1926/1927. Štev. 4.- 5. Vsebina 4. in 5. Številke:

Vsebina 4. in 5. Številke:

GLÄSER: Meditacija, t KOSOVEL: Romanca.

KOŠAK: N ekdaj. . . LIPUŽIČ: Rudnik. KOT­

NIK: Naša vas. REHAR: V noči. GSPAN: Ka­

tedrala. POTOKAR: Potočnice. MENCINGER:

Klic. WOLKER: Bolnica. KREFT: V zakotni ulici. REHAR: Najnovejša nemška dramatika.

KREFT: Ruski teater. PREMRU: Slovenstvo in naši kulturm delavci. ALEŠ: Slovenija Slovencem. KOŠAK: O popularizaciji umetnosti.

VIKIN: Soc. reakcija v Jugoslaviji. MLINAR:

Znanost v novi Rusiji. J. K.: Nekaj o sodobni vzgoji. KOŠAK: Rihard Jakopič. — ZAPISKI:

DEBEVEC: P ost festum. KOŠAK: Jugoslo­

vanski film. ONIČ: Tretja etika Antona Pod- bevška. GSPAN: Gradnik: De profundis. - -

1926/1927. Štev. 4.- 5.

CENA 12iOin.

i,*

UredniStvo-uprava Ljubljana» Kolodvorska ul. 7.

NAROČAJTE IN PODPIRAJTE „MLADINO"!

Vsi na delo za „Mladino *!

Povsod zahtevajte „Mladino“ !

V vse kavarne in knjigarne „Mladino1*! j

„Mladina“ je edina borbena slovenska revija !

„Mladina“ je izraz hotenj vseh naprednih sil

slovenskega naroda!

„Mladina“ j e boj, s p r o š č e n je , nova p o t!

„Mladina“ je n a jc e n e jš a slovenska revija! J

„Mladina“ n im a n ik je r fo n d o v in bank!

1

„Mladino“ podpirajte, naročajte in pridobi-

vajte novih naročnikov!

Prvi in drugi letnik še v zalogi! Naročite! Kdor pri­

dobi 10 novih naročnikov, dobi cel tek. letnik zastonj!

Kdor ni prejel prve številke, naj reklamira.

Študentje, profesorji, učitelji, kmetje, delavci itd. vsi na agitacijo za „M ladino“, mlado revijo za vse kul­

turne probleme!

C e lo le tn a n aročn in a za d ijak e j e D in 30~—, z a n ed ija k e D in 40' U r e d n ištv o in u p r a v n ištv o : L j u b l j a n a . K o lo d v o r sk a u lica štev . 7.

R o k o p isi s e n e vračajo. N aročnina, re k la m a c ije itd . naj s e p o šilja jo sam o u pravi. — P o štn in a p lačan a v gotovin i.

Urednik: Bratko Kreft, Odgovorni urednik: Andrej Šifrar.

zdaja k onzorcij „Mladine" v Ljubljani. (O d g. S ta n k o Tom šič.) Za tisk a rn o „M erkur“ : A ndrej S e v e r v Ljubljani.

N aslovn a stran p o načrtuj arh. Š p in čiča .

NAROČAJTE IN PODPIRAJTE „MLADINO“!

« o . m l a d i n a 5ie, „

--- 1 9 2 6 -1 9 2 7 . _ _ _ _ _

J a n k o G laser:

Meditacija.

Naš p rv i strop e n a k n ad vsemi nam i:

v m aterinem telesu;

in isto solnce tam n a d vsemi nami, p re k o oči, še slepih, d a jih vzdrami:

m aterino srce.

Ko p a odpro se v svet oči, pod sclncem vsem se n e odpro:

nad enim i prazničen b lesk lestenca, n a d drugim življenja težkega

senca samo.

In v end ar, glej, čez vse, čez vse nas isti strop se pne:

široki strop božjih nebes.

In isti strop

nekoč n a d vsemi nam i,

p rek o oči, spet slepih, sklene se:

naš zadnji strop, en ak n ad vsemi — grob.

Kaj ta k ra t solnce, b ratje, bo n a d nam i?

Radivoj R ehar:

V noči.

K akor bajna pesem dailje, polna strastn ega iskanja, so nocoj

vetra tiha šepetanja nad menoj.

In vsem ir brezk rajn i sklanja se v ljubezni

sladkega pričakovanja nad zemljo;

in n a mojo pot samotno

zvezde božje svoj sijaj li jo . . .

e.

f Srečko Kosovel:

Romanca.

On, on je bil velik bohèm, in o njem vam to zgodbo povem:

vso noč, vso noč se je z nam i smejal, ob u ri četrti od mize je vstal.

P rijatelji: »Kakšen ti je ukaz?

Počakaj, da zarja razsvetli nas, počakaj, počakaj, da dan zablešči, da vino se v kupicah zasmeji!«

A on je bil m iren, m iren in nem , o, on je bil velik, velik bohèm;

stal je p red mizo in nas motril, čašo vzel z mize in nam napil:

»P redn o še zarja zablešči, prej še m oram zapreti oči, p re j še m oram oditi odtod, p rej še m oram nastopiti pot.«

In mi smo smejali se še potem, o, vedeli smo, da je velik bohèm, a kom aj je p rv i svit zažarel — je počil m ed našim sm ejanjem s t r e l . . . A k o se je prv i svit v čaše razlil, nekdo je m ed nam i takole napil:

»Ta čaša sm rti, tešiteljici, njej, veliki o d rešite ljic i!. .. « Alfonz Gspan:

Katedrala.

P rek o m arm ornih in alabastrovih stopnic, ki so jih stopinje tisočev zorale

grem o, ko iz navade, vsak dan in vsak.

Gotiški oboki se v visokih m rakih n a d našim i glavam i križajo in sečejo v p rečudne k am enite rože.

Tam, n a tistih gladkih skalnih tleh začenjamo

in tam, v tistem hladnem vonjajočem m raku končavamo.

In solnce je zastrto

in njegov dan uh aja le poredkom a

po ozkih spakah, k i so polne barvastih rešetek.

Mi smo. Živimo v poltemi.

In molimo.

M. Lipužič:

Rudnik.

S krite jame,

rovi: štrleče, grozeče oci na zameglelem pobočju, krog n jih sivkaste saje.

Vhodi rovov se rezé v monotonem vrvenju, v neugnanem hotenju, n a č rn e p ritlikavce preže, d a jih pogoltnejo

in jih um olknejo čez dan,

čez noč,

in jih bru hn ejo na plan vkovane v tem e obroč.

0 , da sem šaht do n eba segajoč, z nogami v zakladih tičoč,

da bi dvigal bogastva d u š in src, da bi pil iz n eb a svetlobo, je trosil v m ladih p rs mehkobo.

A h re p e n e n je je zaokrožen rov, ki sam se v sebe steka,

k je r človek bega in se opoteka, k je r zgubil se je izhod njegov.

In ko odprem p olzaprte oči,

ko blodim po jam ah vse tru d n e noči, zasadim ru d a rs k o motiko,

pribijem počez onemogel lo p a to . . . Tu vgasne življenja mi dan, tu imam v podzem lju svoj stan, vedno zakopan

ru d a rsk i zemljan.

V inko Košak:

Nekdaj . . .

Nekdaj so rože n a fantovskih okmih gorele, zdaj so spuščeni črni zastori,

kje so njih pesm i vesele,

njih pesm i vesele in fantovsko sm ele?

Kje vasovalci ste, naših vasi tru b ad urji,

kje bratci veseli v k ro g u prešern em p ri v in u u polnočni u ri?

m

Ni vas več fantov veselih v m esečno noč vriskajočih,

n i vas več fantov dekletom pod oknom pojočih zakaj tru d n a in bolna so vaša srca,

nov čas jeklen, čas misli izm erjenih, src v tak tu stroja pojočih, je zapel svojo pesem in rože n a oknih so zgorele in spuščeni so črni zastori.

F ra n Kotnik:

Naša vas.

D vajset razm etan ih hribovskih hiš, revščina vpije iz njih.

0 , n aša vas!

Lajež dvajsetih psov v dolino:

glad, glad, glad.

D vajset razm etanih hribovskih hiš da n n a dan.

Glad v misli moje raste, glad v želje se vpija, glad v mozgu kriči:

Mesto, množina palač, asfaltni cesni tlak in luč in svetloba.

D vajset razm etanih hribovskih hiš.

Tesnost me objema.

Ni širo k ih cest, n i godbe velemest.

Lajež d v ajsetih psov:

glad, glad, glad.

Tone Potokar:

Potočnice.

K adar zagledam kje sinje oči, se mi zazdi,

da dvoje potočnic vame strmi.

In oživi

mi daljni spom in n a pomlad, k o sem p rv ik rat

potočnice trg al iz n jen ih oči.

D anes so žalostne n jene oči in če m e pogleda,

votla praznina v me zastrmi, moje trd e stopinje odmevajo v nji.

Stanko Mencinger:

Klic.

V etrovi prep ev ajo v gori; Sedim n a robu gozda in poslušam.

V etrovi, poslanci daljave, b u d e v gozdu šepet in v m eni h re ­ p en enje za nečem daljnim , nedosegljivim.

Z njim i bi hotel potovati p re k o daljnih pokrajin k obrežju n e ­ znanega morja,; k je r bi se n a mogočnem splavu svojega n eutešen ega h re p e n e n ja izročil razb u rk an im valovom. i'X

Morda bi m e vrglo b esn o m orje n a čudežni otok m iru; moj čoln bi se razbil ob ostrih otoških obrežnih čereh, jaz p a bi h itel po k a ­ meni ti poti, k i bi mi jo pokazala čudežna ptica, n a v rh najvišje gore v tajinstveno svetišče m iru, k i je praizvor življenja.

In potem bi ležal vse d n i k a k o r p rosjak n a p rag u svetišča v lotosovi senci. P a v e n d a r bi bil bogatejši kot vsi k ralji sveta in s prezirom bi gledal n a razbiti čoln n a obrežju, kajti božanstveni molk vsem irja bi p rin e se l moji d u ši neprecenljivo bogastvo: m irno luč novega razodetja, ki je podobno odprtim vratom v nirvano.

V etrovi prep evajo v gori. Sedim na robu gozda in posluša**?’.

f Srečko Kosovel:

Pomlajevanje.

Zgodovina išče p red vsem kvaliteto ljudi, m alokdaj kvantiteto.

Kajti sam o veliki lju d je vnašajo v življenje ideje, k i svetijo s svitom bodočnosti v sedanjosti. Samo veliki lju d je postavljajo človeštvu ve­

like cilje.

Svojim telesnim potrebam , svojim nagonom vstreže človek kmalu, svojim duševnim potrebam — nikoli. Dočim strm i telo k zadostitvi najn u jnejših vitalnih potreb, išče d u ša trajnega zadovoljstva, h a rm o ­ nije. In baš ra d i tega so p rav za p rav duševne sile one, ki gibljejo

življenje. One ga pomlajajo.

To pom lajevanje pa stopa v svet z mladino. Ona začetkom neza­

vedno, pozneje zavedno strem i k novim ciljem življenja.

+ Srečko Kosovel:

Momenti.

Hitim za določenim ciljem. Zvezde, kii so vzšle, so me poklicale.

Še je noč in za oknom tem nijo gore in polja. Lokomotiva drvi v noč, isk re pa. rišejo n a okna prikazni. K onture so, ki bi lah ko pom enile obraz, kajti obraz n a sta n e šele vsakih sto. let. So misli, so poteze.

Če bi bil človek rojen v sreči, ne bi vedel za lepoto. Lepota je del bolesti.

Tako je z ljubljanskim i literati: K dor se ne brati, se blati.

P rv im je norm a: forma, drugim kresnica: resnica, tretjim poezija: teorija;

raj; V I a zadnji n e v e za nič i in ta je šele p ra vi ptič.

*

Zakaj drhti m oja roka po dovršenem d elu ? K a d a r člo vek dela, im a uteho v ustvarjanju, kadar stvar dokonča, v življen ju svojega

dela.

Jiri Wolker:

Bolnica.

Božična igra.

(Konec.)

Vstopijo Mati, Ljubica in l)eček. Od zunaj prihaja sij. Bolniki se vzi-avnajo na posteljah in odrinejo blazine.

Mati (nasproti jeti&iüai) : Sin,

prihajamo kakor trije kralji za zvezdo, ki nam prišla je naproti, : ' da bi nam kazala pot do mesta, kjer se rodi iz trpljenja človek.

i;' Nocoj je večer

božične ljubezni, miru in sreče, ko vse stvari obvladuje pokoj.

‘ Vsak lahko obišče, kogar ljubi, prinese daril

in ga na čelo poljubi.

* Nesrečne je Bog poslal na svet, da bi bili zanj križani

in da vstali bi na veke.

Tuberkulozo, toplomer, vročico in mokre obveze omejujeta prostor in čas,

ali človek in ljubezen

sta krog, ki ise rodi sam iz sebe.

Prišla sem po tebe,

f da bi te s sramežljivimi rokami otela iz ječe teh mrtvih reči.

Jutri je praznik;

ti stopiš s križa tja na ulice, koder svirajo godbe in kjer se dele cvetlice.

■ In pojde š

v novi obleki, e snežinko na prsih,

čudeč se svetu s svojimi dvanajstletnimi očmi, pridigat ptičem, drevju in ljudem,

da življenje nikdar ne umrje.

Bjrugì: Mamica,

pod vašimi rokami postane smrtna postelj zibelka, Povejte mi, kdo je< položil vanje toliko čudes in ni izginil?

Mati: Imenoval se je Življenje, Bog ali Ljubezen, imenoval se je z imeni vsega sveta,

da se je vanje skril.

Ne moreš ga vzeti ne na roko in ne v usta, povsod se pretaka, nikjer se ne ustavi.

Pristopi k sinu.

lju bica (možu, fci je zsbolel za sifilisom):

Moj dragi,

takoj sem te slišala, ko si me klical

in doumela, da je ura, ko moram ti biti blizu.

Bežala sem k tebi po zametenih stezah m srce je trepljalo pred menoj ko rdeči ptič.

Vem, da se pripravljaš na daljno pot

£n hočeš reči: Ljubim te — ali boš moja?

Toda — ni ti treba, — ni treba.

Nocojšnji večer so besede prozorne kakor cerkvena okna, ne izrekajo se, marveč se sprejmejo kakor hostija.

Slišim jih iz vseh stvari tvojega trpljenja,

ti pa mi bereš odgovor na očeh, na ustih in prsih.

V mestu nocoj so kavarne, bari in krčme zaprle svoje na smrt ostarele oči,

sij rdečega ognjišča mirne rodbine hodi po hišah in se pomenkuje z ljudmi.

Prišla sem po tebe,

ker ne morem še čakati dlje;

moja soba,

zrcalo, vaze z umetelnimi cvetlicami,

dovolj so velike, da sprejmejo najino ljubezen in jo stisnejo vase koit prime prstan dragulj, da bi bila čista in .jasna

kakor dete.

Prvi bolnik: Moja draga, jokaje poklekam k tebi, ker me ljubiš,

človeka, razjedenega od ules in injekcij živega srebra, človeka, izgubljenega med stropom in podom.

Beli križ na poljskem razpotju,

dovolil si mi, da prebral sem molitev

■nad bisago svojega okrvavelega življenja.

Kako naj se te dotaknem jaz,

čigar spolovila so zgnila ko skvarjeno sadje posekanega drevesa, jaz,

čigar oči se plašijo neizmernosti tvoje ljubezni.

Ljubica: Ljubezen je za to, da vodi >4. ' in fes je plamen, ki čisti; -

preden prideš k méni,

izgubiš vse, k a r so ti naprtili dnevi, meseci, leta,, prideš nag, iv čisti podobi,

tak, kot korakaš v večnost, —- kakor božično drevo,

ki se nanj leto za letom obeša novo življenje. ' Sedeta skupaj.

Deček (-nasproti ranjencu) :

Gospod z zvezano glavo, -

tako ste podobni enemu izmed mojih vojščakov, ; ki mu je bil nekoč stopil tata na glavo.

Posihmal ni več za vojno z ostalimi vojščaki in je zbog tega nesrečen in imrk.

Imel sem ga rad,

ker sam zelo sem nesrečen.

Nihče na svetu se noče z nmno igrati.

Nocoj n a božični večer, dobil sem čudo prelepih igračk (je rekel tata, da so stale denarja na moč),

a nihče se z mano ne mara igrati.

Zapuščajo ime samega v kotu na preprogi

in pijejo (vino za mizo in govore o rečeh, ki jih ne umejern.

Tak sem tedaj prišel po vas, da bi ne bil osamljen v naši hiši;

zatrobiva si v trobento, postaviva si Betlehem ali rdečel) e lo zidanico, nemara si vzameva pravljično knjigo »O rdeči čepick.

Ali pa dava vsem tem rečem pokoj in se bova lovila iz sobe v sobo.

Ranjenec: Deček, ali jaz sem morilec, ubil sem človeka

z lastnimi rokami zavoljo zlatä.

Glej — še se mi kri cedi z rok.

Nemara je tudi moja kri?

Kako bi se mogel igrati s teboj, ko bi ti delal strah

s svojo nesrečo,

s svojimi rokam i.Jn očmi, ki so druga drugo preklele!

Deček: Nikar ne recite, da se plašim, saj niste b av-bav , — saj ste le človek.

Vaša glava, vsa zamotana v bele povoje, se zdi kot otrok v plenicah,

ki je še manjši od a n ene, ki bi se ž njim bil lahko igral, da ne bi -moledoval odraslih ljudi, ki imajo na srcu zle, temačne skrbi.

Ranjene« (ploskne z rokami kakor otrok): . _ Tak dobro! Pojdem!

Imaš li lutke doma in iak-le vlak, ki vozi na tiru?

S teni ee na moč rad poigram.

A li harmoniko, ki svira zgoraj in spodaj?

Tak pojdiva urno, da ne zakasniva, y med potjo povem ti novih igračk.

Narediva princeso iz cevke, kralja iz panja, • pritlikavce smešne iz bezgovega strjena.

To bo veselo.

To bo le p o . . .

Med govorom odhajajo, vodeč ee m roke. Za nijimi odidejo ostali.

Sveče božičnega drevesca ugasnejo. Tema. Čez nekaj «vsa vstopita zdravnik i®

strežnica.

Zdravnik: iNapravite luč, sestra, prosim vas!

Sestra (nažge, ostra električna luč od zgoraj).

Zdravnik (se skloni nad prazne postelje): Glejte, umrli so. Hkrati, kakor

bi bili bratje. Zgodilo se je preje nego sem se nadejal. Pomnite, sestra!

Številke 113, 114 in 115. Jetimik, sifilitik in morilec.

Sestra (gleda na praane postelje): Kako zoprni «so ti mrliči ! (Konec.)

Prostéjov 1920.

B ratko Kreft:

V zakotni ulici.

J va n.- je zavpil, ko ga je spoznal in že ga je pobasal te r odpeljal seboj. Gospodinja ni vedela, ali je Ivan slučajno zašel v njeno kavarno, ali p a je tako bojazljiv, da n e u p a povedati. Zato je poslala natakarico k Toniju, ki se je zabaval s svojimi znanci in tovariši v sosedni sobi.

Veliko lju d i je poznal, zlasti štu den te in m enila je, da bo še tega bledoličnega novodošleca. Tako je p riše l Toni ponj.

P ri vstopu v drugo sobo m u je pu h nil v oči tobakov dim, k i je k a ­ kor težka m egla ležal nad vso p estro družbo. Soba je bila razsvetljena z rdečeog m jen im i lučm i in ob njihovem slabem , skrivnostnordečem svitu je spoznal n ajp rej dva osmošolca, ki sta se poleg bežnoobleče- nega d ek leta pozibavala v vinjenosti svojih glav in se veselo zasm e­

jala, k a sta spoznala sentim anerja.

Toni m u je takoj p reg n al vso bojazljivost. Silili so ga z vinom, ki ga je res km alu uvedlo v razpoloženje rdečih luči in napol golih d e­

klet. Sicer so bile sam o tri, možkih p a je bilo šest.

P a je pograbil okrog desete Toni za čašo in napil n a Ivanovo zdravje. In ko so izpili, je vprašal svoje dekle, kam ga bodo dali.

»Številko sedem !« je vzkliknil ed en izme d sošolcev. Da, da! Še jé ravnotako novopečena k a k o r on!« je plosknilo d e k le in z nožnim cepetom pokazalo svoje dopadenje.

. T o r e j številko s e d e m !«

Ivan se je zasm ejal v pijani obraz, Toni pa je sedel na mizo, po­

ložil noge k raj d ek leta na stol, glavo pa naravnost pod svetilko, da se je zasvetil izpiti obraz.

»Navada je tuk aj tak a , da izve vsakdo, ki p rid e prvič, zgodovino sobe, ki ga bo uv ed la v tajne življenja. K akor veš, so prebivali nekoč tukaj jezuiti. Bog vedi, zakaj so bili p reg n ani odtod. To ve d ob ro naš profesor zgodovine, zato tega ne bom razlagal. Jaz pa ti povem o sobi štv. 7 to, k a r pripoveduje p a te r F rid ericu s, ki je žalosti poln popisal življenje zadnjih prebivalcev teh zidov.«

Toni je bil n a d a rje n za igralca in nikdo bi v tem tre n u tk u njego­

vega pripovedovanja ne mislil, da je popil že precej vina. Njegove besede so bile u b ran e, p rem išljen e in izgovorjene, k a k o r d a jih govori sam p a te r F rid ericu s, zadnji k ro n ist jezuitskega samostana. Radi so ga poslušali in včasih, k a d a r je povedal kako žalostno zgodbo, ki si jo je izmislil sam ali pa je vsaj k ako staro po svoje prired il, so bila d ek leta solzna od njegovih besed. Nocoj je bil p re š e re n in zato se je spravil n a jezuite, k aterih , k a k o r njihovih naslednikov in sorodnikov, n i mo­

gel trpeti.

»In tako vam zapišem in pripovedujem jaz« je nadaljeval Toni,

»Fridericus, ponižni hlapec svojega Gospoda in Boga Jezusa K ristusa, zadnji kro nist jezuitskega sam ostana tega mesta, da je oil zadnji sta­

novalec celice št. 7 moj sobrat v Gospodu, fra te r Felicijan. Vojak je bil nekoč, pa je zapustil radi ženske meč in p re še m o st sveta t e r se p rese lil v tišino teh zidov, da se pokori za greh e svoje m ladosti in da uteši neizpolnjeno hrep enen je. Sprejeli smo ga radostno, kak o r sprejm em o vsakega spokornika in ga nastanili v celici št. 7. Njegov p re d n ik je bil sam ostanski slik a r in nad svojo posteljo še je za časa svojega življenja obesil sliko naše in vseh Matere, prečastite device Marije, rodnice božje, ki jo je naslik al v pobožni častitvi do nje in p ri­

žgal pod njo Večno luč. P a te r Felicijan je prosil, da ostane v sobi vse tako, k ak o r je bilo. P a te r gvardijan je dovolil. Nekega dne, čas mi je že izbrisal datum dotičnega dne, pa je zaprosil p a tra gvardijana, d a sliko odstrani. Potožil se mu je, d a se oživlja v samotnosti njegovih misli in da ga izkuša satan, s pregrešnim i, opolzkimi prividi. P a te r gvardijan, čestiti mož, p a je spoznal v tem voljo Gospodovo in razodel b ra tu Felicijanu, da mu je podoba m lade Marije poslana zato, da v trp ljenju še ne očiščene svoje d uše prem aga vse posvetno, satanovo.

— Da mu je podoba naložena v pokoro! — Tako je govoril naš p re ­ častiti oče gvardijan in fra ter Felicijan se je uklonil. Od ta k ra t smo ga videli izbičanega in izmučenega, ki se je v tre n u tk ih satanovih vzpe­

njal p re d podobo m atere božje, da očisti svoje misli in da oživi pre- čisto in presv eto podobo njeno tudi v svojem srcu.

Nekega ju tra, ko ga ni bilo k molitvi, smo vdrli v njegovo celico in našli vsega ran jen eg a, sred i sobe v lastni krv i ležečega fratra F e ­ licijana. Večna luč je bila razbita, sveta podoba p reb o d en a z neštetim i zabodljaji, tako, da ni bilo več mogoče ločiti obraza od telesa. Poko­

pali smo ga n a tihem, molili za njegovo dušo, da doseže odpuščanje p re d sodbo božjo. Za njim ni nihče več prebival v celici št. 7. Kmalu

nato smo se m orali izseliti, sprem eniti svoje ime in se ali p releviti v posvetne služabnike Gospodove ali p a vstopiti v drug e redove. Ne­

k a te ri, Bog jim bodi milostljiv, so se kot p rep lašen i konji potikali brez m iru m ed ljudm i v škodo sv. C erkve in v svojo pregrešnost.«

Toni je pograbil za kozarec.

»Nikar se n e boj! To je samo zgodba, k i sem jo tuk aj slišal. Mo­

goče, da sem jo malo predrugačil. Haha! Ali veste, zakaj je bila podoba vsa p reb o d e n a ? « Zasm ejali s o se in prikim ali. Nato so zapeli p reše rn o p esem , ki je p reg n a la d uh zgodbe in okrog enajste je pijani Toni p e ­ ljal pijanega Ivana, k i se mu je v vinu oživelo in razbrzdalo telo, po tem nem hod n iku do sobe št. 7.

8.

Iz tem nega hodnika ga je porinil v razsvetljeno majhno sobo, d a se mu je od luči zableščalo in da je šele čez n ek aj časa lahko razločil, kje je. Stene so bile blede, p razne, dolgočasne. Nad posteljo pod stropom je gorela rdeče zagrnjena luč.

»Kako čudno! Povsod te rdeče luči!« mu je m im ogrede šinilo skozi pijano glavo.

Na beli razgrnjeni postelji je sedela slabo oblečena ženska, ki je po njegovem vstopu odložila knjigo, v k a te ro je bila še p re j zatopljena.

S kolebajočim i k o rak i se je bližal postelji in jo zagrabil za roko. Dotik ob golo kožo m u je zaplal kri. Pobožal jo je, ona pa je še vedno gle­

dala vstran. Nerodno m u je bilo tako v ed enje in sklonil se je k njenem u licu. Vino ga je navdalo s pogumom in drzno ji je pogledal v obraz.

Bila je m lada in je povesila oči že p ri prvem njegovem pogledu.

Spomnil se je m im ogrede, da je Toni m ed dimom p rej razlagal, kako je še bojazljiva in sram ežljiva, k e r še ni dolgo, odkar je p rišla v zakotno ulico. Se še ni privadila. P a bo se že km alu. Tako so govorili spodaj o njej Toni in ostali. Njena hladnost ga je skoraj jezila. Zato ji je znova pogledal v oči, ki so se m u zdele tak o lepe in sanjave k ak o r Madone v sem en iški kapeli. N aen k rat pa so se, Ivan ni vedel zakaj, vsesale n jen e oči v njegovo lice, odm aknila se je objem u in neprem ično strm ela vanj. G ledala ga je in gledala, njeni pogledi p a so ga sp ravljali v zadrego.

»Kaj m e tak o gledaš? Ali vsakega tako gledaš?« Hotel je biti dovtipen, se sm ejati, pa mu ni šlo kaj od srca.

»Ti!«

Komaj slišno je izpregovorila.

»Ali nisi ti — ?«

Ivan se je nasm ehnil. Ni razum el besedi. Zato jo je hotel p r i­

tegniti k sebi in že je segel z rokam i po njej, ko je nenadom a siknila njegovo ime in ga pah n ila od sebe, d a se je opotekel proti vratom.

Misli so se m u začele vpletati v štreno. Odkod v e njegovo im e? Še vedno je se d ela neprem ično n a postelji in ko jo je tako gledal bledo, nem irno, s e m u je zazdela še lepša. Opotekel se je nazaj, pozabljajoč že, da ga je rav n o k a r poklicala z imenom.

»Ivan!«

Znova se je um ak n ila objem u in pri dotiku je čutil, kako ji drhti

vse telo. - .. ; . . •' i;

Ali me n e poznaš?«

Njen glas je bil: trepetajo č in vprašanje se je vsesalo v njegove zapleten e misli. K akor da hoče prepoditi m eglenost iz glave, je šel z desnico p rek o čela. Nato se je zazrl vanjo. Počasi se je odgrinjal spom in n a črnolaso sošolko iz drugega raz re d a gimnazije.

»Minca!« je šepnil, ona p a je žalostno povesila glavo. Spoznal jo je, nek d anjo gimnazijsko Minco iz delavske kolonije. Zasm ehovali so jo taki'at, k e r je bila slabo oblečena delavčeva hčerka, ki se jè zdrznila posečati gimnazijo. Samo ob sebi um evno se jim je zdelo tak ra t, da je gim nazija u stv arjen a samo za sinove bogatih, uradnikov in kmetov, ki pošiljajo svoje sinove tja, d a postanejo gospodje, ki bodo n jih prošnjiki p ri bogu in p ri ljudeh. Tako so mislili, k e r so bili tako vzgojeni. Večina ni mogla trp eti Mince, k i se je kljub sirom ašnosti lahko ponašala s svojo n a ra v n o lepoto. Č rne, isk re oči je im ela že ta k ra t in lepe, najlepše č rn e lase od vseh sošolk.

Z avedala se je tega in bila je ponosna v sirom ašni obleki. Edini Ivan je včasih sku šal prevpiti glas razred n e večine in se postaviti n a njeno stran. Zato so ga ožigosali k o t babjeka. Ni se sicer zavedal, ali jo ščiti ra d i n jen e p rik u p ljive zunanjosti, ali rad i tega, k e r je bila nje­

gova n avada večini kljubovati. Vsi skupaj so bili še otroci, nebogljeni, govoreči z besedam i, ki so jih slišali pri starejših ljudeh, njih pravega pom ena p a še niso mogli doum eti. Nekega dne je Minca vsa žalostna odšla in profesor verou k a se je je spom injal z lepodonečimi besedam i, ko je om enjal, k a k o težak je položaj delavcev in k a k o nevesela je m ladost njih otrok. Še ned o rasli m orajo ali v. tovarno ali za dninarje.

Včasih, k a d a r je družina brez k ru h a in zaslužka, celo n a cesto beračit.

T ako je govoril in mislil n a Minco, k i je m orala pustiti šolo, da p r i­

služi vsaj k a k o m alenkost, k e r očetov zaslužek ni zadoščal za lačne želodce bratcev in sestric.

K akor v san jah je splaval spomin na črnolaso Minco mimo Ivana.

V njem pa je bilo vino in misli iz zadim ljene sobe z rdeče ogrnje­

nim i lučmi. Zato je videl pred v sem drugo Minco p re d sabo. K akor da je ug anila njegove misli, je prosila naj odide, naj izgine iz njene sobe vsaj on, k i jo je nekoč poznal kot nedolžnega otroka.

T ako lep e so bile njene b esed e in tako lep je bil n je n obraz, lepo vse n jen o telo*. Mlado še, komaj da je zaživelo. Dobro ji je bilo, d o k ler je b ila v delavnici. Saj je imela lahko delo. P a so jo pognali k a k o r druge na cesto, k e r se dejali, d a je p rem a lo odjemalcev in p reveč p rid e lan e g a blaga. V delavskih kočah p a je bilo vsega prem alo.

Mladi s e k re ta r je sicer d ejal, da bi lahko ostala, če bi ne bila tako zaprta in zakrknjen a. Po večerih, k a d a r s e je vračala v neveseli svoj dom, jo je zasledoval. V e n d a r ni sp re je la njegove ponu db e za na- daljno službo. P ah n ila ga je od sebe, k a k o r poženemo vsiljivega psa.

Doma p a je bil glad še n ed o raslih otrok, bolna mati in oče — pijanec.

Saj je to vedno in vedno ena te r ista pesem trpljenja, ki jo prer življajo tisočeri in tisočeri na zemeljski obli. In v e n d a r stara in vedno

nova ]e pesem o Mincah, ki so šle na cesto prodajat svoja telesa, da zaduše gladni k rik domov.

P ijan i Ivan p a n i videl n jen e Golgote, samo njene črne lase in črne, ciganske oči te r m ladostno vzbrstele g rudi je videl. Saj je sanjal o n jih toliko n em irn ih noci in toliko misli prem islil zaradi lepega ženskega obraza in sočnih prs. Zato je vse gorelo v njem in v tem ognju se m u je zdela vedno lepša, opojno vabljiva. K akor v sanjah je stegnil ro k e proti njej, ona pa se je vrgla p red njegove noge, d a so ji padli raz k u štra n i lasje po golih tleh in da so v prosečem joku n am akale solze njegove čevlje.

»Ivan, samo ti odidi! Ne oskrunjaj otroške ljubezni, s k a te ro si me ta k ra t branil. D rugim se udajam , k e r se m oram. Tebe, ki te poznam, p a prosim , odidi. K akor plašen, nedolžen otrok si mi ostal v spom inu iz tistih dni, ko sem h rep e n e la tako visoko, daljno. Ne oskrunjaj mi edino lepega spomina, n e o skrunjaj sebe in pojdi — c

T ak o je jokala in povzdignila oči k njem u, ki je stal pijano sklonjen tik nje. Niti besedice ni spravil iz ust. Isto raztrganost, ki jo je nosil že toliko časa, je občutil sedaj n a višku in dvoje sil, večno si nasprotujočih, večno se borečih, si je stalo sedaj v odločilnem, strašnem nasprotju, bilo boj n a živjenje in smrt. Toda e n a je bila napojena z vinom, opojno razd ražen a in divja. Mamljivi stru p jo je navdal s pogumom in smelostjo. Razdivjala je k ri, ki je sproščena vseh vezi vzplapolala po vseh žilah. Njegove od strasti izbuljene oči so zrle opojno sočno telo n a tleh ležečega bitja, k i je d rhtelo p re d njegovimi pogledi in še vedno prosilo. Prosilo molče s svojimi črnimi

očmi, bledim obrazkom in drhtečim i grudm i.

»Zakaj, Minca, si tako lepa?«

Njegovo lice se je spačilo od strasti, usta so se od težkega p ri­

čakovanja utešitve p enila in grabežljivo k a k o r zver je stegnil roko po njenem telesu. Skočila je, se um aknila k postelji, hotela še dalje, toda od strasti prežeti prsti so jo dohiteli in zgrabili.

I n ta k ra t je v bledi sobi pod rd eče zagrnjeno lučjo n a beli po­

stelji bolestno zaječalo, kak o r da je nek do zadušil dete. Luč pod stropom je vzdrhtela in trpeče dekle se je m oralo udati ovinjsnem u, od težkih, pošastnih sanj izžejanem u telesu m ladega človeka, ki je v besnosti svojega trp ljen ja pobegnil iz človeškega zverinjaka, kam or so ga zaprli p re d pokvarjenostjo sveta in v d re su ro izkušenih, nači- tanih in na tisoče m olilnih besedi naučenih gospodov.

»Mladina« je list za vse one, k i gredo s slovenskim narodom in v resn em delu iščejo in strem ijo po novih, sodobnosti in bodočnosti odgovarjajočih potih, ki naj vodijo do sproščenja. Zato n e sme, ne m ore in ni u sm erjen a niti v k ak o politično ali um etniško smer. —

»Mladina« je izraz vse s l o v e n s k e mladine.

Ne smem o dopustiti, d a p ostane B alkan skladišče in ropotarnica preživele in ljudožrske evropske k u ltu re.

Ljubom ir Mičić, Antievropa.

R a d ivoj Rehar:

Najnovejša nemška dramatika.

Iz dinam ičnega in dionizičnoekstatičnega se dviga v sintetičnost m nogolike resničnosti tre tja velika sk up ina novejših n em ških dra- m atskih pisateljev. Njihov glavni znak je strem ljenje k ustaljenosti, k novi, m anj kričavi, toda bolj prepričujoči umetnosti.

E den m ed prvim i rep rezen tan ti te nove sm eri je A n t o n W i 1 d g a n s. W ildgansova žaloigra »Die Arm ut« je tipično delo tega novega strem ljenja po uravnoteženju resnice potom sinteze. Scene se odigravajo zopet v odrejenem m iljeju, osebe imajo svoj individualen k a ra k te r in stil je blizek realizm u in vsakdanji resničnosti in vend ar delo n i r e a l i s t i č n o . Sinteza njegove resničnosti izhaja iz vse- obče aktivnosti in se stopnjuje od realističnih početkov do opojne vzhičenosti duševnosti in lirizm a, misticizma in ekstaze. E nak o stop­

n jev anje zasledim o tudi v vseh d ru g ih njegovih delih, v d ram i »Die L iebe«, k je r obdeluje problem zakona, seksualne in duševne diso­

nance štiridesetletnih, v d elu »Dies irae« itd. V »Dies irae« je upo­

dobil W ildgans borbo očeta in m atere za sina, k i konča z njegovim samomorom. Konec izzveneva v isto mistično sim boliko k a k o r n. pr.

C erkvenikov »Greh«, ki je tu d i isicer soroden tej sm eri nem ške dram e.

Isto borb o m ed starim i in mladimi, m ed odhajajočimi in p rih a ­ jajočimi, obravnava že im enovani W a l t e r H a s e n c l e v e r v svoji dram i »D er Sohn«, samo, da je ta njegov sin aktivnejši k a k o r Wild- gansov in je tudi celokupna zasnova dela bližja realizm u. S to dram o je H asenclever zapustil svojo p rejšn jo sm er in stopil n a pot sintetič­

nega aktivizm a, k a te re se drži tudi v svojem zadnjem m eni znanem delu »D er Mord«. L e divje - bohotno razvalovani dialogi spominjajo tuintam n a nekd anjeg a fantastičnega H asenclever ja. V »Umoru« je podal izborno zasnovano in duhovito izvedeno satiro na žu m aliste in žurnalizem , n a juriste in justico te r n a psihijatre in psihijatrijo. Pošten buržuj p ostane dozdeven m orilec in tako objekt študija za žum aliste, ju riste in psih ijatre, ki g rad e n a tem »slučaju« dalekosežne teorije tez, d ok ler se n e ugotovi njegova nedolžnost, ne zruši vsa ta m eglena stavba in n e pokoplje v siloviti blam aži vse te p ren a p e te in domišljave teoretike.

Mnogo obetajoči tale n t sintetičnih aktivistov je bil pokojni R e i n h a r d S o r g e , ki je podal v svoji dram i »D er Bettler« lep dokaz svoje tihe, toda globoke n atu re. Tudi on je obravnaval borbo m ladine, ki išče novega, močnejšega in resničnejšega izraza življenja in um etnosti in ga koncem koncev najde v simbolu večnosti. Z njegovo p re ra n o sm rtjo je zgubila n em šk a dram a vsek ak o r moč, ki je mnogo, zelo mnogo obetala in nehote se nam tu vsiljuje p a ra le la m ed njim in Čehom Jirijem W olkerjem t e r našim Srečkom Kosovelom. Vsi trije so bili veliki talen ti in vsi trije so omagali že pri prvih k o rak ih življenja, v cvetu svoje bogate mladosti.

Borbo dobrega in zlega v človeku obravnava v svojih dram ah P a u l K o r n f e l d . V svoji dram i »Himmel u n d Hölle« rešu je pro­

blem moža in žene, v d elu . D ieV orführung« pa fanta in dekleta. Tudi on, k a k o r večina njegovih soiskalcev novega sintetizma, se dviga od realneg a v sim bolično - mistično; značajev n e ka ra k te riz ira , tem ­ več jih stopnjuje v vizijonam ost in tran sp arentnost. Dva dru g a re p re ­ zentanta istega strem ljenja v sodobni nem ški dram i sta E r n s t B a r 1 a c h s svojim najbolj izrazitim delom »Die echten Sedemiinds«

in R o l f L a u k n e r , ki oznanja v dram i »D er Sturz des Apostol Paulus« rojstvo novega sintetičnega boga.

Sem, in v e n d a r v skupino zase, sp ad a končno nova zgodovinska dram a. Dočim je naturalizem izključeval historično um etnost, jo je m oderna zopet dvignila n a svoj ščit in prvi je segel po zgodovinskem d ram skem motivu že G erh art H auptm ann v svojem »Florianu Gayer- ju«, potem sta napisala W edekind svojega »Bismarcka« in neorom antik von Hofm annsthal dram o »D er Tod des Tizian«. Med m odernisti se je lotil zgodovinskega motiva z največjo vnem o že om enjeni Hans Johst.

V svoji dram i »D er Einsam e« je postavil n a gledališke deske življenje in n eh an je C hristiana D ietricha G rabbeja. Drugi, ki se tudi poizkuša v zgodovinski dram i, je H e r m a n n v o n B o e t t i c h e r , k i je podal v svojem delu » Friedrich d e r Grosse« kolektiven prikaz dobe tega velikega m onarha. Ta nova zgodovinska dram a se je oplodila na dionizičnem in metafizičnem in je usm erila svoj pogled v duševno resničnost pretekleg a, da jo zbudi k novem u sočasnem u življenju.

Razprava o tem, v kak i m eri ji je to uspelo in k akšna je njena n otranja in zunanja vrednota, n e spada v okvir tega zgolj informativnega sestavka.

* ❖ *

To so glavne sm eri novejše n e m šk e d ram e in njihovi zastopniki.

Poleg njih je še cela v rsta več ali manj brezpom em bnih epigonov, kajti p ri Nemcih, k i im ajo stotine založništev in stotine gledališč, najde svojo m ukotrpno pot n a skrom ni solnčni kotiček tu d i m arsikateri pisatelj, ki bi p ri n aši slovenski mizeriji n e priro m al n iti do u re d n i­

kovega koša. R azm ere so za razvoj lite ra tu re in literatov p ri velikih naro d ih vse drugače ugodne k a k o r p ri m alih in razen tega im ajo ti narodi lastnost, k i je malim več ali manj neznana, n a m r e č l a s t n o s t u p o š t e v a n j a i n p o d p i r a n j a d o m a č e g a . Nem ška gledališča, tudi največja, sprejem ajo nove autorje in nova d ela z ljubeznijo, k e r se zavedajo, da vprizarjanje lahko dvigne in izpopolni d ram ske talente, dočim vprizore naša raje vsak inozemski šunt k a k o r izvirno slovensko delo, če ga slučajno ni napisal »priznan«

veliak. Ravno tu, ko pregledujem o obširno polje nem ških autorjev in njihovih del, k i so že vsa bila uprizorjena — in n e k a te ra celo že n e šte to k ra t — vidimo, da niso dram e naših pisateljev, k a k o r n. pr.

Remca, C erkvenika, Bevka, Novačana, Majcena itd. p r a v n i č sl a b š e k a k o r prem noge nem ške, o k a te rih smo govorili, čeprav jih slovensko »Narodno« gledališče v Ljubljani, ki igra »Zapeljivke« in

»Grofice Marice«, vzvišeno p rezira in čeprav so m ariborski slovenski

m

.k u i t- u r n k delavci prokleli rav natelja Bratino, k e r je vprizarjal še

^nepriznana« dom ača dela.

Končna sodba o sodobni nem ški dram atiki, k a k o r obče o vsaki m oderni um etnosti, je seveda p rid rž an a bodočnosti, Mnogo tega, k a r je danes m oderno in slavno, ne bo vzdržalo stroge m eritve velikega Kronosa in bo doživelo B audelaireovo rečenico »L’ a rt e st long e t le tem ps est court« v p rem en jen i veljavi: »Le tem ps e st long e t 1’ art est court!« In v e n d a r — n ek aj pozitivnega je tudi v najšibkejšem teh del. Max F re y h an je zapisal v svoji razpravi »Das D ram a d e r G egen­

w art«, k a te re sem se — poleg H ebblove »Ein W ort ü b e r d as Drama«

in n e k a te rih revijalnih obravnav — v glavnem držal p ri razpredelbi in obdelavi te novejše nem ške d ram atik e, te-le značilne in resnične besede: »D a s i r a v n o t a d r a m a n a j m l a j š i h š e n i n a š l a p r o t a g o n i s t a i n j e š e v n a s t a n k u i n r a z ­ v o j u , v p o p j u i n b r s t j u , j e n j e n b o j z a o b n o v o m e t a f i z i č n e g a , B o g a i š č o č e g a č l o v e k a , v e n d a r o z n a n e n j e i n s l u t e n j e n o v i h p r e o b r a z i t e v i n v s t a j e n j , n a p o t i n e s k o n č n e g a r o m a n j a č l o v e š k e d u š e k s a m i s e b i . «

B ratko Kreft:

Ruski teater.

Nekaj čez dvajset let je minilo od časa, ko je ru sk i te a te r z mo­

gočnim korakom vstopil v a re n o svetovnega um etniškega življenja.

Ni samo pokazal sile svoje sam obitne um etnosti, p rin e se l je svežost in življenje v Zapadno Evropo, k a te ri je začel teater propadati: Hudo- žestvenem u m oskovskem u te a tru dolguje zapadnoevropski teater, zlasti nem ški, precejšen obolus hvaležnosti, k e r je prin esel novo življenje in z njim pom ladil tudi njega. D anes n adaljuje ru sk i teater svoj pohod, ki ga je zapocelo moskovsko um etniško gledališče (MHT), p re ro je n po sccijalni revoluciji, k i je bila za vso rusko um etnost tako tudi za te a te r duhovna revolucija. Um etnosti so se odkrila nova pota, nova življenja, m arsikaj, k a r je bilo prej zapleteno in vkovano, se je sprostilo in ru sk i te a te r k a k o r p red 25 leti n adaljuje svoj revolucio­

n a rn i pohod.

Mlad še je in zato svež k a k o r no beden n a svetu. Kako je prišlo do tega, k a k o je nastal in k a k o se je razvijal ru sk i te a te r od svojega trium falnega početka do danes, to ravno je nam en moje študije. Po­

nazoriti in opredeliti hočem strem ljenja ruskega te a tra v zadnjih tri­

d esetih letih prek o vojne in revolucije do danes in njegov pogled v bodočnost.

19. stoletje, p ren atrp an o z vojnami in revolucijami, se je mogočno odrazilo tudi v umetnosti. Po letu 1848., ki zaznam uje p reb ujen je evropskih narodov, prek o mogočnih socijalnih pokretov, ki še danes

niso končani in ki n e bodo končani prej, d okler se socijalno zlo in zatiranje človeških množic ne odpravi, imam o tudi v um etnosti za­

znamovati fazo, ki se je oddaljila od visokoleteče rom antike, stopila v življenje, v tovarne in vojašnice, povsod, k je r se živi in trpi. Zola, Flaubert, Dostojevski, Tolstoj, H auptm ann itd. — vse polno jih je, ki so v svojih delih skušali podati življenje, tako k akršno je. Saj je bila naravnost izdana parola, ki je zadela sm rtni udarec izživeli bolni rom antiki, da je n am reč um etnikova dolžnost podajati resnično živ­

ljenje, tako, k ak ršn o je, b rez vseh olepšav in prim esi fantazije. Zakaj življenje in človekovi boji so bili m ladim um etnikom p rere sn i in p r e ­ težki, d a bi jih prezrli ali pa blagodejno p re k rili in posejali z m odri­

mi cvetkam i rom antike. S k ra tk a um etniki so skušali biti tu di refor­

m atorji življenja in ne samo um etnosti.

V leposlovju, upodabljajoči um etnosti, razen v teatru, povsod drugje je bilo to lahko storiti precej hitro. Pisatelji so pisali n a tu ra ­ listične povesti in rom ane, slik arji in k ip arji so študirali m odele in naravo v naravi. Drugače je bilo in bo vedno z dramatiko', ki ni sam obitna um ehiost, individualistično samostojna, am pak je in te g ra ­ len del gledališke um etnosti. Dram a b rez uprizoritve je mrtvo telo, je okostnjak brez mesa. Samo tisto delo je res dram a, ki je šlo skozi trd e deske teatra, skozi fino dušo igralca-um etnika in p re k o vseh teh dokazalo svojo življenjsko originalnost in sočnost, katero zahteva od n je teater. N eorcm anlika je v svojem liričnem individualizm u s svojimi šibkim i dram am i hotela te pojme razrušiti in razveljaviti, v e n d a r se ji to ni posrečilo. Zato se je zatekla k nazivu knjižna dram a — k nazivu, ki je n asp rotje v nasp ro tju in kaže značilno one­

moglost m oderne neorom antične dram e. Že prej sem omenil, da je dram a samo d el te a te rs k e um etnosti, da je dram atik-pisatelj samo e n člen v verigi, ki tvori um etnost te a tra in od vseh časov do d a n e s vemo, da se je pisala dram a vedno do sedaj še za oder in n e za čitanje. Kajti to je polje povesti in rom ana. G rški dram atiki so tekm ovali v te a tru p red zbranim narodom , katerem u so s pomočjo igralcev predv ajali svoje dram e. U prizoritev je bil tisti ognjeni k rst, k i jih je ali uničil ali pa jim pridjal plam en k plam enu. Tega se še danes m arsikje ljudje nočejo zavedati, zlasti pri nas, ko še nimam o močnega tea tra , se dela iz strani lite ra tu re p rav n e re d n e in naravnost gcrcs'tasno sm ešne p ritisk e od strani literatov in kritike. Naziv knjižna dram a« so iznašli tisti dram atiki, k i niso bili dram atiki, am pak so hoteli biti dram atiki. V onemoglosti svoje um etnosti so se izgovorili s tem atributom , še dalje so celo šli n e k a te ri: tea te r je p reb a n a len za naša dela, k i so nežna, a no tran je k re p k a in te a te r z vsem svojim inv entarjem je p retrd , p rek am en it zanje. To sicer lepo zveni, dejstva pa v e n d a r ne sprem eni. V eliko takih del se je po­

zabilo, k e r se je m oralo pozabiti, in veliko se jih še bo p ri nas in p ri drugih narodih. K ako sm ešen in naiv en je naziv »knjižna dram a«

lahko pojasni p rim e r iz glasbenega življenja: m arsikateri kom ponist je že «kom poniral opero in m arsikom u je uprizoritev opere dokazala, da ni delo epera. In z isto pravico bi tak samozavesten operni kom ­ ponist lahko dejal: skcmpondral sem knjižno opero ali pa opero, ki

je sam o za klavir. K akorkoli preobračam o, vedno in vedno se v rn e ­ mo p ri d ram i v gledališče in obratno.

T ak e disharm onije je m orala preživljati naturalistična dram a, seve tak ra t n a raču n okostenelega tea tra , ki je plaval v patetični okostenelosti klasicizm a in v patosu tak ra tn e igralske um etnosti. Vse je bilo izživeto, vse m rtvo življenje živega m rliča, ki ga je skušala pokopati naturalističn a dram a. P otrebovala je s v o j e g a in terp reta in vemo, d a so se km alu po nastopu n aturalizm a v lite ra tu ri začela jav­

ljati gledališča, ki so sk u šala novo um etnost pripeljati tudi v teater.

Tako so delali prvi Meiningovci, Otto Brahm sova »Freie Bühne« v B erlinu in Antoiaov »T heatre libre« v Parizu. Ko so si že om enjena gledališča p rib o rila p riznanje in so se bila že v svojem naturalizm u skoraj ohladila, še je v carski Rusiji te a te r plaval v hudo patetičnih klasičnih vodah.

Igralo se je po načinu p rv ega in drugega igralca, po načinu, ki je razdeljeval gledališki en sem b el v zvezde in igralce-epizodiste, ki so bili samo pripom oček prvim . Skrajna nesocialnost, k i je sploh k d aj vladala v gledališču. Režije, režiserjev še n i bilo, saj je vodil igiro glavni igralec-junak, k i je izvedel vse z ozirom n a svojo glavno vlogo in se p ri tem p rav nič ni oziral n a sonastopajoče. Govor je bila patetična deklam acija, k i je tu pa tam , zlasti v verzificlranih klasičnih dram ah, igralcu dobro služila in je zato bila najbolj in do skrajnosti razvita. S tari prof. dr. F jodor Stjepun nam je n a Dunaju razlagal, da je bil govor v dobrem takem te a tru tako razvit, d a se je poslušalcu zdelo, kak o r da sliši godbo. Seve se je to izživelo, zlasti, k e r se ni oziralo p rav nič n a kako posebno teh n ik o telesn ih gibov, k i so okosteneli v p re tira n e , m rtve m anire. Ravnotako je deklam a- torsika teh n ik a govora zašla v gol tehnični patos. Ako je igral tak rat r u sk i te a te r kakeg a Ostrovskega, k je r je bilo tre b a v sceni p re d ­ stavljati sprejem nico, so postavili m alom arne k ulise s tre m i vhodi, mizo in štiri stele, p a še kako m alenkost. Saj na scenerijo nihče ni gledal. V se oči, vsa srca in vsa ušesa so b ila u p rta v glavnega igral­

ca — v zvezdo tistega večera.

V tak ih sponah je taval ru sk i teater, ko je začel z novim rovariti K onstantin Sergejevič A leksejev - Stanislavski. Začel je v »Društvu um etnosti in literatu ri« v sezoni 1897,98. Istočasno je v k urzih Mo­

skovskega filharm oničnega dru štv a predaval o pokretih zapadno- evropskega naturalističnega te a tra V ladim ir Ivanovič Nemirovič-Dan- čenko. Ko sta izvedela drug za drugega, sta se sestala že poleti 1897.

v moskovski gostilni Slavjanski bazar in začela kovati skupne načrte.

D irektno iniciativo za ustanovitev novega te a tra je dal N em irovič- D ančenko. Sam je n ajp rej predložil u p rav i carskega gledališča načrt, k i bi ru sk i te a te r refo rm iral in ga p rived el z reorganizacijo odra in re p e rto a rja v sodobnost. Dobil n i niti odgovora. Zato sta se tern bolj, Stanislavski in on, poprijela na skupnem sestanku misli: u sta ­ noviti lasten tea te r. Povsod drugje bi naletela n a tisoče še drugih

zaprek zlasti m aterijelnih. V Rusiji zapadnoevropski kapitalistični d u h še ta k ra t ni bil razvit, tisti duh, ki je v precejšnji m eri ravno zasužnjil v dobičkarske nam ene zapadni te a te r in ga tak o upropastil.

R uski kupjec, m agnat v svojem m agnatstvu, rad o d a m e ž in razsip nik, je priskočil Stanislavskem u in D ančenku kot prijazen m ecen v po­

moč. Na čelu teh inteligentnih magnatov, ki so brez posebnih zahtev dali n a razpolago svoj den ar, je stal m oskvičan kupjec Morozov.

Stanislavski je sprejem al v svoj gledališki zbor sam o ljudi, ki so se odrek li vsake šole, vsake tradicije. Zakaj v n a č rtu m u je bil igralec, k i n e bo k a k o r d otak ratni, v liričnih tre n u tk ih položil ro ke n a srce ali sklonil glave, k i n e bo raz b u rjen ja kazal občinstvu s težkim d i­

hanjem . Nobenih splošno p rizn an ih znakov za čustva, tem več čustva sama. Ne p ritiskaj roke k srcu, če hočeš izraziti, da si iskren, tem ­ več bodi iskren. Ne prim i se za glavo in ne vij rok, če si potrt, tem ­ več bedi v resnici potrt in če si razb urjen, ti je popolnoma n ep o tre b ­ no dihati glasno, da te slišijo n a galeriji, tem več edino potrebno je, d a se v resnici razburiš.

Iste n atu ralističn e zahteve je stavil sceneriji. Prvi početki so bili pod neposredn im vplivom inscenacij gledališča vojvode Majniške­

ga. Naturalizem v tea tru je pri inscenaciji precej pretiraval. R einhardt je v T h e a te r an d e r W ien rad i življenske resničnosti nekoč uporabil p e td eset dreves iz W ienerw alda; podobnih stvari se je poelužil tudi Stanislavski. Znana je dogodbica ob p rilik i uprizoritve e n e izmed d ram Ostrovskega. Na pozcrnici je obednica. V sosedni sobi — za odrom — bi naj bila k u hinja, k je r se k u h a juha, o k a te ri se vrši na o dru pogovor. Da bi bilo sodoživljanje občinstva in igralcev ko- likortoliko naturalistično, je dal Stanislavski za kulisam i s polno paro k uhati dotično juho in n jen duh je splaval prek o odra v avditorij.

To je eden izmed številnih prim erov.

V zporedno s čistim naturalizm om je gotovo pod vplivom novejših neorom antičnih stru j h rep e n e l Stanislavski po notranji dram atičnosti v naspro tju s patetično zunanjostjo klasičnih dram . Zahotelo se mu je zunanjega m iru n a odru, a no tran je razburkanosti, v ib rira n je duše.

In sred i tega hotenja se je pojavil pisatelj Anton Pavlovič Čehov.

Njegova p rv a d ram a »Utva« je v carskem gledališču propadla, k e r je m orala propasti, v uprizoritvi Stanislavskega je doživela uspeh, k a te re g a do ta k ra t n i doživelo v MHT nobeno delo. Zakaj dram a in igralci so bili eno. Pisatelj je našel svojega igralca, igralec pisatelja in utva je postala sim bol — grb MHT, Čehov p a glavna vsebina nje­

gova. V sa sila njegovih d ram leži v razpoloženju. D ejanja so zastrta v ten k e, malo m račne prizo re vsakdanjega trp lje n ja m ajhnih, p ro ­ padajočih ljudi. Spom nite se stričk a V anje ali tre h se ste r ali oseb v Črešnjevem vrtu. Vsi ti ljudje nosijo v svojem srcu neopaženo gorje, k i s e n e da izraziti z velikim i gestam i in s patetično d e k la ­ macijo, saj sami komaj najd ejo b esed e za svoje trpljenje. Sam o z globokim notranjim podoživetjem, s tem , da jih sprejm e igralec polnom a vase, da sam v resnici trp i, jih lah ko ponazori in prikaže.

T ak igralec m ora znati izražati najbolj sk rite tresljaje duše, če je res um etnik. Izražati pa m ora tako, da bo njegova um etnost pod­

vržena zakonom n o tran je resničnosti — to*rej p o v d a ra n je psihologije.

To je bila glavna tendenca MHT. Gotovo globlja od navadnega n aturalističneg a skoraj fotografičnega podajanja večine zapadnih gle-

dališč. Razlika m ed njegovo, še tu d i naturalistično — a povsem sa ­ moniklo umetnostjo, in zapadno -tea tersko um etnostjo je približno taka, k a k o r je razlika m ed Zolajem in Dostojevskim.

Že 1. 1806. se je MHT napotil na prv o tu rn e jo v zapadno Evropo in si jo p rib o ril za svojo um etnost. Gotovo n i odveč, če omenim, k ako vzhičen je bil ob njegovi umetnosti ta k ra tn i nem ški k a jz a r Vi­

ljem II. Pri zadnji napovedani predstavi v B erlinu jih je naprosil, d a so specieino zanj igrali še e n k ra t in po predstavi je dejal svoji okolici: «So will ic h ’s gespielt haben!«

U m etnost MHT je bila odkritje za vsakega takratn ega človeka.

Zakaj po odru niso hodili igralci z velikimi gestam i in patetičnim i glasovi. U m etnost MHT je sp rav ila človeka v tak o razpoloženje, da je pozabil n a ves svet okrog sebe, d a je direk tno sočustvoval z vsem pritajenim , a trpečim popolnom a duševnim dejanjem n a odru. Člo­

v e k u se je zdelo, da vidi poosebljeno svojo duševnost p red seboj.

* * *

Po prvem nastopu 1. 1898., ko so ig rali Al. K. Tolstoja dram o

»Car F jodor Ivanovič« je k ritik a sicer hvalila njih pridnost, prito ­ ževala pa se je, da ni bilo v celi p redstavi prvega igralca - zvezde, k a k o r je bila do ta k ra t navada v gledališču. Pritožba je že p ri prvem n asto p u tako n ap adla tisto, k a r je bilo bistveno p ri naturalističnem te a tru sploh, posebno še pri MHT. To je nam reč socijalnost v u p ri­

zarjanju. Stanislavski je odpravil prvega in drugega igralca, vsi so bili en ako vredn i igralci in vsi so m orali v največji um etniški višini podati svoje vloge. Z naturalističnim teatrom obenem nastopi reži­

ser, eden izmed vodilnih členov v verigi teatersk e um etnosti. Gleda s e n a skupnoist igre in n e n a posam eznega igralca. Vsi nastopajoči m orajo tvoriti m ed seboj zvezano celoto — vsi so igralci — vsi e n a k '.

S k ra tk a u p riz a rja n je je dobilo n eko harm onično, skoraj kolektivi­

stično noto. T ukaj n i bilo več solistov-zvezd, statisi in igralec, ki je ig ral glavno vlogo, sta bila v režiji, v p red stav ljan ju nu jna rekvizita

— živa, m ed seboj spojena p red m eta. Nihče ni silil v ospredje, vsak je imel svoj delokrog in čim boljše je vsak svoje delo izvršil, tem popolnejša je bila celokupna uprizoritev.

To je bilo v resn ici nekaj velikega in novega in je ostalo kot tra jn a vrednota današnjem u te a tru sploh.

Če tudi je osnovna nota um etnosti MHT duševni naturalizem , soroden um etnosti Dostojevskega in je tvoril um etniško podlago vse­

mu njegovem u u stv arjan ju od prvih početkov do danes, zaznam uje­

m o ven d ar tr i obdobja v delu MHT. Prvo obdobje je obdobje tako- zvanega vnanjega realizm a, ki se je predvsem bavil z zunanjimi izraznimi sredstvi, k a k o r so tehtnika naturalistično podanih gibov človeškega telesa, naturalistična scenerija itd.

V drugem obdobju, k i tvori kot re p e rto a r dram e M aeterlincka, H am suna, Čehova, G orkega itd. se prvotni suhi naturalizem bežno spoji s simbolizmom. Najboljši p rim er m ešanega naturalizm a in sim­

bolizma tvorijo poslednje d ram e Ibsenove, H auptm annova »Hanice pot v nebesa« in Čehov.

T retje obdobje takozvano obdobje v notranjost obrnjenega r e ­ alizma — psihologizma — sega še v današnjo um etnost MHT precej globoko in je tudi vzbudilo odpor in reakcijo p ri novih iskateljih in propagatorjih novega teatra.

Če tako pregledam o delo in pridobitve MHT v gledališki um et­

nosti, predvsem , če se spomnimo na okostenelost ru sk eg a te a tra pred njegovim nastopom , moramo priznati MHT velike zasluge. V p odrob­

nosti navajam sledeče: MHT je mogočno obračunal z vsemi preostan ­ ki pseudoklasične patetik e in stilizacije in je postavil v n asp ro tju z neresničnostjo klasičnega te a tra življensko resnično s S kot najvišji princip ustvarjanja. Stanislavski je bil tisti, ki je prvi prinesel duh organizacije v gledališče in pokazal na veliki pom en režiserja te r s tem na enotno d ram a tu ršk o vodstvo. Končni cilj njegovih strem ljenj je bil v kolikor mogoče najta.nši natančnosti p ri podajanju življenja.

P r i šolanju svojih igralcev je šel do sk rajn ih pripomočkov in na razne načine skušal vzbuditi življensko resnično doživetje. Prof. dr. Stje- pun, sam pred av atelj v dram atični šoli MHT, nam je povedal sledeči p rim er, k i se je odigral v dram atični šoli v začetku šolskega leta.

N adebudni novinci so prišli v Stanislavskijevo šolo in ena izmed n ad eb u d n ih m ladenk, k i je bila poklicana n a poskusni oder k Sta- nislavskem u, je dobila nalog cd njega, da odigra poljuben prizor.

D ekle seveda ni našlo drugega motiva, k ak o r da je igralo zapuščeno devo. Šla je k oknu, k jer je naznačila, da vidi svojega ljubimca, k ak o se p rije tn o sp re h a ja n a v rtu z drugo. Gojenka je seve skušala po­

kazati vso žalost z vsemi močmi n ad eb ud nega talenta. Stanislavski jo je ves čas molče opazoval, naslanjajoč se n a k a te d e r in niti zenica se n i p rem ak n ila n a njegovem očesu. Ko je končavala, je brezob­

zirno m rko zam rm ral: »Za nič! Za nič! Za nič!« Uboga gojenka jo bila vsa obupana in žalostna. P rosil jo je, n aj prikaže k a k d ru g p ri­

zor. K er s e v zm edenosti in zadregi n i mogla n iče sa r spomniti, p o­

grabi Stanislavski svojo učno knjigo, da ji v njej poišče prim ernega prizora. D ekle je začelo v strahu trepetati p red njim, ko je listal in listal po knjigi. Balo se je, da ji p onudi za njo pretežak prizor, ki bo pokazal njeno nemoč in ji uničil n ad ebudno k arijero. Stanislav­

ski je 'listal, iskal, dekle je drhtelo, doživljalo strah, obup, zadrego.

N aen krat zaloputne sivolasi Stanislavski svojo knjigo in pravi: »Iz­

vrstno, gospodična! Hvala! Tako m orate igrati!«

M ajerhold poroča, da je Stanislavski večkrat po cele u re prebil v prazn em auditori ju in poslulaš šum v etra in grom viharja, če je verodostojen in življensko resničen. Še bolj značilno k ak o r om enje­

no je bilo življenje v šoli in p ri vajah. Stanislavski je s svojimi igralci n e po tedne, cele mesece, celo leta vadil svoje igre. Discipli­

na, sk ra jn a požrtvovalnost im sveta vdanost ideji um etnosti svojega tea tra vseh sodelujočih nalikuje n aravnost misticizmu in njih skup n a strem ljenja k a k i religiozni sekti. To lastnost, ta fanatizem sre č a ­ mo tudi p ri Tairofu, M ajerholdu, sploh pri ru sk ih gledaliških u m et­

nikih. < ■ № • )

Vlado P re m ru :

Slovenstvo in naši kulturni delavci.

Uljudnost ni dolžnost, in kdor je neuljuden, še nika­

kor ni grob; ali na korist mnogih odkritosrčen biti, to je dolžnost — in dolžnost je celo odkritosrčen biti z nevar­

nostjo, da se ti morda utegne očitati neotesanost in hu­

dobnost. (Lessing.) I.

Nam Slovencem je treba, d a s e zavemo, k a j d a sploh smo; tre b a je, da se zavemo prom etejstva, ki živi v nas že od n ekdaj in je edina čednost ponižanega Slovenstva. Saj imam o mi Slovenci svojo čisto n a ­ rodno kulturo, ki pa je naši inteligenci povečini povsem neznana, k e r ta se ne h ra n i iz čiste narodove duše, m arveč postaja žrtev različnih k u ltu rn ih bolezni, ki nam jih daje civilizirani zapad pod najrazličnej­

šimi zvenečimi im eni neum nosti in praznote. Ta slovenska inteligenca še nikoli ni čutila potrebe, da stopi s svojega »visokega stališča« med n a ro d in da se tam nauči požrtvovalne ljubezni do lastne domovine.

Saj je slovenska k u ltu ra dovolj močna, da se nam je ni tre b a sram o­

vati, jo pozabljati te r se v taki vzgojeni zakrknjenosti obračati od n a ­ roda k takozvanem jugoslovanstvu, češ, saj nas je Slovencev le pičlo številoe in kaj bi tu inteligent ali k u ltu rn i delavec, ki nim a tu niti prim ern eg a ozadja, kaj šele možnost do obstoja in življenja. O da, saj človek lah ko razum e tak o besedičenje p ri ljudeh, k i so le kruhoborci, ali p ri takih, k i so željni slave visoko zvenečega im ena in jim je delo, naro d in človek le nepoznana skrb. Kaj taki inteligenci narodnost, kaj k u ltu ra ; le civilizacija, ta je m orda še za njo. A vsa ta neplodna ljudska pasm a n e pomisli k a k o p rokleto je dolga vrsta takih besed in k a k o malo je pri tem poštenih ljudi. Če mislijo, da je narod otrok, k i se ga d a potolažiti z sladkoginljivim svečanim govorom, naj mu dajo kam ilc in janef?v e vode! Ko bo dovolj shujšal in bodo oblečene le še kosti v izsušeno kožo, m u naj vlijejo lonec državotvornosti v prazen želodec, v dobri veri, da ga upijani kot močno vino, a takoj nato naj mu p o k a ­ žejo hlebce belega k ru h a , da jim sledi v im enu troedinega naroda.

Morda se to posreči slovenski inteligenci, ki je tako iznajdljiva v poli­

tičnih preo brazb ah , da ustvari, če je treb a b raniti n e k o »gotovo stali­

šče«, v enem samem človeku celo n jih več. Tako n astane v enem člo­

veku; duhovni človek, m iselni človek, politični človek in vsakdanji človek. Slednji pa lahko sam opašno pase svoje neplodovito življenje v p reg re h a h in nečistosti vseh vrst, n e oziraje se n a ostale. To je vse­

skozi zelo p rak tičn a iznajdba, k i je globoko psihološko utem eljena in povsem našem u času prim erna. Pošten človek pa se ob taki moralni m anjvrednosti lahko zgrozi, ko vidi, v k a k o pro p ad an je vodi tako v sak­

d an je kruhoborstvo.

Toria saj je slovenska inteligenca tudi revolucionarna; seveda n je ­ n a revolucionarnost je posebne vrste, je silno ponižna in dobrohotna,