UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO
LENA GABRŠČEK
Športna aktivnost, subjektivno blagostanje in anksioznost pri invalidih
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Andreja Avsec
Ljubljana, 2021
Zahvala
Hvala mentorci, dr. Andreji Avsec, za strokovne nasvete, diskusijo in podporo.
Hvala dr. Tanji Kajtna za pomoč pri zbiranju podatkov in izvedbi raziskave.
Hvala družini, ki ni nikoli podvomila vame.
Hvala Boru za usmeritve in pomoč pri obdelavi podatkov.
Hvala vsem, ki so si bili kakorkoli vključeni v to zgodbo.
1
Izvleček
V magistrski nalogi nas je zanimal odnos med ravnjo športnega udejstvovanja (tekmovalno in rekreativno) in subjektivnim blagostanjem ter anksioznostjo pri invalidih s prirojeno in pridobljeno invalidnostjo. Ker so bili invalidi z različnim izvorom invalidnosti izpostavljeni različnim življenjskim okoliščinam, smo v magistrski nalogi preverili tudi, ali se interakcije med izvorom invalidnosti in ravnjo športnega udejstvovanja pri različnih lestvicah pokažejo kot pomembni napovedniki merjenih komponent. Preko spletne ankete in papirne različice vprašalnika smo zbrali podatke 266 invalidov, v povprečju starih 45 let (41 % žensk), od tega 180 (68 %) s pridobljeno invalidnostjo in 109 (41 %) tekmovalno športno aktivnih. Udeleženci so izpolnili vprašalnike o zadovoljstvu z življenjem, anksioznosti kot osebnostni potezi in psihološkem blagostanju. Za obdelavo podatkov smo uporabili hierarhično regresijsko analizo, pri čemer smo v prvem koraku v modele dodali spol, starost in izobrazbo udeležencev, v drugem raven športnega udejstvovanja in izvor invalidnosti, v tretjem pa interakcijo med tema dvema spremenljivkama. Rezultati raziskave so pokazali, da so starejši udeleženci poročali o statistično značilno nižji osebnostni rasti, smislu življenja, medosebnih odnosih in zadovoljstvu z življenjem. Moški so poročali o statistično značilno večjem smislu življenja, višje izobraženi invalidi pa o statistično značilno večjem občutku avtonomnosti. Omenjene demografske spremenljivke so ob upoštevanju interakcije med izvorom invalidnosti in ravnjo športnega udejstvovanja večinoma izgubile napovedno moč za subjektivno blagostanje in anksioznost kot osebnostno potezo. Interakcija se je na vseh lestvicah subjektivnega blagostanja (ne pa tudi anksioznosti kot osebnostne poteze), razen na lestvici osebnostne rasti, pokazala kot najpomembnejši in statistično značilen napovednik. Ugotovitve hierarhične regresijske analize kažejo, da predpostavljeni modeli pojasnijo zelo majhen, a statistično značilen delež variance (od 3 do 6 %). Preučevanja povezanosti interakcije tema dvema demografskima spremenljivkama s subjektivnim blagostanjem nismo zasledili v nobeni izmed preteklih raziskav in rezultati tako odpirajo številna nova vprašanja za prihodnje raziskave.
Ključne besede: športna aktivnost, prirojena invalidnost, pridobljena invalidnost, subjektivno blagostanje, anksioznost
2
Physical activity, subjective well-being and anxiousness among disabled people Abstract
In the master's thesis we explored the relationship between the level of sports participation (competitive and recreational) and subjective well-being and anxiety in people with congenital and acquired disabilities. Because disabled people with different sources of disability were exposed to different life circumstances, we examined also whether the interactions between the different sources of disability and the level of sports participation on different scales prove to be important predictors of measured components. Through an online survey and a paper version of the questionnaire, we collected data from 266 disabled people, on average 45 years old (41% women), of which 180 (68%) with acquired disabilities and 109 (41%) competitively active in sports. Participants completed questionnaires on life satisfaction, anxiety as a personality trait, and psychological well-being. We used hierarchical regression analysis to process the data, adding gender, age and education of participants to the models in the first step, the level of sports participation and the origin of disability in the second, and the interaction between these two variables in the third. The results of the study showed that older participants reported statistically significantly lower personal growth, life meaning, interpersonal relationships, and life satisfaction. Men reported a statistically significantly greater sense of life, and highly educated disabled people reported a statistically significantly greater sense of autonomy. Given the interaction between the source of disability and the level of sports participation, these demographic variables have largely lost their predictive power for subjective well-being and anxiety as a personality trait. The interaction proved to be the most important and statistically significant predictor on all scales of subjective well- being (but not anxiety as a personality trait), except on the scale of personality growth. The findings of the hierarchical regression analysis show that the assumed models explain a very small but statistically significant proportion of variance (3 to 6%). The study of the relationship between the interaction of these two demographic variables with subjective well-being has not been found in any of the previous research, and the results thus open up a number of new questions for future research.
Keywords: sports activity, congenital disability, acquired disability, subjective well-being, anxiety
3
Kazalo vsebine
Uvod ...5
Invalidnost ...5
Razlike med invalidi glede na izvor invalidnosti ...6
Športna aktivnost in invalidi ...7
Pomen športne aktivnosti pri invalidih ...7
Učinki športa na psihično in fizično zdravje pri invalidih ...8
Raven športne aktivnosti in psihološki učinki pri invalidih ...9
Subjektivno blagostanje in športna aktivnost pri invalidih ... 10
Hedonski vidik subjektivnega blagostanja ... 10
Eudaimonski vidik subjektivnega blagostanja ... 11
Anksioznost in športna aktivnost pri invalidih ... 13
Namen magistrske naloge ... 14
Metoda ... 16
Udeleženci ... 16
Pripomočki ... 19
Postopek ... 20
Rezultati ... 22
Demografske spremenljivke kot napovedniki zadovoljstva z življenjem ... 24
Demografske spremenljivke kot napovedniki anksioznosti kot osebnostne poteze ... 26
Demografske spremenljivke kot napovedniki subjektivnega blagostanja ... 27
Razprava ... 38
Napovedna moč demografskih spremenljivk za zadovoljstvo z življenjem in anksiozsnost ... 38
Napovedna moč demografskih spremenljivk za komponente subjektivnega blagostanja ... 40
Osebnostna rast ... 41
Smisel življenja ... 41
Avtonomnost ... 42
Obvladovanje okolja ... 44
Sprejemanje sebe ... 45
Medosebni odnosi ... 46
Omejitve raziskave in smernice za nadaljnje raziskovanje ... 47
Zaključki ... 48
Reference ... 50
4
5
Uvod
Invalidi so ena najštevilčnejših manjšin na svetu, saj se ji na določeni točki v življenju
»priključi« večina ljudi, pa naj bo zaradi starosti, bolezni ali zaradi morebitnega drugega travmatičnega dogodka (Disabled World, 2016). V svetu so v zvezi z invalidi in invalidnostjo še vedno prisotni številni stereotipi, ki negativno vplivajo na subjektivno blagostanje invalidov ter jim tako otežujejo delovanje v vsakodnevnem življenju (DePauw in Gavron, 2005). Številne pozitivne učinke na telesno, mentalno in čustveno zdravje, ki jih ima šport, so poudarjali že v stari Grčiji (Demirel in Yildiran, 2013; Lorenz idr., 2018), med invalidno populacijo pa ima športna aktivnost, poleg dobro znanih učinkov na telesno zdravje, zelo pomemben pozitiven vpliv še na številna druga področja posameznikovega življenja: samopodobo, socialno življenje, sprejemanje sebe in svoje invalidnosti ipd. Preko športa lahko na primer invalidi svetu pokažejo, da so zmožni marsičesa in niso tako različni od splošne populacije, kot se včasih zdi (Côté-Leclerc idr., 2017). Raziskave na področju športa invalidov so tako ključnega pomena, saj zajemajo res veliko populacijo in lahko pomagajo oziroma izboljšajo vsakodnevno življenje marsikomu.
Invalidnost
Ko govorimo o invalidnosti, govorimo o kompleksnem in večdimenzionalnem fenomenu, o katerem govorijo številne teorije in modeli. Invalidi predstavljajo približno 15 % svetovne populacije, ta številka pa iz leta v leto raste zaradi staranja prebivalstva in porasta različnih bolezni (World Health Organization, 2011, 2020). Med prebivalci Slovenije je invalidov okoli 12–13 %, na ravni Evropske unije več kot 15 % (MDDSZ, 2014). V skladu s Konvencijo o pravicah invalidov, ki so jo sprejeli Združeni narodi in podprle vse države članice in Evropska skupnost so invalidi »ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi« (Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov, 2008, čl. 1). Invalidnost povzroči ena ali kombinacija več od naslednjih možnosti: izguba ali nenormalno delovanje telesnih delov, težave pri izvajanju določenih aktivnosti in/ali problemi pri vključevanju v vsakodnevne dejavnosti (World Health Organization, 2001, 2020). Pomembno se je zavedati, da invalidi niso homogena skupina, saj lahko imajo različne primanjkljaje na telesnem, čutnem, umskem oziroma psihičnem področju ali pa imajo težave z duševnim zdravjem (Uršič in Kroflič, 2011;
World Health Organization, 2001, 2011, 2020).
Med najbolj priznane modele invalidnosti sodijo medicinski, socialni in bio-psiho-socialni model, ki se med seboj razlikujejo predvsem v iskanju vzroka za invalidnost (Martin, 2018;
Misener in Darcy, 2014). Medicinski model se osredotoča na biološko plat invalidnosti in predstavlja invalidnost kot individualni problem. Invalidnost ima v sklopu tega modela negativen prizvok, saj stremi k »ozdravitvi« invalidov oziroma odpravi invalidnosti (Imrie, 2004; Martin, 2013; World Health Organization, 2001). Socialni model je na nek način nasprotje medicinskega modela in poudarja, da invalidnost ni vezana na telo, ampak je družba tista, ki posameznike z določenimi primanjkljaji naredi invalide (Oliver, 2013). Zagovorniki tega modela tako predpostavljajo, da je invalidnost posledica stereotipov, diskriminatornega vedenja okolice in pomanjkanja priložnosti za invalide oziroma prisotnosti številnih ovir, s katerimi se soočajo (Imrie, 2004; Martin, 2013, 2018; Oliver, 2013; World Health Organization, 2001). Obema modeloma kritiki očitajo, da zavzemata skrajni poziciji. Tako je v zadnjem času
6
najbolj sprejet celosten bio-psiho-socialni model, ki upošteva tako socialne (npr.
diskriminacija) in okoljske (npr. težave z dostopnostjo) kot biološke (npr. poškodba hrbtenjače) komponente invalidnosti. Pomemben del invalidnosti znotraj tega modela pripisujejo tudi osebnim izkušnjam (Imrie, 2004; World Health Organization, 2001, 2011).
Razlike med invalidi glede na izvor invalidnosti
Invalidnost je glede na izvor lahko prirojena ali pridobljena, torej posledica različnih bolj ali manj travmatičnih dogodkov v življenju (Hanrahan, 2007; Uršič in Kroflič, 2011; World Health Organization, 2001), pri čemer je potrebno upoštevati življenjsko obdobje v katerem posameznik postane invalid (Howe, 2011). Posamezniki, ki so invalidi postali prej v življenju, naj bi bili na primer namreč bolj zadovoljni z življenjem v primerjavi s tistimi, ki so invalidi postali kasneje v življenju (Hampton, 2004). Ocenjujejo, da naj bi bila invalidnost pri športnikih invalidih v veliko več primerih pridobljena (cca. 85 %) kot prirojena (Martin in Wheeler, 2011).
Pridobljena invalidnost ima velik vpliv na posameznikovo subjektivno blagostanje, saj travmatičen dogodek s seboj prinese številne nove izzive tako na fizičnem kot psihičnem področju, ob enem pa pride velikokrat tudi do sprememb v odnosih. Invalidnost kot posledica travmatičnega dogodka tako nenadoma vsaj deloma spremeni vse pomembne vidike posameznikovega življenja – na primer področje dela, izobraževanja, socialnih odnosov, samopodobe, samospoštovanja ipd. (Bogart, 2014; Hanrahan, 2007; Martin in Wheeler, 2011;
Putzke idr., 2002; Šuc idr., 2015; Wu in Williams, 2001). Invalidi s pridobljeno invalidnostjo se morajo v sklopu rehabilitacije na novo naučiti določenih vsakodnevnih aktivnosti in se sčasoma naučiti živeti z novimi omejitvami (Howe, 2011). Pri tem se pojavljajo razlike med posamezniki s pridobljeno invalidnostjo tudi glede na vzrok za invalidnost – posamezniki po travmatični nesreči tako na primer drugače doživljajo in sprejmejo svojo invalidnost kot osebe, pri katerih je vzrok za invalidnost bolezen (Hanrahan, 2007). Horvat (2013) poroča, da so posamezniki po nezgodni poškodbi hrbtenjače idealizirali samopodobo v primerjavi s kontrolno skupino, kar raziskovalci (npr. Brejc, 2004; Horvat, 2013) pripisujejo obrambno-varovalno naravnanemu vedenju. To vedenje naj bi namreč omogočalo potrjevanje pozitivne samopodobe, kar invalidom s pridobljeno invalidnostjo lajša proces sprejemanja nove podobe. Pomembno vlogo pri sprejemanju nove podobe imajo tudi podpora družine in prijateljev (Li in Moore, 1998) ter športna aktivnost, ki posameznikom s pridobljeno invalidnostjo pomaga izgraditi novo, »športno« identiteto, kar jim omogoča lažje soočanje z izgubo (Laferrier idr., 2015).
Po drugi stani psihološka prilagoditev posameznikov s prirojeno invalidnostjo zajema grajenje (telesne) samopodobe, ega, identitete in odraščanje z invalidnostjo (Skordilis idr., 2006). Invalidi s prirojeno invalidnostjo se soočajo z drugačnimi izzivi kot tisti s pridobljeno invalidnostjo in imajo tako na primer v otroštvu pogosto težave z razumevanjem svoje invalidnosti, kasneje, predvsem v času adolescence, pa pri sprejemanju invalidnosti, zaradi česar se pogosto počutijo nesprejete in drugačne. Mnogi so mnenja, da je posameznikom s prirojeno invalidnostjo na nak način lažje, saj preprosto ne poznajo drugačnega življenja (Bogart, 2014). Čeprav Brittain (2004) to trditev zavrača z argumentom, da se vsi invalidi, ne glede na izvor invalidnosti, soočajo s predsodki in stereotipi v družbi, so v nedavni raziskavi Bogart idr. (2019) pokazali, da so invalidi s prirojeno invalidnostjo v družbi dejansko statistično značilno bolj stigmatizirani kot tisti s pridobljeno invalidnostjo. Veliko vlogo pri sprejemanju svoje invalidnosti med posamezniki s prirojeno invalidnostjo imajo starši, vzgoja in socialno okolje, v katerem posameznik s prirojeno invalidnostjo odrašča (Howe, 2011; Pack idr., 2016).
Tudi pri tej vrsti invalidnosti glede na izvor ima veliko vlogo pri sprejemanju invalidnosti
7
športno udejstvovanje, saj, kot pravi na primer ena izmed udeleženk Packove idr. raziskave (2016, str. 5): »Med športno aktivnostjo težje skriješ svojo invalidnost in jo tako na nek način lažje sprejmeš.«
Športna aktivnost in invalidi
Šport invalidov je v svetu prisoten od leta 1888, ko so v Berlinu začeli s prvimi programi prilagojenimi gluhim. Kasneje je eden glavnih mejnikov čas po drugi svetovni vojni, ko je število invalidov skokovito naraslo in takrat so se pojavili tudi prvi športi prilagojeni posameznikom s telesnimi primanjkljaji (DePauw in Gavron, 2005; Misener in Darcy, 2014; Thompson, 2016;
Wilson in Clayton, 2010). Sprva so invalide v šport usmerjali večinoma v sklopu rehabilitacije, postopoma pa se je šport invalidov uveljavil tudi na tekmovalnem nivoju (Wilhite in Shank, 2009). V 20. stoletju so invalidi veljali za neproduktivno skupino ljudi, ki so bili v veliki meri prepuščeni sami sebi, skozi čas pa se je njihov položaj v družbi spreminjal (DePauw in Gavron, 2005; Wilson in Clayton, 2010). Čeprav so v družbi še vedno prisotni številni predsodki in stereotipi o invalidih, so ti v zadnjem času, tudi s pomočjo športa, dobili priložnost, da svetu pokažejo, da so zmožni marsičesa in da lahko tekmujejo na najvišjih ravneh (DePauw in Gavron, 2005; Martin, 2016, 2018; Martin in Wheeler, 2011). Tako so na primer udeleženci v raziskavi Côté-Leclerca idr. (2017, str. 6) poudarjali: »Imaš dva profila: ljudi na vozičku in športnike na vozičku. Takoj, ko postaneš športno aktiven, začnejo ljudje nate gledati s popolnoma druge perspektive.« Hkrati tudi napredek znanosti, medicine in tehnologije invalidom omogoča vedno večjo svobodo v vsakodnevnih aktivnostih in omogoča boljšo dostopnost do različnih aktivnosti ter tako zmanjšuje razlike med splošno populacijo in invalidi (Tasiemski idr., 2005). Žal pa je po drugi strani šport invalidov, v primerjavi s športom, dostopnim splošni populaciji, še vedno precej nerazvit, dostopnih je manj športnih panog in disciplin, oprema je draga in kader neizobražen za delo s specifičnimi populacijami, kar so samo nekatere izmed številnih ovir, s katerimi se invalidi soočajo (Diaz idr., 2019; Hanrahan, 2007; Martin, 2013; Misener in Darcy, 2014; Specht idr., 2002; Wilson in Clayton, 2010).
Pomen športne aktivnosti pri invalidih
Športna aktivnost predstavlja pomemben del življenja in lahko bi rekli, da je gibanje poleg zdrave prehrane eden ključnih dejavnikov kakovosti življenja in vzdrževanja zdravja sodobnega človeka (Biddle in Mutrie, 2008; Tušak in Faganel, 2004; World Health Organization, 2002).
Šport ima terapevtske, rekreacijske in tekmovalne karakteristike (Yazicioglu idr., 2012) in tako rekreacijski kot tekmovalni šport sta zelo pomembna že v zgodnjih letih življenja, saj imata pozitiven vpliv na rast in razvoj (Wilson in Clayton, 2010). Invalidi so že v osnovi v večji meri podvrženi različnim obolenjem, saj pogosteje kot splošna populacija trpijo za kardiovaskularnimi boleznimi, debelostjo in mišično-skeletnimi omejitvami (Diaz idr., 2019;
Martin, 2017; Wilson in Clayton, 2010). Na večjo podvrženost določenim obolenjem vpliva tudi nezadostna fizična aktivnost, ki je med invalidi v primerjavi s splošno populacijo še bolj izrazita (Côté-Leclerc idr., 2017; Martin, 2013; Martin in Whalen, 2012; Misener in Darcy, 2014;
Rimmer idr., 2004; Wilhite in Shank, 2009).
Vključevati se v športne aktivnosti in na ta način skrbeti za zdrav slog življenja, je lahko pri invalidih velik izziv, saj večina športnih aktivnosti zahteva moč, vzdržljivost, ravnotežje in/ali koordinacijo, kar je pri invalidih nemalokrat oškodovano ali omejeno (Burger, 2010; DePauw in Gavron, 2005; Perret in Abel, 2016; Rimmer in Marques, 2012). Poleg tega invalidi pri
8
športnem udejstvovanju pogosto naletijo na težave s transportom, dostopnostjo in neprilagojenim okoljem (Côté-Leclerc idr., 2017; Martin, 2013; Rimmer idr., 2004; Wilhite in Shank, 2009). Raziskovalci ugotavljajo, da se posamezniki, ki so bili pred poškodbo hrbtenjače v prostem času fizično aktivni, po poškodbi pogosto v manjši meri ali sploh ne ukvarjajo s športom (Wu in Williams, 2001). Crane idr. (2016) pri tem poudarjajo, da je pomembno, da so invalidi po akutni poškodbi fizično aktivni že v času rehabilitacije, saj se s tem poveča možnost športnega udejstvovanja po koncu rehabilitacije. Otežen transport za invalide vpliva tudi na socialne stike, saj so lahko na podlagi takšnih ali drugačnih omejitev v veliki meri odvisni od drugih in tako prikrajšani za druženje (Martin, 2017). Poleg tega so lahko ovira pri športnem udejstvovanju tudi stereotipna prepričanja in predsodki (Oliver, 2013; World Health Organization, 2015) ter osebni dejavniki, ki zajemajo čustvene in psihične prepreke (Rimmer idr., 2004). Okolica namreč invalide pogosto ocenjuje zgolj na podlagi njihove invalidnosti, zaradi česar so nemalokrat podcenjevani, potisnjeni v ozadje in pomilovani (Martin, 2013).
Prav zato nekateri raziskovalci poudarjajo, da je športna aktivnost za invalide še bolj pomembna kot za splošno populacijo (npr. Anderson in Heyne, 2010; Martin, 2017).
Učinki športa na psihično in fizično zdravje pri invalidih
Številne raziskave kažejo, da ima šport pozitivne učinke tako na fizično kot psihično zdravje (World Health Organization, 2002; Martin, 2013, 2016, 2017; McKinley in Meade, 2010; Wilson in Clayton, 2010), subjektivno blagostanje (Martin, 2013; Tasiemski idr., 2005;
Wilhite in Shank, 2009) in kakovost življenja (Barak idr., 2016; Martin, 2013, 2017; Wilhite in Shank, 2009). Na biološki ravni šport pozitivno vpliva na glukozni metabolizem, regulacijo sladkorja v krvi in tako zmanjša verjetnost sladkorne bolezni, zmanjšuje količino maščobe v telesu, krepi imunski sistem ipd. (World Health Organization, 2002). Verschuren idr. (2007) so v raziskavi, izvedeni na posameznikih s cerebralno paralizo, ugotovili, da jim je fizična aktivnost omogočala izboljšanje pljučne kapacitete, okrepila mišice, povečala hitrost hoje in imela nasplošno pozitivne dolgoročne učinke na njihovo zdravstveno stanje ter kvaliteto življenja.
Osebam po amputaciji in invalidom na vozičku športna aktivnosti in posledično boljša vzdržljivost ter mišična moč omogoča lažje funkcioniranje v vsakodnevnem življenju, saj lažje nosijo in uporabljajo proteze oziroma poganjajo invalidski voziček in so tako bolj samostojni (Burger, 2010; Wilhite in Shank, 2009). Športno aktivni invalidi poročajo o manjšem številu poškodb, ki so posledica padcev, poleg tega fizična aktivnost vpliva na zmanjšanje bolečine, povezane z artritisom, ki je pri invalidih pogosta (Wilson in Clayton, 2010). O manj bolečinah ter o pozitivnih učinkih na socialno in seksualno življenje so poročali tudi fizično aktivni posamezniki z multiplo sklerozo (Sutherland idr., 2001). Podobno so o boljšem spolnem življenju, bolj pozitivni oceni lastnega zdravja, invalidnosti in lastnega videza poročali tudi športno aktivni posamezniki v primerjavi s športno neaktivnimi po akutni poškodbi hrbtenjače (Šuc idr., 2015).
Šport invalidov pa ima tudi svojo temno plat. Mednarodni paralimpijski komite namreč na primer poroča, da so poškodbe med paralimpijci precej pogostejše kot med olimpijci (Martin, 2016). Invalidi z unilateralno amputacijo so ob športni aktivnosti v večji meri podvrženi poškodbam druge okončine, saj so pritiski in obremenitve na tem mestu toliko večji kot pri športnikih neinvalidih, ki bolj enakomerno obremenjujejo obe okončini (Martin in Wheeler, 2011). Podobno lahko pride pri posamezniki s poškodbo hrbtenjače ob velikih obremenitvah ramenskega obroča med športno aktivnostjo do poškodb zaradi preobremenitve, kar lahko izrazito oteži delovanje v vsakodnevnem življenju (Blauwet idr., 2016; Martin, 2016). Poškodba
9
hrbtenjače vpliva tudi na regulacijo telesne temperature, zaradi česar so ti posamezniki ob intenzivni športni aktivnosti bolj izpostavljeni tveganju, da se jim telo pregreje (de Mello idr., 2011; Perret in Abel, 2016). Zdravniki tako po eni strani zaradi številnih pozitivnih učinkov športno aktivnost priporočajo, po drugi strani pa jo zaradi povečanja tveganja za poškodbe, ki lahko otežijo delovanje invalidov v vsakodnevnem življenju, pogosto tudi odsvetujejo (Goodwin idr., 2009).
Kljub nekaterim potencialno negativnim učinkom športne vadbe so raziskovalci enotni, da fizično aktivni invalidi v splošnem poročajo o lažjem in bolj časovno ekonomičnem opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, večji neodvisnost ter višji kvaliteti življenja (Blauwet idr., 2016; Diaz idr., 2019; Goodwin, 2009; Martin, 2013, 2017). Čeprav je večino raziskav izvedenih na invalidih po poškodbi hrbtenjače (paraplegija in tetraplegija) in posameznikih po amputaciji, raziskave kažejo, da glede na vrsto in stopnjo invalidnosti ni pomembnih razlik v psiholoških učinkih športne vadbe (Hanrahan, 2007; Muraki idr., 2006).
Raven športne aktivnosti in psihološki učinki pri invalidih
Med športnim udejstvovanjem na rekreativni in tekmovalni ravni je glavna razlika v tem, da je v tekmovalnem športu zmaga ključnega pomena in temeljni cilj športnikov, medtem ko je na rekreativni ravni zmaga pomembna bolj na subjektivni kot objektivni ravni (Biddle in Mutrie, 2008; Chatzisaratinis in Hagger, 2007). Tekmovalno usmerjeni športniki so deležni sistematičnega in stalnega treninga ter tekmujejo na uradnih športnih dogodkih, medtem ko se rekreativno aktivni s športom ukvarjajo na podlagi lastnih interesov in niso zavezani k stalnemu in doslednemu treningu. Rekreativno aktivni so tako v večini primerov notranje motivirani za aktivnost, medtem ko so tekmovalno aktivni pogosto motivirani tudi zunanje (Kouali idr., 2020). Športna aktivnost na rekreativni ravni v večini primerov predstavlja zabavo, druženje in pozitivno vpliva na socialne odnose (invalidov), šport na tekmovalni ravni pa zahteva veliko več vloženega časa in truda, kar lahko negativno vpliva na socialno in družinsko življenje športnikov (Côté-Leclerc idr., 2017). Tekmovalni šport, ki zahteva večjo mero fizične aktivnosti, lahko predstavlja tudi velik fizični in psihosocialni stres in tako negativno vpliva na športnikovo zdravje in subjektivno blagostanje (Uchida in Hashimoto, 2017) ter lahko vodi celo v izgorelost (Bartholomew idr., 2011). Po drugi strani lahko športniki na tekmovalni ravni razvijejo močnejšo športno identiteto (Kouali idr., 2020) in svetu s svojimi športnimi dosežki pokažejo, da jih invalidnost ne definira, kar se lahko odraža v višji samozavesti (Pack idr., 2016).
Pretekle raziskave tako ne podajajo enoznačnih rezultatov glede optimalne količine fizične aktivnosti in ravni športnega udejstvovanja pri invalidih. Po eni strani več fizične aktivnosti v času rehabilitacije po poškodbi in posledično boljša fizična pripravljenost prinašata večji pozitivni učinek na biološke in psihološke karakteristike invalidov (Tasiemski idr., 2005).
Nekatere raziskave kažejo, da je fizična aktivnost negativno povezana z depresivnimi in anksioznimi občutki ter pozitivno z živahnostjo (Biddle in Mutrie, 2008; Muraki idr., 2000), pri čemer se razlike med različnimi vrstami invalidnosti niso pokazale kot statistično značilne (Laferrier idr., 2015; Muraki idr., 2000). Laferrier idr. (2015) so v svoji raziskavi ugotovili, da so imeli invalidni vojni veterani, ki so se s športom ukvarjali več kot deset let, statistično značilno višjo samopodobo v primerjavi s tistimi, ki so se s športom ukvarjali pet let ali manj. Campbell in Jones (1994) sta statistično značilne razlike ugotovila med športno aktivnimi invalidi na tekmovalni in rekreacijski ravni: tekmovalno aktivni invalidi, ki so se pogosteje ukvarjali s športom, so višje ocenjevali svojo samopodobo in subjektivno blagostanje, poročali o večjem občutku obvladovanja okolja in manj občutkih anksioznosti. Po drugi strani rezultati raziskave
10
Yaziciogluja idr. (2012) niso pokazali pomembnih razlik v zadovoljstvu z življenjem med tekmovalno in rekreativno aktivnimi invalidi. Podobno sta Chatzisarantis in Hagger (2007) v svoji raziskavi zaključila, da moralna vrednost športa in njegov vpliv na subjektivno blagostanje nista toliko odvisna od ravni športnega udejstvovanja, ampak imajo večji pomen vrednote in cilji, ki jih ti posamezniki sprejmejo oziroma si jih postavijo skozi aktiven način življenja.
Subjektivno blagostanje in športna aktivnost pri invalidih
Na posameznikovo psihično funkcioniranje je smiselno gledati celostno in subjektivno blagostanje tako ni samo odsotnost patologije, kot je na primer anksioznost, ampak preplet številnih dejavnikov (Diener, 2009b; Musek, 2010, 2015). Na kvaliteto življenja in subjektivno blagostanje vplivajo številni dejavniki, a psihologi menijo, da ne moremo govoriti o subjektivnem blagostanju, če ga ne spremljajo dobro počutje, zadovoljstvo z življenjem in sreča (Musek, 2010). Večino modelov, ki zajemajo subjektivno blagostanje, vključuje pozitivno predstavo o sebi, občutek avtonomnosti, dobro socialno podporo in občutek notranjega nadzora (Compton idr., 1996). Novejši modeli poudarjajo, da ima veliko vlogo pri kvaliteti življenja subjektivno doživljanje posameznika. Poleg objektivnih mer kvalitete življenja (npr.
starost, spol, socialno-ekonomski status ipd.) kot mere kvalitete življenja tako upoštevajo tudi subjektivno oceno blagostanja posameznika (Diener, 2009a; Martin, 2017). Kvaliteta življenja naj bi tako bila odvisna od posameznikove subjektivne izkušnje oziroma od tega, kako posameznik doživlja različne aspekte svojega življenja in življenja kot celote (Diener, 2009a;
Musek, 2010). Pri invalidih na kvaliteto življenja vplivajo še otežena mobilnost in socialna vključenost (Putzke idr., 2002), pri tistih s pridobljeno invalidnostjo pa še morebitni ostali zdravstveni zapleti, bolezni in poškodbe, ki lahko dodatno otežijo delovanje invalidov v vsakodnevnem življenju (Diaz idr., 2019; Kreuter idr., 2005) in njihovo sprejemanje invalidnosti (Li in Moore, 1998). Pretekle raziskave ne kažejo pomembnih razlik v subjektivnem blagostanju med invalidi z različnimi vrstami in stopnjami invalidnosti (Hampton, 2004).
Hedonski vidik subjektivnega blagostanja
V literaturi zasledimo delitev subjektivnega blagostanja na hedonski in eudaimonski vidik (Musek, 2010), pri čemer hedonski vidik opredeljujeta zadovoljstvo z življenjem (kognitivni vidik) in pozitivna ter negativna čustva (emocionalni vidik) (Diener, 2009b; Diener idr., 1999).
Športna aktivnost naj bi se v splošnem povezovala z doživljanjem več pozitivnih in manj negativnih čustev (Anderson in Heyne, 2010; Crane idr., 2016; Di Cagno idr., 2013; Giacobbi idr., 2006; Lundberg idr., 2011; Martin, 2016, 2018; Martin in Wheeler, 2011) ter pripomogla k boljšemu uravnavanju čustev (Wilhite in Shank, 2009). Boljša fizična pripravljenost in več občutkov živahnosti ter optimizma, o kateri poročajo športno aktivni invalidi, lahko vpliva na manjšo utrujenost, kar olajša funkcioniranje v vsakodnevnih aktivnostih (Martin, 2013, 2017;
Martin in Wheeler, 2011; Wilhite in Shank, 2009). Športniki (invalidi) poročajo tudi o večji količini energije in večji živahnosti (Martin in Wheeler, 2011) ter višjem zadovoljstvu z življenjem (Diaz idr., 2019; Yazicioglu idr., 2012; Tasiemski idr., 2005), pri čemer športna panoga, s katero se posamezniki ukvarjajo, naj ne bi statistično značilno vplivala na posameznikovo zadovoljstvo z življenjem (Yazicioglu idr., 2012). Poleg tega raziskovalci ugotavljajo tudi, da športna aktivnost izboljša kvaliteto spanja (Di Cagno idr., 2013; Fiorilli idr., 2013; Walker, 2019; Wilson in Clayton, 2010). Skladno s tem so na primer fizično aktivni
11
posamezniki z multiplo sklerozo v primerjavi s kontrolno skupino poročali o manj občutkih utrujenosti in več živahnosti ter večji količini energije (Sutherland idr., 2001).
E. Campbell (1995) je primerjala razpoloženjske profile športno aktivnih invalidov s prirojeno in pridobljeno invalidnostjo in ugotovila, da športno aktivni invalidi s pridobljeno invalidnostjo v primerjavi s tistimi s prirojeno invalidnostjo v povprečju poročajo o bolj pozitivnem splošnem razpoloženju in imajo višjo samopodobo. E. Campbell (1995) je to pripisala boljšim strategijam spoprijemanja s stresnimi situacijami, kot posledica travmatične nesreče. Po drugi strani Specht idr. (2002) ugotavljajo, da naj bi bili invalidi s pridobljeno invalidnostjo v splošnem manj zadovoljni z življenjem in s svojim prostim časom kot invalidi s prirojeno invalidnostjo. Čeprav raziskave kažejo pozitivne učinke športne vadbe na čustva in razpoloženje, lahko športno udejstvovanje v začetni fazi za invalide predstavlja tudi velik čustveni izziv. Invalidi namreč pogosto poročajo, da so fitnesi in drugi objekti namenjeni rekreaciji, invalidom neprijazni zaradi omejenega dostopa do teh objektov ter negativnega odnosa drugih ljudi in osebja do njih. Tako poročajo, da v takšnih situacijah pogosto niso sproščeni, saj se znajdejo v novih, neznanih situacijah, hkrati pa se bojijo, da bi bili preveč odvisni od drugih ljudi in bi morali prositi za pomoč (Rimmer idr., 2004).
Eudaimonski vidik subjektivnega blagostanja
Eudaimonski vidik na drugi strani je na podlagi analize obstoječe literature opredelila Ryff (1989; Ryff in Keyes, 1995), ki poudarja, da za definicijo subjektivnega blagostanja subjektivno občutje sreče ni dovolj. Poudari, da subjektivno blagostanje in zdravje zajema tudi dimenzije odnosov, življenjskega smisla in osebnostne rasti. Na podlagi Vprašalnika psihološkega blagostanja (Psychological Wellbeing Scale, Ryff, 1989, v nadaljevanju PWBS) je opredelila šest dimenzij, ki po njenem mnenju zajemajo vse bistvene značilnosti subjektivnega blagostanja:
sprejemanje samega sebe, pozitivne odnose z drugimi, avtonomnost, obvladovanje okolja, smisel življenja in osebnostno rast (Ryff, 1989).
Posameznikov občutek sprejetosti sebe je eden najpomembnejših kriterijev pozitivnega delovanja in pomeni, da oseba sprejema tako pozitivne kot negativne vidike sebe, je do sebe v splošnem pozitivno naravnana in pozitivno gleda na svoje preteklo življenje (Avsec in Sočan, 2009). Ta občutek sprejetosti sebe je lahko pri invalidih zaradi telesnih ali drugih disfunkcij ogrožen (Scarpa, 2011). Raziskovalci na tem mestu velik pomen pripisujejo športni aktivnosti, ki naj bi omogočala invalidom lažje sprejemanje sebe in pozitivno vplivala na njihovo samopodobo (Ashton-Shaeffer idr., 2001; Côté-Leclerc idr., 2017; Di Cagno idr., 2013; Horvat, idr., 1989). Primerjave športno aktivnih in neaktivnih invalidov namreč kažejo statistično značilne razlike v samozadovoljstvu, telesnem in osebnem jazu, samovrednotenju in samooceni delovanja posameznika v odnosu do drugih v prid športno aktivnim posameznikom (Šuc idr., 2015). Športniki invalidi poročajo o višjem občutku samozavesti, poleg tega pa tudi o višjem občutku pripadnosti skupini ljudi ter manjšem občutku izoliranosti v družbi nasploh (Specht idr., 2002).
Pozitivni, topli, zadovoljivi in zaupljivi medosebni odnosi z drugimi se nanašajo na drugo dimenzijo in so za subjektivno blagostanje posameznika prav tako ključnega pomena (Ryff, 1989). Ti pa so mogoči le, če je posameznik sposoben empatije, vdanosti, intimnosti, razume dinamiko dajanja in prejemanja v odnosih z drugimi in skrbi za njihovo dobro (Avsec in Sočan, 2008). Socialni vpliv športa je pri invalidih še posebej pomemben, saj raziskave kažejo, da imajo invalidi v primerjavi s splošno populacijo manj prijateljev in manjšo socialno mrežo (Martin, 2018; Scarpa, 2011). Šport je na tem mestu lahko eden ključnih dejavnikov za obnovo
12
socialne mreže in doseganje (novih) ciljev za posameznike po akutni poškodbi (Burger, 2010).
Kot pomemben faktor vključenosti posameznikov v družbo se šport pokaže med različnimi vrstami invalidnosti, na primer med slepimi (Di Cagno idr., 2013), osebami po amputaciji (Burger, 2010), po travmatični poškodbi glave (Lorenz idr., 2018) in osebami po poškodbi hrbtenjače (Fiorilli idr., 2013). Vključevanje v skupnost in povezovanje z drugimi lahko vpliva na večje sprejemanje samega sebe in svoje invalidnosti ter višjo samopodobo (Scarpa, 2011;
Wilson in Clayton, 2010), socialna podpora in občutek pripadnosti pa se povezujeta tudi z višjim optimizmom in manj depresivnimi občutki (Symster in Friend, 2003). Šport invalidov invalidom omogoča tudi druženje s podobnimi ljudmi, ki imajo podobne probleme in so se v življenju srečali s podobnimi situacijami, kar naredi odnose bolj pristne in daje invalidom večji občutek razumljenosti (Ashton-Shaeffer idr., 2001; Goodwin idr., 2009; Sporner idr., 2009;
Wilhite in Shank, 2009; Wu in Williams, 2001). Glede na kvalitativne in kvantitativne raziskave (npr. Hanrahan, 2007; Labbe idr., 2018) naj bi bili družba, sklepanje prijateljstev, pripadnost določeni skupini, druge socialne koristi in večja neodvisnost tudi eni izmed ključnih dejavnikov za vključevanje in vztrajanje invalidov v športu.
Prav občutek neodvisnosti se nanaša na komponento avtonomnosti, ki se nanaša na posameznikovo uravnavanje vedenja glede na lastne standarde in sposobnost upreti se socialnim pritiskom (Ryff, 1989). Z drugimi besedami: avtonomen posameznik ne išče odobravanja drugih, ampak se vrednoti glede na lastne standarde (Avsec in Sočan, 2009). V raziskavi Di Cagne idr. (2013), v kateri so na podlagi vprašalnika PWBS primerjali subjektivno blagostanje športno aktivnih in neaktivnih slepih invalidov, se statistično značilne razlike med skupinama niso pokazale le na lestvici avtonomnosti, medtem ko so na vseh drugih lestvicah športno aktivni slepi posamezniki dosegali pomembno višje rezultate. Raziskovalci so statistično neznačilne razlike na tej lestvici pripisali dejstvu, da so bili športno aktivni udeleženci v raziskavi vključeni v ekipen šport (golbal), ki zahteva veliko mero sodelovanja med soigralci in tako neodvisnost posameznika ni ključnega pomena. Na doživljanje avtonomije posameznika pa naj bi po mnenju Di Cagne in sodelavcev (2013) vplival tudi trenerski stil, ki v njihovem primeru naj ne bi spodbujal avtonomije pri igralcih. Po drugi strani so Fiorilli idr.
(2013) statistično značilne razlike med športno aktivnimi in neaktivnimi posamezniki s paraplegijo ugotovili na vseh šestih dimenzijah vprašalnika PWBS, vključno z dimenzijo avtonomnosti, v prid posameznikom, ki so se aktivno ukvarjali s košarko na vozičkih.
Četrta dimenzija vprašalnika PWBS (Ryff, 1989) je obvladovanje okolja in se nanaša na posameznikovo sposobnost izbire ter obvladovanja okolja glede na svoje potrebe in vrednote.
Da posameznik obvladuje svoje okolje, pomeni, da ni le pasiven člen v okolju in se mu torej ne samo prilagaja, temveč nanj tudi aktivno vpliva. Poleg tega je sposoben učinkovito izrabiti priložnosti v okolju in nadzorovati številne zunanje aktivnosti, ki so del okolja (Avsec in Sočan, 2009). Tako občutek avtonomije kot obvladovanja okolja naj bi se povečala med najstništvom in srednjo odraslostjo (Ryff, 1989). Predvsem pri invalidih s težjo obliko invalidnosti je lahko možnost obvladovanja okolja zelo omejena, pri čemer raziskovalci poudarjajo, da imajo lahko ti posamezniki, čeprav so skoraj v celoti odvisni od pomoči drugih, vseeno visok občutek samoučinkovitosti in so samozavestni pri dajanju navodil za izvajanje aktivnosti svojim pomočnikom (Bogart, 2014). Kot poudarja socialni model invalidnosti (Oliver, 2013), se invalidi soočajo s številnimi ovirami v okolju in predvsem invalidom s pridobljeno invalidnostjo lahko šport v sklopu rehabilitacije olajša prehod na novo življenje in jih opolnomoči, da se z ovirami v okolju lažje spoprijemajo (Ashton-Shawffer idr., 2001; Bečanac idr., 2014; Lundberg idr., 2011; Tasiemski idr., 2005; Wu in Williams, 2001). Šport naj bi tako invalide na račun večje fizične zmogljivosti opolnomočil za lažje spoprijemanje vsakodnevnimi aktivnostmi in ovirami
13
v okolju (Burger, 2010; Wilhite in Shank, 2009), poleg tega športno aktivni invalidi poročajo o večjem občutku sprejetosti in večji podpori s strani okolja (Côté-Leclerc idr., 2017; Ashton- Shaeffer idr., 2001). Po drugi strani sta Uchida in Hashimoto (2017) v raziskavi izvedeni na športnikih invalidih ugotovila, da se je dolžina kariere tekmovalno usmerjenih športnikov invalidov negativno povezovala z občutkom obvladovanja okolja, smislom življenja in osebnostno rastjo, kar sta pripisala veliki količini stresa, ki so mu vsakodnevno podvrženi športniki na tekmovalni ravni. Prav stres v povezavi s športnim nastopom in poškodbe, ki pogosto spremljajo kariero športnikov, sta po poročanju športnikov invalidov tudi glavna negativna dejavnika vključenosti v tekmovalni šport (Côté-Leclerc idr., 2017).
Smisel življenja in osebnostna rast sta zadnji dimenziji vprašalnika PWBS, ki zajemata občutek, da ima življenje namen in da posameznik razvija svoje potenciale (Avsec in Sočan, 2009; Ryff, 1989). Obe dimenziji naj bili v pozni odraslosti manj izraženi, torej naj bi ljudje v pozni odraslosti življenje ocenjevali kot manj smiselno in poročali o manjši osebnostni rasti (Ryff, 1989). Raziskovalci poročajo tudi o razlikah med spoloma na dimenziji osebnostne rasti, kjer naj bi ženske, podobno kot na dimenziji medosebnih odnosov, dosegale statistično značilno višje vrednosti (Avsec in Sočan, 2009; Ryff, 1989). Raziskave kažejo, da šport (invalidov) poveča optimizem, samozavest, občutek svobode (Wilhite in Shank, 2009) in daje posameznikovemu življenju večji smisel (Ashton-Shaeffer idr., 2001; Côté-Leclerc idr., 2017;
Martin, 2018; Pack idr., 2016; Specht idr., 2002; Wilhite in Shank, 2009), hkrati pa tudi nudi zabavo, sprostitev, zadovoljstvo in užitek (Di Cagno idr., 2013; Fiorilli idr., 2013; Goodwin idr., 2009; Specht idr., 2002; Wilhite in Shank, 2009; Wu in Williams, 2001). V kvalitativni raziskavi Ashton-Shaefferjeve in sodelavk (2001, str. 17) je tako na primer ena izmed udeleženk raziskave izjavila: »Košarka na vozičkih je zapolnila tisti del mojega življenja, ki je po nesreči ostal prazen in dala življenju smisel.«
Anksioznost in športna aktivnost pri invalidih
Na kvaliteto življenja lahko v veliki meri negativno vplivajo depresivni občutki in občutki anksioznosti (Martin, 2017), ki se negativno povezujejo s posameznikovim zadovoljstvom z življenjem in pozitivno z doživljanjem stresa (Tasiemski idr., 2005). Prav na vrhu najintenzivnejših življenjskih stresorjev se nahajajo težje poškodbe in bolezni, saj vsaka izguba ali upad telesnih sposobnosti poseže v predstavo o lastnem telesu, kar lahko negativno vpliva na posameznikovo samopodobo (Amiram in Salzer, 1975; Brejc, 2004; Diaz idr., 2019; Psarra in Kleftaras, 2013). Pretekle raziskave kažejo, da naj bi imelo več kot 20 % posameznikov po poškodbi hrbtenjače depresivne motnje in več kot 25 % anksiozne motnje (North, 1999;
Woolrich idr., 2006). Pri tem je potrebno upoštevati čas po poškodbi, saj nekateri raziskovalci poudarjajo, da so anksiozni in depresivni občutki normalen del procesa žalovanja posameznikov po akutni poškodbi (Kennedy in Rogers, 2000) in da naj bi se nekaj let po poškodbi doživljanje teh občutkov zmanjšalo (Woolrich idr., 2006).
Pri preučevanju anksioznosti zasledimo več delitev: raziskovalci na eni strani na primer razlikujejo med kognitivno in somatsko anksioznostjo, druga delitev pa razlikuje med ankstioznostjo kot trenutnim stanjem in anksioznostjo kot osebnostno potezo. Kognitivna anksioznost je sinonim za zaskrbljenost, medtem ko je somatska anksioznost povezana s fiziološkimi simptomi kot na primer pospešen srčni utrip, suha usta, potne roke ipd. (Martin, 2018). Glede na drugo delitev so za anksioznost kot trenutno stanje so značilni zaskrbljenost, napetost, strah in jo spremljajo fiziološki odzivi na določeno stresno situacijo. Anksioznost kot osebnostna poteza na drugi strani označuje relativno stalno in stabilno predispozicijo
14
posameznika, da zaznava določene situacije kot ogrožajoče in se nanje odziva z različno stopnjo stanja anksioznosti (Hanin, 2007; Martin, 2018; McDowell, 2006).
Športno aktivni invalidi v primerjavi z neaktivnimi poročajo o večji čustveni stabilnosti, so manj nagnjeni k osebnostnim motnjam in doživljajo manj občutkov anksioznosti ter depresivnosti (Di Cagno idr., 2013; Šuc idr., 2015; Teixeira idr., 2012). Poleg tega raziskave kažejo, da se športno aktivni invalidi odzivajo na manj konflikten način, lažje premagujejo stres in se z vsakodnevnimi izzivi soočajo na bolj konstruktiven način (Bečanac idr., 2014; Šuc idr., 2015). E. Campbell (1995) poroča o razlikah v doživljanju anksioznosti med športno aktivnimi invalidi s pridobljeno ter prirojeno invalidnostjo in sicer posamezniki s pridobljeno invalidnostjo v povprečju poročajo o nižji anksioznosti kot osebnostni potezi. Razlike v anksioznosti se pojavljajo tudi glede na spol, pri čemer ženske poročajo o višji anksioznosti (Kleine, 1990; Masten idr., 2006; Woolrich idr., 2006; Teixeira idr., 2012; Tušak in Tušak, 2003) in glede na stopnjo izobrazbe – nižje izobraženi posamezniki naj bi poročali o doživljanju več občutkov anksioznosti (Teixeira idr., 2012). Na doživljanje anksioznih občutkov vplivajo tudi izkušnje, saj raziskave kažejo, da več občutkov anksioznosti doživljajo manj izkušeni športniki (Kleine, 1990).
Raziskav, ki bi primerjale anksioznost med rekreativno in tekmovalno športno aktivnimi posamezniki je malo. Barak idr. (2016) so na primer primerjali tekmovalno in rekreativno aktivne invalide s težjo invalidnostjo, ki so igrali boccio in ugotovili, da so tekmovalno aktivni dosegali statistično značilno nižje rezultate na lestvici anksioznosti. Tekmovalno športno aktivni (invalidi) na podlagi različnih raziskav (npr. Donti idr., 2012; Martin in Wheeler, 2011;
Tušak in Tušak, 2003) v splošnem poročajo o boljših mehanizmih spoprijemanja s stresnimi situacijami. Po drugi strani so Donti idr. (2012) v raziskavi izvedeni na gimnastičarkah ugotovili, da so imele tekmovalno aktivne športnice statistično značilno višje izraženo anksioznost kot osebnostno lastnost v primerjavi z rekreativkami. Športno udejstvovanje tako na nek način manjša možnost razvoja depresije ali anksioznih motenj (Giacobbi idr., 2005; Wilson in Clayton, 2010), pri čemer nekatere raziskave kažejo celo enake ali boljše učinke fizične aktivnosti kot jih ima zdravljenje z zdravili (Blumenthal idr., 2007; Ratey, 2008). Tekmovalni šport pa s seboj prinese tudi veliko dodatnega stresa, kar lahko negativno vpliva na doživljanje anksioznih občutkov (Donti idr., 2012; Tušak in Tušak, 2003). Glede na različne vrste invalidnosti raziskave ne kažejo statistično značilnih razlik (Woolrich idr., 2006).
Namen magistrske naloge
Šport je pomemben mehanizem za spodbujanje psihičnega, fizičnega in čustvenega zdravja (Anderson in Heyne, 2010; Blauwet idr., 2016; Bogart, 2014; Diaz idr., 2019; Wilhite in Shank, 2009). Poleg tega lahko služi kot most za povezovanje med invalidi in splošno populacijo ter tako preko integracije pomaga pri razbijanju predsodkov, stereotipov in na ta način olajša življenje invalidom (DePauw in Gavron, 2009; Di Cagno idr., 2013). V Sloveniji raziskav, ki bi preučevale subjektivno blagostanje in anksioznost med športno aktivnimi invalidi, ni veliko. Tudi mednarodno gledano so raziskave, ki bi primerjale invalide s pridobljeno invalidnostjo in tiste, ki so invalidi iz takšnih ali drugačnih razlogov postali kasneje v življenju, precej redke. Večina preteklih raziskav se osredotoča na primerjave med športno aktivnimi in neaktivnimi invalidi in tako so redke tudi raziskave, ki bi primerjale športno aktivne invalide, ki so aktivni na različnih ravneh. Splošno gledano je tako magistrska naloga precej eksplorativno naravnana in glavni cilj je, na slovenskem vzorcu raziskati povezavo med športnim udejstvovanjem in subjektivnim blagostanjem ter anksioznostjo invalidov z
15
različnimi izvori invalidnosti (prirojena in pridobljena), ki so aktivni na različnih ravneh (tekmovalna in rekreativna raven). Morebitne povezave subjektivnega blagostanja in anksioznosti z drugimi demografskimi spremenljivkami niso bile glavni vir zanimanja raziskave, zato teh povezav v hipotezah v nadaljevanju nismo predpostavili.
Tekmovalna raven športnega udejstvovanja je v primerjavi z rekreativno bolj naporna tako na fizični kot psihični ravni in pretekle raziskave (npr. Bartholomew idr., 2011; Côté-Leclerc idr., 2017; Uchida in Hashimoto, 2017) kažejo, da lahko predstavlja velik dodaten vir stresa, poleg tega pa tudi večjo možnost poškodb in posledično težje izvajanje vsakodnevnih aktivnosti pri invalidih. Rekreativna raven športnega udejstvovanja je na drugi strani v veliki meri vir zabave in druženja (npr. Di Cagno idr., 2013; Fiorilli idr., 2013; Goodwin idr., 2009;
Specht idr., 2002; Wilhite in Shank, 2009; Wu in Williams, 2001). Skladno s tem smo predpostavili, da bodo rekreativno aktivni udeleženci bolj zadovoljni z življenjem v primerjavi s tekmovalno aktivnimi invalidi (H1).
Tekmovalni šport je poln stresnih situacij in tekmovalno aktivni športniki naj bi v splošnem poročali o boljših mehanizmih spoprijemanja s stresom (npr. Donti idr., 2012; Martin in Wheeler, 2011; Tušak in Tušak, 2003) in nižji anksioznosti (Barak idr., 2016). Na podlagi tega smo predpostavili, da bo anksioznost kot osebnostna lastnost pri tekmovalno aktivnih izražena v manjši meri kot pri rekreativno aktivnih udeležencih raziskave (H2).
Šport na tekmovalni ravni terja tudi veliko časa in truda, kar lahko negativno vpliva na odnose tekmovalno športno aktivnih posameznikov (Côté-Leclerc idr., 2017), zato smo predpostavili, da bodo tekmovalno športno aktivni bolj negativno ocenjevali svoje medosebne odnose (H3). Po drugi strani tekmovalni šport invalidom omogoča, da športniki pokažejo svetu svoj potencial in na nek način »razbijejo« stereotipe v povezavi z invalidnostjo (npr. DePauw in Gavron, 2005; Martin, 2016, 2018; Martin in Wheeler, 2011; Silva in Howe, 2012), kar se lahko povezuje z višjim subjektivnim blagostanjem. Za preostale lestvice vprašalnika PWBS smo tako predpostavili, da bodo tekmovalno aktivni športniki invalidi dosegali višje rezultate in sicer, da bodo v primerjavi z rekreativno aktivnimi svoje življenje ocenjevali kot bolj smiselno (H4), bolje sprejemali same sebe (H5), poročali o večji avtonomnosti (H6), osebnostni rasti (H7) in boljšem obvladovanju (H8).
Zaradi redkosti raziskav, ki primerjajo invalide s prirojeno in pridobljeno invalidnostjo ter nekonistsntnosti rezultatov obstoječih raziskav, smo si v sklopu drugega cilja magistrske naloge postavili raziskovalna vprašanja. Zanimalo nas je, kakšne so razlike med invalidi s prirojeno in pridobljeno invalidnostjo v anksioznosti kot osebnostni potezi in na vseh merjenih komponentah subjektivnega blagostanja. Invalidi z različnim izvorom invalidnosti so namreč izpostavljeni različnim življenjskim okoliščinam – tisti s prirojeno invalidnostjo so z invalidnostjo odraščali, kar pomeni, da nimajo spomina o tem, kako je biti »neinvalid«, poleg tega lahko odraščanje z invalidnostjo pogosto spremljajo občutki drugačnosti in nesprejetosti (Bogart, 2014). Invalidi s pridobljeno invalidnostjo na drugi strani se morajo po travmatičnem dogodku soočiti s številnimi spremembami, sprejeti svojo novo podobo (Bogart, 2014;
Hanrahan, 2007; Martin in Wheeler, 2011; Putzke idr., 2002; Šuc idr., 2015; Wu in Williams, 2001), ki jo lahko primerjajo z življenjem pred travmatičnim dogodkom. Različne izkušnje med invalidi z različnim izvorom invalidnosti se lahko povezujejo z drugačnim doživljanjem športa na rekreativni oziroma tekmovalni ravni, ki imata različne karakteristike. Na podlagi tega smo v raziskavi preverili tudi, ali se interakcije med izvorom invalidnosti in ravnjo športnega udejstvovanja pokažejo kot pomembni napovedniki zadovoljstva z življenjem, anksioznosti kot osebnostne poteze in različnih komponent subjektivnega blagostanja.
16
Metoda
Udeleženci
Vzorec zajema 266 invalidov, 110 žensk (41 %) in 156 moških (59 %), starih v povprečju 45 let (M = 45,06, SD = 14,53), od tega 180 (68 %) s pridobljeno in 86 (32 %) s prirojeno invalidnostjo. Osnovnošolsko oziroma primarno izobrazbo je zaključilo 32 (12 %) udeležencev, 163 (61 %) srednjo šolo oziroma sekundarno izobrazbo, 71 (27 %) udeležencev pa ima terciarno izobrazbo, od tega 66 (25 %) dodiplomski univerzitetni študij oziroma visokošolski študij in pet (2 %) podiplomski študij, torej magisterij ali doktorat. Glede na raven, na kateri so udeleženci aktivni, je 109 (41 %) udeležencev tekmovalno športno aktivnih, 157 (59 %) invalidov pa je aktivnih rekreativno. Med tekmovalno športno aktivnimi je 55 (21 %) invalidov aktivnih na mednarodni ravni in 54 (20 %) na državni ravni, med rekreativno aktivnimi pa je 99 (37 %) posameznikov aktivnih redno, enkrat do trikrat tedensko, in 58 (22 %) občasno.
Udeleženci v raziskavi imajo različne vrste invalidnosti, pri čemer je največ takih, ki so se opredelili pod »drugo« (N = 80), drugi največji vrsti invalidnosti sta tetraplegija in paraplegija (N = 67), sledi amputacija (N = 26) in gluhost oziroma naglušnost (N = 23). Glede na skupne značilnosti ponujenih vrst invalidnosti in dodatne opise invalidnosti, o katerih so udeleženci poročali, smo z namenom lažjega opisa vzorca različne invalidnosti združili v šest skupin, vidnih v tabeli 1. Kot samostojno skupino smo pustili osebe s tetraplegijo in paraplegijo ter skupino poimenovali »okvare/poškodbe hrbtenjače«. Udeležence, ki pod drugo niso dodatno opredelili svoje invalidnosti (N = 29) oz. jih na podlagi dodatnih opisov nismo mogli uvrstiti v nobeno od zgoraj omenjenih skupin (npr. srčno-žilna obolenja, delovni invalid, rak, astma, alergije ipd.), smo umestili v skupino »drugo«.
Tabela 1
Skupine in podskupine invalidnosti udeležencev
Skupine in podskupine invalidnosti f %
Senzorne okvare/poškodbe 41 15,4 %
Gluhost ali naglušnost 23 8,6 %
Slepost ali slabovidnost 18 6,8 %
Okvare/poškodbe možganov 29 10,9 %
Cerebralna paraliza 17 6,4 %
Nezgodna poškodba glave 7 2,6 %
Kap 5 1,9 %
Bolezenske okvare/motnje gibanja 34 12,8 %
Distrofija 11 4,1 %
Paralitičnost 9 3,4 %
Revmatizem 8 3,0 %
Multipla skleroza 3 1,1 %
Bolezni sklepov 3 1,1 %
Okvare/poškodbe okončin 30 11,3 %
Amputacija 26 9,8 %
Dismelija 1 0,4 %
Okvare/poškodbe spodnjih udov 3 1,1 %
Okvare/poškodbe hrbtenjače 67 25,2 %
Drugo 65 24,4 %
17
Vprašanje v zvezi s športno panogo, s katero se udeleženci ukvarjajo, se je nanašalo samo na tekmovalno športno aktivne posameznike. Od 109 tekmovalno športno aktivnih posameznikov jih 18 ni navedlo panoge, s katero se ukvarjajo, nekateri izmed njih pa so pod opombe navajali več športnih panog, pri čemer smo upoštevali samo »glavno« športno panogo, ki so jo navedli, torej tisto, ki so jo primarno izbrali in ne panoge, ki so jih navajali pod
»ostalo«. Športne panoge, v katerih so tekmovalno usmerjeni invalidi aktivni, so vidne v tabeli 2, od koder lahko razberemo tudi, da je med tekmovalno športno aktivnimi invalidi, 37 invalidov aktivnih v kolektivnih športnih panogah, 54 pa v individualnih športnih panogah.
Tabela 2
Športne panoge v katerih so aktivni tekmovalno športno aktivni invalidi
Športna panoga N
Boccia 4
Curling* 2
Golbal* 1
Hokej na električnih vozičkih* 4
Kegljanje 9
Košarka (gluhih in na vozičku)* 16
Orientacijski tek 1
Paraalpsko smučanje 4
Paraatletika 5
Parakarate 1
Parakolesarstvo 3
Paranamizni tenis 8
Paraodbojka (sede in gluhi)* 13
Paraplavanje 4
Pararibolov 1
Parastrelstvo 5
Paratenis 1
Pikado 3
Ples na vozičkih 4
Showdown* 1
Šah – šport invalidov 1
Opombe: Z zvezdico (*) so označene kolektivne športne panoge.
Ker sta raven športnega udejstvovanja, torej tekmovalno in rekreativno aktivni invalidi, in izvor invalidnosti, torej prirojena in pridobljena invalidnost, glavni vir zanimanja raziskave, smo udeležence na podlagi teh dveh demografskih spremenljivk razdelili v štiri skupine:
tekmovalno in rekreativno aktivne invalide s prirojeno invalidnostjo ter tekmovalno in rekreativno aktivne invalide s pridobljeno invalidnostjo. V tabeli 3 so prikazane frekvenčne porazdelitve znotraj posameznih skupin v povezavi z drugimi demografskimi spremenljivkami.
Ker so razlike v numerusu med skupinami precej velike, smo s hi-kvadrat testom preverili morebitno statistično značilnost teh razlik, a se niso pokazale kot statistično značilne (2 (1) = 2,357, p = 0,081).
18 Tabela 3
Frekvenčne porazdelitve in opisne statistike za kreirane skupine
Prirojena Pridobljena
Tekmovalno Rekreativno Tekmovalno Rekreativno
Spol: f (%)
Ženski 18 (16%) 25 (23%) 19 (17%) 48 (44%)
Moški 23 (15%) 20 (13%) 49 (31%) 64 (41%)
Izobrazba: f (%)
Primarna 3 (7%) 6 (13%) 5 (7%) 18 (16%)
Sekundarna 27 (66%) 17 (38%) 50 (74%) 69 (62%)
Terciarna 11 (27%) 22 (49%) 13 (19%) 25 (22%)
Skupine invalidnosti: f (%)
Senzorne okvare/poškodbe 11 (27%) 17 (38%) 4 (6%) 9 (8%) Okvare/poškodbe možganov 6 (15%) 8 (18%) 4 (6%) 11 (10%) Bolezenske okvare/motnje gibanja 12 (29%) 8 (18%) 4 (6%) 10 (9%) Okvare/poškodbe okončin 4 (10%) 2 (4%) 11 (16%) 13 (12%) Okvare/poškodbe hrbtenjače 3 (7%) 4 (9%) 35 (51%) 25 (22%)
Drugo 5 (12%) 6 (13%) 10 (15%) 44 (39%)
Skupaj: n (%) 41 (15%) 45 (17%) 68 (26%) 112 (42%)
Starost: M (SD) 37,1 (14,8) 40,4 (14,0) 45,4 (14,1) 49,6 (13,2) Opombe: Odstotki so informacija o stolpčnem 100, razen za spol, kjer je prikazan vrstični 100.
Iz tabele 3 je razvidno, da največ udeležencev spada v skupino rekreativno aktivnih posameznikov s pridobljeno invalidnostjo, ki so v povprečju tudi najstarejši. Tudi sicer so posamezniki s pridobljeno invalidnostjo v povprečju starejši kot tisti s prirojeno invalidnostjo, rekreativno aktivni pa starejši od tekmovalno aktivnih. Razlike v starosti med skupinami so se pokazale kot statistično značilne (F (3,260) = 10,279, p < 0,001). Kot statistično značilne so se pokazale tudi razlike med skupinami glede na spol (2 (3) = 9,00, p = 0,029). Frekvenčna porazdelitev znotraj skupin glede na spol kaže, da imajo moški v nekoliko večji meri pridobljeno invalidnost (72 %) v primerjavi z ženskami (61 %), tako pri moških kot ženskah pa je invalidnost v večini pridobljena glede na izvor. Ženske so pogosteje aktivne na rekreativni ravni (67 %) kot na tekmovalni. Glede na izobrazbo lahko iz tabele 3 razberemo, da v vseh skupinah, razen med osebami z prirojeno invalidnostjo, ki se s športom ukvarjajo na rekreativni ravni, prevladujejo posamezniki s sekundarno izobrazbo, pri slednjih pa je največ takih, ki so zaključili terciarno izobraževanje. Razlike med skupinami v izobrazbi so se pokazale kot statistično značilne (2 (6) = 20,01, p = 0,003).
Kot statistično značilne so pokazale tudi povezave med kreiranimi skupinami invalidnosti in štirimi skupinami glede na izvor invalidnosti in raven udejstvovanja (2 (15) = 93,52, p <
0,001). Med rekreativno aktivnimi posamezniki s prirojeno invalidnostjo je največ takih s senzornimi okvarami oziroma poškodbami. Tudi sicer so osebe s senzornimi okvarami oziroma poškodbami relativno najštevilčnejša skupina s prirojeno invalidnostjo (68 %). Glede na izvor je več prirojenih kot pridobljenih invalidnosti še med posamezniki z bolezenskimi okvarami oziroma motnjami gibanja (59 %). Okvare oziroma poškodbe možganov so v približno enaki meri prirojene (48 %) in pridobljene (52 %), medtem ko pri drugih skupinah invalidnosti glede na izvor invalidnosti izrazito izstopajo osebe s pridobljeno invalidnostjo. Med tekmovalno aktivnimi invalidi s pridobljeno invalidnostjo je največ, kar polovica, takih z okvaro oziroma
19
poškodbo hrbtenjače, medtem ko med rekreativno aktivnimi invalidi s pridobljeno invalidnostjo izstopajo osebe, razvrščene v skupino »drugo« (68 %). Ker je invalidnost zelo kompleksen in večdimenzionalen fenomen in gre pri invalidih za zelo heterogeno populacijo (World Health Organization, 2011, 2020), kreiranih skupin invalidnosti nismo vključili v nadaljnje analize. Poleg tega so določene vrste invalidnosti že v osnovi lahko samo pridobljene (npr. nezgodne poškodbe glave), druge pa prirojene (npr. določene genske mutacije), torej je izvor invalidnosti na nek način pogoj za določene vrste invalidnosti oziroma je ta dva dejavnika težko ločiti, kar je še dodaten razlog, da se nam vključitev te neodvisne spremenljivke v nadaljnjo obravnavo ni zdela smiselna.
Pripomočki
Za namen raziskave smo kreirali anketo, ki je zajemal demografska vprašanja in tri psihološke vprašalnike: Lestvico zadovoljstva z življenjem (SWLS, Satisfaction with life scale;
Diener, Emmons, Larsen in Griffin, 1985), Vprašalnik anksioznosti (STAI, The State-Trait Anxiety Inventory; Spielberg, 1970, v Lamovec 1988) in Vprašalnik psihološkega blagostanja (PWBS, Psychological Wellbeing Scale; Ryff, 1989). V sklopu demografskih vprašanj so udeleženci podali informacije o spolu, starosti, izobrazbi (osnovna šola, srednja šola, dodiplomski univerzitetni študij/visokošolski študij in podiplomski študij), vrsti invalidnosti (gluhost ali naglušnost, slepost ali slabovidnost, distrofija, tetraplegija in paraplegija, cerebralna paraliza, motnja v duševnem razvoju, amputacija, nezgodna poškodba glave, paralitičnost, revmatizem in drugo), izvoru invalidnosti (prirojena oziroma pridobljena), ravni športnega udejstvovanja (tekmovalna raven na mednarodni ravni ali na državni ravni in rekreativna raven 1- do 3-krat tedensko oziroma rekreativno občasno) in športni panogi, s katero se ukvarjajo tekmovalno športno aktivni udeleženci. V nadaljevanju so posamezni vprašalniki in njihove lestvice opisane in navedeni koeficienti notranje zanesljivosti za posamezne lestvice na našem vzorcu. Pri računanju zanesljivosti smo imeli za vprašalnika SWLS in STAI X2 za posamezne postavke samo rezultate oseb, ki so test reševale v spletni različici, zaradi česar je bil pri teh osebah numerus ustreznih enot, vključenih v računanje koeficienta zanesljivosti, manjše.
Lestvica zadovoljstva z življenjem SWLS (Diener, Emmons, Larsen in Griffin, 1985) je kratek psihološki vprašalnik, sestavljen iz petih postavk (npr. Moje življenje je v večini vidikov blizu idealnemu), pri katerih udeleženci na sedemstopenjski lestvici (1 – Niti malo se ne strinjam, 7 – povsem se strinjam) označijo, v kolikšni meri za njih držijo. Seštevek posameznih vrednosti vseh postavk predstavlja skupni rezultat, pri čemer naj bi vrednosti večje od 30 nakazovale na visoko stopnjo zadovoljstva z življenjem. Pregled različnih študij, ki so uporabljale Lestvico zadovoljstva z življenjem, kaže na ustrezno zanesljivost lestvice, saj se α koeficienti gibljejo med 0,79 in 0,89 (Pavot in Diener, 1993). Kot ustrezni se pokažeta tudi notranja skladnost in konstruktna veljavnost lestvice na podlagi primerjave s konceptualno povezanimi konstrukti, kot je sreča (Compton idr. 1996; Pavot in Diener, 1993). Cronbachov α koeficient zanesljivosti na različnih slovenskih vzorcih se giblje med 0,81 (Smolej Fritz in Avsec, 2007) in 0,85 (Gradišek, 2012). Notranja zanesljivost lestvice na vzorcu naše raziskave je 0,86.
Vprašalnik anksioznosti STAI (Spielberg, 1970, v Lamovec, 1988) meri anksioznost kot trenutno stanje (del X1) in anksioznost kot osebnostno potezo (del X2). V raziskavi smo uporabili samo STAI X2 različico, ki od udeleženca zahteva, da za vsako izmed trditev na štiristopenjski lestvici označi, kako se počuti po navadi. Lestvico sestavlja 20 trditev, ki se nanašajo na posameznikovo običajno počutje (npr. Počutim se varnega, Sem srečen in
20
zadovoljen …). Višji seštevek točk na vseh postavkah nakazuje na višjo izraženost anksioznosti kot poteze (Lamovec, 1988). Koeficienti notranje skladnosti se za lestvico anksioznosti kot osebnostno potezo glede na pretekle raziskave gibljejo med 0,81 in 0,95. Koeficient retestne zanesljivosti v povprečju znaša 0,86, kot ustrezno pa ocenjujejo tudi konstruktno veljavnost lestvice, ki se visoko povezuje s petimi od osmih domen generalizirane anksioznosti po DSM- IV (McDowell, 2006). Prav tako Lamovec (1988) poroča o ustrezni veljavnosti obeh lestvic za slovensko različico vprašalnika. Na našem vzorcu notranja zanesljivost vprašalnika STAI X2 znaša 0,91.
Vprašalnik psihološkega blagostanja PWBS (Ryff, 1989) na podlagi posameznikove samoocene meri kognitivni vidik subjektivnega blagostanja. Vprašalnik je sestavljen iz 84 postavk (na primer: Moje odločitve po navadi niso pod vplivom tega, kar delajo drugi), ki tvorijo šest lestvic: sprejemanje sebe, obvladovanje okolja, pozitivni medosebni odnosi, osebnostna rast, smisel življenja in avtonomnost. Vsaka lestvica zajema 14 postavk, na katere udeleženec odgovarja na šeststopenjski lestvici (1 –popolnoma zavračam; 6 –popolnoma se strinjam). Približno polovica vseh postavk se vrednoti obrnjeno in višji skupni rezultat vseh postavk na vprašalniku kaže na višje splošno subjektivno blagostanje osebe. Ryff in Essex (1992) poroča o visoki zanesljivosti originalnih lestvic, ki se gibljejo med 0,83 in 0,91. Poleg tega se sam vprašalnik izkaže kot konstruktno veljaven (Compton idr., 1996), posamezne lestvice pa kot visoko notranje skladne, saj se njihovi α koeficienti gibljejo med 0,86 in 0,93 (Ryff, 1989). Slovenska validacija vprašalnika je pokazala nekoliko nižje, a še vedno ustrezne koeficiente notranje skladnosti in sicer med 0,80 in 0,88. Kot problematična se je pri slovenski različici, podobno kot pri drugih raziskavah, pokazala diskriminativna veljavnost nekaterih lestvic, saj te visoko korelirajo med sabo – korelacije se gibljejo med 0,40 in 0,77. Po drugi strani pa so se korelacije lestvic s petimi velikimi faktorji pokazale kot smiselne in tako potrjujejo ustrezno konstruktno veljavnost (Avsec in Sočan, 2009). Notranja zanesljivost skupnega seštevka postavk je na našem vzorcu odlična in znaša 0,96, medtem ko se notranje zanesljivosti posameznih lestvic izkazale kot dobre in se gibljejo med 0,74 in 0,88. Za posamezne lestvice znašajo koeficienti notranje zanesljivosti: za lestvico avtonomnost 0,84, za lestvico obvladovanje okolja 0,79, za lestvico osebnostna rast 0,83, za lestvico smisel življenja 0,85, za lestvico sprejemanje sebe 0,88 in za lestvico medosebni odnosi 0,87.
Postopek
Anketo smo preko Zveze za šport invalidov – Slovenskega paralimpijskega komiteja naslovili na registrirane in kategorizirane športnike, ki tekmujejo pod njihovim okriljem. Pri zbiranju podatkov so nam pomagala tudi invalidska društva v Sloveniji, ki ankete delila med svojimi člani, poleg tega pa smo anketo delili tudi na socialnih omrežjih (npr. Facebook).
Podatke smo z namenom, da bi zbrali čim večje število podatkov, zbirali v dveh oblikah: s pomočjo spletne ankete preko spletne strani Enka in preko papirne, torej fizične oblike vprašalnika. Metaanaliza Gnambsa in Kasparja (2016) kaže, da med osebami, ki rešujejo spletne različice testov in tistim, ki rešujejo teste v obliki papir-svinčnik, ni statistično značilnih razlik v socialno zaželenem odgovarjanju. Med udeleženci v naši raziskavi, ki so reševali papirno in spletno različico testa, so se pokazale statistično značilne razlike v spolu (2 (1) = 11,60, p = 0,001), starosti (F (1,262) = 43,26, p < 0,001) in izobrazbi (2 (2) = 8,31, p = 0,016).
Preverjanje razlik med papirno in spletno različico testa ni bil osnovni namen raziskave in udeležencev na podlagi te spremenljivke nismo vzorčili naključno. Skupine tako niso bile izenačene glede na to spremenljivko in sklepamo, da se lahko na našem vzorcu pojavljajo
21
razlike, ki sicer niso povezane z dejanskimi razlikami v populaciji. Poleg tega na podlagi rezultatov metaanalize Gnambsa in Kasparja (2016) razlik v odgovarjanju na vprašalnike med skupinama nismo pričakovali, zato te spremenljivke nismo vključili v nadaljnjo analizo.
Udeležence smo obvestili o namenu raziskave in zagotovili anonimnost pridobljenih podatkov. Izpolnjevanje vprašalnika je trajalo približno 20 minut. Podatke smo analizirali s statističnim paketom IBM SPSS Statistics 22 in programom Excel z metodami opisne in pojasnjevalne statistike. Pri risanju grafov interakcij med izvorom invalidnosti in ravnjo športnega udejstvovanja smo za izračune fiksirali vrednosti napovednikov glede na modus oziroma aritmetično sredino. Tako smo za izračun vrednosti za vsako izmed štirih kreiranih skupin (tekmovalno in rekreativno aktivni s pridobljeno invalidnostjo ter tekmovalno in rekreativno aktivni s prirojeno invalidnostjo) uporabili za spol vrednost 0 (moški spol), povprečno starost (45,1 let), vrednost 1 za spremenljivko »sekundarna izobrazba«, ki se glede na modus pojavlja najpogosteje na našem vzorcu ter vrednost 0 za spremenljivko »terciarna izobrazba«.
