UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Predšolska vzgoja
Vanja Klanšek
SODELOVANJE VRTCA ZAGORJE OB SAVI Z JAVNO KNJIŽNICO
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Predšolska vzgoja
Vanja Klanšek
SODELOVANJE VRTCA ZAGORJE OB SAVI Z JAVNO KNJIŽNICO
Collaboration of the Zagorje ob Savi Kindergarten with the Public Library
Magistrsko delo
Mentorica: dr. Tatjana Devjak, izr. prof.
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Iskrena hvala mentorici, izredni profesorici dr. Tatjani Devjak, za vso strokovno pomoč, potrpežljivost, vodenje in usmerjanje pri magistrskem delu.
Najlepša hvala ravnateljici vrtca Zagorje ob Savi, gospe Darji Rakovič, za možnost, da sem lahko izvedla anketo in intervjuje.
Hvala vsem strokovnim delavcem vrtca Zagorje ob Savi, ki so sodelovali pri raziskavi.
Hvala Knjižnici Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi in vodji projekta Bralna miška gospe Romani Bizjak za dostop do informacij in za gradivo.
Velika zahvala vsem mojim domačim, ki so me na tej poti ves čas podpirali, mi stali ob strani in verjeli vame.
Hvala vsem prijateljicam, Gaji, Mateji, Darji, Ivi, Poloni, ki ste mi s spodbudnimi besedami, pozitivno energijo pomagale pri nastajanju tega dela.
Iz srca najlepša hvala.
POVZETEK
Sodelovanje vrtca z okoljem je v Kurikulumu za vrtce (1996) zapisano kot načelo, ki predvideva upoštevanje različnosti in možnosti uporabe naravnih in družbeno-kulturnih virov učenja v najbližjem okolju vrtca ter upoštevanje naravnih in družbeno-kulturnih specifičnosti okolij, iz katerih prihajajo otroci. Vključevanje v širše okolje pomeni vključevanje v kulturo.
Poleg vključevanja v lastno kulturo pa je prav, da otroke seznanjamo tudi z drugimi kulturami in civilizacijami, kar predstavlja osnovo za vzgajanje medsebojne strpnosti in spoštovanja drugačnosti (Kurikulum za vrtce, 1996). V teoretičnem so opisane značilnosti knjižnične dejavnosti, vloga knjižnice, izbor primernih knjig za predšolske otroke in pogledi različnih avtorjev (Jamnik, 1998; Kordigel, 1999; Kropp, 1999) o pomembnosti prvega stika z branjem v zgodnjem otroštvu. Z rezultati raziskave, izvedene med strokovnimi delavci Vrtca Zagorje ob Savi, ugotovim, kako poteka sodelovanje Vrtca Zagorje ob Savi s Knjižnico Mileta Klopčiča, kakšni so pogledi strokovnih delavcev vrtca, opredelim načine in pogostost sodelovanja ter analiziram dejavnike, na podlagi katerih se strokovni delavci vrtca odločajo za sodelovanje z javno knjižnico. Ugotovim, da velika večina strokovnih delavcev sodeluje z javno knjižnico.
To sodelovanje se jim zdi zelo pomembno, saj jih večina z javno knjižnico sodeluje mesečno.
Razloge za sodelovanje vidijo v prednosti širitve učenja jezika ter spoznavanju s knjigo in inštitucijami v okolju, v katerem živijo.
Ključne besede: vrtec, predšolski otrok, knjiga, javna knjižnica, knjižničar, strokovni delavci vrtca.
SUMMARY
In Kurikulum za vrtce (1996), cooperation between the kindergarten and its environment is written as a principle, which implies the consideration of diversity and possibilities for the use of natural and social-cultural sources for learning in the closest environment of the kindergarten and consideration of natural and social-cultural specifics of the environments of children.
Integration into the wider environment means integration into the culture. In addition to the integration into one’s own culture, it is right that we introduce children to other cultures and civilisations, which presents the basis for raising mutual tolerance and respect of diversity (Kurikulum za vrtce, 1996). The theoretical part describes the characteristics of library activities, the role of the library, the selection of suitable books for preschool children and views of different authors (Jamnik, 1998; Kordigel, 1999; Kropp, 1999) on the importance of the first contact with reading in early childhood. With the help of the results of the research, performed among professional workers of the Kindergarten Zagorje ob Savi, I identify the cooperation of the kindergarten with the Library of Mile Klopčič, the views of professional workers of the kindergarten, define the types and frequency of cooperation and analyse the factors, based on which professional workers of the kindergarten make decisions about the cooperation with the library. I find that the vast majority of professional workers cooperate with the public library.
They find this cooperation very important, since the majority of them cooperate with the public library on a monthly basis. As reasons for the cooperation, they state the benefits of learning the language and getting to know books and institutions in the environment they live in.
Keywords: kindergarten, preschool child, book, public library, librarian, professional workers of the kindergarten.
KAZALO
1 UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL ... 3
2 KURIKULUM ZA VRTCE IN PODROČJE JEZIKA ... 3
2.1 Prvi stiki z branjem v zgodnjem otroštvu ... 4
2.2 Bralna motivacija ... 7
2.3 Upoštevanje razlik med otroki ... 8
2.4 Rast besedišča in razumevanja ... 9
3 SODELOVANJE Z OKOLJEM ... 10
3.1 Lokalna skupnost ... 10
3.2 Vrtec – okolje, ki spodbuja ... 11
4 SODELOVANJE VRTCA S KNJIŽNICO ... 14
4.1 Vrtec na obisku v knjižnici ... 14
4.2 Književna vzgoja v vrtcu ... 15
4.3 Knjižničar na obisku v vrtcu ... 15
4.4 Ure pravljic in igralna ura s knjigo ... 16
4.5 Družinski obisk knjižnice ... 17
4.6 Katere knjige ponuditi otroku ... 17
4.7 Primerne slikanice ... 18
4.8 Bralna značka ... 19
4.9 Vloga knjižnice ... 21
5 SODELOVANJE VRTCA ZAGORJE OB SAVI Z JAVNO KNJIŽNICO ... 22
5.1 Knjižnica Zagorje ... 23
5.2 Razvijanje bralne kulture pri najmlajših v Zagorju ob Savi ... 24
5.3 Bralna miška v vrtcu ... 25
6 METODOLOGIJA ... 26
6.1 Opredelitev raziskovalnega problema in cilji ... 26
6.2 Cilji raziskave ... 26
6.3 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ... 27
6.4 Osnovna raziskovalna metoda ... 28
6.5 Opis vzorca ... 28
6.6 Uporabljene tehnike in postopek zbiranja podatkov ... 29
6.7 Postopek obdelave podatkov ... 30
7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 31
7.1 Kakšen pomen strokovni delavci vrtca Zagorje ob Savi pripisujejo sodelovanju z javno knjižnico ... 31
7.2 Pogostost sodelovanja med vrtcem in javno knjižnico. ... 33
7.3 Sodelovanje s knjižnico poteka na podlagi različnih projektov. ... 34
7.4 Načini, s katerimi strokovni delavci sodelujejo z javno knjižnico ... 35
7.5 Potek obiska posamezne skupine v knjižnici ... 39
7.6 Kompetentnost strokovnih delavcev Vrtca Zagorje ob Savi na področju dela in sodelovanja s knjižnico ... 41
8 SKLEP ... 43
9 VIRI IN LITERATURA ... 46
10 PRILOGE ... 48
10.1 Anketni vprašalnik za strokovne delavce Vrtca Zagorje ob Savi ... 48
10.2 Intervju z ravnateljico Vrtca Zagorje ob Savi, gospo Darjo Rakovič ... 53
10.3 Intervju s knjižničarko in vodjo projekta Bralna miška ... 56
KAZALO GRAFOV Graf 1. Zaradi česa se strokovni delavci vrtca odločijo za sodelovanje. ... 35
Graf 2. Načini sodelovanja z javno knjižnico. ... 37
KAZALO TABEL Tabela 1. Opisna statistika. T-test za populacijsko povprečje za spremenljivko »Kakšen pomen strokovni delavci Vrtca Zagorje ob Savi pripisujejo sodelovanju z javno knjižnico?« ... 31
Tabela 2. Rezultati t-testa za populacijsko povprečje spremenljivke »Kakšen pomen strokovni delavci Vrtca Zagorje ob Savi pripisujejo sodelovanju z javno knjižnico?« ... 31
Tabela 3. Pogostost sodelovanja med vrtcem in knjižnico. ... 33
Tabela 4. Načini sodelovanja z javno knjižnico. ... 36
Tabela 5. Potek obiska knjižnice posamezne vrtčevske skupine. ... 40
Tabela 6. T-test za populacijsko povprečje spremenljivke »Kako kompetentne se strokovni delavci Vrtca Zagorje ob Savi počutijo na področju dela in sodelovanja z javno knjižnico?« ... 42 Tabela 7. Rezultati t-testa za populacijsko povprečje »Kako kompetentne se strokovni
delavci Vrtca Zagorje ob Savi počutijo na področju dela in sodelovanja z javno knjižnico?« ... 42
1 UVOD
V Kurikulumu za vrtce (1999) je pod načelom sodelovanja z okoljem zapisano, da je treba upoštevati različnosti, možnosti uporabe naravnih ter družbeno-kulturnih virov učenja v okolju vrtca ter specifičnosti okolij, iz katerih prihajajo otroci. Vrtci na različne načine sodelujejo z institucijami, ki se nahajajo v njihovem bližnjem okolju. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo strokovni delavci vrtca, saj so prav oni tisti, od katerih je odvisno, v kolikšni meri bodo sodelovali z okoljem. Pomembno je, da se zavedajo, da vpetost v širše družbeno okolje omogoča soustvarjanje kulture ter otrokovega odnosa do življenjske realnosti, ki posredno in neposredno vpliva na nastajanje novih vzgojnih vsebin, praks in problemov. Vpetost vrtca v kulturo okolja vpliva tudi na možnost doživljanja skupnosti (Devjak, Berčnik in Ivančič Fajfar, 2011). Vrtec ustvarja okolje, ki spodbuja in podpira pridobivanje jezikovnih sposobnosti, spretnosti in znanj z urejanjem prostora, ponudbo sredstev in organizacijo dejavnosti. Otroci v vrtec pridejo z določenimi jezikovnimi sposobnostmi, zato je pomembno, da ponudimo okolje, ki bo spodbudno za nadaljnje razvijanje teh sposobnosti (Grosman, 2003).
V magistrskem delu smo se osredotočili na sodelovanje vrtca z javno knjižnico. Med pogoste oblike sodelovanja z lokalnim okoljem sodi prav sodelovanje z javnimi knjižnicami, saj to sodelovanje prinaša večstranske koristi tako za otroke kot za okolje. Otroci bodo prek knjižnične vzgoje postali dobri uporabniki knjižničnega gradiva ter na ta način postali pismeni in kritični individuumi v svojem okolju (Novaljan, 2004).
Zgodnje branje je za otroka zelo pomembno, saj so raziskave pokazale, da predbralne izkušnje v zgodnjem otroštvu vplivajo na razvoj pismenosti. Otrok je odvisen od odraslih, zato je pomembno, da znamo otroku izbrati starosti primerno knjigo, da si jo ogleda, jo raziskuje in opazuje. Čas, ki ga posvetimo branju knjig z otroki, mora biti prijeten, zanimiv in obarvan z igro. Predšolsko obdobje je pomembno, odločilno za razvoj otrokovih bralnih sposobnosti. Gre za pomembno kompleksno kombinacijo podedovanih lastnosti in vpliva okolja. Raziskovalci so si enotni in se na osnovi raziskav nagibajo k sklepu, da je okolje, ki obdaja otroka, bistvenega pomena in je verjetno pomembnejše od bioloških dejavnikov. Najpomembnejša dejavnika pri zagotavljanju primernega okolja za otrokov razvoj sta vsakodnevno branje in pogovarjanje z otrokom. Knjižničar je oseba, ki otrokom predstavi knjižnico, način obnašanja v knjižnici in različne knjige ter jim obenem neposredno razvija pismenost (Dolinšek-Bubnič, 1999).
Namen raziskave je ugotoviti, kakšni so pogledi strokovnih delavcev Vrtca Zagorje ob Savi na sodelovanje z javno Knjižnico Mileta Klopčiča, na kakšne načine poteka sodelovanje, kako se jim to sodelovanje zdi pomembno, kako se nanj pripravijo ter kako pogosto poteka. Ugotoviti želimo, na podlagi česa se strokovni delavci odločijo za sodelovanje in kako kompetentne se počutijo na tem področju. V raziskavo smo vključili tudi ravnateljico vrtca Zagorje ob Savi gospo Darjo Rakovič ter vodjo knjižnice in projekta Bralna miška gospo Romano Bizjak, s katerima smo izvedli intervju, saj smo želeli pridobiti tudi njuni mnenji o sodelovanju vrtca z javno knjižnico.
TEORETIČNI DEL
2 KURIKULUM ZA VRTCE IN PODROČJE JEZIKA
V Kurikulumu za vrtce (1996) najdemo različne dejavnosti, ki jih razvrščamo na šest področij.
Področja Kurikuluma so gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika. Pri posameznih področjih dejavnosti so zapisani cilji, ki predstavljajo okvir različnih dejavnosti in vsebin. Vzgojitelji predlagane vsebine in dejavnosti na različne načine povezujejo, dopolnjujejo, dograjujejo in jih izvajajo v vrtcu z otroki.
Predšolsko obdobje je zelo pomembno za razvoj govora. Področje jezika v predšolskem obdobju vključuje veliko sodelovanja in komunikacije z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom, spoznavanje nacionalne in svetovne književnosti – lastne in tuje kulture. Otroci se na različne načine učijo jezika. Jezik spoznajo, doživljajo ob poslušanju vsakdanjih pogovorov, pripovedovanju literarnih besedil, poslušanju branja odraslih, s pripovedovanjem, opisovanjem.
Pomembno je zbliževanje otrok s knjigo kot pisnim prenosnikom in njihovo navajanje na rabo knjige (prav tam).
Področje jezika je zelo razvejano, zato so cilji opredeljeni na štirih ravneh dejavnosti. Te dejavnosti so: govorna vzgoja, književna vzgoja, predopismenjevanje in knjižna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja (Kranjc, 2018).
Naštetih ravni dejavnosti ne smemo ločevati, ampak jih moramo povezati v celoto na način, kot to počnejo otroci, ko se učijo jezika v naravnem okolju. Področje jezika je povezano tudi z vsemi drugimi področji v Kurikulumu (prav tam).
Globalni cilj, ki se navezuje na knjigo, je doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke. Med splošnimi cilji, ki so zapisani v Kurikulumu za vrtce (1996) in so povezani z branjem knjig, so:
• ob poslušanju in pripovedovanju pravljic in drugih literarnih del otrok razvija zmožnost domišljijske rabe jezika; spoznava moralno-etične dimenzije, s književno osebo se identificira ter doživlja književno dogajanje;
• otrok posluša različne literarne zvrsti ter spoznava razlike in podobnosti med njimi;
• otrok ob knjigi doživlja ugodje, veselje, zabavo, povezuje estetsko in fizično ugodje ter pridobiva pozitiven odnos do literature.
Dejavnosti, ki so povezane s knjigo ter so primerne od 1. do 3. leta starosti, so: otrok posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice ter pripovedi o dogodkih; otrok se seznanja s knjigami, in sicer tako z leposlovnimi kot tudi s priročniki; otrok posluša preproste zgodbice in se z odraslimi pogovarja o predmetih na sliki in v okolju; s pomočjo knjig in drugih oblik tiska, ki so mu ves čas na voljo, se igra in jih »bere«, spoznava vlogo simbolov in pisnega jezika.
Dejavnosti, ki so povezane s knjigo ter so primerne od 3. do 6. leta starosti, pa so: otrok posluša pravljice, zgodbice, uganke, pesmice. Vsebine doživlja prek različnih medijev (avdio in video), obišče gledališko predstavo (igrano in lutkovno), obišče filmsko predstavo, gleda risanke, obiskuje splošno knjižnico; samostojno ustvarja strip, knjigo; spoznava pisni jezik in njegovo vlogo. Osebe, ki otrokom pripovedujejo, berejo pravljice, zgodbice, uganke, pesmice primerne otrokovi starosti, na ta način omogočajo stik s knjižnim jezikom (prav tam).
2.1 Prvi stiki z branjem v zgodnjem otroštvu
Zgodnje branje otrokom, že dojenčkom je zelo pomembno. Branje dojenčkom, malčkom na začetku pomeni bolj igro, pogovarjanje, petje, smejanje, opazovanje, raziskovanje, skupno razvedrilo in zabavo. Znati moramo izbrati ustrezne knjige glede na otrokovo starost ter mu jih ponuditi, da si jih lahko sam ogleduje, raziskuje, opazuje. Dojenčki knjige raziskujejo na način, da jih nosijo v usta, jih poskušajo, tudi trgajo; vse to je pomembno, da bodo nekoč razumeli pojem knjiga, obenem pa se učijo, da je knjiga nekaj, s čimer se je treba ukvarjati prek oči.
Otrokove jezikovne spretnosti se zelo intenzivno razvijajo med 18. in 30. mesecem. V tem obdobju mu knjige postanejo veliko več kakor oblike in zvoki. Otrok prek knjig spozna tako jezik kot zgodbo, pri tem pa imajo pomembno vlogo njegove najljubše knjige. Večkratno prebiranje ene in iste knjige otroku omogoča razumeti jezik in zgodbo. Čas, ki ga namenimo branju knjig, mora biti zanimiv, poln pogovora in igre (Kropp, 2000).
Dolgo časa je veljalo prepričanje, da obstaja določen čas, ko je otrok pripravljen na poučevanje branja in pisanja, ter da so pred tem časom vse dejavnosti razen branja izguba časa. Raziskave
pa so pokazale, da predbralne izkušnje v zgodnjem otroštvu vplivajo na razvoj pismenosti (Domicelj, 2000, v Grosman, 2003).
Raziskovalci so si enotni, da je predšolsko obdobje odločilno za razvoj otrokovih bralnih sposobnosti, katerih posledica je uspešnost v poznejšem šolskem obdobju. Najpomembnejša dejavnika pri zagotavljanju primernega okolja za otrokov razvoj sta vsakodnevno branje in pogovarjanje z otrokom od rojstva naprej (Dolinšek Bubnič, 1999).
Otroku, ki v predšolskem obdobju ne pridobi oziroma nima nobenih tovrstnih izkušenj do vstopa v šolo, lahko to omeji razvoj sposobnosti na področju opismenjevanja. Z jezikom se začne igrati že dojenček, na način, ko proizvaja glasove, ki so podobni glasovom in ritmu govora odraslih, bere kretnje, sporočila z obraza, povezuje nize glasov, ki jih pogosto sliši, z njihovim pomenom (Grosman, 2003).
Tudi avtorica Kesič Dimic (2000) piše o tem, da je pomembno, da z branjem začnemo takoj po rojstvu, saj tako spodbujamo otrokovo poslušanje, čustveni odnos in učenje osnovnih izrazov.
Različni avtorji opisujejo in so si enotni, da je treba otrokom brati vsak dan ter izbirati raznolike knjige, revije tako za otroka kot tudi za starša (Kesič Dimic, 2000; Kroop, 2000).
Otroci od vsega začetka prek sodelovanja odraslih spoznavajo pisni jezik, delajo povezave med črkami in glasovi, pridobivajo osnovno znanje o abecednem sistemu. S kasnejšim učenjem te informacije povezujejo, jih sestavljajo v vzorce, ki bodo sčasoma omogočali branje in pisanje.
Vrtec ustvarja okolje, ki spodbuja in podpira pridobivanje jezikovnih sposobnosti, spretnosti in znanj z urejanjem prostora, ponudbo sredstev in organizacijo dejavnosti. Otroci v vrtec pridejo z določenimi jezikovnimi sposobnostmi, zato je pomembno, da ponudimo okolje, ki bo spodbudno za nadaljnje razvijanje teh sposobnosti. Knjige, revije, časopisi, radio, kasetofon, mikrofon, fotoaparat, kasete, računalnik; vsa ta sredstva so posredno ali neposredno namenjena dejavnostim za pridobivanje jezikovnih sposobnosti in spretnosti za rabo ustne in pisne oblike jezika (Kurikulum, 1996). Ta sredstva spodbujajo in otrokom omogočajo, da se vključujejo v raznovrstne dejavnosti, kot so poslušanje, govorjenje, branje in pisanje (Grosman, 2003).
Od samega začetka, se pravi od rojstva, je za otroka zelo pomembno, kakšno je okolje, ki ga obkroža, saj se otrok že od prvih tednov zaznavno, gibalno, čustveno, socialno, miselno in govorno odziva na socialno okolje. Pomembno vlogo za otrokov razvoj in učenje ima
vključevanje odraslih v interakcijo z njim. Za otrokov psihični razvoj je ključnega pomena socialna interakcija. Otrok se v prvem letu starosti uči s pomočjo tolmačenja, ki ga dobi od drugih, otrok na ta način razvija lastno tolmačenje sveta in svojega delovanja v njem. Psiholog Vigostki (povzeto po Pečar, 2006) razvoj višjih psihičnih funkcij, kot so govor, mišljenje, zavestno samouravnavanje čustev in vedenja, razlaga kot proces ponotranjanja socialnih interakcij. Po njegovem mnenju so vse višje psihične funkcije ponotranjene zveze socialne narave. Odrasli pri igri, gledanju slikanic, pripovedovanju in branju zgodb ter v drugih okoliščinah vsakdanjega življenja zavestno ali nezavedno spodbujajo otrokov razvoj, ga usmerjajo k novim in spoznavno zahtevnejšim dejanjem (Marjanovič Umek in Zupančič, v Grosman, 2003).
Značilna interaktivna situacija med otrokom in odraslim v zgodnjem otroštvu je gledanje slikanice, pripovedovanje ali branje zgodb, kjer se jasno kažejo procesi bližnjega razvoja.
Slovenski psiholog Toličič gledanje slikanic, pripovedovanje in branje zgodb pojmuje kot posebno vrsto igre, in sicer tako imenovano dojemalno igro. Temelj za medsebojno sodelovanje predstavljajo vsebina in slike ob gledanju slikanice. Ob skupnem gledanju slikanice se ponavlja vzorec medsebojnega delovanja med otrokom in odraslim v naslednjem vrstnem redu:
usmerjanje pozornosti, spraševanje, poimenovanje, povratna informacija (Marjanovič Umek in Zupančič, v Grosman, 2003).
Otrok ta dejanja izvaja tako, da odrasli ali pa otrok sam usmerjata pozornost drug drugega na skupen predmet, v tem primeru na sliko v slikanici. V obdobju malčka se pojavijo tri ravni območja bližnjega razvoja. Na začetku otrok narisane stvari v slikanici dojema izolirano, kot bi bile iztrgane iz celote. Otrok ob poimenovanju povezuje določeno ime z naslikanimi predmeti.
Predmeti tako dobijo od celote ločen, začasen pomen. Izolirano poimenovanje ob skupnem gledanju slikanice se pri večini otrok pojavi v drugi polovici drugega leta starosti. Druga raven območja bližnjega razvoja se pojavi nekje v prvi polovici tretjega leta starosti. Za to raven je značilno, da odrasli začnejo postavljati, poimenovati predmet v novem kontekstu, tako da se sklicujejo na nekaj, kar je otroku že znano, umestijo predmet v otrokov izkustveni prostor, povežejo upodobljeno situacijo z otrokovim znanjem o tej situaciji ali predmetu. Na tretji ravni pa prihaja do združevanja kontekstov. Otrok lahko slikovno zaporedje združi v zgodbo, pri tem pa mu je v pomoč odrasla oseba. Slike dobijo novo funkcijo, predstavljajo mu okvir pri ustvarjanju smiselnega zaporedja vsebine v zgodbi (prav tam).
2.2 Bralna motivacija
Najpomembnejša sodobna avtorja bralne motivacije sta Wigfield in Guthrie (po Pečjak, 2006), ki sta natančneje opredelila koncept večdimenzionalnosti motivacije za branje. Njune ugotovitve kažejo, da motivacija za branje vključuje enajst dimenzij, ki se razvrščajo v tri širše skupine. Prva skupina vključuje prepričanja o sposobnostih in učinkovitostih branja. V to skupino vključujemo naslednje dimenzije: lastna učinkovitost/kompetentnost, izziv ter izogibanje dejavnosti. Cilje in razlago za branje vključuje druga skupina. Sem sodijo dimenzije, ki se nanašajo na notranjo motivacijo, in sicer radovednost, zatopljenost in pomembnost, dimenzije, ki se nanašajo na zunanjo motivacijo, pa so priznanje, branje za ocene in tekmovalnost. Zadnja skupina se nanaša na socialni vidik branja, ki vključuje dve dimenziji:
socialnost, kar pomeni, da otrok bere zaradi socialnih razlogov, ter ustrežljivost, ki se nanaša na to, da otrok bere zato, da ustreže pričakovanjem drugih (Pečjak, 2006).
Pomembno vlogo na področju branja ima motivacija, ki bralce spodbudi, da se naučijo brati in branju namenijo del svojega časa. Pri razvoju pozitivnega odnosa do branja imajo veliko vlogo otrokovi starši oziroma otrokova družina. Za razvoj motivacije za branje je pomembno, da ima otrok pozitivne izkušnje z branjem že kot dojenček in vse predšolsko obdobje. Zaradi tega je pomembno, da imajo starši in strokovni delavci sami pozitiven odnos do knjig, do branja, saj to prenašajo na otroke. Najbolj učinkovita metoda ustvarjanja dobrih bralcev je, da otroku veliko beremo in branje vključujemo v program, urnik kot pomemben del dneva. Na ta način bodo tudi otroci branje cenili in bo zanje pomembno osebno sredstvo za učenje in užitek.
Vsakega otroka branje pritegne na svoj način. Eni berejo zato, ker jim je to v užitek in veselje, spet drugi zato, ker so radovedni in želijo izvedeti čim več zanimivega, tretji pa zato, da s tem ustrežejo strokovnim delavcem v vrtcu, šoli, ali pa berejo zato, da na koncu prejmejo priznanje in nagrado. Zaradi tega je pomembno poznavanje različnih dimenzij motivacije, prepoznavanje individualnih razlik med otroki, poznavanje medsebojnega delovanja in vplivanja posameznih dejavnikov motivacije, saj so otroci motivirani na različne načine in za različne vsebine. K vsaki posamezni skupini otrok pristopamo z različnimi strategijami, ki določeni skupini, otroku najbolj ustrezajo (Bucik, v Grosman, 2003).
Motivacijo za branje delimo na notranjo in zunanjo. Notranja motivacija se nanaša na posameznikovo notranjo željo, tako bo tak otrok sam izbral knjige in jih bral v prostem času,
zato ne potrebuje nobene nagrade ali druge spodbude, medtem ko se zunanja motivacija nanaša na situacijo, ko se posameznik udejstvuje v aktivnosti zaradi zunanje spodbude, kot so na primer različne nagrade, nalepke, priznanja. Starši in strokovni delavci se moramo zavedati, da z zunanjimi nagradami in spodbudami ne bomo razvili otrokove notranje motivacije za branje, vendar je treba otrokom prikazati, pokazati, približati, kako pomembno in zabavno je branje, ter jih učiti, da lahko z znanjem, ki ga prinese branje, povečajo tudi kakovost svojega življenja (prav tam).
Pečjak in Gradišar (2002, str. 51) pravita, da »bralno motivacijo pojmujemo kot nadpomenko za različne motivacijske dejavnike, ki človeka spodbujajo k branju, dajejo bralnemu procesu smisel in posamezniku tako pomagajo, da vztraja do cilja in si želi bralno izkušnjo še ponoviti (ponovno doživeti)«.
Bralna motivacija pedagoške delavce običajno zanima z dveh dolgoročnih vidikov. Prvi vidik je, kako naj vrtec/šola spodbuja otroke, da bodo razvili trajen interes za branje, da bodo brali za zabavo, razvedrilo v prostem času in si na ta način bogatili življenje, ter kako naj vrtec/šola spodbuja branje kot sredstvo učenja ter na ta način spodbuja željo po znanju. Kljub temu da ima vrtec oziroma kasneje šola pomembno vlogo pri razvijanju motivacije za branje, ne smemo pozabiti na zelo pomembno vlogo staršev in drugih dejavnikov v okolju, kot so na primer knjižnica ter vrstniki (Pečjak in Gradišar, 2002).
2.3 Upoštevanje razlik med otroki
Med otroki v vrtcu so zaradi individualnih lastnosti in preteklih izkušenj velike razlike v opismenjevanju. V skupini otrok z enako starostjo tako najdemo otroke, ki že samostojno berejo, in otroke, ki so komaj začeli pridobivati znanje in spretnosti v branju in pisanju. Otroci se med seboj zelo razlikujejo in prav tako se učijo na različne načine. Vsak izmed otrok potrebuje svoj čas, da nekaj usvoji. Nekateri otroci se že kot malčki zanimajo za knjige in se na nek način začnejo preizkušati v »branju in pisanju«, medtem ko drugi otroci za branje in pisanje ne kažejo spontanega zanimanja niti ob koncu predšolskega obdobja. Razlike med otroki se pojavijo že doma, saj imajo nekateri otroci zelo spodbudno okolje in veliko možnosti za odkrivanje, spoznavanje in preizkušanje pisave, medtem ko drugi nimajo tako spodbudnega okolja. V skupini je vse več otrok, katerih jezik, ki ga govorijo doma, ni slovenski. Zaradi tega
je pomembno, da se zavedamo individualnih razlik, izkušenj med otroki in da strokovni delavci v vrtcu uporabljajo različne pristope, ki ustrezajo potrebam otrok (Domicelj, v Grosman, 2003).
2.4 Rast besedišča in razumevanja
Za to, da bi svojemu otroku pomagali začeti brati, je bistvenega pomena, da z njim veliko beremo. Ko bo otrok pripravljen, da bo bral sam, se bo to zgodilo velikokrat in na različne načine. To se bo pokazalo, ko bo na primer ponovil nekaj besed iz prebrane knjige in izjavil, da bo sam prebral naslednjo stran, besedo ali verz. Sodelovanje starša oziroma druge odrasle osebe je najpomembnejše pri razvijanju otrokovega branja, saj je branje družbena dejavnost.
Prav zaradi tega noben otrok v starosti nekje med štiri in pet let ne želi brati sam sebi. Njegovo branje je glasno in takrat je pomembno, da smo zraven in ga poslušamo. Poleg branja knjig pa lahko z otrokom tudi narišemo risbo in se o njej pogovarjamo, si izmislimo zgodbo, katere glavni junak je otrok, beremo časopise, otroške revije, napišemo pismo, pregledujemo kataloge, fotografske albume, pripovedujemo zgodbo o sebi. Prednost branja je v tem, da bo otrok lahko slišal različne, zanimive, drugačne besede, ki se ne pojavljajo v vsakdanjem pogovoru. Več ko otrok bere in sliši, bolj omikano in prefinjeno bo postalo govorjenje in predstavljanje, saj se branje, poslušanje in jezikovne spretnosti razvijajo skupaj. Branje otroku omogoča tudi, da sliši daljše povedi, ki so skrbneje grajene in bolj uravnotežene kot v vsakdanjem jeziku, ter ustvarja okna v svet, v katerega na noben drug način ne bi mogel pogledati. Knjige na različne načine širijo jezik in izkušnje. Otroku ne širijo le zunanjega sveta, ampak tudi izražajo občutja njegovega notranjega sveta (Kropp, 2000).
3 SODELOVANJE Z OKOLJEM
Sodelovanje vrtca z okoljem je v Kurikulumu za vrtce zapisano kot načelo, ki predvideva upoštevanje različnosti in možnosti uporabe naravnih in družbeno-kulturnih virov učenja v najbližjem okolju vrtca ter upoštevanje naravnih in družbeno-kulturnih specifičnosti okolij, iz katerih prihajajo otroci. Eno izmed področij v Kurikulumu za vrtce je družba, ki navaja, da morajo otroci spoznati bližnje družbeno okolje, dobivati vpogled v širšo družbo, saj bodo na ta način lahko sodelovali z okoljem, vplivali nanj in ga kasneje aktivno spreminjali. Vključevanje v širše okolje pomeni vključevanje v kulturo. Poleg vključevanja v lastno kulturo pa je prav, da otroke seznanjamo tudi z drugimi kulturami in civilizacijami, kar predstavlja osnovo za vzgajanje medsebojne strpnosti in spoštovanja drugačnosti (Kurikulum za vrtce, 2007).
Vpetost v širše družbeno okolje omogoča soustvarjanje kulture, obenem pa vpetost v otrokov odnos do življenjske realnosti, ki posredno in neposredno vpliva na nastajanje novih vzgojnih vsebin, praks in problemov. Vpetost vrtca v kulturo okolja vpliva na možnost doživljanja skupnosti. Pomembno je, da otroci skupaj z vzgojiteljicami, svojimi starši aktivno spoznavajo, soustvarjajo in spreminjajo svet okoli sebe, saj kultura, v katero smo vpeti, v kateri živimo, na nek način določa človeško percepcijo. Kljub temu da se svet začne na domačem pragu, je dobro, da otroci spoznavajo neznano, drugačnost, da s pomočjo druženja, povezovanja, sodelovanja, razumejo, sprejemajo in spoštujejo tuje, neznano, drugačno in različno, kar je v današnjem svetu zelo pomembno (Devjak, Berčnik in Ivančič Fajfar, 2011).
3.1 Lokalna skupnost
Občina je lokalna skupnost, za katero velja, da je družbena skupnost na določenem območju enega ali več naselij, ki so povezana med seboj. Lokalno skupnost opredelimo kot naravno življenjsko skupnost, ki je nastala z naselitvijo na določenem območju. Je družbena skupnost na določenem območju, ki je veliko manjše od območja države. Lokalne skupnosti se razlikujejo po velikosti in številu prebivalcev (Vlaj, 2002).
Lokalna skupnost ni pravni pojem, ampak je družbeni pojav, ki ga označujemo kot naravno skupnost. Nastane kot posledica nujnosti uresničevanja določenih skupnih interesov ljudi na posameznem ožjem ozemlju. S sociološkega vidika so lokalne skupnosti družbene skupine,
oblikovane zaradi dolgotrajnih družbenih procesov na določenem območju. Po večini gre za samostojno sklenjene enote, ki so navezane na določeno ožje območje. Na določenem območju ljudje prebivajo in se združujejo zaradi zadovoljevanja skupnih potreb. Lokalna skupnost mora biti sposobna zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev ter skladno z zakonom izpolnjevati še preostale naloge (Berčnik in Devjak, 2010).
Lokalna skupnost je ustanovitelj javnega vrtca oziroma država po danih zakonskih kriterijih, merilih in pravilih. Občina je kot temeljna lokalna skupnost zadolžena za urejanje predšolske vzgoje na svojem področju. Občina ima do vrtca različne pristojnosti. To so pristojnosti, ki izvirajo iz naslova ustanavljanja vrtcev, iz organizacije in financiranja predšolske vzgoje ter iz naslova nadzora (prav tam).
Pristojnosti lokalne skupnosti na področju predšolske vzgoje določamo na podlagi zakonskih in podzakonskih aktov. Te pristojnosti so:
• ustanovitev vrtca po zakonskih pravilih, načelih, normah in standardih;
• zagotavljanje sredstev za financiranje delovanja vrtca;
• aktivno vključevanje v pripravo razvojnih programov delovanja predšolske vzgoje;
• aktivno vključevanje v nadzor izvedbe programa, naložb ter investicijskega vzdrževanja in porabe proračunskih sredstev.
3.2 Vrtec – okolje, ki spodbuja
Dolgo časa je veljalo prepričanje, da obstaja določen čas, ko je otrok pripravljen na poučevanje branja in pisanja, ter da so pred tem časom vse dejavnosti razen branja izguba časa. Raziskave pa so pokazale, da predbralne izkušnje v zgodnjem otroštvu vplivajo na razvoj pismenosti.
Otroku, ki v tem obdobju ne pridobi oziroma nima nobenih tovrstnih izkušenj do vstopa v šolo, lahko to omeji razvoj sposobnosti na področju opismenjevanja. Z jezikom se začne igrati že dojenček na način, ko proizvaja glasove, ki so podobni glasovom in ritmu govora odraslih, bere kretnje, sporočila z obraza, povezuje nize glasov, ki jih pogosto sliši, z njihovim pomenom.
Otroci od vsega začetka prek sodelovanja odraslih spoznavajo pisni jezik, delajo povezave med črkami in glasovi, pridobivajo osnovno znanje o abecednem sistemu. S kasnejšim učenjem te informacije povezujejo, jih sestavljajo v vzorce, ki bodo s časoma omogočali branje in pisanje.
Vrtec ustvarja okolje, ki spodbuja in podpira pridobivanje jezikovnih sposobnosti, spretnosti in znanj z urejanjem prostora, ponudbo sredstev ter organizacijo dejavnosti. Otroci v vrtec pridejo z določenimi jezikovnimi sposobnostmi, zato je pomembno, da ponudimo okolje, ki bo spodbudno za nadaljnje razvijanje teh sposobnosti. Knjige, revije, časopisi, radio, kasetofon, mikrofon, fotoaparat, kasete, računalnik, vsa ta sredstva so posredno ali neposredno namenjena dejavnostim za pridobivanje jezikovnih sposobnosti in spretnosti za rabo ustne in pisne oblike jezika. Ta sredstva spodbujajo in otrokom omogočajo, da se vključujejo v raznovrstne dejavnosti, kot so poslušanje, govorjenje, branje in pisanje.
Pomembno vlogo imata glasno branje in otrokova aktivna vloga pri tem. Potrebno je dobro počutje otrok, njihova čustvena, miselna in socialna vpletenost. Otroci so aktivni tako, da postavljajo vprašanja, govorijo o slikah, se pogovarjajo o junakih in dogodkih v zgodbah, želijo večkratne ponovitve zgodbe, vpletajo vsebino zgodbe v svojo igro ter druge oblike izražanja.
Vsi ti procesi pa se zgodijo, če odrasli ob branju ustvarjajo situacije za pogovore med odraslimi in otroki ter med otroki samimi. Pogovore lahko spodbujamo z izbiro primerne vsebine, ki bo otroke zanimala in čustveno, miselno vznemirila, ali s postavljanjem primerih vprašanj ob primernih trenutkih, lahko na začetku, med ali na koncu branja. Z različnimi vprašanji tako vzgojiteljica pritegne in vzdržuje pozornost otrok, poglablja in širi njihovo razumevanje ter spodbuja njihovo predvidevanje in sklepanje. Pomembno je tudi, da vzgojiteljica pozorno posluša vprašanja in komentarje otrok, saj ji prav to omogoča, da izbira primerna besedila in postavlja primerna vprašanja, kar pa za strokovne delavce predstavlja veliko vloženega truda in časa.
Odrasli z uporabo knjig pomagajo otrokom odkrivati značilnosti pisnega jezika kot na primer, da besedilo bolj kot slike vsebujejo vsebino zgodbe, da so nizi črk med presledki besede, da tiskano besedilo odgovarja govorni različici ter da branje poteka od leve proti desni in od zgoraj navzdol (Grosman, 2003).
Knjižnica v lokalni skupnosti je po mnenju Novaljan (2004) podoba znanja, ki s svojimi pogoji, kot so dobra zbirka, dostopnost opreme ter strokovna usposobljenost zaposlenih, nudi možnost uresničevanja posameznikovih izobraževalnih potreb. Med pogoste oblike sodelovanja z lokalnim okoljem sodi prav sodelovanje z javnimi knjižnicami, saj to sodelovanje prinaša večstranske koristi tako za otroke kot za okolje. Otroci bodo prek knjižnične vzgoje postali
dobri uporabniki knjižničnega gradiva, na ta način pa bodo postali pismeni in kritični individuumi v svojem okolju.
4 SODELOVANJE VRTCA S KNJIŽNICO
4.1 Vrtec na obisku v knjižnici
Vrtci sodelujejo s knjižnico, ki se nahaja v njihovem kraju, na različne načine. Najbolj pomemben je prvi obisk, ki naj bi ga vrtec in knjižnica načrtovala skupaj. Priporočljivo se je za prvi obisk najaviti in obiskati knjižnico takrat, ko je za izposojo zaprta, da se lahko otroci nemoteno gibljejo in si jo dobro ogledajo. Predstavitev knjižnice naj bi trajala največ uro in pol.
Otroci v tem času spoznajo sistem ureditve knjižnice, postavitve gradiva, izposojo v prostem pristopu in razporeditev gradiva glede na starostne stopnje. Otrokom se predstavijo tudi pravila obnašanja v knjižnici. Prvi obisk knjižnice je običajno organiziran kot pogovor z elementi igre.
Knjižničarji otroke spomnijo na knjižni kotiček v vrtcu ali na domačo knjižno polico, kasneje pa pozornost usmerimo na knjižnični prostor. Otroke seznanimo s pojmi knjiga, knjigarna in knjižnica ter jim predstavimo razliko med nakupom knjige in izposojo. Predstavimo jim vso raznolikost in pestrost knjižničnega gradiva ter jim pojasnimo, kaj pomeni poučna, kaj leposlovna literatura in kakšna knjiga je slikanica. Seznanimo pa jih tudi z različnimi oblikami leposlovja. Knjižničarji otrokom pripravijo in pokažejo izbor najrazličnejših »knjižnih zanimivk«, ki običajno zelo pritegnejo otrokovo zanimanje. Sem sodijo knjige, ki so izdelane iz različnih materialov, kot so na primer kartonke, igralne knjige, taktilke, leporella, knjige igrače, cviliknjižice. Nekatere knjižnice imajo tudi različne igrače in inštrumente, zato te stvari otrokom tudi predstavijo. Otroci s tem ugotovijo in spoznajo, da se lahko v knjižnici tudi igrajo s knjigo in pripovedujejo. Nato lahko vrtčevsko skupino vpišejo, včlanijo v knjižnico, na ta način otroci spoznajo potek vpisa in pojme, kot so vpisnica, članska izkaznica, izposoja s pomočjo računalnika, izposojevalni rok, podaljševanje knjižničnega gradiva in zamudnina.
Otrokom pokažemo tudi primere namerno poškodovanega gradiva in jim hkrati opišemo pravilno rokovanje in primeren odnos do knjig. Celo skupino odpeljemo na sprehod po knjižnici, kjer jim pokažemo leposlovne knjige, kako so zložene na polico, predstavimo jim uporabo knjižnih kazalk ter jih naučimo izbiranja knjig v prostem pristopu in njihovega vračanja na polico. Ta čas namenimo predvsem temu, da se otroci zares srečajo s knjigo, po njej listajo, brskajo in tako potešijo svojo radovednost. Kasneje jim predstavimo še druge vrste knjižničnega gradiva, za konec pa jim preberemo pravljico in jih povabimo na ponovni obisk.
Obisk knjižnice prilagodimo starosti otrok. Za mlajše otroke pripravijo kratko prireditev z
elementi igralne ure s knjigo oziroma uro pravljic. Cilj pri mlajših otrocih je posredovanje izkušnje, da se v knjižnici ob knjigi vedno dogaja kaj prijetnega (Grosman, 2003).
4.2 Književna vzgoja v vrtcu
Odrasli so tisti, ki otroku v predšolskem obdobju omogočajo dostop do književnosti. Na začetku imajo pomembno vlogo starši, kasneje, ko otrok vstopi v vrtec, pa vzgojitelji in drugi.
Književna vzgoja v vrtcu je vpeta v celotno zasnovo pouka književnosti. V vrtcu, osnovni šoli ter kasneje v srednji šoli je vertikalno načrtovana, upošteva načela, ki jih narekuje bistvo književnosti, funkcijo branja, starost otrok, izkušnje in okoliščine sprejemanja književnosti na tej stopnji.
V vrtcu književna vzgoja temelji na komunikacijskem modelu poučevanja književnosti. Ta model je uveljavljen v slovenski književni didaktiki. Književno vzgojo delimo na tri skupine ciljev, in sicer vzgojne, izobraževalne in funkcionalne cilje. Vse tri skupine ciljev se med seboj povezujejo in prepletajo. Vzgojni cilji so tisti, ki so usmerjeni v razvijanje bralne kulture, pozitivnega odnosa do besedila. Prisotni pa so tudi zunajliterarni vzgojni cilji, ki posegajo na področje moralne in državljanske vzgoje. K rezultatom branja, k znanju, ki je povezano s sprejemanjem besedila, so usmerjeni izobraževalni cilji. Razvijanje strategij sprejemanja besedila oziroma otrokove zmožnosti soustvarjanja besedilnih svetov pa sodi med funkcionalne cilje. Razvijanje recepcijske sposobnosti je temeljni funkcionalni cilj. Pomembno je, da otroku čim več beremo kakovostna ter raznolika književna dela, saj se bo na ta način naučil razumeti pomen besedila (Jamnik, 2003).
4.3 Knjižničar na obisku v vrtcu
Knjižničarji imajo pomembno vlogo, saj morajo ustvariti dober prvi vtis, da se bodo tako starši kot otroci počutili povabljene v knjižnico in se bodo radi vanjo vračali. Knjižničarji si prizadevajo, da bi knjižnice bile prijazni, vsem dostopni prostori, v katerih bi lahko vsak našel ustrezne informacije in različne vrste branja. Za delo s predšolskimi otroki je zadolžen mladinski knjižničar, ki se za svoje delo »specializira«. Pomembno je, da je široko in vsestransko razgledan, saj le tako lahko dobro informira svoje bralce. Knjižničar poskuša pri svojem delu upoštevati posamezne razvojno-psihološke stopnje, ki oblikujejo razvoj otrokovih
bralnih potreb, interesov ter otrokov bralni okus. Le komunikativen knjižničar lahko svoje znanje na ustrezen način prenaša na otroke, starše in vzgojitelje. Če je otrok reden obiskovalec knjižnice, potem lahko knjižničar spremlja njegove bralne interese in potrebe, ki se z rednim branjem spreminjajo in nadgrajujejo. Otroka tako lahko usmerja, mu svetuje in pomaga razvijati njegov literarni okus. Knjižničar poskuša presegati že doseženo stopnjo otrokovih bralnih zahtev, ga opozarja na zahtevnejšo in kakovostnejšo literaturo, ga usmerja naprej, od lažjega k zahtevnejšemu branju. Otroku ponudi tudi literarne zvrsti in vrste, ki so sodobnemu otroku nekoliko odmaknjene. V predšolskem obdobju ima knjižničar, ki dela z otroki, zelo pomembno vlogo, odgovornost, saj prihaja kot spodbujevalec branja v neposreden stik s predšolskim otrokom in njegovimi starši. S svojim delom vpliva na razvoj otrokovih bralnih navad in izgrajuje literarni okus. Bistveno je, da zna knjižničar pri svojem delu upoštevati individualne razlike med otroki in zna prisluhniti otrokovim željam, potrebam, interesom.
Strokovni delavci vrtca se lahko dogovorijo, da otroke včasih obišče knjižničar. Knjižničar lahko pripravi različne pravljične ali igralne ure s knjigo. Povabimo ga lahko ob različnih priložnostih, kot je na primer roditeljski sestanek, na katerem lahko staršem predstavi tematske knjige za različno stare predšolske otroke.
4.4 Ure pravljic in igralna ura s knjigo
Knjižnice pripravljajo tudi ure pravljic, ki so namenjene otrokom od 4. leta dalje in njihovim staršem. Knjižničarji pripravijo več starosti otrok primerno dolgih, zanimivih, ljudskih, klasičnih, sodobnih umetnih pravljic, ki jih otrokom pripovedujejo ob slikanici. Knjižničarji poskušajo s takšnim načinom pripovedovanja načrtno uvajati, spodbujati, motivirati otroke in mlade poslušalce v svet literature. Poleg tega poskušajo na ta način vplivati na njihov literarni okus ter vzpodbuditi estetsko doživetje, ki ga omogočata otrokovi starosti primerno besedilo in knjižna ilustracija.
Igralna ura s knjigo pa je bibliopedagoška oblika. Gre za obliko, ki z vidika celostne estetske vzgoje ter ob ustrezni izbrani temi spodbuja različno izražanje otrok. Spodbuja lahko glasbeno, dramsko, gibalno ali kakšno drugo izražanje.
Tako ure pravljic kot igralna ura s knjigo so lahko za starše spodbuda, da tudi sami berejo, pripovedujejo svojim otrokom, se z njimi igrajo, pogovarjajo, ustvarjajo in nadgrajujejo pravljične vsebine.
4.5 Družinski obisk knjižnice
Knjižničarji že v otrokovem predbralnem obdobju spodbujajo družinski obisk knjižnice. V najzgodnejše srečevanje in navajanje otrok na knjigo skušajo knjižničarji vključiti različne vzgojno-varstvene ustanove ter na ta način v knjižnico povabiti, pritegniti starše predšolskih otrok in jim ponuditi, jih prepričati o pomenu vključitve v knjižnico. Naloga knjižničarja ob vpisu je, da starše čim bolj izčrpno seznani s pravili knjižničnega poslovanja, da jim predstavi pogoje izposoje knjig ter ugodnosti in dolžnosti, ki jih prinaša vpis v knjižnico. Knjižničarji se zelo dobro zavedajo pomena prvega obiska v knjižnici, zato je zelo pomemben prvi vtis, ki ga ustvarijo, saj bo vplival na to, ali se bodo starši in njihovi otroci počutili povabljene, sprejete v knjižnico in se bodo zaradi tega radi vračali ali pa bodo v knjižnico prihajali le, ko bo nujno.
Knjižničar naj bi pri prvem obisku starše in otroke popeljal po knjižnici in jim predstavil, pokazal knjižnično gradivo, primerno otrokovi starosti, ter jim obrazložil, po kakšnem principu so knjige razvrščene na police. Pokaže tudi bralne kotičke, kjer lahko skupaj z otroki berejo v knjižnici, igralne kotičke, kjer se lahko igrajo, rišejo. Po prvem obisku je pomembno, da starši in otroci knjižnico zapustijo v prepričanju, da so odkrili zakladnico žlahtne besede, znanja in drugih pomembnih informacij ter prostor oziroma ustanovo, v katero se bodo z veseljem vračali (Mlakar, v Grosman, 2003).
4.6 Katere knjige ponuditi otroku
V obdobju do tretjega, četrtega leta otrokove starosti ima pomembno vlogo mati. V tem obdobju je za otrokov razvoj pomembna komunikacija, zato je priporočljivo, da mati uporablja knjige, bere literaturo, otroku pove prve pesmi, se z njim pogovarja, mu poje ter se igra tako imenovane
»bibanke«. Na ta način otrok ob fizičnem, psihičnem ugodju doživi tudi estetsko ugodje. Nekje v drugem letu starosti začne otrok poimenovati stvari in predmete, zato mu ponudimo kartonske zgibanke, na kateri so slike posameznih predmetov. Na ta način spodbujamo, da otrok poimenuje slike v knjigi. Ko otrok začne komunicirati s svetom okoli sebe, pa mu ponudimo slikanice, ob katerih lahko starši pripovedujejo in vedno znova berejo besedilo ob ilustracijah.
Gre za dialog med otrokom, starši in knjigo. Okoli 3. leta starosti starši začnejo otrokom pripovedovati prve pravljice. Otrok v tem obdobju že toliko obvladuje jezik, da si je ob pripovedovanju sposoben predstavljati osebe in njihova dejanja, tudi če ta niso v zvezi z njegovimi konkretnimi življenjskimi razmerami. Gre za začetek pravljičnega obdobja, za katero so predvsem primerne pravljice, ki so prilagojene otrokovemu izkustvenemu svetu, glasbene pravljice ter pravljice z verzi. Razumevanje pravljice je odvisno od delne deindividualizacije otrokovega čustvovanja in mišljenja, ki ga otrok usvoji nekje med 4. in 5. letom starosti, hkrati pa se začne zanimati za realni svet, zato mu ponudimo tudi primerno poučno literaturo.
Pravljica pa ni edina zvrst, vsebina, ki jo ponudimo predšolskemu otroku, ampak izberemo in predstavimo različne starosti primerne leposlovne in poučne knjige. S knjigo vzgajati otroke za knjigo pomeni, da uporabljamo knjige pri delu z otroki na različne načine, jim beremo pravljice, pesmi, v poučnih knjigah iščemo odgovore na različna vprašanja, v raznih priročnikih poiščemo različne ideje za ustvarjanje, igre, izlete, športne igre. Knjige redno menjamo glede na temo, ki jo v tistem trenutku obravnavamo, knjige, ki pri otrocih zelo priljubljene, pa v igralnici pustimo dalj časa. V igralnici pripravimo knjižni kotiček, saj bo knjižna vzgoja na ta način še bolj uspešna. Pomembno je, da skupaj z otroki obiskujemo vrtčevsko in splošno knjižnico (Jamnik, 1994).
4.7 Primerne slikanice
Slikanice so najbolj primerne za predšolske otroke, saj otrok besedilo pravljice doživlja skupaj z ilustracijami. Otroku pustimo, da si sam izbere svoje najljubše slikanice, naloga odraslega pa je, da mu pri tem pomaga.
Pri izbiri dobre slikanice pa nam lahko pomagajo naslednje smernice, ki so nastale na podlagi izkušenj staršev, vzgojiteljev in knjižničarjev (Kropp, 2000):
• poleg besedila so pri slikanicah zelo pomembne ilustracije, ki morajo biti dovolj bogate in podrobne, da se lahko ob njih pogovarjate še o drugih stvareh,
• glede na starost otrok naj knjiga ne bo primerna samo trenutno starosti, vendar je lahko tudi za naslednje leto ali dve,
• besedila naj bo le poved ali dve na stran, ki pa mora biti predvidljivo skozi ritem, rimo ali logiko, da bi otroku olajšalo samostojno »branje«,
• prvo čebljanje dojenčka ob knjigi temelji na zapomnjenih glasovih, od katerih mnogih niti ne razume. Otrok si lahko zapomni tiste knjige ali jih ponavlja, ki vsebujejo rime ali ponavljajoče se vrstice,
• pri branju knjig sodelujeta tako otrok kot starši, zato mora zgodba pritegniti oba,
• pri slikanicah smo pozorni, da so za otroke, saj si otroci želijo brati o svojih vrstnikih in malo starejših, saj se tako lahko poistovetijo z junaki,
• zgodba naj bi vključevala teme, kot so na primer prizadevanje, rast, ljubezen, izguba, ker ima zgodnje branje pomembno psihološko vlogo,
• pozorni smo tudi na zunanjost knjige, iz česa so platnice in notranje strani, da zdržijo tudi bolj grobo ravnanje.
Knjige, primerne za otroke do 3. leta starosti, so z malo preprostega besedila. Otrokom poskušajo približati različne pojme, situacije iz vsakdanjega življenja. Glavna značilnost teh knjig je, da poleg poučnega elementa vključujejo tudi elemente igre (knjige igrače in igralne knjige), nekatere ob besedilu vključujejo še različne aktivnosti. Od 3. leta starosti naprej pa so primerne slikanice ali ilustrirane knjige za otroke, ki prinašajo sodobno, umetno, klasično umetno, ljudsko pravljico, realistične zgodbe za otroke, otroško poezijo in dramatiko. Za predšolskega otroka so primerne tudi nekatere zbirke pravljic za lahko noč, različni izbori sodobnih ali ljudskih pravljic, ki jih otroku zaradi daljšega besedila lahko beremo v nadaljevanjih. V tem obdobju otroku ponudimo tudi vsebinsko in jezikovno zahtevnejšo ter raznovrstnejšo literaturo. Primerne so tudi nekatere poučne knjige, ki služijo za pogovor o določeni temi, za razlago določenih pojmov ter so v pomoč pri projektnem delu v vrtcu (Mlakar, 2003).
4.8 Bralna značka
Bralna značka poteka v osnovnih šolah, že kar nekaj časa pa se izvaja tudi v vrtcu. Gre za izvirno slovensko obliko dela z mladimi bralci. Geslo bralne značke se glasi dobro brati in ljubiti brati. Vloga bralne značke je vsesplošno slovensko kulturno gibanje ter prostovoljna interesna dejavnost v šoli in vrtcu. Mladino spodbuja k branju, dviga bralno kulturo mladih in promovira pomembnost branja za zdrav duh posameznika in družbe. Kot prostovoljna dejavnost je po številu bralcev najmočnejša prostovoljna dejavnost.
Za uspešen potek bralne značke je treba:
• vse udeležence seznaniti s pomenom in njenimi cilji,
• seznaniti otroke z načinom pripovedovanja, branja,
• se dogovoriti o načinu predstavitve prebranega,
• predstaviti okvirni seznam knjig, ki so primerne otrokovi starosti,
• sprejeti tudi knjige, ki jih predlagajo otroci,
• seznaniti otroke in starše otrok o tem, od kdaj do kdaj bo potekala bralna značka,
• se dogovoriti za način preverjanja,
• organizirati različne dejavnosti, ki otrokom dvigajo samozaupanje in motivacijo za branje,
• razglasiti, nagraditi otroke, ki so uspešno opravili bralno značko,
• organizirati svečano podelitev priznanj ob zaključku.
Pri bralni znački je pomembno, da vzgojitelji že na začetku to dejavnost vključijo v letni delovni načrt in se aktivno povežejo ter sodelujejo s knjižnico in knjižničarji. Bralno značko zaznamujejo odprtost, svobodnost, prostovoljnost, neobveznost branja in druženja vseh otrok, ki radi poslušajo in prebirajo, obnavljajo knjige, ter navduševanje za knjigo tistih otrok, ki nimajo ali ne želijo sami spoznavati, se vključevati v svet knjige (Dežman, 1998).
Pod besedo knjižnica razumemo zbirko pismenih zapisov znanstvene, poučne in kratkočasne vsebine. Te vsebine pa so lahko pisane z roko ali reproducirane na mehaničen način, se pravi so pismeni zapisi ne glede na snov, na katero so bili zapisani. Od kamna, glinene ploščice, papirusa, pergamenta, papirja pa vse do današnjih različnih elektronskih zapisov.
Najbolj enostavno povedano je naloga knjižnic zbirati in hraniti knjige ter jih pripraviti za uporabo. Beseda zbirati pomeni uporabiti vsa možna sredstva, da po najnovejših metodah v skladu z določenimi nameni knjižnice pridobimo gradivo. Pridobljeno knjižno gradivo ohranjamo tako, da se ne uniči ter da se ne odtuji na nedovoljen način iz knjižnic. Naloga knjižničarja pa je, da vsako knjigo pripravi za uporabo.
4.9 Vloga knjižnice
V vsakem večjem slovenskem mestu oziroma kraju se nahaja knjižnica. V Sloveniji je 60 osrednjih splošnih knjižnic, ki imajo enote in podružnice. Kraje, ki so oddaljeni, pa obiskujejo potujoče knjižnice – bibliobusi. Vsaka splošna knjižnica ima mladinski oddelek ter posebne oddelke knjižnice, ki zadovoljujejo bralne potrebe otrok in mladine do 15. leta starosti. Temelj, na katerem je mogoče graditi različne oblike knjižne vzgoje ter spodbujati bralne navade predšolskih otrok, predstavlja knjižnica s svojim izborom, raznovrstnim in bogatim knjižničnim gradivom. Knjižnica nabavlja kakovostno in starostni stopnji primerno gradivo. Gradivo je opremljeno tako, da je bralcem čim bolj dostopno, pregledno urejeno, dostopno ter dovolj privlačno ponujeno. V mladinskih oddelkih je nabava najširša, ker upošteva različne bralne interese mladih bralcev. Želi ustreči potrebam po prostočasnem in poučnem branju. Leposlovno gradivo za otroke v knjižnicah je urejeno glede na tri starostne stopnje. Prva stopnja je C, ki zajema leposlovje do 9. leta starosti, druga stopnja je P, ki vsebuje leposlovje od 10. leta starosti dalje, tretja stopnja pa je M, ki zajema leposlovje od 13. leta dalje. Pod črko L najdemo skupino ljudsko slovstvo, ki je zunaj starostnih stopenj, vendar je tudi primerno za predšolske otroke.
Na ta način poskušajo knjižnice svojim uporabnikom olajšati izbiro in iskanje gradiva. Pod C so zbrane primerne knjige tudi za otroke pred vstopom v šolo. Ta starostna stopnja je zelo obsežna in na moč raznorodna skupina knjig. Tu se nahajajo knjige za predbralno, začetno bralno in samostojno bralno obdobje. Za to starostno obdobje vsako leto izide okoli 200 novih knjig (Grosman, 2003).
5 SODELOVANJE VRTCA ZAGORJE OB SAVI Z JAVNO KNJIŽNICO
Vrtec Zagorje ob Savi ima 5 enot na 7 lokacijah, kjer potekajo različni predšolski programi.
Ima 36 oddelkov in 657 vpisanih otrok. Vrtec z dnevnimi in poldnevnimi programi otrokom od dopolnjenega 11. meseca starosti do vstopa v šolo zagotavlja vzgojo, varstvo in prehrano.
Dnevni in poldnevni programi se izvajajo v skladu s potrebami staršev in otrok vse leto. Z načrtnim in organiziranim vzgojnim delom staršem pomagamo pri celoviti skrbi za otroke.
Predšolska vzgoja v vrtcih poteka v dveh starostnih obdobjih, v prvem za otroke, stare od enega do treh let, in v drugem od treh do šestih let. Delovni čas vrtca je prilagojen potrebam staršev, in sicer med 5. in 17. uro. Prednosti Vrtca Zagorje ob Savi so:
• prepoznavnost vrtca navzven,
• utečeno in vzajemno sodelovanje z občino ustanoviteljico in vključevanje v različne oblike sodelovanja z zavodi, društvi in posamezniki v občini in zunaj nje,
• utečeno sodelovanje z ustanovami, ki izobražujejo delavce za področje predšolske vzgoje.
Vizija vrtca je usmerjena k omogočanju in zagotavljanju pogojev za prijetno počutje otrok ter varnega, zdravega in za učenje spodbudnega okolja, v katerem so možnosti za vključevanje v dejavnosti in vsakdanje življenje enake ne glede na spol, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost, kulturno poreklo in veroizpoved, k spoštovanju in upoštevanju individualnih razlik in drugačnosti otrok, uravnoteženi ponudbi različnih področij in dejavnosti predšolske vzgoje, ki hkrati omogoča poglobljenost na določenih področjih, k dvigu kakovosti medosebnih interakcij med otroki, med otroki in odraslimi ter med odraslimi v vrtcu, k stalnemu strokovnemu spopolnjevanju zaposlenih, raznolikim in aktivnim oblikam sodelovanja s starši, vključitvi večine otrok od prvega do šestega leta, vključitvi otrok od drugega leta dalje v programe, ki jih izvaja vrtec enkrat tedensko v popoldanskem času, ter k preoblikovanju prostorov. Vrtec Zagorje ob Savi že vrsto let utečeno in uspešno sodeluje z okoljem.
Sodelovanje z nekaterimi ustanovami poteka vsako leto, to sodelovanje pa vedno razširijo z novimi institucijami. Vrtec redno sodeluje z občino Zagorje ob Savi, javno Knjižnico Mileta Klopčiča, z Društvom prijateljev mladine, z osnovnimi, srednjimi in glasbenimi šolami, z Varstveno-delovnim centrom, z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti, s Kulturnim centrom, s policijsko postajo, zdravstvenim domom, s centrom za socialno delo, s Svetom za
preventivo in vzgojo v cestnem prometu, s prostovoljnimi gasilskimi društvi, z domom starejših občanov, Rdečim križem, s Čebelarskim društvom, z društvom za zdravilne rastline, s klubom borilnih veščin, plesno šolo in drugimi institucijami, ki so v njihovem okolju. Vsaka enota vrtca na začetku vrtčevskega leta načrtuje, s katerimi institucijami in na kakšne načine bo skozi vrtčevsko leto sodelovala. V letni delovni načrt zapišejo tudi dejavnosti za vključevanje vrtca v okolje, program prireditev in dejavnosti za otroke (Vrtec Zagorje ob Savi, 2019).
5.1 Knjižnica Zagorje
Knjižničarstvo ima v Zagorju dolgo tradicijo. Najstarejši podatki segajo v drugo polovico 19. stoletja. Trboveljska premogokopna družba je za svoje delavce v Zagorju leta 1880 ustanovila knjižnico. Knjižnica pa ni bila namenjena samo delavcem, temveč tudi ostalim prebivalcem, ki pa so morali plačevati enkrat višjo članarino kot delavci. Pred ustanovitvijo današnje knjižnice je bila ustanovljena in registrirana knjižnica pod imenom Ljudska knjižnica in čitalnica ESZDNJ, in sicer oktobra 1945. Ljudska knjižnica in čitalnica ter manjša društvena knjižnica sta se leta 1946 združili v Ljudsko knjižnico Zagorje. Podatki govorijo, da je imela ta knjižnica takrat na voljo 1.169 izvodov knjig. Pomembni obdobji za razvoj sta bili letnici 1950, ko je delo prevzela stalna knjižničarka, ter letnica 1961, ko je knjižnica dobila nove prostore ter se upravno in notranje preoblikovala. Knjižnica je v tem desetletju izpolnila svoje osnovno kulturno poslanstvo, okrepila je mrežo potujočih knjižnic, povečala knjižno zalogo, pridobila še več bralcev in visoko povečala izposojo. Od leta 1980 do leta 2003 je knjižnica delovala v okviru Kulturnega centra Delavski dom, leta 2003 pa je zopet postala samostojna. Knjižnica Mileta Klopčiča je bila v sodni register na Okrožnem sodišču v Ljubljani vpisana 13. decembra 2003. Ustanovitelj knjižnice je občina Zagorje ob Savi. Osrednja občinska knjižnica, ki se nahaja v Zagorju, ima dve enoti, to sta enota Kisovec in enota Izlake. Knjižnica izvaja in omogoča zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega gradiva, zagotavljanje dostopa do knjižničnega gradiva in elektronskih publikacij, izdelovanje knjižničnih katalogov, podatkovnih zbirk in drugih informacijskih virov, posredovanje bibliografskih in drugih informacijskih proizvodov in storitev, sodelovanje v medknjižnični izposoji in posredovanje informacij, pridobivanje in izobraževanje uporabnikov, varovanje knjižničnega gradiva, ki je kulturni spomenik, sodelovanje v vseživljenjskem izobraževanju, zbiranje, obdelava, varovanje in posredovanje domoznanskega gradiva, zagotavljanje dostopnosti in uporabe gradiv javnih oblasti, ki so splošno dostopna na elektronskih medijih, organiziranje posebnih oblik dejavnosti
za otroke, mladino in odrasle, ki so namenjene spodbujanju bralne kulture. organiziranje kulturnih prireditev, ki so povezane s knjižnično dejavnostjo. Evidenca oseb, ki jo vodi knjižnica, nam poda informacije, da knjižnico v Zagorju obiskujejo predšolski otroci, osnovnošolci, srednješolci, redni študenti ter študenti ob delu, zaposleni, svobodni poklici, obrtniki, kmetje, gospodinje, upokojenci, nezaposleni, tuji državljani, zaposleni v matični enoti, vojaki, častni člani, ostali, pravne osebe – zunanje enote (Knjižnica Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi, 2019).
5.2 Razvijanje bralne kulture pri najmlajših v Zagorju ob Savi
Knjižnica Mileta Klopčiča, ki se nahaja v občini Zagorje ob Savi, zelo tesno sodeluje z Vrtcem Zagorje. Poleg tega, da posamezne skupine vrtca skupaj s strokovnimi delavci redno obiskujejo knjižnico, pa vrtec in knjižnica sodelujeta v okviru bralne značke že vrsto let. Ob 20-letnici sodelovanja je izšla knjiga z naslovom Bralna miška praznuje. Se pravi, da poteka že 24. leto sodelovanja v okviru dejavnosti Bralna miška. Na začetku, ko so Bralno miško poskusno uvajali, so sodelovali otroci iz dveh oddelkov enote Center ter oddelka v enoti Jurček. Takoj naslednje leto pa so sodelovali prav vsi otroci, ki so takrat obiskovali malo šolo v oddelkih vrtca Zagorje. To dejavnost sta knjižnica in vrtec vključila v svoj redni program. Na povabilo vrtca in knjižnice je pri tej dejavnosti sodelovalo tudi Društvo prijateljev mladine Zagorje. Podatki kažejo, da Bralno miško letno v povprečju usvoji 200 predšolskih otrok. Ob 20-letnici sodelovanja pa je bilo zabeleženo, da je priznanje prejelo 3.208 otrok. Čeprav je sodelovanje v tej obliki predšolske bralne značke prostovoljno, se kljub temu vsako leto vanj vključijo vsi otroci v vrtčevskih oddelkih, starih od pet do šest let. Za usvojitev bralne značke so obvezne tri zgodbice in ena pesmica. Bralna miško v Zagorju ob Savi je uvedla Romana Bizjak. Namen uvedbe pa je bil predvsem spodbuditi starše in otroke, da prihajajo v knjižnico in tako postanejo stalni obiskovalci ter da si vzamejo čas in berejo svojim otrokom. Brez staršev, ki otroke redno vozijo v knjižnice, pa bralna miška ne bi bila tako uspešna, kot je. V knjižnici imajo prav poseben kotiček, ki je označen z barvitimi črkami Bralna miška. V kotičku je postavljena lesena hiška, na kateri so skrbno izbrane slikanice in pesmice. Vodja projekta gospa Roman Bizjak redno skrbi, da je kotiček vedno bogato založen. Pred izborom pa se posvetuje tudi z vzgojiteljicami, s katerimi izoblikuje pester, kakovosten in za otroke zanimiv bralni seznam.
Bralna miška ima poleg posebnega mesta v knjižnici tudi svojo podobo, ki jo je likovno upodobila gospa Urška Kurež. Ta miška spremlja zagorske predšolske otroke. Različne zgodbe, različne pesmice bogatijo otroško domišljijo in otroke tako na nek način pripravljajo na življenje (Polanc Kolander, 2016).
5.3 Bralna miška v vrtcu
Bralna miška ima tudi v vrtcu poseben prostor in namen. Dejavnost se začne odvijati takoj po zajtrku. Otroci se zberejo v bralnem kotičku, v katerem so tudi velika podoba bralne miške ter druge umetnije, ki so povezane z bralno dejavnostjo. Bralna miška vedno poteka na enak način.
Otroci se v bralnem kotičku posedejo na blazine, medtem ko tisti, ki pripoveduje, sede na stol.
Otroci napnejo ušesa in poslušajo tistega, ki pripoveduje. Mali pripovedovalec zbere pogum in začne pripovedovati. Vsak otrok pripoveduje na svoj način, zato so otrokom všeč tudi pravljice, ki so jih že večkrat slišali. Vzgojiteljice, če je potrebno, pa malim pripovedovalcem z veseljem pomagajo in jih spodbujajo. Vsak izmed otrok ima svojo risanko, v katero nariše vsako prebrano zgodbico. Otroci v risanko narišejo tisto, kar jim je bilo v povedani zgodbici najbolj všeč, vzgojiteljice pa dodajo še naslov, datum ter nalepko v podobi Bralne miške, ki jo predhodno izdelajo same. Prek pripovedovanja se navajajo tudi javno nastopati in pravilno izražati. Otroci pa se med seboj razlikujejo, nekaterim je pripovedovati enostavno, spet za druge je to velika izkušnja, ki pa jo s pomočjo vzgojiteljic in knjižničark kmalu usvojijo.
Ob zaključku Bralne miške poteka zaključna prireditev v Delavskem domu Zagorje. Otroci tam prejmejo priznanja, za nagrado pa predstavo in knjižno darilo. Na prireditvi se predstavi tudi vrtčevski zborček Sonček. Od leta 2014 vedno zapojejo himno in še kakšno pesem. Avtorica himne, posvečene Bralni miški, je vzgojiteljica Andreja Smagur.
6 METODOLOGIJA
6.1 Opredelitev raziskovalnega problema in cilji
Med cilji kurikularnega področja družba je poudarjeno postopno poznavanje samega sebe, bližnjega družbenega okolja in pomen vključevanja predšolskih otrok v širše družbeno okolje, kar pomeni spoznavanje kulture, v kateri živijo, živimo. Vrtec je pri svojem delu in življenju vpet v neposredno okolje. Svojo ponudbo dopolnjuje in bogati s sodelovanjem z inštitucijami in posamezniki iz svojega okolja. Pomembno je, da otroke že v predšolskem obdobju postopoma seznanjamo z okoljem, ki jih obdaja, da so v to okolje na različne načine vključeni, saj bodo tako lahko kasneje nanj tudi vplivali. Sodelovanje vrtca s knjižnico je v slovenskih vrtcih postala ustaljena praksa, saj se strokovni delavci zavedajo pomena zgodnjega opismenjevanja ter knjižne vzgoje v predšolskem obdobju. V Kurikulumu za vrtce (1996) je zgodnje zbliževanje s knjigo kot pisnim prenosnikom ter zgodnje navajanje na rabo knjige zapisano kot pomembna sestavina demokratizacije družbe. Cilji kurikularnega področja jezika, ki so vezani na branje in spoznavanje jezika, poudarjajo poslušanje, pripovedovanje, glasno branje pravljic ter drugih literarnih zvrsti (prav tam). Prek sodelovanja vrtca s knjižnico otroku omogočimo prvi stik s knjigo ter da se razvija v bodočega bralca, si razvija pismenost in pridobiva nova spoznanja o instituciji. Sodelovanje pa je zelo pomembno z vidika razvoja otrokovih predbralnih in predpisalnih sposobnosti. V Beli knjigi (1995) je zapisano, da sodelovanje vrtca z okoljem omogoča obogatitev ponudbe vzgojno-izobraževalnega dela.
Namen magistrskega dela je proučiti prakso sodelovanja med Vrtcem Zagorje in javno Knjižnico Mileta Klopčiča. Glavni cilj raziskave je ugotoviti, kako poteka sodelovanje vrtca Zagorje ob Savi z javno knjižnico, ter analizirati dejavnike, ki vplivajo na to sodelovanje.
6.2 Cilji raziskave
Podrobnejši cilji raziskave so:
• ugotoviti, kakšni so pogledi strokovnih delavcev Vrtca Zagorje ob Savi glede sodelovanja z javno Knjižnico Mileta Klopčiča,
• opredeliti načine sodelovanja,
• proučiti poglede strokovnih delavcev vrtca in ugotoviti, kako pomembno se jim zdi sodelovanje vrtca z javno knjižnico, kako pogosto poteka to sodelovanje in kako se nanj pripravijo,
• ugotoviti dejavnike, na podlagi katerih se strokovni delavci vrtca odločajo, da bodo sodelovali z javno knjižnico, ter kako kompetentne se na tem področju počutijo.
6.3 Raziskovalna vprašanja in hipoteze
Kakšen pomen strokovni delavci Vrtca Zagorje ob Savi pripisujejo sodelovanju z javno knjižnico?
Kako pogosto poteka sodelovanje med vrtcem in javno knjižnico?
Na podlagi česa se strokovni delavci Vrtca Zagorje ob Savi odločijo za sodelovanje z javno knjižnico?
Na kakšne načine strokovni delavci Vrtca Zagorje ob Savi sodelujejo z javno knjižnico?
Kako poteka obisk posamezne skupine v knjižnici?
Kako kompetentne se strokovni delavci Vrtca Zagorje ob Savi počutijo na področju dela in sodelovanja z javno knjižnico?
Hipoteze:
H 1: Predvidevam, da strokovni delavci vrtca sodelovanju s knjižnico pripisujejo zelo pozitiven pomen.
H 2: Predvidevam, da vrtec z javno knjižnico sodeluje na mesečni ravni.
H 3: Predvidevam, da se strokovni delavci vrtca odločijo za sodelovanje z javno knjižnico na podlagi različnih projektov v vrtcu.
H 4: Predvidevam, da strokovni delavci v največji meri sodelujejo z javno knjižnico na podlagi projektov, ki spodbujajo branje.
H 5: Predvidevam, da obisk vrtca javne knjižnice najpogosteje poteka s sodelovanjem knjižničarke pri otrokovem izboru knjige.
