obla k, iz č
igar
črnega trebuha odletavajo kapljice srebra, ki svet preluknjajo, da je pod
oben slam nati streh
i polje delca n
a obro
nkih
visokih gorskih hrbtov, ki dele svet na gorovja in doline,
na Alpe in morje!
Kača se je odplazila z bregov svojega očeta Oceana in se še ponosnejša plazila preko vsega sveta. Kaj vse je bila!
Bilo je kmalu za tem, ko se je kača p
ogovarjala s svojim očetom Oceanom, ko je sredi v
ročega opoldneva zagrnila senca ptice ro
parice. Kača se je h
otela v trenutku potuhniti, skriti, ponikniti v zem
ljo, se pod skalo v klobčič zviti, a ka j, ko je bila tako j
ara, tako dolga, da ni bilo nik
jer konca.
Tako se je del nje pogreznil v vlažno globino zemlje, drugi si je nadel podobo reke, po kateri so plule sijajne ladje, stesane iz balzovega lesa; a del nje je ostal na površju zemlje kot
ebenovinasta korenina, ki sredi travnate savane štrli v zrak in na daleč žari s svojim temnim leskom. In prav ta del,
četudi še tako podoben korenini, si je izbrala ptica roparica,
da zasadi svoje luskaste kremplje vanj.
In še vedno se bodo tako pastir, četudi ta ne najbolj, kot tudi poljedelec in lovec bali kače. Čeprav bodo jedli koruzno zrnje, kaplje zelene kačje krvi.
V trenutku, ko je pastir, poljedelec in lovec nesel v usta prvo koruzno zrno, sprva še ne zmleto, je bilo življenje enkrat za vselej sklenjeno.
Kot jara kača, ki grize svoj rep. Kajti tako kot mora sonce zvečer na zapadu umreti, da bi se zjutraj na vzhodu znova rodilo, je morala iz kače priteči njena zelena kri, ki je vzklila koruza in na njej stotera zrna, ki so hrana pastirju, poljedelcu in lovcu.«
In res se
je tako zgodilo, da še danes piše o tem v knjigi, ki jih sicer ni več, a so zagotovo bile popisane s tem dogodkom:
»...ko je ptica roparica zasadila
svoje luskaste kremplje v kačino telo, je iz njega pritekla kri, kapljice zelene
krvi so curele iz kače in padale na zemljo. In
kamorkoli so padle, povsod tam je pognala rastlina, ki je dotlej ni bilo na zemeljski obli. To je bila koruza;
koruza, s katero se bodo hranili tako pastirji kot poljedelec in celo lovec si jo bo ob večerih kuhal v svojem prenosnem kotličku.
A ker je bila kača dolga, da zanjo ni bilo na vsem svetu prav nikakršne mere, saj je bila jara, se je, ko sta se ptica roparica in njena senca dvignili znad nje in odjadrali proti Deželi noči, znova vsa dvignila na površino zemlje in si s strupom zalizala rane, iz katerih je privrela njena kri, hrana pastirju, poljedelcu in lovcu. Iztegnila je svoje brezmejno telo, od vzhoda skozi zahod in znova v vzhod, in se ozrla v nebo. In kamorkoli je segal njen kačasti pogled, hladen in zelen, je bilo eno samo Sonce. Veliko, svetlo, vroče, zlato. Tako veliko, da se je kači zazdelo, čeprav je bila jara, da je kar iznenada postala majhna, drobna, hladna in temna. Tedaj je z glasom, ki je obšel in pretresel ves svet, dejala:
» J a z s e m
največja! «
Svet pa je za dvanajst ur potonil v temo, gosto kot kačino telo.
In planila je proti So ncu , m oč no ra zpr la svo ja že tak
o og rom
na usta in pogoltnila Sonce.
Tedaj se je kača silno razsvetlila, kot bi ogromna goreča reka objela ves svet.
In tako je bilo konec doline Ma. V četrti uri teme je kača srečala bež eče drevo in z enim samim izdihom svoje
sadeži, da si jih otresla v smrt?« in še bolj je drevo zajokalo. Ker njegovi sinovi so vsekakor mrtvi ležali.
dal i n a tl a in se sp ešt ali.
D rev o je se dlo v b liž ino ra zsv etlj ene ka če in zaj oka lo.
»Ka j si
strupene sa pe je z n
jega o tre rdsla sad eče eže, d po a so
sto pa , k rila jar ača a, z m i si ojim
vi? no Kaj s
o ti st
orili ti dro
bni, rdečelični
V prvi uri teme je kača kot Sončeva ladja šla preko peščenih ravnic in za seboj puščala požar, ki je pesek topil kot
je kača s Soncem v trebuhu zvalila v dolino Ma, da je strašno zaropotalo in so se vse skale postavile na glavo.
na gor o A m, v iso ko štir i ti soč pe tst o la kto v, in ta m z asa dila sv oje zo be v je kle no ska lo, da
sneg. V drugi ur i tem
e se je kača , v k
ateri j
ilo e b to S uje , po once
ela vzp s
nje o iz vre pri
i plat li z
otoki. V t
retji uri teme se
noči, da je v hipu nastalo jutro in se je kača s svojimi
štiriindvajsetimi zve
zdnatim
i čekani potopila
v nočno polovico sveta, ki se širi od
In končno – končno
! – je
odbila dvanajste ina tem kura ača je prišla do Vr at noč
i, raz
širila
je sv
oj strašni gobecdvajsetimi , s štiriin veletokih
, rekaa jih jeh in jile v kače, dezerih, spremen
V šesti in sedo b tan res nep ča mi ka u jeri teseme oje
val spa a s m, k nce
i jo je e m vs eje očn
ija ov
l s svojo nežno močjo, in s Soncem, ki je hotelo zapustiti kačino telo.
po In eta l sv
bi je pos lo z z uto
blj dro
im en
steklom, da se je vsakdo, celo ribe, ki je pr šel te eko tek ga s
eglena razdejanja, porezal.
ji ki bila je mer od
a. I jen raš n st
je z no ve až et nk
alo.
In gora, ne da bi utegnila kaj reči, se je sesula.
se ni videlo in tako se je kača zaletela v stekleno goro, kini, iši k v je la ravnaja stok var A kača je že drvela naprej, ker bližala se je peta unič av pr in ra tme e
V osmi uri tem e so s
e vse v
rvi vseh ladij, ki so plule po morjih in zvezdnatimi čekani okovan, in izpljunila je Sonce skozi Vrata to A
je bilo brez konca, da je bilo resnično težko najti pot iz njega.
bilo v eni sami, osmi uri, ves svet poln! zahoda proti vzhodu.
Tedaj je Sonce poslalo h kači malega drekobrbca, zlatozelenega hrošča, ki se hrani s posušenimi živalskimi in človeškimi iztrebki. Hrošček je stopil na prag Vrat noči in zaklical kači:
n ajdalj š e b itje n a vsem s
v et u , a
kl j u b tem u je
res je, da si brez konca, kar pom
eni, d a si
ti sporoča nasledn je:
»Moj gospodar, Sonc e,
Sonce najmočnejše!
od njega in ni bilo son ce tem no od
tebe ! Res je, da si ga požrl a , a še ted aj si bila v s
a raz
svet ljen a ti pa si le pot, ki temo in lu
č pove
zuješ !«
Ker Sonce je lu č sam
a,
Tako je govoril drekobrbec in se urno pobral s praga Vrat noči, ker kača je strašno sopihnila skozi vseh svojih štiriindvajsetih votlin zvezdnatih čekanov.
» Š e b š m o j e , S nc e !
T o mu po ve j, sv
oj emu gospod a r j u, t i s m rd l ji va smet!
Še bo moj e!«
je zagrmelo iz kačinega gromoza nskega žrela.
» Š e b š m o j e , S nc e !
drugo telo pa v senci. Stopala se sicer niso stop ila na
soncu
, saj se dotlej in ga je zato položila v senco pod košati kruhovec. Ven
dar ni bila Z njim se je zgodilo namreč takole: ko ga je mati rodila, je bil še bolj
je kača vprašala človeka: »Zakaj imaš temna stopala, ko
pa si ves, In ko sta se srečala kača in deček, sedaj že mož temnih
stopal, da se otrok, četudi še tako belo rojen, ne stopi na soncu!
Dečkova mati je strašno jokala, ko je videla, kaj se je zgodilo iz svojega predolgega telesa, je srečala človeka s temnimi stopali.
žarkov. Tako je, zaradi materinega strahu in ne
pazljivosti
, sonce dečku še ni zgodilo, da bi se otrok, pa naj se rodi še tako
bel, s topil o
d sončnih dovolj pazljiva in tako so novorojenčku ostala stopala na
soncu. Vse
kar te
je, bolj kot sneg bel?« Ker ji človek temnih stopal ni h otel p
ovedati res
nice, saj ga je bilo sram, da ga je rodila tako nepazljiva m ati, je od
vrnil kači: »Ker so se v mojih stopalih naselile sile teme in njene
hčerke
sence!«
kot sneg bel. Zato se je mati bala, da bi se na soncu kaj h
itro stopil
Nekoč, bilo je že tisoč noči po tem, ko je kača izpljunila Sonce potemnilo stopala, da se je odtlej imenoval »temni stopal«.
z njenim edincem, a vse druge matere so od tedaj vedele,
s m rd l ji va
Ta odgovor je kačo tako razbesnel, da je z enim samim pogledom prerezala človeka s temnimi stopali na dva neenaka dela: na svetli del, bolj kot sneg bel,
in na temna stopala. Ker kača je bila pre- pričana, da je ona gospodarica vsega, kar je temno in hudo na svetu. Saj je bila jara. In tako so se iz belih devetih desetin človeka temnih stopal od takrat dalje rojevali samo belopolti ljudje; iz temnih stopal pa tem- nopolti ali zamorci, kot so jim rekli tisti, ki so živeli tostran morja in se jim je zdelo, da oni, temnopolti, žive »za morjem«, čeprav so bili v resnici le snovi temnih stopal nekdan- jega kot sneg belega dečka, ki ga je njegova mati skrila pred sončnimi žarki v senco košatega kruhovca. Le njegova stopala so ostala na soncu.
pogledal z Meseca, kot ena sama velika kača z ogromnim, napihnjenim trebuhom. Kot bi pojedla največjega vseh planetov v Mlečni cesti. Tedaj je Ocean, kačin
In ko bi tedaj kdo vprašal mater, ki je rodila kot sneg belega dečka, kdo ji je tako svetoval, k do n
aročil, naj skrije svojega novorojenca v senco, da se ne bi sto
pil n
a sonlega da beečkacueg, joje la svdik , b rommi o seojdvKornila: »i postelji prilezla drobn a, črna
kača, ki m i je ta
ko
sv etova
la. In zato n
i res, d a kača n
e bi im
ela moči nad silami teme, kot bo dejal moj sin, človek temnih stopal, preden ga bo kača razsekala n a dva n
eena
ka dela, ampak je prav obratno res: kača, pa naj bi bila prv
a kač
a na vsem svetu, ali p
oslednja, ki se zanzla obrile kjoi pj bonna šea egercu sedm n kati nize, itio jajc narisal ega tiso
čletja, k ača je
tem a sam
a in od n je gre v
se tem
no širom
sveta
in tudi preko neba. In zato se je tudi bojijo tako poljedelec kot lovec in pastir. Le njihovi otroc i se je n
e boje, ampak ji dajejo piti mleka, ko s
e prip lazi, č
etudi b
rez k
rone na rogati glavi v njihovo bližino. In zato še nikdar kača ni pičila in iztisnila strupa v otroško telo. Vsi, ki dru
gače
govo
re, lažejo. Lažejo od strahu pred kačo in
zara
di teg
a, ker n
iso več otroci.«
Nekega dne, ki je bil daljši kot drugi dnevi, je kača dvignila svojo težko in pisano glavo ter pogledala v sadni vrt, kjer so bile same jablane, polne zlatorumenih in krvavordečih jabolk.
Da se je vse naokrog širil omamen vonj po jabolčni kislini. In prav tedaj je mlada žena, nič več deklica, stopila k drevesu, da si utrga zapeljivi plod. Že je stegnila roko, da bi prijela
najlepše jabolko, ko je zagledala kačo strmečo vanjo. Tako se je prestrašila mlada žena, nič več deklica, da so ji dlani
zakrvavele in oči okamenele. Kača pa si je mislila: »Uboga lepotica, ki jo že sam pogled na to sončno jabolko spravi v tako žalostno stanje.« Primaknila se je k mladi ženi, nič več deklici, in jo za vedno vzela s seboj. Da so ljudje, ki so od tega dne videvali kačo, vedno rekli: »Poglej, kakšen lep vzorec ima kača na desnem licu. Kot bi vešč slikar nanj narisal mlado ženo, nič več deklico, ki ravno trga sočno, zlatorumeno jabolko.« A nihče ni vedel, da je bilo mladi ženi, nič več deklici, ime Hava.
Že sedemkrat je kača ovila zemeljsko oblo in sedemkratsedemkrat preoblekla svojo kožo, da je z njo skorajda prekrila vse gozdove in planjave, reke in gorovja, doline in puščave. Ljudje, bilo jih je že silno veliko; nič več samo
rezati kačjo kožo, jo krojiti in šivati iz nje obleko, obutev, jadra, rjuhe, odeje, zavese – da je bil ves svet odet, prekrit, zagrnjen s kačastimi vzorci in se je zdel, ko si ga
pogledal z Meseca, kot ena sama velika kača z ogromnim, napihnjenim trebuhom. Kot bi pojedla največjega vseh planetov v Mlečni cesti. Tedaj je Ocean, kačin oče, poglegal v zvezde in izračunal, da je napočil čas, ko se mora njegova kačja hčerka poročiti.
poljedelec, lovec in pastir, prvi trije delavci na zemlji, so hiteli
Iz daljne globine vesolja je poklical Komet, čigar ognjeni rep se je raztezal od zvezde Severnice do Južnega križa, in poklical je tudi svojo, vse daljšo in daljšo hčerko, ki se je že štirinajstkrat ovila oogkr zem obeljskele.
In ko b osta p
lula po brezdan
ji temi in bosta m
ož in žen
a, se vam a bo rodila h
či. Ne bela, n
e črna, am pak otrok vseh bar
v! In im
e ji bo Mavrica. Iz vozla va
jinih do
lgih in strašnih t
eles se bo rodila, ki b
o vedno n
a nebu, ko b o po dežju p
osijalo So
nce, naš ded. In k meni n
aj hodi va
jina hči pit, da ne bo nikdar trpela žeje!«
ali p
oslednja, ki se zanzla obrile kjoi pj bonna šea egercu n kati nize, itio jajc narisal sedm ega tiso
čletja, k ača je
tem a sam
a in od n je gre v
se tem
no širom
sveta
in tudi preko neba. In zato se je tudi bojijo tako poljedelec kot lovec in pastir. Le njihovi otroc i se je n
e boje, ampak ji dajejo piti mleka, ko s
e prip lazi, č
etudi b
rez k
rone na rogati glavi v njihovo bližino. In zato še nikdar kača ni pičila in iztisnila strupa v otroško telo. Vsi, ki dru
gače
govo
re, lažejo. Lažejo od strahu pred kačo in
zara
di teg
a, ker n
iso več otroci.«
Ko sta bila Kom
et in kača
, prv i na d
esnem in
druga na levem
bregu O ceana in
so ljudje prestr
ašeni trep etali za
kačastim i zas
tori v
svojih dom
ovih, saj d
otlej še n iso d
oživeli, d
a bi Kom et iz
»Kom et, ti, k
i si sin m ojega oč
eta, i n ti, k
ača, ki si m oja h
či, bo sta od
slej m ož in
žena
. Poročil vaju b om in
obem
a podaril prstana
, izk
lesana iz
kristalov so li, in v
ama ju posadil n a vajin
i ogro
mni glavi. T
ako bodi! Sedaj p
a odidita daleč v notran
jost neba, na drugo str an sin
jine, ki v lju deh b
udi up
anje in
dela v
esele nji
hove otroke.
globin
e vesolja p riletel k
njim in le
gel n
a desni b reg O
ceana in da b
i na levega legla
kača
; ted
aj je oče O
cean dejal:
Tako je govoril oče Ocean in visoko so butali valovi ob desni in levi breg, kjer sta ležala ženin in nevesta, Komet in kača, ki sta se, ko sta prejela od očeta Oceana prstana, izklesana iz kristalov snežnobele soli, dvignila in se odlepila od zemeljske krogle.
In reke so se s kačo dvignile v nebo in v rekah ladje, ki so še tik pred tem plule vzdolž rečnih tokov širom vsega sveta. In tako se je voda naselila na nebu in reklo se ji je dež in padal je nazaj na zemljo, jo namakal in jo storil za rodovitno, da je vsepovsod ozelenela koruza in žito in rž. In z dežjem so padale na zemljo tudi
ki so še tik pred tem pluli vzdo
lž rečnih tokov širom sveta.
ladje
in ljudje v njih, Dolgo je trajalo, preden se je štirinajstkrat zavita kača
odvila z o četoveg
a kralj estva m . In
o l nog di ju
je tedaj umrlo. Vsi tisti, ki so si zgradili na kači svoje domove.
Komet in kača sta plula vse globje in globje v notranjost črnega vesolja. In za njima je šel sijajen blisk, ki je pozlatil vse dotlej blede zvezde. In ko sta bila že sedem svetlobnih let oddaljena od planeta Zemlje, sta se zavozljala v največji
vozel vsega stvarstva.
da vsi samo strme. Ker ni je lepše stvari, kot je M avric
a, ki okr asi s
vet, ko p o dežju
sonce posije. in je še vedno tisto, s čimer se nečimrni kralji hvalijo, da zm
orejo s sv ojim bog
astvom kupiti in
upriz oriti n
a neb u, za vse večne čase in dobe. Tako razpeta med dedom in pradedom, med Oceanom
in S
oncem, je M
avrica kot m ost lep
ote bila Ko je tako zagledala pod seboj svojega deda, Ocean, se je zaustavila in poklicala je svojeg
a prad eda, S
once, da j i je p
odaril živost
ega Iz t zla vo
, ki ga ne bi mogel presekati n oben m
eč, s e je ro dila ric Mav
jun a, n či. a h ajn Sij vs a v
ar b eh
vah, kolikor jih more živo oko z
ati. P azn
aj b a n tič o p rib je, li je a
ve člo
ško. In Mavrica je kot živopisna meglica prečila Mlečno cesto in ozvezdje Volka in Velikega medveda in se v
račala n
azaj v dom
ovino svoje m atere ka
če.
In temnopolti deček, ki je tedaj, ko se je vse to zgodilo, ležal v senci košatega kruhovca, kamor ga je mati položila, da se ne bi stopil na soncu, kot se stopi čokolada, si je, ko je ugledal Mavrico visoko nad seboj, mislil: »Poglej, poglej, kako lepo pisana kača je tam zgoraj. Prav takšna, kot se je priplazila k postelji moje matere, ko sem se rodil.
To je jara kača.«
Julija Brudar
Ivo Svetina: Pravljica o jari kači, oblikovanje in ilustracija knjige Diplomsko delo
Prvostopenjski univerzitetni študijski program Mentor: doc. Roman Ražman
Somentor: doc. Matej Stupica Univerza v Ljubljani
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Oblikovanje vizualnih komunikacij
Grafično oblikovanje Tisk: Pri Tiskarskem Škratu Vezava: Maruji knjigoveštvo Ljubljana, 2021
