Darja Zaviršek PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN

(1)

Darja Zaviršek PRISILNE IZSELITVE

MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA

PRISILNA IZSELITEV KOT SCENA IZ VOJNE Kolikokrat so n a m ljudje, ki so jih zanimale d r u ž b e in njihovi procesi, zatrjevali, da se m o r a m o učiti od majhnih, minornih dogodkov, če h o č e m o razumeti, kako d e l u j e j o vladajoče institucije s svojimi ideologijami.

Prvi korak tega učenja je, da dogodke, ki smo jim priča, o p i š e m o in nato zapišemo, kako posamezniki in institucije o njih govo- rijo, jih »pojasnjujejo« in sčasoma preobli- kujejo, tako da d o g o d k i služijo opravičeva- nju njihovih početij, ali z drugimi besedami, utrjevanju vladajočih ideologij in vrednost- nih kodeksov. Tako b o pričujoči članek na p r i m e r u m i n o r n e g a d o g o d k a z a k o n i t e p r i s i l n e deložacije r e f l e k t i r a l d e l o v a n j e s t r u k t u r m o č i in procese, ki jih je m o g o č e s k u p n o n a s l o v i t i »Kako d e l u j e l o g i k a izključevanja«. Ukvarjanje s to problematiko je še zlasti p o m e m b n o zato, ker b o m o v p r i h o d n o s t i samo v Ljubljani doživeli nekaj sto prisilnim deložacijam, ki b o d o sledile tistim, ki so že izvedenim.

Eno od vprašanj, ki se mi je zastavljalo, kadar sem brala o antisemitskih izgonih in usmrtitvah, je bilo tisto v zvezi s predvide- v a n j e m p r i h o d n o s t i . Od česa je bilo odvisno, da so nekateri posamezniki »vedeh«, kaj se b o zgodilo, in zato pravočasno pobegnili, in o d česa je bilo odvisno, da so drugi »ve- deli«, da se jim najhujše n e m o r e zgoditi, in ostali, dokler jih niso prišH iskat ekseku- torji? Nevarnost je lahko velika, verjetnost, da se b o zgodilo, p a vendarle majhna.

Kako torej danes zares vedeti, kaj je vplivalo n a to, da so nekateri Židje verjetnost, da jih usmrtijo, videli kot sicer grožnjo, n e p a kot r e s n i č n o nevarnost? In kako vedeti.

kaj je vplivalo na o c e n o tveganja drugih, da so pravočasno zapustili stanovanja, p r e d e n so vanje vdrli nacisti ali v z h o d n o e v r o p s k i antisemiti? Zakaj so n e k a t e r i n a t a n č n o ocenili količino tveganja, drugi pa so verjeli, da se jim »to p a č n e m o r e pripetiti«? Kdaj je prišlo d o točke, ko je p o s a m e z n i k prišel d o spoznanja, da m o r a bežati, da si reši živ- ljenje? Le pri nekaterih je imela odločilno vlogo dobra politična ocena t r e n u t n e situacije, p r i številnih d r u g i h p a je na njihovo odločitev vplivalo bolj o s e b n o prepričanje, povezano z idejo o pravičnosti in racional- nosti človeškega delovanja.

Kdaj torej verjeti, da se tisto, česar n e m o r e m o niti misliti, lahko zares zgodi, je ostalo zame vprašanje, ki ga obravnavam bolj na ravni sofizma kot na ravni vprašanja, na katerega je m o g o č odgovor. Torej, koliko informacij in koliko p o b i t i h Židov ali prisilno deložiranih sosedov je p o t r e b n o , da človek, ki verjame v racionalnost delovanja posameznikov in oblasti, n e v e r j a m e več, da b o sam ubežal nasilju?

Analogija z antisemitskimi p o g r o m i in eksterminacijo se mi je n e k a j dni zatem, ko sem bila priča zakoniti prisilni deložaciji v m e s t n e m j e d r u Ljubljane, kot f l a s h b a c k vračala v misli. Koliko prisilnih deložacij v m e s t n e m j e d r u je p o t r e b n o , da človek začne verjeti, da ga b o d o m e s t n e oblasti izselile iz s t a n o v a n j a , v k a t e r e g a se je legalno vseHl p r e d desetimi leti in vse d o d a n e s r e d n o plačeval n a j e m n i n o ? Koliko mater samohranilk z dvema otrokoma, od katerih je e d e n komaj shodil, postavijo na cesto m e s t n e oblasti, da n e k a mati samo- h r a n i l k a zares z a č n e v e r j e t i , da ji grozi resnična nevarnosti prisilne deložacije?

(2)

Kako n a j o b t e m ravna socialno delo, bi moralo biti strokovno vprašanje, p o s t a n e p a tudi politično že spričo dejstva, da po- m a n j k a n j e politične volje za graditev novih stanovanj ustvarja nove in nove brezdomce.

D o d a t e n razlog, da se mi je scena prisil- n e deložacije »pomešala« z antisemitskimi izgoni, je ta, d a je p r i s i l n a deložacija v resnici videti kot kratka vojna scena. Sredi d o p o l d n e v a v d r e v stanovanje n e k a j mož, ki imajo p o n e k e m k o n c e p t u pravičnosti legalno pravico, da v kartonske škatle zme- čejo vse, kar je v stanovanju, v n e k a j u r a h izpraznijo stanovanje in odpeljejo o p r e m o na d o g o v o r j e n o mesto (če oseba nima prostora, k a m o r bi namestila pohištvo in svoje o s e b n e p r e d m e t e , jih odpeljejo v državno skladišče, za k a t e r e g a je t r e b a plačevati d n e v n o ležarino). Okoli oseb, ki jih deloži- rajo, se zbirajo otroci, ki kričijo ali pa n e m o opazujejo dogajanje, ženske, ki jokajo in se n e m o č n o p r i t o ž u j e j o . N e k a j n o v i n a r j e v p o s k u š a »ujeti« dramatičnost trenutka. Ko je stanovanje izpraznjeno in možje odidejo, o s t a n e j o n a z a n e m a r j e n e m d v o r i š č u tri ženske, ki jokaje tolažijo druga drugo, nekaj o t r o k in n e k a j stvari, ki jih d e l o ž i r a n a ženska kot o s e b n o prtljago o d n e s e s seboj.

To sta bili v tem konkretnem p r i m e r u ročna t o r b i c a in plastična vreča, p o l n a plenic.

Zadnja vojna scena na d o m a č e m dvorišču, ki jo doživijo nekateri pregnanci, je poslav- Ijanje. Prizadeta ženska se je objela z vsemi sosedami, ki so jokale na dvorišču, in p o t e m z o t r o k o m v naročju za vedno odšla iz kraja, ki je bilo 10 let n j e n o domovanje.

Tretji razlog, da m e je scena prisilne de- ložacije še n e k a j dni spominjala na antise- mitske izgone, je bil m o j s p o m i n na to, da je p r a v v tej hiši ves čas d r u g e svetovne vojne živelo n e k a j Židov, ki jih nacisti niso odkrili in so v m i r n i h časih umrli naravne smrti. Tako hiša, ki je stara skoraj 200 let, dosedaj ni poznala primera, da bi bil kakšen n j e n prebivalec iz nje nasilno izseljen. Do kakšnih okoliščin m o r a torej priti, da se to zgodi, kakšno součinkovanje prikrajšanosti in d i s k r i m i n a c i j p r i p e l j e d o d o g o d k a , o k a t e r e m n i h č e ni verjel, da se lahko zares zgodi?

PRISILNE IZSELITVE KOT USTVARJANJE BREZDOMCEV V današnjih državah so deleženi največje diskriminacije p o s a m e z n i c e in posamezniki, ki doživljajo več kot e n o obliko prikraj- šanosti. Najpogosteje gre za součinkovanje različnih situacij in dogodkov, ki jih uvrsti m e d skrajno ranljive prebivalce. Njihova p r i k r a j š a n o s t je u č i n e k dveh vrst diskri- minacij: n a j p r e j tiste, ki izhaja iz n e e n a k e p o r a z d e l i t v e d o b r i n in m o ž n o s t i , d a se d o b r i n e pridobi, in p o t e m tiste, ki izhaja iz k u l t u r n i h vrednot. Te s p o d b u j a j o direktno in i n d i r e k t n o izključevanje ( s t e r e o t i p i o materah samohranilkah, z m e r j a n j e ljudi, ki so p r i p a d n i k i etničnih manjšin, negativne predstave o tem, kakšne o s e b n o s t n e last- nosti imajo ljudje s prizadetostmi ipd.).

Ranljivost je torej materialna in kulturna, saj posamezniki in p o s a m e z n i c e n e doživ- ljajo le ekonomske dominacije, temveč tudi tisto, ki izhaja iz v r e d n o t e n j a e n e kulture p r e d drugimi kulturami: ko na p r i m e r zaslu- žijo boljše delovno mesto, p a ga n e dobijo, ker lahko boljše delovno mesto dobijo samo osebe, ki v k u l t u r n e m p o g l e d u niso nega- tivno v r e d n o t e n e . Tako se ekonomski pri- krajšanosti p r i d r u ž i tudi k u l t u r n a , in na k o n c u je k o m a j m o g o č e videti, katera je p o m e m b n e j š a in katera je vzrok za dolo- č e n o situacijo, ki se p r i p e t i človeku.

Za boljšo p o j a s n i t e v takega součinko- vanja vzemimo partikularen p r i m e r ženske z d v e m a o t r o k o m a , ki je bila s e p t e m b r a 1997 izseljena iz n e k d a n j e g a občinskega stanovanja. Lahko bi šlo tudi za katero koli d r u g o osebo, p r i kateri bi prikrajšanosti delovale kot sistem, ki o m o g o č a p o g o j e za izključevanje. V n j e n i življenjski zgodbi se n a m razkrijejo naslednji elementi: ženska, ki si je v novi državi pridobila slovensko državljanstvo — t o r e j »Slovenka d r u g e g a reda«, delavka, ki ima dolgotrajne izkušnje z revščino in življenjem n a e k s i s t e n č n e m robu, oseba, ki sama skrbi za dva otroka, ki ima šibko socialno p o d p o r n o m r e ž o in ki jo ime in priimek uvrščata m e d k u l t u r n o devaluirane državljane in državljanke. Če vemo, da diskriminacije in izključevanje nikoli niso naključni dogodki, temveč so vgrajeni v delovanje oblasti in političnih

(3)

sistemov, lahko z analizo elementov prikraj- šanosti pri tej določeni osebi opazimo sub- tilno delovanje mehanizmov oblasti. Žen- ska z otrokom, tako ideološko poveHčevan simbol ljubezni in sreče, v tem p r i m e r u dokazuje, da je tudi to le del resnice: obsta- jajo bolj in manj zaželene matere z otroki, bolj ali manj družbeno vrednotene matere.

To se vedno znova pokaže tudi pri ženskah s fizično prizadetostjo, ki bolj kot lastno fizično-telesno oviranost doživljajo družbe- n e ovire, ko se odločijo, da b o d o imele otroka. Odločitev, ki je pri enih spodbujana, p o s t a n e pri drugih »družbeni problem«.

Tako se p o č a s i r a z k r i v a j o m e h a n i z m i delovanja moči, ki jih najdemo kot različne odnose sil, ki takrat, ko začnejo delovati, ubirajo svoje lastne poti in gradijo svojo lastno organizacijo. Lahko pa uzremo meha- nizme delovanja m o č i tudi kot različne strategije razHčnih subjektov, ki v končni fazi dosežejo neki določeni učinek. Moč na področju ohranjanja družbene hierarhije je v vsakem p r i m e r u stalna, se ponavlja in se reproducira sama od sebe.

Če pobliže pogledamo primer septembr- ske prisilne deložacije matere z otrokoma, vidimo še nove kombinacije prikrajšanosti.

Zato da bi nekoč postala najemnica socialnega stanovanja, je prizadeta oseba že ob koncu 80. let začela opravljati skrbstveno delo za ostarelo žensko, ki je nekaj let zatem umrla. S tem je državo razbremenila plačila institucionalne skrbi za odvisno osebo za vsaj dve leti. Upala je, da si bo tako pridobila n a j e m n o pravico do stanovanja, vendar mestne oblasti z njo niso hotele podpisati n a j e m n e pogodbe. Že leta 1992 so ji začele groziti s prisilno deložacijo, ki so jo potrdile tudi sodne oblasti. Od leta 1992 do leta 1997 ni Mesto Ljubljana našlo za tri sloven- ske državljane n o b e n e druge rešitve, kot da jih je »izvrglo« iz sistema in jih postavilo na eksistenčni rob. Družina, ki se še do včeraj p o ničemer ni razlikovala od vseh drugih p o d o b n i h družin, je za nekaj mesecev postala brezdomska družina in tako povsem

»drugačna« od vseh drugih.

Brezdomci torej niso postali kdorsibodi, ljudje, ki bi bili žrtev naključij in slabe sreče.

Nasprotno, sito socialne države je izvrglo najranljivejše izmed ranljivih: tri ljudi, ki so

bili tako ali tako že na robu revščine. Tisto, kar hočejo oblastna razmerja prikazati kot

»naključje«, ki se zgodi vsake toliko, je v r e s n i c i izselitev o s e b , ki že doživljajo večkratno prikrajšanost. Vidimo torej, da se take stvari n e dogajajo naključno, temveč jih lahko z analizo delovanja oblastnih s t r u k t u r p r e d v i d i m o vnaprej. Tam, kjer oblastna r a z m e r j a v svoje delovanje n e vgradijo načela socialne pravičnosti, ki bi zahtevalo, da vladajoča večina zavestno skrbi za najranljivejše skupine prebivalstva, ki imajo vsakdanjo izkušnjo k u l t u r n e in ekonomske dominacije in so brez socialne o p o r e v ljudeh, ki zasedajo v družbi socialno vrednotene d r u ž b e n e položaje, so prav ti posamezniki najlažja tarča manife- stiranja moči. Koncept m o d e r n e liberalne države, ki se je poslovila od »velikih levi- čarskih utopij«, če parafraziram J. Haber- masa, temelji na demokraciji, kjer manjšina, ki ima m o č skoncentrirano v politiki in ekonomiji, deluje tako, da zagotavlja pre- živetje večini. Gre za proces, ki v pogojih n e e n a k o s t i p o s k u š a delovati p r a v i č n o . Posebna pozornost, namenjena ljudem, ki si najtežje pridobijo ekonomske dobrine (ženske, ki same skrbijo za otroke, ljudje s fizičnimi in duševnimi prizadetostmi, stari, pripadniki etničnih manjšin), je pogosto zgolj videz, v resnici pa se neenakosti in revščina poglabljajo. Socialna neenakost in iz nje izhajajoča revščina pride nekaterim prav iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da se lahko ekonomsko privilegirani socialni sloji zrcalijo v tistih, ki so na ekonomskem dnu:

»Mi smo nekaj boljšega od revežev« Pri tem ne gre le za dejstvo posedovanja ekonomskih d o b r i n , temveč tudi za psihološko dominacijo, užitek močnejšega. Lahko se pojavi krščanski tip zrcaljenja v smislu:

»Bodimo hvaležni, da nam gre tako dobro;

kako bi bilo, če bi bili taki reveži.« Drugi razlog pa je v tem, da šele skupina revnih premožnejšim omogoča uresničitev sistema dobrodelništva, ki se pri nas uspešno razpreda. Tisti, ki da, ima tudi materialni d o k a z za svojo d o b r o t o . U d e l e ž b a n a dobrodelni prireditv^i mu daje natanko tisto podobo, ki si jo ves čas želi imeti o sebi.

Lacanovska psihoanaliza v tem p r i m e r u govori o procesu simbolne identifikacije.

(4)

INSTITUCIJE KOT NARAVNE DANOSTI Edina možnost, ki jo ima ženska z otrokom, ki n i m a d e n a r j a za n a j e m stanovanja s pro- f i t n o n a j e m n i n o ali vsaj za najcenejšo sobo v nastanitvenem c e n t r u (ki se tako ali tako izogiba družin), je vstop v različne institucionalne sisteme: oddaja otrok v rejništvo, namestitev starejšega otroka v kakšnega od socialnih zavodov, vstop v Materinski dom, zatočišče ali kakšno od cerkvenih organi- zacij. V materinskih domovih in zatočiščih nikoli ni prostora, vedno pa se najde kakšna rejniška družina, ki z d o d a t n i m o t r o k o m tudi n e k a j zasluži. Ureditev rejništva p a je v takih p r i m e r i h n a j p o g o s t e j e največji in edini »uspeh«, s katerim se lahko pohvalijo socialne službe. Vsem tem možnostim je v resnici treba reči situacija, kjer ni izbir. V tej socialni realnosti, kjer ni izbir, pa vseeno z b u d i p o z o r n o s t s v o j e v r s t e n p a r a d o k s : rešitve, ki so na voljo, ko n e k d o p o s t a n e b r e z d o m e c , so p r e d v s e m institucionalne.

Namesto da bi država omogočila osebi pri- m e r n o bivališče, ki bi bilo cenejše kot vzdr- ževanje dragih institucij, p o n u j a institu- c i o n a l n e r e š i t v e ( m a t e r i n s k e d o m o v e , b r e z d o m s k e centre, n a d o m e s t n e družine).

Logika, ki začne delovati, temelji na pre- pričanju, da tisti, ki je reven, nima pravice živeti s svojimi otroki in nima pravice do lastnega bivališča. V najboljšem p r i m e r u d o b i sobo v eni od o m e n j e n i h institucij ali s o b o v e n e m od samskih domov. Tako se p o n o v n o srečamo s p r o b l e m o m , ki ga naj- d e m o tako na p o d r o č j u duševnega zdravja kot na področju prizadetosti in starosti. Gre n a m r e č za to, da država še v e d n o p o d p i r a drage in za posameznika praviloma neučin- kovite institucije (domove za stare, psihia- trične bolnice, materinske domove, social- n e zavode), namesto da bi d e n a r direktno namenila prizadetim osebam.

O čem torej dejansko govori dejstvo, da se v Sloveniji d r ž a v a n a m e s t o g r a d n j e s o c i a l n i h s t a n o v a n j o d l o č a za g r a d i t v e novih in novih instiuicij? Vanje mora stopiti oseba, ki je stara in n e m o r e več živeti samo- stojnega življenja, oseba s fizičnimi ovira- nostmi, ženska, ki jo p r e t e p a p a r t n e r , in tako naprej—vsakdo, ki bi sicer potreboval individualne n a č i n e p o d p o r e za samostoj-

n o življenje. Ali se za temi odločitvami n e skriva tisti znani srednjeevropski kaikovski subjekt, ki v e r j a m e v p o m o č institucij tudi takrat, ko n a m e s t o p o m o č i d o b i nadzoro- vanje in o s e b n o razvrednotenje? In ki se p o č u t i bolj n e m o č n e g a , ko okoli njega ni več velikih institucij? Kafkovski subjekt je soočen z n a s p r o t j e m m e d tem, da v resnici ima d o l o č e n o količino moči, s katero bi lahko spreminjal d r u ž b e n e okoliščine, a se hkrati p o č u t i brez moči. Resnično verjame, da n e m o r e biti akter p o m e m b n i h družbe- nih premikov. Del te logike je tudi dojema- nje prava in sodstva kot naravne danosti, kot n a t u r a l i z i r a n i h f o r m , ki p r a v zaradi svoje n a v i d e z n e »naravnosti«, ki zabriše d r u ž b e n o konstruiranost in spremenljivost, dajeta o b č u t e k varnosti in pravičnosti.

KRŠENJE OBVEZNOSTI, KI IZHAJAJO IZ PODPISANIH MEDNARODNIH KONVENCIJ Sociologinja Srna M a n d i č je v e n e m o d svojih člankov (Pravica d o stanovanja. So- botna priloga Dela, 18.10.1997) opozorila na o g r o m e n razkorak v p r a k s i Slovenije glede na d r u g e evropske države, ko gre za uresničevanje pravice d o stanovanja. Če- prav je Slovenija podpisala vse p o m e m b - nejše deklaracije, ki se nanašajo na pravice vsakogar d o p r i m e r n e g a stanovanja, pa je realnost, kot kaže pričujoči primer, povsem nasprotna. Poglejmo si le dve določili iz d v e h m e d n a r o d n i h k o n c e n c i j , ki jih je podpisala naša država:

Priznavamo posebne potrebe žensk, otrok in mladostnikov po varnih, zdravih in pravno zavarovanih stanovanjskih razmerah (Istan- bulska deklaracija, str. 7).

V p r i m e r u opisane prisilne deložacije je šlo p r a v za m a t e r z otrokoma, torej za eno- r o d i t e l j s k o d r u ž i n s k o s k u p n o s t , ki je v Sloveniji v nasprotju z d r u g i m i evropskimi državami diskriminirana tudi v razmerju do d r u ž i n z d v e m a o d r a s l i m a r o d i t e l j e m a . Veljavni Pravilnik o merilih za dodeljevanje solidarnostnih stanovanj (JJr. I RS, 18/92) d a j e p r e d n o s t p r i p r i d o b i t v i s t a n o v a n j a

»mladim družinam«, torej s k u p n o s t i dveh

(5)

odraslih oseb, ki nista starejši od 30 let, in p r i p a d a j o č i h o t r o k . Tudi tu se p o k a ž e skrajno n e r a z u m e v a n j e slabih materialnih razmer, v kateri živijo osebe, ki same skrbijo za svoje o t r o k e in so p r a v zaradi tega v z a h o d n i h državah u v r š č e n e m e d najranlji- vejše s k u p i n e prebivalstva tudi pri prido- bitvi stanovanja. To je ostro kritizirala že Vesna Leskošek (1997), ki je poudarila, da je taka odločitev stvar obstoječe ideologije, ki n e upošteva vsakdanje realnosti:

Če postavljamo prednostne kategorije, bi jih morale biti deležne ravno samohranilke in samohranilci. Izhajati bi morali iz dejstva, da je eni hranilki in hranilcu družine mnogo težje preživeti, ker se mora poleg eksisten- čnih stisk soočati še s stereotipi in diskrimi- nacijami v družbi. Tisti, ki bolj potrebuje točke za mlado družino, je torej ravno enoroditeljska družina.

Slovenija je torej podpisala Istanbulsko deklaracijo, n e da bi v praksi dokazala, da r e s n i č n o o d g o v o r n o s p r e j e m a »posebne ukrepe« za »prikrajšane in p o s e b n o ranljive skupine«. To se še eklatantneje pokaže p r i analizi točkovnika za določanje upraviče- nosti za uvrstitev na seznam upravičencev d o socialnega stanovanja. Ta določa, da se m o r a točkovati Uidi površina stanovanja, v kateri oseba t r e n u t n o prebiva, pa čeprav g r e za b i v a n j e v i n s t i t u c i j i zaradi brez- domstva. V nekaterih p r i m e r i h je m o g o č e opaziti p r a v p e r v e r z n e situacije. Na e n e m o d Centrov za socialno delo v Sloveniji so mi n a p r i m e r povedali, da je komisija za točkovanje p r e d n e d a v n i m hotela izmeriti sobe, v katerih živijo p r e t e p e n e ženske z otroki, ki so se m o r a l e umakniti p r e d na- siljem in v resnici torej nimajo ustreznega bivališča. Kljub v s e m u so jim točko vaici hoteli izmeriti površino n u j n e g a in začas- nega zavetja, k a m o r so se za krajši čas uma- knile. Njihovo p r e h o d n o zasilno bivališče je p o t e m t a k e m dovolj, da se ga šteje p o d r u b r i k o »stanovanjska površina«.

D r u g o določilo, ki ga n a j d e m o v Dekla- raciji v poglavju o obveznosti držav podpis- nic (točka n, str. 34), p a se glasi:

Sprejemamo obveznost, da bomo, upoštevaje

človekove pravice, nudili pravno varstvo in zaščito vsem ljudem pred prisilno deložacijo, ki bi bila v nasprotju z zakonom; če je deložacija neogibna, pa zagotovili, da bodo na voljo druge ustrezne rešitve, (v: Mandič, op. cit.')

V k o n k r e t n e m p r i m e r u to p o m e n i , da je naša država dolžna zagotoviti bivališče tudi v p r i m e r u , ko gre za »neogibno deložacijo«.

V praksi konkretnega primera, ki ga nava- jamo, pa so m e s t n e oblasti žensko z otrokoma postavili na cesto.

Na listi za pridobitev socialnih stanovanj iz leta 1996 je uvrščena na 1138. mesto m e d upravičenci d o socialnih stanovanj, ki so jih od leta 1991 v Ljubljani dodehli pribHžno 160. O d g o v o r n i za stanovanjsko politiko trdijo, da b o še h u j e in da se b o d o zakonite deložacije nadaljevale. Kako b o v tem času Slovenija o p r a v i č e v a l a p o d p i s e m e d n a - r o d n i h konvencij, ki n e samo priporočajo, temveč obvezujejo popisnice, da v primerih

»neogibnih deložacij« zagotovijo »druge u s t r e z n e rešitve«, ni p o v s e m jasno.

Ena o d značilnosti »postsocialističnih pogojev«, kot Nancy Fraser (1997) p o g o j n o p o i m e n u j e o b d o b j e tranzicijskih kapitaliz- mov, je v tem, da vladajoča ideologija spod- buja težnje posameznikov in posameznic p o i n d i v i d u a l n i h r a z l i k a h in k u l t u r n i h raznoličnostih. Govor o k u l t u r n i reprezen- taciji je p o s t a l m e r i l o d e m o k r a t i č n o s t i družb. Hkrati pa je to d o b e r način, da se nihče več n e ukvarja z vprašanjem ekonomskih razlik, torej z analizo nepravičnosti, ki i z h a j a j o iz n e m o ž n o s t i p o p r i d o b i t v i ekonomskih dobrin.

BREZDOMSTVO

KOT PSIHOLOŠKO OŠKODOVANJE IN PROCESI OPRAVIČEVANJA

Iz psihološke perspektive lahko o zakoniti prisilni deložaciji govorimo kot o dejanju, ki povzroča nepopravljivo psihološko ško- d o prizadetim osebam. Gre za travmatski dogodek, ki že veliko prej, kot je izveden, p o m e n i življenje v negotovosti. V n a š e m k o n k r e t n e m p r i m e r u je mlada družina p e t l e t ž i v e l a p o d p s i h o l o š k i m p r i t i s k o m

(6)

p r i s i l n e deložacije, n e da bi imela tudi ekonomske možnosti, da bi se tega pritiska rešila. Definicija travme poudarja, da govorimo o travmatičnem dogodku takrat, ko psihološko stanje ali zunanji dogodek v hipu spremeni našo sedanjost in prinese občutke kaosa in negotovosti. To se zgodi, ko je oseba priča nenadni izselitvi osebnih predmetov, uničevanju o s e b n e lastnine.

Travmatska izguba je t o r e j p o v e z a n a z dejstvom, da človek n e n a d o m a p o s t a n e brezdomec, da je brutalno iztrgan iz socialnega okolja, v katerem je živel desetletje, da je izpostavljen bodisi obremenjujočemu sočustvovanju okolice bodisi boleči brez- brižnosti. Nenadna sprememba popolno- ma s p r e m e n i vsakdanje življenje. Veliko oseb, ki so preživele travmatsko izgubo, govori o tem, da življenje po njej nikoli več ni tako, kot je bilo pred tem, da se počutijo o d t u j e n e od drugih ljudi, »drugačne« od tistih, ki nimajo take izkušnje.

Človekova idetiteta je bistv^eno povezana z načinom bivanja, z bivalnim okoljem, s socialno mrežo, statustnimi atributi, ki o l a j š u j e j o ž i v l j e n j e in b r e z k a t e r i h je bistveno oteženo o s e b n o vrednotenje in samovrednotenje osebe, ki jih nima: stanovanje, zaposlitev, o s e b n i avto, u s t r e z n a oblačila, d r u ž b e n o v r e d n o t e n a socialna mreža ipd. Za vse prihodnje stike, ki jih bo v p r i č u j o č e m p r i m e r u imela p r i z a d e t a ženska z otrokoma, ne bo več p o m e m b n o , da je desetletje živela in urejala m a j h n o stanovanje v središču Ljubljane, temveč bo za vse ljudi, ki jo bodo srečah, v prvi vrsti brezdomka z dvema otrokoma. To vpliva na človekovo samopodobo, na občutke lastne v r e d n o s t i o d r a š č a j o č i h o t r o k , na nove psihološke prikrajšanosti.

Tudi ljudje, ki so priča takim dogodkom, jih opisujejo kot travmatične. Tiste socialne delavke, ki so pripravljene sodelovati in p o n u d i t i p s i h o l o š k o o p o r o v p r i m e r i h prisilnih deložacij, pripovedujejo o tem, kako ti dogodki vplivajo na njihovo psihič- n o počutje. Večina pripoveduje o občutkih nemoči in razvrednotenosti tako v smislu strokovnega dela kot v smislu osebne prizadetosti, ko se postavijo na stran prizadete o s e b e . M n o g e socialne delavke p r i teh dogodkih nočejo sodelovati, saj poudarjajo,

da n e želijo biti potisnjene v vlogo psiho- loških blažilk negativnih učinkov, ki jih povzročijo državne odločitve. Te so sicer zakonite, s stališča teorije in prakse socialne varnosti in socialnega dela pa nepravične.

Kritična socialna delavka p a č n e m o r e zatisniti oči in trditi, da je metati na cesto samohranilko z dvema otrokoma, ki je prej skrbela za invalidno o s e b o v s k u p n e m gospodinjstvu, pravično dejanje.

Večina ljudi za take d o g o d k e , ki p r i opazovalcih povzročajo nelagodje, tesnobo in občutke nemoči, noče vedeti. Bolečina, ki jo p o v z r o č a v e d n o s t , k a j v r e s n i c i pomeni, da se tri osebe nenadoma znajdejo na cesti, je za m n o g e prevelika, da bi jo lahko prenesli. Številne raziskave so ugoto- vile, da se ljudje pogosteje in raje identifi- cirajo s tistimi, ki imajo več moči, kot s tistimi, ki je imajo manj. Lažje se je na primer identificirati z storilcem kot z žrtvijo, saj lahko na ta način ubežimo občutkom ne- moči, t e s n o b e in n e b o g l j e n o s t i , ki jih doživlja žrtev. Najučinkovitejši način, da se izognemo občutkom, ki jih ima žrtev, je, da v a n j o p r o j i c i r a m o k r i v d o za s t o r j e n o dejanje. O ženskah, ki so žrtve nasilja, se na primer trdi, da so same krive, da izzivajo, da nasilje na neki način zaslužijo in so same krive, da je prišlo do poškodb.

V primeru omenjenih zakonitih prisilnih deložacij se n e l a g o d j e in tesnoba, ki ju o b č u t i človek, ko je zares p r i p r a v l j e n zagledati, kaj to dejanje pomeni, navadno zmanjšajo z izjavami, kot so: »Saj je že pet let vedela, da ji grozijo z izselitvijo,« »Kaj je delala vsa ta leta, zakaj ni dobila boljšega odvetnika,« »Lahko da otroke v rejo in si tako olajša situacijo,« »Gotovo jo bo vzela kakšna stara ženska, ki potrebuje pomoč,« »Takih primerov je še veliko,« »Ljudje živijo še v hujših razmerah,« »Če je tako presodilo sodišče, p o t e m bo že nekaj na tem«.

Take in p o d o b n e racionalizacije, ki so običajen del procesa, ki mu pravimo zmanj- ševanje občutkov tesnobe in bolečine, so najpogostejši načini, da odgovornost za s t o r j e n o dejanje p r e n e s e j o na prizadeto osebo: »Vedela je, kaj se bo zgodilo, zakaj ni prej ukrepala!« Po tej logiki deprivilegirane skupine prebivalstva same sodelujejo pri svojem zapostavljanju. Izkušnja, ki je v

(7)

r e s n i c i p o s l e d i c a p o l i t i č n e odločitve, se p r e n e s e n a o s e b n o raven in p o s t a n e stvar i n d i v i d u a l n e »usode«, tako r e k o č zaseb- nosti, s katero n i h č e n o č e ničesar imeti. Ko s m o p r e d tem, da se m o r a m o odločiti, da v k o n k r e t n e m p r i m e r u storimo kaj za osebo, ki je v življenjski stiski, se kot zadnji zdihljaj samoopravičevanja, ki naj zmanjša tesnobo, pojavi misel: »Saj se b o pojavil kdo, ki b o pomagal, navsezadnje pa je to stvar države in socialnega dela.« Tako se i z o g n e m o ne- v a r n e m u odkritju, da tistega »drugega«, ki n a n j računajo, ni.

Ker so take racionalizacije le psihološka opora, da se v človeku zmanjšata tesnoba in bolečina, so seveda nekoristne za racio- nalno analizo, s katero smo začeli pričujoči članek. Ne morejo namreč upoštevati struk- t u r n e ravni prikrajšanosti, na kateri vidimo, da ta ženska tudi p r e d petimi leti ni imela možnosti, da si najame, pridobi, kupi, po- d e d u j e stanovanje. Da so se v teh petih letih n j e n e prikrajšanosti le še stopnjevale. Ro- dila je d r u g e g a otroka, za katerega njegov b i o l o š k i o č e n e p l a č u j e n i t i z a k o n s k o d o l o č e n i h alimentov. Njeni d e n a r n i viri so se torej v teh letih zmanjšali in n e povečali, kot so se d e n a r n i viri m n o g i h d r u g i h držav- ljanov, o d r e č e n a p a ji je bila tudi pravica d o stanovanja.

Eden o d učinkovitih n a č i n o v racionalizacije travmatskih dogodkov je, da verja- m e m o , da gre zgolj za naključja. Verjame- m o , d a je p o s i l s t v o v p a r k u n e s r e č n o naključje, da je fizično nasilje naključno, da je zakonita izselitev »usoda«, ki samo po- kaže, da mašinerija državnega sistema kdaj p a k d a j n a r e d i n a p a k o v škodo h u m a n i - zacije človekovega življenja. Tisto, kar se v p r o c e s u psihološke racionalizacije prikrije, p a je bolj grozljivo; n a m r e č to, da takim d o g o d k o m n e b o t r u j e naključje, temveč, n a s p r o t n o , d o b r o skrita, subtilna logika d r u ž b e n e g a izključevanja, ki se v sistemu n a v i d e z n e p r a v i č n o s t i z a č n e z izključe- v a n j e m najranljivejših skupin prebivalstva.

Zgodovine o d p o r o v in časi d r u ž b e n i h premikov nas učijo, da je p r e m i k m o g o č le tedaj, ko se subjekt sam p r e p o z n a kot akter v s a k o k r a t n e d r u ž b e n e situacije. Takrat lahko prav s pozicije individuuma preskuša nove strategije, ki so r e d k e v vsakdanjih

praksah državljanov in so o n s t r a n znanih ideoloških vzorcev dominacije in podreje- nosti. Delujoči subjekt je torej mogoč, ko različne ideologije p r e p o z n a , v e n d a r n e p r i s t a n e na to, da ga u s o d n o določajo. Z d r u g i m i besedami, če ni stanovanj, je stvar p o l i t i č n e volje, d a jih z g r a d i m o , č e je ustvarjanje b r e z d o m c e v p r a v n o legalno, še n e p o m e n i , d a je t u d i p r a v i č n o . K a j t i v p r a š a n j e graditve stanovanj je v resnici bolj stvar v r e d n o t in ideoloških odločitev kot d e n a r j a in betona. Na to opozarja tudi Srna Mandič (1996: 11), ko pravi:

Stanovanje v funkciji zavetišča danes ni več prevladujoča paradigma raziskovanja, razi- skovalna pozornost se vse bolj usmerja k socialnim, gospodarskim, političnim in ideološkim razsežnostim stanovanja.

Kako oceniti pripravljenost lokalnih oblasti za delovanje v smeri socialne pravič- nosti s politiko, ki je n e b o d o zanimah le

»veliki« dogodki, t e m v e č p r a v tiste »maj- hne«, navidezno n e p o m e m b n e reči, p a je stvar, ki jo b o vse večja množica ljudi brez s t a n o v a n j k a j k m a l u i z k u s i l a v s v o j e m vsakdanjem življenju.

KAJ DELAJO SOCIALNE DELAVKE, KO ČLOVEKA SELIJO?

Tako smo prišli d o bistvenega. Kako naj v p r i m e r u prisilnih deložacij ravnajo socialne delavke? Kot vsaka praksa, je tudi socialno delo odvisno od teorij in od ideologij. Če m e d t e m a d v e m a k a t e g o r i j a m a s p l o h obstaja razlika, jo r a z p o z n a m o tako, da je p r v a d o m e n a e p i s t e m o l o š k e g a prizadevanja, druga p a prizadevanja p o ohranjanju obstoječih razmerij in repeticijskih praks.

Danes vemo, da je tudi prakso vse težje predpisovati, saj je subjekt zavezan svojim lastnim ideologijam, sledi različnim t i p o m teorij in je določen z različnimi diskurzi.

Vseeno pa vemo, kaj naj bi p o m e n i l a d o b r a p r a k s a s o c i a l n e g a dela, ki n a j bi se jim prostovoljno in goreče približevala vsaka strokovnjakinja, socialna delavka ali social- n i delavec. Nič n e p o m a g a , t u d i d o b r a praksa je le ideološki k o n s t r u k t in p r o d u k t

(8)

e p i s t e m o l o š k i h p r i z a d e v a n j , ki jih je m o g o č e u p o r a b l j a t i z o m e j e n i m r o k o m trajanja. Odvisna je od k u l t u r n e g a kon- teksta, v katerem je nastala. Vseeno si poglejmo, kaj se zdi v tem hipu ustrezen spisek ravnanj, ki upošteva tako socialno-politični kontekst, v katerem se dogodek odvija, kot čustvene potrebe individuuma. Spisek ravnanj je mogoče poljubno širiti in dodajati elemente, ki mu manjkajo.

Praksa socialnega dela na področju prisilnih (legalnih ali ilegalnih) deložacij bi morala vsebovati naslednje p o s t o p k e in temeljiti na naslednjih miselnih modelih:

1) Socialna delavka mora biti vedno ude- ležena pri prisilni izselitvi. To je p o m e m b n o iz naslednjih razlogov:

• Zaradi zagovorniške vloge v odnosu do stranke, ki doživlja travmatski d o g o d e k izgube. Socialna delavka je priča dogajanja, omogoča čustveno oporo, pomaga pri prak- tičnih opravilih, ki so nujni med deložacijo (razmišljati skupaj z osebo, kaj bo vzela s seboj, kam b o odpeljala pohištvo, kam se lahko zateče ipd.); pomaga pri skrbi za otroke, stare, bolne.

• Zaradi kontinuitete v procesu pomoči, saj dobi socialna delavka s tem podatke, kam se b o zatekla deložirana o s e b a ali družina, v kakšni socialni stiski se je znašla in kaj posamezniki potrebujejo. Že med prisilno deložacijo se socialna delavka s p r i z a d e t o o s e b o dogovori za p r i h o d n j e postopke.

2.) Socialna delavka mora n e m u d o m a začeti z ukrepi zmanjševanja škode, ki so materialne in čustvene narave. Poskrbeti mora za nujno materialno p o m o č (enkrat- na socialna pomoč, zimska pomoč, meseč- na socialna d e n a r n a p o m o č ipd.) in za čustveno oporo: tako za p o m o č otrokom (npr. p o m o č v šoli) kot za p o m o č odraslim ( s k u p i n e za samopomoč, svetovanje kot vrsto podpore).

3.) Socialna delavka m o r a zbirati in posredovati vse informacije, ki jih prizadeta oseba potrebuje: najcenejše bivalne mož- nosti in c e n e n e možnosti za n a k u p naj- nujnejših materialnih dobrin; možnosti za

brezplačno bivanje, pravne informacije. V skrajni sili pa ji mora ponuditi tudi obsežne i n f o r m a c i j e o i n s t i t u c i o n a l n i p o m o č i (materinski domovi, p r e h o d n i domovi, stanovanjske skupine, b r e z d o m s k a zato- čišča, varne hiše ipd.). V tem p r i m e r u je d o b r o , da organizira i n t e r d i s c i p l i n a r n i krizni tim za učinkovito pomoč.

5.) Socialna delavka mora poznati zako- nodajo in pravne d o k u m e n t e in vedeti, da so prisilne izselitve, kjer prizadete osebe od države n e d o b i j o n a d o m e s t n i h bivališč, nelegalne, in morajo v teh primerih posredovati pri političnih organih (na občini, ministrstvih, nevladnih organizacijah, pri varuhu človekovih pravic, m e d n a r o d n i h organih).

6.) Socialna delavka mora vedeti, kakšen je postopek za kandidiranje pri razpisih za pridobitev socialnega stanovanja, in nare- diti vse, da pomaga osebi pridobiti socialno stanovanje (pisanje priporočila, pomagati osebi, da si p r i d o b i vse p o t r e b n e doku- mente, poznati nepisana pravila pri prido- bivanju socialnih stanovanj ipd.).

7.) Socialna delavka m o r a delovati iz perspektive uporabnice in upoštevati želje in vrednote stranke, katere zagovornica je.

To p o m e n i , da n e sme p o n u j a t i ali celo vsiljevati stranki nesprejemljivih rešitev:

oddaje otrok v rejniške družine, odhod v institucijo, življenje v kulturnih okoljih, ki jih stranka n e sprejema.

8.) Socialna delavka mora upoštevati, da je p r i z a d e t a s t r a n k a v p r o c e s u šoka in žalovanja in mora skrbeti za to, da ima do nje spoštljiv odnos. Pred kratkim je neki socialni delavec deložiranemu fantu očital nove superge, ki si jih je kupil na ljubljanski tržnici, češ, če ima denar za nova oblačila, si lahko tudi najame sobo v hotelu.

9 ) Socialna delavka m o r a osebi, ki je p r i z a d e t a zaradi deložacije, o m o g o č i t i pravico do izbire.

Po vsem zapisanem se p o n o v n o vsiljuje misel, ki jo je n e k o č nakazala D o r e e n Gibson: ali ni socialno delo, vsaj tukaj in zdaj in za marsikoga, nemogoča naloga.

(9)

Literatura

N . FRASER {1991), Jtistice Interruptus. London: Routledge.

V. LESKOŠEK (1997), Diskriminacija »nezakoncev«. Mladina 28/29-

S . M A N D I Č (1996), Stanovanje in država. Ljubljana: Z P S .