UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
MANCA MARINKO
UPORABA LUTKE V VRTCU IN POMEN LUTKOVNEGA GLEDALIŠČA ZA OTROKE V
PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
MANCA MARINKO
Mentor: viš. pred. dr. HELENA KOROŠEC
UPORABA LUTKE V VRTCU IN POMEN LUTKOVNEGA GLEDALIŠČA ZA OTROKE V
PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici, prof. Heleni Korošec, za potrpežljivo in strokovno spremljanje ter vodenje od začetka do konca izdelave diplomskega dela, za njen čas, razumevanje in prilagodljivost.
Zahvaljujem se svoji družini za podporo in spodbude ter tiho bdenje.
Hvala prijateljici Ani za vso pomoč in sočutje, ki sem ju bila deležna z njene strani.
Iz srca se zahvaljujem možu Urbanu za malo manj potrpežljivo, a pomembno spodbujanje pri pisanju ter močno podporo, da sem nalogo pripeljala h koncu.
POVZETEK
V diplomskem delu spregovorimo o lutki in lutkovni umetnosti, o njeni vlogi in pomenu za otroka v predšolskem obdobju. Osredotočimo se na osnovni namen lutke ter na njeno oživitev, moč, ki jo ima, in na kratko predstavimo tehnike lutk, od tistih iz gledališč do povsem preprostih, takih, ki jih lahko izdelajo tudi otroci. Izpostavimo vzgojiteljevo zavedanje moči lutke, ki je pomembna pri njeni oživitvi, in igro z lutko, ki izhaja iz otrokove notranje potrebe.
V nadaljevanju predstavimo lutko v vzgojno-izobraževalnem procesu in navedemo načine vključevanja lutke v skupino. Njena prisotnost močno vpliva na vsakega otroka in celotno vzdušje v skupini. Predstavimo odnos med otrokom in lutko ter otrokom in vzgojiteljem, ki lutko oživi ter prednosti vključevanja lutke v različne dele dnevne rutine. V osrednjem delu pozornost namenimo vplivu lutke na otrokov razvoj na različnih področjih, s konkretnimi primeri prikažemo, na kakšen način se to odraža. Na koncu teoretičnega dela predstavimo lutkovno umetnost in lutkovno gledališče v odnosu z vrtcem, na kaj morajo biti strokovni delavci pozorni pri izbiri predstave, kako otroke pripraviti na obisk lutkovnega gledališča in kaj sledi po ogledu. V empiričnem delu prikažemo odgovore dveh intervjujev umetniških vodij lutkovnega gledališča, ki obiskovanje gledališča predstavita kot pomemben del otroštva in bralca seznanita z različnimi možnostmi sodelovanja med gledališčem in vrtcem. Ena izmed možnosti so pedagoška gradiva, ki smo jih analizirali in ugotovitve predstavljamo v empiričnem delu diplomskega dela.
Ključne besede: lutka v vrtcu, lutkovna predstava, lutkovno gledališče, vrtec in gledališče
USE OF THE PUPPET IN KINDERGARTEN AND THE IMPORTANCE OF THE PUPPET THEATRE FOR PRESCHOOL CHILDREN
ABSTRACT
The diploma thesis deals with the field of puppet theatre and puppets and their role and meaning for the preschool children. We focus on the puppet’s primary aim and on its revival, the power it possesses; and we briefly present the puppetry techniques: from those puppets present in theatres to the very simple ones like those the children can make. We stress the importance of the preschool teacher’s awareness of the puppet’s power – how they can affect its revival – and the importance of the child’s play with the puppet which originates from the child’s internal need. In the subsequent chapters we present the puppet in the educational process and we list the possibilities of how the puppet can be integrated in the group’s routine. The presence of the puppet has a strong effect on each child in the group and on the atmosphere in it. We present the relationship between the child and the puppet and the child and the teacher who revives the puppet; and the benefits of the puppet’s integration in the different parts of the daily routine. In the central part of the thesis we focus on the puppet’s effect on the child’s development in different fields and we list some specific examples of it. At the end of the theoretical part of the thesis we present the puppetry and the puppet theatre in relations with the kindergarten, what the teachers need to be careful about when choosing a puppet show, how to prepare children before visiting the puppet theatre and what happens after the show. In the empirical part of the thesis we present the interviews we conducted with the two artistic directors of the puppet theatres; they state that visiting the puppet theatre is a very important part of the childhood and present different options for the collaboration between the theatre and the kindergarten. One of these options is the pedagogical material which we analysed and we present the findings in the empirical part of the thesis.
Key words: puppet in the kindergarten, puppet show, puppet theatre, kindergarten and the theatre
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Teoretični uvod ... 1
1.1.1 Moč lutke ... 2
1.1.2 Lutka pri vzgojno-izobraževalnem delu ... 3
1.1.2.1 Otrok in lutka ... 3
1.1.2.2 Lutka pri vzpostavljanju odnosov ... 4
1.1.3 Vpliv lutke na otrokov razvoj ... 5
1.1.3.1 Govor in komunikacija ... 5
1.1.3.2 Gibanje ... 6
1.1.3.3 Samopodoba ... 7
1.1.3.4 Ustvarjalnost in domišljija ... 8
1.1.4 Lutkovno gledališče ... 9
1.1.4.1 Gledališka umetnost ... 9
1.1.4.2 Kvalitetna lutkovna predstava ... 9
1.1.4.3 Besedilo lutkovne predstave ... 10
1.1.4.4 Likovnost in glasba ... 11
1.1.5 Gledališče in vrtec ... 11
1.1.5.1 Priprava na obisk gledališča ... 14
1.1.5.2 Po predstavi ... 14
2 EMPIRIČNI DEL ... 16
2.1 Opredelitev problema ... 16
2.1.1 Cilji in hipoteze dela ... 17
2.1.1.1 Cilji raziskave ... 17
2.1.1.2 Hipoteze raziskave ... 17
2.2 Metodologija ... 18
2.2.1 Vzorec ... 18
2.2.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 18
2.2.3 Postopki obdelave podatkov ... 18
2.3 Rezultati in interpretacija ... 18
2.3.1 Intervju z umetniškima vodjama Lutkovnega gledališča Ljubljana in Lutkovnega gledališča Maribor ... 18
2.3.2 Pregled pedagoških gradiv Lutkovnega gledališča Ljubljana ... 22
2.3.2.1 Škrt škrt kra čof! ... 24
2.3.2.2 Medved in mali ... 29
2.3.2.3 Zajčkova hišica ... 33
2.3.2.4 Mojca Pokrajculja ... 36
2.3.2.5 SKLEP ... 39
3 ZAKLJUČEK ... 41
4 VIRI IN LITERATURA ... 43
KAZALO SLIK
Slika 1: Škrt škrt kra čof! ... 24Slika 2: Medved in mali ... 29
Slika 3: Zajčkova hišica ... 33
Slika 4: Mojca Pokrajculja ... 36
KAZALO TABEL
Tabela 1: Repertoar LGL ... V Tabela 2: Repertoar LGM ... VIII
1
1 UVOD
Umetnost je sestavni del življenja. Že v predšolskem obdobju se otroci seznanijo z različnimi vrstami umetnosti. Ena od teh je tudi lutkovna umetnost, ki je otrokom še posebej blizu, saj jih lutke na prav poseben način pritegnejo. Izrednega pomena je, na kakšen način se z lutkovno umetnostjo srečajo. Z izbiro obravnavane teme v diplomski nalogi želimo predstaviti lutko kot pomemben element predšolskega obdobja in pomen vključevanja lutke v vrtcu. Raziskati želimo možnosti sodelovanja med vrtcem in gledališčem, ki s ponujeno vsebino pomaga lutkovno umetnost vključevati v vzgojno-izobraževalno delo z otroki. Vzgojiteljeva naloga je – poleg neposrednega vključevanja lutke v skupino in priprave okolja za otroke, da se prek igre z lutko sami spoznajo z njo – tudi organizacija in priprava otrok na obisk lutkovnega gledališča.
Pri tem pa je zelo pomembna prava izbira lutkovne predstave, ki naj bo primerna starosti, njihovemu zanimanju in trenutnemu razvojnemu obdobju otrok.
1.1 Teoretični uvod
»Lutkovna umetnost izvira iz davnih ritualov. Vsi obredi pa so nekakšna komunikacija med ljudmi in energijo, ki je ne obvladujemo, vendar čutimo. Ta komunikacija se odvija s stilizira- nimi gibi, glasom in vizualno pojavnostjo, bodisi v kostimu, maski ali oblikovanem predmetu.
Sodobni lutkar uporablja isti model: prepričuje nas, da gledamo parabolično in simbolično življenjsko situacijo skozi stiliziran predmet z nenavadnimi gibi in čudnim glasom. (…) Lutkar verjame v čarobno preobrazbo, veruje v moč lutke.« (E. Majaron, 2000, str. 33)
Ne glede na to, ali je lutka ročna, marioneta, na palici, senčna, mehanična, v obliki mask ali predmetov nam neposredno in poenostavljeno, a natančno poda sporočilo tako, da ga razumemo prav vsi, tudi najmlajši. Z lutkami izražamo svoje stališče do sveta in vsega, kar se v njem dogaja. Kar nam je razumljivo in nerazumljivo. Iskreno sporočilo pa lahko lutka poda le, če lutkar resnično verjame vanjo, kar je mnogo več od izgovorjenega (Majaron, 2017). Kržišnik idr. (2011, str. 114) navajajo, »da je sporočanje z lutko prepoznavno, je potrebna stilizacija na treh ravneh: vizualni, gibalni in zvočni« (Kržišnik idr., 2011, str. 114). Vzgojitelji naj te izrazne možnosti upoštevajo, le tako bo lutka oživela in bo komunikacija z njo prepričljiva. Sporočilo in tema, ki ju želimo posredovati, vplivata na to, kakšno lutko bomo izbrali. Možna je prav tako kombinacija različnih vrst lutk, a tudi takšen izbor izraža določen pomen (Majaron, 2017).
2
1.1.1 Moč lutke
Igra je otrokova primarna potreba, zato je k dejavnosti notranje motiviran. Omogoča mu umik iz realnosti in oblikovanje svojega prav posebnega sveta (B. Nemec in M. Krajnc, 2011). Preko igre otrok lažje razume svet okoli sebe, zato je še posebej koristno, da mu na ta način omogočimo spoznavanje novega, drugačnega (A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc, 2010).
Poleg novih spoznanj igra otroku nudi zadovoljstvo, varnost, zatočišče in je močno izrazno sredstvo (Nemec in Krajnc, 2011). Z lahkoto povežemo vzporednice z lutko, ki otroku ne služi le za spontano igro, marveč ga spremlja tudi pri usvajanju dnevne rutine, higienskih navad, reševanju problemov, izražanju čustev ipd. Otroci se bodo lutke navadili pri različnih delih dneva in v različnih situacijah, postala jim bo blizu in zaupanja vredna 'oseba'. Ker bodo opazili, da ni časovne ovire za vključitev lutke, in ker se je bodo privadili, bodo tudi sami pogosteje posegali po lutkah (Kržišnik idr., 2011).
Mnogi pravijo, da ima lutka čarobno moč zaradi vsega, kar zmore in zna. Lutka zna govoriti, se smejati, jokati, pripovedovati zgodbo, peti, plesati, poslušati otroke in njihovo notranje doživljanje (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). Res je, da lutka govori, a njeno najmočnejše komunikacijsko sredstvo je kljub temu neverbalni jezik, ogromno sporoča z izgledom. V mislih imamo material, iz katerega je narejena, likovnost in tehnologijo, prevladujoče barve in obliko, njen odnos z igralcem in nenazadnje, način njenega gibanja (Majaron, 2017).
Vzgojitelj mora vedno slediti težnji, da otrokom ponudi le najboljše, tako v likovnem, glasbenem, animacijskem in interpretativnem smislu, vendar ima čisto vsaka lutka prav posebno moč, oddaja posebno energijo, ne glede na estetsko (ne)dovršenost. Odrasli se mnogokrat preveč bremenijo z zunanjim izgledom lutke, ki jo izdelajo, ter zaradi morebitne tehnične in likovne nedovršenosti dvomijo v njeno moč in prepričljivost. Želijo si brezhibno lutko. Vendar so predsodki in dvomi nepotrebni, saj otroka prepričajo in prevzamejo že najbolj preproste lutke ter predmeti, ki oživijo v rokah vzgojitelja. Bolj pomembna je njena oživitev.
Poleg tega so nam dosegljive različne lutkovne tehnike, ki jih lahko izdelamo sami. Že odpadni material je lahko odlično sredstvo za izdelavo marsikatere lutke. Uporabimo lahko nogavice in druge kose blaga, embalažo, les, časopis ipd. Tako lahko vzgojitelj izbere tehniko in material, za katerega misli, da mu je bližje in lažji za izdelavo. Ob ustrezni pomoči in vodilih pa se lahko poslužuje čimbolj raznolikih tehnik in različne kombinacije materialov.
Lutko lahko izdelajo tudi otroci sami, v tem primeru bo imela še večjo moč in vrednost za njenega ustvarjalca (H. Korošec, 2006). Da lutka v očeh otrok resnično oživi je bistveno
3
zavedanje vzgojitelja, kakšno moč ima lutka in on sam, le tako lahko še bolj pripomore k posredovanju različnih znanj in vsebin (Korošec, 2002). Prav gotovo je za vzgojitelja pomembna vaja z lutko, tudi pred ogledalom, da ji določi način premikanja in govorjenja ter postane bolj samozavesten in pristno zlit z lutko.
1.1.2 Lutka pri vzgojno-izobraževalnem delu
V vrtcu lahko lutko pri neposrednem vzgojno-izobraževalnem delu uporabljamo v različne namene. Spodaj predstavljamo šest načinov, ki se jih lahko vzgojitelji poslužujejo pri vključevanju lutke v vrtčevski vsakdan.
• Lutka kot ljubljenec skupine: lutko vključimo v dele dnevne rutine, različne situacije (zjutraj pri prihajanju otrok, na sprehodu, pri uspavanju ipd.).
• Spoznavanje vsebine področja kurikuluma: lutka bo preko zgodbe v pomoč pri razumevanju obravnavane vsebine, vzpodbuda in motivacija pri delu, popestritev aktivnosti ipd.
• Projektno delo z lutko: lutka izpostavi problem, ki je osrednja tematika v naprej pripravljenega projekta, ki ga otroci rešujejo z lutko.
• Motivacija z lutko:lutka kot sredstvo pri uvodni motivaciji dejavnosti, ki jo pripravi vzgojitelj; lutka nagovori, zaigra prizor; dialog med lutkami ipd.
• Izražanje čustev, doživljanje sveta: lutka kot otrokovo izrazno sredstvo; vanjo se vživi in preko nje izrazi svoja občutja.
• Od spontane igre do gledališča: ogled predstave in igranje predstave ima na otroka močan vpliv; omogočeno jim je izražanje lastne umetniške kreativnosti, kar vpliva na različna področja razvoja (Korošec, 2010).
1.1.2.1 Otrok in lutka
Pri uporabi lutke v vrtcu je že na začetku moč opaziti nevidno povezavo med otrokom in lutko.
Otrokov pogled in telo se takoj usmerita k lutki in ji namenita popolno pozornost. V ospredju je neverbalna komunikacija, ki je ključnega pomena zlasti pri mlajših otrocih (Korošec, 2006).
Za prvi stik z gledališčem v vrtcu lahko uporabimo preproste lutke, kot so naprstne in na dlani, tudi lutko iz nogavice. Vsaka bo močno pritegnila otrokovo pozornost (Kržišnik idr., 2011). Za najmlajše je za začetek dovolj, da se jim lutka približa, se jih dotakne, je v njihovi neposredni
4
bližini. Prvi stik z gledališčem lahko predstavljajo preproste prstne igre in zgodbe, ki jih lahko vzgojitelj ustvari skupaj z otrokom kar v svojem naročju.
Za vzgojitelja naj bo pomembno sporočilo otrokova neverbalna komunikacija, njegov telesni odziv in pozornost, ki jo lutki vrača ali ne. Na začetku je lahko otrok še zadržan, negotov in v strahu, odvrača pogled ali pa jo hitro sprejme, jo poboža nazaj, se ji smeji in jo ogovarja. Na podlagi otrokovega prvega odziva dobimo vtis o njegovem odnosu do lutke. To pa je tudi pomembno vodilo, kako bomo v prihodnje otroka vključevali v odnos z lutko. Vsekakor moramo pri prvih korakih v lutkovni svet vstopati nežno in tenkočutno, nevsiljivo, če je potrebno, od daleč. Naslednjič pa že nekoliko bolj vzpodbudno, a še vedno pozorno. Vsekakor ga moramo še vključevati v interakcijo z lutko, a vsak otrok potrebuje določen čas, da se privadi nanjo in jo spozna ter sprejme.
1.1.2.2 Lutka pri vzpostavljanju odnosov
Odnos otroka z lutko lahko enačimo z vzgojiteljevim, kjer je prav tako pomembno, da se skladno z otrokovo nebesedno komunikacijo odziva nanj. Nekaterim je zelo všeč vzgojiteljeva bližina, drugim manj (Korošec, 2002). Nekateri si želijo več objemov in telesnega stika, drugi manj. Glede na to vedenje vzgojitelj pristopa k otroku. Kot je spoznal otroke in ustvaril individualen odnos glede na posameznega, tako naj vzgojitelj z lutko oblikuje in prilagaja neverbalno in verbalno komunikacijo do otroka. Če je otrok do vzgojitelja pretirano zadržan in odklonilen, bo lutka odlično posredno sredstvo za njuno komunikacijo. Otrok se bo odprl lutki, hkrati pa ga bo vzgojitelj spoznal in dobil vpogled v njegov notranji svet in prepoznal vzrok otrokove zadržanosti do vzgojitelja. Svoje skrbi in strahove bo otrok zaupal lutki veliko lažje kot vzgojitelju, ki je avtoriteta, sprejel jo bo za svojega zaupnika in prijatelja (Korošec, 2006).
Komunikacija in sodelovanje se izboljšata tudi med otroki, saj je več stvari izrečenih, pa tudi takrat, ko npr. skupaj načrtujejo lutkovno predstavo in si vsi želijo izdelati kar se da zanimiv in kvaliteten prizor. Veliko je dogovarjanja in usklajevanja, lutke s svojo prisotnostjo in posredno komunikacijo neverjetno vplivajo na razumevanje v skupini (Korošec, 2006). Zadržanim otrokom bo v pomoč pri izpostavljenem izražanju, saj se otrok na nek način skrije za lutko, takrat govori lutka, ne on, zato se otrok počuti prijetno in varno. Podobno čarobno moč lutka izžareva pri spoznavanju določene tematike in reševanju skupinskih problemov in izzivov.
Vsak si želi kar najbolje sodelovati zavoljo lutkine prisotnosti. Lutko doživljajo kot živo bitje, enega izmed njih (prav tam).
5
1.1.3 Vpliv lutke na otrokov razvoj
1.1.3.1 Govor in komunikacija
Prisotnost lutke, igra z njo, dejavnosti in izdelava lutk kakovostno in pozitivno pripomorejo pri razvoju otroka na različnih področjih. Kot je zapisano že v prejšnjem poglavju, močno pripomore k boljši komunikaciji pri starejših, k lažjemu in bolj ustvarjalnemu izražanju ter velja kot spodbuda pri razvoju govora pri mlajših otrocih. Ravno v prvi starostni skupini, med 2. in 3. letom starosti, otroci na govornem področju še posebej hitro napredujejo in se razvijajo.
Njihov besedni zaklad se prične večati, podporo ter spodbudo pa lahko najdejo v ogledu gledaliških predstav, kjer se srečajo z besediščem novih raznolikih besed. Možnost ima slišano povezati z videnim oziroma obratno in spoznati, da za določeno besedo obstaja več različnih pomenov. Nekatere besede otrok šele na novo spozna in jih bo morda začel uporabljati kasneje.
Tako njegov govor preide na višjo raven (L. Marjanovič Umek, 2013). Lutka pomembno pomaga tudi otrokom, ki imajo različne težave z govorom (npr. jecljanje) ali pa težko ubesedijo in izrazijo svoje misli. Zaradi tega se jim lahko izpostavljeno govorjenje upira, jim predstavlja napor, jih je strah. Igra z lutko pa jim omogoča, da ne govori on sam, ampak da spregovori lutka. Pozornost tako ni usmerjena k otroku, ampak k lutki, otrok ni pod pritiskom in zmore sproščeno govoriti (Korošec, 2006). Poleg širjenja besednega zaklada otrok pri dejavnosti z lutko razvija govorno ustvarjalnost pri spontani gledališki igri ali pripovedovanju pravljice (prav tam). Gotovo bi bilo lahko za otroka bolj spontano in tudi bolj zabavno, če bi v sklopu bralnega projekta poljubnega poimenovanja (npr. Bralni nahrbtnik, Bralna značka ipd.) pred skupino otrok o prebrani knjigi pripovedoval z lutko ali zgodbo celo uprizoril.
Pri lutkovnem izražanju ne smemo pozabiti na neverbalni vidik, ki je ključen pri interpretaciji in razvoju. Še posebej pri zgoraj naštetih primerih bo neverbalna komunikacija pri igri z lutko pomemben element, če ne celo edini. In s tem ni prav nič narobe. Mlajši otroci, ki še ne govorijo in se njihov govor še razvija, otroci s težavami na govornem področju in otroci, ki jim govorno nastopanje predstavlja oviro, se lahko z lutko odlično izražajo brez besed. V ospredje bo prišlo gibanje, ton glasu, na različne načine lahko izrazi čustva, mimiko in geste, izražanje z različnimi glasovi in medmeti, oponašanje drugih glasov ipd. (prav tam).
Ker lutka vpliva na kakovostno komunikacijo v skupini, so tudi socialne interakcije med otroki dvignjene na višjo raven. Vzgojitelj s pomočjo lutke lažje razume otroke, otroci pa čutijo, da so razumljeni in sprejeti. Klima v skupini je prijetna in sproščena (Korošec, 2015).
6
Lutka, ki je v vrtcu vključena na vsakodnevni ravni, bo pripomogla k spoštljivi komunikaciji in poslušanju, saj jo bodo otroci upoštevali še bolj kot vzgojitelja. Če lutka vzpostavi preprosta pravila komunikacije, kot so npr., da govori samo en otrok naenkrat, drugi ga poslušajo, ne posegamo si v besedo ipd., si bo vsak prizadeval za vestno izpolnjevanje teh pravil. Kasneje bodo čisto spontano to projicirali tudi drug na drugega, ko lutke ne bo zraven. Pozorni moramo biti, da lutka ne postane sredstvo za postavljanje negativne avtoritete ali moraliziranje o otrokovem početju in obnašanju v skupini. Medsebojne odnose, načine komuniciranja, pravila obnašanja otrokom predstavimo s pomočjo različnih zgodb, ki jim bodo omogočile vživljanje v situacijo lika v zgodbi, hkrati pa bodo spoznanja prenesli na svoje življenje.
Zlasti pri dejavnosti ustvarjanja lutkovne uprizoritve je med otroki potrebna dobra komunikacija, medsebojna pomoč, veliko je usklajevanja, deljenja mnenj, potrebno je prisluhniti drug drugemu, se odločati. Urijo se v samostojnem reševanju konfliktov, spoštljivem izražanju mnenj in argumentiranju. Ker so otroci visoko notranje motivirani za dober skupni izdelek, je vsem v interesu medsebojno sodelovanje (Korošec, 2006). Mlajši otroci, ki medsebojnega sodelovanja še niso zmožni zaradi egocentričnosti, se vsakodnevno učijo vzpostavljanja medsebojnih odnosov. Pri lutkovni predstavi jih to tudi najbolj zanima in že uspejo prepoznati izraze počutja in čustev lika v predstavi, ki ga začnejo povezovati z realnim svetom (Marjanovič Umek, 2013). Mlajši otrok ima socialne veščine razvite do te mere, da razume, da nekdo joka, vendar mu ne more pomagati, saj to razume, kot bi bil v stiski on. Da otrok preide iz egocentrične faze v socialno vedenje, potrebuje čim več zgledov in različnih izzivov, ki jih vidi že v lutkovni predstavi, primerni zanj (prav tam). Podobno je lutkovna predstava miselni izziv za starejše otroke, ki se morajo vživeti v različne poglede junakov predstave, da jo sploh lahko razumejo. Slediti morajo dogajanju ter vedenju in čustvenim izrazom junakov. Ocenjujejo in presojajo njihova ravnanja in način reševanja problemov (prav tam). Zato je še toliko bolj pomembno, da se z otroki po predstavi pogovorimo, da ima vsak priložnost izpostaviti svoja opažanja in ugotovitve, ob skupnem podajanju mnenj pa se ponovno uči spoštljive komunikacije, vživljanja v drugega ter argumentiranja.
1.1.3.2 Gibanje
Tako kot igra je tudi gibanje otrokova notranja potreba. Zelo dobro je, če nam uspe oboje združiti in dvigniti na višjo raven. Otrok se ob lutki tudi giba, kar pomembno vpliva na njegovo graditev samopodobe. Najbolj preproste lutke, ki bodo ob enem še močno spodbujale
7
intenzivno gibanje, lahko naredimo kar iz svojega telesa. Uporabimo naše prste, dlani, stopala, celo komolec in koleno, kamor lahko narišemo obraz, zavežemo kakšno blago ali uporabimo druge predmete, da naša lutka postane resnična (Korošec, 2006). Različni dodani predmeti lutko oživijo oziroma jo poosebijo. Resnične oživitve so deležne šele ob uprizoritvi – premikanju in predvsem, ko se celostno mi sami (tj. lutkar) vživimo vanjo. Lutke na delih telesa bodo prebudile otrokovo domišljijo po različnih načinih gibanja. Otroci se bodo dodobra razgibali, ko bodo iskali nove in čimbolj inovativne gibalne poti lutke (prav tam). Med gibanjem in umom je pomembna povezava in ravno skozi gibanje se otrok najlažje izraža. Dopustiti jim moramo, da jih vodi domišljija, da odkrivajo razsežnosti svojih domisli in telesa (M. Montessori, 2011).
Ob tem bodo razvijali koordinacijo rok in nog, usklajevali premike prstov med seboj, iskali rešitve na gibalne izzive in lastne poti gibanja (E. Bahovec, 1999). Pri izdelavi različnih tehnik lutk bo pomemben dejavnik tudi otrokova fina motorika, npr. uporaba škarij, zavezovanje, lepljenje manjših delov na lutko, pri starejših otrocih tudi šivanje; nato pa pri vodenju npr.
marionete in še posebej ročne lutke, kjer je usklajevanje treh prstov za otroke zahtevna naloga (Korošec, 2006). Otrok se bo vedno bolj zavedal svojega telesa, razsežnosti prostora, v katerem se giblje on in njegova lutka, takšno gibanje ga bo zabavalo in veselilo, čutil bo ugodje in varnost, zato pa bo postajal bolj samostojen in samozavesten (Bahovec, 1999).
1.1.3.3 Samopodoba
Grajenje pozitivne samopodobe in samozavesti je v tesni povezanosti oziroma soodvisnosti z gibanjem. Majaron (2006, str. 97) navaja, da »otrok z obvladovanjem gibanja izgrajuje samopodobo«. Aktivneje in pogosteje, kot bo njegovo gibanje, bolj gotov bo v svoje gibe, zato bo postajal bolj samostojen in na podlagi tega bolj samozavesten. Gibanje mu ne bo več predstavljalo ovire v izražanju. Tako bo lahko tudi bolj spontan in ustvarjalen. Ravno prek dejavnosti z lutko se to dobro odraža in zmore razvijati. Pri tem gre vendar za igro, ki je notranja potreba otroka, torej spontana, že pri izdelavi lutke pa otrok krepi individualno ustvarjalnost ter domišljijo. To, kar bo otrok ustvaril, bo edinstven izdelek in njegov osebni doprinos, če gre za skupinski projekt. Otrok bo zaradi tega nase ponosen, ob tem bo vesel in zadovoljen, občutil bo samospoštovanje (Nemec in Krajnc, 2011).
Ključno vlogo pri otrokovem dojemanju samega sebe in razumevanju lastnih čustev ima odrasli. Predvsem da ga usmerja in pohvali z ozirom na individualne sposobnosti vsakega.
Pomembno pri tem je, da je otrok ustvarjalni postopek izpeljal sam: si najprej zamislil in to tudi
8
izdelal. Otrok mora vedeti tudi to, da nepravilen in slab rezultat pri tem ne obstaja (Korošec, 2006). Vlilo mu bo samozaupanja, ki bo izgrajevalo njegovo samopodobo in krepilo samozavest. Vsekakor se bo samozavest, pridobljena na tem področju odražala tudi drugod.
Še posebej je to koristna metoda za otroke, ki niso zelo izvirni ustvarjalci ali spretni izdelovalci, ali otroke s slabšo samopodobo. To, da otrok sam izdela lutko in jo oživi, je zadosten korak pri osebni potrditvi. Še bolj viden pa je primer uprizoritve lutkovne predstave, ki otroka pripelje korak dlje, saj svoje notranje domisli gibalno ter verbalno uprizori drugim, ki ga opazujejo in občudujejo (prav tam). V prihodnje bo tak otrok rad in z veseljem sodeloval z drugimi, novih izzivov se bo loteval pogumno, znal bo sprejeti dobronameren nasvet, na splošno pa bo zadovoljen sam s seboj (Nemec in Krajnc, 2011).
1.1.3.4 Ustvarjalnost in domišljija
Marjanovič Umek (2013, str. 22) navaja: »Obdobje zgodnjega otroštva je obdobje, ko je otrokova domišljija najbolj bogata; hkrati je to obdobje, ko otroci zmorejo razlikovati med resničnostjo in domišljijo.« Prebuditev domišljije je pri otroku povsem spontana, tako, kot je spontana njegova igra. Otrok uporablja in razvija domišljijo skoraj pri vseh vrstah spontane igre, ravno domišljijska oz. simbolna igra velja kot samostojna opredelitev igre. Otrok uporablja različne predmete in igrače, jih na določen način uporablja in se pretvarja ter si predstavlja določene situacije (Nemec in Krajnc, 2011).
Pri konstrukcijski igri z domišljijo gradi in konstruira zamišljeno na različne lastne načine, z vrstniki ustvarja različne domišljijske igre in situacije pri igri vlog, prav tako pri igri z lutko, ki je še prav posebej spodbujajoč element domišljije (prav tam). G. Reginster (2013) navaja, »da je gledališče – in umetnost nasploh – zmožno hraniti njihovo domišljijo in jim na ta način pomagata odraščati« (str. 58). Tako nam še en močan vpliv lutke na otrokov razvoj nazorno potrdi, kako ključno je z lutkovno umetnostjo seznanjati otroke že v vrtcu. Pri vzgoji otrok se včasih pozabi na ta vidik in damo prednost osvajanju različnih znanj. Seveda je to zelo pomembno, a ne smemo pozabiti, da mora biti vzgoja celostna, če želimo otroka vzgojiti v samostojnega človeka z lastno hrbtenico in širokim pogledom na svet. Pri tem igra pomembno vlogo umetnost (E. Volpi, 2015).
Lutkovna predstava lahko otrokom ponudi širok spekter doživljanja in razvoja na različnih nivojih. Lahko jim ponudi le trenutni užitek in zabavo, lahko pa se razvije v konkretno vzpodbudo. Pri tem je ključno to, da igralci pri predstavi svojo energijo prenesejo na otroke oz.
9
gledalce, nato pa jih vodi notranja težnja po igri, po uprizarjanju, od videnega in doživetega v gledališču jih vodi notranja motivacija, ki spodbudi otrokovo domišljijo in brezmejno ustvarjalnost. V njem ta izkušnja pusti pozitivna občutja, domišljija ga bo gnala naprej, da se bo vedno bolj in poglobljeno vračal k umetnosti (prav tam). Starejši otroci bodo pri predstavi še posebej hrepeneli po obuditvi domišljije. Njihovo pozornost in koncentracijo bo moralo pritegniti nekaj več; ne gola obuditev predmeta-lutke, temveč jih bo zanimalo česa vse in na kakšen način bo zmožna narediti, za kar vedo, da v realnosti ni mogoče, kar dopušča le domišljija. Vsak otrok bo to videl na svoj način, v svoji domišljiji (S. Šinko, 2008).
1.1.4 Lutkovno gledališče 1.1.4.1 Gledališka umetnost
Besedno zvezo 'gledališka umetnost' večinoma povezujemo z gledališko ustanovo, torej ustanovo, v kateri umetniki uprizarjajo določeno delo (Kržišnik idr., 2011). Gledališče kot kulturna ustanova otrokom ponuja užitek, deležni so nečesa lepega, da se srečajo sami s seboj, da se razvijejo v človeka, ki bo cenil umetnost samo in bo del kulturne družbe (Volpi, 2015).
Lahko rečemo, da je gledališče medij, ki se ga moramo prav tako naučiti razumeti, saj je uprizoritev živa in unikatna, sestavljena iz govora, gibov, likovnosti, glasbe, zvokov, plesa in svetlobe (Kržišnik idr., 2011). Vsi ti elementi širše umetnosti so del lutkovnega gledališča, katerega osnovno izrazno sredstvo je lutka, ki jo človek oživi. Lutkovno gledališče nam ponuja raznolike lutkovne tehnike in odrsko upodobitev le-teh. Glede na lutkovno tehniko lahko sestavimo različne podzvrsti lutkovnega gledališča, npr. marionetno gledališče itd. (U. Trefalt, 1993). Izbira lutkovne tehnike je skladna s sporočilom, ki ga predstava ima. To pa so aktualne teme, ki bi utegnile zanimati gledalca. Če je torej predstava namenjena predšolskim otrokom, bo njim in njihovim interesom prirejeno sporočilo (Majaron, 2017).
1.1.4.2 Kvalitetna lutkovna predstava
Ker so predšolski gledalci, še posebej pa najmlajši v prvi starostni skupini, v občutljivem in intenzivnem obdobju vsrkavanja svoje okolice, vključujoč kulturo (Montessori, 2011), je ključnega pomena, da jim ponudimo kvalitetno in prefinjeno izbrano vsebino, ki bo vplivala na njihov razvoj in dojemljivost (Reginster, 2013). Trefalt (1993) pravi, da kljub temu, da so otroci
10
dojemljivi bolj kot si včasih lahko predstavljamo, še ne pomeni, da zmorejo kritično in objektivno presoditi o kvaliteti predstave. Žal lahko zlahka pomanjkljivosti in slabosti lutkovne predstave utemeljimo, da »je otrokom to všeč« (str. 159). Otrokom pa je všeč marsikaj. Otroci niso kritični gledalci, saj se z okolico in različnimi življenjskimi tematikami ter konkretno s predstavami in umetnostjo šele dobro začenjajo spoznavati, zato jim je res lahko marsikaj všeč oz. jih v predstavi ne bo zmotilo. Zato je ključno, da je »v predstavi za otroke otrok glavno merilo« (str. 159). Zatorej je tako pomembno, da mu ponudimo kvalitetne predstave, saj bo le na ta način postal kritičen presojevalec umetnosti in kulture. Predstava mu mora ponuditi izziv, le tako bo vzpodbudno vplivala na otroka. V njem bo težnja po raziskovanju, kar pa lahko poenostavljeno sporočilo in interpretacija preprosto zavreta (Volpi, 2015). Majaron (2002) sicer navaja, da je opredelitev sporočila vsebine včasih zahtevna oz. težje določljiva, saj bo za nekoga dotična predstava lahko nerazumljiva, v nasprotnem primeru pa bo mladega gledalca morebiti dolgočasila. V obeh primerih ne bo dosegla osnovnega namena oziroma sporočila; na otroku ne bo pustila pristnega pečata, ki ga predstava ima. Volpi (2015) ob tem odpre novo stališče, da ni bistveno, ali bodo dotično predstavo vsi razumeli ravno takrat. Nekateri jo bodo, nekateri ne, a se bo morda takratna izkušnja ob ogledu nezavedno izrazila kasneje kot koristna, novo razumevanje in interpretacija te pa ima lahko drugačen pomen (prav tam).
1.1.4.3 Besedilo lutkovne predstave
Pri razumevanju ima pomembno vlogo tudi besedilo, primerna izbira glede na starost je zato ključnega pomena pri vključevanju in aktivnosti gledalcev. Jih bo predstava zanimala, navdušila, vzpodbudila ali dolgočasila in na koncu pustila prazne (Majaron, 2002)? Pri izbiri besedil je treba vedeti, kakšna je družba, v kateri odraščajo, saj se le-ta nenehno spreminja. Le tako jim bo mogoče posredovati nekaj, kar se bo neposredno nanašalo na slehernega v občinstvu (M. Pelević, 2013). Gledališče je kraj, kjer ima jezik posebno vlogo, saj privzgaja lepoto in odnos do jezika, hkrati razvija kakovosten jezik, zato moramo besedilu nameniti posebno pozornost, saj si že predšolski otroci podrobno razlagajo besedilo predstave (Volpi, 2015).
V gledališču posegajo po raznolikih besedilih, najpogosteje uporabljajo motive ljudske književnosti ter različne interpretacije pravljic in basni, prisotna so besedila sodobnih književnikov (Svetlana Makarovič, Tone Partljič) pa tudi na temo ljudskih pesmi (Majaron, 2017). M. Pelević (2013) sicer poseganje po že znanih pravljicah in besedilih izpostavi kot varno 'zatekanje' k že znanim in preizkušenim besedilom ter opomni, da mora iti gledališče v korak s časom in otrokom ponuditi nekaj novega, nekaj, kar jih ne bo pustilo ravnodušnih, saj
11
so »bolj kot kdajkoli sposobni dojemanja hibridnih pripovedi« (prav tam, str. 68). Različne izvedbe besedil lahko dosežejo širok spekter gledalcev. Ne smemo pozabiti na neverbalno izražanje znotraj predstave. Pogosto je celo prevladujoče, še posebej pri najmlajši publiki, kjer besede, predvsem pa preveč besed, ne pripomorejo k razumevanju predstave. Velikokrat je tudi tako, da neverbalna govorica bolje izrazi določene tematike kot bi jo same besede ter prav tako izpostavi bistvo, ki ga otroci zlahka razumejo (Volpi, 2015).
1.1.4.4 Likovnost in glasba
Pomembno vlogo pri interpretaciji besedila in podajanju sporočila pa ima tudi likovnost, ki podpre in predstavo dopolni do potankosti. Predvsem tukaj mislimo na celotno vizualno podobo predstave, na vse barve, sceno, dodelane lutke, materiale, na lepoto predstave oz. kako predstava v celoti izgleda (prav tam). Z ozirom na likovnost lutke bo skrbno izbran njen karakter, način govora, ton glasu, način premikanja ipd. (Šinko, 2008). Ne smemo pozabiti še na širok izbor glasbe, ki je spremljevalec lutkovnih predstav. Deležni smo lahko glasbenih posnetkov, vedno pogosteje pa se izvajalci poslužujejo žive glasbe z ljudskimi glasbili in živim petjem, ki predstavi poda avtentičnost (Majaron, 2017). Otroke bo živa glasba še dodatno navdušila, saj se bodo lahko srečali z novimi inštrumenti in nazorno videli, od kod prihaja zvok.
Glasbena in vizualna podoba lutk in celotne predstave je ključni element, ki izrazi vsebino na drugačen način kot besedilo. Vsa ta neverbalna sredstva izražajo predstavo celostno in jo podkrepijo, podajo ji enkratnost, jo dopolnijo in spregovorijo (Volpi, 2015).
1.1.5 Gledališče in vrtec
Umetnost je samo eno od področij, zapisanih v Kurikulumu za vrtce, ki je vzgojiteljem v pomoč in vodilo pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela v skupini s predšolskimi otroki.
Umetnost je širok pojem, prav zaradi tega je v Kurikulumu razdeljena po umetniških zvrsteh.
Od likovne, glasbene, plesne do avdiovizualne in tudi dramske. Z zgodnjim seznanjanjem z umetnostjo bomo otroku privzgajali čut za lepo s pomočjo in soodvisno s socialnim in kulturnim okoljem (Bahovec, 1999).
V Kurikulumu za vrtce so pod področjem Umetnost zapisani naslednji globalni cilji, ki vključevanje umetnosti v predšolsko obdobje utemeljeno podprejo:
12
• »Doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti,
• razvijanje estetskega zaznavanja in umetniške predstavljivosti,
• spoznavanje posameznih umetnostnih zvrsti,
• razvijanje izražanja in komuniciranja z umetnostjo,
• razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.« (prav tam, str.
38)
Že same podzvrsti umetnosti ponujajo možnosti bogatega povezovanja med seboj, prav tako pa tudi samo področje umetnosti s preostalimi področji kurikuluma (gibanje, jezik, družba, narava in matematika) (Bahovec, 1999). Lutkovna umetnost je tako široko področje, da dejavnost z lutko že sama po sebi vključuje zgoraj našteta področja.
Kar smo že v prejšnjih poglavjih podrobno obravnavali, zdaj le na kratko povzemimo, in sicer na kakšen način lutkovna dejavnost uresničuje področja kurikuluma brez namernega vključevanja ciljev teh področij: lutka omogoča otroku različne gibalne izzive celega telesa in fine motorike, ko išče načine gibanja lutke ter pri sami izdelavi lutke; pri gledališki igri in dramatizaciji otrok razvija in utrjuje svoje jezikovne in govorne veščine; ko se seznanja s profesionalnimi umetniki in gledališkimi ustanovami spoznava širše družbeno okolje: z lutko pa lahko obravnava tudi vsebine področja narave, ko npr. vsebina oz. zgodba predstave temelji na tem, ter matematike, s katero se sooča npr. pri izdelavi lutke, ko nehote upošteva določene zakonitosti le-te.
Lutka otroka k vsemu zgoraj naštetemu intenzivno vzpodbuja, kar pripomore k temu, da je otrok notranje motiviran in zato željan dela in igre z lutko. Intenzivno vključevanje lutk in gledališke umetnosti na vseh ravneh življenja v vrtcu bo dobra osnova za nadaljnji razvoj, pomembno vlogo pa ima lutkovno gledališče in lutkovno ustvarjanje otrok po sami predstavi.
Prav obisk lutkovnega gledališča bo otroke močno motiviral za spontano ustvarjanje (Majaron, 2002). Otrokom bo dodatna notranja motivacija neposreden stik s profesionalnimi lutkami in njihovimi ustvarjalci ter umetniki (animatorji), kar bo otroke spodbudilo k iskanju lastnih poti uporabe lutke in načinov njenega izražanja.
V vrtcih zato organizirajo obisk gledališke skupine v prostorih vrtca, kjer si predstavo ogleda več skupin hkrati, predvsem je prednost to, da si predstavo lahko ogledajo tudi mlajši otroci, s katerimi še ne moremo v gledališče. Starejša skupina otrok že zmore na ogled lutkovne predstave v samo gledališko ustanovo, kar je za otroke pomembno odkritje širokega kulturnega
13
področja, ki mu je na voljo in ga vzpodbuja k ustvarjalnosti na vseh nivojih (Kržišnik idr., 2011).
Vzgojitelji in strokovni delavci vrtca morajo biti pri organizaciji oz. izbiri predstave kritični in previdni. Le ob kakovostnih predstavah bodo otroci odrasli v kritičnega gledalca z občutkom za dobro in lepo (prav tam).
Pri kvalitetni izbiri predstave so vzgojiteljem lahko v pomoč različne spletne strani s kritikami oz. ocenami vsebine predstave. Na spletni strani Zlata paličica so zapisana tudi mnenja usposobljenih strokovnjakov z različnih področij, ki predstavo celostno ocenijo. Prej omenjeni strokovnjaki pa poleg opisnega mnenja podelijo kakovostni predstavi oznako Zlata paličica, ki je vzgojiteljem lahko vodilo pri izbiri predstave za svojo skupino oz. vrtec. Vzgojitelji morajo še vseeno upoštevati starost otrok ter njihovo zanimanje in stopnjo razvoja, saj jih najbolje poznajo. Zato je priporočljivo, da se pozanimajo tudi o vsebini predstave in njeni sporočilnosti ter interpretaciji sporočila. Tudi te opise je moč najti na spletnih straneh gledališč (Kržišnik idr., 2011).
Nekaj smernic za vzgojitelje in strokovne delavce pri izbiri kvalitetne gledališke predstave za otroke, ki jih je dobro upoštevati:
• Celostni vtis predstave glede na estetiko lutk, scene, animatorjev lutk itd.
• Starostna opredelitev predstave. Pri tem moramo zaupati strokovnjakom pri določitvi starosti. Vseeno pa so lahko glede na dotično skupino odstopanja. To lahko ugotovimo le, če si sami predstavo predhodno ogledamo.
• Vsebinska primernost oz. sporočilo, ki bo aktualno glede na čas in zanimanje otrok te starosti.
• Raznolika ponudba gledališč glede na njihove izkušnje in slog (Kržišnik idr., 2011).
V pomoč pri izbiri nam je lahko tudi dejstvo, da mlajši otroci lažje in raje spremljajo predstave, ki se tičejo realnega sveta, saj so v intenzivnem obdobju soočanja in seznanjanja z njim in jim je zato bližji. Zanimale jih bodo živalske zgodbe z realnimi značilnostmi in s ponavljanjem v zgodbi (osrednji lik gre do 1., 2., 3. živali itd.)
Starejši otroci (od 5. leta naprej) bodo navdušeni nad zgodbo, ki jih bo držala v napetosti, jim ponudila vedno nekaj novega, vznemirljivega, kjer se bo junak aktivno boril. Taki zgodbi bodo brez težav sledili, ostalo jih utegne dolgočasiti (Šinko, 2008).
14
1.1.5.1 Priprava na obisk gledališča
Pred odhodom v gledališče moramo skrbno načrtovati pripravo otrok na dotično predstavo. Že za mlade in odrasle velja, da bodo veliko bolje sledili dogajanju v predstavi in jo bolje razumeli, če se bodo z njo prej nekoliko seznanili, o njeni vsebini kaj prebrali in se s tem pripravili na poglobljeno doživljanje. Na ta način bodo v predstavi še bolj uživali in se jih bo bolj dotaknila (M. Antić Gaber, 2013). Toliko bolj je to pomembno pri najmlajših, ki šele vstopajo v ta svet in si marsičesa ne znajo dobro razložiti. Vzgojitelji naj otroke seznanijo s predstavo na način, ki je odvisen od njihove starosti in tudi vsebine predstave. Pri mlajših ne bomo posegali po predstavitvi celotnega besedila (če je besedilo znano: npr. pravljica), ampak se bomo bolj osredotočili na to, da se bodo s čutili v naprej seznanili z osrednjo tematiko, torej na konkreten način. Priprava na predstavo naj vključuje še gledališki bonton, seznanimo jih z namenom obiska gledališča, če je to za njih prvič in so bili poprej deležni le predstav v vrtcu.
Otroci predstavo spremljajo celostno, vživijo se v like in so aktivni gledalci. Lutke nagovarjajo njihova čustva, so okno, skozi katerega spoznavajo dele sveta in življenja, ki jim še niso poznani (Šinko, 2008). Otroci se v predstavo vživijo tako, da glasno komentirajo, se smejijo, njihove opazke so iskrene (tako pozitivne kot negativne), predvsem zato, ker odražajo njihovo doživljanje videnega. Dopustimo jim to komunikacijo z odrskim dogajanjem, ki je zanje tako živo, s tem nam nazorno kažejo svoje notranje doživljanje, ki ga znajo le tako izraziti (Volpi, 2015). Neposredno kažejo svoja čustva, se odzivajo na situacije, iskreno uživajo in predstavi sledijo v intenzivni vznemirljivosti. Ne bodo se vsi otroci odzivali enako, saj vsak predstavo doživlja na svoj način glede na pretekle izkušnje, starost, izkušnje gledališča (če je sploh že obiskal gledališče) in s tem ni nič narobe (D. Wood, 2013).
1.1.5.2 Po predstavi
Po ogledu predstave ne smemo pozabiti na poustvarjanje, tako rekoč evalviranje videnega, otrokom moramo omogočiti, da izrazijo svoje občutke, ki so se jim porodili ob ogledu predstave, tudi ob obisku gledališča. V nekaterih gledališčih kar sami gledališki umetniki pripravijo srečanje z lutkami ali razne delavnice ipd. (Kržišnik idr., 2011). Dopustiti jim moramo izražanja kakršnih koli občutkov. Predstava jim morda ne bo všeč, ne bodo je vsi otroci razumeli enako, prav tako si bosta mnenji otroka in vzgojitelja lahko različni. Le na tak način se bodo naučili ubesediti svoja čustva in občutke, v prihodnosti bodo zato znali premisliti in
15
ovrednotiti stvari, zavzeti svoje mnenje in ne le slediti množici. Vse to je normalno pri doživljanju tako globoke umetnosti (Volpi, 2015). Poustvarjanje naj bo čimbolj konkretno, vzemimo si čas, saj je predstava v otroku pustila veliko vprašanj in zanimanja za tematiko.
Poleg tega, da se otrok predhodno seznani z lutkami, dotično vsebino in sporočilom predstave ter vstopi v domišljijski svet, bo to zanj prav poseben dogodek, saj se spozna z novo stavbo, posebnim prostorom v njej: oder – dvorana, nakupom vstopnic in garderobo, zaodrjem, z umetniki in drugimi zaposlenimi, s profesionalnimi lutkami ipd. To mu bo odprlo nov pogled pri dojemanju lutk in te umetnosti nasploh (Volpi, 2015). Upoštevajoč zgoraj napisano spodbujajmo pri otroku veselje do umetniških dejavnosti, omogočimo mu doživeti »umetnost kot del družabnega in kulturnega življenja« (Bahovec, 1999, str. 38).
16
2 EMPIRIČNI DEL
2.1 Opredelitev problema
Uporaba lutke v predšolskem obdobju je za otroke pomemben dejavnik pri razvoju in odraščanju z različnih vidikov. Vzgojiteljem in otrokom je na različnih področjih pomoč in posrednik. Lutka je otroku v pomoč pri izražanju in spoznavanju svojih čustev, razreševanju notranjih konfliktov in pri razumevanju sveta. Nudi mu zadovoljstvo in občutek ugodja, veselja.
Kar velja tudi za igro sámo (Nemec in Krajnc, 2011). Vzgojiteljem lutke pomagajo pri prepoznavanju otrokovih stisk, težav pa tudi pri spoznavanju otrokovih interesov in zanimanj, kako gleda na svet ipd. (Korošec, 2015).
Lutka je torej v mnogih pogledih nepogrešljiv del otrokovega življenja doma, predvsem pa v vrtcu, zakaj potemtakem ni bolj prisotna znotraj vrtčevskih skupin in na ravni celotnega vrtca?
Bodoči vzgojitelji se v obdobju visokošolskega izobraževanja seznanijo s pomenom uporabe lutk v vrtcu in pomembnosti le-tega. Soočijo se tudi z izdelavo različnih lutk, z rokovanjem oz.
animacijo različnih tehnik ter z uprizoritvijo lastne predstave. Od posameznega vzgojitelja je odvisno, v kakšni meri in na kakšen način, če sploh, bo lutko vključil v vrtčevski vsakdan. Za samoiniciativnost gre tudi pri tem, koliko bo samostojno doprinesel h kakovosti svojega znanja, pri tem imamo v mislih različna izobraževanja, oglede predstav, poglabljanja in same vaje na lutkovnem področju. Majaron (2002, str. 6) navaja: »Dragoceno je, da imajo otroci dober vzgled vzgojitelja oz. učitelja, ki zna presenetiti s predstavitvijo in animacijo različnih vrst lutk, ne le z ročno«. Za res kakovostno vključevanje lutke med otroke je treba veliko truda in lastne aktivnosti. Vzgojitelj se mora dobro zavedati moči, ki jo ima lutka in on sam, da jo lahko vredno in pristno uporablja. Ne sme pozabiti na profesionalne lutkovne predstave, saj je možnosti in izbire veliko. Gledališke skupine gostujejo po vrtcih, tako je lutkovna umetnost dosegljiva že najmlajšim. Še boljši zgled in vzpodbuda pa je gotovo obisk lutkovnega gledališča in ogled predstave tam (prav tam).
V Ljubljani deluje kar nekaj lutkovnih gledališč, tudi izbor predstav je raznolik. Predstave so glede na vsebino in interpretacijo razporejene v starostne kategorije po primernosti. Tako je tudi pri izbiri predstave pomembno, da vzgojitelji »upoštevajo razvojne zakonitosti in značilnosti otrok« (Bahovec, 1999, str. 46), se prej o predstavi pozanimajo in glede na poznavanje svoje skupine ocenijo o primernosti ogleda.
17
V diplomskem delu želimo vse vzgojitelje in strokovne delavce na tem področju vzpodbuditi, opogumiti in ozavestiti k bolj pogostemu zatekanju k tej vrsti umetnosti, predvsem da bi teorija prešla v prakso in bi pridobljeno znanje unovčili v dobro otrok.
2.1.1 Cilji in hipoteze dela
Namen našega dela je predstaviti lutko kot koristno in zelo pomembno sredstvo za komunikacijo s predšolskimi otroki in vključevanje lutkovne ter gledališke umetnosti v njihov vsakdanjik. S tem želimo pedagoške delavce vzpodbuditi k pogostejši uporabi lutke ter prikazati pester nabor lutkovnih predstav, ki jih ponujajo gledališča; predstaviti pomembnost ogleda predstav in obiskov lutkovnih gledališč.
2.1.1.1 Cilji raziskave
C1: Podati osnovne pomembne prednosti uporabe lutke v vrtcu.
C2: Predstaviti repertoar dveh institucionalnih gledaliških hiš.
C3: S pomočjo intervjuja ugotoviti, kakšno vlogo ima ogled lutkovne predstave za predšolskega otroka.
C4: Raziskati konkretne predloge za dejavnosti v vrtcu po ogledu dotične lutkovne predstave.
2.1.1.2 Hipoteze raziskave
H1: Kakšno vlogo ima uporaba lutke za predšolske otroke v vrtcu?
H2: Kakšno ponudbo predstav imajo lutkovna gledališča glede na vsebino in starostno skupino otrok?
H3: Kakšno vlogo ima ogled lutkovne predstave za otroka?
H4: Kako lahko po ogledu predstave povežemo in nadaljujemo s procesno-razvojnimi dejavnostmi v vrtcu?
18
2.2 Metodologija
2.2.1 Vzorec
V raziskavo sta bili vključeni umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Ajda Rooss in umetniška vodja ter direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Katarina Klančnik Kocutar.
2.2.2 Opis postopka zbiranja podatkov
Dogovorili smo se z umetniško vodjo Lutkovnega gledališča Ljubljana Ajdo Rooss in umetniško vodjo in direktorico Lutkovnega gledališča Maribor Katarino Klančnik Kocutar. Po elektronski pošti smo jima posredovali vprašanja, na katera sta pisno odgovorili in nam jih posredovali nazaj. Odgovore smo s kvalitativno metodo obdelali.
2.2.3 Postopki obdelave podatkov
- Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in neeksperimentalno deskriptivno metodo raziskovanja.
- Uporabili smo polstrukturiran intervju, v okviru katerega smo umetniški vodji lutkovnih gledališč spraševali o programskih načrtih in izbiri predstav.
- Opravili smo transkripcijo besedil, ki je bila izhodišče za nadaljnje delo.
- Naredili smo analizo programov predstav in pedagoških gradiv gledališke hiše.
- Zbrali smo ustrezno literaturo in na podlagi le-te oblikovali teoretično podlago za empirično analizo.
2.3 Rezultati in interpretacija
2.3.1 Intervju z umetniškima vodjama Lutkovnega gledališča Ljubljana in Lutkovnega gledališča Maribor
Na podlagi pridobljenih odgovorov smo oblikovali osem kategorij, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.
19
1. (K1): Celostna umetnost; Prvi stik z umetnostjo, razvoj na različnih ravneh 2. (K2): Dejavniki izdelave predstave
3. (K3): Besedila predstav; Izzivi; Poznavanje tematike; Primernost predstave glede na starost
4. (K4): Priprava v vrtcu; Vloga odraslega; Ponovno obiskovanje; Primerna izbira predstave
5. (K5): Izvirni pristopi; Razvoj rahločutnosti; Likovni izraz predstave
6. (K6): Obisk gledališča, ogled predstave; Edinstveno srečanje z gledališčem
7. (K7): Sodelovanje, strokovnost; Spodbuda kreativnosti; Izbor, priprava; Ogled gledališča
8. (K8): Priprava na predstavo; Individualno poustvarjanje
K1: Celostna umetnost; Prvi stik z umetnostjo, razvoj na različnih ravneh
Intervjuvanki, umetniški vodji Lutkovnega gledališča Ljubljana, Ajda Rooss, in Lutkovnega gledališča Maribor, Katarina Klančnik Kocutar, sta vključevanje lutke in lutkovnega gledališča v otrokovo predšolsko obdobje življenja izpostavili kot nadvse pomembno. S številnimi prednostmi in pozitivnimi lastnostmi, ki jih ima gledališče na otrokov razvoj, sta ga orisali kot močan dejavnik predšolske vzgoje. Dojemata ga kot celostno umetnost, ki otroka popelje v svet kulture in umetnosti na vseh področjih. S primernimi temami, ki jih kot umetniški vodji, skupaj s strokovnjaki z drugih področji, izbirata, gledališče otroku odpira in širi njegov pogled na svet, bogati besedni zaklad, odpira mu možnosti iskanja lastne identitete. Umetniška vodja LGL Ajda Rooss izpostavi: »Predstava otroku na zelo subtilen način omogoča tako čustveno kot tudi miselno identifikacijo s samo zgodbo.«
K2: Dejavniki izdelave predstave
Poleg namena usvajanja znanja ustvarjalci predstav stremijo k mnogo višjim in bolj poglobljenim ciljem, ki jih skušajo otroku predati. Umetniška vodja LGM Katarina Klančnik Kocutar pove: »Pri oblikovanju mislimo na različne formate predstav (od manjših, intimnejših, do večjih), na različne lutkovne tehnologije, predvsem pa na relevantne teme, o katerih želimo govoriti občinstvu.« Pri dovršenosti in celostni podobi predstave ima ključno vlogo tehnična in vizualna podoba, ki otroku nudi celostno zaznavno-čustveno izkustvo in mu pretrese domišljijo. V Lutkovnem gledališču Ljubljana pestrost predstav dosežejo z različnimi prostori
20
(odri), ki so jim na voljo (Mali oder, Veliki oder, Šentjakobski oder, Oder pod zvezdami, Tunel, Kulturnica).
K3: Besedila predstav; Izzivi; Poznavanje tematike; Primernost predstave glede na starost
Teme, ki jih izbirajo, sežejo od družbeno aktualnih tem do tem, ki so v tem hipu privlačne otroku, njihovi interesi, teme, ki nosijo sporočilo, priredbe slikanic, bajk, izbira tradicionalne zgodbe ipd. Z načinom posredovanja, ki je primeren otrokovi starosti in njegovi razvojni stopnji, lahko predstava otroku približa na videz še tako občutljive vsebine. Pomembno je, da repertoar obsega vsebine za vse starostne skupine, od najmlajših, mladine in odraslih, seveda z razliko v kompleksnosti podajanja sporočila vsebine. Bolj preprosto podano sporočilo za mlajše ter simbolno in jezikovno kompleksnejše za starejše otroke, mladino in odrasle.
Kot smo po S. Šinko (2008) povzeli že v teoretičnem delu, se moramo zavedati, da bo otrokovo pozornost in koncentracijo moralo pritegniti nekaj več; ne gola obuditev predmeta-lutke, temveč jih bo zanimalo česa vse in na kakšen način bo zmožna narediti, za kar vedo, da v realnosti ni mogoče, kar dopušča le domišljija. Vsak otrok bo to videl na svoj način, v svoji domišljiji. Umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Ajda Rooss pove, »da je nujno, da predstave otroku nudijo dovoljšne miselne, domišljijske in socialne izzive ter celo presegajo njegov trenutni intelektualni razvoj«. Pri mladem gledalcu to povzroči še večje zanimanje in mu ponudi še več izzivov, kar smo po Volpi (2015) omenili že v teoretičnem delu, ki še doda, da lahko poenostavljena interpretacija pri otroku zanimanje celo zavre. Notranja motivacija in radovednost pa ga pripeljeta v še globlje dojemanje videnega.
K4: Priprava v vrtcu; Vloga odraslega; Ponovno obiskovanje; Primerna izbira predstave Umetniška vodja LGL pove, da predstave odražajo pestrost prav zaradi ciljnih starostnih skupin. Posebno pozornost namenijo tehnični izvedbi predstav za najmlajše otroke (1 in 2 leti), kjer predstave temeljijo na veččutnem dojemanju, saj jim na konkretni čustveno-zaznavni ravni najlažje približajo svet, s katerim se postopoma soočajo in jim tako tudi vzbudijo radovednost in jih vzpodbudijo k raziskovanju.
Pri tem obe umetniški vodji poudarjata, kako pomembno je, da odrasli izbere primerno predstavo za svojega otroka glede na starost in vsebino, saj lahko predstava le tako doseže otroka in njegov notranji svet. Pri tem pozivata pedagoške delavce, da se pri izbiri predstave za svojo skupino otrok dobro pozanimajo o vseh predstavah in njihovi vsebini, saj so repertoarji
21
obširni in nas lahko različni naslovi zavedejo oz. neupravičeno odvrnejo. Za pomoč se lahko obrnejo na dotično gledališče, ki jih bo dobro informiralo o repertoarju in jim bo nudilo zadostne informacije pri izbiri predstave.
K5: Izvirni pristopi; Razvoj rahločutnosti; Likovni izraz predstave
Umetniški vodji LGL Ajdi Rooss so bližje bolj drzne, večplastne, drugačne in inovativne predstave, take, ki gledalca aktivno vključijo in ga ne pustijo ravnodušnega, obenem pa močno vplivajo na razvoj obeh možganskih polovic. Mnenje intervjuvanke lahko podkrepi tudi izjava M. Pelević (2013), ki pravi, da mora biti gledališče aktualno glede na čas, v katerem otroci odraščajo, in jim ponuditi nekaj čisto posebnega, edinstvenega, saj so v tem obdobju še posebej sposobni dojemanja. V Lutkovnem gledališču Ljubljana in Maribor so repertoarji obširni, predstave pa raznolike z različnih vidikov, npr. tehnika lutk in celotna postavitev ter vizualna podoba predstave. Intervjuvanka Lutkovnega gledališča Maribor Katarina Klančnik Kocutar pove, da izbira lutkovne tehnike ni vezana na starost otroka, umetniška vodja LGL Ajda Rooss ob tem poudari, da je »tudi najmlajšim treba ponuditi najrazličnejše izvirne nove pristope«. Z ozirom na likovnost lutke bo skrbno izbran njen karakter, način govora, ton glasu, način premikanja ipd. (Šinko, 2008). Vsaka tehnika, ki širi otrokove okvirje domišljije in poznavanja sveta okoli sebe, je lahko primerna izbira.
K6: Obisk gledališča, ogled predstave; Edinstveno srečanje z gledališčem
Obisk lutkovnega gledališča kot takega vsem otrokom ponudi edinstveno izkušnjo, ima poseben čar, ki ga predstava v vrtcu nima v celoti. Gledališče je za otroke pomembno odkritje širokega kulturnega področja, ki jim je na voljo in jih vzpodbuja k ustvarjalnosti na vseh nivojih (Kržišnik idr., 2011). Umetniška vodja LGM Katarina Klančnik Kocutar pravi, »da je gledališče poseben, posvečen prostor«. Za otroke bo že vstop v stavbo, stik s hosteso, izbira sedišč nadvse pomembna in navdihujoča izkušnja. Ta gledališka atmosfera gledalce prestavi v domišljijski in simbolni svet, ki ohranja občinstvo zbrano in aktivno vključeno, ob tem pa »dviguje predstavo na posebno mesto v aktualnem trenutku in v spominu gledalca«, še pove Katarina Klančnik Kocutar.
V vrtcu se težko vzpostavi popolno domišljijsko atmosfero, k čemur pomembno pripomorejo tudi tehnični elementi, kot so svetloba, spremljajoča glasba in drugi efekti. Vse to sestavlja celoto tega magičnega prostora, kot poudarita obe intervjuvanki. Koliko večje doživetje je, če
22
si otroci s svojo skupino predstavo ogledajo v gledališču, kot pa da gledališče obišče vrtec in predstavo odigra kar tam.
K7: Sodelovanje, strokovnost; Spodbuda kreativnosti; Izbor, priprava; Ogled gledališča
Gledališče je lahko pedagoškemu delavcu v navdih in vzpodbudo pri snovanju različnih dejavnosti pri pripravi otrok na samo predstavo, pa tudi za dejavnosti in delo po ogledu. Tako intervjuvanka LGL kot intervjuvanka LGM sodelovanje med gledališčem in vrtcem vidita v spodbujanju pedagoškega kadra k novim, inovativnim pogledom na predstavo in samo gledališče in kot pomoč vzgojitelju pri splošni kreativnosti. Intervjuvanka LGL Ajda Rooss pove, »da je še vedno deležna identičnih izdelkov otrok, kar še vedno namiguje na dejstvo, da pedagoški kader vse premalo pozornosti posveča individualni kreativnosti posameznika«.
K8: Priprava na predstavo; Individualno poustvarjanje
Pred samim odhodom v gledališče je poleg vsebinske priprave prav tako pomembna priprava otrok na sam obisk gledališča – ustanove. Intervjuvanki omenita seznanitev otrok z gledališkim bontonom, da bo vsem gledalcem omogočena lepa izkušnja gledališča in da se bodo tja radi vračali.
Pri pripravi na predstavo so lahko v pomoč pedagoška gradiva, ki jih obe gledališči pripravita in so na voljo na spletni strani, v gledališču Maribor pa jih posredujejo pedagoškemu delavcu, ki organizira obisk gledališča. Intervjuvanka LGL Ajda Rooss svetuje, da lahko priprava na predstavo, ki je ustvarjena po slikanici ali drugi zgodbi, vsebuje kratko seznanitev otrok z vsebino, vendar ne do potankosti, da se jim ne razkrije zgodbe v celoti, ampak se jim le prebudi radovednost. S starejšimi se lahko pogovorimo o samem sporočilu in vprašanjih, ki jih vsebina predstave odpira, npr. pri predstavi Škrt škrt kra čof! o strahovih, s katerimi se soočajo, pri predstavi Medved in mali pa o različnosti in sprejemanju različnih družin. Glavno vodilo intervjuvanke je poustvarjanje na zaznavnem nivoju, vzpodbujanje kreativnosti, izražanje lastnih izkušenj in doživetij, s čim manj razlagalnim pojasnjevanjem.
2.3.2 Pregled pedagoških gradiv Lutkovnega gledališča Ljubljana
V nadaljevanju bomo predstavili štiri pedagoška gradiva, ki jih je Lutkovno gledališče Ljubljana pripravilo za poustvarjanje lutkovne predstave po ogledu le-te. Gradivo pripravijo
23
strokovnjaki in je pedagoškim delavcem lahko v pomoč pri dejavnosti v vrtcu po skupnem ogledu predstave. Prvi del gradiva je namenjen predvsem pedagoškemu delavcu, da se seznani s predstavo iz različnih vidikov, zato da jo bo tudi on bolje razumel in jo tako bolj poglobljeno predelal z otroki. Seznani se z avtorji in ustvarjalci, s samim nastankom predstave in njenim namenom, različnimi kvalitetami in kriteriji, ki predstavo določajo, pa tudi s teoretično stranjo vsebine, če gre za take vrste temo. Gradivo mu lahko služi že kot pomoč pri izbiri primerne predstave za svojo skupino.
Pedagoška gradiva, ki sledijo, so pripravljena za predstave Škrt škrt kra čof!, Medved in mali, Zajčkova hišica in Mojca Pokrajculja.
Gradiva se po strukturi nekoliko razlikujejo, vendar v večini vsebujejo predstavitev in opis literarne predloge, po kateri je predstava nastala, kratek opis vsebine, lutk in zanimivosti o nastajanju predstave ter seznanitev z ustvarjalci predstave (režiser, dramaturg, avtor likovne podobe, scenografije in lutkovne tehnologije, avtor glasbe in oblikovalec svetlobe ter igralci).
Sledi opis osrednje tematike in sporočila, ki ga ima predstava. Gradivo iz različnih področij otroku pomaga spoznati lutkovno predstavo. Razumel bo, kako predstava nastaja in kako je sestavljena. Vedno je prisoten lutkovni del, kjer se otroci seznanijo z uporabljeno lutkovno tehniko, glasbeni del – nastajanje in izvedba glasbe, ki so jo slišali v predstavi, ter osrednja tema, ki je lahko socialna, čustvena, usmerja k vrednotam ipd. Glede na individualnost lutkovne predstave so v gradivu zajeta še ostala pomembna področja, ki jo sestavljajo (npr. poetična pravljica – poudarek na spoznavanju besedilnega dela), nato sledijo konkretne usmeritve za delo v skupini. Ta obsega pogovor in dejavnosti po predstavi (nekatera gradiva tudi pred predstavo) in aktivnosti ter morebitne razširitve, npr. s predlogi slikanic, ki imajo podobno tematiko, skladb, poezije ipd.
24
2.3.2.1 Škrt škrt kra čof!
Priporočena starost: 3+
Slika 1: Škrt škrt kra čof! (pridobljeno: 28. 2. 2021)
http://www.lgl.si/si/imagelib/show_main_16_9/default/Predstave/skrt-skrt-kra-cof/skrt-skrt- 1.jpg
Ustvarjalci:
- AVTORICA SLIKANICE: Kitty Crowther - REŽISERKA: Ivana Djilas
- DRAMATURGINJA IN LEKTORICA: Metka Damjan - AVTORICA LIKOVNE PODOBE, SCENOGRAFKA IN
KOSTUMOGRAFKA: Barbara Stupica - AVTOR GLASBE: Blaž Celarec
- OBLIKOVANJE SVETLOBE: Kristjan Vidner - ASISTENT REŽISERKE: Brane Vižintin
- ASISTENTKA DRAMATURGINJE: Nuša Kalanj
Predstava
Gradivo uvodoma navede vse, ki so sodelovali pri nastanku in izvedbi predstave (režiserko, dramaturginjo in lektorico, avtorico likovne podobe, scenografko in kostumografko, avtorja glasbe, oblikovalca svetlobe, asistenta režiserke, asistentko dramaturginje in štiri igralce).
25
Preberemo si lahko opis režiserke Ivane Djilas, ki je pomembna ustvarjalka predstav v našem prostoru. Sledi še kratek opis kostumografke, scenografke in avtorice lutk te predstave, Barbare Stupica, ki je veliko sodelovala z različnimi pomembnimi režiserji (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2017).
Opis literarne predloge
Poglavje zaobjema kratko vsebino predstave Škrt škrt kra čof!, ki je narejena po slikanici belgijske avtorice Kitty Crowther. Žabja družina živi ob ribniku in ima vse kar potrebuje.
Posteljo, ribnik in celo stranišče ter »tuš«. Ker pogosto skačejo v ribnik in se tuširajo, je veliko škropljenja vse naokoli. Bolj kot z besedami se lutke izražajo z močnimi gestami in medmeti, živo podobo pa omogoči natančna animacija in glasbena spremljava ter zvočni efekti. Osrednji lik predstave je žabec Jerko, ki ga zvečer zmoti neznan zvok. Ko se v strahu zateče k očetu, ga ta tolaži, da pošasti ne obstajajo. Spoznamo, da je Jerko prizadet, ker starši njegovega strahu ne jemljejo resno. Ko gre oče spat v Jerkovo posteljo, tudi sam zasliši nenavadne zvoke (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2017).
Teme
Jana Zirkelbach spregovori o strahu kot čustvu, s katerim se otroci veliko soočajo. Približa nam otroški način dojemanja strahov, ki so za predšolsko obdobje običajni. Ker otroci še nimajo veliko izkušenj s svetom, stvari težje doumejo na razumski ravni, predvsem pa imajo bujno domišljijo, ki jo na eni točki težko ločijo od realnega sveta (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2017). Strahove otroci različno dojemajo, prav tako jih na različne načine premagujejo. Več strahov se lahko pojavi pri otroku, ki ne odrašča v zanj spodbudnem okolju, saj ne čuti zadostne varnosti in ne pridobi ustreznega zaupanja (prav tam). V pomoč nam je tudi nekaj metod premagovanja strahu, ki jih lahko odrasli uporabimo pri soočanju otroka s strahovi. Otroku moramo predvsem nuditi varnost, zato da nam lahko zaupa. Njegove strahove moramo vzeti z vso resnostjo in jih nikakor ne smemo zaničevati (prav tam). Pomagamo mu tako, da ga pomirimo, potolažimo in mu določen strah (pojav) razložimo. Otroku pomagamo, da tudi sam ubesedi, česa ga je pri tem strah. Pri mlajših otroci ima velik pomen tudi igra, ki ga sprosti, odrasli pa mu lahko preko igre strah približa tako, da ga obrazloži in s tem pomiri (prav tam).
26 Zvok in zvočni efekti v gledališču
Ker je gledališka predstava Škrt škrt kra čof! zasnovana tako, da ne prevladujejo besede, ampak predvsem zvočni efekti, ki jih glasbenik izvaja v živo, oriše glasbo oz. oblikovalca zvoka kot pomemben element predstave. Tudi sicer se poslužujejo različnih zvrsti glasbe in glasbenih efektov ter načinov izvajanja. Ponekod efekte proizvajajo preko zvočnikov, kar je bolj pogosto, lahko pa tudi v živo. Zvočni efekti so v gledališču prisotni že od grškega gledališča naprej.
Včasih zvočne efekte uprizorijo z realnimi predmeti, ki ta zvok proizvedejo, drugič pa uporabijo pripomočke, ki ponazorijo podoben zvok (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2017).
Glasbenik v predstavi Škrt škrt kra čof! uporablja pester nabor melodičnih in ritmičnih inštrumentov. Slednje uporabi za uprizoritev zvokov, ki predstavljajo Jerkov strah (Škrt škrt, kra in čof), ksilofon za uspavanko, škripanje postelje in vrat, klarinet za spremljanje gibanja, regljanje in večerne zvoke narave – črički ipd. Najbolj pogost zvočni efekt, ki je prisoten celo predstavo, pa uprizorijo lutke kar same. To je pljuskanje in čofotanje, torej vsi zvočni efekti z vodo, saj so glavni junaki žabja družina, ki živi ob vodi in je zato v predstavi na odru voda.
Lutkovna tehnologija
Predstava je zaigrana z namiznimi lutkami, ki jih animatorji premikajo pred seboj. Materiale izberejo na podlagi namena, ki ga želijo doseči v predstavi, kako naj se premika ipd. Namizna lutka je običajno sestavljena iz trupa, ki je v enem delu, nanj pa so pritrjeni gibljivi udi.
Animator jo drži za vodilo, ki je vdelano v hrbet lutke (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2017).
Lutke v predstavi Škrt škrt kra čof! imajo trup z glavo izdelan iz Eva pene, udi, ki so zelo gibljivi, pa iz trde plastike. Materiala so izbrali z namenom, da sta odporna na vodo, saj so lutke v predstavi izpostavljene vodi (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2017).
Predlogi za pogovor in dejavnosti po predstavi
Predlogi za nadaljnje dejavnosti v vrtcu so razdeljeni v dva sklopa. Prvi je Ogled predstave, kjer otroke le okvirno seznanimo s ključnimi podatki – naslov in vsebina ter na kaj naj bodo pozorni pri obisku gledališča. Tako bodo pripravljeni in bodo lažje spremljali predstavo.
Ključne dele predstavljamo spodaj.
- Pred ogledom otroke seznanimo z naslovom predstave in osrednjo temo – strah.
- Pogovorimo se o njihovem doživljanju strahu.
