Estetika in filozofije
V pred g ovo ru k Besedam in rečem (1966) Michel Foucault om eni, d a je njegova knjiga nastala zahvaljujočjorgu Luisu Borgesu, k ije pisal o izmišljeni kitajski enciklopediji, v kateri so bile živali razdeljene v skupine na podlagi povsem n e so ro d n ih razlik. Poznam o epistem ološke posledice te zgodnje F ou caulto v e knjige, ki predstavlja začetek p ro p ad a dotlej prevladujoče paradigm e linearnega razvoja in povzroči razpoke v tem, kar so prej razumeli k o t k o n tin u u m , pa naj so to bili zgodovina, njen n ap red ek ali naše znanje.
N am esto epistem ološke in zgodovinske hom ogenosti je Foucault vpeljal v zg o d o v in o p isje B a c h e la rd o v pojem ep istem o lo šk eg a p relo m a, rupture épistémologique, poteza, ki jo j e na področju znanosti in ideologije ponovil Louis A lthusser. T e in p o d o b n e epistem ološke novosti, d o p o ln je n e na p rim er z neortodoksno up o rabo W ittgensteinove filozofije, so od takrat dalje postale bistven in pogosto osrednji del našega pogleda na svet in o svetu.
M ichel F o u c a u ltje živel v različnih krajih, m ed drugim tudi v Uppsali, kjer j e Carl L innaeus v štiridesetih letih 18. stoletja obnovil vrt, k ije bil v velikem p ožaru leta 1702 h u d o poškodovan. Če se danes sprehajam o po Linnéjevih vrtovih m ed tem i rastlinami, nas lahko osupne težavnost naloge, ki si jo je zadal L inné v svoji želji, da bi vnesel red v kaotični svet živih bitij, ki sm o jih navajeni im enovati rastline in živali, in k ijih , ne da bi preveč razmišljali, delim o v vrste in družine - razdelitev, za katero se imamo zahvaliti predvsem L inneju. Kot v prejšnjem prim eru verovanja v en otn o zgodovino in n jen o hom ogenost, je tudi v prim eru biologije danes lahko prepoznati, kako k rh k a je v resnici Linnéjeva klasifikacija: da bi to razum eli, zadostuje že upoštevanje novih rastlin, k ijih še vedno odkrivamo in jih nato bolj ali m anj zadovoljivo vključim o ali um estim o ozirom a postavimo v obstoječe b io lo šk e klasifikacijske okvire. N edavni poskusi, d a bi ovrgli klasične taksonom ije in ponovno razvrstili določene družine rastlin, ali da bi gledali n a njihov razvoj n a povsem drugačen način, sežejo globlje. Če lahko v prvem p r im e ru d o k a z u je m o , d a c e lo tn a n a lo g a sestoji iz vključevanja novih organizm ov v del biološkega reda, potem je v drugem prim eru vprašljiv prav ta re d sam. D a je tako, lahko ponazorim o s pisanjem S te p h en a jay G oulda o polžih, ali z bakterijam i, enoceličnim i algami in glivami Protista. Prva od njih nim a ce ličn e g a jed ra , dru g a ima lastnosti rastlin in živali, tretja pa, kije
klasificirana kot posebna skupina živih oblik, ne spada m ed rastline, ker nim a klorofila. N a ta način vse tri vrste organizm ov radikalno sprem enijo to, kar m no gi sm a tra m o k o t s ta n d a rd n o s h e m o sveta živih b itij. N e lin e a rn a dinam ika in m ehka logika postavljata p o d vprašaj naše ustaljeno dojem anje sveta in to, kar dojem am o kot njegov red. Z drugim i besedam i, Kantov izrek, da so a prion kategorije vsiljene svetu s človeškim razum om , velja tudi, kadar se nanaša n a naravoslovje ali n a znanosti o življenju.
1.
V m nogih pogledih se filozofija ne razlikuje od drugih področij vedenja, razen m o rd a ene izjeme, ki p a je n e n a za d n je najpom em bn ejša.V m islih imam kritično naravo filozofije ali raje filozofske dejavnosti. Ne glede na to, kako definiram o filozofijo in ne glede s katere k ulturne tradicije izhajajo naši poskusi, da bi določili, kaj filozofija je , sm o soočeni z dejstvom, d a prava filozofija ne obstaja, če nim a te samorefleksivne sestavine, to je , da ni le misel o obstoječi realnosti, temveč tudi kritična misel o m išljenju k o t takem.
Potem , k o je v 19. stoletju postalo znanje p o p o ln o m a specializirano in po Althusserjevih trditvah v sedem desetih letih, d a je Marx odkril k o n tin e n t znanosti zgodovine, je p o stm o d ern i o b ra t v zg o d n jih osem d esetih letih prinesel s seboj ne le prepričanje v znanstvenost filozofskega diskurza in v njegovo ep istem ološko p o d p o ro , a m p a k tu d i k o re n ito rek o n fig u ra c ijo razm erja m ed naravoslovjem in hum anistiko, vključno s filozofijo. Filozofije kot so Platonova, pozna Heideggrova, pozna M erleau-Pont)jeva ali zgodnja Lyotardova (in njegovo poudarjanje »dogodka«) lahko razložim o n e le kot nap o r zmanjšati razliko m ed refleksijo in avtenticnosÿo, am pak - nekoliko paradoksno - tudi kot filozofske poskuse p rep rečiti izgubo kritične ostrine ne le z zadržanjem distance, k ijo zahteva kritična refleksija, am pak z zlitjem kritike in individualne ali družbene prakse. Filozofija, k ije šla v tej sm eri najdlje, j e bila filozofija m ladega K arla M arxa in njegova »kritika vsega obstoječega«, ki s e je nadaljevala v poskusih m aterializiranja teorije skozi zgodovinsko prakso, v prizadevanjih, ki so p ro p ad la p o d o b n o kot poskusi ru sk eg a k o n stru ktivizm a, T a tlin a, in še p o seb ej p ro d u k tiv iz m a , d a bi m aterializirali avantgardno um etnost v u p o rab n i družbeni praksi. V o beh p rim erih je bil rezultat popolna izguba bistva p rvotne dejavnosti. N euspeh takšnih prizadevanj razkriva ne le nezm ožnost izvrševanja takšnega projekta in potreb o začeti vsakič znova filozofsko kritiko védenja in filozofije sam e kot njenega segm enta, hkrati razkriva tudi p o treb o po zavesti o nezmanjšlji- vosti razlik m ed raz lič n im i sfe ra m i in p o d ro č ji. Z litje ra z lič n ih sfer,
dediferenciacija, želja po doseganju nediferen ciranega sebstva prvobitne enosti, so vsi del istega n eu sp ešneg a iskanja tran sparentnosti in p reo b li
kovanja brez ostanka.
Eden izm ed razlogov za takšno željo je sama narava teoretskega vedenja, vključno s filozofijo. Filozofijaje dejavnost, ki izvira iz pom ena, ki so ga Grki pripisovali vidu, iz p revlade o k u laro cen trizm a,1 p o m en , k i je neločljivo povezan z grško mislijo in se razkriva na prim er v njenem jeziku, kije prepoln vizualnih m etafor. O be značilnosti sta privedli do hipoteze, da brez takšnega obilja vizualnih m etafo r in, splošno rečeno, odvisnosti od vida, theoria sama ne bi nastala, k er j e bil n jen nastanek bistveno odvisen od vida in inhe- re n tn e g a privilegija, ki ga ta ponuja statičnim entitetam ali neprem ičnim bistvom n a raču n toka sprem enljivih pojavov.
Da s e je filozofija pojavila v okularocentričnem vesolju antične Grčije, torej pom eni, d a je pom en, k ije pripisan statičnim bistvom v jed ru filozofske dejavnosti, katere tisočletno zgodovino lahko razum em o tudi kot n e n e h n o prizadevanje, da bi prem ostili ali presegli vrzel m ed takšnimi statičnimi bistvi in d in a m ič n im ali d ialek tičn im tokom protislovij zgodovine, d ružbe in človeške psihe.
2.
Č eprav sta po stm o d ern o st in postm odernizem izgubila velik del svoje prejšnje veljave, se mi zdita ta dva pojm a zelo pom em bna za kakršnokoli so d o b n o razpravo o filozofiji in estetiki. Kar im am v m islih, je najlažje p o n a z o riti z n avajan jem dveh piscev, W olfganga W elscha in Zygm unta B au m an a. V vplivnem č la n k u objavljenem leta 1988 z naslovom »Mo
d e rn iz e m in p o stm o d e rn iz em « , je W elsch zapisal: »P ostm odernizem je p re p le te n s spoznanjem , da totalnost ne m ore uspeti, ne da bi uvedla kot absolut d o lo čen o posebnost, ki je nato neizogibno povezana z uničenjem o sta lih p o se b n o sti. [...] P o stm o d e rn o st se začne tam , kjer se to taln o st konča.«2
O b p rib liž n o istem času j e v Angliji živeč poljski sociolo g prišel do p o d o b n e g a s p o z n a n ja . Z ygm unt B aum an j e trdil: »Kar s e je d o g ajalo v
1 Prim . M artin Jay, Downcast Eyes. The Denigration of Vision in Twentieth-Century French Thought (U niversity o f C alifornia Press, Berkeley 1993) in posebej, M artin Jay, »The Rise o f H erm e n eu tic s a n d th e Crisis o f O cularcentrism «, Force Fields (Routledge, New York 1993), str. 99-113.
2 W olfgang W elsch, »M odernité et postm odernité«, Les cahiers de Philosophie (Postmoderne.
Les termes d ’un usage), št. 6, (jesen 1988), str. 33.
zadnjih letih, bi lahko artikulirali k o t pojavitev gledišča, ki dovoljuje, da gledam o na m odernizem kot na zaključeno celoto, kot na v bistvu dovršeno stvaritev, epizod o zgodovine, ki im a tako k o n ec k o t začetek .« 3 Po Bau- manovem m nenju, ki se mi zdi zelo ustrezno, m o d ern o st ni nekaj, kar bi se dejansko končalo s prihodom postm odernosti. P ostm odernost označuje prav nastanek zavesti o m ožnem koncu same m odernosti, zavesti o možnosti konca m odernosti. Prej s e je na m odernost gledalo kot n a projekt, ki se razteza v časovno neskončnost; zdaj im a začetek in tudi m ogoč konec.
Pom islim o na Marxa: za njega j e bil kom unizem proces in ne stanje.
Prihodnost ni bila zagotovljena, čeprav bi lahko n an jo vplivali; pom islim o na Roso Luxem burg in njeno trditev, da bo p rih o d n o st ali kom unizem ali barbarstvo. Z nastankom zavesti o m ožnosti konca m o d e rn o s tije postala ta dilem a b rezpredm etna, kakor tudi ideji, k ot sta odtujitev in postvarelost.
Tako Welsch kot Baum an - k o t tudi m n o go d ru g ih m islecev - sta v osem desetih videla v postm odernosti pozitivno idejo, polno m ožnosti, k ijih ponuja odkritje posebnosti, katerih n a novo p rid o b ljen o dostojanstvo s e je povzdignilo iz pep ela sedaj zastarele ideje totalnosti - proces, k i je danes očitno že m očno razvit in na delu že v Foucaultovi knjigi Besede in reči izpred dveh desetletij. V tej knjigi je bila zamisel totalnosti istočasno dekonstruirana in zam en jan a z novim red o m d isk o n tin u ite t in s tem tesno p ovezana s posebnostm i, k ijih om enja Welsch.
Z gotovostjo lahko trdim o, da so se hu m anistične vede n a splošno ter filozofija in estetika še posebej, razvijale n a en ak način kot dru g a po dro čja vedenja. V vseh s e je v zadnjih dveh d e setletjih razvila težnja k partiku- larizaciji. Če lahko m ednarodni kongres estetike služi kot indikacija za to, kar nekateri izmed nas, ki se obrnem o, ko nek d o zakliče: »Hej, ti estetik!«, in se znajdem o interpelirani v tak subjekt, delam o, vidim o, d a se estetiki po vsem svetu ukvarjajo predvsem z vprašanji u m etn o sti, k u ltu re in lep o te (verjetno v tem vrstnem redu) in to v najširšem p o m en u teh izrazov. Dve drugi dejstvi sta, da sta nas z redkim i izjemam i današnji po stm o d ern i svet in njegovo komunikacijsko in informacijsko preobilje n aredila ne le odvisne od podobnih referenc in pogostega ukvarjanja s sorodnim i vprašanji, am pak da prejšnja globalna razdelitev na to, k a rje Richard Shusterm an poim enoval
»filozofski imperiji«4 - ki b ijih lahko poim enovali tudi »estetiški imperiji« — postaja vse bolj pretekli pojav. G lobalizacija je vplivala n e le n a izdelke
3 Zygm unt Baum an, Legislators and Interpreters (Polity, C am bridge 1987), str. 117.
4 Prim. R ichard Shusterm an, »Aesthetics Between N ationalism a n d In ternationalism «, The Journal o f Aesthetics and Art Criticism, 51:2, p o m la d 1993, str. 161. Prim , tudi Aleš Erjavec, »Philosophy: N ational and International«, Metaphilosophy, 28:4, o k to b er 1997, str. 329-345.
m n o žič n e p ro iz v o d n je in p o tro šn je, k o t so po vsem svetu rek la m ira n e m aterialne d o b rin e , am pak tudi na sim bolne d obrine im enovane teorije, avtorje in vizije sveta (na visions du monde, o katerih je v šestdesetih letih pisal L ucien G o ld m an n ). Z besedam i W olfganga Welscha: »Strogo rečen o ne obstaja več nič p o p oln o m a tujega.«5 Včasih je ta déjà vu občutek opazen tudi v p rim erih , ki so še p re d nedavnim služili kot prim eri globokih razlik m ed kulturam i.6
To, da se danes vračajo klasični evrocentrični pogledi n a svet, bi lahko im eli za čisto p e rv e rz n o st zgodovine: p o d o b n o kot zgodba /zg o d o v in a um etnosti, k o tjo je razvil H egel v predavanjih o estetiki, je tudi današnja in te rp re ta c ija svetovne um etn osti p od o b n o izpopolnjena, le da danes to psevdom orfozo izpopolnitve im enujem o globalizacija. Slednje lahko vodi k am eriški k u ltu rn i d o m inan ti, k ije to, kar F redricJam eson trdi glede pojm a p o stm o d e rn iz m a , v e n d a r p a j e to res le v m eri, v kateri kapitalizem in globalno kom odifikacijo danes ponazarjajo ZD A -vtis, ki se m orda ohranja in razširja zaradi medijev in njihove pogoste uporabe informacij in množične k u ltu re kot blagov, pri čem er je ta u poraba enačena z ameriškim načinom življenja.
Ena pogostih značilnosti, kijih povezujemo s postm odernostjo,je njena vsebinska ločitev o d preteklosti. Kot sem nakazal z u p o rab o Baum anove analize, bi bilo bolj u strezn o trditi, d a je p o stm o d ern o st konec ali iztek m odernosti, čeprav tega najbrž ne m orem o ponazoriti z dediferenciacijo,7 kajti t a je v veliki m eri vend ar odvisna od zgodnje fascinacije z dom nevno ep o h a ln o ločitvijo m o d ernosti o d postm odernosti. Te dediferenciacije prej avtonom nih sfer ne bi smeli enačiti s partikularizacijo; prva označuje razkroj trd n ih m eja m ed področji, m edtem ko označuje druga nastanek razm er, ki n e d o v o lju je jo p o p o ln e u k in itv e p o se b n o sti, ne o b sta ja n a m re č več redukcionističen in ekskluzivističen skupni im enovalec - če pa že, potem obstaja le v m nožinski ter p reh o d n i in zato relativni obliki.
Pojem p o stm o d e rn o sti k o t sedanje (m orda zadnje) faze m odernosti se mi zdi p o m em b e n , k er n am dovoljuje, da upoštevam o to, kar so hkrati
5 W o lfg an g W elsch, » T ra n sc u ltu rality . T he C h a n g in g F orm o f C u ltu re s Today«
(rokopis).
r’ Prim . Aleš Erjavec, »Visual Culture« v Visual Culture and the History of Photography, ur.
Lars B iertelson et al., (A arhus University Press, A arhus 1998) str. 30-48. V tem eseju pokažem , k a k o je klasično kitajsko slikarstvo, ki ga N orm an Bryson (v svojem delu Vision and Painting. The Logic of the Gaze, 1983) postavi kot nasprotje zahodnem u n ed e ik tičn e m u slikarstvu, v resnici zelo p o d o b n o slikarstvu določenih m odernistov, k o tje na p rim e r C ézanne.
7 Prim . Scott Lash, Sociology of Postmodernism (R outledge, L ondon 1990), posebej str.
11-15.
globalni, družbeni in zgodovinski procesi in dogodki ter hkrati tiste procese, ki so om ejeni na m nogo ožje področje filozofskih in estetiških raziskav.
Med splošno sprejetim i značilnostm i postm odernosti - to trdijo tudi za tisti n je n i filozofski k ritik i, ki p rip a d a jo h a b e rm aso v sk i tra d ic iji - so globalizacija kulture, izginjanje razlik m ed visoko ali elitno u m etnostjo in m nožično kulturo itd. K arje manj pogosto o paženo je , da tudi estetika in filozofija ne sodita več m ed čista akadem ska prizadevanja, am pak postajata vse bolj aktivni sestavini tako različnih dejavnosti, kot so politika, oblikovanje in celo gozdarstvo.
M orda so to robovi filozofije in estetike. Se posebej n a pod ro čju tega, kar W olfgang Welsch pogosto ocen ju je k o t »estetizacijo vsakodnevnega življenja« in njeno preobrazbo v sestavino »izkustva«, ki tako sprem in ja svet v »področje izkustva,«8 so estetika in teorije, ki so povezane z novimi oblikami kom unikacije in tehnologij, vseeno pom agale uveljaviti te k ot rad ik aln o drug ačn e od onih iz (zlasti m od ern ističn e) preteklosti. Tako im enovani
»novi mediji« in navdušenje povezano s takšnimi tehničnim i in tehnološkim i izumi in napredkom so nudili novo področje raziskovanja, a hkrati povečali p ričak ovanja, d a se obliku je p o p o ln o m a novo p o d ro č je e ste tsk e g a in izkustvenega. T udi če to ni bilo res, so ta pričakovanja vseeno pom ag ala razširiti (v do lo čenem ali specializiranem p o d ro čju , v e n d a r še vseeno v področju družbenega) obstoječe pojm ovanje estetike.
Kar s e je zgodilo v estetiki, je bilo p o d o b n o razvoju v d ru g ih sferah ali področjih vedenja: pojem estetike je začel vključevati teo retične dejavnosti vzhodnih kultur, nekdanjo sociologijo k u ltu re, sem iotiko, psihoanalizo in celo ekologijo. Takšna širitev p o m en a besede j e bila pozitivna, čeprav je spodbudila sedanjo zm edo in povečala pojm ovno nejasnost. Na konferenci estetikov lahko danes najdem o referate o Platonu, Schopenhauerjevi estetiki, estetiki strato sfere, se n tim e n ta ln ih ig ra h v n a d a ljev a n jih , Playboyevih zajčicah, W ittgensteinu in o navadah o b lačen ja prim itivnih in so d o b n ih družb.
Kljub kritikam , n ap erjen im p ro ti in te rp re ta c iji p o stm o d e rn o sti k ot obdobja dediferenciacije, si opažanje Scotta Lasha zasluži nadaljnjo razpravo.
R esje, d a je estetika, na prim er, značilna filozofska disciplina, k ije nastala kot posledica diferenciacije znotraj m odernizm a, in d a je sedanja širitev tega pojm a tudi posledica sprem enjenih okoliščin v naši organizaciji znanja.
T o je m ed drugim m ožno zaradi n e sp o rn o povečane prepustn osti prej o m enjenih »filozofskih imperijev«: p re d nekaj desetletji bi bila do lo čen a filozofska ali estetišk a d e la povsem o č itn o n e p r im e r n a v d ru g a č n e m
8 W olfgang Welsch, Undoing Aesthetics (Sage, L o n d o n 1997), str. 2.
k u ltu rn e m ali filozofskem im periju: to bi veljalo ne le za indijska d ela v poljskem o k o lju , pač p a tako za francoska v britan sk em ali b rita n sk a v nem škem okolju in obratn o . Ni šlo za to, da m noga klasična dela niso bila del globalne kulture, pač pa da so bila tam kot del filozofskega kan on a ali kot o b ro b n i pojav, k ije bil zanimiv le za redke specialiste. Danes je drugače:
pisci iz različn ih dežel in k u ltu r uporabljajo dan d an es p o d o b n e ali iste refe re n c e in obravnavajo teorije p o d o b n o kot kuharsko u m etn ost ali, če p odam bolj vzvišen p rim er, literaturo ali upodabljajočo um etnost.
Drugi razlog za takšno situacijo je, da estetika vse bolj postaja dejavnost, ki strem i k tem u, da bi bila bistveno povezana s sedanjim i praksami. Te niso n u jn o um etniške, so p a v večini prim erov kulturne. Šestdeseta in sedem deseta leta so porušila pregrado m ed visokim in nizkim v umetnosti. Poseben p o m e n sta im ela stru k tu ralizem in so ro d n a sem iotika, ki sta učinkovito potisnila v pozabo pojm ovanje um etnosti kot paradigm e ustvarjalnosti in n jen najbolj željen izvor. U m etn o stje postala rahlo povzdignjeno področje v globalni sferi kultu re, pri čem er sta bila oba pojm a pogosto zavržena kot zastarela totalizirajoča pojm a, k iju je p otrebno zamenjati s konkretnim i deli in z označevalno prakso, ki s o jih ta nudila, in katere rezultat so bila. To stališče j e b ilo d o p o ln je n o še z en im stališčem , n a m re č , d a j e najbolj sprejem ljiva (n e o )a v a n tg a rd n a um etnost, saj s e je izognila kapitalistični kom odiflkaciji.
Ko so v osem desetih in še posebej v devetdesetih letih estetika, um etnost in um etniško delo zopet začeli pridobivati zanimanje teoretikov, je pred m et estetskih raziskav postal tako širok, da ni dovoljeval skoraj nobenih določljivih n o tra n jih razlik. Pojem izkustva je začel pron icati v teoretsko pod ročje estetike, m edtem p a je um etn o st postala tako nejasna entiteta, d a je lahko pridobila skoraj kakršenkoli oblikovni, in časovni (še posebej minljivi) status.
V tak šn ih ra z m e ra h s e j e začela g lo b aln o širiti in stitu c io n a ln a teo rija um etnosti. V času njenega nastanka v šestdesetih letih je ta teorija učinkovito odsevala newyorško um etniško sceno in spretno opisovala način, na katerega j e u m e tn iš k o d e lo n a s ta lo te r m e h a n iz m e , s k a te rim i s i j e zaslužilo odobravanje. Institucion alna teo rijaje tudi naznanjala p ro p ad norm ativne estetike, procesa, ki s e je krepil in dobival globalne razsežnosti, ko s e je širil v d ru g e um etniške svetove. K o tje opazil Bauman, »institucionalna teorija um etnosti (kot institucionalna teorija kateregakoli področja vrednotenja) bije m rtvaški zvon sanjam filozofov o nadzoru. K a rje bilo postavljeno na m esto a b so lu tn ih načel, d o k aterih so im eli dostop in jih bili sposobni upravljati le oni, je dvoum na, okorna, nepredvidljiva entiteta konsenza. [...]
Nova ni avtoriteta konsenza, temveč dejstvo, da vrsta konsenza, za katerega
se sedaj d ozdeva, d a p o se d u je a v to rite to d a ja n ja u g le d a , n i k o n se n z filozofov. «!'
In s titu c io n a ln a te o rija u m e tn o s ti j e d ia g n o s tic ira la in ra z č le n ila sprem em bo, ki jih je v sferi um etnosti povzročil predvsem D ucham p, nato pa njegove u m etniške subverzivnosti. Kljub p o m a n jk a n ju n o rm a tiv n ih tem eljevje vseeno opisala m ožne um etniške svetove, ki so oblikovali dokaj sa m o z a d o stn e sfere, o b lju d e n e s p o tre b n im i p re b iv a lc i, ki so skupaj oblikovali konsenz, ki g a je om enjal Baum an. S pojavom p ostm odern izm a so se razvile nove razm ere: um etnost in k u ltu ra sta postali tako d em o k rati
zirani in razširjeni, da konsenza pogosto sploh niso več poskušali doseči.
A vtorjem in njihovim p ub likam z ad o stu je d e ja n je izdelo v an ja in n a to razstavljanja ali razkazovanja svojih izdelkov. Kar se dogaja ni več proces, katerega izvršitelji si želijo, da bi bili njihovi izdelki integrirani v obstoječo kulturo in um etniški svet in da bi to n aredili z asimilacijo ali z rušitvijo starih norm (proces, ki g a je češki estetik J a n Mukarovskÿ v tridesetih letih tega stoletja še vedno lahko opisoval kot prevladujočega v u m etn o sti), pač pa d ejan je, ki n e zahteva p o se b n e p o trd itv e širše d ru ž b e ali tistih n je n ih segmentov, ki so bolj um etniško ali estetsko usm erjeni. Proces izdelovanja postaja sedaj identičen procesu potrošnje. Ni več p o m em bno, kako se bo publika odzvala na delo, to je , če bo k o m u n ic ira la z njim in kako bo to po čela; n a m e sto tega j e sedaj u stv a rja ln o izkustvo tisto, ki d o m n e v n o predstavlja smiselno ontološko razsežnost takšnega dela. Zato govorim o o a v to p o e tik a h , ki so n e p rim e rljiv e in n iso p o d v rž e n e iz p o p o ln je n im n o rm a tiv n im pojm ovanjem in okvirom . T u d i zarad i teg a j e m eja m ed um etnostjo in naravo zm anjšana ali zabrisana: če j e lahko um etniško delo katerikoli človeški izdelek, je lahko tudi katerikoli naravni proizvod, saj za njegov specifičen in poseben ontološki položaj ni p o tre b n a n o b en a duhovna razsežnost.
3.
Kot teo retičn a artikulacija o obstoječi u m e tn o sti j e in stitu c io n a ln a teorija nudila prim eren odgovor um etniškem svetu neoavantgard šestdesetih in zgodnjih sedem desetih let. K otje opazil Baum an, je razkrila tudi dejstvo, da so m ed drugim tudi filozofi izgubili svoj položaj zakonodajalcev in se sprem enili v razlagalce. Rad bi pokazal, da p o d sedanjim i p ostm odernim i pogoji, ko se ta ista in stitucion alna teo rija u m etn o sti pogosto ne le širi,
'J Bauman, op. cit, str. 139.
tem več tudi n ek ritičn o uporablja, lahko spet pride v veljavo pripisovanje fdozofom , estetikom in dru gim vlogo zakonodajalcev, čeprav to zakono- dajalstvo seveda ne m o re več tem eljiti na tra n scen d en tn ih ali ideoloških tem eljih. Mislim, d a j e skrajni čas, da to naredim o, kajti u p o r p roti fetišu u m etn o stije že dolgo žrtev svojega lastnega uspeha. Sedanja povsod prisotna svoboda duši um etn ost in povzroča, da postaja irelevantna, saj dovoljuje vsaki dejavnosti ali objektu, ki ga določena oseba želi označiti kot takega (to je u m etn išk e g a ), da to stori ter s tem dejansko izniči p o m em b n o st pojm a um etnosti.
K o tje zapisal M ichel Foucault leta 1983, bi lahko dejali, d a je en a od velikih vlog filozofije »naloga filozofije opisati naravo sedanjosti in ‘nas samih v se d an jo sti’.«10 Isto bi m orali zahtevati od estetike, če naj bo filozofska estetika. Estetiko razum em zlasti kot filozofijo um etnosti. Takim razlaga istočasno dovoljuje in p o d p ira obstoj drugih razlag estetike k o tje Welscheva n a prim er, ki zagovarja estetiko, ki »bo pravična do vseh uporab izraza«.11 Čeprav se p o p o ln o m a strinjam z njegovo wittgensteinovsko razlago term ina te r n jego vih ra z n o lik ih u p o ra b , je p o tre b n o d o d ati, d a W elsch h k rati povzdiguje estetiko n a najvišji položaj znotraj filozofije in pripisuje »estetski značaj« spoznavanju12 ter etiki vlogo »poddiscipline estetike«.18 Kar se mi zdi p ro b le m a tič n o , ni njegova širitev pojm a estetskega n a različna po d ro čja človeške d ejavnosti in narav e itd., am pak njegova označitev estetike kot filozofske dejavnosti, ki strem i k p o d o b n o širokem u p odročju. To zliÿe estetskega in estetike težko sprejm em . Estetika kot filozofija um etnosti (ter m ogo če k u ltu re ) nad alju je dolgo tradicijo, ki sega nazaj vsaj do Hegla.
U m etniško ni n u jn o tudi estetsko, saj čeprav to dvoje sovpada, vseeno ni identično. Če o predelim o estetiko s širokim področjem estetskega, izgubimo pojm ovni niz orodij, ki nam lahko om ogoči, da analiziram o in ocenim o d anašnja um etniška prizadevanja v želji, da bi ponovno pridobili kritično in zato neizogibno tudi norm ativno ostrino estetskega filozofske refleksije. Z o d lo čitv ijo za ta k šn o e ste tik o u sm e rje n o k u m e tn o sti ne p ro p a g ira m estetskega, filozofskega ali um etniškega ekskluzivizma in zanikanje vsega, kar je nezdružljivo s kakršnim ikoli norm am i, ki bi se zdele vsiljene s takšno estetiko; nam esto tega želim zopet uvesti um etnost kot razm erom a specifičen pojav, ki zahteva svojo razm erom a posebno teoretično refleksijo.
10 N avedeno v M ichel F oucault, Politics. Philosophy. Culture. Interviews and Other Writings:
1977-1984, ur. L aw rence D. K ritzm an, (Routledge, New York 1988) str. 36.
11 W elsch, Undoing Aesthetics, str. 18.
12 Ibid., str. 22.
13 Ibid., str. 24.
Zdelo bi se, da tak kriterij, ki se lahko zdi nekoliko pragmatističen, ponuja p o d o b e n relativ izem , k o t j e tisti, ki o b s ta ja v d a n a š n je m g lo b a ln e m
»um etniškem svetu«. Čeprav je res, d a ravnokar opisani p og led dovoljuje neskončno raznolikost umetniških dosežkov, to ne drži, saj hkrati ne pripisuje vsem im ena in s tem statusa um etnosti. K o tje bilo prej rečeno, ni no b en e p rak tičn e ali teo retičn e p o tre b e , d a bi to storili, saj j e se d an ja p rak sa v neskončnem številu um etniških svetov sveta taka, d a je »zanimivo« — o čem er je H enri Lefebre pisal že v petdesetih letih - nadom estilo »umetniško«. Skrajni čas je , da ponovno ocenim o določene tradicion alne vrednote in ponovno pridobim o ter vzpostavimo njihov p o m en in funkcijo, vendar tokrat tako, da ohranim o tudi zavest o njihovih zgodovinskih okvirih ter razliki m ed njimi in okviri sedanjosti. Zato bi lahko p o d o b n o zavest, k o tje tista, k ije povezana s p o stm o d ern o um etnostjo, razvili v estetiki (in m o rd a d ru g je): zavest o slučajnosti, toda hkrati zavest o po treb i po d o lo čen ih pravilih in no rm ah , ki so lahko relativne in začasne in neodvisne od esencialističnih in nad ču tn ih temeljev, hkrati pa odvisne od n e n e h n o in stalno obnavljajočih se pod o b n ih ali sorodnih pogojev možnosti. Strah o kakršnikoli o d zgoraj ali od zadaj vsiljeni normativnosti je neupravičen, saj ga pod sedanjimi pogoji ne m orem o niti zagovarjati niti izvajati. T o je lahko k o n čn o to, kar W olfgang Welsch o z n a n ja v svoji viziji estetskega, saj tu d i n jeg ov p o jem teži k d o lo č e n i univerzalnosti, ki najbrž ni nič drugega kot an tropološko stanje, ki tem elji n a stališču, d a »vsa ‘n a č e la ’ skupaj p rik a z u je jo estetsk o z u n a n jo st. Ali natančneje: nefundam entalizem pom eni le to, da so tako im enovana ‘načela’
estetsko osnovana.«14
Sedaj postane jasn o zakaj, po W elschu, estetike ne m orem o om ejiti le n a um etnost: če bi to storili, bi zanem arili širša p od ročja estetskega ter bi vključevali le tista, ki so um etniška in n e n u jn o tudi estetska.15
4.
Želel bi ponuditi rešitev dilem e, ki jo je izrazil W elsch, to je izbiranje m ed estetiko kot filozofijo um etnosti ter filozofijo aisthesis. Moj odgovor bi
14 W olfgang W elsch, » A estheticization P rocesses: P h e n o m e n a , D istin c tio n s a n d Prospects«, Theory, Culture à? Society, 13:1, F e b ru a r 1996, str. 16.
15 M im ogrede bi pripom nil - kot na p rim e r nakazuje W alter B enjam in - d a j e lahko pojem estetike veliko bolj p roblem atičen kot pa pojem um etn o sti, saj j e avtonom ija in zato zavest o vrednosti um etniškega povezana tudi s tradicijo razsvetljenstva, m edtem ko pojem narave in estetskega, kot sta ga zagovarjala ro m an tik a ali M ichel F oucault, nam reč kot izgrajevanje sam ega sebe, s seboj nosi številne d ilem e, ki jih d o b ro poznam o iz zgodovine.
bil, da lahko im am o to rto in jo hkrati tudi pojem o. Z drugim i besedam i, zagovarjam estetiko razum ljeno kot filozofijo um etnosti, toda hkrati estetiko, ki lahko upravičeno vsebuje druge pom ene, ki so na različne načine povezani s tem pojm om in izrazom. Ponudil bi rad dva m edsebojno povezana razloga za takšno opredelitev estetike.
Prvi se tiče p o jm a tra n sk u ltu rn o sti, ko t ga p red la g a W elsch. Pisec p rite g n e našo po zo rn o st k nenavadnem u dejstvu, k ije povezan s razlogi za njegovo uvedbo tega pojm a. Welsch pravi: »Diagnoza transkulturnosti se n anaša n a tranzicijo ali n a fazo tranzicije. T o je samo začasna diagnoza. Za svoje izhodišče vzame staro pojmovanje posam eznih kultur ter trdi, da to pojm ovanje - čeprav se m nogim ljudem še vedno zdi samo po sebi um evno - danes za večino kultur, opisno nič več ne ustreza.« N am esto tega se zdi s stališča tran sk ultu rn o sti sedanji in bodoči položaj kultur kot m edkulturen in n e več m o n o k u ltu re n . S tem pojm om hočem p ojm ovno d o u m eti ta p r e h o d . [...] P ro c es p r e h a ja n ja v sebuje dva p o m e n a : se d an ji obstoj posam eznih k u ltu r (ali staro razum evanje oblike kulture) in preskok k novi transku lturn i obliki kultur. Z upoštevanjem dvojnega značaja tranzicije je po jm o v n o sm iseln o in celo p o tre b n o , da upoštevam o tako posam ezne k u ltu re starega tipa kot tudi, da opozorim o na p o t k transkulturnosti.«10
Zakaj n e bi m o g li p o sta v iti p o d o b n e trd itv e - m o rd a z m a jh n o sp rem em b o - ki bi zadevala estetiko? Estetiko bi potem lahko razložili kot širok pojem , ki obsega vse pojave, ki jim lahko dodelim o pridevnik »estetsko«
ter, hkrati, oh ran ili ali pripisali estetiki pom en filozofije um etnosti. Potem bi bila n a p e to st m ed tem a dvem a (in drugim i možnimi) razlagami estetike tista, ki bi skupaj oblikovala estetiko kot tako. P om em bna bi bila ta razlika- razlika, ki bi bila bistvena in ki bi izšla iz zgodovinskih razm er v katerih je nastala, razm er, k ijih ponazarja to ogrom no prem eščanje tradicionalnih taksonom ij. T udi estetik aje v začasni p rehodni fazi, ki dovoljuje rein terp re
tacijo ter vnašanje novih pom enov. Sedaj je prazen označevalec ali celo, če u p orabim izraz F red ricajam eso n a »izginjajoči posrednik«, ki nudi odprtino v d ru g ač e trd n i in h o m o g e n i o p n i diskurzivne in sim bolne realnosti. V sedanjosti označuje to, k a rje bilo v preteklosti in, kar bo lahko označeval v p rih o d n o sti - če se seveda odločim o vplivati na tok dogodkov.
Moj drugi argu m en t za tako razmišljanje je povezan z sedanjimi dogodki in procesi v um etnosti in kulturi. Prej sem trdil, d a je za sedanje razm ere v u m e tn o s ti in k u ltu ri z n a č iln a n o rm ativ n a p raz n in a. Tukaj n e m orem p o n u d iti obširnih arg u m ento v za takšno trditev. Naj zadostuje, če rečem , da po m ojem m nen ju dom nevno »osrednji« um etniški dogodki - od razstav
10 W elsch, »T ransculturality. T h e C hanging Form o f C ultures Today.«
D ocum enta v Kasslu, prek beneških bienalov tega desetletja, do razstave
»U3« k ijo je pripravil Peter Weibel leta 1997 v Ljubljani - kot tudi dolo čen e filozofske kritike takšnih dogodkov, v nedavni knjigi Paula C row theija na p rim er,17 vsi razkrivajo sedanjo posredniško naravo naše globalne um etnosti in kulture, sorodne pojm om a p o stm odernizm a in postm odernosti, k o t sta zadnjega v osem desetih letih analizirala Welsch in Baum an. M ar ne bi m ogli trditi, d a je sedanjo norm ativno praznino v resnici ustvarila p re h o d n a narava ravno te um etnosti, kjer stare oblike dobivajo nove vsebine in kjer sami v tej novi realnosti iščemo nove vsebine? Mar n e bi m ogli trditi, da sedanja očitna um etniška uniform nost, ki izhaja iz svobode, da lahko pripišem o im e ali oznako um etnosti kakršnem ukoli pojavu, ki daje vtis o iztrošenosti narave ravnokar o m enjenih um etniških dogodkov, ki izhaja iz stare m odern ističn e shem e ali interpretacije avantgarde um etnosti, k ije težila - po A d ornu in habermasovski tradiciji, k ije bila takrat značilna za um etniško, kulturološko in teoretsko elito zadnjih dveh desetletij in pol — k zagovarjanju in oznanjanju avantgardne um etnosti zaradi njen e avtentičnosti znotraj neav tentičn ega k a p ita listič n eg a sveta? M ar n e bi m o g li trd iti, d a s e d a n ja k u ltu r n a in um etniška situacija izhaja po eni strani iz n jen e nagnjen osti k nesk o nčn i m nožitvi (zaradi česar zahteva in d o se g a krajev ni značaj in »lokalno«
vrednotenje), ter po drugi strani, iz njene n e n e h n e globalne ter zato splošne, ali celo nesprem enljive prisotnosti in obstoja? D a je tako, p o trju je n e le o m en jen i p ren o s pojmov, k o t sta o d tu jitev in postvarelost, tem več tudi zahteve po novih »kognitivnih m apiranjih«, znotraj katerih bi u m etnost spet pridobila svoje mesto.
V takšnem okviru bi bilo seveda od estetike zm otno zahtevati om ejitev in »navezavo pojm a estetskega izključno n a p odročje um etno sti in ga želeti ločiti od vsakdanjega življenja in živečega sveta partout ter s tem prakticirati estetskoteoretski provincializem .«18 Estetika — ali raje estetiki - bi m orali postati vključeni v um etnost, prakticirati estetiko v o dn osu do u m etn o sti in kulture in v povezavi z njima, ne pa se izolirati znotraj stolpov akadem skosti, k a rje bila dostikrat praksa v preteklosti,19 in n a katero se sklicuje tudi Welsch v ravnokar navedenem stavku. Estetika kot filozofija um etnosti in tudi kulture bi se m orala razviti kot razm erom a jasn a teoretska dejavnost, čeprav še vedno kot del estetike. Vse skupaj bi tvorilo veliko dru žin o in zvečine posedovalo
17 Paul Crowther, The Language of Twentieth-Century Art (Yale University Press, New Haven 1997).
18 W elsch, Undoing Aesthetics, str. 18.
19 Z načilno za takšno situacijo v estetiki j e bilo dejstvo, d a se j e estetik o m po jem postm odernizm a na prim er, zdel šele k oncem osem desetih let (n a XI. m e d n aro d n em kongresu za estetiko leta 1988) dovolj p o m e m b en za resnejšo razpravo.
p o tre b n e družinske p odobnosti. Takšna prepustnost pojmov se pojavlja v h u m an istič n ih vedah že vsaj nekaj desetletij in sega vse od zgodovine in um etn o stn e zgodovine vse do filozofije.
Kakšni razlogi bi sp o d b u d ili estetiko in estetike, d a bi v obm očju um etn o sti in k u ltu re privzeli takšno aktivistično vlogo?
Prvi in najbolj očiten m ed njimi je sedanja izrabljenost ostrih ločitev različnih d ru ž b e n ih praks. V estetiki ali filozofiji je danes m ogoče ostati vzvišen le, če se p o p o ln o m a in zavestno um aknem o iz našega vsakdanjega življenja, k ije globalizirano k ot nikoli poprej, in na katerega ravno tako, če ne bolj, vplivajo globalni dogodki in informacije.
D rugi razlo g j e v re d n o s tn a p ra z n in a so d o b n e u m etniške scene in prevladovanje zvodenelih, poenostavljenih in lepo zavitih filozofskih in estetskih teorij teoretikov, ki izpuščajo imena, pobirajo um etnike in zavračajo m erila, vse v im en u boja p roti zastareli nevarnosti fetišizacije in avtonomiza- cije um etnosti. Razlog za tak potek dogodkovje bil tudi samokritični položaj filozofije, n jen razpad v različne teoretske tokove ter obča nenaklonjenost norm ativnosti.
T reÿ i razlog je , da u m etn o st ne m ore biti karkoli in vse. Ce želi biti nekaj, pa naj bo to nekaj slučajnega kot drugi pojavi, z nam i vred, morajo biti artik u lirana neka m erila. Nedavni poskus v tej sm eri je bilo »ponovno o čaranje u m etn o sti« 211 ali Pragmatistična estetika (1992) R icharda Shuster- m ana, m ed tem ko so ostali, s katerim i sem seznanjen, le nadaljevanja že o m e n je n e g a b o ja p ro ti d o m n ev n i n ev arn o sti u m etn išk e fetišizacije in avtonom izacije. Moč takšnih argum entov temelji na šibkosti in odsotnosti kakršnekoli estetske teorije, ki bi skušala ponuditi drugačno ali nasprotno m n e n je - ali c e lo p o d k r e p iti tisto, ki ga ja z sam k ritiz ira m . Splošno nasprotovanje estetike tem u, da bi postala vpletena v um etnost, povzroča n e p ro d u k tiv n o splošno perm isivnost, ki ima za posledico splošno m nenje, ki enači u m etn ik a z pojm om homo ludens. Možen arg um ent proti tretjem u razlogu bi lahko bil, da um etn o st ne zahteva n obenih m eril in je dejansko lahko vse in karkoli. T akem u argum entu ni težko oporekati: vsak prevečkrat u p o rab ljen term in izgubi svoj pom en. Celo v anarhistični estetiki pojem , ki so m u nasprotovali, ni bila um etnost, temveč institucionalizirana um etnost, um etn ost zaklenjena v m uzeje in galerije, um etnost kot predm et v nasprotju z um etno stjo kot dogodkom .
Č etrti in zadnji razlog, ali m orda celo causa finalis je, d a je u m etn ost po m em b n a, ali j e lahko pom em bna. Če hočem o o hraniti pojem um etnosti za d o lo č e n o in p o se b n o p o d ro čje človeške dejavnosti, ki nam om ogoča
2,1 Prim . npr. Suzi Gablik, The Reenchantment of Art (Tham es & H udson, New York 1991).
vzpostavljati posebno obliko človeške intersubjektivnosti ter hkrati povečuje naše samozavedanje, pa naj bo to n a zavesten ali n a telesen način, lahko um etnost o hrani in okrepi svojo vlogo v človeški družbi in pri posam eznikih.
T udi ostala dru žb ena dejanja in dejavnosti im ajo lahko p o d o b n o , a nikoli povsem enako vlogo. V rokah estetike je , ali bi lahko bilo, da razvije te pojm e in predstave in normativne okvire in to ne kot nekaj, kar naj bi bilo um etnosti vsiljeno - to ni samo nezaželeno, am pak tudi n em ogoče - temveč kot nekaj, n a čem er bi se delalo skupaj z um etnostjo. Sedaj p o stane jasn o , da m o ra biti danes vsaka sm otrna estetika povezana z um etno stjo ter vanjo vpletena.
V sedanjem p reh o d n e m obdobju, o zn ačenem z tran sk u ltu rn o stjo , s preobilnostjo rekonceptualizacij, z iskanjem novih pojm ov in m apiranj, s katerim i bi zapopadli sedanjost in tem eljna filozofska vprašanja in izzive, bi bilo treba poiskati nov prostor tudi za estetiko. Zagovarjam estetiko, k ije po eni strani m očno povezana s filozofijo in po d ru g i z u m etn o stjo . D ruge m ožnosti so m ogoče, p om em bne in cenjene. Če p a pripišem o um etn o sti eksistencialno vlogo, ki presega vlogo vsakdanje estetizacije in naključnega h ra n je n ja Im ag in arn eg a, m o ra e ste tik a sp re je ti u m e tn o s t k o t n je n p o m em ben, če ne že privilegiran predm et. Če bi se odločili pripisati um etnosti takšno m esto, potem bi m orali tudi sprejeti kot e n o o d bistvenih razlag estetike estetiko kot filozofijo um etnosti in kulture.
