UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
NIKA ROGLIČ
RAZVOJ SOCIALNIH ODNOSOV S POMOČJO LUTKE
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
NIKA ROGLIČ
Mentorica: viš. pred. dr. HELENA KOROŠEC
RAZVOJ SOCIALNIH ODNOSOV S POMOČJO LUTKE
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici, viš pred. dr. Heleni Korošec, za vse napotke, ideje, izboljša ve ter spodbudne besede, ki so me pripeljale do končnega cilja.
Seveda pa zastavljeni projekt ne bi uspel brez otrok iz vrtca Urša, enote Pikapolonica, ter njihove vzgojiteljice Alenke Kancilja, ki je aktivno sodelovala pri izvajanju projekta. Hvala za zanimivo, poučno predvsem pa prijetno izkušnjo, ki sem jo lahko delila z vami.
Velika zahvala gre seveda moji mami in očetu, ki sta me tekom študijskih dni navdajala s spodbudnimi besedami in pogumom in vedno verjela vame.
Hvala bratu Mitju in fantu Luku za vso pomoč, podporo in potrpežljivost.
POVZETEK
S pomočjo diplomskega dela sem želela izvedeti, kakšen vpliv ima lutka na razvoj socialnih odnosov v drugi starostni skupini predšolskih otrok. Otrok s pomočjo lutke namreč vstopa, spoznava in podoživlja situacije iz svojega vsakdanjega življenja, ko se je znašel v težavah ali vstopil v konflikt z vrstniki. Lutka mu pri tem omogoča, da z varne distance spoznava in preizkuša ustrezne in neustrezne načine reševanja različnih okoliščin. Na podlagi projekta, ki sem ga izvedla v Vrtcu Urša v Domžalah v starostni skupini štiri- do šestletnih otrok, lahko potrdim, da je bilo ob prisotnosti lutk že kaj kmalu zaznati spremembe v medsebojnih odnosih med otroki. Ob vstopu lutk v igralnico se je spremenil njihov način igre, saj je le-ta vsebovala več besedne komunikacije, druženja in sodelovanja kot prej. Motiviranost otrok je bila ves čas projekta na visoki ravni, kar pripisujem tudi večji participaciji otrok pri kreiranju projekta.
Otroci so podajali svoje predloge, ideje in izboljšave, moja naloga pri tem pa je bila, da sem jim prisluhnila in slišano tudi uresničila. Tako so bili otroci tisti, ki so odločali o poteku dnevnih dejavnosti, kar jih je še dodatno motiviralo za delo. Prav tako so se imeli možnost preizkusiti v delu po skupinah, saj so sami izrazili željo po ustvarjanju lutkovne predstave za ostale prijatelje v vrtcu. Lutke so otroke med seboj še bolj povezale. Z njihovim vstopom se je zmanjšalo število konfliktov. Prevladovati je začela simbolna igra, v katero so bili vključeni tako dečki kot deklice, ki so se pred projektom večinoma igrali ločeno. V času izvajanja lutkovnih dejavnosti je bilo začutiti prijetno in sproščeno vzdušje, napolnjeno z igrivostjo in radovednostjo otrok.
Ključne besede: lutka, spontana igra, socialni odnosi, participacija, skupinsko delo, lutkovna predstava.
ABSTRACT
Using puppets, my goal was to find out their impact on social relations between kindergarte n kids, ages three to six. Puppets help children to enter, acknowledge and relive situations from their everyday life, when they are met up with a problem or have, perhaps, gotten in a conflict with a friend. Puppets enable them to deal with such problems from a safe distance, employing all kinds of various approaches in different environments in order to solve them. Project performance took place in kindergarten Urša in Domžale. Children who participated in it were of age four to six. The puppets made an impact on them quite fast, since the changes between their actions and communication were soon noticeable. Even the way they played has changed- it suddenly included more word communitation, socializing and help offers. Their motivat io n to participate in project activities was high the entire time, which is why they aided in guiding and creating the activity in their own way, by giving ideas, suggestions, and improvements. My role was to listen to them and let them guide the activity. They had a chance to participate in group activities and, if they wished, make their own puppet show for their friends. Therefore, puppets connected them even more. Soon, there was more symbolic play between boys and girls, who didn't interact much before the project, and there was less conflict overall.
Atmosphere during the project was calm, relaxed, filled with playfulness, and child curiosity.
Keywords: puppet, spontaneous play, social relations, participation, team work, puppet show.
KAZALO
UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL ... 2
1. LUTKA ... 2
2. POMEN POSAMEZNE VRSTE LUTK ZA DELO V VRTCU... 3
2.1 Lutka na palici... 3
2.2 Ploska lutka ... 3
2.3 Senčne lutke ... 4
2.4 Marioneta ... 4
2.5 Ročna lutka ... 4
2.6 Mimična lutka ... 5
3. LUTKA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 5
3.1 Komunikacija skozi lutko ... 7
4. NAČINI UPORABE LUTKE ... 8
4.1 Pripovedovanje otrok ... 8
4.2 Izdelovanje lutk... 9
5. VLOGA VZGOJITELJA ... 10
6. MEDVRSTNIŠKI ODNOSI ... 12
6.1 Igra otrok... 12
6.2 Igra spodbuja socialni razvoj ... 13
6.3 Prijateljstvo ... 14
6.4 Socialne spretnosti ... 14
6.5 Kooperativno učenje ... 15
6.6 Socialna kompetenca... 16
6.7 Razvoj socialnih kompetenc skozi lutko... 17
7. PARTICIPACIJA OTROK ... 18
EMPIRIČNI DEL ... 20
7.1 Opredelitev problema... 20
7.2 Cilji raziskovalnega dela ... 21
7.3 Raziskovalna vprašanja... 21
7.4 Metoda dela... 21
7.5 Vzorec ... 21
7.6 Postopek zbiranja in obdelave podatkov... 22
8. IZVAJANJE PROJEKTA V SKUPINI ... 22
8.1 UVOD ... 22
8.2 PRVI DAN : Lutke vstopijo v igralnico ... 24
8.3 DRUGI DAN: Opazovanje in razvrščanje lutk... 28
8.4 TRETJI DAN: Naš lutkovni kotiček... 31
8.5 ČETRTI DAN: Nove lutke ... 37
8.6 PETI DAN : Palček Pohajalček ... 38
8.7 ŠESTI DAN: Izmisli si ime skupine ... 42
8.8 SEDMI DAN : Priprava na lutkovno predstavo ... 51
8.9 OSMI DAN: Zgodba z različnimi konci... 59
8.10 DEVETI DAN : Izdelava prstnih lutk ... 63
8.11 DESETI DAN : Lutkovna predstava za ostale otroke vrtca ... 66
8.12 Odzivi opazovanih otrok pred in med izvajanjem dejavnosti... 69
9. UGOTOVITVE ... 73
10. ZAKLJUČEK ... 75
11. LITERATURA ... 76
KAZALO SLIK
Slika 1: Ko lutke vstopijo v igralnico ... 24
Slika 2: Lutke so otroke spodbudile h komuniciranju ... 25
Slika 3: Pogovor med miško in ptičkom... 26
Slika 4: »Gremo, mucke, na potep!« ... 27
Slika 5: Razvrščanje lutk v obroče ... 28
Slika 6: Igra z lutkami na igrišču ... 29
Slika 7: Izdelovanje plakata ... 29
Slika 8: Lutke v revijah... 30
Slika 9: Dokončanje in razstava plakata ... 31
Slika 10: O gled kratke lutkovne predstave ... 32
Slika 11: Iskanje podobnosti in razlik med lutkami ... 33
Slika 12: Informacije o lutkah smo iskali tudi na spletu ... 34
Slika 13: Urejanje lutkovnega kotička... 35
Slika 14: Izdelovanje napisa in okraskov za lutkovni kotiček ... 36
Slika 15: Naš lutkovni kotiček... 36
Slika 16: Prosta igra z novimi lutkami ... 38
Slika 17: Lutke za igro Palček Pohajalček ... 39
Slika 18: Igra z lutkami... 40
Slika 19: Poglejmo, kaj vse lahko uporabimo za izdelavo lutk ... 41
Slika 20: Izdelane lutke so oživele v rokah otrok ... 51
Slika 21: Zabava pri medvedu ... 61
Slika 22: Opravičilo ... 62
Slika 23: Lisica se ohladi ... 62
Slika 24: Izdelajmo prstne lutke! ... 63
Slika 25: Prstne lutke so izdelane ... 64
Slika 26: Izdelava in okrasitev vabil... 65
Slika 27: Svoje prijatelje smo povabili na predstavo ... 66
Slika 28: Vabila so se razveselili tudi najmlajši ... 66
Slika 29: Mlajši otroci so pozorno opazovali dogajanje... 67
Slika 30: Lutke smo pokazali svojim prijateljem ... 68
Slika 31: Ponosni priklon... 69
1
UVOD
Želja po igri izhaja iz otrokove notranje motivacije in vsak otrok se igra na samosvoj način. V drugi starostni skupini otrok se pojavi simbolna igra, skozi katero se otrok uči in navezuje stik s svojimi vrstniki ter tako razvija svoje socialne kompetence, samokontrolo in usvaja pravila in norme družbe, v katero je vključen (Buzeti in Ružič, 2011). Če je ob igri prisotna še lutka, pa njene animacijske in komunikacijske zmožnosti nudijo veliko potencialov za razvoj socialnih spretnosti, graditev samopodobe ter sprejemljivega in varnega načina izražanja čustev.
Prav tako lutka spodbuja učenje maternega jezika skozi besedno in nebesedno raziskova nje jezikovnih situacij. Prek teh otrok spoznava nove besede, oblikuje nove besedne zveze, s pomočjo nebesednega izražanja pa svojim zgodbam daje nove dimenzije. Izboljšanje medosebnih odnosov in nudenje sproščenega vzdušja v skupini sta zgolj dve izmed mnogih pozitivnih lastnosti lutke, ki v komunikaciji prevzame vlogo posrednika. Opredelimo jo lahko kot močan simbolni medij, ki otroku nudi priložnosti za sproščanje konfliktov, izražanje čustev ter njegovemu pogledu in doživljanju sveta prek simbolne igre (Korošec, 2019). Pri izvedbi projekta v vrtcu smo želeli preveriti, ali bodo lutke pripomogle k boljšim medvrstnišk im odnosom in spodbudile zadržane posameznike, da se bodo lahko vključili v prosto igro s svojimi vrstniki. Pri tem smo delo zasnovali po principu aktivne vključenosti otrok v proces in načrtovali skupinsko delo.
2
TEORETIČNI DEL 1. LUTKA
Ob besedi lutka si lahko kot prvo asociacijo zamislim, da gre za nek čudežni pripomoček, ki bo pritegnil pozornost tako mladega kot tudi starejšega občinstva. Ko slišimo besedo lutka, si verjetno najpogosteje zamislimo ravno lutkovno gledališče, vendar ustrezna in pravilna uporaba in vključevanje lutke v vsakdanje življenje otrok v vrtcu ima še veliko večjo moč. Z njeno pomočjo se otrok lahko razvija na vseh področjih in bo z ustrezno spodbudo sodeloval pri različnih dejavnostih, saj bo ravno lutka tista, ki ga bo za dejavnost motivirala. Lutke so otrokom izjemno zanimive, ob igri z njimi pa otroci občutijo veselje, željo po igri in nastopanju z njo, se učijo sodelovati, si prisluhniti in še bi lahko naštevala.
Lutkovni svet je brezmejen in nudi neskončne možnosti animacije, poraja pa se vprašanje, kaj lahko označimo kot lutko oziroma kaj lutka sploh je. Opredeljena je kot tridimenziona lna podoba, ki jo lahko izdelamo iz različnih materialov, kamor lahko prištejemo naravne in odpadne materiale, blago, kovine itd. Njen namen je igrati človeka ali druga bitja (živa li, domišljijska bitja ...) v gledališki predstavi. Lutka oživi s pomočjo osebe, ki jo upravlja, lahko prek vrvice, palice, če jo človek upravlja od zunaj, ali pa s svojo roko (ročna lutka), če jo upravlja od znotraj. Glede na način upravljanja z lutko ločimo vrsto različnih lutk. Sprva so jih evropski lutkarji razdelili na štiri različne vrste glede na način upravljanja z njo: marionete, lutke na palici, rokavične (ročne) lutke ter ploske in senčne lutke (Jurkowski, 1996). Danes je teh vrst še veliko več. Naj jih omenim še nekaj: naglavne lutke, ročne, prstne, telesne, mimič ne, maske, javajke, igrače, predmeti kot lutke ...
Vsak predmet, igrača, pripomoček ali karkoli drugega, kar je sprva nepremično, lahko oživi.
Vendar da nek predmet oživi, potrebuje človeško silo. V gledališču je torej igralec tisti, ki vso svojo energijo usmeri v lutko, zato da le-ta lahko odigra svojo vlogo (Jurkowski, 1996).
3
2. POMEN POSAMEZNE VRSTE LUTK ZA DELO V VRTCU
Vsako lutko doživljamo različno in vsaka izmed njih ima drugačen namen, postopek izdelave, način njenega animiranja in odnos do osebe, ki jo animira. Kljub njihovi raznolikosti pa so vse izjemno zanimive za otroke. B. Varl (1995) v svoji zbirki šestih knjig opiše posamezne značilnosti različnih lutk. Lutke tako razvrsti v šest različnih skupin: lutke na palici, lutke na nitkah, ročne, ploske, mimične lutke in maske. V nadaljevanju so na kratko razložene vse omenjene lutke.
2.1 Lutka na palici
O lutki na palici govorimo takrat, ko je izbran lik nataknjen oziroma pritrjen na palico, ki služi kot njegovo vodilo. S premikanjem in vrtenjem palice tako povzročimo animiranje lutke. Zaradi njene preproste izdelave in enostavnega animiranja je zelo priljubljena med vzgojitelji in učit elj i v vrtcih in osnovnih šolah. Te lutke so lahko tudi brez oči, saj si bo otrok oziroma gledalec na ta način s pomočjo domišljije ustvaril svojo podobo o videzu lutke (Varl, 1995a). Sama pa menim, da lutka z očmi komunicira in je zato igra z njo v tem primeru prepričljivejša.
Na lutki opazimo tudi njen nos in lase, ki prav tako odražajo poseben značaj. Lasje izražajo lutkin karakter in spol. Prav tako pa se lahko odločimo, ali bo naša lutka nos oziroma lase sploh imela. Torej zanje je značilno zgolj to, da so pritrjene na palico, vse ostalo pa je prepuščeno naši iznajdljivosti, zamisli, domišljiji in namenu, kaj želimo, da naša lutka zna oziroma zmore (Varl, 1995a).
2.2 Ploska lutka
Ploske lutke so dvodimenzionalne. V preteklosti so jih uporabljali kot senčne lutke, vendar danes vemo, da z njimi lahko igramo tudi za paravanom tako kot z ostalimi, pri čemer pa moramo biti pozorni, da le-teh ne obračamo, saj nimajo debeline. Namesto tega lahko izdela mo več ploskih lutk iste figure iz različnih profilov, tako pri ploskih kot tudi pri senčnih lutkah.
Izdelava ploskih lutk v vrtcih je zaželena, saj jo bodo otroci sposobni izdelati sami brez pomoči vzgojiteljice. Prav tako je lahko nataknjena na otroški prst ali paličico, s pomočjo katere jo otrok lahko na enostaven način animira (Varl, 1997b).
4
2.3 Senčne lutke
Senčne lutke se od drugih razlikujejo po tem, da občinstvo ne opazuje lutke, temveč zgolj njeno premikajočo se senco, ki jo vidi na platnu. Senčna lutka se tako nahaja med platnom in žarometom (Varl, 1997b). Otroci se na ta način lahko poigravajo s senco svojih prstov, svojega telesa, ustvarjajo različne predmete in živali ter izdelujejo svoje senčne lutke, s pomočjo katerih urijo svoje finomotorične spretnosti. Pri animiranju le-teh otroci pridobivajo tudi občutek za lokacijo, saj se z oddaljevanjem lutke od platna povečuje oziroma v nasprotnem primeru zmanjšuje njihova senca, čemur pravimo, da nastajajo nove velikostne relacije (Majaron, 2006).
2.4 Marioneta
Marioneti lahko z drugo besedo rečemo tudi lutka na nitkah. Velja za zelo zahtevno vrsto lutk tako v procesu izdelave kot tudi njenega animiranja. S pomočjo nitk, ki so pritrjene na več delih lutke, upravljamo z vsemi deli njenega telesa in je zaradi premikanja okončin zelo podobna ljudem in živalim. Animatorju lutka na nitkah predstavlja izziv, saj jo oživi s premikanje m različno dolgih nitk, ki so pritrjene na vodilo. Upravlja se jo od zgoraj tako, da lutka lebdi nad tlemi oziroma se jih malce dotika med korakanjem (Varl, 1995b). Otrokom so le-te zelo všeč, saj jih doživljajo kot zrcalo odnosa med njimi in odraslo osebo. Kot pravi Majaron (2006), vrtčevskim otrokom premalokrat omogočimo izkušnjo z animiranjem marionete, kljub temu da bi bili ti tega sposobni. Poleg vsega pa so še zelo iznajdljivi, saj bi iskali in raziskovali njene nenavadne gibe. Otroci bodo s pomočjo fine motorike animirali lutko, zaznali bodo pomen težišča v svojem telesu, pri hoji poleg lutke na nitkah pa tudi koordinacijo gibanja njihove ga celotnega telesa (Majaron, 2006).
2.5 Ročna lutka
Ročna lutka, kot pove že njeno ime, je tista, ki si jo animator natakne na svojo roko ter jo animira s svojo dlanjo in prsti. Ker jo upravlja s svojo roko, se lahko zelo hitro premika, ustvarja hitre gibe in je pri tem zelo okretna in živahna. Zaradi njenega lahkega upravljanja lahko rečemo, da je ravno ročna lutka tista, ki bo na odru najbolj razposajena in polna energije, poleg tega pa tudi rada naveže stik z občinstvom (Varl, 1997a). Ko pa lutko izdelujejo in animirajo otroci, je treba paziti, da velikost lutke ustreza otroški roki, torej da le-ta ni večja od njegove
5
dlani, saj bo le v tem primeru lahko imel nadzor nad svojo lutko, pri tem pa »zadolžil« vsak prst na svoji roki. Tako bo lahko preizkušal lutkine nenavadne gibe, bil zmožen z njo prijeti in prenašati rekvizite, jo animirati na način, da se bo ta priklonila, poskakovala, vrtela, in še mnogo drugih norčij, ki jih dobro animirana lutka zmore. Otrok torej z animiranjem omenjene lutke obvladuje in izboljšuje svoje finomotorične spretnosti, ki jih lahko nadgradi z animiranjem dveh ročnih lutk hkrati, v primeru, ko rabi krajše dialoge. Ko se otrok igra s svojimi vrstniki, pa je odličen način tudi ta, da otrokovi prsti predstavljajo lutkine roke, s čimer se na podlagi dotika vzpostavi še močnejša vez med otroki (Majaron, 2006).
2.6 Mimična lutka
Mimična lutka je usmerjena na animiranje človeške ali živalske glave s poudarkom na odpiranju in zapiranju njune čeljusti. Animiramo jo z dlanjo, na način, da je palec spodaj in se premika gor in dol do ostalih štirih prstov, ki ostanejo skupaj. Premikanje lutkinih ust mora biti izvedeno s premislekom, saj se kaj hitro zgodi, da z nepotrebnim premikanjem čeljusti lutka izgubi svoj namen. Način, kako lutka odpira svoja usta, lahko veliko pove o njenih značilnostih in značaju (Varl, 1997c). Majaron (2006) pri omenjeni vrsti lutke dodaja, da zaradi njenega animiranja ter posledično premikanja roke in prstov le-ta spodbuja k obvladovanju otrokovega zapestja in komolca v različnih smereh.
3. LUTKA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
V Kurikulu za vrtce (1999) je zapisano, da so otroci lahko zelo ustvarjalni in izumiteljski na vseh področjih dejavnosti, seveda če jim to dopustimo. Zato je pomembno, da jim na področju umetnosti omogočimo dovolj svobode in časa pri raziskovanju in spoznavanju, saj sta to ključna dejavnika pri kreiranju in izvajanju drugačnih, izvirnih in neposrednih izdelkov, aktivnosti, idej ... Pri tem ne smemo pozabiti, da ima vsak otrok svojo predstavo in s tem oblikovan okus za lepo, zato se posameznikova umetnost presoja, opazuje in razume v obsegu otrokovega konkretnega razvoja in okolja, v katerega je vključen. Skozi umetnost otrok komunicira in se izraža, s čimer pridobiva konkretne izkušnje, saj umetnostne dejavnosti doživlja celovito, kar pozitivno vpliva na njegovo duševno zdravje in njegov uravnotežen razvoj (Kurikulum za vrtce, 1999).
6
Umetnostne dejavnosti, v našem primeru gledališke dejavnosti, v vrtcu lahko povežemo z vsemi ostalimi področji dejavnosti. Otroci se že zelo kmalu znajdejo v vlogi gledalcev in kasneje tudi v vlogi izvajalcev, saj si v vrtcu ali v gledališču ogledajo profesionalno predstavo, ki je največkrat tudi povod za samostojno ustvarjanje, izdelovanje in izvajanje samostojne predstave.
Prav tako se pogovor med vzgojiteljem in otroki v času pred ogledom in po ogledu gledališke ali lutkovne predstave najpogosteje navezuje na gledališki bonton, prostor, vrste lutk ... Če dobro pomislimo, lahko razberemo, da se elementi gledaliških dejavnosti pojavljajo tudi med vsakodnevnimi dejavnostmi in njenimi prehodi, saj se čedalje več vzgojiteljev odloča za t. i.
ljubljenca skupine, ki se je izkazal za odlično motivacijsko sredstvo, na katerega se otroci čustveno zelo navežejo (Ratej idr., 2011).
Lutka tako ni zgolj gledališki rekvizit, temveč prijatelj otrok, s katero z lahkoto navežejo stik in se ji zaupajo ter tako prek nje vstopajo v različne življenjske situacije. Lutka otroku v vrtcu pomaga premagati strah, saj se bo raje kot vzgojiteljici zaupal prav njej, poleg tega pa lahko brez težav rešuje morebitne spore med otroki. Tako ta kaj kmalu postane glavna avtoriteta v skupini, ki je pomembnejša in močnejša od vzgojiteljice. Ena izmed prednosti lutk je tudi ta, da z otrokom med drugim komunicira na neverbalni ravni (Majaron, 2002). Otrok tako opazuje in prek gibov lutke razbere njeno sporočilo.
Lutke že same po sebi pritegnejo otrokovo pozornost, saj se otroci radi igrajo z njimi ali jih zgolj opazujejo, ko le-te nastopajo. L. Marjanovič Umek (2013) v eseju Gledališče za različno stare otroke navaja, da si otroci različno razlagajo in so pozorni na različne elemente v gledališk i predstavi, ne zgolj glede na njihov razvoj, temveč tudi glede na njihovo starost. Pri štirile t nih otrocih se razvija metajezik, kar pomeni, da se zavedajo in govorijo o stvareh, tudi če te niso prisotne, z govorom lahko izrazijo svoje misli, razpoloženje, moderirajo, utemeljujejo ...
Ko pripravljamo gledališko predstavo za štiri- in petletnike, je dobro poznati metaspozna vni razvoj otrok, ki nam ponuja ključne dejavnike pri načrtovanju predstave. Otroci so tako postavljeni pred velik izziv, saj so skozi predstavo pozorni na perspektivo vseh junakov v zgodbi, presojajo in čustveno doživljajo interakcije in razmerja junakov, pri tem pa prihajajo do novih odkritij (npr. prvi izbor, četudi je mamljiv, ni nujno idealen). Otroci razumejo in vedo, zakaj se junaka v zgodbi prepirata, in znajo predvideti, da bo zmagal tisti, ki bo imel več dokaznih razlogov. Petletniki vedo, da mora kazen izhajati iz vzajemnosti (obojestranskosti) in se obravnavati glede na pomembnost prekrška in mora veljati enakovredno. Otroci v tem obdobju začnejo razlikovati med tem, kaj je resnica in kaj laž. Torej ista gledališka predstava bo dosegla svoj cilj, saj je ustvarjalno izražanje, reševanje problemov in razumevanje socialnih
7
odnosov za različno stare otroke sorodno, vendar le če bomo sledili splošnemu pravilu razvoja otrok v različnih razvojnih obdobjih (Marjanovič-Umek, 2013). Prav tako kot otrok spremlja gledališko predstavo in se odziva na posamezne like v njej, se odziva tudi na lutkovne zgodbe v skupini oz. na vzgojiteljičino komunikacijo z lutko.
Pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnih dejavnosti lahko lutko uporabimo na veliko različ nih načinov. V našem primeru smo s pomočjo lutke prešli od spontane igre do lutkovne predstave.
Le-te imajo izjemno pedagoško moč, ne glede na to, ali jo otroci ustvarjajo sami ali so zgolj njeni gledalci. Dobro poznana sta nam tako dva modela socialnega učenja, skozi katera se otroci učijo. O obzervacijskem učenju govorimo, ko so otroci v vlogi občinstva, vpliv na intelektua lni, čustveni in socialni razvoj ter razvoj kreativnosti pa ima aktivna participacija otrok v predstavi (Korošec, 2010, po Smilansky, 1969).
S pomočjo lutke se tako razvijajo otrokova samopodoba in socialne spretnosti, prav tako pa spodbuja učenje maternega jezika skozi verbalno izražanje, daje otroku priložnosti, da doživi različne življenjske situacije, mu pomaga razlikovati med resničnim in izmišljenim svetom ter mu pri tem nudi ustrezne priložnosti, da izrazi svoja čustva (Hunt in Renfro, 1982).
3.1 Komunikacija skozi lutko
Lutka otroku predstavlja ščit, saj se, s tem ko jo animira, njegov ego podredi, vsa pozornost in energija pa se tako preusmerita v njeno oživljanje. Tako lahko rečemo, da gre za posredno komunikacijo, kar otrok doseže z zaupanjem v njeno moč. Vzor vzgojitelja je v tej fazi zelo pomemben, saj če sam ne bo zaupal lutki z vsem srcem, potem se ji bodo tudi otroci težje podredili. Ko otrok komunicira skozi lutko, se izogne neposredni komunikaciji z vzgojitelje m, ki predstavlja njegovo avtoriteto, in se tako posledično izmakne stresni situaciji. Tako je lutka tista, ki komunicira z osebami, ki so v njeni okolici. V primeru zmote pa za to ni kriv otrok, temveč lutka, ki je v njegovih rokah. Komunikacija skozi lutko tako lahko mnogim otrokom predstavlja lažji in manj stresen način komuniciranja z okolico. Poleg tega pa se bo krepila tudi njegova pozitivna samopodoba, saj bo komunikacija skozi lutko prijetnejša in bolj razposajena (Majaron, 2002).
8
4. NAČINI UPORABE LUTKE
4.1 Pripovedovanje otrok
Otroci radi pripovedujejo zgodbe, si jih izmišljajo, govorijo o preteklih dogodkih, ki so se jim pripetili, oziroma nasploh uživajo v pripovedovanju. Kot omeni M. Bredikyte (2002), je pomembno, da si imajo otroci priložnost sami izmišljevati svoje zgodbe, s čimer se bo spodbujalo njihovo mišljenje in domišljijo. Za motiviranost otrok pri samostojnem kreiranju zgodbe je treba prilagoditi prostor glede na ustrezne predhodno načrtovane dejavnosti, s pomočjo katerih bomo otroke spodbudili, da se izrazijo na svoj način (prav tam).
Samostojno pripovedovanje izmišljene zgodbe lahko pri otroku klasificiramo na podlagi strukture slišane zgodbe tako, da preverimo, ali ima ta uvod rdečo nit z jasnim sporočilom in ustrezen zaključek. Kako dobro otrok pripoveduje in si izmišlja zgodbo, pa je v veliki meri odvisno od njegovih individualnih oziroma predhodnih izkušenj ter sposobnosti sestavlja nja zgodb. Večkrat ko bo otrok zgodbo pripovedoval staršem, vzgojiteljem ali prijatelje m, uspešnejši bo v pripovedovanju. Pozornost in priložnost, ki ju otrok dobi s strani odrasle osebe ali vrstnikov, da jim lahko pripoveduje, je pomemben dejavnik, ki vpliva na otrokovo ustvarjalnost (Bredikyte, 2002). Okrog otrokovega petega leta starosti se zgodi zanimiva prelomnica, ki se nanaša na razvoj otrokove domišljije, saj je otrok že zmožen igrati v namišljeni situaciji. V tem primeru gre za igro vlog. Vendar kot pravi Bredikyte (2002), je glavno ravno pripovedovanje pravljic in zgodb, medtem ko igra v tem primeru otroku pomaga, da si izmisli izbrano vlogo in zgodbo nato še pove. Predšolski otroci zelo radi poslušajo in obnovijo slišano zgodbo ali pravljico, še rajši pa si izmišljajo svoje zgodbe. Povod za izmišljanje zgodbe je lahko povezan z dejavnostmi, kot sta na primer igra z lutkami in risanje.
Prek simbolnih pripomočkov, ki jih otrok uporablja v lutkovni igri, se na lažji način identific ira z literarno osebo, kot če bi zgodbo zgolj pripovedoval ali bral (Majaron, 2002). Pri tem me je najbolj fasciniralo opažanje, da je otrok lahko tako zelo pozoren in osredotočen na animira nje svoje lutke, da bo pri njenem pripovedovanju izginila celo morebitna govorna hiba, ki jo ima.
Eden izmed teh primerov je zagotovo jecljanje.
Glede na rezultate v raziskavi, ki jo je opravila M. Bredikyte (2002), lahko potrdim, da bo odstotek ustvarjalne igre z lutkami po zgodbi večji, če jo bomo zaigrali z lutko, kot pa da bi jo
9
zgolj prebrali in jo nato skupaj obnovili. Tudi iz mojih izkušenj je lahko razbrati, da sta bili zbranost in motivacija otrok ob prisotnosti lutke veliko intenzivnejš i kot takrat, ko sem zgodbo zgolj prebrala.
Otrok bo ob igri z lutko postopoma prešel od gledališkega ustvarjanja na preiskovanje izraznih opcij prostora in telesa, na uporabo rekvizitov med igro, z zgodbo pa bo ob napredku sociodramske in simbolne igre vse pogosteje vstopal v interakcijo oz. igro s svojimi vrstnik i.
Torej če vzgojitelj otrokom omogoči čim več različnih situacij in priložnosti, da se ti igrajo z lutkami in jih posledično uporabljajo v komunikaciji s svojimi vrstniki, obstaja velika verjetnost, da bodo po njih posegali in jih koristno uporabljali tudi v prihodnje (Ratej idr., 2011).
4.2 Izdelovanje lutk
Pomembno je, da otrokom ponudimo priložnost za izdelavo lastne lutke in jim pri tem pustimo prosto pot pri izdelavi. Izdelajo naj si jo tako, kot so si jo zamislili sami. Ključnega pomena je, da vzgojitelj zagotovi primerno tehnično podporo in pomoč pri izdelavi. Pri tem mora biti pozoren, da od otrok ne zahteva točno določenega videza lutke po določenih šablonah, pri videzu le-te naj jih ne obremenjuje, kajti čar je ravno v ustvarjanju lutke, ki je nastala iz idej in zamisli vsakega otroka posebej. Le tako bo vsaka lutka, ki jo izdela otrok, nekaj posebnega in unikatnega, zanj pa bo igrala še toliko večjo vlogo. Ko so lutke izdelane, je treba narediti še zadnji in ključni korak, ki loči nepremikajoče oziroma nežive predmete/igrače/lutke od premikajočih. Torej vsaka lutka mora oživeti, kajti če do te faze ne pride, potem je njen namen izgubljen. Otrokom omogočimo dovolj časa, da se igrajo in raziskujejo, kaj vse lutka zmore.
Lutke, ki jih otroci izdelajo, so lahko zelo preproste, pri tem pa lahko tudi vzgojitelj s pomočjo preproste lutke doseže vse svoje zastavljene cilje (Korošec, 2002). Otrok naj torej sam izdela lutko, saj ideja o njenem videzu nastane v njegovi glavi. Pri njenem kreiranju je vanjo vložil tudi svoja čustva in energijo ter jo kasneje obudil še s pomočjo svojih rok. Če torej upoštevamo in sledimo omenjenim napotkom, je tako lahko vsaka lutka edinstvena in dragocena (Majaron, 2002).
10
5. VLOGA VZGOJITELJA
Vzgojitelj mora biti v procesu izdelovanja lutk in otrokove igre z njimi pozoren na vsakega otroka. Vsi namreč potrebujejo ustrezno spodbudo in delitev dela na način, da bodo lahko v ustvarjalni proces vložili svoj prispevek. To pomeni, da ima vzgojitelj ves čas ustvarjanja pomembno motivacijsko vlogo, s katero naj bi spodbujal otroke h kreativnosti in izraža nj u otrokove domišljije. Zaveda se, da otrok ni igralec, temveč zgolj ustvarjalec v igri, ki si jo kreira sam. Ves čas ima v mislih, da glavni cilj ustvarjanja ni končni produkt, ki ga v večini primerov izpeljemo kot lutkovno predstavo, temveč sam proces ustvarjanja (Korošec, 2010). Prek izdelave in igre z lutkami vzgojitelj prepozna otrokove talente in njegove ustvarjalne zmožnos t i.
Prav tako je pozoren na otrokovo vključevanje v družbo in njihovo sodelovanje in dogovarja nje ter morebitne spremembe pred delom in po delu z lutko. Vzgojitelj mora biti pripravlje n prisluhniti in upoštevati otrokove želje. Z željo po nastopanju z lutko otrokom prihranimo strah pred nastopanjem, naša naloga pri tem pa je, da otroke spodbujamo ter jim s tem vlijemo moč in voljo za nastopanje. Ključnega pomena pri vsem tem pa je, da od otrok ne zahtevamo naučenega besedila, pač pa jih spodbujamo, da se prek skupne igre učijo medsebojnega sodelovanja in podpore (Majaron, 2002).
Lutka nima pozitivnega učinka zgolj na otroke, temveč tudi na vzgojitelje oziroma odraslo osebo, ki jo animira. Z uporabo lutke v vzgojno- izobraževalnem procesu bo vzgojitelj na lažji način pristopil do otroka in ga tako tudi bolje oziroma lažje razumel. S prihodom lutke v igralnico se bo izboljšala klima v skupini, kar vzgojitelju omogoča lažje izvajanje začrtanih dejavnosti, saj bo motivacija otrok ves čas na visoki ravni. Prav tako se ima vzgojitelj priložno st pred otroki predstaviti v popolnoma drugačni luči, kar je za njih še posebej zanimivo in zabavno. Z uporabo lutke se bo na drugi strani dvignila tudi raven vzgojiteljeve kreativnost i (Hunt in Renfro, 1982).
Vzgojiteljeva naloga je torej ta, da ustvari spodbudno okolje, pri čemer je na prvem mestu prav misel, da otrok v procesu izdelovanja lutke ne more biti kreativen, če bo imel občutek neuspeha . Prav tako se mora zavedati, da otroka ne sme spremljati misel, da obstaja le ena prava lutka in da je njegova naloga, da izdela njeno kopijo. Ravno nasprotno! Vzgojitelj mora biti zelo pozoren, spodbuden in razumeti, da delo enega otroka ni boljše od dela drugega, temveč zgolj drugačno. Otroke spodbujamo, da ne obstaja napačno. Le takrat, ko ne bodo omejeni, da obstaja neuspeh, bodo lahko svobodno eksperimentirali. Torej le z besedami, da ni zgrešenega, damo
11
otrokom svobodo, ki bo ključ do njihove kreativnosti (Hunt in Renfro, 1982). Tudi priložno st, da otroci čim večkrat ustvarjajo in se igrajo z lutko, ima pozitiven učinek na razvoj njihove kreativnosti, hkrati pa se sočasno spodbuja tudi razvoj socialnih odnosov v skupini (Korošec, 2010).
Pomembneje je, da otroci več časa namenijo uporabi in igri z lutko kot pa izdelovanju le-te, kljub temu pa lahko med omenjenima pojmoma vzpostavimo močno povezavo. Ko nastopi čas za ustvarjanje lutk, lahko vzgojitelj zgolj z ustrezno zastavljenimi vprašanji pri otroku spodbudi njegovo kreativnost. Tako namesto da vzgojitelj otrokom zastavi vprašanje: »Kaj izdeluješ? « vprašanje raje oblikuje sledeče: »Koga izdeluješ? Kakšen značaj bo imela tvoja lutka? Kako se bo tvoja lutko premikala, oglašala?« Vsa ta vprašanja bodo pri otroku spodbudila vizua lno predstavo o lutki, ki jo izdeluje, in njenem značaju, ko jo bo »oživel« (Hunt in Renfro, 1982).
Kot je zapisano v Kurikulumu za vrtce (1999), mora vzgojitelj na vseh umetniških področjih upoštevati individualne razvojne značilnosti posameznega otroka, saj se vsak otrok izraža na samosvoj način. Prav tako vzgojitelj ne ocenjuje izdelkov otrok, predvsem pa jih ne napeljuje k ustvarjanju običajnih podob ali pretirava s pohvalami. Zavedati se mora, da je otrokom pomembnejši proces ustvarjanja kot pa njegov rezultat. Njegova naloga je torej ta, da v skup ini ustvarja prijetno klimo, ki bo spodbudila otrokovo željo po izražanju. Vzgojitelj, ki pozna svoje otroke, bo tako skozi umetniške dejavnosti prepoznal otrokove posebne potenciale in omejitve (Kurikulum za vrtce, 1999).
Vzgojitelj se mora pri rokovanju z lutko zavedati, da je on tisti, po katerem se bodo otroci zgledovali, zato je zaželeno, da se predhodno pripravi na animiranje določene lutke. Otroci nas namreč ves čas zelo dobro opazujejo in posnemajo, zato je pomembno, da svojo lutko animiramo na ustrezen in kakovosten način, saj bomo le tako lahko priča ustreznemu animira nju otrok z njihovimi lutkami (Hunt in Renfro, 1982). Ko lutko animiramo oziroma se z njo igramo skupaj z otroki, je pomembno, da smo se sposobni prepustiti toku domišljije animira ne ga predmeta in lastni ustvarjalni zmožnosti. Pri tem se je treba zavedati, da so lik, zgodba in tema zgolj instrumenti za ustvarjanje pozitivnih pogojev za dragoceno, svobodno in kreativno ustvarjanje otroka z lutko (Korošec, 2010).
12
Ko vzgojitelj lutko animira, mora biti pozoren, da jo vidijo in slišijo vsi otroci ter da jo ves čas ohranja pri življenju, z neprekinjenimi in živahnimi gibi, vendar le takimi, ki bodo imel i ustrezen namen, torej da so gibi dobro definirani in smiselni (Hunt in Renfro, 1982). Prav tako je potrebno, da vzgojitelj, seveda če mu je nelagodno, stopi tudi izven svoje cone udobja in otrokom predstavi, zaigra, omogoči rokovanje in izdelovanje različnih vrst lutk, torej da se ne osredotoči zgolj na eno vrsto lutke, s katero se bodo otroci srečavali. Prav je, da otroci spoznajo obširnejši svet lutk, saj bodo s tem rasle njihove ideje, želje, domišljija. Ustvarjalnost otrok bi se tako še povečala, saj bi prav vsak našel lutko, ki bi mu ustrezala. Prek profesiona lnih predstav, ki si jih imajo otroci možnost ogledati v okviru vrtca, pa se najbolje seznanijo z izraznimi možnostmi, ki jih zmorejo lutke (Ratej, 2011).
6. MEDVRSTNIŠKI ODNOSI
6.1 Igra otrok
Dve besedi, otrok in igra, dva nerazdružljiva pojma. Pri igri gre za aktiven proces brez produkta.
Igra povezuje vse, kar se otroci naučijo, usvojijo, razumejo in čutijo. Otroci se ne igrajo zato, da bi v igri dosegli trajno vrednost ali razvijali svoje sposobnosti, temveč da zadovoljijo svojo potrebo po aktivnosti (Ivon, 2010).
Igra je prevladujoča dejavnost v predšolskem obdobju, ki se pojavi spontano in prek katere se otrok razvija na vseh področjih: socialnem, čustvenem, spoznavnem, osebnostnem, gibalne m.
Želja po igri izhaja iz otrokove notranje motivacije in vsak otrok se igra na samosvoj način, kar pripisujemo njegovim osebnostnim značilnostim in drugim okolijskim dejavnikom (spolu otroka, kulturi, trenutni situaciji, emocionalnemu in fizičnemu stanju ...). Otrok se nikoli ne igra pod prisilo, vendar zaradi želje po spoznavanju in odkrivanju novega, kar izhaja iz njega samega. Ob igri otrok občuti zadovoljstvo in v njej zelo uživa. Otroci se sami odločajo, s čim, kako in na kakšen način se bodo igrali, ter sproti določajo oziroma spreminjajo pravila igre (Buzeti in Ružič, 2011).
Eden izmed načinov uporabe lutke v vzgojno-izobraževalnem procesu je tudi ta, da povezuje gledališče in spontano igro otrok, kjer se srečujejo z dvema vidikoma socialnega učenja. Ko so postavljeni v vlogo gledalcev, se učijo skozi opazovanje drugih, zapomnitev opaženega in kasneje ponavljajo obnašanje, ki so ga opazovali. Drugi vidik pa se pojavi, ko so otroci
13
postavljeni v vlogo izvajalcev predstave, kjer njihova vključenost in sodelovanje pripomoreta k intelektualnemu, socialnemu in čustvenemu razvoju ter kreativnosti posameznega otroka.
6.2 Igra spodbuja socialni razvoj
V drugi starostni skupini otrok se že pojavi simbolna igra, za katero je značilno, da se otroci postavljajo v vlogo drugih oseb, jih oponašajo in se pretvarjajo, »kot da so«. Skozi simbolno igro se otrok uči in navezuje stik s svojimi vrstniki ter na ta način razvija svoje socialne kompetence, samokontrolo ter usvaja pravila in norme družbe, v katero je vključen (Buzeti in Ružič, 2011).
Tako se otrok v igri s svojimi vrstniki uči sodelovati, pogajati, slediti ostalim, upoštevati druge, se vključevati in se preizkusiti v prevzemanju glavnih vlog. Prek nje prav tako izraža svoja čustva, se uči vztrajnosti, iznajdljivosti in sklepanja. Igra sama po sebi pa spodbuja tudi nastajanje konfliktnih situacij med njimi, ki se jih tako učijo reševati sami (Petelinc, 2019).
V medsebojni igri otroci podajajo predloge, olajšujejo razlike z dopolnjevanjem idej, kar pa od njih zahteva veliko količino usvojenih oziroma razvitih kognitivnih in socialnih veščin (Katz G. in MacClellan E., 2005).
Kot sta zapisala Musek in Pečjak (2001) v njunem učbeniku z naslovom Psihologija, medsebojne odnose med posamezniki lahko razdelimo na dva različna pola, in sicer na prosocialni, kamor prištevamo sodelovanje, solidarnost, prijaznost, podporo in altruize m (nesebičnost), ter na antisocialni, pri katerem lahko glede na predpono anti sklepamo, da gre za negativen odnos posameznika do drugih, kamor prištevamo različne vrste agresivnosti.
Starejši kot je predšolski otrok, pogosteje bo vstopal v igro z vrstniki in se jim pridružil pri igri vlog, pri čemer otroci sami odločajo in oblikujejo potek in pravila iger, ki se jih igrajo. Na ta način posameznik utrjuje spretnosti, tako da z ostalimi otroki sodeluje, rešuje konflikte, je pripravljen stvari deliti z drugimi ter je sposoben ustrezno komunicirati (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Pri štiriletnem otroku lahko opazimo, da se bo čustveno navezal na vrstnike, lahko doživel prvo simpatijo, znal in bo pripravljen sprejeti enostavna pravila različnih iger. Prav tako se v omenjeni starosti pojavljajo čustva, kot so: upanje, sram, zavist, ponos in prvi zametki estetskih občutkov. Leto kasneje, ko otrok dopolni pet let, pa je moč opaziti, da se raje igra z vrstnik i
14
istega spola, pri čemer je tudi sam zmožen organizirati igro, sodeluje v pogovoru z odraslimi in je sposoben svoje potrebe preložiti oziroma potisniti na stran (Sigulin, 2019).
Šestletnik pa bo na drugi strani že našel sebi ljubšega prijatelja in upošteval pravila igre z vrstniki, bil zaščitniški do mlajših od sebe, razlikoval in občutil različne občutke sreče, razočaranja, ljubezni ... Razvija se njegov občutek empatije, saj je zmožen dogajanje opazovati s perspektive drugega. Otrok v omenjeni starosti prav tako sodeluje pri skupinskih dejavnostih, saj se razvije njegova sposobnost sodelovanja (Sigulin, 2019).
6.3 Prijateljstvo
Prijateljstvo pomeni sprejemanje. To, da se otroci med seboj spoprijateljijo, pa se ne zgodi samodejno, pravila za vključenost v skupino pa se ves čas spreminjajo. Youngs (2000) pravo prijateljstvo opredeljuje na podlagi šestih kategorij. Pravo prijateljstvo tako pomeni, da se osebi med seboj spoštujeta, si zaupata, razumeta, sprejemata, se dobro počutita, ko sta skupaj, in si zaupata svoja čustva. Večja je povezanost med njima, bolje se poznata, kar jima olajša izoblikovanje pozitivnih zvez z ostalimi otroki (Youngs, 2000).
Otroci med seboj hitro sklenejo prijateljstva, kar pa ima na dolgi rok pri otroku pozitivne posledice, saj se razvijajo njegova pozitivna samopodoba, zaupljivost in samospoštovanje. V odnosu s prijateljem otrok pridobiva izkustvo za vrednotenje in odkrivanje samega sebe. S tem, ko se primerja s svojim prijateljem, to pozitivno vpliva na njegovo vraščanje v družbeno okolje, odpravljanje egocentričnosti in širitev realnosti. Na začetku je otrok pozoren zgolj na fizič ne lastnosti svojega prijatelja, kot so njegovi predmeti/igrače in njegovo vedenje. Kasneje opažajo in iščejo podobnosti in razlike med seboj, tudi na psihološki ravni, kjer so pozorni na svoje in na prijateljeve občutke (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
6.4 Socialne spretnosti
Otrok potrebuje različne socialne spretnosti, da lahko naveže stik in vzdržuje prijateljske odnose z vrstniki. Z njimi bo pokazal, da podpira in odobrava ostale. Ko se vključi v skupinsko dejavnost, mora stati za svojimi idejami, ki pa od ostalih ne smejo pretirano izstopati (Youngs, 2000).
15
Otroci se med seboj zelo razlikujejo, zato lahko opazimo, da imamo lahko v skupini tudi otroke, ki so neopazni, zavrnjeni ali priljubljeni s strani ostalih otrok. Otrokove določene značilnos t i povzročijo specifičen odziv vrstnikov ob njegovem prihodu v skupino, kar je najbolj razvidno pri nesprejetih/zavrnjenih otrocih. Le-ti se obnašajo agresivno, ne sodelujejo z ostalimi in so družbeno nezmožni, kar je moč opaziti v njihovem pristopu do ostalih otrok. Takšno obnašanje jih naredi nepriljubljene za razliko od ostalih, ki že v začetku vzpostavijo dobre odnose.
Nevpadljivi otroci so pogosto plašni in se izolirajo pred bojevitostjo drugih, so zadržani, njihova igra pa je osamljena, medtem ko bo na drugi strani priljubljen otrok družaben, neagresiven in bo rad delil stvari z ostalimi. Prednost pred ostalimi otroki imajo zagotovo tisti, ki so spretni pri navezovanju novih prijateljstev, saj so za to potrebne dobre komunikacijske veščine, empatija in uspešnost prevzemanja vlog (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Vzgojitelj lahko z ustreznimi načini in pristopi zmanjša morebitne razlike med omenjenimi otroki, saj lahko poleg socialnih iger za izboljšanje medvrstniških odnosov ter vključ it ve zavrnjenih in spregledanih otrok uporabi tudi lutko oziroma pripravi različne lutkovne dejavnosti. Le-te bodo otroke spodbudile in jim ponudile priložnost, da se bodo na enostavnejš i in bolj sproščen način lahko vključili v skupino. Vse dejavnosti pa morajo biti predhodno načrtovane, saj je treba vedeti, kaj želimo z določeno dejavnostjo doseči, pri tem pa ne smemo spregledati dejstva, da je tukaj nujno upoštevati značilnosti posameznega otroka.
6.5 Kooperativno učenje
Za razvijanje socialnih spretnosti otrok oziroma njihovih veščin je zanimiv način usvajanja teh s pomočjo kooperativnega učenja. Kot zapiše Youngs (2000), je kooperativno učenje spodbuda za razvoj otrokovih socialnih spretnosti, saj le-ta poteka v manjših skupinah, kjer je tudi stopnja zbranosti veliko višja kot pri številčnejši skupini. Otroci se med seboj pogovarjajo, govorijo o delu, ki ga opravljajo, se med seboj poslušajo, spodbujajo ter si podajajo mnenja in predloge.
Vzgojiteljica opazuje dogajanje v skupinah in če je potrebno, pristopi do skupine, ji pomaga in jo nekoliko usmerja. Ozračje v igralnici pa je v tem primeru prijateljsko in spodbudno.
Kooperativno učenje tako otroku daje priložnosti, da postane zanesljiv in odgovoren. Prav tako je v omenjenem načrtu dela pomembneje sodelovati kot pa zmagati, česar se otroci kasneje tudi zavedajo. Razvoj socialnih spretnosti pa je odvisen tudi od vzgojitelja, saj je njegova naloga, da otrokom omogoča delo v manjših skupinah ali v paru. Seveda je omenjeni način dela
16
primeren za otroke druge starostne skupine in kasneje, ko otroci obiskujejo osnovno šolo (Youngs, 2000).
6.6 Socialna kompetenca
Ko rečemo, da je otrok oziroma oseba socialno kompetentna, pravimo, da ima razvito pozitivno podobo o sebi in usvojenih veliko socialnih spretnosti, kamor lahko prištejemo zmožnost učinkovitega reševanja konfliktov, sodelovanja z ostalimi ipd.
Socialna kompetenca vsebuje nabor socialnih spretnosti, ki jih lahko grupiramo v tri dimenzije (spoznavno, čustveno, vedenjsko) ter doseženo stopnjo samovrednotenja (npr. oseba je sposobna doseči zadane cilje oziroma rezultate, prepričana je v lastno vrednost), in sicer (pridobljeno dne 15. 7. 2019 https://www.termania.net/slovarji/terminoloski-slovar-vzgoje- in- izobrazevanja/3474332/socialna-kompetenca?query=socialne+spretnosti&SearchIn=All):
spoznavna dimenzija: zmožnost osebe, da zna presoditi med napačnimi in pravilnim i dejanji, zmožna je uspešno reševati konflikte in predvideti njihove posledice ter razume mentalno stanje drugih oseb;
čustvena dimenzija: pojem empatija pomeni vživljanje v položaj drugega, zmožnost osebe, da prepozna in izraža svoja čustva ter razume čustva ostalih oseb. Zmožna je prepoznati pričakovanja, interese in namere le-teh ter oceniti videno situacijo z lastne perspektive;
vedenjska dimenzija: način, kako se oseba odzove, ko je dejansko prisotna v socialne m konfliktu.
K socialnim veščinam, ki naj bi jih razvili predšolski otroci, lahko prištejemo, da so otroci zmožni prisluhniti drug drugemu ter se medsebojno dogovarjati in sodelovati, pri čemer so sposobni upoštevati druge pri njihovi skupni igri, pri tem pa tudi veliko tvegajo. Otrok se prav tako zna zavzeti zase (npr. prepreči, da bi ga nekdo ujezil, razžalostil) in izoblikuje pozitivno podobo o sebi (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Predšolski otroci razvijajo svoje socialne kompetence s tem, ko vstopajo v prijetne interakcije in dejavnosti tako s svojimi vrstniki kot tudi z odraslimi. Otroci, ki so socialno kompetentni, bodo svoje obnašanje uskladili z resničnostjo, saj bodo delili skupni jezik, si med seboj
17
izmenjavali informacije, pri tem pa proučevali ter iskali podobnosti in razlike. Lahko bi rekli, da nekaterim otrokom primanjkuje ustreznih veščin ravno zaradi pomanjkanja priložnosti, prek katerih bi jih lahko usvojili in jih prakticirali (Katz G. in MacClellan E., 2005).
Sodelovanje, vodenje, skrb in nekatere druge socialne veščine so izrazitejše v skupinah, kjer so otroci obeh starostnih skupin, saj navadno starejši otroci priskočijo na pomoč mlajšim, jim razkažejo prostor, igrače in jih opazujejo, usmerjajo, razlagajo pravila, kot na primer, kaj se sme oziroma česa se ne sme početi itd. (prav tam).
6.7 Razvoj socialnih kompetenc skozi lutko
Prek igre in nastopanja z lutko otrok opazuje in vstopa v interakcijo z vrstniki ter na ta način izboljšuje svoje sposobnosti prepoznavanja čustev in perspektivo drugega ter se v skladu z njegovim obnašanjem ustrezno odzove, kar pomeni, da se razvija njegov občutek za empatijo.
Pojem empatija pomeni, da je otrok sposoben situacijo drugega ponotranjiti, ga razumeti in sočustvovati z njim. Empatija je eden izmed ključnih konceptov, prek katerega se razvijajo socialne sposobnosti. Da bi lahko razumeli posameznika, je potrebna identifikacija čustev na podlagi njegovih verbalnih in fizičnih namigov. Prek lutkovnih sposobnosti in igranja lahko te namige razberemo še intenzivneje (Smith, 2005).
Z uporabo lutke in otrokovega sodelovanja in vključevanja v igro z drugimi se otrok uri v razumevanju neverbalnega izražanja drugega otroka, identifikaciji njegovih čustev, predvidevanju njegovih občutkov ter prepoznavanju razlik in podobnosti med njegovimi čustvi in čustvi drugega (Smith, 2005).
Ko poskušamo s pomočjo lutke razvijati otrokov občutek za empatijo, je treba začeti z ustrezno zastavljenim vprašanjem, kot na primer: »Kako lutke sporočajo zgodbo?« Otrok bo tako na podlagi zastavljenega vprašanja prišel do sklepa, da lutke sporočajo zgodbo prek svojih gibov, medsebojne komunikacije oziroma dialoga in izražanja čustev (prav tam).
Lutkovne predstave, ki jih zaigrajo oziroma se jih igrajo otroci, so na videz zgolj veselo preživljanje razpoložljivega časa, vendar se za omenjenim skriva še mnogo več. Otrok namreč prek lutke vstopa, spoznava in podoživlja situacije iz njegovega vsakdanjega življenja, ko se je znašel v težavah, zadregah ali vstopil v konflikt z vrstniki. Lutka pa mu pri tem omogoča, da z varne distance spoznava in preizkuša ustrezne in neustrezne načine reševanja prej omenjenih situacij (Zorec, 2007).
18
Da bo otrok ob lutkovnih aktivnostih lahko razvijal svoje potenciale, potrebuje najvišjo stopnjo neoviranega prostega mišljenja. Ko pa otroci delujejo v skupinah, jim je treba omogočiti zadostno mero svobode in časa za razvoj njihovih zamisli. Vzgojitelj ob svojem delu ne sme pozabiti, da je ključnega pomena sam proces in ne končni izdelek oziroma stvaritev (Korošec, b.d.).
Izvajanje lutkovnih dejavnosti, sploh v primeru, kadar želimo zaigrati lutkovno predstavo, vključuje sodelovanje otrok v manjših skupinah, kar pomeni, da so le-te osnovane na skupinskem kreiranju. Otroci v skupinah se tako učijo dogovarjanja, medsebojnega usklajevanja stališč, za kar pa je potrebno dobro medsebojno delovanje vseh članov skupine (Korošec, b.d.).
Ko se otrok igra z lutko ali z njo nastopa, vstopa v različne položaje. Na ta način se postavi v vlogo lutke, ki jo animira, ter tako poskuša razumeti dano situacijo z njene perspektive. Otrok pri tem spoznava in išče nenasilne poti reševanja nesoglasij, torej zgolj z lepimi besedami in na miren način. Ko se postavi v vlogo osebe, ki jo igra, se tako zaveda oziroma začuti njene občutke, kar pripomore k povečanju rahločutnosti za čustva ostalih. H. Korošec (b.d) navaja številne avtorje, ki trdijo, da na izboljšanje vzajemnih odnosov v skupini in razumevanje drug drugega močno vpliva igra vlog. Otrok se pri omenjeni igri pretvarja, da je nekdo drug, pri čemer posega po vlogah, ki so mu že poznane, torej so del njegovega vsakdanjika oziroma si v nasprotnem primeru izmisli svoje vloge. Če bo otrok ob igri vlog uporabljal lutko, bo to pripomoglo k temu, da se bo lažje vživel v vlogo, ki jo bo odigral. Lahko bi rekli, da spodbujanje otrokove domišljije pozitivno vpliva na empatičnost posameznika, saj bo otrok na podlagi domišljijskega vstopanja v imaginarne situacije hitreje priskočil na pomoč svojemu vrstniku in se čustveno odzival na ostale otroke (Korošec, b.d).
7. PARTICIPACIJA OTROK
Participacija otrok pri vsakodnevnih opravilih in dejavnostih v vrtcu je zelo pomembna, saj pozitivno vpliva na čustveno-socialni razvoj otroka. Otrok se z vključenostjo in pomočjo pri dejavnostih počuti sprejetega in pomembnega, poleg tega pa širi svoje ideje, išče nove, še zanimivejše, o katerih razmišlja, ter jih deli z drugimi, se uči poslušanja, sodelovanja, prilagajanja in iskanja skupnih poti, ki bodo ugajale vsem članom. Poleg vsega naštetega pa bo v času izvajanja dejavnosti oziroma določenega projekta otrokova motivacija ves čas na visoki ravni, saj bo ob spoznanju, da odrasla oseba sprejema in uresničuje njegove ideje, uporabil
19
svojo domišljijo za iskanje novih, še izvirnejših idej. Včasih so se s pojmom otroštvo povezovale besede, kot so nekompetentnost, nezrelost, nezmožnost interpretiranja sveta in absorbiranja odločitev. Na otroštvo se je gledalo zgolj kot na eno izmed mnogih stopnic, ki jih je treba prehoditi, kajti le ko te presežemo, lahko postanemo kompetentna oseba. V tem kontekstu so odrasli tisti, ki prevzamejo odgovornost za svojega otroka. Vredno je omeniti, da so se konec 20. stoletja na omenjenem področju začele dogajati spremembe, kajti različni viri so začeli pisati in seznanjati ljudstvo z novimi predstavami oziroma pogledi na otroka. S tem so se začeli pojavljati osnutki participacije, pedagogike poslušanja, utrjevanja moči, vere v otrokove potenciale in zmožnosti, upoštevanje otroka ter potrebo po vzpostavljanju pogovora med otrokom in odraslim. Med drugim se opirajo tudi na trditev, da otroštvo ni primanjkljaj, temveč določena razvojna faza, ki ima sama po sebi pomen. Pri tem se je treba zavedati, da je lahko že otrok v predšolskem obdobju vplivni sogovornik odraslemu. Vsi omenjeni koncepti tako izvirajo s predpostavke, da si otroci želijo in so zmožni kreirati življenje ter pri tem participirati z odraslimi (Turnšek, 2009).
Vključevanje otrok v procesu načrtovanja dejavnosti tako pripomore k celovitemu razvoju osebnosti, kar lahko iz lastnih izkušenj potrdi B. Hrastnik (2019), ki pri tem dodaja, da je ključnega pomena obravnavanje otroka kot enakopravnega in aktivnega člana. Pri tem otroke spodbujamo k podajanju idej, sodelovanju, premišljevanju in prevzemanju odgovornosti in učenju samostojnosti, seveda v skladu z njihovimi zmožnostmi. Z omenjenim načinom dela bomo dosegli višjo raven otrokove samozavesti, v procesu načrtovanja in izvajanja dejavnosti pa bo zaznati njihovo visoko stopnjo motiviranosti, sproščenosti in osebne sreče. Seveda pa je naša naloga, da znamo otrokom prisluhniti, sprejeti in uresničevati njihove ideje, jih spodbujati ter z njimi vzajemno komunicirati (Hrastnik, 2019).
Prav tako je v Konvenciji o otrokovih pravicah (1990) navedeno, da ima vsak otrok pravico do soudeležbe, kar pomeni, da aktivno sodeluje pri pomembnih odločitvah, ki so del njegovega življenja oziroma okolja, kjer odrašča, v katerem pa naj bi imel z leti vedno večjo vlogo sodelovanja. Prav tako je v 13. členu konvencije zapisano: »Otrok ima pravico do svobode izražanja; ta pravica zajema svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede na meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug način po otrokovi izbiri (prav tam).«
Eno izmed načel uresničevanja ciljev v Kurikulu za vrtce (1999) je tudi načelo aktivnega učenja, ki prav tako spodbuja izhajanje iz otrokovih samoiniciativnih predlogov, pri čemer se
20
otroci seznanjajo tudi z uporabo različnih strategij in pripomočkov, ki jih bodo potrebovali in jim pomagali pri iskanju odgovorov. Informacije, ki jih otrok črpa iz okolja, prilagaja in preoblikuje na njemu razumljiv način, hkrati pa se razvija in oblikuje tudi njegov način mišljenja (Batistič Zorec, 2003).
EMPIRIČNI DEL
7.1 Opredelitev problema
S pomočjo diplomskega dela sem želela raziskati, kakšen je vpliv lutke na socialne odnose v skupini, ali se bodo ti skozi projekt spreminjali in ali bo ustvarjanje lutkovne predstave otroke med seboj bolj povezalo ter jih na ta način spodbudilo k večji stopnji sodelovanja.
Skozi svoje izobraževanje sem imela priložnost opazovati delo različnih vzgojiteljic v različ nih starostnih skupinah otrok, v katerih pa sem zelo pogrešala delo z lutko. Opažam, da vzgojitelj ice premalokrat posegajo po lutki, kljub temu da vedo, kako je ta lahko uspešno motivacijsko sredstvo, s katerim bi otroke pritegnile k opravljanju različnih dejavnosti. Lutke so mi že od nekdaj zelo zanimive, vendar menim, da imam z njimi premalo izkušenj, zato si želim le-te obogatiti skozi diplomsko delo. Prav tako se želim na lastne oči prepričati, kako bodo zastavljene dejavnosti vplivale na odnose v skupini. Poleg tega pa me je zanimalo, kako zainteresirani bodo otroci nad lutkami ter kasneje v njihovem ustvarjanju in animiranju. Zato sem empirični del diplomskega dela načrtovala po principu odprtega tipa raziskovanja, ki ga z drugimi besedami lahko opišemo kot priložnost participacije otrok k nabiranju in odkrivanju različnih rešitev zastavljenega problema, pri katerem na plano privre otrokova kreativnost.
Kljub vnaprej načrtovanim dejavnostim pa sem se skozi projekt ves čas prilagajala željam in idejam otrok, na čemer temelji odprti tip raziskovanja.
Ko so otroci ugotovili, da jih jemljem resno in upoštevam njihove ideje in predloge, so bili nad nadaljnjimi dejavnostmi še toliko bolj zainteresirani in njihove ideje so tako zaživele.
21
7.2 Cilji raziskovalnega dela
Na podlagi izvedenega projekta sem želela:
ugotoviti, kakšna je vloga lutk na področju socialnih spretnosti pri ustvarjanju zgodbe med skupinskim delom otrok;
raziskati, ali se skozi projekt socialni odnosi v skupini spreminjajo;
ugotoviti, kako se bo spreminjala komunikacija pri njihovi samostojni igri z lutkami.
7.3 Raziskovalna vprašanja
Zastavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1: Na kakšen način bodo otroci reševali probleme v skupini? Kako se bodo dogovarjali?
RV 2: Kako bo kreiranje konca zgodbe vplivalo na razmišljanje in odnose med otroki?
RV 3: Ali se bo status nesprejetega otroka v skupini skozi projekt izboljšal? Ali bo zaznati spremembe glede njegovega odnosa z vrstniki?
7.4 Metoda dela
Uporabila sem deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja. V procesu raziskovanja sem se osredotočila na otrokove odzive ob ustvarjanju z lutko. Med izvajanjem sem pozorno opazovala dogajanje v igralnici (med načrtovanimi dejavnostmi, v lutkovnem kotičku, prosto igro otrok) in si opaženo sproti beležila. Prav tako sem projekt dokumentirala s slikovnim gradivom. Za natančnejše opazovanje sem si predhodno izdelala kontrolno listo, s katero sem lažje spremlja la sodelovanje otrok po skupinah, saj sem imela predhodno pripravljene kategorije, na katere sem bila med ustvarjanjem otrok pozorna. Tako sta način in stopnja sodelovanja zabeležena za vsako skupino posebej. Pridobljene podatke sem analizirala s kvalitativno analizo. Projekt je zasnovan po principu odprtega tipa raziskovanja, kjer bo ključnega pomena otrokova participacija skozi celoten projekt. S podajanjem idej, predlogov, izboljšav sem skupaj z otroki ustvarila zanimive in unikatne zaključke zgodbe, ki so oživeli s pomočjo lutk.
7.5 Vzorec
Praktični del sem izvajala v Vrtcu Urša, enoti Pikapolonica, v Dobu pri Domžalah. Vseh otrok v skupini je 18, od tega devet deklic in devet dečkov. Otroci so stari od štiri do šest let in večina jih je tik pred odhodom v osnovno šolo.
22
7.6 Postopek zbiranja in obdelave podatkov
Eno izmed dejavnosti sem izvajala na prostem, vse ostale dejavnosti pa v igralnici. V procesu raziskovanja sem se osredotočila na otrokove odzive ob ustvarjanju z lutko. Med izvajanje m sem pozorno opazovala dogajanje v igralnici (med načrtovanimi dejavnostmi, v lutko vne m kotičku, prosto igro otrok) in si opaženo sproti beležila. Prav tako sem projekt dokumentirala s slikovnim gradivom in videoposnetki. Za natančnejše opazovanje sem si predhodno izdela la opazovalno listo, s pomočjo katere sem lažje spremljala sodelovanje otrok po skupinah, saj sem imela predhodno pripravljene kategorije, na katere sem bila med ustvarjanjem otrok pozorna.
Tako sta način in stopnja sodelovanja zabeležena za vsako skupino posebej. Pridobljene podatke sem analizirala s kvalitativno analizo. Projekt je zasnovan po principu odprtega tipa raziskovanja, kjer je ključnega pomena otrokova participacija skozi celoten projekt. S podajanjem idej, predlogov, izboljšav sem skupaj z otroki ustvarila zanimive in unikatne zaključke zgodbe, ki so oživeli s pomočjo lutk.
Med izvajanjem projekta sem uresničevala tudi nekatere splošne kurikularne cilje, ki so zapisani v Kurikulu za vrtce (1999) in se nanašajo na področje umetnosti. V času izvaja nja projekta sem tako spodbujala njihovo ustvarjalnost pri pripravi, organizaciji ter uporabi sredstev in prostora ter njihovo radovednost in veselje do umetniških dejavnosti. Otroci so prav tako razvijali svojo umetniško predstavljivost in domišljijo z zamišljanjem in ustvarjanje m, umetnost pa doživljali kot del družabnega in kulturnega življenja.
8. IZVAJANJE PROJEKTA V SKUPINI
8.1 UVOD
V času izvajanja dejavnosti sem z vsakim dnem začela opažati pozitiven vpliv lutke na razvoj in vedenje celotne skupine. Lutke so otroke takoj spodbudile h komuniciranju, med njimi tudi tiste bolj zadržane posameznike. Otroci so se skozi projekt sprostili, povezali, rasla je njihova samozavest, domišljija in ustvarjalnost. Na razvoj otrokove ustvarjalnosti močno vpliva družbeno okolje, v katerega je vključen, vendar žal v večini primerov le-to zavira otrokovo ustvarjalnost, namesto da bi jo spodbujalo. Zatiranje otrokove ustvarjalnosti se lahko kaže že v vrtcu in kasneje v šoli, ko se od otroka pričakuje, da bo ves čas snov ponavljal in jo izvajal kot vsi drugi, češ da je to edina pravilna rešitev. Zato morajo biti vzgojitelji v vrtcu zelo pozorni, da otrok pri dejavnostih ne omejujejo in s tem zatirajo njihovo ustvarjalnost. Če bodo to počeli,
23
kasneje od otrok ne morejo pričakovati, da bodo v stvareh, ki jih počnejo, inovativni in ustvarjalni, saj bodo ti nevede posegali že po znanem modelu. Torej če bo vzgojitelj izdela l preprosto lutko, bo to lahko odskočna deska za otroke in njihovo ustvarjalnost (Musek in Pečjak, 2001). Ravno zaradi omenjenega sem bila pozorna, da dejavnosti načrtujem na način, da bodo spodbujale otrokovo ustvarjalnost, domišljijo in seveda čim večjo vključenost otrok v proces, kjer podajajo svoje ideje, skupaj kreirajo zamisli, se prilagajajo drug drugemu, si znajo prisluhniti, pomagati, predvsem pa se učiti medsebojnega sodelovanja. Pri vsem tem sem morala biti pozorna, da sem dogajanje v skupini ves čas beležila, saj se v nasprotnem primeru hitro spregleda odzive, komentarje in pogovore med otroki. Nemogoče je prisluhniti vsem hkrati, poleg vsega pa otroci navadno niso tako sproščeni, če vedo, da jih nekdo opazuje in posluša njihov pogovor ali prosto igro.
Beleženje idej, fotografiranje, snemanje in interpretacija izdelkov so v gledališko-lutko vne m procesu ključni za izvedbo ustvarjalnega gledališkega projekta, kjer otrok in vzgojite lj enakovredno sodelujeta ter sta odgovorna za nastale predloge (Korošec, 2010). Zato sem bila pri načrtovanju dejavnosti pozorna, da so bile te zabeležene na več različnih načinov, in sicer s sprotnimi zapisi opažanj, opazovalno listo ter slikanjem in snemanjem otrok.
V času izvajanja projekta v vrtcu sem sledila splošnim ciljem, ki so zapisani v Kurikulu za vrtce (1999), saj sem na področju umetnosti:
spodbujala otrokovo radovednost in veselje do umetniških dejavnosti ter doživljanja in izražanja;
omogočila sem jim, da so umetnost doživeli kot del družabnega življenja;
skozi dejavnosti so razvijali svoje umetniške predstavljivosti in domišljijo z zamišljanjem in ustvarjanjem;
spodbujala sem njihovo splošno ustvarjalnost pri pripravi, organizaciji in uporabi sredstev in prostora;
v času projekta so tako otroci negovali in razvijali individualne ustvarjalne potenciale v fazah doživljanja, zamišljanja, izražanja, komuniciranja in uveljavljanja na področju umetniških dejavnosti.
Med izvajanjem projekta so se med seboj povezovala različna področja dejavnosti. Tako so bila poleg umetnosti, ki je bila ves čas tesno povezana z družbo in jezikom, prisotna tudi ostala področja, in sicer področje matematike, narave in gibanja. Z lutkovnimi dejavnostmi smo posegali na vsa področja dejavnosti, ki so se med seboj prepletala.
24
Kljub predhodno načrtovanim dejavnostim, ki so bila delno načrtovana tudi na podlagi mojih sklepanj o odzivih otrok na posamezno dejavnost, se je kasneje izkazalo, da sem izhajala in vse dejavnosti prilagajala otrokovim interesom, zanimanju in trenutnemu razpoloženju. V nadaljevanju so podrobneje zapisane refleksije vseh izvedenih dejavnosti.
8.2 PRVI DAN: Lutke vstopijo v igralnico
Operativni cilji:
otrok si zamišlja in izvaja animacijo z različnimi vrstami lutk,
otrok sodeluje v igri z drugimi,
otrok se igra in s tem raziskuje ter posega po različnih vrstah lutk.
V igralnico sem prinesla veliko vrečo, v kateri so bile različne vrste lutk (ročne, mimič ne, ploske lutke, marionete, lutke na palici). Vzela sem jih iz vreče in jih odložila na sredino igralnice, nato pa opazovala igro otrok z njimi. Ker se navadno v času proste igre igrajo z drugimi igračami, so jim bile lutke še toliko bolj zanimive in privlačne, saj se z njimi ne igrajo pogosto. Prav tako pa je bilo med njimi veliko takih, ki so jih imeli priložnost animirati prvič.
Slika 1: Ko lutke vstopijo v igralnico
Najprivlačnejše so jim bile lutke na nitkah, ki so izstopale od ostalih. Otroci so z navdušenje m planili nad lutke in kot bi trenil, je imel vsak otrok v roki vsaj eno lutko. Ne glede na to, kako se posamezno lutko animira, so vsi otroci kaj hitro ugotovili, kako jo držati in jo upravljat i oziroma so jo raziskovali tako dolgo, dokler niso našli ustreznega načina upravljanja z njo.
