UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
TINA MIKULANDRA
OBUDIMO IGRE PRETEKLOSTI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
VISOKOŠOLSKI STROKOVNI ŠTUDIJSKI PROGRAM PRVE STOPNJE PREDŠOLSKE VZGOJE
TINA MIKULANDRA
Mentorica: doc. dr. NADICA TURNŠEK
OBUDIMO IGRE PRETEKLOSTI
DIPLOMSKO DELO
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Nadi Turnšek za strokovno svetovanje in pomoč pri pisanju diplomske naloge.
Zahvala gre tudi ravnatelju Osnovne šole Tržič Stanislavu Grumu, učiteljici Julijani Drenovec in timu prvega razreda, ki so mi omogočili izvedbo praktičnega dela diplomske naloge. Hvala tudi otrokom 1. b razreda ter njihovim starim staršem za vso pomoč in sodelovanje.
Še posebej pa se zahvaljujem svojim staršem, zaročencu Luku, sestri Tjaši in njenemu fantu Maticu za vso podporo, razumevanje in pomoč tako pri študiju kot tudi pri pisanju diplomske
POVZETEK
Igra je za otroke že od nekdaj najljubša dejavnost, saj sprošča, daje občutek zadovoljstva, razvedrila in moči. Preko nje se vsak razvija na različnih področjih, spoznava samega sebe, svoje sposobnosti in gradi medsebojne odnose. Odločila sem se, da svojo diplomsko nalogo posvetim raziskovanju starih iger in tako navdušim prvošolce, da jih bodo obudili, se jih igrali in navdušili še svoje sovrstnike. V želji, da učenci te igre čim bolj vzamejo za svoje, sem se odločila za spoznavanje in učenje preko projektnega dela.
V teoretičnem delu je pozornost posvečena učenju, ki naj bi bilo najbolj uspešno, če je aktivno, povezano z raziskovanjem, zbiranjem informacij, urejanjem podatkov in reševanjem posameznih problemov. Aktivno učenje je povezano s projektnim načinom dela, ki posameznikom z različnim predznanjem in izkušnjami omogoči udejstvovanje, spoznavno napredovanje, izpopolnjevanje izkušenj, graditev pojmov in predstav ter potrjevanje in pridobivanje samozavesti. V teoretičnem delu je opisan tudi pomen igre za razvoj otrokove osebnosti, v kateri se razvijajo ustvarjalnost, domišljija in svoboda.
Empirični del vsebuje zapis projekta Ohranjanje dediščine – starih otroških iger, ki je bil izveden z aktivno udeležbo otrok. Predstavljeni so opisi izvedenih dejavnosti in poteka projektnega dela. Sledi evalvacija projekta, ki je zasnovana na ovrednotenju dela in ugotovitvah, da je raziskovanje odlična motivacija za učenje in delo otrok. Spodbuja jih k iskanju informacij, idej, sodelovanju, reševanju problemov in prispevanju individualnega deleža posameznika za dosego skupnega cilja. Prikaže tudi soodvisnost, nujnost in lepoto medgeneracijskega sodelovanja
Ključne besede: stare igre, kulturna dediščina, igre preteklosti, učenje z raziskovanjem.
ABSTRACT
Different games have always been children’s favorite activities because they give them the feeling of pleasure, amusement and strength. Through them each child can develop in different fields, learn new things about himself, his abilities and build relationships. I decided to dedicate my diploma to researching games of the past and introduce them to first grade pupils, so they would know them and show them to their friends. In order for children to truly embrace these games, they were presented through numerous projects.
Attention devoted to learning is the base for my theoretical part of the diploma. Learning is supposed to be most successful when it is actively related to research, collecting information, editing data and solving individual problems. Active learning is closely connected to project work, which enables people with different knowledge and experience to engage, gain cognitive progress, upgrade experiences, build concepts and visualizations and gain confidence. The second part of the theoretical work is devoted to the meaning and importance of games for the development of a child’s personality in which creativity, imagination and freedom are developed.
The empirical part includes a record of the project of heritage preservation of old children’s games, which was carried out with the active participation of children. Description of performed activities and the course of the project work are presented. Evaluation of the project is based on the assessment of work and findings, which confirms research is an excellent motivation for learning and children’s participation. It encourages them to find needed information, discover new ideas, learn to collaborate, solve problems and contribute their individual share to reach common goal. This project also shows the codependence, necessity and beauty of intergenerational cooperation.
Key words: old games, cultural heritage, games of the past, inquiry-based learning.
KAZALO
UVOD ... 1
1 TEORETIČNI DEL ... 2
1.1 Učenje ... 2
1.2 Aktivno učenje... 2
1.3 Učenje skozi raziskovanje ... 3
1.3.1 Tipi raziskovanja ... 4
1.4 Projektno učno delo ... 5
1.4.1 Značilnosti projektnega dela in učenja ... 5
1.4.2 Etape projektnega dela ... 7
1.4.3 Tipi projektnega dela ... 9
1.5 Igra ... 10
1.5.1 Pomen igre za razvoj otrokove osebnosti ... 10
1.5.2 Dejavniki, ki vplivajo na igro ... 11
1.5.3 Vrste otroške igre ... 11
1.5.4 Čar otroške igre ... 13
1.5.5 Medgeneracijsko učenje skozi igro ... 13
2 EMPIRIČNI DEL ... 15
2.1 Opredelitev problema... 15
2.2 Predstavitev šole in skupine ... 15
2.3 Hipoteza ... 16
2.4 CILJ DIPLOMSKE NALOGE ... 16
2.4.1 Cilji projekta ... 16
2.5 Raziskovalna vprašanja diplomske naloge... 17
2.6 Raziskovalna metoda ... 17
3 OBUDIMO IGRE PRETEKLOSTI – ZAČETNE DEJAVNOSTI PROJEKTA ... 19
3.1 Prva delna naloga – zbiranje in iskanje starih iger in igrač... 22
3.2 Druga delna naloga – pripravimo svojo zbirko iger in igrač ... 25
3.3 Tretja delna naloga – igramo se stare otroške igre ... 29
3.4 Četrta delna naloga – povabimo k skupni igri dedke in babice ... 36
3.5 Refleksija otrok in starih staršev ... 41
4 VREDNOTENJE – EVALVACIJA ... 44
6 LITERATURA ... 48
7 PRILOGE ... 49
7.1 Načrt projekta - razpredelnica ... 49
7.2 Anketni vprašalnik za stare starše ... 50
7.3 Literatura, ki so jo pregledovali otroci ... 55
7.4 Zbirka iger ... 56
KAZALO SLIK
Slika 1: Stari medvedek in leseni voziček ... 19
Slika 2: Izdelava načrta - plakat... 20
Slika 3: Igra Nebesa-pekel ... 21
Slika 4: Izdelava igre Nebesa-pekel ... 21
Slika 5: Kje se najraje igram? ... 23
Slika 6: S kom se najraje igram? ... 23
Slika 7: Moja najljubša igrača ... 23
Slika 8: Poročanje odgovorov vprašalnika ... 24
Slika 9: Zbiranje informacij ... 25
Slika 10: Iskanje informacij v knjigah ... 25
Slika 11: Iskanje informacij preko interneta ... 25
Slika 12: Zbirka iger ... 26
Slika 13: Razstava starih igrač... 26
Slika 14: Obuvanje kotalk ... 27
Slika 15: Preizkušanje kotalk ... 27
Slika 16: Igra z vrvico – učenje ... 30
Slika 17: Igra z vrvico – preizkušanje ... 30
Slika 18: Igra z vrvico ... 30
Slika 19: Računska igra Flik flak... 30
Slika 20: Igra Jon Marion ... 31
Slika 21: Igra Jon Marion – zaključek ... 31
Slika 22: Igra Domino ... 31
Slika 23: Igra Domino – podiranje ... 31
Slika 24: Mikado ... 32
Slika 25: Igra Špana ... 32
Slika 26: Igra Marjanca ... 32
Slika 27: Igra z vrtavkami ... 33
Slika 28: Vrtenje gumba ... 33
Slika 29: Slepe miši ... 34
Slika 30: Slepe miši – To je ... ... 34
Slika 31: Gnilo jajce – Kangl'ca, kangl'ca ... 34
Slika 33: Igra Rinčice talat ... 35
Slika 34: Elastika – v telovadnici ... 35
Slika 35: Elastika – na igrišču ... 35
Slika 36: Ristanc – risanje ... 36
Slika 37: Ristanc – izvajanje ... 36
Slika 38: Igra Lovilec – izštevanje ... 36
Slika 39: Igra Lovilec – ti loviš ... 36
Slika 40: Igra Ljubljana–Zagreb–Beograd ... 37
Slika 41: Igra Jakec, kje si? ... 38
Slika 42: Jakec, kje si? ... 38
Slika 43: Igra Zadevanje pločevink (tarče) ... 38
Slika 44: Igra Ristanc ... 38
Slika 45: Igra s frnikolami ... 39
Slika 46: Igra z elastiko ... 39
Slika 47: Hoja s hoduljami ... 40
Slika 48: Hoja s hoduljami ... 40
Slika 49: Igra Rinčice talat ... 40
Slika 50: Igra Rinčice talat - Kje je? ... 40
Slika 51: Druženje v učilnici ... 40
Slika 52: Igra Križec–krožec ... 40
Slika 53: Igra Vrtenje gumba ... 41
UVOD
Opažam, da se z naraščajočo internetno komunikacijo vse več otrok zateka k igranju individualnih iger prek računalnikov in pametnih telefonov, namesto da bi drugače in bolj koristno preživljali svoj prosti čas. Zdi se, da so skupne in skupinske igre, ki se jih otroci igrajo zunaj, ob druženju s sovrstniki v naravi, skoraj pozabljene. Posledica hitrega načina življenja, novih informacijskih tehnologij in tehnoloških pripomočkov je privedla do tega, da izginjajo igre, ki so se jih igrali otroci še pred nekaj desetletji. Igrače in igre, s katerimi so se igrali naše prababice in pradedki ter naše babice in dedki, so bile predvsem iz naravnih materialov in so omogočale bogatejšo domišljijsko in socialno igro.
Da bi otroci spoznali igre, ki so se jih igrali naši predniki, smo v okviru diplomske naloge preko projektnega dela skupaj raziskali, odkrivali in se učili pravil starih iger, sodelovanja in dogovarjanja. Preko aktivnega učenja, ki je zahtevalo raziskovanje, visoko stopnjo sodelovanja v pridobivanju informacij in načrtovanja, so otroci pridobivali izkušnje, znanja, sposobnosti komunikacije in reševanje problemov.
V skupini je vladalo prijetno vzdušje. Projekt je med seboj povezal učence, učitelje, starše in stare starše. Medgeneracijsko sodelovanje, srečanja in skupne igre so poglobili medsebojne odnose in obogatili življenja vseh udeležencev.
1 TEORETIČNI DEL
1.1 Učenje
Učenje je proces, v katerem posamezniki s pomočjo izkušenj pridobivajo znanje. Danes se zavedamo, da ni dovolj samo pomnjenje dejstev in spoznanj. Vse bolj se nagibamo k aktivnemu pristopu, delu, preizkušanju, ugotavljanju in razmišljanju.
Posamezniki imajo drugačna prepričanja o učenju. Večina pojem učenje povezuje z negativnimi čustvi. Največkrat dobimo asociacije na šolsko učenje. V šolah še vedno prevladuje prenašanje gotovega znanja od učitelja do učenca, ki pa je velikokrat ločeno od izkušenj učencev. Posledice tega so kratkotrajno in neuporabno znanje, nemotiviranost in slabši rezultati.
Znanje, pridobljeno s pomočjo samostojnega odkrivanja, iskanja, razmišljanja in preizkušanja hipotez, je učinkovitejše in trajnejše.
Tako poznamo dve kategoriji učenja. Prvo je nižje pojmovanje, kjer je pomembno povečevanje količine znanja, dejstev, pojmov. Taka znanja so povezana s površinskim pristopom k učenju in z zunanjo motivacijo, ki je povezana s strahom pred neuspehom. Drugo pa je višje pojmovanje, kjer učenje poteka kot proces, kjer preko globljega spoznavanja, pridobivanja izkušenj in znanj pride do večjega in trajnejšega razumevanja in ustvarjanja novih povezav. Tako učenje omogoča drugačen pogled na stvari in celostno spreminjanje posameznika (Marentič Požarnik, 2003).
1.2 Aktivno učenje
Hohmann in Weikart (2005) menita, da aktivno učenje spodbuja sodelovanje in komunikacijo otrok z vrstniki in odraslimi. Odrasli jih spodbujajo k aktivnemu izražanju pobud, medtem ko jim skušajo zagotoviti primerne priložnosti za delo in izražanje.
Ko otroci manipulirajo s predmeti in sodelujejo z ljudmi, odkrivajo nove zamisli, pridobivajo izkušnje in nova razumevanja. Na ta način se aktivno učijo. Pri uporabi različnih predmetov je zelo pomembno, da vključujejo čim več svojih čutil. Tako pridobivajo konkretne izkušnje z
materiali in znanja o njih. Igra s predmeti jim omogoča razumevanje in spoznavanje delovanja stvari in sveta. Otroci preko preizkušanja, razmišljanja, ugotavljanja, kombiniranja, pridobivajo informacije, odkrivajo zakonitosti in se tudi preko napak in uspehov aktivno učijo.
Odrasli nudijo otrokom podporo, spodbudno okolje, čas, pozitivne in sproščene odnose.
Hkrati spodbujajo otrokovo raziskovanje, opazujejo, načrtujejo dejavnosti, ki otrokova spoznanja potrdijo in nadgradijo. Interpretirajo otrokova dejanja in doseganje ciljev.
Za otroke, ki se aktivno učijo, je značilna osredotočenost na dejanja in razmišljanja, močna notranja motivacija in aktivna medsebojna komunikacija. Pomembno je, da se otroci med seboj pogovarjajo, izmenjujejo izkušnje, so slišani in poslušajo drug drugega. S pridobivanjem izkušenj in dozorevanjem pridejo do razumevanja, logičnih opažanj in zaključkov. Odrasli otrokom dopuščajo, da strnejo svoje misli, jih poslušajo in spodbujajo k razmišljanju. S tem jim dajo možnost pogumnega izražanja svojih mnenj in pojasnil.
Otroci se skušajo identificirati z odraslimi, zato želijo uporabljati enake stvari kot oni. Odrasli jim omogočajo varno uporabo in s tem pridobivanje novih izkušenj. Pri pridobivanju le-teh pa je pomembno, da so odrasli strpni in dopustijo, da nerodnosti in napake otroci popravijo sami, z lastno aktivnostjo. Na tak način omogočajo aktivno učenje, ki otroku daje občutek zmožnosti samostojnega reševanja problemov in krepitev samozavesti.
Otroci, ki se aktivno učijo po navadi nimajo težav s prilaganjem na delo v šoli, saj so prepričani v svoje sposobnosti reševanja problemov in se lažje prilagajajo okolju.
Marentič Požarnik (2003) pa pravi, da dokazi potrjujejo, da je tudi učenje pri pouku najboljše takrat, ko so otroci aktivni tako miselno kot tudi čustveno. Pomembno je, da izkušnje črpajo iz vsakdanjega življenja, komunicirajo, sodelujejo, postavljajo hipoteze in jih preizkušajo. Ko otroci sami prihajajo do spoznanj, je učenje bolj efektivno, znanje pa trajnejše.
1.3 Učenje skozi raziskovanje
Vsako aktivno učenje je povezano z raziskovanjem in obratno; z raziskovanjem se posameznik aktivno uči.
Turnšek (2004) meni, da s pomočjo raziskovalnega pristopa omogočamo, da je otrok radoveden in da preko aktivnega odkrivanja oblikuje sposobnost samostojnega reševanja problemov.
Raziskovanje je princip učenja v vrtcu in v šoli. Zahteva odločitev, da vzgojitelj ali učitelj pripravi aktivnosti na tak način, da otroci preko raziskovanja samostojno pridejo do odgovorov, ugotovitev in rešitev. Odrasli (učitelj, vzgojitelj) jih spremlja, po potrebi pomaga in se na tak način skupaj z otroki uči.
1.3.1 Tipi raziskovanja
Turnšek (2004) omenja dva tipa raziskovanja:
1. Proces reševanja problemov odprtega tipa 2. Raziskovanje problemov zaprtega tipa
V odprtem tipu raziskovanja je v ospredje postavljeno spodbujanje kreativnosti. Otroci iščejo svoje, izvirne in različne rešitve. Tak tip raziskovanja pride do izraza pri mlajših otrocih takrat, kadar se pojavijo problemi, izzivi iz vsakdanjega življenja. Otroci dajejo predloge za rešitve, odrasli pa jim pomagajo pri uresničevanju izvedbe.
Zaprti tip reševanja problemov temelji na aktivnem pridobivanju in analiziranju informacij, podatkov, ki jih otroci pridobivajo sami ali s pomočjo odraslih. Pri tem se poslužujejo različnih tehnik pridobivanja informacij, kot so ankete, opazovanja in zbiranje virov.
Raziskovanje poteka po določenih korakih. Od izpostavitve nekega problema in izražanja domnev, preko iskanja, preizkušanja in urejanja informacij, do rešitev in določenih zaključkov. Zelo pomembno je, da vzgojitelj oz. učitelj dopusti, da otroci do rešitev pridejo s pomočjo lastne aktivnosti. Sam pa z njimi načrtuje oblike in tehnike zbiranja informacij, jim omogoča dostop do njih in jih spodbuja, da dokumentirajo in urejajo. Raziskovanje se zaključi s pregledom, ureditvijo zbranih informacij. Otroci pridejo do določenih zaključkov in znanj. Izkušnje, pojme in znanja lahko uporabijo za nova raziskovanja v vsakdanjem življenju (prav tam).
1.4 Projektno učno delo
Novak, Žužej, Glogovec (2009) menijo, da je projektno delo način dela, preko katerega se udeleženci ob spodbudi in pomoči vodje projekta, učitelja, aktivno učijo delati, razmišljati in s pomočjo različnih strategij reševati problemske situacije. Preko projektnega dela se otroci učijo novih veščin učenja, sodelovanja, komunikacije in preko lastne aktivnosti in osebne odgovornosti priti do ciljev, ki so si jih zastavili. Vloga vodje projekta je motiviranje udeležencev, spodbujanje ustvarjalnega razmišljanja, dajanja predlogov.
1.4.1 Značilnosti projektnega dela in učenja
Tematsko problemski pristop
Za projektno delo je značilno, da je projekt oblikovan na podlagi problema, za katerega skušajo poiskati rešitve. Za učence je pomembno, da jim je pojav, predmet oziroma tematika, ki se je lotijo, vsaj delno znana.
Življenjskost
Ključnega pomena je, da tema izhaja iz vsakodnevnega življenja. Gre za reševanje resničnih problemov. Rezultati postavljenih ciljev pa morajo imeti uporabno vrednost.
Ciljna naravnanost
Dejavnosti so usmerjene k ciljem vseh udeležencev v projektu. Skrbno načrtovanje vseh dejavnosti, postopkov, pripomočkov in aktivnosti sodi med osnovne zahteve projektnega dela.
Če te niso izpolnjene, se lahko zgodi, da do uresničitve posameznih ciljev sploh ne pride.
Upoštevanje zanimanja in zmožnosti učencev
Že pri izbiri tematike naj bi prišli do izraza interesi učencev. Upoštevanje le-teh je predpogoj za ustrezno motivacijo. K temu pa veliko pripomorejo teme projektov, ki izhajajo iz vsakdanjega življenja. Tema naj bo odprta in prožna, taka, ki bo učence pritegnila, jim omogočila, da bodo aktivno in odgovorno prevzemali naloge in jih bodo reševali po svojih
zmožnostih in na svoj način. Tako se učenci dokazujejo, krepi se njihovo zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Tudi učitelj mora biti med potekom projekta prožen pri reševanju problemov, sproščen, odprt do učencev, ustvarjalen. Le tako bodo tudi učenci sproščeno in svobodno izražali svoje poglede, občutke in spoznanja.
Aktivno izkušenjsko učenje
Za udeležence je pomembno, da so aktivni. Predlagajo, skupaj načrtujejo in izvajajo dejavnosti. Povezovanje aktivnosti in motivacije v povezavi z mišljenjem in doživljanjem pozitivno vpliva na dolgotrajnejše ohranjanje vsebin v spominu. Pri učencih je tako ključnega pomena vsestranska spudbuda čutil in na ta način preprečevanje monotonosti učnega procesa.
Sodelovanje
Načrtovanje dela in nalog spodbuja udeležence k sodelovanju. Učitelji medsebojno komunicirajo in sodelujejo že v času priprav na projektno organiziranje pouka. Pri projektnem delu se pretežno avtoritaren, hierarhični odnos spremeni v demokratičnega, ki omogoča sproščeno vzdušje. Viri znanja iz neposrednega okolja pa spodbujajo kooperativnost med učenci ter med učenci in učitelji.
Odprt način dela
Učni proces se ne odvija samo v učilnici ali znotraj šolskih prostorov. Zaradi poudarka na izkustvenem učenju je bistvenega pomena, da se učni proces izvaja tudi na prostem, v vsakodnevnem življenjskem prostoru. Med potekom izvajanja projekta je dovoljeno delno spreminjanje in dopolnjevanje tematike. Odprtost projekta je odvisna od široke palete sodelujočih. Med projektnim delom se lahko zgodijo manjši časovni zamiki in spremembe, odvisno od okoliščin. Pomembna je fleksibilnost učitelja kot tudi vseh udeležencev.
Pomembnost učnega procesa
Pomemben je celoten potek projekta, od zasnove do produkta. Med delom poteka učni proces, ki učencem preko lastnih aktivnosti omogoča pridobivanje znanj, spoznanj, izkušenj, razvijanje različnih sposobnosti in samopodobe (Novak s sodelavci, 1990; Novak, Žužej in Glogovec, 2009).
1.4.2 Etape projektnega dela
Delo poteka po korakih od pobude in določitve cilja, izdelave osnutka, načrtovanja, izvedbe načrta, predstavitve dosežkov do ovrednotenja.
Pobuda
Udeležencem mora biti pri dajanju pobude dana možnost izražanja svojih interesov in predlogov. Sodelujoči komunicirajo in razmišljajo o pobudi in o tem, kako bi se je lotili. V skupini sta zelo pomembna prijetno vzdušje in spontanost sodelujočih, ki sta pogoj za izražanje pobud in diskusijo. Po diskusiji lahko skupina pobudo sprejme v celoti ali pa ugotovi, da le-ta ni sprejemljiva, in svojo ugotovitev utemelji (Novak s sodelavci, 1990).
Izdelava osnutka
Po sprejemu ideje, teme in končnega cilja se izvajalci aktivno vključujejo, s svojimi predlogi bogatijo, se pogovarjajo o aktivnostih, ki jih bodo opravili, da bodo prišli do zastavljenega končnega cilja. Vodja jih spodbuja in usmerja k različnim virom, kjer bi dobili potrebne informacije. Že med svojo pripravo učitelj določi cilje, ki jih želi doseči pri vodenju. Njegovi cilji so vzgojno-izobraževalne narave. Z njimi načrtno spodbuja osebnostni razvoj svojih varovancev. Udeleženci zabeležijo vse predloge, pregledajo posredovane pobude in izberejo najustreznejšo. Idejno skico lahko oblikujejo na različne načine. Lahko je slikovna ali v obliki preglednice. Na njej je tudi že naslov projekta in končni cilj. Pomembno je, da je pregledna in da so naloge jasno oblikovane ter uresničljive (Novak, Žužej in Glogovec, 2009).
Načrtovanje
Pri tej etapi so najpomembnejša vprašanja, ki si jih zastavimo, in sicer:
KAKO bomo uresničevali operativne cilje;
KDO bo izvajal posamezne naloge;
KATERI SODELAVCI bodo še sodelovali pri posameznih nalogah;
KDAJ bomo izvajali posamezne naloge;
KJE se bodo izvajale naloge (določimo prostor in kraj);
KAKO bomo izvajali naloge (katere postopke, metode in tehnike bomo uporabili);
S ČIM bomo izvajali dejavnosti (katere pripomočke in sredstva bomo uporabili).
Načrt je lahko oblikovan kot miselni vzorec ali tabelarno. Pomembno je le, da je dostopen in viden vsem udeležencem, da lahko spremljajo potek dela (Novak, Žužej in Glogovec, 2009).
Izvedba načrta
Člani projektne skupine se lotijo svojih nalog in skrbijo, da delo opravijo čim bolje. Dejavnost lahko poteka individualno, v tandemu ali v skupinah. Po potrebi se dejavnosti fleksibilno prepletajo in menjavajo. Dejavnosti so lahko opazovalne, konstrukcijske, študijske, eksperimentalne, operativne narave (Novak s sodelavci, 1990).
Vodja projekta skrbi, da se udeleženci ne oddaljijo od postavljenega končnega cilja.
Domiselne predloge in vprašanja pohvali ter spodbuja soočenje različnih mišljenj.
Med izvedbo vodja zapisuje zanimiva opažanja pri posameznikih ali v skupini. Zapiše tudi pomisleke, dileme, predloge, ki se mu utrnejo med spremljanjem poteka. Kasneje jih lahko uporabi pri evalvaciji projekta (Novak, Žužej in Glogovec, 2009).
Predstavitev dosežkov
Projekt se zaključi s prikazom dosežkov. Izraženi so v obliki usvojenega znanja, doseženih sposobnosti in spretnosti. V sklepnem delu udeleženci predstavijo projekt. Izvajalci prikažejo potek dela po korakih, s tem pa omogočijo zunanjim opazovalcem lažjo predstavo o samem delu (Novak, Žužej in Glogovec, 2009).
Ovrednotenje
Projektno delo se konča z ovrednotenjem vseh udeležencev, ki so bili izvajalci projekta. Preko samorefleksije o počutju, doživetjih, spoznanjih in znanju ocenijo lastno delo in opažanja med samim projektom.
Ocenjevanje in samoocenjevanje udeležencev
Pomembno je, da razgovor poteka v sproščenem vzdušju in da sodelujejo vsi udeleženci.
Pogovor je priporočljivo snemati ali zapisati in s tem dobiti koristne povratne informacije, ki nam v prihodnje pomagajo pri izboljšanju, dopolnjevanju in nadgrajevanju projektnega dela.
Ne smemo zanemariti dejstva, da se med udeleženci ves čas odvija učni proces. Ob spodbudi vodje se učijo komunicirati med seboj in poslušati. Učijo se strpnosti in odprtosti do drugače mislečih.
Ocena vodje projekta
Vodja posreduje svoja opažanja in vtise, ki jih je zabeležil že med potekom projekta, ovrednoti ravnanja udeležencev, izpostavi njihov napredek in razvoj ter realizacijo zastavljenih ciljev.
Ocena zunanjih sodelavcev in staršev
Pri etapi vrednotenja je pomemben tudi odziv staršev in zunanjih sodelavcev, ki lahko izrazijo svoja opažanja, vtise in ocene o poteku in rezultatih projektnega dela (Novak, Žužej in Glogovec, 2009).
1.4.3 Tipi projektnega dela
Novak, Žužej in Glogovec (2009) omenjajo štiri tipe projektov po Kilpatricku: konstrukcijski, raziskovalni, projekt usvajanja in vrednotenja ter tip učenja.
Konstrukcijski tip je usmerjen k načrtovanju in konstrukciji določenega izdelka. Začne se z zamislijo in zaključi z uresničevanjem te zamisli v obliki izdelka, ki ga predstavijo ostalim (npr.: likovna dela, dramatizacije, glasbene in plesne prireditve, literarni izdelki, ureditev notranjih in zunanjih prostorov).
V raziskovalnem tipu udeleženci raziskujejo in spoznavajo pojave, ki so jim tuji, nepoznani.
Med raziskovanjem se pred njimi pojavijo različni problemi, ki jih morajo prepoznati, nato pa
poti do rešitev. Ker gre pri projektih raziskovalnega tipa za reševanje nekega problema, nekateri v to skupino uvrščajo tudi problemski tip projekta.
Preko projektnega dela usvajanja in vrednotenja udeleženci spoznavajo in vrednotijo nek pojav ali dogodek. Med delom, ki je etapno zasnovano, se udeleženci seznanijo z določeno temo ter samostojno in kritično predstavijo lastni odnos do nje. Z zbiranjem informacij izvedo podrobnosti in ozaveščajo dejstva.
Osnovni namen tipa učenja je, da izvajalci ob pomoči vodje projekta čim bolj učinkovito spoznajo uporabo učnih postopkov, tehnik in metod za aktivno učenje. Pri tem tipu je najpomembnejše izkustveno učenje.
1.5 Igra
Igra predstavlja široko paleto različnih dejavnosti. Gre za različne vrste iger, v različnih starostnih obdobjih. Igra izraža zdrav razvoj otroka, tako na kognitivnem, socialnem, čustvenem in gibalnem razvoju. Igra povezuje sedanjost in preteklost s prihodnostjo. Preko igre se otrok uči, bolje razumeva in osmišlja stvari, uresničuje svoje ideje, občutke in odnose sam ali s soigralci. Igra mu pomaga pri samem razumevanju pravil, nauči se prilagajanja in komuniciranja (Marjanovič Umek, Zupančič, 2001).
Horvat in Magajna (1987) menita, da se igra nanaša na dejavnosti, ki jih posameznik počne brez zunanje prisile, zgolj iz notranje potrebe in pri tem doživlja zadovoljstvo in svobodo.
Igra se razlikuje od dela, vendar lahko otrok med igro, na zabaven način, opravi določeno nalogo, čeprav se tega niti ne zaveda
Toličič in Smiljanić (1979) pa pravita, da je otrokova igra najnaravnejša pot, s katero lahko odkrivamo otrokovo osebnost, med igro pa razvija različne sposobnosti in delovne navade.
1.5.1 Pomen igre za razvoj otrokove osebnosti
Preko igre otrok razvija svoje sposobnosti in pridobiva izkušnje. Pri igri je v celoti prisoten s svojim doživljanjem, intenzivnostjo, vztrajnostjo. Ob pohvalah in priznanjih se krepijo otrokova samozavest in motivi za nadaljnje udejstvovanje. Tudi pri igri se otrok srečuje z
različnimi težavami v novih situacijah, ki jih reši in najde pot na svoj način. Takrat pride do izraza otrokova inteligenca.
Otrok se v igri sprošča, uporablja domišljijo in razvija svoja čustva. Igra omogoča razvoj socialnih čustev in razvoj odnosa do soigralca. Preko nje se uči sodelovanja, upoštevanja drugih članov skupine, izražanja lastnega mnenja in podrejanja skupini. S tem se otrok usposablja za življenje v družbi (Toličič, Smiljanić, 1979).
1.5.2 Dejavniki, ki vplivajo na igro
Na igro delujejo različni dejavniki. Eden od teh je osebnostna značilnost otrok, ki se kaže v družabnosti, vztrajnosti, živahnosti in zaupanju vase. Drugi dejavnik je spol otroka. Ta se kaže v sami izbiri iger in igrač, vezanih na vlogo v družbi. Pod tretji dejavnik sodi telesno in čustveno stanje. Pomembne dejavnike za igro predstavljajo letni čas, igralni prostor, razpoložljive igrače in soigralci. Vpliv na igro imata tudi ožje okolje in kultura, ki otroku omogočata pridobivanje izkušenj in ustvarjalnosti na različnih področjih (Batistič Zorec, Interno (nelektorirano) gradivo, 2002).
1.5.3 Vrste otroške igre
Različni avtorji razvrščajo otroško igro na različne razvojne ravni. Te obravnavajo glede na starost in sposobnosti, ki so razvojno pogojene. Od nižjih k razvojno višjim oblikam.
Nekatere najpogosteje opisane vrste igre so funkcijska, konstrukcijska, dojemalna, simbolna igra in igre s pravili.
Funkcijska igra
Otrok v prvih letih manipulira s predmeti in jih raziskuje. Otrokova dejanja so vezana na zaznavne značilnosti predmetov. Zaznavno gibalno igro, kakor jo imenuje Piaget, delimo na zaznavno in gibalno igro. Preko zaznavanja pridobiva izkušnje in spoznava svet okoli sebe, gibanje pa mu omogoča razvoj mišičevja, okostja, gibalnih spretnosti in koordinacije (Marjanovič Umek, Kavčič, 2001).
Konstrukcijska igra
Otrok sestavlja in gradi igralni material sprva na osnovi preizkušanja. Kasneje svojo konstrukcijo ubesedi, jo po sestavljanju opiše in poimenuje. S starostjo in izkušnjami pa je sposoben vnaprej predvideti in razložiti, kaj bo izdelal in kako bo to izvedel (prav tam).
Dojemalna igra
V njej otrok že pove, kar opaža, lahko sledi navodilom, verbalizira svoje pobude in zahteve, zastavlja vprašanja in razume določene odnose. Z dojemalno igro se počasi vzpostavlja prehod od igre k učenju, kar lahko s pridom izkoristimo pri spodbujanju procesa razvoja otrokovih ustvarjalnih zmožnosti (Horvat, Magajna, 1987; Marjanovič Umek, Kavčič, 2001).
Simbolna igra
Simbolni igri rečemo lahko tudi domišljijska ali igra pretvarjanja. Povezana je s kognitivnim razvojem, ki pogojuje njen pojav. Z razvojem se simbolna igra bogati in razvija. Od začetkov, neposredne ponovitve neke aktivnosti, do posnemanja dejavnosti, ki so se zgodile že pred časom in so povezane z izkušnjami in okolico. Nadaljnji razvoj simbolne igre je domišljijski odmik od realnega k predstavnemu (Marjanovič Umek, Kavčič, 2001).
Igra s pravili
To so igre, v katerih so pravila večinoma dogovorjena in so del okolja in kulture, v kateri otrok odrašča. Pri mlajših otrocih je še dobrodošla prisotnost zrelejših igralnih partnerjev, starejši pa se zmorejo igrati in dogovarjati tudi z vrstniki. Igro s pravili povezujemo z igrami slučaja, s kooperativnim vedenjem, tekmovalnim vedenjem, spretnostnimi igrami (prav tam).
Ni pomembno, kakšne vrste igra je. Je pa izredno pomembna za otrokov razvoj. Omogoča socialno učenje, pridobivanje izkušenj, spoznavanje svojih sposobnosti, razvoj jezika, spoznavanje pojmov in domišljije (Kurikulum, 1999).
Horvat in Magajna (1987) pojasnjujeta, da so vse te vrste iger prisotne tudi v zgodnjem šolskem obdobju, le na višjem nivoju.
1.5.4 Čar otroške igre
Čar igre ni le v tem, da se vsi otroci igrajo skupaj, krepijo prijateljstvo in uveljavljajo svoje zamisli. Pomembni so prilagajanje, ustvarjanje, zadovoljstvo, gibanje, zdrav tekmovalni duh in medsebojni odnosi. Čar igre je svoboda, širina, ustvarjalnost, domišljija (Kunaver, Lipovšek, 2006).
1.5.5 Medgeneracijsko učenje skozi igro
Igra je univerzalna in povsod prisotna. Je eden od načinov učenja o sebi in svetu okoli nas.
Interakcija v igri je dober način grajenja odnosov med mlajšimi in starejšimi generacijami.
Prav to sodelovanje prispeva h kognitivni rasti, boljši socializaciji, fizičnemu razvoju in čustvenemu počutju. Starejši in otroci uživajo v medsebojnem druženju in se učijo drug od drugega. Igra deluje kot povezava med različnimi generacijami. Starejše spominja na njihovo otroštvo, otroci pridobivajo bogate izkušnje, na starejše pa gledajo kot pozitiven vzor.
Današnji utrip življenja nekaterim otrokom onemogoča medgeneracijski stik in posledično igro, saj so stari starši še zaposleni ali pa živijo drugje. Eden izmed mnogih pozitivnih vidikov medgeneracijske igre je, da vsak odrasel, neodvisno od izobrazbe in statusa, lahko sodeluje pri igri z otroki in je pozitiven vzor. V članku je izpostavljen čustveni, fizični, kognitivni in socialni vidik medgeneracijske igre pri otrocih in pri starejših odraslih. Otroci v medgeneracijski igri močneje razvijajo domišljijo, pridobivajo nove predstave in povezave ter strategije reševanja problemov. Napredujejo v govoru, se učijo sprejemati kompromise, pridobivajo konkretne izkušnje o stvareh in izboljšujejo grobe in finomotorične sposobnosti in spretnosti. Učijo se spoprijemanja s čustveno težkimi situacijami, izkazovanja empatije in gradijo samozavest. Odrasli pa v medgeneracijski igri obnavljajo domišljijsko in kreativno razmišljanje, ob prepoznavanju nepredvidenih situacij prilagajajo ideje in navade. Delijo poglede in izkušnje, se učijo prilagajati. Ob igri aktivirajo različne skupine mišic, z gibanjem skrbijo za svoje zdravje. Z igro se starejši lahko izognejo depresiji in tesnobi ter gradijo na samozavesti (Davis, Graves in Larkin, 2002).
Otrok, ki se igra, je otrok z domišljijo. Brez domišljije ni sposoben razumeti abstraktnih simbolov in konceptov, ki so nujno potrebni za kognitivni razvoj. Otroci, ki se nikoli niso igrali, imajo veliko manjše možnosti za razvoj socialnih in čustvenih veščin.
Vključevanje starejših v igro otrok je pomembno v vseh vidikih otrokovega razvoja.
Medgeneracijska igra pozitivno vpliva na vse sodelujoče. Za otroka je čas igre z babico ali dedkom neprecenljiv. Dobi namreč vso pozornost s strani starejšega, ki pa ni eden od staršev, učitelj ali sovrstnik. Stari starši zaradi netekmovalnosti, manj discipliniranja in več časa postanejo otrokovi zaupljivi prijatelji. Medgeneracijska igra daje možnost za skupno učenje, reševanje problemov, uživanje celo ob učenju preko napak in težkih izzivov (prav tam).
Otrokom se zdi zanimivo, da so se tudi njihovi stari starši nekoč igrali kot otroci, s tem pa premagujejo stereotipe o odraslih. Otroci s pomočjo medgeneracijske igre in sodelovanja razvijajo pozitiven odnos do starejših in do lastnega odraščanja (Davis, Graves in Larkin, 2002).
2 EMPIRIČNI DEL
2.1 Opredelitev problema
Za diplomsko nalogo Obudimo igre preteklosti sem se odločila prav z namenom, da stare igre ne bodo šle povsem v pozabo, saj so preveč dragocene in jih je vredno poiskati, se jih igrati, ohraniti in prenesti našim zanamcem. Seveda so nekatere igre zbrane in predstavljene v različnih medijih. Najbolje je dobiti informacije »iz prve roke«, od starih staršev in starejših ljudi, ki so se igre igrali na različne načine. Takšno pridobivanje informacij nujno pripelje do medgeneracijskega sodelovanja in raziskovanja, ki prinaša sožitje med generacijami. Otroci pridobivajo izkušnje in se aktivno učijo, sami pa s svojo odprtostjo, radovednostjo, igrivostjo in drugačnimi znanji prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja svojih dedkov, babic in drugih starejših ljudi.
S projektnim načinom dela želim spodbuditi učence 1. razreda OŠ Tržič, da bodo s pomočjo raziskovanja, odkrivanja, preučevanja različnih medijev, anketiranja in ob pomoči starejših ljudi obudili igre preteklosti.
V svoji diplomski nalogi sem želela raziskati, ali so otroci v prvem razredu pripravljeni in dovolj motivirani za odkrivanje, učenje in igranje starih iger. Opazovala sem, kako so pristopili k raziskovanju in na kakšen način so pridobili informacije. Zanimalo me je, kako so med projektom sodelovali in se odzivali na morebitne težave.
Namen diplomske naloge je vzbuditi zanimanje in radovednost otrok za raziskovanje, odkrivanje, učenje in predvsem igranje iger, ki bi sicer lahko utonile v pozabo.
2.2 Predstavitev šole in skupine
Empirični del diplomske naloge sem izvedla v prvem razredu Osnovne šole Tržič, z učenci 1.
b razreda. V razredu je 19 otrok, od tega 10 deklic in 9 dečkov. Ves čas je prisotna učiteljica razredničarka, dve uri na dan pa tudi vzgojiteljica, ki v tem času prevzema učne aktivnosti v obliki pomoči in poučevanja. Z učenci sem se na začetku spoznala, jih prosila za pomoč pri diplomski nalogi in jih motivirala za nadaljnje raziskovalno delo. Otroci so tako mene kot
samo idejo odlično sprejeli, zato so načrtovanje, raziskovanje in dejavnosti potekali v prijetnem, delovno igrivem vzdušju.
2.3 Hipoteza
Predpostavljala sem, da bo odziv otrok močan, saj jim je igra blizu, so pa tudi radovedni in radi raziskujejo. Bila sem prepričana, da bodo projektno delo, raziskovanje in učenje na tak način močno motivirali učence. Sklepala sem, da bodo skušali pridobiti čim več informacij o igrah in igračah, da bodo raziskali pravila in se večino iger tudi igrali. Prepričana sem bila, da bodo k raziskovanju pritegnili mnogo tistih, ki so se nekoč igrali ali poznajo igre, o katerih so jim pripovedovali, in so se jih igrali že njihovi predniki. Na ta način pa se bo razvilo pristno medgeneracijsko sodelovanje, prijetni odnosi in trdne vezi med starejšimi in prvošolci.
2.4 CILJ DIPLOMSKE NALOGE
Cilj diplomskega dela je projekt uspešno izpeljati skupaj z otroki v okviru šole, saj se šolski projekti zaradi svoje dinamike razlikujejo od projektov v vrtcu; po končanih nalogah pa potek in celotno dogajanje še kritično ovrednotiti in evalvirati.
2.4.1 Cilji projekta
Globalni cilji
razvijanje pozitivnega odnosa do kulturne dediščine;
vzpostavljanje spodbudnega motivacijskega okolja za raziskovanje;
omogočanje raziskovanja s pomočjo različnih virov;
širjenje otrokovega obzorja.
Razvojni cilji
Čustveni:
spodbujanje radovednosti in želje po spoznavanju in igranju iger preteklosti;
omogočanje prijetnih občutkov in zadovoljstva ob doseganju uspehov;
spodbujanje doživljanja, izražanja in veselja ob odkrivanju in igranju iger.
Socialni:
razvijanje otrokove samostojnosti, samokritičnosti in spoštovanja;
razvijanje medsebojnega sodelovanja, prevzemanja odgovornosti, dogovarjanja in podrejanja skupno dogovorjenim ciljem;
razvijanje otrokove verbalne in neverbalne komunikacije z vrstniki;
vzpostavljanje prijetnih odnosov s starejšimi.
Spoznavni:
razvijanje otrokovega mišljenja;
vživljanje v vloge in izražanje glede na vrsto in način igre.
Gibalni
razvijanje gibalnih sposobnosti;
pridobivanje zaupanja v svoje telo, sposobnosti in spretnosti.
2.5 Raziskovalna vprašanja diplomske naloge
Kako raziskovalno učenje vpliva na motivacijo spoznavanja, odkrivanja in učenja starih iger?
Ali bodo otroci pokazali zanimanje za raziskovanje in igranje starih iger?
Na kakšen način bodo otroci sposobni sami pridobiti informacije?
Na kakšen način je projekt mogoče izpeljati in s katerimi problemi se srečujemo med projektom?
Ali bo ta projekt vplival na medgeneracijske odnose in kako bo vplival nanje?
2.6 Raziskovalna metoda
Pri učenju z raziskovanjem otroci skušajo sami reševati probleme, iščejo informacije, spoznavajo in preverjajo različne vire informacij ter jih zbirajo z različnimi tehnikami. Otroci tako sodelujejo že pri načrtovanju kot tudi pri sami izvedbi dejavnosti. Njihova vloga je aktivna. Z raziskovanjem pridobivajo nova spoznanja, razvijajo svojo domišljijo, rešujejo morebitne probleme in situacije ter se počutijo odgovornejše, samozavestnejše.
V empiričnem delu diplomske naloge je prikaz konkretne izvedbe projekta s prvošolci, njihovega pristopa k delu, morebitnih dilem, težav in uspehov. Za ovrednotenje dejavnosti, realizacijo ciljev in aktivno udeležbo otrok sem uporabila naslednje metode:
dnevniški zapis poteka dejavnosti in odzivov otrok;
fotografije, krajše video posnetke;
razgovor z učiteljico in vzgojiteljico (aktivnost otrok, odzivi, sodelovanje, motivacija, uspešnost metod dela in celotnega projekta).
3 OBUDIMO IGRE PRETEKLOSTI – ZAČETNE DEJAVNOSTI PROJEKTA
Ker sem dobila priložnost občasno delovati v prvem razredu OŠ Tržič, je bil izziv še toliko večji, saj sem v okviru učnega načrta, v sklopu Bilo je nekoč, skušala izpeljati nalogo z drugačnim pristopom, in sicer s projektnim delom in na način učenja z raziskovanjem. Želela sem, da so učenci pri raziskovanju čim bolj aktivni, da samostojno poiščejo in zberejo informacije, ki jim bodo v pomoč pri načrtovanju in izvedbi dejavnosti.
Pobuda in načrtovanje
Prvošolce sem k projektu pritegnila s starim medvedkom in lesenim vozičkom. Igrači sta bili res stari in vsi so si ju spoštljivo ogledovali in si ju predajali iz rok v roke.
Slika 1: Stari medvedek in leseni voziček
Nekateri so povedali, da imajo pri starih starših še vedno kakšno staro igračo, pri prababici staro punčko v vitrini in podobno. Spodbudila sem jih, če poznajo kakšno igro, ki so se jo igrali že nekoč, pa se jo še vedno igramo. Všeč so jim bile predvsem igre Kdo se boji povodnega moža, Medved spi in Škarjice brusit, ki so se jih igrali tudi v telovadnici.
Povedala sem jim, da sem se nekatere igre igrala v mladosti; prav tako tudi vzgojiteljica in učiteljica, ki sta starejši od mene. Nekateri otroci so pripovedovali o že slišanih izkušnjah svojih starih staršev o igrah nekoč, drugi jih o tem niso nikoli spraševali, bi pa želeli vedeti.
To je otroke še dodatno spodbudilo, da raziščejo, kako so se igrali njihovi stari starši, morda tudi prastarši. Spodbudila sem jih, naj razmislijo, na kakšen način bi dobili čim več
informacij. Idej je bilo kar nekaj: da jih posnamejo, si zapomnijo, da jih zapišejo; odločili so se za zapis.
Skupaj smo sestavili kratek anketni vprašalnik, s pomočjo katerega bi izvedeli čim več o načinu in prostoru igranja, o samih igrah in pravilih le-teh. S skupnimi močmi smo zapisali vprašanja. Za nalogo smo določili teden dni, da so si babice in dedki lahko vzeli čas, v miru razmislili in zapisali svoja doživetja, povezana z igro in igračami v svoji mladosti.
Po enotni odločitvi, da želimo spoznati, kako so se igrali včasih in se te igre tudi igrati, sem otroke spodbudila k razmišljanju, kako se lotiti raziskovanja. Po pogovoru so dobili nekaj idej. Zapisali smo jih, jih pretehtali in skicirali naslednje zamisli:
poiskali bomo stare igre in igrače;
izdelali bomo svojo zbirko iger in igrač;
naučili se bomo pravil in se igre tudi igrali;
k skupni igri bomo povabili babice in dedke.
Za uresničitev zamisli so skušali najti rešitve. Otroci so si zastavljali različna vprašanja. Kako vprašati stare starše, ki ne živijo v naši bližini niti v Sloveniji? Ali se bodo dedki in babice, prastarši spomnili pravil katere od iger? Ali sploh še imajo kakšno igračo, če pa se ne igrajo več? Kako in kaj naj jim povedo? Kdo bo zapisal igre? Kje se bodo igrali? Kdaj povabiti dedke in babice? Kako jih povabiti?
Skupaj smo oblikovali načrt v obliki plakata in ga pritrdili na tablo. Določili smo delne naloge, ki so bile med seboj ločene, a vse zelo povezane, saj so vodile k skupnemu cilju.
Slika 2: Izdelava načrta - plakat
Na koncu sem jim predstavila staro igro iz papirja Nebesa-pekel. Otroke je pritegnila. Z veseljem so jo izdelali in se z njo igrali.
Slika 3: Igra Nebesa-pekel Slika 4: Izdelava igre Nebesa-pekel
Refleksija:
Spoznala sem, da je otrokom kulturna dediščina zelo pomembna, saj so čustveno reagirali na medvedka in voziček, pazljivo ravnali z njima in pripovedovali o igračah, ki jih imajo nekateri stari starši še doma kot spomin na svoje otroštvo. Otroci so pokazali željo po spoznavanju in odkrivanju starih iger in igrač. Zelo radi so sodelovali pri nastajanju plakata, se pri tem pogovarjali in izražali svoja mnenja, poslušali druge. Na ta način so razvijali tudi svoje komunikacijske veščine. Presenetilo me je razmišljanje ob vprašanju, kaj pomeni, da obudimo igre preteklosti. Deklica K. je odgovorila: »Da se jih spomnimo in jih nikoli ne pozabimo.« Presenetilo me je, da so pokazali toliko volje in želje po sodelovanju; ni jim bilo težko sedeti v krogu in glasno razmišljati. Pod vprašanje, KDO bo sodeloval pri projektu, sem na plakat zapisala odgovore otrok: učenci 1. b, učiteljice, babice, dedki, prababice, pradedki, starši. Na naslednje vprašanje, KAKO bodo dobili informacije, sem dobila odgovore:
vprašamo dedke, babice, starše, najdemo v knjigah in na internetu. Otroke sem spodbudila k razmišljanju, kako bodo pridobili odgovore starih staršev in kako bodo najlažje izvedeli, s katerimi igrami in igračami so se igrali. Otroci so predlagali, da jih lahko vprašajo in potem povedo drugim. Vprašala sem jih, če si bodo lahko zapomnili prav vse igre in igrače, ki jih bodo stari starši omenili. Nekateri učenci so pritrdili, deček J. pa je predlagal, da bi jih lahko zapisali. Predvidevala sem, da še niso slišali za anketni vprašalnik, zato sem jim ga predstavila in otroci so se strinjali, da bodo tako najlažje pridobili željene informacije. Na vprašanje, KAJ bomo raziskovali, sem dobila odgovor stare igre in igrače, s katerimi so se
igrali naši stari starši. Na naslednje vprašanje, ZAKAJ bomo raziskovali, so otroci odgovarjali: da ugotovimo, kako so se igrali včasih, da bomo izvedeli več, da se bomo naučili starih iger, da jih ne bomo pozabili, za vedno izgubili. Na vprašanje, KJE se bomo te igre igrali, so učenci predlagali: v telovadnici, v učilnici, na hodniku, zunaj na igrišču. Na zadnje vprašanje, KDAJ se bomo igrali in zapisovali naše ugotovitve, pa so otroci odgovorili: takrat ko bomo začeli raziskovati, ko bodo dedki in babice odgovorili na vprašalnik. Anketni vprašalnik sem načrtovala že sama, vendar sem želela, da se učenci učijo, kako postavljati vprašanja, da bodo izvedeli čim več o temi, ki bi jo radi raziskali. Tako sem jim pomagala in jih usmerjala s podvprašanji, ki so bili vezani na njihovo igro, način igre.
Za zaključek sem pripravila igro Nebesa-pekel, s katero so otroci urili natančnost in fino motoriko. Nekateri so besedi nebesa in pekel poznali, drugi so sprejeli razlago sošolcev, ki hodijo k verouku. »Modro polje predstavljajo nebesa, ker je tam lepo in nebo je modro. Pekel predstavlja rdeče polje, ker tam gori in je vroče.« Izdelava igre je potekala po korakih. Ob moji demonstraciji so otroci naredili vsak svoj origami (igro). Nekaj otrok je imelo več težav z gubanjem, zato sem malo upočasnila prikaz med koraki in jim na začetku pomagala.
Pozitivno so me presenetili nekateri učenci, ki so samoinciativno priskočili na pomoč sošolcem.
3.1 Prva delna naloga – zbiranje in iskanje starih iger in igrač
Pred analiziranjem vprašalnikov sem učence spodbudila, da na manjši listič narišejo svojo najljubšo igro ali igračo. Lističe so prilepili na večji list. Pripravila sem tudi rdeče in rumene link kocke. Vsak je s svojo rumeno kocko označil kje, z rdečo pa s kom se najraje igra. Nastal je grafični prikaz, ki je bil učencem v pomoč pri primerjavi odgovorov.
Slika 5: Kje se najraje igram? Slika 6: S kom se najraje igram?
Slika 7: Moja najljubša igrača
Učenci, zadolženi za anketne vprašalnike, so le-te zbrali. Pričakovano so se obrnili name, saj je bilo treba razbrati zapise. Dobili smo zanimiv izbor iger, ki so se jih igrali ali se jih spomnijo njihovi predniki. Med otroki se je porodila ideja, da igre zapišejo in s kljukicami označujejo, koliko oseb se je igralo na podoben način. Iger je bilo veliko. Ugotovili so, da se nekatere, kot so skrivalnice, nogomet, guganje, človek ne jezi se, karte, igrajo še danes.
Mnoge so jim bile neznane. In prav to jih je spodbudilo, da bi jih spoznali.
Nekateri anketiranci so ob igrah napisali pravila in način igranja, spet drugi so igre le našteli, pravila pa so ostala nejasna. Tudi to je bila spodbuda mladim raziskovalcem, da bi na različne načine prišli do njih. Otroci so predlagali, da bi pravila iger lahko našli na internetu, v knjigah ali pa bi jih kdo dodatno razložil.
Slika 8: Poročanje odgovorov vprašalnika
Refleksija:
Vsi učenci so v dogovorjenem roku prinesli izpolnjene anketne vprašalnike. Nekaterim otrokom sta tako babica kot dedek izpolnila vsak svoj anketni vprašalnik. Otroci, ki svojih starih staršev nimajo v bližini niti v Sloveniji, so se znašli in jim zastavili vprašanja preko telefona ali interneta (socialnih omrežij). Na začetku so beleženje prevzeli učenci, zadolženi za zbiranje in urejanje vprašalnikov. Vprašalnike sem prebirala na glas, otroci pa so igre in igrače zapisovali na list papirja. Ob vsakem vprašalniku so dopisali ali le s kljukico označili igro, ki je bila že napisana na listu. Ugotovili smo, da so nekatere igre enake današnjim, nekaj pa jih je neznanih. Anketiranci so se najraje igrali igre z žogo, s punčkami, frnikolami, z igračami iz lesa, elastiko ...
Iz grafičnih prikazov, ki so jih izdelali na začetku dejavnosti, so učenci razbrali, da se jih največ igra doma, manj zunaj in najmanj v šoli. Najpogosteje se igrajo s prijatelji, nekaj manj z brati in sestrami, dva s starši in le eden sam. Otroci so primerjali svoje odgovore, vidne na grafičnem prikazu, in odgovore svojih starih staršev. Stari starši pa so se največ igrali zunaj, v naravi, le eden je navedel odgovor doma, v hiši. Najpogosteje so se igrali s prijatelji, nekaj manj z brati in sestrami, le eden s starši.
Odgovori otrok, kje in s kom se najpogosteje igrajo, me niso presenetili. Prav tako sem predvidela odgovore starih staršev. Začudila sem se le nad odgovorom anketiranca, ki je napisal, da se je najpogosteje igral doma, s starši.
3.2 Druga delna naloga – pripravimo svojo zbirko iger in igrač
Dela so se lotili odgovorno. V šolski knjižnici so si izposodili nekaj knjig, preiskali internetne strani, si pomagali z razlago v vprašalnikih in zelo hitro prišli do ugotovitve, da je iger in opisov res veliko. Prevladal je predlog enega od učencev, da bi izbrali le nekatere. Označili so jih in pritrdili na vidno mesto v razredu.
Slika 9: Zbiranje informacij
Igre so bile večinoma izbrane s strani otrok, o času in kraju izvedbe pa smo se dogovarjali skupaj. Vedela sem, da bomo nekaterim morali posvetiti več časa, saj so pravila zahtevnejša.
Nekatere igre so bile že delno znane, druge pojasnjene s strani starih staršev in jih je bilo potrebno le prepisati, nekaj so jih kasneje našli v knjigah in na internetu.
Slika 10: Iskanje informacij v knjigah Slika 11: Iskanje informacij preko interneta
Otroci so že v fazi skiciranja in načrtovanja dali pobudo, da bi igre zbrali in podrobneje opisali postopek igranja le-teh. Za likovno opremljenost zbirke so poskrbeli med odmori in
blok uro likovne umetnosti. Nekaj izbranih pravil ali načinov igranja sem zapisala. Končno zbirko je vzel v obdelavo U. očka, ki je naše delo skeniral, v tiskarni pa zvezal v drobne knjižice.
Slika 12: Zbirka iger
Hkrati je nastajala mala zbirka starih igrač. Učenci so pripravili razstavo in igrače predstavili najprej sošolcem, kasneje tudi učencem drugega in tretjega razreda. Z zbranimi igračami so se imeli otroci možnost igrati pred razstavo in po njej.
Slika 13: Razstava starih igrač
Slika 14: Obuvanje kotalk Slika 15: Preizkušanje kotalk
Deklica A. je prinesla kotalke, ki jih je dobila pri svoji babici. Povedala je, da so last babičine mlajše sestre. Deklica P. se je želela preizkusiti v vožnji. Preizkušali sta jih kar v razredu, v jutranjem varstvu.
Refleksija
Vsi učenci so aktivno sodelovali pri iskanju in zbiranju iger in igrač. Mnogo iger je bilo zbranih že preko anketnih vprašalnikov. Nekaj izbranih sem napisala na list. Učenci, ki so prevzeli zbiranje iger preko knjig, so najprej obiskali šolsko knjižnico. Samostojno so se obrnili na knjižničarko in z njeno pomočjo izbrali knjige iger. Pregledovali so jih v razredu, kjer so se jim pridružili še ostali učenci. Nekaj učencev je pregledovalo internetne strani o starih igrah. Odkrili so, da je iger res veliko in da se jih igrajo tudi v drugih šolah in vrtcih. V razredu je bilo precej glasno. Grupirali so se in se ob pregledovanju pogovarjali, izmenjavali izkušnje. Z učiteljico sva jih opazovali, po potrebi sem pristopila k skupini in jim pomagala pri branju. Vzdušje je bilo prijetno, raziskovalno. Deklici U., K. in deček G. so me poklicali k mizi in razburjeno pokazali, da se v knjigi igra Nebesa-pekel igra čisto drugače, kot sem jim pokazala. Razložila sem jim, da mi je to igro pokazala moja babica, kot jo je naučila njena mama. Zato poznam ta način, nekdo pa si je domislil drugačnega, kar je zelo zanimivo. Z odgovorom so bili zadovoljni in že so listali dalje. Pri ogledu so bili v skupinah, tako so mi lahko povedali, katere igre so jih navdušile. Če igra še ni bila zabeležena na listu, sem jo dopisala. Pri skupnem pogovoru so učenci še enkrat povzeli ugotovitve, da je iger zelo veliko, da so podobne kot v knjigah tudi na internetu; nekatere so na internetu tudi prikazali (YouTube).
Druga in tretja delna naloga sta bili zelo povezani, saj sem učencem v dogovoru z učiteljico in vzgojiteljico omogočila tako igranje tistih iger, katerih pravila so bila njim že poznana (npr.:
gnilo jajce, kdo se boji povodnega/črnega moža ...), kot prebiranje in spoznavanje nepoznanih iger (OF, elastika, ristanc, Ljubljana-Zagreb-Beograd ...). V timu z učiteljico in vzgojiteljico sem se dogovorila tudi, katere dneve in ure bom projektu lahko posvetila med poukom in kdaj bom lahko aktivneje delovala v jutranjem varstvu in organiziranem podaljšanem bivanju.
Nekatere igre so učenci dojeli samostojno, ob slikah, prebiranju besedila, razlagi na internetu ali pa sem jim pravila igre prebrala, potem pa smo jih predelali in razlagali sproti. Nekaj pravil in načinov sem zapisala v zbirko iger, ki so jo otroci opremili z ilustracijami.
Nekateri so od doma prinesli stare igrače. Ob igri z njimi so ugotovili, da so podobne današnjim, a se je z njimi težje igrati. Otroci, ki so prinesli stare igrače, so jih predstavili sošolcem.
Deklica J.: »Punčka je že zelo stara. Je iz trde plastike. Noge in roke težje premika. Z njo se moraš previdno igrati, da ji noge ne padejo dol. Jo je že eden popravljal. Oblečena je v kapico in oblekico, na sebi ima tudi hlačke.«
Deklica L.: »Punčko iz cunj je imela moja babica. Ena gospa jo je sešila zanjo. Prej je imela tudi oblekico, zdaj je pa nima več. Jo lahko kar v naše, iz kotička, oblečemo.«
Deček R.: »To je računalo, zraven je pa tablica, včasih so računalo uporabljali v starih šolah.
Na tablico so učenci pisali in računali s kamenčkom, potem pa s kredo.«
Medvedka, ki sem ju prinesla v šolo, sem dala dečku V., da ju je on predstavil. Povedal je, kar si je zapomnil po mojem pripovedovanju.
Deček V.: »Medvedka sta od Tinine mamice in njene sestre. Sta zelo stara, sta trša, kot jih imamo danes. Napolnjena sta z žaganjem. Ko se je strgal na roki, ga je mama od mamice zašila s šivanko in s trdo nitko.«
Deklica A.: »Tudi kotalke so že stare. Imajo majhna koleščka, pa paščke, da so jih pripeli okoli noge. So jih nataknili kar na čevlje, ne tako kot mi rolerje. Mama mi je povedala, da so se zelo radi
bilo precej, zato smo se morali odločiti, kateri bomo posvetili začetno pozornost, kje, kdaj in kotalkali. Pred blokom je bilo vedno veliko otrok.«
Deček N.: »Račka je iz lesa, ima lesena kolesa, da se je lahko vozila. Majhni otroci so jo vlekli za sabo. Podobne imajo še danes.«
Deklica P.: »Prinesla sem stolček, ki je bil včasih na kolesih, da se je peljal. Pa so se kolesa polomila, zdaj je brez. Je iz lesa in blaga in se lepo zloži.«
Deček G.: »Prinesel sem kocke. Podobne so kot naše lego kocke, ampak se težje sestavljajo.
Imajo daljše čepke, pa se bolj zataknejo. Imam pa tudi večje kocke. Iz njih lahko sestavimo vlak ali hišo, imam pa tudi drevesa za okolico.«
Na podoben način so igrače kasneje predstavili še učencem drugega in tretjega razreda, ki obiskujejo podaljšano bivanje.
3.3 Tretja delna naloga – igramo se stare otroške igre
Iger je bilo precej, zato smo se morali odločiti, kateri bomo posvetili začetno pozornost, kje, kdaj in kako se bomo igrali. V začetni fazi načrtovanja poteka iger je namreč prihajalo do določenih težav, saj bi jih otroci želeli spoznati in se jih igrati več naenkrat. S skupnim dogovorom so določili vrstni red iger, ki se jih lahko naučijo in igrajo v razredu ali na hodniku. Igre, ki bi se jih igrali v telovadnici ali zunaj, pa smo načrtovali skupaj – učenci in učiteljice. Najprimernejši čas je bil vsekakor v jutranjem varstvu, v podaljšanem bivanju in med daljšim odmorom. Odločili smo se, da igram veliko časa posvetimo tudi med urami športa.
Otroci so bili pri spoznavanju iger zelo samostojni. Preučevali so knjige, slike, internetne strani. Pri nekaterih dejavnostih sem jim pomagala priskrbeti material, ponudila nasvet, če so želeli, občasno posredovala kot »očividec« ali »sodnik« in se z njimi tudi igrala. Drugače pa so se v večji meri znašli sami.
Slika 16: Igra z vrvico – učenje Slika 17: Igra z vrvico – preizkušanje
Slika 18: Igra z vrvico
Deček N. je sam preučil začetni ovoj vrvice okoli dlani in prstov. Uporabil je slikovno gradivo v knjigi. Tudi ostali učenci so samostojno, s preizkušanjem, preučevanjem fotografij, neuspešnih poskusov v igri s prijateljem spoznali in usvojili prijeme in bolj ali manj uspešno spreminjali vrvico v nove oblike. Na ta način so krepili fino motoriko in miselne procese.
Slika 19: Računska igra Flik flak
Igro je učiteljica imela že v razredni omari, saj služi kot učni pripomoček, s pomočjo katerega učenci na igriv način spoznavajo računske operacije. V prvem razredu sta to predvsem seštevanje in odštevanje. Ko so spoznali, da so se jo igrali že tudi v preteklosti, je postala priljubljena.
Slika 20: Igra Jon Marion Slika 21: Igra Jon Marion – zaključek
Igra je postala ena najljubših v prostem času med odmori in v podaljšanem bivanju. Otroci 1.
b so igro prenesli med ostale otroke, s katerimi so se družili.
Slika 22: Igra Domino Slika 23: Igra Domino – podiranje
Opazila sem, da je škatlica z dominami v razredni omari, a otroci te igre niso igrali. Ko so pridobili informacijo, da so jo starejši vključili med svoje priljubljene igre, so ugotovili, da je lahko celo zabavna, če le imaš primerne soigralce. Pravila igre so bila nekaterim znana, drugi so se z njimi srečali prvič. Tako osnovna igra, kjer je potrebno poiskati in prirediti ustrezno število pik, kot postavljanje »vojakov«, sta zahtevala pozornost otrok, koncentracijo, spremljanje vrstnega reda, komunikacijo in sodelovanje.
Slika 24: Mikado
Otroci so ob igri razvijali natančnost, pozornost in koncentracijo.
Slika 25: Igra Špana
Nekateri so strategije polaganja žetonov hitro dojeli. S premikanjem po črtah na igralni ploskvi so poskrbeli, da je soigralec čim prej ostal brez žetonov.
Slika 26: Igra Marjanca
Deček J. je od doma prinesel vrtavko, ki je med otroki vzbudila veliko pozornosti. Naučil jih je pravil, ki mu jih je razložil dedek, in fižolčki so potovali med njimi na način, kot ga je
narekovala vrtavka. Igralci so preštevali, dajali, jemali. Manipuliranje s fižolčki in samo vrtenje vrtavke je krepilo in razvijalo tudi njihovo fino motoriko.
Slika 27: Igra z vrtavkami
Učenci so vrtavke izdelovali v okviru predmeta SPO (Mini projekt: Izdelajmo svojo igračo).
Deklica U. je med preizkušanjem povedala: »A veš, včasih so bile pa vrtavke lesene, plastične ali pa kovinske. Ampak tudi papirnate so super. Moja mama je rekla, da je imela eno tako, da si potiskal noter in ven eno palico, pa se je vrtela.«
Slika 28: Vrtenje gumba
Učenci so zbrali velike gumbe. Navezovali so jih na vrvice. Sama igra je zahtevala veliko spretnosti, odzivnosti, enakomernega ritma popuščanja in raztezanja vrvice. Ugotavljali so, kako lastnost vrvice vpliva na vrtenje. Ugotovili so, da je pomembno, iz kakšnega materiala je. Premočna, gladka in trda vrvica ni ponujala takega odziva kot ravno prav raztezna volnena vrvica.
Slika 29: Slepe miši Slika 30: Slepe miši – To je ...
Aktivna igra, ki so se jo otroci igrali večinoma v telovadnici in na prostem. Kljub poznavanju pravil so si tako zelo želeli biti izbrani, da so se večkrat namerno nastavili »slepi miši«, da jih je ulovila.
Slika 31: Gnilo jajce – Kangl'ca, kangl'ca Slika 32: Gnilo jajce
Gibalna igra, ki je vnesla v skupino veliko smeha in zabave. Otroci so ob igri vedno nestrpno pričakovali robček in ob teku neizmerno uživali in navijali. Zelo so bili pozorni na dosledno upoštevanje pravil. Ugotovili so, da morajo biti pozorni in hitri.
Slika 33: Igra Rinčice talat
Igra je bila za njih popolnoma nova. Pravila so hitro dojeli. Nekateri so imeli težave pri sprejemanju drobnega predmeta (rinčice). Besedilo »Rinčice talamo, dobro jih skrij« jim je bilo zelo všeč. Nekateri so ga ponavljaji ves čas za tistim, ki je rinčice delil. Zelo so si želeli biti opazovalec, iskalec (mucek), ki v dlaneh otrok išče rinčico. Samo iskanje je povzročalo veliko veselja in smeha.
Slika 34: Elastika – v telovadnici Slika 35: Elastika – na igrišču
Za gumitvist – elastiko so otroci našli precej načinov na internetni strani. Tudi v knjigi iger so odkrili precej slikovno opremljenega gradiva. Načinov je bilo res veliko, celo preveč.
Nekatere so takoj preizkusili. Najbolj so se navdušili za igro Šlik, šlak, šlok, pri kateri mora posameznik brez dotika priti preko elastike. Všeč jim je bil tudi način »škarjice«, kjer so elastiko prestopali z izmeničnim dviganjem nog, z leve in desne strani. Na začetni stopnji je bilo to dokaj enostavno, lahko, čim višje pa so dvignili elastiko (kolena, pas, pod pazduho), toliko težje je bilo prestopati, ne da bi se zapletli (takrat so si pomagali z rokami). Odločili so se tudi za igro Usa, usa, usa, sa, ki je bila predstavljena na internetni strani. Ta je predstavljala
večje težave že pri gležnjih (na začetku). Tudi sama sem jim pokazala eno od mnogih različic, ki sem se jo naučila in igrala s sošolkami v osnovni šoli.
Slika 36: Ristanc – risanje Slika 37: Ristanc – izvajanje
Otroci so igro že poznali. Težavo jim je predstavljalo ravnotežje, posebej pri pobiranju kamna, in met kamna v pravo polje.
Slika 38: Igra Lovilec – izštevanje Slika 39: Igra Lovilec – ti loviš
Igra, ki je in bo vedno vzbudila zanimanje. Otroci so se samostojno dogovorili, izšteli in vodili igro.
3.4 Četrta delna naloga – povabimo k skupni igri dedke in babice
V mesecu juniju smo naš projekt na najlepši možni način želeli pripeljati do konca. To smo storili s povabilom dedkov, babic in prastaršev na skupno ustvarjalno-igralno dopoldne k nam v šolo. Otroci so pripravili dva možna scenarija poteka srečanja. V primeru deževnega dopoldneva bi se dogajanje izvedlo v učilnici in športni dvorani, drugače pa vsekakor zunaj,
na šolskem igrišču. Samostojno so izbrali primerne igre in naredili načrt. Organizirali so tudi zbiranje velikih gumbov za izdelavo Gumba na vrvici. Dva učenca sta narezala vrvice, trije so pripravili material za igro Križec – krožec. Izbrali smo nekaj fotografij, s pomočjo katerih sem jim pomagala narediti slikovno računalniško predstavitev. Dve deklici sta predlagali, da bi dedke in babice pogostili. Ker z mamico velikokrat pečeta piškote, bi jih pripravili tudi tokrat. V kuhinji so se učenci dogovorili za sok in vodo. Nastal je kar mali projekt v projektu.
Priprave in pričakovanja so bili neizmerni. Učenci so o dogodku obvestili ravnatelja, napisali vabila in jih izročili starim staršem.
Prišel je dan, ko delimo svoje izkušnje z drugimi. Naša učilnica je bila pripravljena na poseben obisk. Napolnila se je z dedki in babicami, ki so se na majhnih stolčkih nasmihali v pričakovanju. Kot njihovi vnuki in pravnuki. Po uvodnem nagovoru je sledila kratka predstavitev projekta. Vsak učenec je ob eni od fotografij računalniške predstavitve povzel opis dogajanja. Tako so predstavili dejavnosti in igre, ki smo se jih igrali. Sledilo je povabilo na igrišče, kjer smo že pred prihodom pripravili prostor za igre in skupne aktivnosti. Babice in dedki so se z največjim veseljem pridružili že igri Ljubljana–Zagreb–Beograd. Skupaj smo se preizkusili v zabavni igri s klobukom Jakec, kje si? in zaplesali ples Bela lilija. Potem so se otroci s starimi starši razdelili v skupine po interesih in kasneje prehajali med igrami, se pogovarjali, igrali in veselo družili. Stari starši so vidno uživali, ko so skupaj z otroki zadevali in podirali pločevinke, frnikolali, skakali ristanc, premagovali ovire z elastiko in se celo preizkusili v hoji s hoduljami.
Slika 40: Igra Ljubljana–Zagreb–Beograd
Slika 41: Igra Jakec, kje si? Slika 42: Jakec, kje si?
Slika 42: Rajalna igra Bela, bela lilija Slika 43: Zdaj se vidi, zdaj se zna ...
Igre so potekale v sproščenem vzdušju. Vsi prisotni so aktivno sodelovali. Pri igri Jakec, kje si so razvijali sposobnost orientacije v prostoru. Z rajalno igro Bela lilija so se vživeli v plesno igro, ob tem pa razvijali gibalne in ritmične sposobnosti.
Slika 43: Igra Zadevanje pločevink (tarče)
Slika 44: Igra Ristanc
