UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika
Posebne razvojne in učne težave
Klara Kenda
NAČRTOVANJE IN IZVAJANJE POHODNIŠTVA V IZBRANEM VARSTVENO DELOVNEM CENTRU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika
Posebne razvojne in učne težave
Klara Kenda
NAČRTOVANJE IN IZVAJANJE POHODNIŠTVA V IZBRANEM VARSTVENO DELOVNEM CENTRU
PLANNING AND IMPLEMENTATION OF HIKING TOURS IN THE CHOSEN OCCUPATIONAL AND CARE CENTRE
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Tjaša Filipčič
Ljubljana, 2021
IZJAVA O AVTORSTVU
Izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Načrtovanje in izvajanje pohodništva v izbranem varstveno delovnem centru (angl. Planning and implementation of hiking tours in the chosen occupational and care centre) napisano pod mentorstvom izr. prof. dr. Tjaše Filipčič, moje avtorsko delo.
ZAHVALA
Hvala mentorici, dr. Tjaši Filipčič za vso strokovno pomoč, usmerjanje, ideje in nasvete pri pisanju magistrskega dela.
Hvala obema sodelujočima v raziskavi, da sta s svojimi odgovori pripomogla k nastanku te naloge.
Hvala moji družini, ker ste tekom študija verjeli vame in me spodbujali.
Hvala tebi, Andrej, ker z mano deliš dobre in slabe trenutke, mi stojiš ob strani in nikoli ne dvomiš vame.
Hvala.
POVZETEK
Zaradi bogatega gorskega sveta je pohodništvo v Sloveniji zelo dostopno. Ker hoja pozitivno vpliva na človekov organizem in je lahko dostopna gibalna dejavnost, se z njo lahko ukvarjajo tudi osebe s posebnimi potrebami, ki pa zaradi svojih izzivov potrebujejo vodenje in spremstvo.
Vodja pohoda mora tako pohod prilagoditi individualnim potrebam posameznikov, hkrati pa mora pohodnike pripraviti na hojo in jim posredovati tudi teoretične vsebine o varovanju narave in ustrezni opremi na pohodu. Zaradi izzivov oseb z motnjami v duševnem razvoju mora vodja prilagoditi tudi teoretične vsebine in jih predstaviti na razumljiv način.
V magistrskem delu smo želeli ugotoviti, kako poteka načrtovanje in izvajanje pohodništva v izbranem varstveno delovnem centru in s kakšnimi cilji vodja načrtuje pohod. Osredotočili smo se na izzive, s katerimi se vodja sooča pri načrtovanju in izvajanju pohoda. Za obdelavo podatkov smo izbrali kvalitativni pristop. Podatke smo pridobili s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Vzorec sta sestavljali dve vodji pohodov, ki sta v izbranem varstveno delovnem centru zaposlena kot skupinska habilitatorja in se s pohodništvom ukvarjata ljubiteljsko.
Ugotovili smo, da sta največja izziva, s katerima se vodji soočata pri načrtovanju in izvajanju pohodništva v izbranem varstveno delovnem centru, slaba telesna pripravljenost uporabnikov in njihova slaba motivacija. Vodji se srečujeta tudi z drugimi izzivi, kot so na primer izbira spremljevalcev, zdravstvene težave uporabnikov in prilagajanje poti specifičnim potrebam udeležencev. Ugotovili smo, da uporabniki kljub usmerjeni pripravi s strani vodij, tako na pohodu kot tudi pri pripravi na pohod, niso popolnoma samostojni.
Ključne besede: motnja v duševnem razvoju, odraslost, varstveno delovni center, pohodništvo
ABSTRACT
Hiking is a very accessible activity due to our country’s rich mountainous regions. Since walking positively affects the human organism and is a very accessible physical activity, people with special needs, who must be guided and accompanied due to their specific needs, can also undertake it. The hike leader must therefore adapt the hiking trip to individual needs of everyone involved, while, at the same time, prepare hikers for the hike and make them aware of the importance of environmental protection and appropriate hiking equipment. Due to the specific needs of people with a mental disability, the hike leader must adapt these theoretical contents and present them in an understandable way.
In this master's thesis, we wanted to determine how a hiking trip is planned and taken in a selected occupational activity centre and with what goals in mind the hike leader plans the hike.
We focused on the challenges the hike leader faces when planning and taking a hiking trip. To process the data, a qualitative approach was adopted. The data were acquired using a semi- structured interview. Our sample comprised two hike leaders, working in the selected occupational activity centre as group rehabilitators and enjoy hiking as a hobby.
We determined that the biggest challenges the hike leaders have to face when planning and taking a hiking trip in the selected occupational activity centre are users' low fitness and poor motivation. The hike leaders face other challenges as well, such as the selection of escorts, users' health problems and adaptation to their specific needs. We determined that users, despite their hike leaders' preparation, are not entirely independent, neither during the hike nor during the hike preparation.
Keywords: mental disability, adulthood, occupational activity centre, hiking
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 Motnja v duševnem razvoju ... 3
2.2 Odraslost ... 4
2.3 Gibanje ... 5
2.3.1 Gibalne sposobnosti ... 5
2.3.2 Vpliv gibalne dejavnosti na človeka ... 5
2.3.3 Vpliv hoje na človeka ... 6
2.4 Varstveno delovni center ... 8
2.4.1 Dejavnosti v VDC ... 9
2.5 Pohodništvo ... 9
2.5.1 Osnovni pojmi v pohodništvu ... 9
2.5.2 Motivi za hojo v gore ... 9
2.5.3 Najboljši pogoji za pohodništvo ... 10
2.5.4 Gibanje v gorah ... 10
2.5.5 Oprema na pohodu ... 11
2.5.6 Prehrana na pohodu ... 12
2.5.7 Varnost na pohodu ... 12
2.5.8 Varstvo narave ... 13
2.6 Pohodništvo v Sloveniji ... 13
2.6.1 Planinska zveza Slovenije ... 13
2.6.2 Planinstvo za invalide/osebe s posebnimi potrebami ... 14
2.7 Naloge vodje pohoda ... 15
2.8 Načrtovanje in izvajanje pohodništva za osebe z MDR v okviru različnih izobraževalnih programov ... 17
2.8.1 Cilji ... 17
2.8.2 Prilagoditve gibalne dejavnosti ... 18
2.8.3 Raziskovanje pohodništva/planinstva v okviru Pedagoške fakultete v Ljubljani .... 18
3 EMPIRIČNI DEL ... 21
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 21
3.2 Raziskovalna vprašanja ... 21
3.3 Metoda in raziskovalni pristop ... 21
3.3.1 Vzorec ... 22
3.3.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 22
3.3.3 Postopek obdelave podatkov ... 22
3.4 Rezultati in interpretacija ... 23
3.4.1 Načrtovanje pohodništva in izzivi ... 23
3.4.2 Priprava pohodnikov ... 25
3.4.3 Cilji pri načrtovanju in izvajanju pohodništva ... 26
3.4.4 Prilagoditve pri načrtovanju in izvajanju pohodništva ... 28
3.4.5 Izvajanje pohodništva in izzivi ... 30
4 SKLEP ... 32
5 LITERATURA ... 35
6 PRILOGE ... 41
6.1 Priloga 1: Vprašalnik za vodji ... 41
6.2 Priloga 2: Intervju Vodja 1 ... 42
6.3 Priloga 3: Intervju Vodja 2 ... 45
KAZALO TABEL
Preglednica 1: Primerjava ciljev iz učnega načrta... 17Preglednica 2: Primerjava ugotovitev različnih raziskav ... 19
Preglednica 3: Načrtovanje pohodništva in izzivi ... 23
Preglednica 4: Priprava pohodnikov ... 25
Preglednica 5: Cilji pri načrtovanju in izvajanju pohodništva ... 26
Preglednica 6: Odgovori, ki nakazujejo na upoštevanje določenih ciljev ... 27
Preglednica 7: Prilagoditve pri načrtovanju in izvajanju pohodništva ... 28
Preglednica 8: Izvajanje pohodništva in izzivi ... 30
KAZALO SLIK
Slika 1: Knafelčeva markacija ... 10Slika 2: Grb Planinske zveze Slovenije ... 14
Slika 3: Znak Pin/OPP ... 15
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
Kratica Pomen
MDR motnja v duševnem razvoju
IQ inteligenčni količnik (ang. Intelligence
Quitient)
VDC varstveno delovni center
Pin/OPP planinstvo za invalide/osebe s posebnimi
potrebami
PP Posebni program
NIS Izobraževalni program z nižjim
izobrazbenim standardom
VIZ vzgoja in izobraževanje
PZS Planinska zveza Slovenije
GSPK Gluhi strežejo v planinskih kočah
SSP po SPP Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti
GOGO Gibalno ovirani Gore osvajajo
1
1 UVOD
Pohodništvo je del slovenske narodne identitete. Je naša vrednota in del kulturne dediščine.
Slovenija s svojim bogatim alpskim svetom, ki zavzema 42 % celotnega površja, nudi planincem veliko možnosti za planinarjenje (Burnik, 2000). V Sloveniji za planinstvo skrbi Planinska zveza, ki je prostovoljna zveza društev. Poleg planinstva izvajajo tudi druge dejavnosti, kot so na primer alpinizem, športno plezanje, turno kolesarjenje, smučanje (Statut Planinske zveze Slovenije, 2012). V planinsko društvo se lahko včlani čisto vsak, s tem pa se zaveže, da bo spoštoval načela Častnega kodeksa slovenskih planincev (Častni kodeks slovenskih planincev, 2015). Pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje organizacija Planinstvo za invalide/osebe s posebnimi potrebami, ki skrbi za dostopnost planinstva za osebe s posebnimi potrebami. Njihova vizija je izboljšati socialno vključenost, povečati telesno aktivnost in vzpostaviti inkluzijo, razumevanje in sprejemanje drugačnosti. Istočasno pa skrbijo za izobraževanje strokovnega kadra, ki dela z osebami s posebnimi potrebami v planinstvu (Priročnik in planinec, 2021).
Po gorskem svetu se gibljemo po poteh, ki so označene s Knafelčevo markacijo. Markacija nam pomaga, da poti sledimo brez zemljevida (Stanje poti, b. d.). Da se izognemo subjektivnim nevarnostim v gorah, ki lahko povzročijo nesreče zaradi slabe pripravljenosti, je ustrezna priprava na pot zelo pomembna. Kot prvo, moramo izbrati cilj, ki nam je dosegljiv. Pozanimati se moramo o poti, pred pohodom pa spremljati vremensko napoved. Poznati moramo ustrezna oblačila in opremo, ki jih izberemo glede na zahtevnost poti in vremenske razmere. O svojem pohodu nujno obvestimo še nekoga, ki ne gre na pohod (Drab, 2000). Če je pohod skupinski, za organizacijo poskrbi vodnik pohoda. Skrbi za psihično, telesno, tehnično in vsebinsko pripravo pohodnikov (Pollak, 2006).
Izletništvo, pohodništvo in gorništvo so torej dejavnosti, ki vključujejo hojo. Razlikujejo se po času in dolžini poti ter cilju, ki ga dosežemo na koncu (Kristan, 1993). Hoja je najbolj naravna oblika gibanja. Je enostavna dejavnost, ki dobrodejno vpliva na naše telo (Murphy, 2010).
Zavira staranje, saj pozitivno vpliva na gibalne sposobnosti človeka. Med hojo se krepijo mišice in kosti, posledično tudi sklepi. Gibanje krepi srce in dihala. Vpliva na boljšo telesno pripravljenost in zmanjšuje tesnobnost, ki je lahko tudi razlog za slabšo kakovost življenja (Kristan, 1993). Vse to so lahko razlogi, zakaj je koristno, da se za hojo odločijo tudi osebe z motnjo v duševnem razvoju. Zaradi slabše razvitih gibalnih sposobnosti in izzivov na drugih področjih delovanja pa je treba pohodništvo prilagoditi. Prilagajamo lahko opremo, navodila in okolje. Pri določanju prilagoditev pa je pomembno, da smo pozorni na vrsto in značilnosti motnje, ki jo ima posameznik, in kako gibalna dejavnost vpliva na stanje (Vute, 1999). V primeru oseb z motnjo v duševnem razvoju, ki so vključene v varstveno delovne centre, pohode načrtujejo, prilagajajo in izvajajo vodniki, ki so zaposleni v varstveno delovnih centrih.
Varstveno delovni centri v Sloveniji izvajajo socialnovarstvene storitve, kot so vodenje, varstvo in zaposlovanje pod posebnimi pogoji. Izvajajo tudi institucionalno varstvo, ki nadomešča in dopolnjuje potrebe posameznika glede bivanja, prehrane, varstva in zdravstvenega varstva. Cilj varstveno delovnega centra je uporabnikom nuditi možnost ohranjanja in pridobivanja novega znanja na različnih področjih in ohranjati njihovo zadovoljstvo. Poleg tega uporabnikom nudijo tudi različne dejavnosti. Med njimi je tudi pohodništvo (Analiza delovanja varstveno delovnih centrov, 2008).
2
V empiričnem delu smo skušali dobiti vpogled v izvajanje pohodništva v izbranem varstveno delovnem centru. Vzorec raziskave sta predstavljali dve vodji pohodov, oba zaposlena v varstveno delovnem centru kot skupinska habilitatorja. S pomočjo polstrukturiranega intervjuja smo zbrali podatke o tem, kako vodji načrtujeta in izvajata pohodništvo ter s kakšnimi izzivi se pri tem soočata.
3
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Motnja v duševnem razvoju
Motnja v duševnem razvoju je nevrološko pogojena razvojna motnja (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, 2015), pri kateri gre za pomembno zmanjšane intelektualne sposobnosti in znižane sposobnosti prilagoditvenega vedenja. Pojavi se pred 18. letom (Jurišić, 2006). Kaže se na področjih samostojnosti, komunikacije, socializacije in razumevanja (Lačen, 2001).
Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB-10), Diagnostični priročnik duševnih motenj (DSM- V) in Ameriško združenje za intelektualne in razvojne primanjkljaje (AAIDD) opredeljujejo MDR kot motnje s primanjkljaji na intelektualnem področju in področju prilagoditvenih spretnosti.
MDR se lahko pojavi skupaj z drugimi razvojnimi težavami in motnjami. Stopnjo motnje definiramo na podlagi IQ-rezultata in prilagoditvenih funkcij posameznika. Deli se na lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ne glede na stopnjo motnje je za otroka pomembna pravočasna prepoznava in zgodnja obravnava. Le na ta način lahko razvije svoje potenciale (Žgur, 2018).
Lažja motnja v duševnem razvoju
Osebe z lažjo MDR na IQ-testih dosegajo rezultate, katerih vrednost se giblje med 70 oz. 75 in 50 oz. 55 (AAIDD, 2013). Imajo znižane sposobnosti učenja in osvajanja znanj. Znižane so tudi njihove sposobnosti organizacije, načrtovanja, odločanja in izvedbe zahtevnejših aktivnosti. Miselni procesi potekajo bolj na konkretni ravni. Njihov jezik je preprostejši, v socialnih okoliščinah se odzivajo nezrelo. Z individualnim pristopom in številnimi prilagoditvami lahko dosežejo temeljna šolska znanja, vendar to ne zadostuje za dosego minimalnih standardov znanja. Usposobijo se lahko za manj zahtevno poklicno delo in samostojno življenje (Žgur, 2018).
Zmerna motnja v duševnem razvoju
Osebe z zmernimi MDR na IQ-testih dosegajo rezultate, katerih vrednost se giblje med 49 in 35 (MKD-10). Osebe imajo različno razvite sposobnosti. Bolj uspešni so na gibalnem, likovnem ali glasbenem področju, v učnem procesu pa osvojijo le osnove branja, pisanja in računanja. Pri učenju potrebujejo konkretne prilagoditve. Pri sporočanju pogosto uporabljajo nadomestno komunikacijo. Potrebujejo spodbudo pri vključevanju v socialno okolje. Razvijejo enostavnejše oblike delovnih opravil, pri katerih so zelo uspešni (Žgur, 2018).
Težja motnja v duševnem razvoju
Osebe s težjo MDR na IQ-testih dosegajo rezultate, katerih vrednost se giblje me 34 in 20 (MKB-10). Usposobijo se lahko za enostavna opravila, prav tako razumejo in se odzivajo na enostavna navodila. Pri sporočanju želja in potreb lahko uporabljajo podporno ali nadomestno komunikacijo. Naučene spretnosti niso avtomatizirane in ne omogočajo prenosa znanja. Pri orientiranju v okolju in skrbi zase potrebujejo varstvo in pomoč drugih. Poleg motnje v
4
duševnem razvoju imajo lahko tudi pridružene motnje. Opazni so primanjkljaji na področju motorike (Žgur, 2018).
Težka motnja v duševnem razvoju
Osebe s težko MDR na IQ-testih dosegajo rezultate, katerih vrednost je pod 20 (MKB-10).
Lahko razvijejo sposobnosti za manj zahtevne aktivnosti. Razumevanje in odzivanje na navodila je zelo omejeno. Redko razvijejo osnovne oblike govora. Omejene so v gibanju in imajo pridružene težke motnje, bolezni ali obolenja. Potrebujejo stalno nego, varstvo in vodenje (Žgur, 2018).
Osebe z MDR imajo pogosto tudi pridružene motnje in bolezni, kot so epilepsija, slepota in slabovidnost, gluhota in naglušnost, cerebralna paraliza, Downov sindrom, avtizem in ADHD (Oeseburg idr., 2011)
2.2 Odraslost
Raziskave kažejo, da so odrasli, ki redno uživajo obroke hrane v zmernih količinah, so gibalno dejavni, dovolj spijo, ne kadijo in redko uživajo alkohol, bolj zdravi od tistih, ki ne živijo tako.
Posamezniki, ki ne živijo zdravega življenjskega sloga, so v primerjavi s temi, ki živijo zdravo, veliko bolj nagnjeni k različnim boleznim. V prvi polovici zgodnje odraslosti imajo osebe najvišje telesne sposobnosti, ki s staranjem počasi upadajo. Mišično maso postopoma nadomesti maščobno tkivo, zaradi česar začneta upadati mišična moč in koordinacija. Kosti postajajo tanjše in krhkejše, srce začne delovati počasneje, pojavljati se začnejo motnje ravnotežja, spremembe v slušnem in vidnem zaznavanju ter upad občutljivosti na temperaturo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Vse te spremembe začnejo počasi vplivati na sposobnost gibanja, kar pa močno vpliva na posameznikovo zmožnost sodelovanja pri različnih gibalnih dejavnostih, posebno planinstvu, kjer za hojo potrebujemo dobro mišično moč, koordinacijo, ravnotežje in vzdržljivost.
Redna gibalna dejavnost lahko sposobnosti in spretnosti v odraslosti ohranja ali pa jih celo izboljšuje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Odraslost oseb z MDR je v veliki meri odvisna od značilnosti in izzivov motnje ter okolja, v katerem posameznik živi.
Odrasle osebe z lažjo MDR se lahko v življenje in zaposlovanje vključujejo enako kot drugi ljudje (Jurišić, 2006). Odrasli z zmerno, težjo in težko MDR v življenju niso samostojni in potrebujejo pomoč tudi v odraslosti. Bivajo lahko doma, v varstveno delovnih centrih, stanovanjskih in bivalnih skupnostih ter zavodih. Imajo status invalidne osebe, kar jim zagotavlja, da lahko dobijo različne oblike pomoči. Zaposlijo se lahko pod posebnimi pogoji, v varstveno delovnih centrih ali delavnicah pod posebnimi pogoji (Jurišić, 2006).
Staranje oseb z MDR poteka hitreje kot staranje normativne populacije (Bleeksma, 1999), zato je za njih redna gibalna dejavnost, ki pripomore k skladnosti telesa, drži, razvoju gibanja in posledično bolj zdravemu načinu življenja, še kako pomembna (Filipčič, 2016).
5 2.3 Gibanje
2.3.1 Gibalne sposobnosti
Gibanje človeka je odvisno od gibalnih sposobnosti, ki so v določeni meri prirojene, izboljšamo pa jih lahko z ustrezno vadbo (Pistotnik, 2017). Odvisne so od psiholoških, bioloških in okoljskih dejavnikov (Vidovič idr., 2003). Pri vsakem posamezniku so zato razvite na različnih ravneh, kar se kaže v različni gibalni učinkovitosti (Pistotnik, 2017).
Gibalne sposobnosti se delijo na moč, hitrost, gibljivost, koordinacijo, ravnotežje, natančnost (Pistotnik, 2017) in vzdržljivost, ki pa je odvisna od srčno žilnega in dihalnega sistema. Z ustrezno gibalno dejavnostjo lahko te sposobnosti razvijamo, kar pomembno vpliva na izvajanje gibalnih nalog posameznika v vsakdanjem življenju (Vidovič idr., 2003). Kvaliteta, natančnost, dovršitev in izvedba gibalnih nalog so odvisne od skladnosti in dovršenosti živčno- mišičnega sistema. Neskladnost in nedovršenost se kažeta kot okornost, nedovršenost in nespretnost pri gibanju. Ob izrazitejših motnjah pa se kažejo težave pri gibanju, hoji, sedenju, pisanju in risanju, branju, komunikaciji in mišljenju (Žgur, 2011). Pri osebah z MDR ne gre le za pomanjkljivo razvite gibalne sposobnosti, motnja na osebo vpliva celostno, zato je treba gibalno dejavnost prilagoditi na več področjih, ne le na gibalnem (Kremžar, 1995). Pri odraslih osebah z MDR je najbolj pomembno, da ohranjajo moč, ravnotežje, koordinacijo in gibljivost.
Manj pomembni sta natančnost in hitrost (Kristan, 1993). Osebe z MDR imajo pogosto manj razvite gibalne sposobnosti (Hulteen idr, 2008) in se slabše zavedajo svojega telesa, zaradi česar dvomijo v svoje sposobnosti (Videmšek idr, 2012). Posledično se manj vključujejo v gibalne dejavnosti (Hulteen idr, 2008) in pri tem potrebujejo veliko spodbude (Videmšek idr., 2012).
Ena izmed gibalnih dejavnosti, ki je primerna za odrasle osebe z MDR in ne potrebuje posebnih priprav, je hoja. Vpliva na razvoj moči, koordinacije, ravnotežja, natančnosti in vzdržljivosti.
2.3.2 Vpliv gibalne dejavnosti na človeka
Gibalna dejavnost pozitivno vpliva na človeka. Krušec (2011) izpostavlja, da gibalna dejavnost vpliva na vzdrževanje gibljivosti sklepov, mišic, kože in veziv, pripomore k oblikovanju in vzdrževanju telesne sheme in zaznave svojega telesa ter k izboljšanju izvedbe gibalnih nalog v vsakdanjem življenju. Redna gibalna dejavnost pri odraslih osebah zmanjšuje depresivno vedenje in izboljša dobro počutje. Prispeva k boljšemu telesnemu zdravju. Pri osebah brez posebnih potreb, še bolj pa pri tistih, ki imajo posebne potrebe, vpliva na posameznikovo psihološko stanje, kvaliteto življenja, modalnost in omogoča zadovoljevanje temeljnih socialnih potreb. Gibalna dejavnost pripomore k vključevanju oseb z MDR v družbeno okolje, spodbuja pozitivno socialno interakcijo in zmanjšuje izolacijo (Lačen, 2001).
Gibalna dejavnosti vpliva tudi na telesno težo človeka. Če človek ne porabi vse energije, ki jo zaužije s hrano, začne telesna teža naraščati. S pomočjo gibalne dejavnosti lahko telesno težo ohranjamo ali zmanjšamo, saj gibalna dejavnost pripomore k boljšemu presnavljanju maščob in posledično nižanju telesne teže (Murphy, 2010). Pri tem moramo biti pozorni na različne vrste gibalne dejavnosti in učinke, ki jih imajo na telo in porabo kalorij (Kristan, 1993).
6
Priporočena količina gibanja je 30 minut, 5 dni na teden. Osebe s posebnimi potrebami se pogosto gibajo manj in so veliko bolj podvržene različnim boleznim. Zato je za njih pomembno, da gibalno dejavnost vključimo v njihovo dnevno rutino. Pri tem moramo upoštevati, da gibalna dejavnost, ki je kontraindicirana, ni priporočljiva. Tako dejavnost moramo prilagoditi, jo nadomestiti ali pa se ji popolnoma izogniti (Kovačič idr., 2016).
Gibalna dejavnost prav tako vpliva na kakovost življenja posameznika. Kakovost življenja je subjektivna. Navezuje se na posameznikovo doživljanje svojega življenja in izkušenj, ki jih pridobi (Filipčič, 2018). Zdravstvena organizacija WHO (angl. World Health Organisation) opredeljuje kakovost življenja kot koncept, ki vključuje več področij, ki se navezujejo na posameznikovo doživljanje gibalnega, psihološkega in socialnega področja. To pomeni, da je kakovost življenja boljša pri tistih osebah, ki imajo zadovoljene potrebe na omenjenih treh področjih. Schalock (1997) navaja, da mora oseba za boljšo kakovost življenja imeti dobre medsebojne odnose, telesno in emocionalno se mora dobro počutiti, biti socialno vključena, se samostojno odločati, biti materialno dovolj priskrbljena in se osebnostno ves čas razvijati.
K boljši kakovosti življenja lahko pripomore tudi narava, ki blagodejno vpliva na človeka. Hoja v naravi ohranja zmogljivost telesa, izboljšuje telesno pripravljenost in vpliva na dobro telesno počutje, kar pa je eden izmed dejavnikov kakovosti življenja. Hoja blagodejno vpliva na telo in tudi duha. Pomaga odmisliti stres in težave, hkrati pa nudi priložnost, da o njih razmislimo.
Pripomore k pozitivnemu razpoloženju in zmanjšuje depresijo in tesnobnost (Murphy, 2019), torej vpliva na psihološko področje posameznika. Pri organiziranih pohodih pohodnik navezuje stike z drugimi ljudmi, kar lahko vpliva na to, da se posameznik čuti sprejet, spoštovan in del družbe, kar spada v socialni dejavnik kakovosti življenja (Schalock, 1997). Kakovost življenja oseb z MDR je pogojena z enakimi dejavniki kot kakovost življenja vseh oseb. Lačen (2001) poudarja, da je kakovost življenja oseb z MDR večja, če je v njihovem vsakdanu prisotna športna dejavnost. Filipčič in Jerman (2018) dodajata, da je gibanje pomemben dejavnik v kakovosti življenja oseb s posebnimi potrebami.
Svetovna organizacija, ki skrbi za ohranjanje psihofizičnih sposobnosti in socializacije oseb z MDR, je Specialna olimpiada. Njihov program združuje športne, socialne in kulturne dejavnosti. Izvajajo različne programe, v katere se posamezniki lahko vključijo glede na stopnjo MDR in starost posameznikov (Društvo specialna olimpiada Slovenije, 2021).
2.3.3 Vpliv hoje na človeka
Hoja je najbolj naravna oblika gibanja in enostavna dejavnost, ki dobrodejno vpliva na naše telo (Murphy, 2010). Primerja se lahko s katerokoli izmed drugih športnih aktivnosti, le da za enak učinek, s hojo potrebujemo več časa. Učinek pri hoji je, tako kot pri drugih športnih aktivnosti, odvisen od intenzivnosti in količine vadbe. Upoštevati moramo, da premajhna količina in intenzivnost hoje nimata učinka, prevelika pa lahko škodi. Najbolj priporočljivi sta zmerna obremenitev, ki telo poživi, in večja obremenitev, ki ohranja in izboljšuje gibalne sposobnosti. Prednost hoje pred drugimi športnimi zvrstmi je ta, da se z njo lahko ukvarjamo celo leto, ne stane veliko, je enostavna in se z njo človek lahko ukvarja v vseh obdobjih življenja. S hojo se človek premika/giba, zato je pomembno, da to sposobnost ohranjamo kar
7
se le da dolgo (Kristan, 1993). Hoja prav tako zavira proces staranja. Aktivni odrasli ljudje so bolj vzdržljivi in odporni kot neaktivni (Penca, 1991).
Način življenja, kakršnega človek živi danes, je tak, da pogosto zahteva veliko sedenja, hkrati pa se zaradi utrujenosti in drugačnega načina preživljanja prostega časa ne gibamo niti takrat, ko bi se lahko. Vedno manj hoje in gibanja povzroči, da ne porabimo vseh energijskih snovi, pridobljenih s hrano, kar vodi v prekomerno telesno težo (Kristan, 1993), ki je pogosto prisotna tudi pri osebah z MDR.
Murphy (2010) poudarja, da hoja pozitivno vpliva na celotno telo. Zaradi učinkovitejše izrabe energije nastaja manj maščevja, mišični tonus pa se veča. Hoja pripomore k manj bolečinam v hrbtu, boljši telesni drži, vpliva na srce, krvni obtok, dihalni sistem in prebavo. Ljudje, ki več hodijo, bolje spijo in imajo manj prehladov. Hoja prav tako zmanjšuje stres, tesnobo in depresivnost (Murphy, 2010). Ker pozitivno vpliva na imunski sistem, je priporočljiva za osebe z MDR, ki imajo v odraslosti poleg motnje tudi druge zdravstvene težave.
V nadaljevanju so opisani vplivi hoje na posamezne telesne funkcije.
Vpliv hoje na mišice, sklepe in kosti
Pri hoji deluje 54 večjih in manjših mišic. Najbolj so obremenjene mišične skupine nog in medeničnega obroča, najmanj pa pri hoji uporabljamo mišice rok, ramenskega obroča in trupa.
Zmogljivost mišičja se pri počasni in srednje hitri hoji po ravnem ohranja, pri hitri hoji v hrib pa se krepi, saj so mišice bolj prekrvavljene. Prekrvavijo se tudi kapilare, ki so pri počasni hoji nedejavne. Ohranjanje mišične zmogljivosti je pomembno zato, ker se s procesom staranja najprej začne starati mišično tkivo. Prav tako so znanstveniki ugotovili, da je pri človeku, ki je redno telesno aktiven, ožilje tudi v mirovanju bolj prekrvavljeno in odprto, kar pomeni, da pride v mišice več kisika, ki povzroči obnovo mišičnih celic. Z redno hojo se spreminja struktura mišičevja. Poveča se mišični tonus in zmanjša količina mastnega tkiva (Kristan, 1993). Pri hoji prenašamo svojo težo, kar je dobro za kosti in sklepe, saj obremenitev ni prevelika. Tako kot mišice se tudi kosti odzovejo na količino pritiska oz. obremenitve. Z vadbo povečujemo kakovost in gostoto kosti ter zmanjšujemo krhkost (Murphy, 2010). Pri hoji se povečuje fleksibilnost v kolenih in gležnjih, ki je pomembna za vstajanje iz sedečega položaja ali hoji po stopnicah. Obe gibalni dejavnosti sta pomembni predvsem pri starejših ljudeh, saj predstavljata neodvisnost in mobilnost (Morris in Hardman, 1997).
Vpliv hoje na srce, ožilje
Gibanje krepi srce, saj ga pripravi k hitrejšemu utripanju (Kristan, 1993). Dovolj živahna hoja poskrbi za razvoj aerobne zmogljivosti, ki krepi srce (Penca, 1991). Zaradi premalo gibanja pa je v današnjih časih srce pogosto premalo obremenjeno, da bi se lahko krepilo, kar povzroča večjo nagnjenost k različnim srčno-žilnim boleznim. Hoja preprečuje in zmanjšuje visok krvni pritisk, kar zmanjšuje smrtnost zaradi srčne kapi (Kristan, 1993). V strokovni reviji Zdravnik in športna medicina so v raziskavi ugotovili, da 30 minut hoje na dan zdravilno vpliva na zdravje srca. Z zmernim gibanjem bi se lahko izognili 9 % smrti zaradi srčnih bolezni (Murphy, 2010).
Aerobna dejavnost, kot je hoja, poveča število gostih lipoproteinov v krvi, kar zmanjšuje
8
holesterol. Blagodejno vpliva tudi na sladkorno bolezen, ki se pojavi v odraslosti in jo navadno lahko nadziramo brez inzulina (Penca, 1991).
Vpliv hoje na dihala
Pri hoji v hrib ali hitri hoji potrebuje organizem več kisika, zato se poveča število vdihov, ki postanejo globlji. S tem se prsni koš širi, kar ohranja njegovo elastičnost in gibljivost. Na ta način se prsni koš veča, kar pomeni, da lahko vdihnemo več zraka, telo pa prejme več kisika (Kristan, 1993). Ko se učinkovitost dihalnih in skeletnih mišic poveča, potrebujejo za enak napor manj kisika (Penca, 1991). Pri pohodništvu oseb z MDR moramo biti pozorni na to, da je v višjih legah zračni pritisk nižji, manjša vsebnost kisika v zraku pa lahko povzroči težave srčnim bolnikom in tistim, ki imajo težave z dihali (Drab, 2000).
2.4 Varstveno delovni center
V VDC so vključene odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, natančneje odrasle osebe z lažjo MDR in dodatnimi motnjami, zmerno MDR, zmerno MDR in dodatnimi motnjami v gibanju, težjo MDR in lažjimi dodatnimi motnjami in osebe z več motnjami (Analiza delovanja varstveno delovnih centrov, 2008). Za zagotavljanje dobre izkušnje uporabnikom VDC obravnava uporabnika celostno, kar pomeni, da za vsakega pripravijo individualiziran načrt, ki upošteva njegove specifične potrebe. Glavni cilji, h katerim stremijo, so zadovoljstvo uporabnikov, zagotavljanje varstva in skrb za zdravstvene potrebe uporabnikov, ustvarjanje pogojev za ohranjanje in nadgrajevanje znanja ter sposobnosti in učenje socialnih veščin v vsakdanjem življenju (Česen, b. d.)
VDC v Sloveniji izvajajo socialnovarstvene storitve. Mednje spada institucionalno varstvo in vodenje, varstvo in zaposlovanje pod posebnimi pogoji. Institucionalno varstvo je oblika obravnave v zavodu, drugi družini ali organizirani obliki, ki nadomešča ali dopolnjuje funkcijo doma oz. družine. Do institucionalnega varstva so opravičene tudi odrasle osebe z MDR, težavami v duševnem zdravju, senzornimi motnjami in motnjami gibanja. Izvaja se lahko kot celodnevno varstvo, kjer gre za oskrbo 24 ur na dan, ali pa dnevno varstvo (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, 8. člen, Ur.l.RS, št; 45/2010). Pri programu vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji pa gre za organizirano obliko varstva, s katero se izpolnjujejo temeljne človekove pravice odraslih invalidnih oseb. V skladu z njihovimi sposobnostmi je uporabnikom nudena možnost vključevanja v družbeno življenje, delovno okolje in opravljanje koristnega dela, prilagojenega njihovim zmožnostim. Izvaja se na način, da uporabnikom nudi pridobivanje novih znanj in spretnosti, hkrati pa skrbi za ohranjanje že pridobljenih. Do vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji so upravičene odrasle osebe z MDR in odrasle osebe z več motnjami (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, 10. člen, Ur.l.RS, št; 45/2010).
Veliko pozornosti v VDC je namenjene vseživljenjskemu učenju. Vseživljenjsko učenje ni le usposabljanje za opravljanje določenega dela, temveč je usmerjeno tudi k učenju znanj, ki zagotavljajo kvaliteto življenja. Vseživljenjsko učenje oseb z MDR zajema ohranjanje in razvoj socializacije, psihofizične kondicije, samostojnosti ter ohranjanje in učenje novih navad, veščin
9
in znanj (Parazajda, 2000). Med dejavnosti vseživljenjskega učenja, ki jih izvajajo VDC, sodi tudi pohodništvo, katerega cilji so poraba fizične energije, razvijanje psihofizične pripravljenosti in pozitivne samopodobe, učenje socialnih veščin, vključevanje v okolje in razbremenitev napetosti (Parazajda, 2000).
2.4.1 Dejavnosti v VDC
VDC odraslim osebam z motnjami v duševnem razvoju in pridruženimi motnjami nudijo kooperantska dela, kot so pranje, čiščenje, vrtnarstvo, delo na zunanjih površinah in enostavna industrijska dela. Uporabniki se lahko vključijo tudi v program izdelave in prodaje ročno izdelanih izdelkov, kamor spadajo šivanje, vezenje, kvačkanje, slikanje, barvanje in obdelava različnih materialov. Poleg zaposlitvenih dejavnosti pa VDC izvaja tudi izobraževalne delavnosti, ki poskrbijo za vseživljenjsko učenje uporabnikov, učenje uporabe računalnika, tujih jezikov, izboljšanje splošne razgledanosti, učenje zagovorništva, kuharstva in vrtnarstva.
Organizirajo tudi športne dejavnosti, pri katerih gre za različne pohode in izlete, priprave in udeležbo na tekmovanjih ter naravoslovne in kulturne dejavnosti (Analiza delovanja varstveno delovnih centrov, 2008).
2.5 Pohodništvo
2.5.1 Osnovni pojmi v pohodništvu
Ob pregledu literature Kristan (1993) izpostavlja naslednje izraze, povezane s pohodništvom.
Izletništvo, pohodništvo in gorništvo opredeljuje kot dejavnosti, ki jih združujeta hoja in veselje do preživljanja časa v naravi. Med seboj se razlikujejo po dolžini poti, trajanju in cilju dejavnosti. Časovno in dolžinsko krajše razdalje imenujemo izlet. Govorimo o izletništvu.
Nekoliko zahtevnejši, časovno in dolžinsko daljši pa je pohod oz. pohodništvo. Oba potekata v pokrajini, kjer so prisotni ljudje, njun namen pa je pot sama. Razlikujeta se po dolžini, zahtevnosti in času. Pohodništvo zahteva boljšo telesno pripravljenost in več opreme. V nasprotju z izletništvom in pohodništvom pa se gorništvo odvija v gorah. Pri gorništvu gre za premagovanje večje višinske razlike, cilj dejavnosti pa je vrh ali stena (Kristan, 1993).
2.5.2 Motivi za hojo v gore
Motivi za hojo v gore so različni. Spreminjali so se skozi čas, z razvojem človekovega odnosa do narave. Na začetku se je človek gora bal, ker naj bi tam živela mistična bitja, bogovi in duhovi, zato v gore ni zahajal. Ko je premagal strah, je hojo v gore spodbudila želja po raziskovanju neznanega in iskanje novih pustolovščin. Kmalu se je človek začel zavedati koristnosti narave, zato se je pridružil še gospodarski motiv hoje v gore, kjer je človek v gorah iskal gospodarsko korist. S časom se je pojavljalo vedno več motivov za raziskovanje gora, kot so estetsko doživljanje, strokovno raziskovanje, narodnostni motivi, šport, zdravstveni motivi, preizkušanje nevarnosti, beg v samoto, premagovanje odvisnosti in socialni motivi (Kristan, 1993). Drab (2000) navaja, da ljudje zahajamo v gore zaradi želje po odkrivanju novega, sprostitve, fizične aktivnosti, občudovanja narave, druženja in tveganja. Gorski zrak koristi
10
človeškemu organizmu. Mir, ki nam ga nudi gorski svet, je idealen za sprostitev, počitek in krepitev, ki jo z današnjim tempom življenja več kot potrebujemo (Drab, 2000).
2.5.3 Najboljši pogoji za pohodništvo
Idealna temperatura za pohodništvo je okrog 15° C, lahen veter in nebo brez oblačka. Kljub temu da lahko hodimo v vsakem vremenu, moramo biti pozorni na temperaturo, saj je lahko previsoka ali prenizka temperatura nevarna. Pri zelo vročih temperaturah in vlažnem zraku lahko podležemo vročinskim boleznim in poškodbam. Pri večjih naporih se navadno znojimo, kri v globini telesa pa se segreje. Ko priteče v žile na površju kože, oddaja toploto in povzroča znojenje. Če izgubljene tekočine z znojenjem ne nadomestimo, se volumen krvi zmanjša in se organizem izsuši oz. odpove. Vlažen zrak in vročina motita izhlapevanje znoja, kar pomeni, da zaradi vlažnosti v zraku znoj težje izhlapi in se po telesu le preliva. Posledica tega je, da se telo ne ohlaja, zaradi česar lahko pride do vročinskih krčev, vročinske izčrpanosti, kapi. Zelo nizke temperature v kombinaciji z močnim vetrom, ki še poveča učinek mraza, so prav tako lahko nevarne. Zaradi prevelikega mraza lahko pride do ozeblin ali podhladitve. Prenizke temperature obremenjujejo tudi srčno-žilni in dihalni sistem. Hojo poleg temperature ovirajo tudi drugi naravni dejavniki, na primer dež, sneg, megla idr. Pred njimi se najlažje zavarujemo z ustrezno obutvijo in oblačili (Penca, 1991).
2.5.4 Gibanje v gorah
Ljudje se po gorskem svetu večinoma gibajo po označenih poteh. V Sloveniji imamo nekaj čez 10.000 km planinskih poti. Vzdrževanje, označevanje in gradnjo novih poti ureja Zakon o planinskih poteh, ki je bil sprejet leta 2007. Poti so označene s Knafelčevo markacijo – rdeči kolobar z belo piko na sredini (Slika 1). Markirajo jih markacisti prostovoljci (Stanje poti, b. d.).
Markirane poti lahko, glede na zahtevnost, razdelimo na lahke, zahtevne in zelo zahtevne, informacijo o zahtevnosti poti pa dobimo v informacijskem gradivu, v vodnikih ali na turističnih informacijskih tablah (Zakon o planinskih poteh, 2007). Zemljevidi PZS podrobno prikazujejo vse planinske poti, stezice, koče, naravne in kulturne znamenitosti in vso infrastrukturo. Podatke o poteh posodabljajo prostovoljci planinskih društev (Stanje poti, b. d.).
Slika 1:
Knafelčeva markacija
Priročnik za markaciste (2007). https://www.gore-ljudje.si/arhiv/prirocnik-za-markaciste
11
Gibanje v gorah se zaradi terena razlikuje od gibanja v dolini. Osnovno gibanje v gorah je hoja.
Hoditi začnemo počasi, da se telo ogreje in mišice pripravijo na napor. Hitrost prilagodimo glede na našo telesno pripravljenost, vplive iz okolja, zahtevnost poti in težo, ki jo nosimo s seboj. Pri hoji stopala postavljamo vzporedno, na ravni površini se najprej na tla opremo s peto, stopalo povaljamo do prstov, s katerimi se odrinemo v naslednji korak. Kolena so vedno malo pokrčena, koraki pa ne predolgi in ne prekratki. Ves čas moramo spremljati, kam bomo položili nogo, saj je teren v gorah zahtevnejši. Počitke delamo na uro in pol do dve uri hoje, enkrat na dan naredimo večji počitek, ki traja vsaj eno uro (Drab, 2000).
2.5.5 Oprema na pohodu
Da poskrbimo za svojo varnost, se moramo pred pohodom ustrezno obleči, obuti in poskrbeti za ustrezno opremo (Drab, 2000). Najbolje je, da je oprema čim novejša, kakovostna in pisanih barv (Kožuh in Turk, 1993). Najpomembnejša oprema, na katero moramo biti pozorni, so oblačila, obutev in nahrbtnik. Drab (2000) navaja nekaj dodatne opreme. Priporoča, da na pohod vzamemo tudi pohodne palice, komplet prve pomoči, zemljevid, vodnik in kompas, zložljiv nož, toaletni pribor, svetilko, piščalko za klic na pomoč, sončno kremo in sončna očala.
Obutev
Čevlji so eden najpomembnejših delov pohodniške opreme, saj ščitijo noge pred poškodbami, nudijo oporo in omogočajo dober stik s podlago (Drab, 2000). Čevlji morajo biti kvalitetni in primerni za zahtevnost ture. Ne smejo biti preveliki ali premajhni. Segajo čez gleženj, imajo debel gumijast podplat in so nepropustni za vlago. Vsak pohodnik v hribe hodi s svojimi čevlji, saj so le-ti oblikovani po njegovi nogi. Izposojeni čevlji hitreje ožulijo, ker so shojeni za drugačno obliko noge (Kožuh in Turk, 1993). Športni copati za hojo v hribe niso najbolj primerni, saj gležnju ne dajejo zadostne opore, ne ščitijo noge pred udarci in ne zagotavljajo tako dobrega stika s podlago (Drab, 2000).
Oblačila
Oblačila nas na poti ščitijo pred mrazom, vetrom in vlago. Najboljšo zaščito zagotovimo z različnimi kombinacijami oblačil. Oblečemo se večplastno. Oblačila morajo biti iz materialov, ki so prijetni za telo in ga ščitijo pred različnimi dejavniki (Drab, 2000).
Noge zaščitimo z nogavicami, ki ščitijo pred mrazom in vpijajo pot. V usnjene čevlje obujemo dva para nogavic (Drab, 2000). Nogavice ne smejo biti pretesne, saj ne dopuščajo sproščene drže prstov (Krista, 1993). Da preprečimo poškodbe, so priporočljive nogavice brez šivov (Penca, 1991).
Spodnje perilo je iz materiala, ki diha in se hitro suši. Najbolj primeren je bombaž. Hlače morajo omogočati lahkotno gibanje nog, hkrati pa ne smejo biti preveč ohlapne, saj bi se lahko v takem primeru zatikale ob skale (Drab, 2000). Na izlet vedno oblečemo dolge hlače, ki nas ščitijo pred praskami. Kratke hlače imamo lahko za rezervo v nahrbtniku (Kristan, 1993). Oblečemo bombažno majico in v primeru mraza tudi pulover in vetrovko, ki nas ščiti pred vetrom (Drab, 2000).
Najbolje je, da so vrhnja oblačila živih barv. Oblačila prilagodimo glede na vreme in temperaturo. Pozimi s seboj vzamemo tudi rokavice, pokrivalo in šal. Vedno pa moramo imeti pri sebi rezervna oblačila, ki naj bodo tesno zavita v nepropustno vrečko (Drab, 2000).
12 Nahrbtnik
Velikost nahrbtnika izberemo glede na dolžino in zahtevnost izleta. Za enodnevni izlet bo dovolj manjši nahrbtnik, ki pa vseeno mora biti dovolj velik, da v njem nosimo potrebno opremo. Nahrbtnik mora biti lahek in vodoodporen, ne sme biti širši od naših bokov (Drab, 2000). Za enodnevne izlete je ustrezna tudi šolska torba – nahrbtnik. Pomembno je le, da je dovolj velika, da vanj lahko shranimo malico, prvo pomoč, rezervna oblačil (Kožuh in Turk, 1993). Nahrbtnik napolnimo tako, da težje stvari zložimo spodaj in pri hrbtu, lažje na vrhu in zunanji strani nahrbtnika. Opremo si razvrstimo tako, da je lahko dosegljiva (Drab, 2000).
2.5.6 Prehrana na pohodu
Ker s hojo porabljamo veliko energije, moramo porabljeno energijo ustrezno nadomestiti s hrano. Najbolje je, da so obroki na turi pogostejši in manjši. Jesti in piti moramo, tudi če ne čutimo lakote in žeje. Hrana, ki jo zaužijemo v gorah, naj bo podobna kot doma, s tem, da moramo biti pozorni na snovi, ki jih hrana vsebuje. Da telo dobi dovolj energije za hojo, moramo zaužiti hrano z veliko ogljikovimi hidrati (čokolada, suho in sveže sadje, kruh ipd.), maščobami (mesni izdelki, rastlinske maščobe), beljakovinami (meso, mleko, jajca, žita, stročnice) in vitamini (sadje in zelenjava). Zaradi napora med hojo izgubimo veliko tekočine.
Piti moramo počasi, po malo. Najbolj primerne tekočine so voda, čaj, sokovi, juhe, sadje in zelenjava. Pri večjih naporih lahko pijemo tudi mineralni napitek, ki nadomesti tudi sol in minerale (Drab, 2000).
2.5.7 Varnost na pohodu
Da pohod dokončamo uspešno, je zelo pomembno, da se zavedamo potencialne nevarnosti.
Nevarnost je lahko vsako stanje, ki je kritično in prepreči varen zaključek pohoda. Najbolj smo varni takrat, ko se na pohod dobro pripravimo in poskrbimo za ustrezno opremo, ki jo znamo uporabljati. Pri izbiri poti moramo vedno biti pozorni, da je primerna psihofizičnim sposobnostim posameznikov (Stanje poti, b. d.), kar pomeni, da se moramo o poti pozanimati (Drab, 2000). Pred pohodom spremljamo tudi vremensko napoved, saj je varnost lahko odvisna od vremenskih razmer (Drab, 2000). Pavšek (2018) dodaja, da je za preprečevanje nevarnih situacij pomemben način razmišljanja. Predlaga preventivni način razmišljanja, kjer nenehno opazujemo pot, okolico in svoje počutje, z namenom, da bi lahko predvideli nevarnost. Drab (2000) opozarja, da so najpogostejši vzroki nesreč zdrsi, padci, zlomi, zvini, izpahi in rane.
Drab (2000) loči nevarnost glede na povzročitelja. Poznamo objektivne nevarnosti, med katere štejemo vplive narave, na katere človek nima vpliva. To so nevihte, padajoče kamenje, vremenski preobrati, megla, snežni metež, žled, plaz, ugrizi živali … Objektivni nevarnosti se izognemo tako, da jo prepoznamo in ustrezno ukrepamo. V nasprotju z objektivnimi nevarnostmi pa so subjektivne nevarnosti, ki so posledica človeške nepazljivosti in nepravilnega ravnanja. Nastanejo zaradi neznanja, neustrezne opreme, precenjevanja svojih zmožnosti, nepremišljenosti, nerazpoloženosti, bolezni, alkohola ali mamil (Drab, 2000).
13 2.5.8 Varstvo narave
V današnjem času pretiran razvoj gorskega turizma ogroža gorski svet, rastlinstvo in živalstvo.
Razvoj gorskega turizma je povzročil gradnjo cest, ki v naravo vnašajo hrup in smrad. Vedno več ljudi se ne drži označenih poti in s hojo po bližnjicah povzroča povečano erozijo tal, kar poveča možnost plazov. Povečuje se tudi število odpadkov, ki jih pohodniki puščajo na prostorih za počitek in po gorskih kočah (Drab, 2000).
Septembra 2018 je bil na pobudo Zveze tabornikov Slovenije sprejet kodeks Obisk v naravi, ki govori tudi o spoštovanju do narave (Obisk v naravi – kodeks, 2021). V naravi ne puščamo smeti, hodimo po označenih poteh, ohranjamo naravo in na nevsiljiv način opozarjamo živali na svojo prisotnost (Obisk v naravi – kodeks, 2021). Drab (2000) dodaja, da lahko naravo zaščitimo tako, da smeti odnašamo s seboj v dolino. Poudarja pa tudi, da se je vsak pohodnik dolžan ravnati po Častnem kodeksu slovenskih planincev.
2.6 Pohodništvo v Sloveniji
Pohodništvo je del slovenske narodne identitete, je naša kulturna dediščina in vrednota. Kar 42 % Slovenije zavzema alpski svet, zato imamo Slovenci odlične pogoje za pohodništvo.
Zaradi tako dobrih naravnih pogojev predstavljajo izletništvo, pohodništvo in gorništvo najbolj dostopne športne vsebine. Hodimo lahko kadar koli, v vseh letnih časih, hkrati pa je hoja najcenejša športna dejavnost, za katero ne potrebujemo skoraj nič tehničnega znanja (Kristan, 1993). V Sloveniji hoja po ravnem ali bolj strmem področju predstavlja enega najbolj popularnih športov (Burnik, 2000).
2.6.1 Planinska zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije je prostovoljna zveza društev, ki skrbi za zagotavljanje pogojev za planinstvo v Sloveniji in po svetu. Ustanovljena je bila leta 1893. PZS ima svoj grb, na katerem je silhueta Jalovca, ki ga obkroža modro bel trak z napisom Planinska zveza Slovenije in letnico 1893. Dejavnosti, ki jih izvajajo društva v okviru PZS, so planinarjenje, alpinizem, športno plezanje, turno kolesarjenje in smučanje ter drugi gorski športi, pohodništvo, nepoklicno vodništvo, skrb za planinske poti in koče, plezalne stene in varovanje narave (Statut Planinske zveze Slovenije, 2012). V planinsko društvo se lahko vključi, kdor želi. S tem se zaveže, da bo spoštoval načela Častnega kodeksa slovenskih planincev, v katerem so zapisane navade, po katerih se ravna slovensko planinstvo. Planinec mora varovati naravo in okolje, v gore se mora odpraviti odgovorno, z znanjem in primerno opremo (Častni kodeks slovenskih planincev, 2015).
14 Slika 2:
Grb Planinske zveze Slovenije
Znaki in logotipi. (2021). https://www.pzs.si/vsebina.php?pid=92
2.6.2 Planinstvo za invalide/osebe s posebnimi potrebami
V sklopu Planinske zveze Slovenije deluje tudi Planinstvo za invalide/osebe s posebnimi potrebami, ki si prizadeva za dostopnost gora za vse. Njihov namen je krepitev aktivne vloge oseb s posebnimi potrebami v planinstvu, izboljšati socialno vključenost, povečati telesno aktivnost in vzpostaviti inkluzijo in razumevanje ter sprejemanje drugačnosti med planinci.
Hkrati želijo poskrbeti za boljšo kakovost življenja oseb s posebnimi potrebami in znižati njihovo izoliranost (Priročnik in planinec, 2021), ob tem pa razširiti znanje o različnih kategorijah invalidnosti (Bobnar, 2018).
Prizadevajo si tudi za izobraževanje strokovnega kadra, ki dela z osebami s posebnimi potrebami v planinstvu. Organizirajo izobraževanja, kjer udeleženec pridobi kompetence na področju vodenja na osnovi inkluzije, pedagoške, andragoške in didaktične strategije dela z osebami s posebnimi potrebami, osnove zdravstvenih in socialnih težav ter etike dela z osebami s posebnimi potrebami (Priročnik in planinec, 2021). V sklopu izobraževanja so oblikovali Priročnik »in planinec« in Dnevnik »in planinec«. Dnevnik je namenjen planincem invalidom, je knjižica za zbiranje žigov in spominov. Prilagojen je tako, da je dostopen čim širšemu krogu ljudi. Besedilo je zapisano z velikimi tiskanimi črkami, je kratko, preprosto in opremljeno s slikovnimi ponazorili (Dnevnik in planinec, 2021). Posebnim izvodom je dodana tudi pola v Braillovi pisavi. Planinci za vsak pohod dobijo žig. Določeno število žigov jim prinese bronasto, srebrno ali zlato značko in bronasto, srebrno ali zlato priznanje (Dnevnik in planinec, 2021).
15 Slika 3:
Znak Pin/OPP
Znaki in logotipi. (2021). https://www.pzs.si/vsebina.php?pid=92
Pin/OPP organizira tudi nekaj akcij, s katerimi si prizadevajo k inkluziji in spodbujanju gibanja oseb s posebnimi potrebami. Akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah – GSPK je v letu 2021 potekala četrto zaporedno leto. Njihov moto se glasi »Biti inkluziven.«, z njim širijo pomen inkluzije v gorskem svetu. Akcija poteka na način, da gluhi, naglušni in slišeči prostovoljci med seboj sodelujejo in strežejo ljudem po izbranih gorskih kočah. Vsak obiskovalec koče se lahko usede za mizo, na kateri je pripravljen komunikacijski valjček in prilagojen jedilni list, na katerem so slike znakovnega jezika in zapis v Braillovi pisavi. Za tako mizo mu bo postregel gluh ali naglušen natakar. Namen komunikacije z gluhim/naglušnim natakarjem je premagovanje predsodkov in stereotipov o komunikaciji z gluhimi (Gluhi strežejo 2021 z novim vetrom v jadrih, 2021). Akcija Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti –SSP po SPP želi slepim in slabovidnim osebam približati planinstvo. Projekt traja od 2020 do 2022. Skupina planincev v letošnjem letu šteje 9 članov, 2 člana odbora Pin/OPP in 7 slepih oz.
slabovidnih planincev. Njihov cilj je prehoditi celo Slovensko planinsko pot v treh letih, hkrati pa ozaveščajo o slepoti in slabovidnosti, usposabljajo spremljevalce in skrbijo za rekreacijo ljudi z okvarami vida (Za slepe/slabovidne ni ovir, 2021). Akcija Gibalno ovirani Gore osvajajo – GOGO omogoča telesno dejavnost vseh gibalno oviranih, preprečuje osamljenost, izključenost, apatičnost in telesno nedejavnost oseb s posebnimi potrebami. Njihov namen je gibalno oviranim predstaviti dostopne poti in koče, jim omogočati rekreacijo in gibalno dejavnost v naravi. S pomočjo prostovoljcev lahko tudi osebe na invalidskih vozičkih dobijo izkušnjo pohodništva (GOGO – Gibalno ovirani Gore osvajajo, 2021).
2.7 Naloge vodje pohoda
Vsak organiziran pohod ima svojega vodjo. Tako kot vsak vodja mora tudi vodja pohoda poznati določene vsebine, ki mu pomagajo pri načrtovanju in izvedbi uspešnega pohoda.
Pedagoški oz. andragoški proces vodenja pohoda ima določene posebnosti, zato mora biti vodja ustrezno usposobljen. Vodja na pohodu ves čas uči in izobražuje pohodnike o zanimivostih ob poti, gibanju v gorskem svetu in značilnostih pokrajine. Pomembno je, da pri tem upošteva že pridobljena znanja in izkušnje pohodnikov ter jih poveže z znanjem, ki jim ga skuša predati.
Pri tem kot učno metodo uporablja metodo razlage in pogovora, pred začetkom pohoda, pri pripravi na pohod, pa metodo dela z besedilom in metodo demonstracije. Ker se izobraževanje odraslih razlikuje od poučevanja otrok, je vodnikov odnos pri delu zelo pomemben. K
16
uspešnosti njegovega vodenja in poučevanja prispevajo njegova stališča in mnenja o sposobnostih pohodnikov (Burnik, 2012). Pollak (2006) dodaja, da je naloga vodje pohoda doseči čim večjo varnost, dobro vzdušje in zadovoljstvo skupine. Kljub skrbnem in odgovornem vodenju zlahka pride do nepredvidljive nesreče, zato je delo vodje pohoda lahko tudi nevarno.
Naloga vodje je, da pohod podrobno načrtuje (Kristan, 1993), sestavi ustrezno skupino (Pollak, 2006) in poskrbi za pripravo skupine na pohod (Koželj Stepic, 2021). Pripraviti mora seznam opreme, ki jo pred odhodom pregleda. Skupino vodi po dobro poznani poti, saj se s tem izogne določenim nevarnostim. V kolikor vseeno pride do nesreče, je naloga vodje, da poskrbi za prvo pomoč (Kristan, 1993). Med pohodom se vodja drži določenih pravil, s katerimi lahko doseže boljše vodenje in posledično varnost skupine. V koloni pohodnikov vedno hodi prvi, za njim pa najšibkejši pohodnik, po katerem določi tempo skupine. Na koncu kolone hodi pomočnik vodje. V koloni pohodniki hodijo po eden ali redko dva skupaj, razdalja med njimi je približno 3 korake, prehitevanja ni (Drab, 2000). Pri počitku celotna skupina počaka, da si odpočijejo vsi (Pollak, 2006).
Kadar vodja vodi skupino oseb s posebnimi potrebami, je pomembno, da dobro pozna pohodnike in njihove izzive. Poznati mora zakonitosti prilagojene gibalne dejavnosti in prilagajati metode dela glede na sposobnosti pohodnikov. Poleg tega, da pohodnike razume, jih mora znati tudi motivirati (Vute, 1999), saj je notranja motivacija pri osebah s posebnimi potrebami pogosto slabša.
Poleg vseh nalog, ki jih ima vodja med pohodom, je najpomembnejše načrtovanje oz. priprava, od katere je odvisna uspešnost celotnega pohoda. Koželj Stepic (2021) deli pripravo pohoda na psihično, telesno, tehnično in organizacijsko pripravo. Vodja najprej izbere skupino in na podlagi telesne pripravljenosti pohodnikov določi cilj pohoda, kar spada pod organizacijsko pripravo. Načrtuje celoten potek in izvedbo pohoda, kar vključuje tudi določitev časa pohoda, kjer je treba upoštevati letne čase in uro začetka. Vodja določi časovni razpored dejavnosti na pohodu, prevoz, stroške pohoda, zbiranje prijav, rezervacijo prenočišč in seznam opreme. Ko je skupina izbrana in cilj določen, vodja nadaljuje s pripravo pohodnikov, kar imenujemo psihična priprava. K psihični pripravi spada spodbujanje zanimanja za izlet. Vodja udeležencem skuša predstaviti izlet tako, da se ga bodo veselili, pri čemer si pomaga s slikami, izrisom poti, prebiranjem člankov in zanimivostmi o izbrani poti. Pohodnike pripravi tudi na možnost nesreče, preveri njihove zmogljivosti, ki jih kasneje s telesno pripravo vzdržuje ali izboljša. K telesni pripravi spadajo hoja, tek, sprehodi, izleti in telesna dejavnost, s katero se pripravimo na izlet. Za pripravo lahko pohodniki izkoristijo vsako priložnost iz vsakdanjega življenja, kot je na primer hoja po stopnicah. Obremenitev dejavnosti povečujemo s časom in napredkom. Poleg telesne priprave je pomembna tudi tehnična priprava, kamor spadata preizkus tehnične opreme in učenje pravilne uporabe le-te. K opremi spadajo oblačila, obutev, nahrbtnik in nekaj dodatne opreme (Koželj Stepic, 2021).
17
2.8 Načrtovanje in izvajanje pohodništva za osebe z MDR v okviru različnih izobraževalnih programov
Tudi osebe z MDR lahko sodelujejo v najrazličnejših gibalnih dejavnostih (Žgur, 2012).
Gibalno dejavnost je treba prilagoditi za osebe s posebnimi potrebami. Priprava in izvedba zahtevata drugačen pristop, več prilagajanja, razumevanja in usposobljenega pedagoga (Lamovec, 2015), ki mora imeti znanje tako na športnem področju, kot tudi s področja posebnih potreb (Vute, 1999). Upoštevati mora, da se osebe z MDR počasneje učijo veščin, imajo težave pri uporabi in prenosu znanja, komunikacijske težave, lahko tudi vedenjske težave, kar pomeni, da mora biti dejavnost načrtovana tako, da zajema prilagoditve na vseh naštetih področjih.
Podajanje informacij mora biti konkretno, jasno in kratko, prilagojeno zmožnostim posameznika. Razumevanje povedanega mora pedagog vedno preveriti, za izvedbo določene dejavnost pa mora predvideti več časa. Filipčič in Božič (2016) opozarjata, da moramo biti pri gibalni dejavnosti oseb z MDR pozorni na njihovo manjšo gibalno kompetentnost in telesno vzdržljivost, pomanjkanje gibalnih izkušenj, kratko koncentracijo ter slabše prostorske in časovne predstave.
Kakovost prilagojene športne dejavnosti je odvisna od vodje, ki se mora zavedati obsežnosti svoje naloge. Poleg prilagoditve telesne dejavnosti je ključnega pomena tudi to, da vodja zna motivirati udeležence (Vute, 1999).
2.8.1 Cilji
V Tabeli 1 so predstavljeni cilji, ki so povezani z gibanjem in pohodniškimi vsebinami v šoli s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom in v šoli s posebnim programom vzgoje in izobraževanja. Cilji so povzeti po Učnem načrtu za posebni program vzgoje in izobraževanja (2014) in Učnem načrtu za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom (Športna vzgoja, 2011).
Preglednica 1:
Primerjava ciljev iz učnega načrta
Prilagojen program VIZ z nižjim izobrazbenim standardom
Posebni program VIZ
Učenec pozna pravila varne hoje. Učenec pozna in pripravi ustrezno opremo.
Učenec pozna osnovno pohodniško opremo. Učenci spoznava primerna oblačila in obutev.
Učenec pozna vpliv hoje na organizem. Učenec skrbi za svojo varnost.
Učenec pozna prvo pomoč pri praskah, žuljih, pikih in pozna zaščito pred insekti.
Učenec pozna in upošteva pravila varne hoje.
Učenec pozna pravila hoje v gore.
Seznanjen je z varovanjem narave.
Učenec se organizirano in samostojno sprehaja.
Učenec pozna nevarnosti v gorah in zna nuditi prvo pomoč pri lažjih poškodbah.
Učenec zna oceniti svojo telesno pripravljenost in vztraja do cilja.
18 Učenec pozna naravovarstvene probleme in je seznanjen s skrbjo za ohranitev naravne in kulturne dediščine.
Učenec hodi na sprehode v bližnjo in širšo okolico.
Učenec se s pomočjo karte orientira v naravi.
Učenec izbere cilj pohoda, glede na svoje sposobnosti.
Prirejeno po Učni načrt. Posebni program vzgoje in izobraževanja. (2014). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Izobrazevanje-otrok-s-posebnimi-potrebami/OS/Posebni- program-vzgoje-in-izobrazevanja/Posebni_program_vzgoje_in_izob.pdf in Učni načrt. Posebni program vzgoje in izobraževanja. Gibanje in športna vzgoja. (2004). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Izobrazevanje-otrok-s-posebnimi-potrebami/OS/Posebni-program- vzgoje-in-izobrazevanja/4.-stopnja/gibanje_in_sportna_vzgoja-nadaljev1.pdf
Pri projektu Vseživljenjsko učenje za odrasle osebe s težjo in najtežjo MDR (1998–2000), v katerega so bili vključeni tudi številni VDC, so glede pohodništva zastavljeni naslednji cilji:
− poraba fizične energije,
− razvijanje psihofizične pripravljenosti,
− razvijanje pozitivne samopodobe,
− učenje socialno sprejemljivega vedenja,
− spoznavanje življenja v naravi,
− vključevanje v okolje, razbremenitev napetosti (Parazajda, 2000).
2.8.2 Prilagoditve gibalne dejavnosti
Da bo gibalna dejavnost oseb z MDR dosegla svoj namen, jo je treba prilagoditi. Namen prilagoditev je omogočiti posamezniku, da v gibalni dejavnosti uživa in ima možnost doseči uspeh. Pri določanju prilagoditev moramo biti pozorni na vrsto motnje, ki jo ima oseba, in njene sekundarne značilnosti (npr. krhke kosti, učinki zdravil …). Vedeti moramo, če je motnja progresivna ali neprogresivna, kateri telesni deli so prizadeti in ali gibalna dejavnost poslabšuje stanje. Glede na omenjene dejavnike pri načrtovanju prilagoditev prilagajamo pravila, opremo, navodila in okolje gibalne dejavnosti (Vute, 1999). V primeru pohodništva to pomeni, da glede na zmožnosti osebe pohod prilagajamo časovno, dolžinsko in zahtevnostno. Prilagodimo opremo, ki jo potrebuje posameznik na pohodu, ter njegove naloge in odgovornosti tekom poti.
Navodila pri pripravi na pohod in med potjo izrazimo jasno in na način, ki je posamezniku razumljiv.
2.8.3 Raziskovanje pohodništva/planinstva v okviru Pedagoške fakultete v Ljubljani Starič (2020) je v magistrskem delu raziskovala izvajanje pohodniških športnih dni v šoli s Prilagojenim izobraževalnim programom vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom. Jakob (2021) se je poglobila v načrtovanje in izvajanje pohodniških športnih dni v Posebnem programu vzgoje in izobraževanja. V Tabeli 2 so prikazane njune ugotovitve glede izzivov pri načrtovanju in izvajanju pohodništva, priprava udeležencev na pohod in prilagoditve pohoda. Dodali smo tudi primere, zbrane iz druge literature (Tabela 2).
19 Preglednica 2:
Primerjava ugotovitev različnih raziskav in literature
NIS (Starič, 2020) PP (Jakob, 2021) Ostala literatura Izzivi pri
načrtovanju
− diferenciacija in individualizacija
− izbira poti
− prilagajanje pohoda posamezniku
− spremstvo
− slaba telesna pripravljenost učencev
− učenci precenijo svoje zmožnosti
− načrtovanje prilagoditev (Lamovec, 2015)
Priprava udeležencev na pohod
− vaje orientacije
− medpredmetno povezovanje (opis poti, spoznavanje kraja, spoznavanje živalstva na tem območju, spoznavanje višine hriba in čas pohoda)
− telesna priprava
− spodbude k
samostojni pripravi opreme
− medpredmetno povezovanje
(splošna poučenost, branje navodil, orientacija)
− psihična, telesna in tehnična priprava (Koželj Stepic, 2021)
Prilagoditve − čas pohoda
− dolžina pohoda
− težavnost pohoda
− letni čas
− dodatni
spremljevalci za gibalno ovirane
− prilagoditve poti na lažjo in težjo
− izbira cilja, ki se ga lahko doseže tudi z avtomobilom
− spremljevalci (GOGO – Gibalno ovirani Gore osvajajo, b. d.)
− dolžina in težavnost (Kovačič idr., 2016)
Izzivi pri izvajanju
− neprimerna oprema in z njo povezane poškodbe
− slaba telesna pripravljenost učencev
− slaba telesna pripravljenost spremljevalcev
− neprimerna prehrana
− prevelik napor
− neustrezna oprema
− slaba motivacija
− zdravstvena stanja učencev
− dostopnost toalet
− pohodniki imajo željo, niso pa dovolj telesno pripravljeni (Koželj Stepic, 2021)
− neustrezna oprema (Drab, 2000)
− neustrezna telesna pripravljenost (Kristan, 1993)
20
− slabše prostorske predstave (Filipčič in Božič, 2016) Pri načrtovanju pohodništva je največji izziv, s katerim se soočajo izvajalci, prilagajanje pohoda glede na zmožnosti pohodnikov. Jakob (2020) omenja tudi precenjevanje zmožnosti učencev, kar kasneje povzroči težave tudi pri izvajanju pohoda. Izvajalci pohod načrtujejo glede na težavnost poti. Pozorni so na dolžino, čas in težavnost. Starič (2020) ugotavlja, da so izvajalci pohodništva v NIS pozorni tudi na letni čas, Jakob (2020) in ostala literatura pa omenja tudi težave pri ustrezni izbiri spremljevalca. Pohodnike izvajalci pripravijo na pohod s pomočjo medpredmetnega povezovanja, saj gre v tem primeru za učence osnovnih šol. Koželj Stepic (2021) omenja psihično pripravo, kjer izvajalec poskrbi za prenos različnega znanja pohodnikom. Pri pripravi je pomembna tudi telesna priprava, ki pripomore k boljši telesni pripravljenosti in posledično boljši vzdržljivosti na poti. Kljub pripravam pa vsi avtorji ugotavljajo različne izzive, ki se pojavljajo med potjo. Največji izziv, s katerim se soočajo izvajalci, je slaba telesna pripravljenost pohodnikov in njihova neustrezna oprema, ki hitro povzroči tudi poškodbe.
Obe avtorici raziskav pohodništva oseb z MDR v okviru raziskav na Pedagoški fakulteti in tudi drugi avtorji (Tabela 2) ugotavljajo podobne ali enake izzive izvajalcev pri načrtovanju in izvajanju pohodništva. Ker v okviru Pedagoške fakultete še ni bilo raziskano področje odraslih oseb z MDR v povezavi s pohodništvom, smo se v nadaljevanju osredotočili na raziskovanje pohodništva v izbranem VDC. Dobljene rezultate smo pri analizi primerjali z že obstoječimi raziskavami in literaturo.
21
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Eden izmed načinov, ki pripomore k boljšemu zdravju in dobremu počutju oseb z motnjo v duševnem razvoju in pridruženimi motnjami, je redna telesna aktivnost, ki jo najlažje dosežemo s hojo. Hoja pozitivno vpliva na človekov organizem (Kristan, 1993), hkrati pa na organiziranih pohodih, kjer hodi skupaj več pohodnikov, človek zadovolji tudi socialne in psihološke potrebe, ki pripomorejo h kakovosti življenja (Schalock, 1997). Zadovoljevanje teh potreb je eden izmed ciljev, h katerim stremijo VDC (Analiza delovanja varstveno delovnih centrov, 2008). Ker ima vsak posameznik, vključen v VDC, drugačne specifične potrebe, mora vodja pohoda znati načrtovati pohod tako, da se ga bo pohodnik lahko udeležil. Pri izvajanju pohoda vodja lahko naleti na nepričakovane izzive, zato je pomembno, da te izzive analiziramo in jih v čim večji meri skušamo odpraviti. V raziskavi se bomo osredotočili na načrtovanje in izvajanje pohoda in izzive, ki se lahko pri tem pojavijo, ter cilje in prilagoditve, ki jih vodja pri načrtovanju in izvajanju upošteva.
3.2 Raziskovalna vprašanja
1. S kakšnimi cilji vodja načrtuje in izvaja pohod?
2. Ali vodja načrtuje pohod s ciljem izboljšati gibalno učinkovitost udeležencev?
3. Ali vodja načrtuje pohod z namenom, da se bodo udeleženci imeli lepo in zadovoljili potrebe po pripadnosti ter sprejetosti?
4. Ali vodja udeležencem posreduje znanje o ustrezni opremi, prehrani in obnašanju na pohodu oz. v naravi?
5. Ali vodja seznani udeležence izleta s pozitivnimi učinki gibanja na njihovo telo?
6. Katere prilagoditve vodja upošteva pri načrtovanju pohoda za uporabnike VDC?
7. S kakšnimi izzivi se sooča vodja pohodov pri načrtovanju?
8. S kakšnimi izzivi se sooča vodja pri izvajanju pohodov?
3.3 Metoda in raziskovalni pristop
Uporabili smo deskriptivno metodo in kvalitativni raziskovalni pristop, za katerega je značilno, da so zbrani podatki večinoma v besedni in ne v numerični obliki (Vogrinc, 2008).
Po pregledu strokovne literature smo postavili raziskovalna vprašanja in na podlagi tega sestavili intervju, s katerim smo ugotavljali osebne poglede, pričakovanja in interese vključenih v raziskavo in na ta način interpretirali doživljanje, kar je po Vogrinc (2008) tudi značilno za kvalitativno raziskavo. Upoštevali smo etična načela prostovoljnosti sodelovanja, informiranja o raziskavi, varovanja identitete, zaupnosti in zasebnosti ter načelo spoštovanja resnice (Vodrinc, 2008). Obema sodelujočima smo pred začetkom posredovali informacije o raziskavi.
V raziskavi sta sodelovala prostovoljno in imela možnost, da intervju kadar koli prekineta.
Zaradi varovanja osebnih podatkov imen v magistrski nalogi nismo uporabili, posnetke intervjuja pa smo po transkripciji izbrisali.
22 3.3.1 Vzorec
V raziskavi smo uporabili neslučajnostno priložnostni vzorec. Po Vogrinc (2008) smo uporabili namensko vzorčenje, kar pomeni, da smo ljudi izbrali z natančno določenim namenom.
Ugotovitev tako ne moremo posplošiti ne celotno populacijo, veljajo le za izbrani vzorec.
Vzorec smo izbrali tako, da smo k sodelovanju povabili več VDC, izbrali smo tistega, ki je zadovoljil potrebe raziskave. V raziskavi sta sodelovali dve vodji pohodov v VDC. Izbrali smo moškega in žensko. Moški je zaključil študij na Fakulteti za družbene vede in ima kot skupinski habilitator v VDC 15 let delovne dobe. Ženska je študij zaključila na Pedagoški fakulteti in ima kot skupinska habilitatorka v VDC 5 let delovne dobe.
3.3.2 Opis postopka zbiranja podatkov
Podatke smo pridobili s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Pripravili smo devet vprašanj, ki so v skladu z raziskovalnimi vprašanji. Intervju smo razdelili na dva sklopa – načrtovanje pohoda (priprava vodje in uporabnikov, cilji, prilagoditve in izzivi, s katerimi se vodja sooča pri načrtovanju) in izvajanje pohoda (izzivi pri izvajanju). Intervjuja smo izvedli marca 2021.
Zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja virusa SARS-CoV-2 smo oba intervjuja izvedli preko aplikacije ZOOM. Trajala sta 25 min in 40 min. Intervjuja smo zaradi lažje transkripcije in kasnejše obdelave podatkov posneli.
3.3.3 Postopek obdelave podatkov
Najprej smo naredili transkripcijo obeh intervjujev. Zaradi lažje obdelave podatkov smo odgovore zapisali slovnično pravilno. Izločili smo podatke, ki za raziskavo niso pomembni.
Oblikovali smo skupini – načrtovanje pohodov in izvajanje pohodov. Zaradi boljše preglednosti pa smo ju razdelili še na pet podskupin – načrtovanje pohodništva, priprava udeležencev, cilji, prilagoditve in izvajanje pohodništva. Nato smo izdelali tabele, kjer smo združili odgovore obeh intervjuvanih. Na koncu smo zbrane podatke primerjali med seboj in s strokovno literaturo.
Pri predstavitvi rezultatov smo vodji označili z Vodja 1 – vodja ženskega spola in Vodja 2 – vodja moškega spola.
