2 POMEN VKLJUČEVANJA GIBALNIH AKTIVNOSTI V POUK

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Sara Plahuta

UČINKI VKLJUČEVANJA GIBALNIH AKTIVNOSTI PRI URAH MATEMATIKE NA ZNANJE DRUGOŠOLCEV O IZBRANIH ARITMETIČNIH VSEBINAH

Magistrsko delo

Ljubljana, 2020

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Sara Plahuta

UČINKI VKLJUČEVANJA GIBALNIH AKTIVNOSTI PRI URAH MATEMATIKE NA ZNANJE DRUGOŠOLCEV O IZBRANIH ARITMETIČNIH VSEBINAH

Magistrsko delo

Mentorica: prof. dr. Tatjana Hodnik Somentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger

Ljubljana, 2020

(4)

(5)

Zahvala

Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Tatjani Hodnik in somentorici izr. prof. dr. Vesni Štemberger za mentorstvo in strokovno vodenje ter usmerjanje pri pisanju magistrskega dela.

Iskreno se zahvaljujem ravnateljici in učiteljicam, kolegicam, Osnovne šole Lava Celje za pripravljenost in sodelovanje pri raziskavi ter vso podporo med šolskim letom.

Hvala vsem prijateljem. Živa in Manca, hvala za vsa skupaj preživeta študijska leta in ustvarjene nepozabne spomine. Nataša in Polona, hvala, da sta mi pokazali, kaj pomeni biti učitelj z veliko začetnico. Hvala tudi vsem ostalim prijateljem za spodbudne besede, misli in podporo.

Posebna zahvala gre mojim najbližjim. Žan, zaradi tebe je moje življenje lepše.

Moja mami Vila, hvala za vse. Premalo je besed, da bi ti povedala, kako zelo sem ti hvaležna za vse.

(6)

(7)

POVZETEK

Eden izmed najpomembnejših in najvplivnejših dejavnikov iz okolja v obdobju poznega otroštva je gibanje, ki učinkuje na celostni razvoj učencev, posledično vpliva na šolsko uspešnost in motivacijo. Gibanje je tudi ena izmed otrokovih osnovnih potreb, zato v prvih letih osnovne šole učenci ne zmorejo daljšega sedenja, s sedenjem upada tudi koncentracija za učenje. Z gibanjem otroci spoznavajo svet, zato bi morali biti učitelji še posebej pozorni na redno in premišljeno vključevanje gibanja v poučevanje.

V teoretičnem delu je na začetku predstavljen otrokov razvoj in faze kognitivnega razvoja, ki predstavljajo izhodišče za načrtovanje aktivnosti za učence. Opisani so vplivi gibalnih/športnih aktivnosti na posamezna področja razvoja. Povzete so teorije, ki spodbujajo vključevanje gibalnih aktivnosti v pouk, predstavljeni so načini, kako lahko učitelj gibanje vključi v pouk.

Podana so načela poučevanja matematike in razlogi za vključevanje gibalnih aktivnosti v pouk matematike.

V empiričnem delu smo predstavili izvedbo 4 ur pouka matematike v treh oddelkih 2. razreda osnovne šole, kar predstavlja skupaj 61 učencev. V učne ure smo vključevali gibalne aktivnosti, saj smo raziskovali, kakšen učinek ima vključevanje gibalnih aktivnosti pri urah matematike na znanje vseh učencev drugega razreda, med drugim nas je zanimal tudi učinek vključevanja gibalnih aktivnosti na znanje različno uspešnih drugošolcev. Uporabili smo kvantitativni pristop pedagoškega raziskovanja. Napredek smo ugotavljali pri aritmetiki, natančneje pri matematičnih vsebinah: naravnih številih do 100 in številu 0, urejanju števil po velikosti, številskih odnosih, seštevanju in odštevanju v množici naravnih števil do 100 brez prehoda ter pri iskanju neznanega člena v obsegu števil do 20.

Rezultati raziskave so pokazali, da vključevanje gibalnih aktivnosti pri utrjevanju matematičnih vsebin pozitivno vpliva na napredek v znanju skoraj vseh učencev, saj je na končnem preverjanju znanja večina učencev (85,3 %) napredovala v znanju pri vsaj eni učni vsebini glede na predtest. Pri ugotavljanju učinka vključevanja gibalnih aktivnosti na znanje različno uspešnih učencev, ki smo jih razdelili v skupine glede na uspešnost na predtestu, smo ugotovili, da ima utrjevanje izbranih matematičnih vsebin z gibalnimi aktivnostmi najmanjši učinek na učence z najboljšim matematičnim predznanjem, medtem ko ima največji učinek na učence z najslabšim matematičnim predznanjem. Pri urah utrjevanja smo ugotovili, da gibalne aktivnosti ne vplivajo le na znanje učencev in razumevanje učnih vsebin, ampak tudi na počutje učencev in njihovo motivacijo za učenje.

Ključne besede: matematika, aritmetika, gibalna aktivnost, gibalna/športna aktivnost, drugošolec.

(8)

EFFECTS OF INTEGRATING SPORT INTO MATHEMATICS LESSONS ON THE KNOWLEDGE OF SECOND GRADERS ABOUT SELECTED ARITHMETIC TOPICS

ABSTRACT

One of the most significant and influential environmental factors in late childhood is movement, which affects the overall development of learners, and consequently affects their performance in school and motivation. Movement is also one of the basic needs of children;

therefore, learners are unable to sit for longer periods of time during the first years of primary school, and sitting also reduces their concentration for learning. Through movement, children learn about the world, and for that reason, teachers should pay special attention to the regular and thoughtful inclusion of movement in teaching.

In the theoretical part, child development and stages of cognitive development are presented, which is the starting point for planning activities for learners. The influence of physical/sports activities on individual areas of development are also described. Furthermore, theories that promote the inclusion of physical activities in lessons are summarised, as well as ways in which the teacher can include movement in their lessons. Finally, the principles of teaching maths and the reasons for the inclusion of physical activities in maths lessons are presented.

In the empirical part, we presented the implementation of 4 hours of maths lessons, in which we included physical activities, in three departments of the 2nd year of primary school, which represents a total of 61 pupils, as we investigated the effect of using physical activities in maths lessons on the knowledge of all second year pupils. Among other things, we were also interested in the effect of the inclusion of physical activities on the knowledge of differently performing second year pupils. We used a quantitative approach to the pedagogical research.

We measured their progress in arithmetic, more precisely in mathematical content: natural numbers up to 100 and number 0, ordering numbers by size, numerical relations, addition and subtraction in a set of natural numbers up to 100 without transition, and in searching for an unknown term in the range of numbers up to 20.

The results of the research showed that the inclusion of physical activities when revising mathematical content had a positive effect on the progress of knowledge of almost all learners, as the majority of learners (85.3%) performed better in at least one learning content on the final exam when compared to the pre-exam. In determining the effect of the inclusion of physical activities on the knowledge of differently performing pupils, who were divided into groups according to their performance on the pre-exam, we found that revising selected mathematical content with physical activities has the least effect on students with the best mathematical knowledge, while it has the most pronounced effect on students with the worst prior knowledge of maths. We found that during lessons, intended for revision, physical activities not only affect the learners’ knowledge and understanding of the learning content, but also learners' well-being and their motivation to learn.

Keywords: maths, arithmetic, physical activities, physical/sports activities, second year pupils.

(9)

KAZALO VSEBINE

KAZALO TABEL ... 11

I UVOD ... 1

II TEORETIČNI DEL ... 2

1 RAZVOJ OTROKA ... 2

1.1 KOGNITIVNI RAZVOJ ... 5

1.2 POMEN GIBANJA ZA RAZVOJ POSAMEZNIKA ... 8

2 POMEN VKLJUČEVANJA GIBALNIH AKTIVNOSTI V POUK ... 14

2.1 RAZISKAVE S PODROČJA ŠOLSKE USPEŠNOSTI V POVEZAVI Z GIBALNIMI/ŠPORTNIMI AKTIVNOSTMI ...18

2.2 NAČINI VKLJUČEVANJA GIBALNIH AKTIVNOSTI V POUK ...19

3 GIBALNE AKTIVNOSTI IN POUK MATEMATIKE ... 23

3.1 GIBALNE AKTIVNOSTI PRI MATEMATIKI ...26

3.2 RAZISKAVE S PODROČJA MATEMATIKE V POVEZAVI Z GIBALNIMI AKTIVNOSTMI ...27

III EMPIRIČNI DEL ... 29

1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 29

2 CILJI RAZISKAVE ... 29

3 RAZISKOVALNA METODA ... 30

3.1 VZOREC ...30

3.2 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV ...30

4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 31

4.1 UGOTAVLJANJE PREDZNANJA UČENCEV PRI IZBRANIH VSEBINAH ...31

4.2 ANALIZE IZVEDBE UČNIH UR Z GIBALNIMI AKTIVNOSTMI ...33

4.2.1 IZVEDBA IN ANALIZA 1. UČNE URE ... 33

4.3 UGOTAVLJANJE RAZLIK V ZAČETNEM ZNANJU, ZNANJU PO POSAMEZNI URI UTRJEVANJA TER KONČNEM PREVERJANJU ZNANJA ...49

4.4 KONČNO PREVERJANJE ZNANJA UČENCEV ...54

4.5 PRIMERJAVA PREDZNANJA IN KONČNEGA PREVERJANJA ZNANJA UČENCEV 56 IV ZAKLJUČEK ... 63

V LITERATURA ... 65

(10)

VI PRILOGE ... 69

Priloga 1: Preizkus znanja za ugotavljanje predznanja učencev pri izbranih matematičnih vsebinah . ………...69

Priloga 2: Priloge k učni pripravi 1 ...71

(11)

KAZALO TABEL

Tabela 1: Uspešnost učencev na predtestu ... 31

Tabela 2: Dosežki učencev na predtestu, po učnih urah utrjevanja in na končnem preverjanju znanja ... 52

Tabela 3: Dosežki na končnem preverjanju znanja učencev ... 55

Tabela 4: : Povprečni dosežki učencev na predtestu in končnem preverjanju znanja ... 56

Tabela 5: Dosežki učencev na predtestu in končnem preverjanju znanja ... 60

(12)

1

I UVOD

Naše telo je ustvarjeno za gibanje, zato si življenja brez gibalne aktivnosti ne predstavljamo.

Gibanje je namreč osnovna potreba vsakega posameznika (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Potreba po gibanju je pri otrocih še toliko bolj izrazita, saj jim od rojstva dalje omogoča aktivno spoznavanje sveta (Labinowicz, 2010). Na področju gibanja je terminologija zelo raznovrstna.

V literaturi se pojavljajo različni izrazi, nekateri termini so si med seboj zelo podobni in se vsebinsko prepletajo, zato bomo v uvodnem delu posamezne pojme, ki jih bomo uporabljali, opredelili in pojasnili razlike med njimi.

Gibanje pomeni spremembo položaja posameznega dela telesa, ki jo lahko vidno opazimo (Gallahue in Ozmun, 1998). Gibanje posamezniku kmalu po rojstvu omogoča raziskovanje in spoznavanje okolice, nato pa telesni gibi postanejo temelj pri opravljanju raznolikih dejavnosti.

Gibanje je vsako premikanje telesa. Omogoča opravljanje gibalnih dejavnosti oz. gibalnih aktivnosti, zato lahko povzamemo, da je gibanje nadpomenka za vse aktivnosti tako prostočasne gibalne kot tudi športne aktivnosti.

V literaturi se za pojem gibalna aktivnost/dejavnost uporablja tudi izraz telesna aktivnost/dejavnost. Gibalna aktivnost je katerokoli gibanje oz. premikanje, ki vključuje večje skeletne mišice in povzroča večjo porabo energije, kot je značilna za mirovanje (Malina, 1996, v Škof, 2010). Zajema tako športne aktivnosti kot tudi druge aktivnosti, ki jih ne moremo opredeliti kot športne (npr. vsakodnevne gibalne aktivnosti so: gospodinjska dela, delo na vrtu ali polju, hoja, tek, kolesarjenje v službo idr.).

Za športno aktivnost je pogosto uporabljen tudi termin športna dejavnost. Športna aktivnost je prostovoljna, prostočasna in nadzorovana aktivnost. Je strukturirana, načrtovana, poteka po vnaprej določenih pravilih in je opredeljena s ciljem. Njeni glavni nameni so hkrati zabava, veselje in zadovoljstvo kot tudi doseganje rezultata. Razlog, da se jo posamezniki udeležujejo je tudi možnost ohranjanja ali izboljšanja telesne zmogljivosti (Škof, 2010). Pogosto je prisotno tekmovanje, ki je lahko s samim seboj, tekmovanje z drugimi ali naravo (prav tam). Pri primerjavi športnih aktivnosti z gibalnimi lahko povzamemo, da je intenzivnost gibanja pri športnih aktivnostih večja in vključuje določena pravila (Kristan, 2000).

Gibalna/športna aktivnost je opredeljena kot individualna ali skupinska gibalna in/ali športna aktivnost, ki hkrati zajema več aktivnosti, in sicer: aktivnosti v prostem času, v šoli, pri delu in aktivnosti z namenom približevanja cilju vsakodnevnih dejavnosti (npr. pot v šolo ali službo, opravki, nakupi idr.) (Završnik in Pišot, 2005). Samo gibalna aktivnost nima takšnega učinka, kot ga ima gibalna/športna aktivnost. Gibalna/športna aktivnost je namreč bolj splošen izraz in zajema vsako gibanje telesa, rezultat katerega je večja poraba energije kot v mirovanju, zato v teoretičnem delu, predvsem pri navajanju pomena gibanja za razvoj posameznika, uporabljamo termin gibalna/športna aktivnost, saj menimo, da je termin gibalna/športna aktivnost v tem delu primernejši, kot zgolj navajanje termina gibanje ali šport. V empiričnem delu termin gibalna/športna aktivnost opustimo in se osredotočimo na izraz gibalna aktivnost, saj lahko v

(13)

2

poučevanje vključujemo le gibalne aktivnosti. Prav tako je naš osrednji cilj magistrskega dela ugotoviti učinke vključevanja gibalnih aktivnosti v poučevanje.

II TEORETIČNI DEL 1 RAZVOJ OTROKA

Medsebojno odvisnost uma in telesa sta raziskovala že Sokrat in Platon v obdobju antike, kar je dokazala in nadgradila sodobna znanost. Številni znani teoretiki so podrobno preučevali človekov razvoj in s svojimi ugotovitvami pomembno pripomogli k znanosti – Piaget, Freud, Erikson in mnogi drugi. Razvoj so sicer utemeljevali z različnih zornih kotov, a so vsi izpostavili gibanje kot pomemben dejavnik celostnega razvoja (Videmšek in Pišot, 2007).

Freud v psihoanalitični teoriji razvoja navaja, da ima gibalna dejavnost pomembno vlogo na prav vsaki stopnji osebnostnega razvoja. Piagetova teorija spoznavnega razvoja izpostavlja pomen gibanja za kognitivni oz. spoznavni razvoja, še posebej v obdobju otroštva, natančneje v zgodnjem obdobju otroštva. Erikson, avtor psihosocialne teorije razvoja, trdi, da imajo raznolike gibalne izkušnje velik vpliv na celoten razvoj otrok, še posebej v kritičnih obdobjih in navaja, da na psihosocialni razvoj otrok pomembno vpliva motorični razvoj. Tudi Gessel se strinja, da ima motorični razvoj velik pomen za razvoj in dodaja, da so temeljne gibalne spretnosti pomemben indikator, s katerim ugotovimo, na kateri stopnji čustveno-socialnega razvoja je posameznik (Videmšek in Pišot, 2007).

Ljudje se spreminjamo celo življenje, a so spremembe na področju razvoja najbolj opazne v obdobju otroštva. Spremembe se pojavljajo v več smereh, zato je razvoj poimenovan kot večsmerni. V vseh obdobjih se namreč pojavlja tako povečanje kot tudi upad lastnosti/spretnosti/sposobnosti oz. prihaja do napredovanja od enostavnejših/učinkovitejših vedenj do kompleksnejših/učinkovitejših vedenj in obratno (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Ljudje smo namreč sposobni prilagajati svoj razvoj in vedenje v vseh življenjskih obdobjih.

Spremembe v razvoju se hkrati kažejo na različnih področjih razvoja, med katerimi obstajajo tesne povezave. Področja razvoja namreč niso neodvisna, ampak predstavljajo celoto posameznikovega razvoja (Videmšek in Pišot, 2007). Med temeljna področja razvoja sodijo:

telesni, spoznavni oz. intelektualni, čustveno-osebnostni in socialni razvoj (Nemec in Krajnc, 2011). Telesni razvoj predstavlja spremembe notranjih in zunanjih organov ter razvoj gibalih sposobnosti ali spretnosti. Spoznavni/intelektualni razvoj zajema spremembe in razvoj višjih mentalnih procesih, kot so: spomin, govor, presojanje, sklepanje, reševanja problemov, ki omogočajo mišljenje, učenje ter odločanje. Čustveno-osebnostni razvoj se deli na čustveni razvoj, ki vključuje spremembe (spremembe v doživljanju, izražanju in uravnavanju čustev), po katerih se posameznik odziva na okolje in osebnostni razvoj, ki zajema razvoj osebnostnih značilnosti in temperamenta. Čustveni in socialni razvoj običajno predstavljamo skupaj, saj sta

(14)

3

med seboj zelo povezana. Socialni razvoj zajema spremembe na področju komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih spretnosti in socialnega razumevanja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Sodobne teorije razvoja navajajo, da razvoj poteka na naslednjih področjih:

na kognitivnem, telesnem, gibalnem, čustvenem in socialnem (Videmšek in Pišot, 2007).

Razvoj poteka na vseh področjih, ta so med seboj povezana, zato pravimo, da razvoj poteka celostno in integrirano, torej enakovredno na vseh področjih razvoja. Razvoj poteka kot enovita celota, vsa področja so med seboj prepletena in pomembno povezana. Napredek na enem področju pomeni napredek tudi na drugem področju in obratno (Pišot in Planinšec, 2005). Prav tako zaostanek na enem področju posledično povzroči zaostanek na ostalih področjih razvoja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Ko otrok začne hoditi (gibalni razvoj), začne pridobivati nove izkušnje in oblikovati nove pojme (miselni razvoj), ki jih uporablja pri govoru (spoznavni razvoj). Razvoj govora se začne, že preden se razvije pravi govor, in sicer že ob rojstvu z jokom, nato se nadaljuje z neverbalnim sporazumevanjem, oblikovanjem glasov, prvih izgovorjenih besed. Kasneje, na predoperacionali stopnji, se govor le dopolni in postane način posameznikovega mišljenja (Nemec in Krajnc, 2011). Govor torej ni nujno posledica prehoda s senzomotorične stopnje razvoja, saj se je otrok tudi ob odsotnosti konkretnih izkušenj že zmožen učiti abstraktnih stvari, kamor uvrščamo jezik, saj ima nastavke za abstraktno mišljenje. Kljub še ne popolnoma razvitemu govoru otrok postaja vse bolj aktiven in začne razvijati tudi odzive na okolje – kadar npr. naleti na oviro, se uči obvladovati svoje čustvene odzive (čustveno-osebnostni razvoj). Ker postaja vse bolj samostojen, se povečuje interakcija z vrstniki in začne oblikovati nova poznanstva, kar mu omogoča razvoj komunikacije in socialnih spretnosti (socialni razvoj) (Nemec in Krajnc, 2011).

Na celostni razvoj posameznika vplivajo številni dejavniki, ki razvoje teorije uvrščajo v dve skupini – na zunanje in notranje oz. na prirojene dejavnike in dejavnike iz okolja. Vsi ti dejavniki delujejo v interakciji med (Videmšek in Pišot, 2007):

¾ dednostjo,

¾ okoljem in

¾ lastno aktivnostjo.

Vsak posameznik se rodi z določeno biološko zasnovo in genetskimi dispozicijami (prirojenimi dednostnimi dejavniki), ki jih podedujemo od staršev. Dednostni dejavniki določajo le okvir, saj je od okolja in lastne aktivnosti vsakega posameznika odvisno, v kolikšni meri se bo razvil genetski potencial oz. določene lastnosti. Med dejavnike okolja uvrščamo družino, sosesko, družbeno-ekonomski status, kulturo, življenjski stil, prehranjevanje, gibalno dejavnost idr. Za razvoj pa je pomembno, koliko pozitivnih in negativnih vplivov iz okolja je posameznik deležen. Kljub vzpodbudnemu okolju in posameznim dispozicijam je pomembno, ali je posameznik v odnosu do okolja aktiven ali pasiven in v kolikšni meri zavestno in aktivno deluje ter tako soustvarja svoj razvoj (Videmšek in Pišot, 2007). Posamezne teorije pripisujejo večji poudarek enim, druge drugim dejavnikom, tretje pa enačijo med njimi. Kljub različnim teorijam pa je vsem skupno, da so vsi trije dejavniki med seboj tesno povezani in odvisni drug od drugega (Nemec in Krajnc, 2011).

(15)

4

Razvoj poteka kontinuirano, a je proces lahko tudi prekinjen, vsekakor pa poteka v določenih stopnjah glede na starostna obdobja, znotraj katerih se pojavi značilno vedenje otrok (Gallahue in Ozmun, 2006). Hitrost razvoja se med posamezniki razlikuje, prav tako se razlikuje tudi hitrost med posameznimi področji razvoja. Čeprav se med posamezniki razlikuje čas, ki ga potrebujejo, da dosežejo določeno fazo v razvoju, vsi prehajamo skozi iste vnaprej določene razvojne stopnje. Normalno razvijajoči posamezniki preidejo skozi celotno zaporedje razvojih stopenj, medtem ko osebe s posebnimi potrebami oz. duševno slabše razvite osebe ne dosežejo najvišjih stopenj razvoja (Nemec in Krajnc, 2011).

Razvoj delimo na posamezna razvojna obdobja glede na skupne značilnosti otrok v posamezni starostni skupini. Vsakemu obdobju pripadajo določene značilnosti ne glede na precejšnje individualne spremembe znotraj obdobja. Posamezni teoretiki so razvili podobne faze razvoja po poimenovanju, a so jim določali različne meje starosti, nekateri avtorji so jih razčlenili bolj podrobno, drugi manj.

L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2004) otrokov razvoj delita glede na kronološko starost na naslednja razvojna obdobja:

1. prenatalno obdobje (od spočetja do rojstva);

2. obdobje dojenčka in malčka (od rojstva do treh let);

3. zgodnje otroštvo (3–6 let);

4. srednje in pozno otroštvo (6–začetek pubertete);

5. mladostništvo (med začetkom pubertete in med 22. in 24. letom);

6. zgodnja odraslost (med 22.–24. in 40.–45. letom);

7. srednja odraslost (med 40.–45. in 65. letom);

8. pozna odraslost (od 65. leta do smrti).

Avtorici, podobno kot Piaget, navajata, da se otrok najhitreje razvija v prvih letih njegovega življenja, nato se v nadaljnjih letih razvoj malo upočasni, a ta še vedno poteka hitro in intenzivno vse do končanega obdobja adolescence. Razvojne spremembe se dogajajo tudi v kasnejših razvojnih obdobjih, tudi v odraslem obdobju, vendar ne tako intenzivno kot v prvih obdobjih.

Kljub različnim klasifikacijam in področjih razvoja otrok, razvoj poteka po določenih zakonitostih, ki navajajo, da:

- razvoj vsakega posameznika poteka celostno, torej hkrati na vseh področjih;

- razvoj poteka kontinuirano;

- na razvoj vplivajo zunanji dražljaji iz okolja in notranje sile;

- okolje omogoča socializacijo otrok;

- so odnosi med ljudmi temelj socialnega razvoja;

- so zgodnje izkušnje ključne, saj se ob pomanjkanju teh lahko razvijejo telesne, gibalne, kognitivne, čustvene ali socialne pomanjkljivosti oz. motnje (Batistič Zorec, 2003;

Nemec in Krajnc, 2011).

(16)

5

V nadaljevanju bomo predstavili Piagetovo teorijo kognitivnega razvoja in opredelili štiri stopnje kognitivnega razvoja, pri katerih se bomo osredotočili na pomen gibanja za razvoj intelektualnih procesov.

1.1 KOGNITIVNI RAZVOJ

Kognitivni razvoj je razvoj intelektualnih procesov in vključuje mentalne spremembe, kot so zaznavanje, sklepanje, spomin in reševanje problemov. Otroku omogočajo 3 temeljne miselne procese: mišljenje, odločanje in učenje. Otroku omogočajo pridobivanje znanja in zavedanja okolja okoli sebe. Na kognitivni razvoj vplivajo različni dejavniki, med katerimi so najpomembnejši biološko zorenje, izkušnje iz okolja, izobraževanje in uravnoteženost (Smrtnik Vitulić, 2009).

Avtor znane in uveljavljene klasifikacije otrokovega razvoja pa je Piaget, ki je otrokov razvoj razdelil na kognitivnem področju glede na raven mišljenja (Labinowicz, 2010). Sicer je znanih več teorij kognitivnega razvoja, a mi bomo predstavili Piagetova spoznanja, saj navaja izreden pomen gibanja za kognitivni razvoj otrok v vseh razvojnih stopnjah.

Piaget je bil v 20. stoletju na področju razvojne psihologije eden izmed najvplivnejših raziskovalcev. Kognitivni razvoj je delil glede na raven otrokovega mišljenja v štiri stopnje.

Razvoj mišljenja je neprekinjen proces, ki ne poteka ločeno in nenadno, ampak so stopnje med seboj povezane in se prekrivajo. Za vsako razvojno stopnjo so značilni pokazatelji kognitivnega vedenja, ki opredeljujejo, na kateri stopnji razvoja je posameznik. Prehod na višjo stopnjo pomeni obsežnejše mišljenje in večjo intelektualno dejavnost, ki otroku omogočata več interakcij z okoljem (Labinowicz, 2010).

Potek prehajanja na višje stopnje razvoja poteka nespremenljivo in stalno za vse otroke, a hitrost prehajanja iz ene fazo na višjo ni enaka. Piaget (Labinowicz, 2010) tako pri posamezni fazi navaja starost otrok, pri kateri večina, tj. 75 % otrok, pokaže pričakovano vedenje.

Določeni otroci lahko dosežejo višjo stopnjo razvoja prej kot večina, pojavlja se tudi del otrok, ki v primerjavi z večino ostane na določeni stopnji razvoja dlje časa in za prehod na višjo stopnjo potrebuje več časa. Nazadnje so otroci, ki nikoli ne razvijejo ravni mišljenja, značilne za višje faze.

Piagetova teorija otrokovega razvoja temelji na konstruktivistični postavki, ki izhaja iz predpostavke, da znanje posameznika ni oblikovano predhodno, ampak je kognitivni razvoj odvisen od dveh dejavnikov – aktivnosti posameznika oz. subjekta in značilnosti okolja (Piciga, 1995). Učenec lastno znanje konstruira sam, ko naleti na spoznavni konflikt, ki ga postavi v neravotežje, kar ga motivira za iskanje rešitve (Labinowicz, 2010). Miselne predstave se namreč razvijejo z lastno aktivnostjo. Pri iskanju rešitev in želji po vzpostavitvi ponovnega ravnovesja subjekt, otrok, vstopa v interakcijo z realnostjo, ki omogoča razvoj kognitivnega področja (prav tam). Med pomembne dejavnike razvoja Piaget navaja tudi dozorevanje, fizične izkušnje in socialno interakcijo (Labinowicz, 2010).

(17)

6

Opredelili bomo štiri stopnje spoznavnega razvoja po Piagetu (Labinowicz, 2010).

1. SENZOMOTORIČNA STOPNJA (0–2 let):

Prva stopnja razvoja je senzomotorična oz. zaznavno-gibalna in traja od rojstva do dveh let starosti. Svet okoli sebe spoznavajo in zaznavajo preko gibalnih in zaznavnih dejavnosti, zato je vloga gibanja na tej stopnji najpomembnejša. V prvem mesecu se z okoljem povezujejo preko enostavnih refleksov (npr. sesanje), med 4. in 8. mesecem začnejo razvijati koordinacijo oko-roka, kmalu za tem se začnejo gibati s hojo. Njegovo vedenje postaja vedno bolj usmerjeno k cilju, saj išče nove rešitve. Otrok že na prvi stopnji začne razvijati svoj govor, a še ni zmožen notranjih predstav oz. mišljenja.

2. PREDOPERACIONALNA STOPNJA (2–7 let):

Predoperacionalna faza je obdobje, v katerem se razvijajo miselne operacije. Glavne dejavnosti na tej stopnji so posnemanje, simbolna igra, dopolnjevanje govora in domišljija. V ospredju je predstavna dejavnost, povezana z gibanjem. Otroci na tej stopnji še niso v celoti zmožni logičnega mišljenja. Za to stopnjo je značilno predstavno in predlogično mišljenje, mišljenje postopoma postaja ponotranjeno. Spremeni se kakovost mišljenja, možna je uporaba simbolov predstav in pojmov. Najpomembnejša sprememba, ki označuje prehod na to fazo, je začetek razvoja predstavnega ali ponotranjenega mišljenja – predmete in dogodke otrok zmore ponazoriti z besedo ali mentalno predstavo. Zmožen je razmišljati o preteklih izkušnjah in jih predstaviti ostalim osebam.

3. KONKRETNO OPERACIONALNA STOPNJA (7–11 let):

Na tej stopnji imajo otroci že razvito sposobnost logičnega mišljenja, a je mišljenje še vedno omejeno na konkretno raven. Čeprav so že zmožni logičnega mišljenja, je to pogojno, vezano in odvisno od v konkretnih ter fizičnih predmetov oz. subjektov v okolju. Razvijejo miselni proces reverzibilnosti – dejavnost, ki so jo že izvedli, lahko v mislih obrnejo. Kljub temu, da je mišljenje otroka na stopnji konkretnih operacij omejeno na konkretne stvari, zmorejo v mislih ohraniti dve spremenljivki in več hkrati ter primerjati odnos med njima. Kljub omejenosti na konkretne stvari se na tej fazi začnejo razvijati miselne strukture o prostorsko odsotnih predmetih. Besedni zaklad postaja bogatejši, prav tako raste sposobnost pozornosti.

4. FORMALNO OPERACIONALNA STOPNJA (11–15 let):

Prehod na zadnjo fazo označuje sposobnost logičnega, abstraktnega in hipotetičnega mišljenja brez tovrstnih omejitev. Otroci še vedno razvijajo sklepanje, a so zmožni višjih intelektualnih procesov in razmišljanja o abstraktnih stvareh brez prisotnosti fizičnih predmetov, vendar se v stresnih situacijah vračajo na prejšnjo stopnjo oz. na konkretno mišljenje. Razmišljajo izven konkretne stvarnosti, zato je potreba po gibanju manjša kot na prejšnjih stopnjah, a ne nepotrebna. Kljub odsotnosti konkretnih predmetov je otrok zmožen misliti o abstraktnih in simboličnih stvareh ter uporabljati prispodobe.

(18)

7

V našem magistrskem delu je osrednji lik otrokov kognitivni razvoj in vpliv gibalne aktivnosti na kognitivni razvoj, zato izviramo iz Piagetove teorije kognitivnega razvoja, saj poudarja vpliv gibanja na kognitivni razvoj. Učenci, vključeni v našo raziskavo, so namreč na prehodu s predoperacionalne stopnje na stopnjo konkretnih operacij, kar pomeni, da še nimajo vsi učenci v celoti razvitega logičnega mišljenja, saj skozi faze kognitivnega razvoja prehajajo z različno hitrostjo, zato je matematično mišljenje zelo povezano s konkretnimi izkušnjami. Ravno zato je zanje pomembna izkušnja, kamor spada lahko tudi gibalna, ki smo jo vključevali pri načrtovanju učnih ur, saj smo v celotnem osrednjem delu načrtovali utrjevanje izbranih matematičnih vsebin z gibalnimi dejavnostmi. Prav tako Piaget navaja, da v tem obdobju otroci še ne ločijo igre od stvarnosti, zato se pri takšnem načinu učenja ali utrjevanja učenci ne zavedajo, da se učijo, ampak je zanje takšen način učenja zanimiv in so za delo notranje motivirani. Nenazadnje je za učitelja pomembno, da pozna značilnosti posamezne stopnje, da lahko učencem omogoči napredovanje v razumevanju poučevanih vsebin.

(19)

8

1.2 POMEN GIBANJA ZA RAZVOJ POSAMEZNIKA

Redno in zadostno gibanje je za posameznika zelo pomembno, saj vpliva na vsa področja razvoja. Ljudje se razvijamo celostno, hkrati na kognitivnem, gibalnem, čustvenem in socialnem področju. Ker razvoj poteka sočasno na vseh področjih, napredek na enem področju pomeni napredek na drugem področju (Ismail, 1976; Pišot in Planinšec, 2005).

Gibalna/športna aktivnost nima vpliva le na motorični razvoj otroka, ampak na njegov celostni razvoj, saj otrok svet doživlja celostno, ne samo na enem področju, ampak tudi na vseh ostalih (Štemberger in Pišot, 2002).

Gibalna/športna aktivnosti vpliva na splošni razvoj, na razvoj telesnih in duševnih sposobnosti ter na čustveno-socialni razvoj. Z ustrezno količino gibanja vplivamo na razvoj telesa, kosti in mišic, na razvoj gibalnih in miselnih sposobnosti, na telesni videz in zadovoljstvo z njim, razvijamo pozitivno samopodobo, samozavest in samostojnost (Haug, 2008, v Drev, 2010).

• VPLIV GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI NA TELESNO-GIBALNI RAZVOJ Rezultati rednih gibalnih/športnih aktivnosti so najbolj vidni na področju telesnega in gibalnega razvoja, prav tako so učinki gibanja na zdravje in telesni razvoj enostavno merljivi.

Gibanje ni ključno le za preživetje, ampak tudi za zdravje ljudi (Završnik in Pišot, 2005).

Gibalna/športna aktivnost pozitivno vpliva na telesni razvoj posameznika. Z rednim gibanjem pripomoremo k zdravju posameznika, pozitivno vplivamo na rast, telesno maščobo, pljuča, razvoj mišic in okostja, prebavo, imunski in krvni sistem.

Osebe, ki so gibalno/športno aktivnejše, imajo v povprečju večji delež mišične mase, bolj razvito mišičje in so v povprečju večje, saj se ob zadostni telesni dejavnosti sprošča rastni hormon. Ti otroci imajo tudi manj podkožne maščobe. Strel in Štihec (1995) sta z raziskavo ugotovila, da se v času letnih počitnic občutno poveča količina podkožnega maščevja na trebuhu, predvsem pa na spodnjih okončinah. Avtorja razloge pripisujeta pomanjkanju gibanja in lagodnemu ter ugodnemu načinu življenja.

Gibalna/športna aktivnost je poleg pravilne prehrane eden izmed najpomembnejših preventivnih dejavnikov preprečevanja debelosti. Otroci in mladostniki, ki so redno telesno aktivni, lažje regulirajo delež telesne maščobe in teže. Prav tako imajo telesno bolj aktivni otroci v krvi nižjo raven holesterola, inzulina in trigliceridov (Škof, 2016). Gibalne/športne aktivnosti preventivno delujejo tudi na preprečevanje določenih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen tipa 2 in rakava obolenja (rak debelega črevesja in rak na prsih).

Redno gibanje ima pozitiven vpliv tudi na preprečevanje večine nenalezljivih kroničnih bolezni, kot so kap, visok krvi tlak in osteoporoza (Završnik in Pišot, 2005). Pozitivni učinki rednega in zadostnega gibanja so vidni tudi na okostju otroka, saj gibanje pozitivno vpliva na širino in mineralizacijo kosti. Gibalno aktivnejši otroci imajo namreč trdnejše in manj krhke kosti (Videmšek in Pišot, 2007).

(20)

9

Pozitivni učinki gibalnih aktivnosti se na telesnem razvoju kažejo tudi na področju telesne drže, imunskega sistema in vzdržljivosti. Današnji način življenja zahteva vedno večjo količino sedenja, ki negativno vpliva na telesno držo, povzroča pa lahko celo deformacije hrbtenice. V zgodnjem šolskem obdobju se pozitivni vpliv gibalnih aktivnosti v prostem času kaže tudi pri razvoju hrbtenice in hrbtnih mišic otrok, boljša je tudi njihova telesna drža (Zurc, 2006).

Posameznik z gibanjem na svežem zraku sprosti napetosti in krepi svoj imunski sistem, kar pozitivno vpliva na njegovo zdravje (Štemberger, 2004). Dlje časa trajajoče gibalne/športne aktivnosti vplivajo na razvoj srčno-žilnega in dihalnega sistema, ki sta pomembna za vzdržljivost, vzdržljivosti pa ljudje ne potrebujemo zgolj za gibalne/športne aktivnosti, ampak tudi za preživetje vsakodnevnih naporov (Štemberger, 2004). Nazadnje skozi gibanje zadovoljimo svoje potrebe, zato nimamo želje po dokazovanju in negativnih razvadah, kot so kajenje, alkohol in droge (Štemberger, 2004). Predvsem v obdobju odraščanja telesna dejavnost deluje preventivno na razvoj različnih odvisnosti.

Gibalne/športne aktivnosti vplivajo na gibalni razvoj posameznika predvsem na področju gibalnih sposobnosti. Na razvoj gibalnih sposobnosti sicer vpliva več dejavnikov, a je ustrezno gibanje prvi pogoj za njihov razvoj. Več kot ima otrok različnih gibalnih izkušenj, bolj bodo razvite njegove gibalne sposobnosti. Med gibalne sposobnosti uvrščamo gibljivost, moč, koordinacijo, hitrost, ravnotežje in preciznost. Redne gibalne/športne aktivnosti vplivajo na razvoj vseh gibalnih sposobnosti, največji pomen imajo na razvoj koordinacije, pozitivno vplivajo tudi na razvoj finomotoričnih sposobnosti, ki so temeljne za pisanje in risanje (Gallahue in Ozmun, 2006).

Gibalne sposobnosti vplivajo na proces gibalnega učenja in izvajanje različnih gibalnih spretnosti. Bolj kot ima otrok razvite gibalne sposobnosti, bolj bo uspešen pri učenju na gibalnem področju in bo lahko izvajal vedno bolj zahtevne gibalne spretnosti (Pišot in Plevnik, 2016). Z gibanjem omogočamo, da se razvije koordinacija celega telesa in koordinacija posameznih delov, razvija se tudi orientacija v prostoru (Pišot, Šimunič in Volmut, 2010). Vse te gibalne sposobnosti pomembno vplivajo na natančnost gibanja, kar omogoča večji nadzor nad okoljem (Marjanovič Umek, 2004).

V obdobju otroštva otroci visoko vrednotijo gibalne kompetence, ki imajo tudi velik pomen na ostala področja razvoja, zato je spodbujanje gibalnega razvoja v otroštvu ena izmed ključnih razvojnih nalog. Pomembno pa je, da sta obseg in kvaliteta gibalnih oziroma športnih aktivnosti zadostna.

(21)

10

• VPLIV GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI NA KOGNITIVNI RAZVOJ

Povezanost med gibalno/športno aktivnostjo in kognitivnim razvojem je raziskoval že Platon.

O vplivu gibalnih/športnih aktivnosti na intelektualni razvoj so kasneje pisali tudi veliki misleci, kot so Komenski, Rousseau, nato Montessori, Piaget idr. M. Montessori (2008) navaja, da je gibanje gonilo za celostni razvoj, zato naj učitelji ne poučujejo samo frontalno, saj takšno poučevanje ni v skladu s potrebami otrok in njihovim celostnim razvojem. Prav tako ima interakcija med gibanjem in zaznavanjem velik pomen za razumevanje učnih vsebin.

Komensky potrjuje, da je človeško telo ustvarjeno za gibanje in navaja, da je gibanje isto kot zrak, ki ga dihamo (Zagorc, 2006, str. 10), torej si brez gibanja ne moremo predstavljati ne življenja ne procesov znotraj življenja, med katere sodi tudi učenje. Tudi Russeau poudarja in daje prednost naravi. Njegova teza o vzgoji namreč temelji na predpostavki, da je potrebno pustiti prosto pot otrokovi naravi (Devjak, 2005), del katere je tudi gibanje in potreba po gibanju. Vsi ti avtorji pa so poleg navedenega verjeli, da je gibalna/športna aktivnost temelj za intelektualni razvoj, zato je učenje določenih pojmov veliko bolj uspešno, ko vključujemo elemente gibanja. Novejše študije potrjujejo neposredni vpliv gibalnih/športnih aktivnosti na spremembo kognitivnih sposobnosti, predvsem je opazen napredek, kadar so gibalne aktivnosti problemsko zahtevne (Shore, 1997, v Zurc, 2008).

Gibalne/športne aktivnosti pomembno vplivajo na telesno in zdravstveno stanje posameznika, a ima ključen vpliv tudi na razvoj miselnih sposobnosti. Razlog za vpliv gibanja na kognitivni razvoj je v kemičnih spremembah, ki jih povzroči gibanje.

Planinšec (1995) je izvedel raziskavo, v kateri je ugotavljal razmerje med motoričnimi in kognitivnimi sposobnostmi predšolskih otrok. Raziskava je pokazala, da so motorične in kognitivne sposobnosti pomembno povezane in da lahko na razvoj kognitivnih sposobnosti vplivamo z motoričnimi aktivnostmi, ki morajo biti ustrezno načrtovane. Gibalne aktivnosti delujejo stimulativno predvsem, kadar so informacijsko zahtevne, neznane, ko je gibanje nenavadno ali je pomembna hitrost razumevanja in reševanja gibalnega problema. Takšne motorične aktivnosti povzročajo biokemijske spremembe, ki aktivirajo kognitivne procese med izvajanjem. Gibanje namreč vzpodbuja in deluje stimulativno na dele centralnega živčnega sistema, ki so odgovorni za kognitivno delovanje. Največji učinek je pri otrocih v predšolskem obdobju, na kognitivni razvoj pa imajo vpliv tudi motorične naloge, ki niso problemske.

Pozitivni učinki gibalnih/športnih aktivnosti se na področju kognitivnega razvoja kažejo tudi v boljšem spoznavanju in priklicu informacij (Prgič, 2018). Gibalne aktivnosti so tesno povezane s kognitivnim razvojem tudi na področju motivacije in lajšanja razumevanja, zato je lahko posameznik učno uspešnejši (Frostig, 1989; Tancig, 2015).

Gibalne/športne aktivnosti privzgajajo značajske in moralne vrednote, kot so vztrajnost, disciplina, delovne navade, pogum, samostojnost, zavzetost in prizadevnost. Vse te osebnostne lastnosti so ključne pri učenju in pripomorejo k uspešnejšemu procesu učenja (Frostig, 1989).

Otroci, ki se udeležujejo gibalnih/športnih aktivnosti, so navajeni reda in discipline, zato so navajeni na prihod ob uri, poslušati in timsko delati (Pišot in Završnik, 2005).

(22)

11

• VPLIV GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI NA ČUSTVEN RAZVOJ

“Šport gradi temelj za zadovoljstvo in srečo.” (Škof, 2016, str. 42)

Gibanje je neprecenljivo za razvoj na duševnem področju. Na področju čustvenega razvoja ima največji vpliv pri uravnavanju in zmanjševanju negativnih čustev, kot so strah, zaskrbljenost, tesnoba in jeza. Negativna čustva se pojavijo v različnih stresnih situacijah in obvladovanje teh situacij nam ni dano. S takšnimi negativnimi situacijami se najučinkoviteje soočajo gibalno aktivni posamezniki, saj uspešnejše usmerjajo lastno telo, moč in energijo, lažje prenašajo psihične obremenitve, zaupajo vase in se aktivno odzivajo na dogajanje. Poleg tega ustrezne gibalne/športne aktivnosti lajšajo sprostitev, omogočajo obvladovanje tesnobe in potrtosti (Tomori, 2010). M. Jakič (2017) je v raziskavi ugotovila, da so gibalne aktivnosti pri učencih petega razreda znižale stopnjo zaznavanja stresa. Gibanje namreč omogoča izražanje svojih doživetij in uravnava negativna čustva, ker se med gibanjem sprošča serotonin, hormon sreče, ki izboljšuje splošno počutje.

Otroštvo si pogosto predstavljamo kot obdobje stalne sproščenosti, a tudi otroci doživljajo tako napetost kot občutek tesnobe. Tako na primer šolsko delo, dolgotrajno sedenje in disciplina otrokom lahko predstavljajo napor in v njih ustvarjajo napetost. Gibanje kot vir zadovoljstva in sprostitve omogoča telesno ter duševno sprostitev, zato bi ga bilo smiselno vključevati v poučevanje (Frostig, 1989; Strel in Štihec, 1995). M. Montessori (2008) je sicer mnenja, da so nekateri učenci sicer sposobni sedeti celotno šolsko uro, a to ni optimalno za njihov razvoj, kot tudi ne sovpada z njihovimi potrebami.

Otroci, ki imajo zadostno količino telesne sprostitve, kasneje lažje opravljajo aktivnosti sede.

Učenci bi zaradi vključevanja gibalnih aktivnosti v pouk bili tako bolj sproščeni, zbrani in za učenje bolj zavzeti, saj doživljanje uspehov pri izvajanju gibalnih/športnih aktivnosti povzroči dobro počutje, zadovoljstvo in izboljšavo v splošnem počutju (Voršič, 2018), saj na naraven in dejaven način sprostimo duševne napetosti in skrbi ter vzpostavimo notranje ravnovesje (Drev, 2010; Tomori, 2010).

Redne gibalne aktivnosti poleg izboljševanja splošnega počutja vplivajo tudi na samopodobo.

Pojem samopodoba označuje pojmovanje samega sebe ali zavest o sebi. Samopodobo sestavlja več delov, eden izmed teh je telesna samopodoba oz. mnenje posameznika o svoji zunanji podobi. Nanjo vplivajo predvsem zunanji videz, telesne značilnosti in gibalne sposobnosti.

Telesna samopodoba ima največji vpliv na posameznika v srednjem in poznem otroštvu, zato je gibanje za pozitivno vrednotenje samega sebe ključno predvsem v omenjenem obdobju, a ima gibanje na splošno samopodobo pozitivne učinke tudi v kasnejših obdobjih (Zurc, 2008).

Pri gibalnih/športnih aktivnostih je za dosego ciljev potreben trud. Ko otrok ugotovi, da nekaj zmore in da lahko cilj usvoji z lastnim trudom, potrpljenjem in prizadevanjem, razvija zaupanje vase in svoje moči. Svoje telo vrednoti kot zanesljivega zaveznika, ki ga lahko usmerja in obvladuje, kar krepi pozitivno pojmovanje samega sebe (Tomori, 2010).

Redna gibalna/športna aktivnost sicer ni edini dejavnik, ki pozitivno vpliva na posameznikovo

(23)

12

(telesno) samopodobo, a je eden najpomembnejših v obdobju otroštva in adolescence, zato moramo otrokom v tem obdobju omogočiti njihovemu razvoju ustrezne gibalne/športne aktivnosti, da bodo pri tem uspešni. Namreč gibanja, pri katerih je posameznik uspešen, pozitivno krepijo samopodobo, medtem ko gibalna neuspešnost otrok vodi v negativno samopodobo (Zurc, 2008). V obdobju poznega otroštva se bodo gibalno neuspešni otroci izogibali ne le športnim aktivnostim, ampak tudi igri in vsem drugim vsakodnevnim nalogam.

Pomanjkanje pozitivnih izkušenj in čustev pri gibalnih/športnih aktivnostih v otroštvu lahko povzroči omejeno potrebo po rednem gibanju tudi v kasnejših razvojnih obdobjih. Nezadostno gibanje ima v otroštvu skoraj nenadomestljive posledice, negativno vpliva na telesno in splošno samopodobo, a ima še večje posledice v obdobju odraslosti (prav tam). Strel in Štihec (1995) sta z raziskavo dokazala vpliv gibalne aktivnosti na samopodobo. Ugotovila sta, da imajo deklice z najslabšo samopodobo tudi najslabše razvite gibalne sposobnosti. Raziskava je podobno pokazala tudi pri dečkih, saj se učenci, ki imajo visoko razvite gibalne sposobnosti, vrednotijo najvišje, medtem ko imajo učenci z največ maščevja in velikim telesnim obsegom najslabšo samopodobo (prav tam).

• VPLIV GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI NA SOCIALNI RAZVOJ

Povezanost med gibanjem in socialnim razvojem je že leta 1986 predstavil Bandura s socialno- kognitivnim modelom učenja, v katerem je poleg okolja in osebnostnih značilnosti gibalno aktivnost uvrstil med tri osrednje dejavnike socialnega razvoja (Zurc, 2008). Pomen gibalnih/športnih aktivnosti ni viden le v socialnem razvoju, ampak pomembno vpliva na celotno otrokovo socialno vedenje in se odraža v socialnih odnosih.

Otroci po tretjem in četrtem letu starosti preživijo vedno manj časa z odraslimi in vedno več časa s sovrstniki. Do četrtega leta starosti se igrajo drug poleg drugega brez medsebojnega stika. Po četrtem letu starosti iz vzporedne igre preidejo v sodelovalno igro, pri kateri se igrajo v parih ali manjših skupinah. Pri šestih letih se občutno poveča njihovo zanimanje za okolico, učijo se biti skupaj z vrstniki, povečuje se njihov krog socialnih vezi. Z odhodom v šolo se otrok vedno bolj druži s sovrstniki, vezi med njimi se krepijo, vključujejo se v igro in pri tem vedno bolj taktično razmišljajo. V tem obdobju so otroci v normalnem razvoju vedno manj navezani na družino in za nemoten razvoj potrebujejo druženje z vrstniki (Videmšek in Pišot, 2007). Vse pogosteje se vključujejo v igro. Igra omogoča razvoj socialnih kompetenc, kot so sodelovanje z drugimi, komunikacija, nadzor nad svojim vedenjem in izražanjem čustev. V tem obdobju, otroštvu, so igre zelo pogosto gibalne (prav tam). Gibalne/športne igre imajo na otrokov čustveno-socialni razvoj pomembno vzgojno vlogo, saj učijo prilagajanja, krepijo občutek samozavesti, na naraven način spodbujajo medsebojno sodelovanje in spoštovanje ter privzgajajo “fair play”. Pozitivno vplivajo tudi na razvoj samopodobe in samospoštovanja otrok (Štemberger, 2008), na socialni razvoj pa imajo največji vpliv v obdobju poznega otroštva, saj gibalna aktivnost v omenjenem obdobju predstavlja osrednjo dejavnost.

(24)

13

Razvoj vseh teh socialnih spretnosti in vedenj omogoča močan napredek na področju socialnega razvoja in prehod iz obdobja egocentrizma v obdobje empatije (Videmšek in Pišot, 2007). Z gibalnimi igrami otroci namreč razvijajo sposobnost razumevanja čustev sovrstnikov in se učijo na njihova čustva tudi odzivati (Tancig, 2008).

Gibalne/športne aktivnosti na socialni razvoj ne vplivajo le neposredno. Z gibanimi/športnimi aktivnostmi se izboljšujejo posameznikove gibalne spretnosti in telesne zmožnosti, ki posredno vplivajo na izbor prijateljev. Otroci namreč prijatelje izbirajo tudi glede na gibalne spretnosti.

Otroci, ki se redno gibajo, imajo tudi višji položaj v družbi vrstnikov (Zurc, 2008).

Walker (1992, v Zurc, 2008) navaja, da tudi skupinske gibalne/športne aktivnosti močno vplivajo na socialni razvoj, saj se v tovrstnih aktivnostih posameznik identificira s skupino, oblikuje spolno vlogo, oblikuje in izboljšuje odnose z vrstniki in zadovolji potrebo po druženju, razvija samostojnost in premaguje sramežljivost.

Vplivi gibanja, gibalnih in športnih aktivnosti na vseh področjih razvoja pomembno vplivajo na otrokovo predstavo o sebi in dokazujejo, da razvoj poteka celostno in odvisno od vseh področij. Z napredkom na enem področju dokazano pomembno vplivamo na vsa ostala področja.

(25)

14

2 POMEN VKLJUČEVANJA GIBALNIH AKTIVNOSTI V POUK

Kljub dokazanim ugodnim učinkom rednega in zadostnega gibanja na zdravje, ki so današnji družbi dobro poznani, velik delež otrok ne dosega priporočene ravni gibalne aktivnosti.

Svetovna zdravstvena organizacija je zaradi padca gibalne aktivnosti otrok oblikovala smernice za gibanje otrok, po katerih bi naj bili otroci vsak dan zmerno do intenzivno telesno aktivni vsaj 60 minut in vsaj trikrat na teden izvajali dejavnosti, ki krepijo mišice in kosti (World Health Organization, 2018). Priporočajo tudi vključevanje aktivnosti, ki trajajo dlje kot 60 minut, saj te dodatno pozitivno učinkujejo na zdravje (prav tam). Dve ali tri ure športa v šoli na teden ne zadostujejo otrokovim gibalnim potrebam niti smernicam za gibanje otrok, zato je nujno vključevanje v dodatne prostočasne gibalne/športne aktivnosti (Zurc, 2008). Vsi učenci nimajo te možnosti, zato je priložnost, celo naloga šole, da vsem otrokom omogoči priporočeno dnevno količino gibalne aktivnosti.

Gibanje je prvi način, s pomočjo katerega na naraven in učinkovit način izražamo občutja in komuniciramo s svetom. Že od rojstva naprej otroci spoznavajo in raziskujejo svet okoli sebe z gibanjem. Gibanje je tudi ena izmed osnovnih potreb vsakega posameznika, ki omogoča lastno izkušnjo in raziskovanje. Poučevanje v zgodnjem in srednjem otroštvu mora biti prilagojeno otrokovim potrebam, njegovim interesom in sposobnostim. Miselne dejavnosti, ki so podkrepljene z gibalno aktivnostjo, so blizu naravnim situacijam in naravnemu spoznavanju novih stvari preko igre in gibanja. Gibanje je namreč ena najosnovnejših oblik učenja (Cotič, Geršak in Žagar, 2006). Takšen način spoznavanja je učencem znan, vsebino prej razumejo in si jo učinkoviteje zapomnijo. Znanje, pridobljeno z gibanjem, pa je ponotranjeno (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Učenci v šoli veliko časa preživijo sede v zaprtih prostorih, izpostavljeni so predvsem statičnim dejavnostim. Ker takšno šolsko okolje ne ustreza njihovi potrebi po gibanju in telesnim značilnostim otrok, se kmalu pojavijo številne težave na vzgojnem in učnem področju (Pišot, Šimunič in Volmut, 2010). Učenci v prvih letih osnovne šole ne zmorejo daljšega sedenja, saj je gibanje ena izmed njihovih osnovnih potreb. Zanje je sedeče delo precej naporno, zato pogosto niso zbrani za delo (Grobelšek in Kordiš, 2014). Z gibanjem se učenci sprostijo, izboljša se njihova pozornost, za delo so tudi bolj zavzeti. Gibalne aktivnosti namreč delujejo terapevtsko in omogočajo sprostitev napetosti (Frostig, 1989).

Gibanje in igra nas miselno in čustveno motivirata, sta vir zadovoljstva in sprostitve, zato je tudi proces učenja hitrejši in učinkovitejši, saj nas čustva namreč motivirajo, vplivajo na miselne procese, ustvarjalnost in povečajo hitrost mišljenja (Smrtnik Vitulić, 2011). Vsebino, ki nas čustveno pritegne, si zapomnimo hitreje in trajneje. Ker poučevanje z gibanjem otroke pritegne, je pridobivanje znanja hitro in učinkovito (Šepul, 2015).

(26)

15

Z vključevanjem gibalnih aktivnosti v pouk učencem omogočimo celostni didaktično- metodični pristop, ki omogoča uporabo vseh čutil in v poučevanje poleg vida, sluha in govora vključuje tudi gibanje (Zurc, 2008). Več čutnih poti kot vključimo pri učenju, širše je informacija razpršena po možganskih poljih (Keller, 1999, v Požun, 2019). Smiselno je vključevanje vseh treh učnih poti, saj se vsebina, ki pride do možganov po različnih poteh in čutnih zaznavah, shranjuje v dolgotrajni spomin in ima več možnosti za priklic (prav tam). V spominu nam namreč ostane kar 90 % tistega, kar hkrati vidimo, slišimo, povemo in storimo (Rose in Goll, 1993, v Požun, 2019).

Vključevanje gibalnih aktivnosti v pouk pozitivno vpliva tudi na zbranost in sodelovanje učencev z vedenjskimi motnjami kot tudi na pretirano mirne otroke, ki se zaradi odsotnosti motiva sicer izogibajo sodelovanju (Kroflič, 1988).

Med učenci se pojavljajo individualne razlike na več področjih. Razumevanje in upoštevanje individualnih razlik pa pripomore k bolj kvalitetnemu pouku. Poleg razlik v spretnostih, sposobnostih in znanju, se učenci med seboj razlikujejo tudi po različnih učnih stilih.

Vključevanje gibalnih aktivnosti ima poleg pozitivnega učinka na spomin vseh učencev še poseben pozitiven vpliv na učence s prevladujočim gibalnim učnim stilom (Geršak, 2016a). S takšnim celostnim poučevanjem zadovoljimo vsem učnim stilom in omogočimo napredek v znanju pri vseh učencih. Nekateri učenci namreč poleg razlage in zapisa v zvezek za razumevanje določene učne vsebine potrebujejo tudi gibalno aktivnost, pri kateri pojem prikažejo s telesom ali določen problem rešijo preko gibalne naloge. Ko se učenci z učno vsebino poleg slušnega kanala seznanijo tudi preko vidnega kanala z delovanjem, si učno vsebino zapomnijo trajneje (Keller, 1999).

Ne glede na vse pozitivne učinke vključevanja gibalnih aktivnosti v poučevanje, mora učitelj pri svojem delu uporabljati tudi frontalno poučevanje, pri katerem so učenci sicer gibalno bolj pasivni, a so miselno aktivni in se prav tako učijo. Zato je pomembno, da učitelj uporablja in kombinira različne oblike in metode dela ter sam presodi, v kateri situaciji je posamezen način poučevanja bolj smiseln glede na učno vsebino in potek učnega procesa.

(27)

16

Nevroznanstveniki so ugotovili, da gibanje pozitivno vpliva tudi na možgane. V nadaljevanju bomo predstavili, kako gibalne in druge problemske izkušnje različno aktivirajo kognitivne funkcije.

Pri učenju in pri gibanju sodelujeta dve različni področji možganov. Ti dve področji sta med seboj tesno povezani. Redna gibalna/športna aktivnost vpliva na možgane, saj krepi živčne povezave med tema dvema področjema (Planinšec in Fošnarič, 2006).

Gibalne aktivnosti povzročijo v možganih kemične spremembe, zaradi katerih so možgani bolj močni in bolj sposobni razmišljanja in pomnjenja, proces učenja novih informacij pa je uspešnejši (Prgič, 2018). Učenje, ki sočasno vključuje misli, občutke in gibanje, spodbuja nastanek novih živčnih celic (Ratey in Hagerman, 2008, v Geršak, 2016a), zato otroci, ki odraščajo v spodbudnem okolju, ki vključuje gibalno/športno aktivnost, ustvarijo več živčnih povezav v možganih in imajo boljše učne sposobnosti, spomin in priklic informacij (Prgič, 2018). Pri načrtovanju gibalnih aktivnosti moramo biti pozorni, da so smiselne, predvsem pa kompleksne, saj le takšne dejavnosti aktivirajo centralni živčni sistem, ki je odgovoren za kognitivne funkcije (Papić, 1997).

Pri koordiniranem gibanju telesa sta aktivni obe možganski polovici. Leva stran možganov nadzoruje desno stran telesa in obratno. Usklajeno in koordinirano delovanje obeh polovic telesa povzroči usklajevanje obeh možganskih polovic, kar izboljša delovanje možganov (Burns, 2011). Dejavnosti, ki so podkrepljene z gibi, omogočajo trajno znanje, saj se vse, kar otrok naredi z gibanjem telesa, v možganih vtisne kot slikovna podoba (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Nevroznanstvene raziskave dokazujejo, da gibalne aktivnosti neposredno vplivajo na možgane tudi med procesom učenja, saj jih pripravijo na učenje in izboljšajo učinkovitost učenja.

Gibalne aktivnosti pripomorejo k organiziranosti možganov tako, da aktivirajo spodnji del možganov, ki je zadolžen za koncentracijo in je aktiven pri reševanju problemov.

(Planinšec in Fošnarič, 2006; Burns, 2011).

Gibalne aktivnosti ne le pripravijo možgane za učenje, ampak omogočajo ohranjanje zbranosti med učno uro. Pri tem je pomembno omeniti fiziološki pogled delovanja možganov. Po nekaj časa učenja oz. po 20-minutnem mirovanju telesa pride v možganih do izrazitega padca in pomanjkanja kisika, kar 90 % kisika v možganih je izrabljenega. Vpade tudi komunikacija med živčnimi celicami. Zaradi pomanjkanja kisika nastane zmedenost ter težave s koncentracijo in spominom. Gibalne aktivnosti pospešijo krvni obtok v možganih, jih nahranijo s kisikom in glukozo, kar povrne telesu in možganom energijo ter pripravi živčne celice za dobro povezovanje in prenašanje signalov. Izboljša se tudi koncentracija učencev, zmanjša se občutek obremenjenosti, razvijajo se družbene veščine otrok (Prgič, 2018).

Kinestetično učenje je pomembno tudi zaradi dopamina, živčnega prenašalca v možganih, ki ga sprošča fizična aktivnost. Dopamin vpliva na koncentracijo in zmožnost učenja ter omogoča občutek sreče in zadovoljstva (Ratey, 2008, v Geršak, 2016a). Gibalne/športne aktivnosti ne le

(28)

17

izboljšajo koncentracijo, ampak tudi izboljšajo procesiranje informacij, smeh in zabavo, zmanjšujejo občutek obremenjenosti ter učence pripravijo za nadaljnje učenje.

Nenazadnje je potrebno omeniti tudi motivacijsko komponento vključevanja gibanja v pouk.

V učnem procesu se prepletata dve vrsti motivacij – notranja in zunanja. Delimo ju glede na to, od kod izvirata, ali iz posameznika ali iz njegovega okolja. Pri notranji motivaciji sta najizrazitejša interes in radovednost. Notranje motivirani učenci imajo željo po učenju, učenje sprejemajo kot izziv, so radovedni in samostojni in za učenje, ne potrebujejo zunanjih spodbud.

Izražajo dobro počutje, zanimanje, veselje, pripravljenost za napor in vztrajnost. Učenci, ki so zunanje motivirani, se učijo zaradi zunanjega vzroka in izvajajo aktivnosti predvsem zaradi ocen, nagrade, izognitvi kazni ali želje po zadovoljitvi učitelja, izogibajo se tudi večjim naporom (Škof, 2010). Učenci, ki so odvisni samo od zunanje motivacije, so običajno nesamozavestni in nesamostojni in vedno potrebujejo nekoga, ki ga bo spodbujal (Marentič Požarnik, 2000).

Za učitelje je velik izziv, kako pri učencih spodbuditi notranjo motivacijo, namreč učenci, ki se učijo zato, ker jim je mar in so radovedni, so za učenje veliko bolj motivirani, kot če se učijo le zaradi posledic in imajo boljši učni uspeh. Predvsem pri matematiki, ki je pogosto med manj priljubljenimi predmeti, je potrebno povečati motivacijo učencev in jim pokazati, kako zanimiv in zabaven je ta predmet.

B. Marentič Požarnik (2000) navaja, da je motivacija rezultat prepletanja osebnostnih potez in značilnosti učne situacije, kot prikazuje spodnji prikaz.

Učitelj lahko neposredno vpliva le na učno situacijo, s katero posledično poveča stopnjo notranje motivacije za učenje. Z vključevanjem gibalnih aktivnosti v pouk učno situacijo naredi bolj privlačno in smiselno, vpliva na dobre medosebne odnose in počutje učencev. V učencih vzbudi interes za učenje in jih notranje motivira. Zaradi večje notranje motivacije pri učencih pridobivanje znanja postane hitrejše in učinkovitejše (Šepul, 2015).

Gibanje in igra sta močni motivacijski sredstvi. Z vključevanjem gibalnih aktivnosti učitelj nadgradi pouk in v šolski sistem vpelje pristop, ki učne vsebine dopolni in popestri. Ker učitelj učno vsebino naredi privlačno in zanimivo, poveča notranjo motivacijo učencev. Učenci nimajo občutka, da se učijo, poleg tega pa usvojijo ali utrdijo znanje na zabaven način.

Takšen način poučevanja zahteva veliko znanja, poguma, energije in ustvarjalnosti učitelja, a omogoča zanimivo in učinkovito učenje, prilagojeno otroku, zato je vključevanje gibalnih aktivnosti zelo zaželeno, celo nujno v sodobnem času.

ZNAČILNOSTI UČNE SITUACIJE

privlačnost, težavnost, smiselnost nalog, medosebni odnosi OSEBNOSTNE POTEZE

interesi, stopnja motivacije, višina ciljev

(29)

18

2.1 RAZISKAVE S PODROČJA ŠOLSKE USPEŠNOSTI V POVEZAVI Z GIBALNIMI/ŠPORTNIMI AKTIVNOSTMI

Gibalne/športne aktivnosti izboljšujejo kognitivne sposobnosti, razvijajo za šolski uspeh pomembne osebnostne značilnosti (delovne navade, organizacijo, koncentracijo) in vplivajo na razvojne značilnosti (vzdržljivost pri umskem delu, obvladovanje čustev, pozitivno samovrednotenje, sodelovanje z drugimi idr.). To dokazujejo raziskave, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

J. Zurc (2008) je raziskovala vpliv prostočasne gibalne aktivnosti na šolsko uspešnost učencev četrtih razredov osemletne osnovne šole. Raziskava je pokazala, da med pogostostjo prostočasnih gibalnih aktivnosti in šolsko uspešnostjo obstajajo statistično pomembne razlike, saj učenci, ki so redno gibalno aktivni, dosegajo višji šolski uspeh. Največ odličnjakov v raziskavi so pogosto športno aktivni vsak dan ali vsaj dvakrat do trikrat tedensko. Ugotovila je tudi, da obstajajo statistično pomembne razlike med obliko gibalne aktivnosti in učnim uspehom. Boljši učni uspeh imajo namreč učenci, ki trenirajo ali v športnemu klubu ali pod vodstvom trenerja kot učenci, ki so gibalno aktivni v neorganizirani obliki.

Planinšec in Fošnarič (2006) sta ugotavljala povezanost med gibalno/športno aktivnostjo (zmerno do visoko intenzivno) in ocenami posameznih predmetov ter splošnim učnim uspehom učencev drugega triletja, natančneje na vzorcu otrok, starih od 10 do 12 let. Ugotovila sta, da obseg dnevne gibalne aktivnosti učencev pomembno vpliva na njihove šolske dosežke, saj so bili v raziskavi najaktivnejši učenci z odličnim učnim uspehom, medtem ko so bili gibalno/športno najmanj aktivni učenci, ki so dosegli zadostni uspeh. Podobni rezultati so bili tudi pri povezavi gibalne aktivnosti in ocen pri posameznih predmetih. Le pri predmetu šport ni bilo pomembne povezave med oceno in gibalno/športno aktivnostjo, kar je v nasprotju s pričakovanji avtorjev. Avtorja sicer predvidevata, da je razlog metodološke narave, saj ocene ne odstopajo tako kot pri drugih predmetih in je večina učencev pri športu odlično ocenjenih, zelo majhen delež učencev pa zadostno ocenjenih. Ker gibalno/športno aktivnejši učenci nimajo slabšega učnega uspeha in z naraščanjem obsega dnevne gibalne/športne aktivnosti narašča tudi učni uspeh, avtorja navajata, da bi bilo v šolah priporočljivo povečati čas, ki ga učitelji namenijo gibalnim/športnim aktivnostim.

Shepard (1997, v Zurc, 2008) je prav tako ugotovil, da dodatne gibalne/športne aktivnosti izven pouka v času poznega otroštva ne vplivajo negativno na znanje zaradi pomanjkanja časa.

Nekateri učenci šolsko uspešnost celo izboljšajo, so pri pouku bolj mirni in za učenje bolj energični. Tudi Ameriška študija (Brettschneider in Neul, 2004, v Škof, 2016), ki je vključevala vzorec milijon učencev, starih od 10 do 14 let, je potrdila pozitiven vpliv gibanja na učni uspeh učencev. Telesno učinkovitejši otroci so namreč bili pri branju in matematiki uspešnejši od ostalih učencev.

(30)

19

Zanimivi so rezultati raziskave, ki so jo opravili Peternelj, Škof in Strel (2008). Ugotovili so, da imajo v Sloveniji učenci športnih oddelkov od učencev v običajnih šolskih programih višje ocene za 16 % pri slovenščini in za 14 % pri matematiki.

2.2 NAČINI VKLJUČEVANJA GIBALNIH AKTIVNOSTI V POUK

• MINUTA ZA ZDRAVJE

V. Štemberger (2011) navaja, da minuta za zdravje pripomore h gibalni aktivnosti otrok ter aktivnemu načinu preživljanju prostega časa. Minuta za zdravje je nekoliko krajši odmor, ki je namenjen psihičnemu sproščanju otrok, razgibavanju in miselni aktivaciji. Izvaja ga poljubni učitelj ne glede na šolski proces oz. urnik, pri tem upošteva le pozornost učencev. Minuto za zdravje učitelj v učni proces vključi, ko opazi, da učenci postajajo nemirni in nezbrani. Traja od 3 do 5 minut, v sklopu katerih učenci in učitelj v prezračenem prostoru (učilnici) izvedejo 2–4 gibalne naloge (Štemberger in Krpač, 2006).

Gibalne naloge lahko vključujejo:

- gimnastične vaje, - vaje za sproščanje, - vaje za koncentracijo, - vaje za čustveno izražanje,

- vaje za skupinsko delo oz. sodelovanje, - vaje za pravilno držo telesa,

- elementarne igre idr. (Dežman, 1988; Fonda, Kuštrin, Požar in Prunk, 2010).

Starc, Kovač in Jurak (2014) opozarjajo, da moramo tako pri načrtovanju kot izvedbi minute za zdravje upoštevati varnostne vidike, ki jih lahko dosežemo tako, da:

- gibalne aktivnosti prilagodimo prostoru, v katerem jih izvajamo (velikost, tla, ovire v prostoru);

- upoštevamo razvojno stopnjo otrok in temu prilagodimo aktivnosti ter pripomočke;

- morebitna nevarna mesta v prostoru zavarujemo.

Velikonja, Adamič in Mulec (1984) opozarjajo, da na minuto za zdravje ne vplivajo pomembno materialni pogoji, kot so oprema, orodje, objekti idr. Ravno zaradi omenjenega razloga lahko minuto za zdravje redno in neodvisno vključujemo v vzgojno-izobraževalni proces.

(31)

20

• AKTIVNI ODMOR

Poleg minute za zdravje je aktivni odmor eden izmed načinov, ki pripomore h gibalni aktivnosti otrok ter jih usmerja k aktivnemu načinu preživljanja svojega prostega časa. Krpač (2002) navaja aktivni odmor kot odmor, ki traja 15–20 minut. Dežman (1988) aktivni odmor definira kot odmor, ki traja 20–30 minut.

Aktivni odmor se izvaja po drugi ali tretji šolski uri in je skrbno načrtovan. Namenjen je tako učiteljem kot učencem in ne poteka v sklopu odmora za malico. V primeru slabega vremena se aktivni odmor izvaja v zaprtih prostorih šole in prilagodi prostoru, medtem ko v lepem vremenu poteka zunaj na prostem (Štemberger, 2011).

Tako minuta za zdravje kot aktivni odmor morata biti organizirana in načrtovana ter vsebovati določene cilje. Dežman (1988) med cilje minute za zdravje oz. aktivnega odmora navaja:

- odpravljanje (negativnih) posledic sedenja;

- poživitev krvnega obtoka, pospešiti dihanje, aktiviranje mišic in sklepov;

- sproščanje in razvijanje sproščenega odnosa tako med učenci kot med učenci in učiteljem;

- spodbujanje navad za aktivno preživljanje prostega časa in zdravega načina življenja.

Med cilje aktivnega odmora Krpač (1996) navaja tudi:

- pozitiven vpliv na način dela v šoli;

- zadovoljevanje potreb po igri, gibanju, sreči in zadovoljstvu otrok;

- sproščanje in razvedritev učencev;

- večanje motivacije učencev za delo;

- večanje aktivnosti oz. storilnosti;

- izboljševanje medosebnih odnosov;

- omogočanje sproščenega vzdušja;

- zmanjševanje stresnih trenutkov v šoli;

- večanje odpornosti proti stresu;

- izboljševanje psihofizičnih sposobnosti;

- odpravljanje negativnih posledic sedenja kot je npr. počasna prekrvavitev in - usmerjanje na zdrav način življenja in uporaba pozitivnih učinkov v življenju.

Zgoraj naštete cilje aktivnega odmora lahko prav tako dosežemo z minuto za zdravje, če je ta premišljeno in kakovostno načrtovana. Iz zgoraj naštetih razlogov oz. ciljev ugotovimo, da lahko v kratkem časovnem obdobju pomembno vplivamo na gibalni in celostni razvoj otroka ter njegovo šolsko uspešnost.

(32)

21

• GIBALNE AKTIVNOSTI V UČNO-VZGOJNEM PROCESU

Poučevanje, ki vključuje gibalne aktivnosti, je učni pristop, ki temelji na oblikovanju različnih učno-vzgojnih vsebin z gibanjem in sledi sodobnim celostnim učnim pristopom, ki poleg miselne aktivnosti pri pouku spodbujajo tudi vključevanje čustev in telesa. Pozitivni učinki vključevanja gibalnih aktivnosti v pouk so neprecenljivi tako za kakovost pouka kot za učence.

Ena prvih avtoric, ki je v Sloveniji raziskovala vključevanje gibalnih aktivnosti v poučevanje, je opazila enkratne odzive otrok in med pozitivne vplive navedla: “Otrokom ni treba ves čas sedeti, gibljejo se, med seboj sodelujejo, ustvarjajo, rešujejo probleme, vključujejo se v skupino, radi se učijo, se tudi bolje naučijo, oblikujejo si pozitivno samopodobo.” (Kroflič, 1999, str. 8).

B. Kroflič (1999) navaja različne gibalne aktivnosti, ki jih lahko učitelj vključuje v poučevanje.

Gibalne in rajalne igre

Ob dogovorjenih pravilih se otrok skozi prostorsko in gibalno obliko vključuje v skupino.

Učenci znotraj skupine med seboj komunicirajo verbalno (govor ali petje) in neverbalno (gibalni motiv in telesni stik). Takšne igre imajo poudarek (so igre s poudarkom) na ritmičnem motivu, pomemben pa je tudi gibalni motiv, ki prikazuje bistvene značilnosti besedila.

Pantomima

Pantomima predstavlja neverbalno posnemanje, ponazarjanje in uprizarjanje različnih dogajanj. Izvajalec ustvari mentalno sliko in jo opazovalcem prenese preko gibanja.

Opazovalci morajo dobro opazovati in gibanje izvajalca preko asociacij pretvoriti v rešitev ali miselno sliko. Za uspešno izvedbo te dejavnosti je pomembna razlaga zamisli in doživljanj vseh sodelujočih. Pantomimo lahko uporabimo za ponazarjanje različnih vsebin na različnih učno-vzgojnih področjih. Lahko poteka ob glasbi, uporabimo lahko tudi predmete.

Spontane in usmerjene igre z vlogami, gibalno, plesno in govorno dramatiziranje

Pri socio-dramatskih igrah otroci z motorično (gibalno in plesno) ter verbalno dejavnostjo izrazijo različne vsebine, realistične ali domišljijske. Besedna in nebesedna komunikacija se prepletata v različnem razmerju. Učencem omogoča individualno ali skupinsko oblikovanje giba na različnih predmetnih področjih.

Gibalne didaktične igre

Gibalne didaktične igre so igre, ki so namenjene učenju z uporabo giba. Pri pouku jih lahko uporabimo v različnih predmetnih področjih in z njimi dosegamo vzgojno-izobraževalne cilje.

Namenjene so pridobivanju ali utrjevanju znanja preko besedne ali nebesedne komunikacije.

Poleg učenja omogočajo razvoj psihomotoričnih, socialnih in intelektualnih sposobnosti ter spretnosti. Učitelj jih lahko prilagaja ali ustvari na novo sam ali skupaj z otroki.

Pri vseh gibalnih aktivnostih je opazno močno doživljanje in ustvarjanje. Potekajo individualno ali skupinsko, uporaba besedne in nebesedne komunikacije je lahko spontana ali namenska.

(33)

22

Omenjene gibalne dejavnosti v učnem procesu se med seboj prepletajo in dopolnjujejo, zato je razvrstitev namenjena prikazu, kako je gibanje možno vključiti pri poučevanju (Kroflič, 1999).