UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA MATEMATIKO IN FIZIKO Finančna matematika – 1. stopnja
Brigita Milanič
Vpliv kognitivnega in čustvenega nadzora na sprejemanje tveganj
Delo diplomskega seminarja
Mentor: prof. dr. Simon Čadež Somentor: asist. dr. Mina Ličen
Ljubljana, 2021
Kazalo
1 UVOD ... 4
2 KOGNITIVNI NADZOR ... 5
3 ČUSTVENI NADZOR ... 7
4 ODLOČANJE V NEGOTOVIH SITUACIJAH ... 8
4.1 Zgodovinski pregled razvoja teorij odločanja ... 9
4.2 Teorija izgledov ... 11
5 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE ... 13
6 EMPIRIČNI DEL ... 15
6.1 Naloga sprejemanja tveganih odločitev ... 16
6.2 Naloga Flanker ... 17
6.3 Naloga čustvenega nadzora ... 17
7 ANALIZA ... 18
7.1 Rezultati naloge kognitivnega nazora ... 19
7.2 Rezultati naloge čustvenega nadzora ... 20
7.3 Rezultati nalog sprejemanja tveganj ... 21
7.4 Analiza vpliva kognitivnega in čustvenega nadzora na sprejemanje tveganj ... 22
8 ZAKLJUČEK ... 26
9 LITERATURA ... 27
10 SLOVAR STROKOVNIH IZRAZOV ... 30
KAZALO SLIK
Slika 1: Graf naklonjenost do tveganja v teoriji pričakovane koristnosti. ... 10Slika 2: Graf funkcije vrednosti in funkcije uteži... 13
Slika 3: Primera skladnega in neskladnega dražljaja pri nalogi Flanker. ... 17
Slika 4: Primera čustveno nevtralne in negativne slike pri nalogi čustvenega nadzora. ... 18
Slika 5: Graf pravilnosti odgovorov, graf reakcijskega časa in graf kognitivnega indeksa. 20 Slika 6: Graf pravilnosti odgovorov, graf reakcijskega časa in graf emocionalnega indeksa. ... 21
Slika 7: Grafi rezultatov scenarijev prevzemanja tveganja. ... 22
Vpliv kognitivnega in čustvenega nadzora na sprejemanje tveganj POVZETEK
Namen raziskovanja odločanja je razumevanje posameznikovih zmožnosti procesiranja več alternativ in izbire optimalne možnosti. Na področju vedenjskih financ prevladujejo študije, ki s pomočjo psiholoških modelov sprejemanja odločitev, nudijo razlage opisovanja posameznikovega odločanja. Te vključujejo omejenosti kognitivnega in čustvenega nadzora, ki lahko igrata ključno vlogo pri izbiri odločitve. Kognitivni nadzor je sposobnost uma, ki omogoča, da se posamezniki ravnajo v skladu s ciljem in zavrnejo vedenje, ki je neprimerno.
Čustveni nadzor pa je ciljno usmerjen proces, namenjen vplivanju na generacijo, doživljanje ali izražanje razpoloženja, tj, pred generiranjem čustev, ali na čustveni odziv, potem ko je čustvo generirano. Poleg tega je možno, da ljudje svoje odločitve presojajo ali utemeljujejo na podlagi načina, na katerega so podane informacije, pri tem pa ne posvečajo ustrezne pozornosti njihovi vsebini. Odločitve, ki izhajajo iz takšnih pristranskosti, imajo lahko škodljive posledice na posameznikovo življenje ali podjetje. Te tri vplive na sprejemanja odločitev smo raziskovali v diplomski nalogi s pomočjo dosedanjih teorij in eksperimenta.
The influence of cognitve and emotional control on risk-taking ABSTRACT
The purpose of decision-making research is to understand an individual’s ability to process multiple alternatives and choose the optimal option. In the field of behavioral finance predominate studies that include psychological models to offer explanations for describing an individual's decision-making. These include limitations in cognitive control and emotional regulation, which can play a key role in making a decision. Cognitive control is the ability of the mind that allows individuals to act in accordance with a goal and reject behavior that is inappropriate. Emotional regulation, on the other hand, refers primarily to attempts by an individual to manage the generation, experience, or expression of emotion, and/or one’s emotional responses is a goal-directed process designed to influence generation, experience, or express mood, i.e., before generating emotions, or on emotional response after an emotion is generated. In addition, people can judge or justify their decisions based on the way the information is given, without paying due attention to their content. Decisions resulting from such biases can have detrimental consequences for an individual’s life or business. These three influences on decision-making were investigated in the diploma thesis with the help of previous theories and experiment.
Math. Subj. Class. (2010): 91C99, 91B06
Ključne besede: sprejemanje tveganj, teorija obetov, kognitivni nadzor, čustveni nadzor Key words: Decision-making, Prospect theory, Cognitive control, Emotional Regulation, risk-taking
4
1 UVOD
Finančna negotovost in tveganje sta neizogibna elementa vsakdanjega življenja. Ali je bolje vložiti denar v obveznico ali delnico? Ali vzeti kredit za nakup hiše? Ali kupiti dodatno zavarovanje pri najemu avtomobila? Ali vzeti dodatno zdravstveno zavarovanje? Zaradi odgovorov na takšna vprašanja so vedenjski ekonomisti prelili veliko črnila za določitev parametrov preferenc tveganja posameznikov in preučevanjem učinkov negotovosti na odločanje.
Področje ekonomije, ki se ukvarja z oblikovanjem pravil človeškega odločanja, se je začelo vedno bolj osredotočati na oblike odločanja, ki presegajo preprosto analizo stroškov in koristi. Tradicionalna ekonomska teorija predvideva, da večina sprejemanja odločitev vključuje maksimiranje pričakovane koristnosti, pod predpostavko, da imajo ljudje neomejeno znanje, čas in moč obdelave informacij. V sedemdesetih in osemdesetih letih so raziskovalci sprejemanja odločitev odkrivali pojave, ki sistematično kršijo načela ekonomskega obnašanja. Naslednje desetletje so znanstveniki začeli dokazovati, da številne oblike odločanja, zlasti tiste, ki vsebujejo visoko stopnjo tveganja in negotovosti, vključujejo pristranskosti in čustva. V zadnjih letih je sprejemanje odločitev postalo predmet nevroznanstvenih raziskav. Nevroznanstveniki uporabljajo različne metode za pojasnjevanje nevronskih procesov, na katerih temeljijo uspešne in neuspešne odločitve. To se je združilo z vedenjsko ekonomijo in privedlo do rezultatov, da odločanje ne vključuje le hladnega izračuna pričakovane koristnosti (Naqvi, Shiv, & Bechara, 2006). Človeške odločitve so v veliki meri intuitivne in ne analitične, pod velikim vplivom čustev in kognitivnih procesov, ki so veliko bolj kompleksni, kot prepušča predpostavka racionalnosti (Loewenstein &
Lerner, 2003). V zadnjih petindvajsetih letih je na presečišču nevroznanosti, ekonomije in psihologije prišlo do izjemne rasti tako znanstvenega kot splošnega zanimanja. Po podatkih na spletni strani Science Direct je bilo pred petindvajsetimi leti na leto objavljenih manj kot tisoč akademskih člankov, ki so bili označeni s ključnima besedama "možgani" in
"odločanje". Lani pa je bilo takih člankov več kot osem tisoč.
Kako posameznik sprejema finančna tveganja, ne vpliva le na njegovo življenje, ampak tudi na velike kompleksne korporacije, ki imajo na tisoče zaposlenih. Najpomembnejše odločitve v podjetjih pa pogosto sprejema majhno število posameznikov, običajno so to izvršni direktor in drugi vodstveni delavci. Čeprav se morda zdi nenavadno govoriti o tem, kako kognicija vpliva npr. na vedenje direktorja Appla, bodo verjetno na odločitve teh korporacij močno vplivale psihološke nagnjenosti njihovih vodstvenih delavcev.
Namen diplomske naloge je v prvem delu predstaviti teorijo o kognitivnem in čustvenem nadzoru ter teorijo o odločanju. V drugem delu diplomskega dela sledita predstavitev eksperimenta ter analiza rezultatov. Temeljno raziskovalno vprašanje je, ali pretirana nenaklonjenost k tveganju izhaja iz šibkega kognitivnega in emocionalnega nadzora.
5
2 KOGNITIVNI NADZOR
Kognitivni nadzor (angl. cognitive control) je sposobnost uravnavanja ter usklajevanja misli in dejanj v skladu s cilji, pri čemer daje prednost obdelavi informacij, pomembnih za cilj, hkrati pa zavira informacije, ki niso pomembne (Botvinick et al., 2001). Kognitivni nadzor omogoča reševanje problemov s prilagajanjem spremenjenim zahtevam, novim oviram in priložnostim ter z vzdrževanjem informacij in zatiranjem vedenja na podlagi navade. To je povezano s številnimi procesi, kot so aktivacija delovnega spomina, reševanje problemov, sklepanje, načrtovanje zastavljenih ciljev in izvajanje (Botvinick et al., 2001; Braver, et al., 1996).
Natančneje, za kognitivni nadzor vedenja je potreben sklop kognitivnih procesov, ki jih sestavljajo izvršilne funkcije. Na splošno je sprejeto, da obstajajo tri osnovne izvršilne funkcije, to so (Diamond, 2013; Miyake, et al., 2000):
- Inhibicijski nadzor (angl. inhibition), ki ga sestavljata inhibicijski nadzor pozornosti (angl. inhibitory control of attention) oz. nadzor motenj (angl. interference control) in samokontrola (angl. self-control). Inhibicijski nadzor vključuje zmožnost nadzora nad lastno pozornostjo, vedenjem, mislimi in čustvi, da zaustavi močne notranje impulze in zunanje skušnjave ter običajno vedenje in namesto tega naredi tisto, kar je bolj primerno in potrebno. Tako nam inhibicijski nadzor omogoča, da se spremenimo in da sami izberemo, kako se bomo odzvali in kako se bomo obnašali, namesto da bi bili nepremišljena bitja. Nadzor motenj sestavljata selektivna pozornost in kognitivna inhibicija (Diamond, 2013). Selektivna pozornost nadzora motenj nam omogoča, da se prostovoljno odločimo določene dražljaje ignorirati in usmeriti pozornost na druge dražljaje, ki so v skladu z našim ciljem (npr. tako selektivno pozornost potrebujemo na zabavi, ko želimo slišati vse, razen enega glasu). Kognitivna inhibicija (angl. cognitive inhibition) skrbi za zatiranje premočnih miselnih predstav, to vključuje upiranje neželenim mislim ali spominom, vključno z namernim pozabljanjem, upiranje proaktivnemu vmešavanju iz prej pridobljenih informacij in upiranje retroaktivnemu vmešavanju iz pozneje pridobljenih informacij (Anderson & Levy, 2009). Medtem samokontrola vključuje nadzor nad lastnim vedenjem in nadzor nad lastnimi čustvi. Samokontrola pomeni, da se upiramo skušnjavam in ne delujemo impulzivno (npr. skušnjava, ki bi se ji uprli, bi lahko bila, da bi si privoščili užitke, ko si ne bi smeli, npr. da bi pojedli sladkarije, če želimo shujšati). Drugi pogled samokontrole je discipliniranost, da kljub motnjam ostanemo pri nalogi in dokončamo nalogo kljub skušnjavam, da bi se odrekli, prešli na bolj zanimivo delo ali se namesto tega imeli lepo (Diamond, 2013).
- Delovni spomin (angl. working memory) skrbi za aktivno držanje informacij v mislih in miselno delo z njimi, mentalno preurejanje elementov, prevajanje navodil v akcijske načrte, vključevanje in povezovanje novih informacij v razmišljanje ter
6
načrte. Sposobnost delovnega spomina je ključna za povezovanje na videz nepovezanih stvari in ločitev elementov od celote.
- Preklapljanje med nalogami ali t. i. kognitivna fleksibilnost (angl. cognitive flexibility) temelji na preostalih dveh izvršilnih funkcijah. Omogoča prilagajanje spremenjenim zahtevam naloge, prilagajanje prednostnim nalogam, izkoriščanje nenadnih in nepričakovanih priložnosti, prostorsko spreminjanje pogleda (npr.:
»Kako bi to bilo videti, če bi gledal iz druge smeri?«) in medosebno spreminjanje pogleda (npr.: »Naj vidim, ali lahko to vidim z vaše strani pogleda.«) (Diamond, 2013).
Skupne in različne vplive čustev ter motivacije na kognitivni nadzor lahko gledamo z vidika okvira dvojnih mehanizmov nadzora (angl. Dual Mechanism of Control; DMC), ki predpostavlja, da je kognitivni nadzor mogoče razčleniti na proaktivni in reaktivni nadzor (Braver et al., 2007). Izraz proaktivni nadzor se nanaša na psihološke procese, usmerjene v prihodnost, in pomaga, na podlagi trenutnega konteksta, pripraviti kognitivni sistem na prihajajoče dogodke. Obdelava informacij poteka na trajen, ciljno usmerjen način. Prednost te nadzorne strategije je nenehno prilagajanje načrtov in vedenja, da se olajša uspešnost cilja.
Pomanjkljivost proaktivnega nadzora pa sta močno porabljanje kognitivnih sredstev in stalno vzdrževanje ciljev v središču pozornosti, kar zmanjšuje razpoložljivo zmogljivost za vzdrževanje drugih informacij, ki bi jih lahko hranili v delovnem spominu. Nasprotno je reaktivni nadzor retrospektiven in se po potrebi aktivira pravočasno, na primer po zaznavi močnega interferenčnega dogodka. Prednost reaktivnega nadzora je učinkovitost sproščanja virov v intervalu med oblikovanjem in dokončanjem namere tako, da je mogoče druge naloge in cilje izvajati učinkoviteje. Pomanjkljivost strategije reaktivnega nadzora pa je, da zahteva večkratno ponovno aktiviranje cilja, ki je odvisno od samih sprožilnih dogodkov, ker če ti niso dovolj opazni, ne bodo spodbudili ponovne aktivacije. Tako se proaktivni nadzor opira na predvidevanje in preprečevanje motenj, preden se te pojavijo, medtem ko reaktivni nadzor temelji na odkrivanju in razrešitvi motenj po njihovem nastanku (Yamaguchi & Nishimura, 2019; Braver et al., 2007).
Za proaktivni nadzor je značilna trajna in/ali predvidljiva aktivacija znotraj stranske prefrontalne skorje, za katero se domneva, da je osrednji del pri dejavnosti ohranjanja ciljev in navodil v središču pozornosti. Reaktivni nadzor pa je povezan s prehodno aktivacijo prefrontalne skorje (angl. prefrontal cortex, PFC) skupaj s širšo mrežo dodatnih možganskih regij, kot je anteriorna cingularna skorja (angl. aterior cingulate cortex, ACC) (Braver et al., 2009). ACC je del možganskega limbičnega sistema, ki je znan kot čustveni del možganov.
ACC zajema številne specializirane »pododdelke«, ki imajo širok spekter kognitivnih, čustvenih, motoričnih in vizualno-prostorskih funkcij. Čustveni »pododdelek« je v prvi vrsti vključen v ocenjevanje pomembnih čustvenih in motivacijskih informacij ter uravnavanje čustvenih odzivov. S pomočjo funkcionalnih tehnik nevroslikanja (angl. Functional neuroimaging techniques), so bile ACC predpisane različne kognitivne funkcije, vključno z moduliranjem pozornosti in izvršilnimi funkcijami izbire odziva, motivacijo, odkrivanjem
7
napak, delovnim spominom (Bush et al., 2000). Braver in sodelavci so v študiji leta 2007 predstavili delovanje ACC kot sistema za sprejemanje konfliktov, in sicer ko zazna konflikt v kognitivnih procesih, pošlje signal PFC, da prilagodi kognitivni nadzor za rešitev spora (Botvinick et al., 2001). Ti dve regiji sta neposredno povezani z uspešnostjo izvajanja kognitivne naloge Flanker (Eriksen & Eriksen, 1974), ki so jo subjekti reševali v eksperimentu.
3 ČUSTVENI NADZOR
Dolgo je veljalo, da je sprejemanje tveganih odločitev, kot sta na primer trgovanje borznega posrednika z delnicami ali sprejemanje finančnih odločitev vodje podjetja, odvisno zgolj od logične ocene tveganja. Vendar v nasprotju z ekonomskimi teorijami o racionalnih posameznikih, ki le povečujejo korist, obstajajo dokazi, da imajo notranji dejavniki, kot so kognicija, čustva in sposobnost uravnavanja čustev (angl. emotional control), pomembno vlogo pri sprejemanju finančnih odločitev (Lerner et al., 2014; Morawetz et al., 2019;
Heilman et al., 2016). Tako zadnje čase vedno več raziskovalcev upošteva, da ima vpliv čustev, skupaj s kognicijo, pomembno vlogo pri sprejemanju tveganih odločitev. To lahko opazimo tudi v računovodskih raziskavah, kjer se ukvarjajo s problemi, kot so npr. odločitve o kapitalskem proračunu (Haynes & Kachelmeier, 1998)
Možgani uravnavajo čustva s pomočjo mišljenja, fiziologije in nevrologije (Dodge &
Garber, 1991). Čustveni sistem možganov ima regulativno vlogo, ki jo lahko aktivirajo situacije ali misli (Hoeksma, Oosterlaan, & Schipper, 2004). Povezuje se z različnimi strukturami, večina teh struktur si naprej in nazaj izmenjuje informacije v seriji pozitivnih in negativnih zank, ki omogočajo sistemu, da se spreminja. Čustveni sistem tako pošilja informacije kognitivnemu sistemu možganov, ki povratno vpliva na čustveni sistem.
Doživljanje intenzivnosti čustev je povezano z aktivacijo perifernega živčnega sistema, obraznih mišic, zvočnih namigov, izraznega vedenja in aktivacije nevronskih mehanizmov (Barrett et al., 2007).
Ochsner, Silvers in Buhle (2012) so predlagali model, ki je sestavljen iz dveh delov. Na eni strani imamo mehanizme, ki podpirajo generiranje čustev, na drugi pa strani mehanizme, ki podpirajo regulacijo čustev. Ugotovili so, da je razlikovanje med ustvarjanjem in regulacijo čustev v najboljšem primeru zamegljeno, a jih zaradi poudarka načina interakcije sistemov nadzora in sprožitve ustvarjanja obravnavajo ločeno.
Da bi razumeli, kako deluje uravnavanje čustev, moramo najprej imeti idejo o tem, kako se čustva ustvarjajo. Na začetku posameznik zazna dražljaj, ki je lahko zunanji znak, kot so dogodek, dejanje, gesta, izraz obraza, ali notranja misel, občutek v trenutnem situacijskem kontekstu. Nato se posveti nekaterim od teh dražljajev ali njihovim lastnostim, ki se prenesejo v nadaljnje generacijske faze čustev. Medtem se prezrti ali nenadzorovani dražljaji bodisi izvzamejo iz teh faz bodisi dobijo zmanjšano naknadno obdelavo. Sledi ocena pomena
8
dražljajev z vidika njihove ustreznosti trenutnim ciljem, željam ali potrebam, ki vodi v pozitivne ali negativne ocene. Zadnji korak vključuje preoblikovanje teh ocen v spremembe izkušenj, čustvenega izraznega vedenja in avtonomne fiziologije (Ochsner et al., 2012).
Po fazi ustvarjanja čustev sledi faza generiranja čustev. Fazo uravnavanja čustev so predstavili preko Grossovega procesnega modela čustvene regulacije. Ta model ločuje pet strategij, ki se nanašajo na neposreden fiziološki, vedenjski in kognitivni odziv (Gross J. , 2014). Dve od teh strategij se vključujeta v cikel generiranja čustev s spreminjanjem okolja dražljajev in sta nedvomno učinkoviti, a ju je težko preučevati z uporabo nevroznanstvenih tehnik. Prestale tri strategije pa regulirajo čustva brez spremembe okolja in osredotočanja na prehodne dogodke. Te strategije nastopijo po fazi generiranja čustev, so reaktivne in osredotočene na odziv. Ena izmed teh treh strategij je strategija kognitivne spremembe. Ta vključuje spreminjanje pomena situacije ali pomembnosti situacije, da izkušnja ni občutena preveč intenzivno in iracionalno. Strategija preoblikovanja situacije je sposobnost spremembe čustvenega vpliva z uporabo mišljenja in sposobnostjo reševanje problemov.
Nazadnje, strategija nadzora pozornosti se nanaša na usmerjanje pozornosti znotraj dane situacije z namenom vplivanja na čustva. Ena najpogostejših oblik strategije nadzora pozornosti je selektivna pozornost, ki deluje tako, da se posameznik osredotoča na izbrane vidike situacije in njihove lastnosti ali pa premakne fokus pozornosti od celotne situacije.
Odkrito je bilo, da odvračaje pozornosti zmanjšuje negativna čustva, kot je npr. stres (Webb, 2012; Gross, 1998, 1999, 2014; Ochsner et al., 2012). To strategijo so morali posamezniki uporabiti v eksperimentu pri nalogi za čustveni nadzor.
Čustvena regulacija je nujno potrebna za pozitivno funkcioniranje, saj čustva lahko organizirajo pozornost ali pa jo motijo, spodbujajo ali prekinejo reševanje problemov in gradijo ali pa škodujejo odnosom. Osebam omogoča nadzor nad lastnim vedenjem, da se lahko fleksibilno odzovejo na situacije, v katerih se znajdejo, in uspešno zaključijo naloge.
Spretnosti regulacije čustev so tesno povezane z uspešnostjo kognitivnih nalog, medtem ko je pomanjkanje teh spretnosti povezano s težavami v delovnem spominu, pozornosti, načrtovanju in koncentraciji (Phillips et al., 2002). Močnejša čustvena regulacija je pozitivno povezana z uspehom (Gross, 1998).
4 ODLOČANJE V NEGOTOVIH SITUACIJAH
Odločanje oziroma sprejemanje odločitev je eden izmed temeljnih kognitivnih procesov človeškega vedenja, med katerim se med alternativnimi možnostmi na podlagi določenega kriterija izbere najprimernejša možnost ali skupek vedenj (Wang et al., 2004). Kot omenjeno, je bila v preteklosti teorija odločanja osredotočena predvsem na opisovanje idealiziranega optimalnega odločanja. Tako so znanstveniki predpostavili, da so ljudje racionalna bitja, ki izberejo najboljšo možnost, torej kako bi ljudje morali sprejemati odločitve, in ne kako dejansko jih.
9
Kasneje so se pojavile teorije, ki si prizadevajo za boljše razumevanje vedenja odločanja, pri čemer se upoštevajo kognitivne in nevronske omejitve procesa, hkrati pa uporabljajo tudi matematične in ekonomske modele odločanja. Te teorije predpostavljajo, da so subjekti lahko:
- do »tveganja nevtralni« – subjekt tveganje zanemari in upošteva le pričakovano donosnost;
- »nenaklonjeni tveganju« – subjekt ima raje zanesljivo plačilo kot tvegano možnost enake ali večje pričakovane vrednosti;
- »naklonjen tveganju« oz. rečemo tudi, da subjekt »išče tveganje« – subjekt ima raje tvegano možnost kot zanesljivo plačilo enake ali večje pričakovane vrednosti.
4.1 Zgodovinski pregled razvoja teorij odločanja
Začetek teorije odločanja izhaja iz korespondence med Pascalom in Fermatom leta 1654, ki je postavila matematične teorije verjetnosti (Glimcher, et al., 2009). Predstavili so model, kjer so subjekti nevtralni do tveganja. Trdili so, da bi morali odločevalci izbrati možnost, ki ponuja najvišjo pričakovano vrednost. Problem maksimiranja pričakovane vrednosti je nedopuščanje odločevalcem biti nenaklonjeni tveganju oz. nezmožnost razlage, zakaj bi se subjekt odločil za gotov dobiček, čeprav je pričakovana vrednost bolj tvegane možnosti višja (npr. izbira gotovega dobička v vrednosti 49 € nad alternativo 100 € s 50 % verjetnostjo dobička). Švicarski matematik Daniel Bernoulli je leta 1738 rešil to težavo. Trdil je, da ljudje možnosti ne ocenjujejo po njihovi objektivni vrednosti, temveč po njihovi koristnosti.
Ugotovil je tudi, da določeno količino denarja subjekt bolj ceni, ko je reven, kot takrat, ko je bogat. Zato se mejna koristnost zmanjšuje, ko se bogastvo poveča. To ima za posledico konkavno funkcijo koristnosti. V Bernoullijevem modelu odločevalci izberejo možnost z največjo pričakovano koristnostjo: 𝐸(𝑥) = 𝑢(𝑥) ∗ 𝑝(𝑥), kjer u označuje koristnost izida x in p verjetnost izida x (Glimcher, Camerer, Fehr, & Poldrack, 2009). Teorija pričakovane koristnosti je postala temelj številnih ekonomskih teorij, ko sta von Neumann in Morgenstern leta 1947 predstavila sklop potrebnih in zadostnih aksiomov za presojanje odločitev v negotovih situacijah na podlagi posameznikovih toleranc do tveganja ter osebnih preferenc.
Avtorja sta dokazala, da iz aksiomov sledi obstoj zvezne funkcije koristnosti, ki je za posameznike, nenaklonjene tveganju, konkavna oz. konveksna za posameznike, naklonjene tveganju. Posameznikovo nevtralnost do tveganja pa prestavlja linearna funkcija koristnosti (Levy, 1992). V tem modelu investitorji ocenjujejo bogastvo glede na končno vrednost sredstev.
10
Slika 1: Graf naklonjenost do tveganja v teoriji pričakovane koristnosti.
Ni minilo dosti časa, ko so bili aksiomi in veljavnost pričakovane teorije koristnosti dani pod vprašaj. Eden najbolj znanih problemov je dobil ime »Allaisev paradoks«, po francoskem ekonomistu Allaisu. Govori o vzorcu obnašanja, ko se posamezniki v primeru višjih verjetnosti zmage raje odločijo za bolj gotovi prejemek kot pa za bolj tvegan prejemek z višjo pričakovano vrednostjo. Na drugi strani, ko so verjetnosti zmage zgolj možne, ne pa verjetne, in je razlika verjetnosti med možnostma neprimerljivo majhna v primerjavi z razliko med prejemkoma, izberejo možnost z višjim izidom.
Tversky in Kahneman sta leta 1979 dokazala pomanjkljivosti teorije koristnosti in neveljavnosti nekaterih načel ter razvila alternativno teorijo odločanja. Z več različnimi eksperimenti sta potrdila Allaisev paradoks. S pomočjo teh eksperimentov sta ugotovila, da posamezniki dajejo večjo težo izidom, ki se štejejo kot gotovi, glede na izide, ki so le verjetni. Ta fenomen sta poimenovala učinek gotovosti. Ti eksperimenti so bili postavljeni v domeni dobička tako, da je bilo njuno naslednje vprašanje: »Kaj se zgodi, ko so izidi obratni, torej ko dobičke nadomestijo izgube?« Rezultati eksperimenta so pokazali, da subjekti spremenijo svojo odločitev. Torej, kadar je bil problem predstavljen v domeni izgub, so bili posamezniki pripravljeni bolj tvegati. Raje so se odločili za izid, ki je bil manj verjeten in z večjo izgubo, kot pa za gotov izid z manjšo izgubo. To pomeni, da so v okviru izgub ljudje pripravljeni prevzemati večja tveganja, da bi se izognili potencialnim izgubam, kot pa so pripravljeni prevzemati v primeru potencialnih dobičkov. Ta pojav, da ljudje odgovorijo na identično vprašanje, ki je enkrat zastavljeno v pozitivnem okviru drugič v negativnem okviru, različno, sta Kahneman in Tversky imenovala preferenčni preobrat (Kahneman &
Tversky, 1979).
Nadalje sta Kahneman in Tversky (1979) v raziskavi ugotovila, da so ljudje bolj kot na absolutno vrednost izida občutljivi na to, koliko se izid razlikuje od neke nekonstantne referenčne vrednosti. Poleg tega sta odkrila, da ljudje različno dojemajo dobičke in izgube, saj so bolj prizadeti v primeru potencialnih izgub, kot pa veseli dobička v enaki višini.
11
Različno dojemanje dobičkov in izgub se kaže tudi v različnih odzivih posameznikov na enake situacije. S tem sta dokazala neveljavnost nekaterih aksiomov teorije pričakovane koristnosti in predstavila alternativno teorijo odločanja posameznikov v negotovih situacijah. Poimenovala sta jo teorija izgledov, ki je postala vodilna teorija vedenjske ekonomije.
4.2 Teorija izgledov
Teorija izgledov (angl. Prospect theory) je teorija vedenjske ekonomije, ki je leta 2002 Kahnemanu prinesla Nobelovo nagrado za ekonomijo. Teorija opisuje kako se ljudje odločajo med alternativami v negotovih situacijah. Avtorja teorije izgledov Kahneman in Tversky (1979) sta proces posameznikovega odločanja razdelila na dve kognitivni fazi presojanja možnosti, in sicer na fazo urejanja (angl. editing phase) in fazo vrednotenja (angl.
phase of evaluation).
Urejanje vključuje več miselnih operacij, ki poenostavijo problem izbire s preoblikovanjem predstavitve rezultatov in verjetnosti (Levy, 1992). To poteka s pomočjo operacij kodiranja, kombiniranja, segregacije, izločanja, poenostavljanja in odkrivanja dominantnih loterij.
Nekatere operacije izključujejo ali vključujejo uporabo drugih, torej lahko zaporedje operacij vpliva na končni rezultat. V zapletenih odločitvenih situacijah je težko predvidevati, kako se problemi urejajo, saj na postopek vplivajo norme, navade in pričakovanja posameznika, ki sprejema odločitve (Levy, 1992). Poleg tega v fazi urejanja lahko pride do anomalij preferenc, saj lahko enake možnosti predstavimo na različne načine. Učinek odvisnosti od okvirja je kognitivna pristranskost, pri kateri se posamezniki odločijo o možnostih glede na to, kako je določen problem predstavljen. Okvir po Beachu (1990, str.
23) je "miselni konstrukt, sestavljen iz elementov in razmerja med njimi, ki so povezani s situacijo, ki zanima odločevalca". Na okvir lahko torej mislimo kot na predstavitev situacije, v kateri odločevalec pridobi razumevanje ali osmisli alternativne načine delovanja, ki so na voljo. Kadar je problem predstavljen v pozitivnem okvirju, se ljudje navadno izogibajo tveganju. Ko pa je enak problem predstavljen v negativnem okvirju oz. v obliki morebitnih izgub, so ljudje navadno bolj naklonjeni tveganju (Kahneman & Tversky, 1979).
Po fazi urejanja odločevalec oceni vsako urejeno možnost in izbere izid z najvišjo vrednostjo. Torej, faza vrednotenja je ovrednotenje posameznikove koristnosti dobičkov in izgub s pomočjo dveh funkcij glede na referenčno točko (angl. reference point), ki je določena s subjektivno oceno posameznika. Referenčna točka se lahko skozi čas tudi spreminja. Ena izmed funkcij je funkcija uteži (angl. weighting function), ki nadomesti funkcijo verjetnosti. Funkcija uteži vsaki verjetnosti priredi verjetnostno utež, ki meri vpliv dogodkov na zaželenost loterije in ne meri zgolj zaznane verjetnosti teh dogodkov. Funkcija je na intervalu srednjih verjetnosti relativno položna in strmo naraščajoča funkcija uteži v bližini robnih točk, kjer ni nujno zvezna. Kahneman in Tversky sta pojasnila, da do tega pride, ker so ljudje omejeni v sposobnostih razumevanja in ocenjevanja ekstremnih
12
verjetnosti, zelo malo verjetni dogodki so bodisi ignorirani bodisi imajo utež, ki je večja od pripadajoče verjetnosti. Podobno je razlika med zelo verjetnimi in gotovimi izidi bodisi ignorirana bodisi pretirano poudarjena. Naklon funkcije na intervalu od 0 do 1 lahko obravnavamo kot merilo občutljivosti preferenc na spremembe verjetnosti (Levy, 1992;
Kahneman & Tversky, 1979).
Funkcijo koristnosti pa nadomesti funkcija vrednosti (angl. value function), ki je definirana z odkloni od referenčne točke, ki je določena na podlagi trenutnega premoženja. Torej funkcija vrednosti ne meri več absolutne vrednosti premoženja, ampak meri spremembe vrednosti premoženja. Definirana je na območju izgub in dobičkov ter je naraščajoča na celotnem območju grafa. Za funkcijo je značilno, da ima v splošnem obliko črke S, saj je navadno konkavna na območju dobičkov in konveksna za izgube. To nakazuje, da so ljudje tveganju nenaklonjeni na območju dobičkov oz. naklonjeni tveganju na predelu izgub.
Pomembna in očitna lastnost funkcije vrednosti je tudi ta, da je na območju izgub bolj strma kot na območju dobičkov. To je posledica odnosa investitorjev do sprememb v premoženju, saj so odzivi na izgube bolj ekstremni od odziva na dobičke. To pomeni, da so ljudje bolj občutljivi na izgube oz. je nezadovoljstvo ob izgubi premoženja večje kot zadovoljstvo ob prejetju enako velikega premoženja. To značilnost sta Tversky in Kahneman poimenovala nenaklonjenost izgubam. Ocenila sta, da je vrednost, ki jo ljudje pripisujejo izgubam, približno dvakrat večja od vrednosti, ki jo pripisujejo enako visokim dobičkom (Kahneman
& Tversky, 1979).
Omeniti je treba, da odnos do tveganja ne določa samo S-oblika funkcije vrednosti, kot je dostikrat domnevano v aplikaciji teorije. Nagnjenost k tveganju določata skupaj funkcija vrednosti in funkcija uteži. Točko iz prekomernega pripisovanja uteži v premajhno pripisovanje uteži verjetnosti imenujemo prehodna točka (angl. transition point) Na domeni dobičkov, kjer so zaznane verjetnosti nad prehodno točko, premajhna pripisana verjetnost skupaj s konkavnostjo verjetnostne funkcije povzroči podcenjevanje loterije glede na gotov izid in s tem spodbuja nenaklonjenost k tveganju. Na domeni izgub pa podcenjevanje verjetnosti nad prehodno točke zmanjšuje utež, dano tveganim negativnim možnostim, kar jih naredi manj neprivlačne, s tem pa spodbudi naklonjenost k tveganju. V teh območjih verjetnosti se učinki funkcije vrednosti in funkcije uteži medsebojno krepijo. To pa ne velja, kadar so verjetnosti majhne, pod prehodno točko iz prevelikega pripisovanja uteži verjetnosti v premajhno določitev verjetnosti, vendar nad majhnim območjem, kjer se funkcija ne obnaša lepo. Na tem območju prekomerno določena utež verjetnosti prispeva k povečanju vrednosti loterije v domeni dobička in povečanju negativne vrednosti v domeni izgub. S tem spodbuja iskanje tveganja na področju dobička in averzijo na področju izgub, kar je v nasprotju z učinki funkcije vrednosti. Katera tendenca bo prevladovala, je odvisno od natančnih oblik funkcij na tem območju (Levy, 1992).
13
Slika 2: Graf funkcije vrednosti in funkcije uteži.
5 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE
Ali pretirana nenaklonjenost k tveganju izhaja iz šibkega kognitivnega in emocionalnega nadzora?
V situacijah sprejemanja tveganih finančnih odločitev, v katerih se direktorji in borzni posredniki znajdejo skoraj na vsakodnevni ravni, prav tako pa tudi vsak posameznik vsaj nekajkrat v življenju, lahko igrata ključno vlogo kognitivni in čustveni nadzor. Proces sprejemanja odločitev po teoriji izgledov vključuje uporabo kognitivnega nadzora tako za prvo fazo urejanja možnosti kot fazo vrednotenja izidov. Zato ni presenetljivo, da se je izvedelo veliko študij z namenom raziskovanja negativne povezave med izogibanjem tveganju in kognitivnega nadzora. Ena izmed pomembnejših razlag, ki temelji na teoriji dvojnih procesov, je, da so posamezniki z močnim kognitivnim nadzorom bolj refleksivni in sprejemajo bolj racionalne odločitve (Kahneman, 2011). V podporo temu argumentu sta Cokely in Kelley (2009) ugotovila, da so visoko inteligentni posamezniki bolj nagnjeni k maksimiranju pričakovane vrednosti, poročajo o bolj dodelanih vzorcih razmišljanja in porabijo več časa za razmislek pri izbiri med možnostmi. Značilno je tudi, da so ljudje z višjimi kognitivnimi sposobnosti privrženi gledati izbire širše in v daljšem časovnem okviru (Read et al., 1999). To je smiselno, saj je gledati izbire v daljšem časovnem okviru kognitivno zahtevno v primerjavi s kratkovidnostjo, kar povečuje verjetnost, da bodo posamezniki z manjšimi kognitivnimi sposobnostmi bolj kratkovidni (angl. myopic). Glede na to, da je dolgovidnost povezana z manjšim izogibanjem tveganju, je smiselna negativna povezava med kognitivnim nadzorom in nenaklonjenostjo k tveganju (Dohmen, et al., 2010;
Lilleholt, 2019).
Poleg kognitivnega nadzora ima pomembno vlogo tudi čustveni nadzor. Vedno več je raziskav, ki govorijo o tem, da je mogoče odstopanja od učinkov uokvirjanja pripisati
14
čustvenim stanjem. Vendar so različne raziskave pokazale zapletene in nedosledne vzorce vpliva čustev na odločanje, zato je težko razložiti, kako pride do takšnih odstopanj. Na primer, učinek pozitivnih čustev je v nekaterih študijah spodbujal iskanje tveganja, v drugih pa je spodbujal izogibanje do tveganja. Skupno pa jim je, da na zaznavanje tveganja in z njimi povezane izbire lahko vplivajo čustva oz. afekti, ki se pojavijo v času odločanja (Lo &
Repin, 2002; Loewenstein et al., 2001). Zanimiva je eksperimentalna naložbena študija Shiva in sodelavcev iz leta 2005, v kateri so ugotovili, da so bolniki z možgansko poškodbo, ki niso mogli obdelati čustev, dosegli boljšo naložbeno uspešnost kot posamezniki v kontrolni skupini, ki so lahko čustva procesirali normalno (Shiv et al., 2005). Te raziskave so dale trdne dokaze, da na prevzemanje tveganja vplivajo afekti, čustva oz. regulacija čustev (Seo et al., 2010).
Številni znanstveniki so predlagali, da čustva, ki jih posameznik doživi v trenutku odločanja, lahko na dva načina vplivajo na kognitivne procese, povezane z izbiro tveganja. Prvič lahko vplivajo na subjektivne verjetnostne presoje (Loewenstein et al., 2001), in sicer so znanstveniki ugotovili, da posamezniki s pozitivnimi čustvi pozitivne dogodke ali izide obravnavajo kot bolj verjetne, medtem ko tisti z negativnimi čustvi pripisujejo večjo verjetnost negativnim dogodkom oz. izidom. Do teh učinkov lahko pride, ker prijetni in neprijetni občutki vključujejo kodiranje ter pridobivanje pozitivnih in negativnih spominov, ki posredno vplivajo na presojo verjetnosti pozitivnih ali negativnih dogodkov (Erber, 1991).
Poleg tega prijetni in neprijetni občutki posredujejo ocenjevalne informacije o tem, ali je situacija varna ali problematična, kar lahko neposredno vpliva na presojo verjetnosti (Schwarz, 1990; Seo at al., 2010). Drugič, prijetna in neprijetna čustva lahko vplivajo na presojo koristnosti izidov (Seo et al., 2010).
Navadno osebe pri sprejemanju odločitev spremljajo čustva, kot so frustracija, strah, stres, sram itd. Slaba naložba lahko v posameznikih vzbudi čustva frustracije in spodbudi k odločitvam, ki se jim v tistem trenutku zdijo najlažji izhod iz situacije. To lahko vodi v stres oz. ga navadno ob sprejemanju pomembnih odločitev čutijo osebe že same po sebi. Stres pa ima negativne posledice na učinkovitost odločanja. Poleg tega lahko nesamozavestne posameznike spremlja tudi občutek sramu, saj jih skrbi, kaj si bodo mislili nadrejeni in drugi v primeru neuspešne naložbe. To lahko vodi v manjšo vztrajnost pri neki naložbi ali pa v vlaganje še več sredstev v neuspešne naložbe. Odločitve pa so odvisne tudi od predvidevanja o tem, ali bodo občutili razočaranje ali obžalovanje, ko bodi rezultati znani. Ljudje namreč želijo minimalizirati potencialna razočaranja in obžalovanja. Osebe, ki jih je strah, bodo navadno manj nagnjene k tveganju, saj strah povzroči prepričanje, da obstaja večja verjetnost za negativno tveganje (Dunning et al., 2017). Ko strah doseže stopnjo anksioznosti, negotovost in pomanjkanje nadzora v ljudeh sprožita, da so nesprejemljivi za tveganja (George & Dane, 2016). Zato je regulacija čustev nujno potrebna za uspešno sprejemanje odločitev, saj omogoča zmanjšanje doživljanja čustev in nadzor nad lastnim vedenjem ter razmišljanjem.
15
Posamezniki, ki imajo močan čustveni nadzor, so sposobni učinkovito obdelati informacije in sprejeti boljše odločitve. V primeru šibkega čustvenega nadzora pa posameznika prevzame strah, saj ga niso zmožni regulirati, in izberejo varnejšo možnost, čeprav ima druga možnost višjo pričakovano korist.
Pomemben dejavnik pri sprejemanju odločitev je tudi način predstavitve podatkov. To je še posebej pomembno v specializiranem strokovnem okvirju, kot je sprejemanje finančnih odločitev v podjetjih, saj so menedžerji izpostavljeni številnim različnim vrstam finančnih podatkov v različnih kontekstih, kot so npr. upoštevanje stroškov v povezavi z investicijo, ustvarjanje dobičkov, zahtevani denarni izdatki itd. Ko ocenjujejo naložbene alternative, lahko na odločitev, ali prevzeti tveganje ali pa se mu izogniti, vpliva oblika podatkov, ki povzroči urejanje podatkov pod referenčno točko ali nad njo.
Iz zgornjih ugotovitev se nam vprašanje: »Ali pretirana nenaklonjenost k tveganju izhaja iz šibkega kognitivnega in emocionalnega nadzora?« porodi samo od sebe. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, smo izvedli eksperiment. Eksperiment je za vsakega od sklopov vseboval svojo nalogo, s pomočjo katere smo pridobili spremenljivke za analizo. Analizo smo izvedeli najprej za vsako nalogo posebej, nato pa še v skupnem modelu vpliva kognitivnega in emocionalnega nadzora na sprejemanje tveganj.
6 EMPIRIČNI DEL
Eksperiment se je izvedel na daljavo, preko spleta. Udeleženci so dobili povezavo do videokonferenčnega sistema Zoom, na katero so se priključili. Najprej so bili subjekti seznanjeni s potekom eksperimenta, ki je bil sestavljen iz dveh delov. Prvi del je potekal preko spletne strani 1ka, drugi del pa preko programa E-prime. Ključno za eksperiment je povezava rezultatov posameznika iz obeh delov, zato je moral posameznik na začetku obeh delov vpisati isto identifikacijsko kodo. Zaradi zagotavljanja anonimnosti podatkov si jo je vsak subjekt izmislil sam. Sestavljena pa je morala biti iz sedmih znakov, in sicer iz štirih črk ter treh številk, kajti tako je bila verjetnost ponovitve kode med udeleženci manjša. Pred začetkom reševanja obeh delov so morali poleg identifikacijske kode potrditi še soglasje o sodelovanju. Udeleženci so najprej rešili nalogo s scenariji o sprejemanju odločitev. Skupina udeležencev je bila razdeljena na štiri skupine, tako da je ena četrtina dobila najprej scenarij v pozitivnem okviru, nato pa v negativnem okviru, druga četrtina pa ravno obratno. Preostali dve četrtini sta bodisi imeli oba scenarija v pozitivnem okviru bodisi v negativnem okviru.
S tem smo kontroli za učinek vrstnega reda. Ko so vsi zaključili s prvim delom, so udeleženci nadaljevali z reševanjem naloge za merjenje kognitivnega in čustvenega nadzora. Reševali so ju preko programa E-prime Go, ki je omogočalo online reševanje. Subjekti so bili ves čas reševanja povezani na videokonferenčnem sistemu Zoom. Tako so lahko takoj naslovili dodatna vprašanja ali zaplete.
16
Eksperimenta se je udeležilo 427 posameznikov, od tega 10 študentov fakultete za matematiko in fiziko, ostali so bili študenti Ekonomske fakultete. Ker nekaterim program E- prime ni deloval oz. niso zaključili vseh nalog v celoti, je končni vzorec 312. Vzorec sestavlja 312 posameznikov, 198 oseb ženskega spola in 114 moškega spola povprečne starosti 22 let (SD = 2,55).
6.1 Naloga sprejemanja tveganih odločitev
Za testiranje, kako različni okvirji vplivajo na sprejemanje tveganih odločitev, smo uporabili tako imenovani eksperiment primerjave skupin. Najprej so v reševanje dobili najbolj znan problem uokvirjenja, tj. azijski problem bolezni (angl. Asian Diesease problem). V skladu s teorijo izgledov subjekti najprej psihološko uredijo (faza 1) možnosti z namenom organiziranja, preoblikovanja in poenostavljanja naknadnega vrednotenja in izbire (faza 2).
Med fazo urejanja se vzpostavi zaznana referenčna točka za razlikovanje rezultatov dobička od izgube. To vpliva na izhodišče funkcije vrednosti. Referenčna točka, ki jo posameznik oblikuje, je odvisna od tega, kako je problem oblikovan. Na primer: pozitivni okvir »bo rešenih« programov A in B privede do referenčne točke, da bo bolezen ubila 600 ljudi. V tem primeru subjekt odločitev rezultatov programov dojema kot dobiček in če je nagnjen, da je do tveganja nenaklonjen, izbere program A (tj. 200 ljudi bo rešenih), in sicer zaradi konkavnosti funkcije. V primeru negativnega okvira »bo umrlo« referenčna točka ni prilagojena (do zdaj nihče še ni umrl), zato subjekt rezultate programov dojema kot izgubo.
Če je odločevalec tveganju naklonjen, bi zaradi konveksnosti funkcije izbral program, ki ponuja tretjino možnosti, da nihče ne bo umrl.
Sledil je scenarij kapitalske družbe, ki smo ga prevzeli iz raziskave »An Empirical Examination of Competing Theories to Explain the Framing Effect in Accounting-Related Decisions«. Posamezniki so se morali postavili v vlogo nadzornika v hipotetičnem podjetju TilTec. Odločiti so se morali med dvema možnostma za nakup nove opreme, ki bo ustrezal novim okolijskim standardom. Če podjetje ne kupi nove opreme, bo moralo plačati globo v višini 300.00 EUR. Ena polovica subjektov je reševala problem v pozitivnem okviru, druga pa v negativnem. V obeh primerih možnost A predstavljala naklonjenost tveganju, možnost B pa izogibanje tveganju. Problem kapitalske družbe se ujema s problemom azijske bolezni, vendar predstavlja odločitev v računovodskem kontekstu.
Tretjo nalogo sta sestavljali dve loteriji, kjer se je raziskovalo sprejemanje tveganj, kadar so rezultati jasno nad ničelno referenčno točko ali pod njo. To pomeni, da rezultati nad referenčno točko predstavljajo dobiček, ki očitno povečuje trenutno menedžerjevo bogastvo.
Rezultati pod referenčno točko pa predstavljajo izgube, ki očitno zmanjšujejo njihov premoženjski položaj. Glede na to pričakujemo izogibanje tveganju, ko subjekti ocenjujejo dobiček, ki izhaja iz konkurenčnih alternativ, in sprejemanje tveganj, kadar morajo izbirati med možnostmi, ki povzročajo izgube. Posamezniki so dobili navodila, da morajo kot
17
izvršilni direktor oddelka izbrati možnost, v katero bi raje vlagali. Zanima nas, ali bo skladno s teorijo izgledov način kodiranja finančnih podatkov vplival na prevzemanje tveganja.
6.2 Naloga Flanker
Naloga Flanker je kognitivna naloga selektivne pozornosti. Sestavljena je iz niza testov, ki se uporabljajo za oceno sposobnosti zatiranja odzivov, ki so neprimerni v določenem kontekstu. Prvič sta nalogo leta 1974 predstavila psihologa Barbara A. Eriksen in Charles W. Eriksen. Predstavila sta jo z dražljaji v obliki črk, vsak dražljaj je bil sestavljen iz sklopa sedmih črk, ciljni dražljaj je bil v srednjem položaju obdan z neciljnimi dražljaji. Prvotni test je čez leta dobil številne različice, ki so namesto črk kot dražljaje uporabile številke, barve ali puščice. Razlikujejo se tudi v prikazovanju dražljajev, ki so lahko nad ciljnim dražljajem ali pod njim ali v drugi prostorski usmeritvi, večina pa jih uporablja na levi in desni strani.
V eksperimentu so udeleženci dobili navodila, naj pozorno spremljajo prikazane puščice na zaslonu. Na sredini zaslona v okviru se je prikazovalo sedem puščic, ki so bodisi kazale vse v enako smer (npr. >>>>>>>, skladni pogoj) bodisi je srednja puščica kazala v nasprotno smer (npr. >>><>>>, neskladen pogoj). Udeleženci so morali s pritiskom na tipko čim hitreje javiti, v katero smer kaže srednja puščica (levo ali desno). Pravilnost in reakcijski čas odgovorov sta bila zabeležena za vsako ponovitev, kar omogoča merjenje kognitivnega napora, načina kognitivnega nadzora in sposobnost inhibicije pred motečimi dražljaji.
Slika 3: Primera skladnega in neskladnega dražljaja pri nalogi Flanker.
6.3 Naloga čustvenega nadzora
Pri nalogi se udeležencem prikažeta dva kroga, en moder in en zelen, po en na vsaki strani zaslona. Tik preden se prikažeta zelen in moder krog, se na sredini zaslona prikaže slika, bodisi z nevtralno (npr. slika sence, stola) bodisi s čustveno negativno vsebino (npr. slika kače, tumor itd.). Naloga subjektov je s čim hitrejšim pritiskom gumba ob ignoriranju moteče slike odgovoriti, na kateri strani zaslona se prikaže moder krog. Naloga čustvenega
Skladen dražljaj Neskladen dražljaj
18
nadzora omogoča, da z analizo reakcijskega časa v primeru nevtralnih slik v primerjavi z negativnimi ocenimo, v kolikšni meri posamezniki lahko zatrejo negativni čustveni odziv in obdržijo enako uspešnost reševanja naloge.
Slika 4: Primera čustveno nevtralne in negativne slike pri nalogi čustvenega nadzora.
7 ANALIZA
Pred analizo reakcijskih časov kognitivne naloge so bili iz analize izvzeti reakcijski časi napačnih odgovorov ter morebitni reakcijski časi, hitrejši od 100 ms in počasnejši od 2.000 ms, da bi odpravili samodejno pritiskanje gumba in skrajna odstopanja. To pomeni, da je bilo od vseh poizkusov izločenih 811 oz. 1,93 % opazovanj, torej namesto prvotnega vzorca velikosti 42.033 gledamo vzorec velikosti 41.222.
Podobno smo tudi za nalogo čustvenega nadzora pred analizo odstranili odgovore brez pritiska na gumb oz. z reakcijskim časom 0 ms. Takšnih odgovorov je bilo 62, kar pomeni, da se je prvotni vzorec velikosti 15.022 zmanjšal na vzorec velikosti 14.960. Nato smo odstranili še vse odgovore, katerih reakcijski čas je bil hitrejši od 100 ms ali daljši od 2.000 ms. Skupno je bilo takih odgovorov 40, kar pomeni, da smo skupno odstranili 102 odgovora, kar je 0,267 % vseh poskusov. Tako smo dobili končni vzorec velikosti 14.920.
Za preučevanje kognitivnega nadzora smo izračunali kognitivni indeks (CII). Indeks smo izračunali tako za pravilnost odgovorov (𝐶𝐼𝐼𝐴𝐶𝐶) kot za reakcijski čas (𝐶𝐼𝐼𝑅𝑇) po naslednji formuli:
𝐶𝐼𝐼𝐴𝐶𝐶 = 1 − 𝐴𝐶𝐶𝐴𝐶𝐶𝑐+𝐴𝐶𝐶𝑖𝑐− 𝐴𝐶𝐶𝑖
2
(1)
𝐶𝐼𝐼𝑅𝑇 = 1 − 𝑅𝑇𝑅𝑇𝑖+𝑅𝑇𝑐𝑖− 𝑅𝑇𝑐
2
(2)
Nevtralna slika Negativna slika
19
Indeks meri relativno moč zmožnosti zaviranja motečih motilcev. Če bi bil nadzor zaviranja popoln, ne bi bilo nobene razlike med skladnimi in neskladnimi preskusi, CII pa bi bil 1.
Večja kot je razlika med skladnimi in neskladnimi pogoji, manjši je indeks, kar kaže na šibkejše kognitivno zaviranje. Indeks je normaliziran s povprečnim reakcijskim časom oz.
pravilnostjo v skladnih in neskladnih pogojih s predpostavko, da čeprav neskladno stanje zavira hitrost in natančnost odzivov, jih skladno stanje olajša, zato lahko nepristransko izhodiščno vrednost ocenimo kot povprečje obeh (Ličen, 2019).
Podobno smo za preučevanje čustvenega nadzora izračunali emocionalni indeks (EII). Prav tako smo ga izračunali za pravilnost odgovorov (𝐸𝐼𝐼𝐴𝐶𝐶) in reakcijski čas (𝐸𝐼𝐼𝑅𝑇). Indeks meri relativno moč zmožnosti zaviranja negativnih čustvenih dražljajev po naslednji formuli:
𝐸𝐼𝐼𝐴𝐶𝐶 = 1 − 𝐴𝐶𝐶𝐴𝐶𝐶𝑛𝑒𝑔+𝐴𝐶𝐶𝑛𝑒𝑢𝑛𝑒𝑔− 𝐴𝐶𝐶𝑛𝑒𝑢 2
(3)
𝐸𝐼𝐼𝑅𝑇 = 1 − 𝑅𝑇𝑅𝑇𝑛𝑒𝑔+𝑅𝑇𝑛𝑒𝑢𝑛𝑒𝑔− 𝑅𝑇𝑛𝑒𝑢 2
(4)
7.1 Rezultati naloge kognitivnega nazora
Iz rezultatov je mogoče opaziti, da skladnost dražljajev vpliva na pravilnost odgovorov, in sicer pravilnost odgovorov je v skladnih držajih znašala 92 %, v neskladnih pa 77 %. Tako smo preverili vpliv skladnosti dražljajev na pravilnost odgovorov z analizo variance (ANOVA) na 312 subjektih. Rezultati so pokazali statistično značilen model in s tem močan vpliv skladnosti na pravilnost odgovorov, in sicer F(1, 311) = 198,59, p < 0,001, ε2 = 0,14.
Pravilnost modela smo dodatno preverili tudi s pomočjo t-testa, t = – 14,09, p < 0,001. Potem smo izračunali še kognitivni indeks nadzora zaviranja, katerega vrednost je enaka 0,83. To pomeni, da nadzor zaviranja ni popoln.
Sledila je analiza vpliva skladnosti držajev na reakcijski čas odgovorov. V primeru neskladnih dražljajev je bil povprečni reakcijski čas bistveno daljši, in sicer je znašal 561,63 ms, kot v poskusih skladnih puščic, ko je bil povprečni reakcijski čas 457,93 ms.
Značilnost vpliva smeri puščic na reakcijski čas potrjuje tudi analize variance (ANOVA), saj je F(1,311) = 426,34, p < 0,001, ε2 = 0,18. Statistično značilen model je dodatno potrdil še t- test, t = – 20,65, p < 0,001. To pomen, da kognitivni indeks reakcijskega časa ni popoln, tj. enak, temveč je izračunani indeks enak 0,81.
20
Slika 5: Graf pravilnosti odgovorov, graf reakcijskega časa in graf kognitivnega indeksa.
7.2 Rezultati naloge čustvenega nadzora
Za nalogo čustvenega nadzora je sledila podobna analiza kot za nalogo kognitivnega nadzora. Najprej smo izračunali vpliv čustvene vsebine slike na pravilnost odgovorov.
Stopnja pravilnosti odgovorov je bila pri nevtralnih slikah enaka 0,96, pri slikah z negativno čustveno vsebino pa 0,95. Analiza variance je pokazala, da vpliv vsebine slike ni statistično značilen, saj je F(1, 311) = 0,29, p = 0,59 > 0,5. Prav tako je t-test pokazal, da je model statistično neznačilen, t = – 0.54 in p > 0,5. Zato tudi ni presenetljivo, da je kognitivni indeks enak 1.
Bistvenega pomena pa je vpliv vsebine slike na reakcijski čas. Ta je bil za slike z nevtralno čustveno vsebino povprečno enak 437,91 ms, za slike z negativno čustveno vsebino pa je bil povprečen reakcijski čas 459,48 ms. Preučili smo še analizo variance, ki nam je dala F(1,311)= 23,09, p < 0,001, ε2 = 0,005. Model je statistično značilen, saj je vrednost t-testa enaka t = – 4,90, p < 0,001. Kognitivni indeks reakcijskega časa je enak 0,96, kar kaže nasploh šibkejši čustveni nadzor.
21
Slika 6: Graf pravilnosti odgovorov, graf reakcijskega časa in graf emocionalnega indeksa.
7.3 Rezultati nalog sprejemanja tveganj
Azijski problem je 161 subjektov reševalo v domeni izgube, 151 pa v domeni dobička. Pri analizi rezultatov azijskega problema, kar je prikazano na sliki 5, opazimo, da so skladni s teorijo izgledov. V domeni izgube se je 59 subjektov oz. 37 % vseh subjektov odločilo za gotovo izbiro, medtem ko sta bila 102 subjekta oz. 63 % subjektov pripravljena prevzeti tveganje. Učinek uokvirjanja smo preverili s pomočjo hi-kvadrat testa. Rezultati nakazujejo statistično značilen model, saj je χ2 = 32,50 in p < 0,001.
Rezultati so podobni tudi pri nalogi v računovodskem kontekstu, vendar so bili subjekti pripravljeni tako v domeni dobička kot v domeni izgube prevzeti več tveganja kot pri problemu azijske bolezni. Problem, predstavljen v okvirju dobička, je reševalo 182 posameznikov, v okvirju izgube pa 130 posameznikov. V domeni izgube se je 100 subjektov oz. 77 % vseh subjektov odločilo prevzeti tveganje, v domeni dobička pa se je 105 subjektov, kar je 58 % vseh subjektov, odločilo za gotovo možnost. Hi-kvadrat test nam je vrnil vrednosti χ2 = 36,72 in p < 0,001. To pomeni, da je učinek uokvirjenja vplival na odločitve posameznikov, saj so glede na način predstavitve problema spremenili svoje odločitve.
22
Slika 7: Grafi rezultatov scenarijev prevzemanja tveganja.
V tabeli 1 so predstavljeni rezultati odločitev za loteriji. V primeru scenarija izgube je bilo 81% oz. 58% subjektov pripravljenih prevzeti višje tveganje. Ko je bil scenarij predstavljen v domeni dobička, pa se je 80% oz. 65% posameznikov odločilo za bolj verjetno alternativo.
Statistično značilnost smo potrdili s hi-kvadrat testom, katerega vrednosti za prvo loterijo sta χ2 = 111.34 in p < 0,001, za drugo pa χ2 = 15,45 in p < 0,001. Kar nakazuje na to, da se ljudje v primeru dobička izogibajo tveganju, v primeru izgube pa so naklonjeni tveganju.
Tabela 1: Rezultati loterij
Loterija 1 Loterija 2
Domena Delež subjektov, ki se izogibajo
tveganju
Delež subjektov, ki so naklonjeni
tveganju
Delež subjektov, ki se izogibajo
tveganju
Delež subjektov, ki so naklonjeni
tveganju
Izgube 19% 81% 42% 58%
Dobička 80% 20% 65% 35%
7.4 Analiza vpliva kognitivnega in čustvenega nadzora na sprejemanje tveganj Sledila je še analiza vpliva kognitivnega in čustvenega nadzora na sprejemanje tveganj.
Analizo smo naredili s pomočjo logistične regresije v programu SPSS. Za odvisno spremenljivko smo vzeli naklonjenost sprejemanja tveganj, torej odgovor na scenarije, za neodvisne spremenljivki pa kognitivni in čustveni nadzor. Odvisna spremenljivka zavzame vrednost 0 v primeru izbire tvegane možnosti, vrednost 1 pa v primeru gotove možnosti. Za kognitivni nadzor smo vzeli kognitivni indeks reakcijskega časa, za čustveni nadzor pa
37%
63%
Domena izgube problema azijske bolezni
delež gotov delež tvegan
70%
30%
Domena dobička problema azijske bolezni
delež gotov delež tvegan
23%
77%
Domena izgube
delež gotov
delež tvegan 58%
42%
Domena dobička
delež gotov delež tvegan
23
emocionalni indeks reakcijskega časa. To smo naredili za vsako nalogo sprejemanja tveganj posebej. Rezultati so prikazani v spodnjih tabelah, kjer oznaka CCI.RT pomeni kognitivni indeks reakcijskega časa, EII.RT emocionalni indeks reakcijskega časa, QHIP/QFIN/
loterija 1/ loterija 2 pa naklonjenost sprejemanja tveganja.
Tabela 2 prikazuje korelacije med spremenljivkami v problemu azijske bolezni. Opazimo lahko, da je statistično značilna le korelacija med okvirom problema ter naklonjenosti k sprejemanju tveganja, saj je p < 0,001. Pearsonov koeficient znaša 0,33, kar pomeni, da so v pozitivnem okvirju posamezniki bolj naklonjeni gotovi izbiri. Med ostalimi spremenljivkami ne opazimo korelacije.
V tabeli 3 so prikazni rezultati logistične regresije za napovedovanje sprejemanja tveganja v primeru azijskega problema bolezni. Opazimo, da nobena spremenljivka ni statistično značilna, saj imajo vse p > 0,05, kar pomeni, da model ni ustrezen. Ob upoštevanju zelo nizkih korelacij iz korelacijske matrike in nesignifikantnih rezultatov je bila regresijska analiza opuščena.
Tabela 2: Korelacije za azijski problem bolezni
Spremenljivka QHIP Okvir CCI.RT EII.RT Starost Okvir
Pearsonov
koeficient 0,329** --
p-vrednost <0,001
CCI.RT
Pearsonov
koeficient 0,009 0,057 --
p-vrednost 0,876 0,319
EII.RT
Pearsonov
koeficient -0,057 -0,077 -0,01 --
p-vrednost 0,319 0,173 0,861
Starost
Pearsonov
koeficient 0,017 -0,116* 0,011 -0,046 --
p-vrednost 0,759 0,041 0,842 0,42
Spol
Pearsonov
koeficient 0,014 -0,016 0,047 0,074 0,057
p-vrednost 0,801 0,783 0,405 0,191 0,318
Tabela 3: Rezultati logistične regresije za azijski problem bolezni
Spremenljivka β S. E. p-
vrednost
EII.RT – 1,003 1,008 0,319
CCI.RT 0,143 0,964 0,882
Konstanta 0,955 1,253 0,446
24
Tabela 4 prikazuje korelacije med spremenljivkami za nalogo s finančnim scenarijem.
Podobno kot za prejšnjo nalogo je statistično značilna le korelacija med okvirom in naklonjenostjo k tveganju.
V tabeli 5 so beta vrednosti, standardni odkloni in p-vrednost neodvisnih spremenljivk logistične regresije. Na podlagi teh vrednosti lahko zaključimo, da model ni statistično značilen.
Tabela 4: Korelacija med spremenljivkami za finančni scenarij
Spremenljivka QFIN Okvir CCI.RT EII.RT Starost
QFIN Pearsonov koeficient 1
p-vrednost
Okvir Pearsonov koeficient 0,350** 1
p-vrednost <,001
CCI.RT Pearsonov koeficient 0,048 0,065 1
p-vrednost 0,403 0,249
EII.RT Pearsonov koeficient – 0,058 0,023 -0,010 1
p-vrednost 0,305 0,686 0,861
Starost Pearsonov koeficient – 0,006 – 0,037 0,011 – 0,046 1
p-vrednost 0,918 ,514 0,842 0,420
Spol Pearsonov koeficient 0,044 0,061 0,047 0,074 0,057
p-vrednost 0,435 0,285 0,405 0,191 0,318
Tabela 5: Rezultati logistične regresije za finančni scenarij
Spremenljivka β S. E. p-
vrednost Exp(B)
CCI.RT 0,818 0,988 0,408 2,266
EII.RT – 1,022 1,004 0,309 0,36
Konstanta 0,066 1,261 0,958 1,069
V tabeli 6 so prikazane korelacije še za nalogi loterij. Opazimo, da je za obe loteriji korelacija z emocionalnim in čustvenim indeksom ni statistično značilna, saj je p > 0,05. Korelacija pa je značilna za obe loteriji z okvirjem in loterije 1 z loterijo 2, saj je p < 0,001.
Rezultati logistične regresije naklonjenosti sprejemanja tveganja v primeru loterij niso pokazali pomembnega učinka kognitivnega in emocionalnega nadzora. Rezultati so prikazani v tabelah 7 in 8.
25
Tabela 6: Korelacije med spremenljivkami za loteriji
Spremenljivka EII.RT CCI.RT Okvir Spol Starost Loterija 1 CCI.RT
Pearsonov
koeficient -0,01 --
P-vrednost 0,861
Okvir
Pearsonov
koeficient 0,023 0,065 --
P-vrednost 0,686 0,249
Spol
Pearsonov
koeficient 0,074 0,047 0,061 --
P-vrednost 0,191 0,405 0,285
Starost
Pearsonov
koeficient -0,046 0,011 -0,037 0,057 --
P-vrednost 0,42 0,842 0,514 0,318
Loterija 1
Pearsonov
koeficient 0,076 0,081 ,604** 0,101 -0,044
P-vrednost 0,182 0,154 <,001 0,076 0,435
Loterija 2
Pearsonov
koeficient -0,066 -0,018 0,229** -0,048 -0,047 0,255**
P-vrednost 0,245 0,756 <,001 0,399 0,411 <0,001
Tabela 7: Rezultati logistične regresije loterije 1
Spremenljivka β S. E. p-
vrednost Exp(B)
CCI.RT 1,412 0,985 0,152 4,105
EII.RT 1,364 1,012 0,178 3,913
Konstanta – 2,258 1,276 0,077 0,105
Tabela 8: Rezultati logistične regresije loterije 2
Spremenljivka β S. E. p-
vrednost Exp(B)
CCI.RT – 0,313 0,973 0,748 0,731
EII.RT – 1,188 1,022 0,245 0,305
Konstanta 1,63 1,272 0,2 5,104
Pri analizi korelacije spremenljivk v vseh treh nalogah ni statistično značilna korelacija med sprejemanjem tveganja in kognitivnim ter emocionalnim indeksom. Prav tako pri nobeni nalogi nismo dobili statistično značilnega modela logistične regresije. Ob upoštevanju zelo nizkih korelacij iz korelacijske matrike in ne signifikantnih rezultatov je bila regresijska analiza opuščena. Torej na podlagi analize ne moremo odgovoriti pritrdilno na raziskovalno vprašanje, da imata šibkejši kognitivni in čustveni nadzor vpliv na izogibanje k tveganju.
26
8 ZAKLJUČEK
Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, ali imata kognitivni in čustveni nadzor vpliv na sprejemanje tveganj. Močan kognitivni nadzor je sposobnost uravnavanja ter usklajevanja misli in dejanj v skladu s cilji. Močan čustveni nadzor je sposobnost, ki posameznikom omogoča učinkovito obdelavo informacij, tudi kadar so soočeni s čustvi, kot sta strah in negotovost, ki sta pogosto prisotna pri sprejemanju tveganih ter za podjetje pomembnih odločitev. Tako nas je zanimalo, ali pretirana nenaklonjenost k tveganju izhaja iz šibkega kognitivnega in emocionalnega nadzora.
Za ta namen smo izvedeli eksperiment, ki je vseboval nalogo kognitivnega nadzora, čustvenega nadzora in scenarije prevzemanja tveganj. Za preučevanje kognitivnega nadzora subjektov smo izbrali Flanker nalogo, s pomočjo katere smo izračunali kognitivni indeks subjektov. Za analizo emocionalnega nadzora so subjekti reševali nalogo, pri kateri so morali s klikom na miško nakazati, na kateri strani zaslona se jim je prikazal zelen krogec, pred tem pa se jim je prikazala slika. To nam je omogočilo izračun emocionalnega indeksa. Za sprejemanja tveganj so v reševanje dobili dva scenarija z učinkom uokvirjanja, to je, ko posamezniki spremenijo svojo preferenco glede na obliko, v kateri sta predstavljeni možnosti. Z drugimi besedami, spremembe samo besedila predstavitve odločitev brez resnične spremembe pričakovanih rezultatov lahko vplivajo na posameznikovo izbiro in presojo (Kuhberger, 1998; Sher in McKenzie, 2006). Kot tretjo nalogo za preučevanje naklonjenosti tveganja so reševali loteriji. S pomočjo rezultatov nalog smo analizirali logistični model za vsako nalogo sprejemanja tveganj posebej, pri katerem je bila odvisna spremenljivka naklonjenost k tveganju, neodvisni pa kognitivni indeks in emocionalni indeks reakcijskega časa. V vseh primerih nalog analiza ne nakazuje na značilno korelacijo čustvenega in kognitivnega nadzora na sprejemanje tveganj, vendar pa na podlagi rezultatov ne moremo izpeljati trdih zaključkov.
Ker se je eksperiment izvedel na daljavo, okolje ni bilo popolnoma nadzorovano. Udeleženci eksperimenta mogoče niso resno vzeli in naloge niso zavzeto reševali. Prav tako je tukaj lahko problem daljšega reševanja in upada koncentracije. Sicer sta Flanker naloga in naloga čustvenega nadzora razmeroma preprosti nalogi, medtem ko so naloge vezane na finančno tveganje v resničnem svetu bolj zapletene. Poleg tega je v našem primeru šlo za hipotetični primer. Za oblikovanje bolj trdnih zaključkov bi bilo treba oblikovati nov eksperimentalni načrt, ki bi bil izveden v bolj nadzorovanem okolju in bi vseboval naloge z bolj posredno povezavo. Mogoče bi bilo v prihodnjih raziskavah smiselno imeti finančne scenarije z različnimi čustvenimi vsebinami. Tako bi lahko preučili ali v premeru čustveno obarvane vsebine se odločitev posameznikov spremeni ali pa bodisi ostane enaka kot v primeru čustveno nevtralne vsebine.
