UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
POLONA FRANTAR
SODELOVANJE VRTCA Z DRUŽINO OB PRIHODU NOVEGA DRUŽINSKEGA ČLANA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
POLONA FRANTAR
Mentorica: izr. prof. dr. Tatjana Devjak Somentorica: doc. dr. Marcela Batistič Zorec
SODELOVANJE VRTCA Z DRUŽINO OB PRIHODU NOVEGA DRUŽINSKEGA ČLANA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Tatjani Devjak in somentorici doc. dr. Marceli Batistič Zorec za strpnost, usmerjanje, pomoč in vodenje pri pisanju diplomske naloge.
Iz dna srca se zahvaljujem vsem strokovnim delavcem, ki ste bili pripravljeni sodelovati in pomagati pridobiti ključne informacije za diplomsko delo. Z vami sem pridobila boljši
vpogled v raziskovano tematiko.
Posebna zahvala gre moji družini, ki ste mi tekom celotnega izobraževanja stali ob strani, me motivirali, spodbujali in verjeli vame.
Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem, posebej pa Tjaši Kondi za pomoč, spodbude, podporo in motivacijo kot tudi za čudovite spomine, s katerimi smo si popestrili izobraževanje.
S skupnimi moči smo premagali vse izzive, ki so bili na poti do uspeha. Brez vas mi ne bi uspelo.
POVZETEK
V diplomskem delu z naslovom Sodelovanje vrtca z družino ob prihodu novega družinskega člana sem najprej v teoretičnem delu predstavila pomen vrtca in družine za otrokov osebnostni razvoj, opisala modele sodelovanja vrtca s starši in se osredinila na prihod sorojenca, in sicer na njegov vpliv na prvorojenca in odražanje tega v družinskem okolju in vrtcu. Izpostavila sem vlogo odraslega pri premagovanju stiske pri prvorojencu ob rojstvu sorojenca. Glavni namen raziskave je bil ugotoviti, kakšne spremembe zasledimo pri otroku ob prihodu sorojenca ter kakšna je vloga strokovne delavke in vrtca v tem procesu. Z analizo podatkov sem ugotovila, da lahko pri otroku ob rojstvu sorojenca v oddelku vrtca kot tudi družinskem okolju zasledimo raznovrstne spremembe v vedenju (pootročeni govor, močenje hlačk, fizično/besedno agresivno vedenje …) in čustvovanju (jeza, žalost, občutljivost …). Ob takšnih spremembah vzgojitelji, vključeni v raziskavo, otroku nudijo več podpore, razumevanja, pozitivnih dotikov (objemi), obravnavajo dejavnosti na temo družina ipd. Vzgojitelji so tudi izpostavili, da je za lažje razumevanje otrokove stiske ključno sodelovanje s starši. Ugotovila sem, da vzgojitelji pri sodelovanju s starši uporabijo različne pristope, kot so individualni pogovori, ukrepi na ravni oddelka (reorganizacija prostora, več kotičkov na temo družina), dnevna izmenjava informacij o otroku, pomoč staršem s strokovnimi članki na to temo, obisk noseče mamice v oddelku ipd.
Ključne besede: rojstvo sorojenca, predšolski otrok, strokovne delavke in delavci vrtca, sodelovanje vrtca z družino.
ABSTRACT
In the theoretical part I firstly explain the roles that the family and the kindergarten play in a child’s personal growth, describe the methods of cooperation of educators and parents, and finally focus on the arrival of a new family member. I deal especially with the influence that this event has on a firstborn and how this is shown in a family environment, and also in preschool.
I pointed out that, in such a situation, the participation of an adult is very important when it comes to dealing with the crisis of a firstborn. The main goal of my research was to find out what kind of changes can be observed in a child’s behaviour and how the preschool and its teachers help to tackle this problem. Analysis of the obtained data showed that firstborns can show their frustration at home, as well as in preschool, through different behavioural changes (baby talk, daytime wetting, physical/verbal aggression …) and emotional changes (anger, sadness, touchiness …).
When noticing such changes, the preschool teachers involved in the research said that they are more supportive and understanding, give the child more positive touches (hugs), prepare activities on the topic of family, etc. They also pointed out that in such cases, working with parents is the key to better understanding of the child’s distress. I found that preschool teachers use different approaches when working with parents, such as: individual conversations, measures at the class level (reorganization of space, several playing corners on the topic of family), daily exchange of information about the child, educators also provide parents with a list of professional articles on this topic, pregnant mothers are invited to visit the children in the department and talk about their experiences, etc.
Key words: arrival of a new family member, preschool child, kindergarten educators, cooperation of the family and kindergarten.
KAZALO VSEBIN
1. UVOD ... 1
2. POMEN VRTCA ZA OTROKOV RAZVOJ ... 2
3. DRUŽINA ... 3
4. SODELOVANJE VRTCA Z DRUŽINO ... 5
5. ROJSTVO SOROJENCA ... 8
5.1 Priprava na prihod novega družinskega člana... 8
5.2. Odzivi otrok na rojstvo sorojenca v družini in vrtcu ... 10
5.3 Vloga odraslega ob prihodu novega družinskega člana ... 12
6. OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI ... 16
7. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 16
8. RAZISKOVALNA METODA ... 17
8.1 Vzorec ... 17
8.2 Postopek zbiranja podatkov in uporabljeni instrumenti ... 17
8.3 Postopek obdelave podatkov ... 17
9. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 18
9.1 Odziv otroka na prihod sorojenca ... 18
9.2 Odzivi vzgojitelja ... 21
9.3 Sodelovanje vrtca z družino ... 24
9.4 Pristopi in načini dela ... 26
9.5 Smernice za starše ob nesprejemanju sorojenca ... 27
10. SKLEP ... 30
11. LITERATURA ... 32
12. PRILOGA ... 35
12.1 Anketni vprašalnik za vzgojitelje predšolskih otrok ... 35
12.2 Intervju za vzgojitelje predšolskih otrok ... 38
12.3 Odgovori na vprašanja za intervju ... 39
12.3.1. Vzgojitelj 1 – prvo starostno obdobje ... 39
12.3.2. Vzgojitelj 2 – prvo starostno obdobje ... 41
12.3.3 Vzgojitelj 3 – drugo starostno obdobje ... 43
12.3.4 Vzgojitelj 4 – drugo starostno obdobje ... 46
KAZALO PREGLEDNIC
Tabela 1: Pogostost primerov otrok v oddelku, ki so dobili sorojenca. ... 18
Tabela 2: Prisotnost sprememb v vedenju in čustvovanju pri otroku v vrtcu. ... 18
Tabela 3: Vedenjske in čustvene spremembe pri otroku v oddelku ob prihodu sorojenca. ... 19
Tabela 4: Razlogi, zaradi katerih ni bilo sprememb pri prvorojencu v oddelku. ... 20
Tabela 5: Odzivi vzgojiteljev na spremenjeno vedenje pri otroku v oddelku. ... 21
Tabela 6: Vzgojiteljičina pomoč prvorojencu pri soočanju s prihodom novega družinskega člana. ... 23
Tabela 7: Priprava vzgojiteljev na otroka, ki bo dobil sorojenca. ... 24
Tabela 8: Pristopi in načini dela pri sodelovanju s starši ob prihodu novega družinskega člana. ... 26
Tabela 9: Nasveti za starše, katerih otrok ne sprejema sorojenca. ... 27
Tabela 10: Zaupanje težav, ki se pojavijo v družinskem okolju zaradi prihoda novega družinskega člana. ... 28
1
1. UVOD
V današnjem času se vedno več družin z enim otrokom odloči za še enega ali več otrok. Rojstvo novega družinskega člana za prvorojenca predstavlja veliko spremembo, ki se lahko odraža na različne načine. Naloga staršev in vzgojiteljev je, da mu pomagajo olajšati oziroma premagati stisko, ki jo ob tem občuti. Ključna pri tem je tesna povezanost med družino in vzgojno- izobraževalno institucijo, ki jo vzpostavljajo s sodelovanjem. Zavedati se je treba, da vrtec le dopolnjuje in pomaga pri skrbi za otroka (Devjak in Berčnik, 2019; Ručigaj, 2009; Sterle, 1985).
Nedolgo nazaj se je moja družina razširila s prihodom novega družinskega člana, in sicer je štiriletna nečakinja dobila sorojenca, kar je spodbudilo moje zanimanje za raziskovanje.
Menim, da v predšolskem obdobju veliko otrok postane starejših bratov/sester. To pomeni, da se vzgojitelji velikokrat srečujejo s to problematiko. Tekom študentskega dela v vrtcu me je ena od mamic spraševala glede usmeritve otroka, ki ni sprejemal sorojenca oziroma ga je odrival stran. Razlog, da sem si izbrala to temo, stoji ravno v tem, da sem se želela opolnomočiti na tem področju, saj menim, da se bom tekom kariere sigurno večkrat srečevala s to tematiko.
Poleg tega menim, da bodo zbrane informacije pomagale tudi drugim vzgojiteljem, ki se bodo mogoče prvič srečali z otrokom, ki bo dobil sestrico/bratca.
V prvem sklopu bom povzela pomen vrtca in družine za otrokov razvoj. Na splošno bom predstavila sodelovanje, razloge za tesno sodelovanje med vrtcem in družino, na kakšen način potekajo sodelovanja in na kaj moramo biti pozorni, ko vzgojitelji sodelujejo s starši. Nato se bom osredotočila na rojstvo sorojenca. Predstavila bom odzive otrok v vrtcu in družini, vlogo odraslega in smernice za starše ter vzgojitelje, ki lahko pomagajo otroku olajšati stisko. V drugem sklopu bom podatke zbrala s pomočjo anketnega vprašalnika za vzgojitelje predšolskih otrok in intervjuvala štiri vzgojitelje iz obeh starostnih obdobjih, kar mi bo služilo kot primer dobre prakse. Z raziskavo želim ugotoviti odzive otrok v oddelku ob prihodu sorojenca in kako lahko vzgojitelji otroku olajšajo stisko. Poleg tega sem raziskovala vzroke in ali je, po mnenju vzgojiteljev, potrebno v takšni situaciji z družino sodelovati ter tudi prisotne pristope in načine dela pri sodelovanju s starši ob prihodu novega družinskega člana. Zanimalo me je še, kaj vzgojitelji svetujejo staršem v primeru, če otrok ne sprejema sorojenca.
2
2. POMEN VRTCA ZA OTROKOV RAZVOJ
Vrtec je vzgojno-izobraževalna institucija, kjer se izvajajo dnevni, poldnevni ali krajši programi za otroke od 11. meseca do 6. leta oziroma do vstopa v šolo. V vrtcih se izvaja vzgojno delo, ki se deli v dve starostni obdobji, in sicer na prvo starostno obdobje, vanj so vključeni otroci od 1. do 3. leta, in na drugo starostno obdobje, vanj so vključeni otroci od 3. leta do vstopa v šolo (Zakon o vrtcih, 1996). Skupine so oblikovane v homogene, heterogene ali kombinirane oddelke. V homogene oddelke so vključeni otroci, med katerimi je največ eno leto razlike. V heterogenih oddelkih je razpon starosti 2 leti, torej od 1. do 3. leta ali pa od 3. do 6. leta. V kombiniranih oddelkih je razpon starosti od 1. do 6. leta. Odvisno od vrste oddelka in starostne skupine je določen normativ otrok v skupinah (Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, 2014).
Glavna naloga vrtca je pomoč družini pri skrbi za otroka in zagotovitev potrebnih pogojev oziroma priložnosti za razvoj fizičnih in mentalnih zmožnosti. Poleg tega se je potrebno zavedati, da vzgojno-izobraževalni program ne nadomešča družinske vzgoje, temveč jo dopolnjuje in pomaga družini pri vzgoji otrok (Zakon o vrtcih, 1996; Devjak in Berčnik, 2019).
Vzgojno-izobraževalne institucije temeljijo na tem, da so dostopne vsem družinam, ne glede na ekonomski status. Staršem omogočajo prosto izbiro raznovrstnih programov, ki so opisani v publikacijah vrtcev. Obenem zagotavljajo spodbudno okolje in kakovostne vsebine, ki spodbujajo otrokov fizični in psihični razvoj, hkrati pa upoštevajo značilnosti in zmožnosti posameznika oziroma razlike med otroki (Batistič Zorec, 2003).
Vzgojno delo v vrtcih opravljajo vzgojitelji predšolskih otrok (v nadaljevanju diplomskega dela bodo vzgojiteljice in vzgojitelji naslovljeni z vzgojitelji), ki imajo temeljno vlogo vzgajati in izobraževati otroke, sodelovati z družino kot tudi s sodelavci ter pripraviti spodbudno učno okolje za otroka, v katerem bo razvijal svoje zmožnosti in veščine. Za kakovostno izvajanje vzgojnega dela je potrebno poznavanje razvojnih značilnosti otrok in na podlagi nacionalnega dokumenta Kurikulum za vrtce (1999) načrtovati dejavnosti za predšolske otroke (Vodopivec Lepičnik in Hmelak, 2018).
Vzgojiteljevo delo pozitivno vpliva na otroka, saj spodbuja govorne, čustvene, socialne in spoznavne zmožnosti. Vzpostavi prijeten, spoštljiv in pozitiven odnos z otroki in spodbuja interakcije med njimi. Otroka spodbuja k raziskovanju, odkrivanju, reševanju konfliktov na ustrezen način ter zagotavlja varno in toplo okolje, v katerem mu bo otrok zaupal svoje stiske, občutke, vesele dogodke ipd. (Kurikulum za vrtce, 1999).
3
3. DRUŽINA
»Družina tvori osnovno enoto družbene organizacije …« in je po strukturi lahko vsaka drugačna. »Zato obravnavamo družino na splošno kot univerzalno družbeno institucijo, neizbežen del človeške družbe.« (Haralambos, 2005, str. 325)
Družina se je skozi zgodovino preoblikovala in spreminjala. To pomeni, da so se skozi čas oblikovale in nastajale nove raznovrstne družinske oblike. Raznovrstnost nam Švab prikaže kot prilagajanje družine glede na družbeno okolje. Njihova temeljna funkcija je predvsem reproduktivna in socializacijska (Švab, 2010).
Družina je primarna socialna celica, v kateri starši otroke vzgajajo v samostojne osebe, ki se bodo vključevale v širše družbeno okolje. Obenem tudi skrbijo za mentalne in fizične potrebe otroka, kar pomeni, da zagotovijo ljubezen, varnost, toplino in zavetje (Pšunder, 1998). »V družini nastajajo prvi otrokovi problemi in izkušnje pri reševanju le-teh, otrok dobi svoje mesto, veljavo in vrednost med ljudmi.« (prav tam, str. 20)
Družino tvorita partnerja in otrok, ki lahko pride po biološki poti, in sicer z rojstvom, ali pa po pravni poti v smislu posvojitve. Temeljni vlogi odraslih v družini sta skrb in vzgoja otroka (Devjak in Berčnik, 2019; Vodopivec, 1994). Poznamo več tipov družin, in sicer jedrno družino, enostarševsko (enoroditeljsko), adoptivno, razširjeno, reorganizirano in rejniško družino (Devjak in Berčnik, 2019).
Mielke (1997) opisuje družino kot primarno »institucijo« za otroka, kjer otroku odrasli zagotavljajo varnost, vzgojo in nego. Vzpostavijo in gradijo se prve medsebojne vezi med otrokom in starši ter sorojenci. Otroku družina predstavi norme in vrednote, ki so značilne za njihovo družbeno skupnost. Družina nosi ogromno odgovornost za otrokov celostni razvoj. J.
Vodopivec (1994) družino opredeli kot prvo socializacijo za otroka, ki poteka med družinskimi člani. Otrok v družini pridobiva raznovrstne spretnosti, izzive, zmage in poraze.
Družina predstavlja življenjski okvir otroka, pri katerem se razvijajo veščine in zmožnosti reševanja raznovrstnih nalog. Zaželeno je, da si vsi družinski člani medsebojno nudijo brezpogojno ljubezen, varnost in pomoč. Vsak družinski član si v družini individualno izoblikuje svoje karakteristike, značaj in osebnost. Starša otrokom nudita čustveno, mentalno in fizično podporo ter jih spodbujata k razvoju (Skubic, Komerički in Mivšek, 2011).
4
Pšunder (1998) govori tudi o položaju otroka v družini, in sicer pravi, da so za ustvarjanje varnega položaja potrebni usklajenost, spoštljiv in ljubezniv odnos staršev. Zavedati se je potrebno, da se tako otroci kot starši dopolnjujejo in učijo drug od drugega.
Naloge družinskih članov se med seboj razlikujejo. Dejavniki, ki vplivajo na to so razvojna stopnja, družbeno okolje in lastne potrebe posameznika v družini. Vsekakor družina ni edina, v kateri se otrok razvija, temveč nanj vpliva tudi širše družbeno okolje. Naloge, ki jih družina opravlja so zagotavljanje možnosti zaupanja vase in v druge, vzpostavlja primeren, spoštljiv odnos, spodbuja emocionalne odnose, razvija samostojno mišljenje, kreira realno samopodobo posameznika, zagotavlja veščine izražanja in primerno komuniciranje, nudi podporo, razvija empatijo in vživljanje v druge ipd.. Otrok v družinskem okolju pridobi prve čustvene stiske, tesnobo in skrbi, ki pa jih lahko s pomočjo družine premaga (Tomori, 1994).
Devjak in Berčnik (2019) navajata štiri naloge, ki jih mora družina izpolniti, če želi, da se otrok razvije v avtonomno osebo. Naloge družine opredelita na vzgojno (celostni razvoj otroka), dinamično (ključno je, da ima otrok skrbnika v dveh generacijah in različnih spolih), socializacijsko (otrok pridobiva socialne spretnosti) in kulturno nalogo (seznanjenost z družbenimi normami).
Družina opravljala različne funkcije, ena izmed njih je biološka funkcija, ki jo razumemo kot ohranitev človeške vrste. V zgodovini je bila rodnost visoka kot tudi umrljivost. Eden od razlogov za postopno manjšanje števila otrok v družini je višja izobrazba žensk in poklicna kariera. Poleg biološke funkcije družina opravlja materialno, družbeno-vzgojno, socializacijsko in državno-varstveno funkcijo (Devjak in Berčnik, 2019).
Družina se sooča z raznovrstnimi stresi, ki so prisotni v družinskem okolju. Različni življenjski dogodki, kot so npr. razveza partnerjev, prihod novega družinskega člana, smrt v družini, bolezen, upokojitev, nova zaposlitev, zamenjava kadra v vzgojno-izobraževalni instituciji, povzročajo stres. Stres je do neke mere dobrodošel, saj stremi k razvoju posameznika in družine. Za obvladovanje stresa sta ključni predpriprava in razvita sposobnost prilaganja ter obvladovanja. Kadar otrok občuti stres, ta stres občuti tudi celotna družina. Naloga družine je omogočiti priložnosti, kjer se bodo otroci naučili spoprijeti s stresom (Tomori, 1994; Skubic idr., 2011).
Stres je prisoten že pri otroku, in sicer v različnih situacijah, kot je npr. rojstvo sorojenca ali pa uvajanje v vrtec. Otrokova pripravljenost soočiti se s stresom je odvisna od družinskega
5
življenja; vloge in odnosa v družini (medsebojna povezanost), osebnosti posameznika in pridobljenih veščin, ki mu pomagajo pri soočanju s stresom (Tomori, 1994).
Eden izmed razlogov stresa je lahko, kot smo že rekli, rojstvo sorojenca. Prvorojenec se lahko počuti ogroženega in z neustreznim vedenjem želi pritegniti pozornost staršev. Velik pomen imajo priprave prvorojenca na sorojenca, saj lahko olajšajo stisko in tudi otrok bo lažje sprejel novonastalo spremembo v družinskem okolju. Ključno pri tem je, da se otrok počuti ljubljenega in varnega (prav tam).
4. SODELOVANJE VRTCA Z DRUŽINO
»Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovostne predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje veliko prispeva k ustreznemu dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje.« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 13). Kakovostno vzgojno delo v predšolskem obdobju temelji na povezanih odnosih in sodelovanju s starši. Predstavlja skupno odgovornost tako za starše kot za vzgojitelje, saj vsi stremijo k skupnemu cilju, razvoju otroka (Vodopivec Lepičnik in Hmelak, 2018).
Sodelovanje med vzgojno-izobraževalno institucijo in družino je opredeljeno kot dolgotrajen proces, ki teži h kakovostni predšolski vzgoji. Pri sodelovanju gre za izmenjavo različnih informacij o razvoju, napredku in vedenju otroka. Razlogi za spremembe v otrokovem vedenju izvirajo iz družinskega okolja (npr. razveza staršev, bolezen, prihod novega družinskega člana ipd.) ali vrtca (npr. sprememba kadra ipd.) (Jensen in Jensen, 2011). Spremembe v otrokovem vedenju vzgojitelji opazujejo in zabeležijo, saj opažanja predstavljajo vodilo pri pogovorih s starših. Na pogovornih urah vzgojitelji staršem predstavijo nazadovanja, napredovanja in spremenjena vedenja, ki nastanejo zaradi sprememb v otrokovem okolju. Pomembno je, da starši in vzgojitelji vzpostavijo partnerski odnos v procesu vzgoje (Vodopivec, 1994).
Tudi Devjak in Berčnik (2019) poudarjata, da je za dobro sodelovanje med vzgojitelji in starši potrebno vzpostaviti in ustvarjati partnerski model sodelovanja, ki temelji na poslušanju, podpornem odnosu, spoštovanju, skupnem sprejemanju odločitev in medsebojni delitvi odgovornosti. Žnidar (2018) pri partnerskem sodelovanju poudarja zaupanje, poznavanje družinskega ozadja in pričakovanj, ki jih imajo starši do vzgojno-izobraževalne institucije. Za partnerstvo so pomembni pozitivna klima, dvosmerna komunikacija in razumevanje različnosti družin.
Pri partnerskem sodelovanju gre za odnos, kjer se medsebojno povežejo vzgojitelj, starši in otrok ter vsi stremijo k skupnim ciljem. Pri sodelovanju je pomembno, da vse odrasle
6
udeležence sprejmemo kot enakovredne partnerje v vzgojnem procesu ter s skupnimi močmi rešujemo nastale težave bodisi na ravni vrtca ali otroka. S sodelovanjem odrasli spodbujajo in pozitivno vplivajo na otrokov fizični, spoznavni, čustveni in socialni razvoj (Devjak in Berčnik, 2019).
Sodelovanje je pomembno tako za starše kot za vzgojitelje. Vzgojitelji vidijo družino kot pomemben vir informacij o otroku, na podlagi katerih poskrbijo za kakovostno vzgojno delo.
Informacije o otroku omogočajo lažje razumevanje odzivov otroka na določeno situacijo in ustrezen pristop s strani vzgojitelja (Lepičnik Vodopivec, 2012; Vidmar, 2018). Za družino je pomembno sodelovanje z vzgojno-izobraževalno institucijo, saj preko nje pridobijo informacije o lastnostih in posebnostih otroka ter tako še bolje spoznajo svoje otroke. Družina preko sodelovanja pridobi zaupanje v vrtec, vrtec pa otrokom zagotovi socialne stike in znanje (Vidmar, 2018).
Pri ustvarjanju odnosa med starši in vzgojitelji se morajo starši zavedati, da vzgojno- izobraževalna institucija otroku predstavlja velik del njegova življenja. Glavno vlogo pri tem imajo vzgojitelji, da s starši vzpostavijo odnos, v katerem so vsi enakovredni partnerji v razvoju otroka. Velik pomen ima tudi to, da vzgojitelji staršem pokažejo empatijo, poslušajo njihove stiske in dvome ter se jim znajo na ustrezen način približati in na razumljiv način razložiti težave otrok (Lepičnik Vodopivec, 2012).
V nacionalnem Kurikulumu za vrtce (1999) je sodelovanje opredeljeno kot medsebojna povezanost in enakovredna porazdelitev odgovornosti med družino ter vrtcem. Vzgojno- izobraževalne institucije spoštujejo vrednote, norme, prepričanja, vero … družine in vanje ne posegajo. Po drugi strani pa morajo starši spoštovati strokovnost vrtca in vzgojitelja.
Vzgojitelji se poslužujejo različnih oblik sodelovanja s starši, v grobem jih delimo na formalne in neformalne oblike. Med formalne oblike sodelovanja spadajo govorilne ure, roditeljski sestanki, individualni pogovori, pisna obvestila, predavanja za starše, vabila in izredni pogovori (Vodopivec Lepičnik in Hmelak, 2018; Lepičnik Vodopivec, 2012). Devjak in Berčnik (2019) k formalnim oblikam sodelovanja dodajata še sporočila preko interneta v obliki e-pošte, pogovore po telefonu, svet staršev in svet zavoda (prav tam).
Neformalne oblike sodelovanja so izmenjava informacij ob prihodu in odhodu otroka v vrtec, prireditve, razna srečanja, obvestila na oglasni deski, uvajanje, dan odprtih vrat, delavnice, šola za starše, izleti … (Vodopivec Lepičnik in Hmelak, 2018; Lepičnik Vodopivec, 2012).
7
Vzgojno-izobraževalne institucije in družine se medsebojno povezujejo in dopolnjujejo. Tesna povezanost vzgojitelju omogoča boljši vpogled v družinsko okolje, otrokovo vedenje, vzgojo, razvoj in napredek. Pri tem je temeljno, da sta vzgojno-izobraževalna institucija in družina povezani preko otroka, saj je otrokov razvoj odvisen ne le od institucije, temveč tudi od družine.
Lahko bi rekli, da sodelovanje sorazmerno vpliva na otroka, tesnejša povezanost se ustvari med vrtcem in družino, večji vpliv ima na otrokov razvoj. Preko sodelovanja s starši vzgojitelj postane kakovostnejši pri svojem vzgojnem delu (Pšunder, 1998; Devjak in Berčnik, 2019;
Vidmar, 2018).
Vzgojitelji se ob pojavu težave pri otroku bodisi glede vedenja ali pa nazadovanja v vedenju, ki ga je predhodno že zmogel, poslužujejo pogovora s starši, kjer jim predstavijo težave otroka.
Starši pa pričakujejo informacije kot tudi strokovni nasvet ob pojavu težav pri otroku.
Pomembno je, da si ob težavi otroka vzgojitelj vzame dovolj časa za pogovor s starši in reševanje problema ter jim posreduje informacije na primeren način. Ob tem pokaže razumevanje, sočutje do staršev, poskuša poiskati različne načine in rešitve v dobro otroka.
Skupaj se dogovorijo za načrt, ki bo učinkovit za otroka (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Sodelovanje med družino in vzgojno-izobraževalno institucijo je zakonsko opredeljeno in zajema vključevanje staršev v življenje in vzgojno delo v vrtcih (Žnidar, 2018). Kadar govorimo o sodelovanju s starši, se je treba zavedati pristopov, ki obogatijo in ustvarijo tesno vez med starši in vzgojitelji. Terčon (2014) predlaga naslednje: aktivno poslušanje, kazanje sočutja, uporabo ustrezne komunikacije (pozorni smo tudi na neverbalno govorico telesa), dogovarjanje in sprejemanje skupnih rešitev, ki so v korist otroka, povzemanje in prikazovanje težav oziroma problemov še z drugih vidikov. Dejavniki, ki vplivajo na kakovostno sodelovanje med družino in vzgojno-izobraževalno institucijo so pozitivna klima, ki jo ustvarijo vzgojitelji v vrtcu, odnos do družin in vključevanje staršev v življenje v vzgojno-izobraževalni instituciji (Vidmar, 2018).
Vzgojitelji so tisti, ki na podlagi strokovnega znanja pomagajo staršem pri skrbi za otroka in jim nudijo podporo pri vzgojnih izzivih. Trdni odnosi med družino in vzgojiteljem omogočajo kreativnost in razvoj vseh področij otroka (fizični, socialni, spoznavni in čustveni razvoj). Za razvoj vseh potencialov otrokovih zmožnosti je pomembno spodbudno, pozitivno okolje in ustvarjanje različnih priložnosti oziroma dejavnosti, kjer bo otrok lahko pridobil veščine in sposobnosti na vseh področjih razvoja. Velik pomen pri tem ima družina, ki mu nudi podporo, ljubezen in varnost (Žnidar, 2018).
8
5. ROJSTVO SOROJENCA
5.1 Priprava na prihod novega družinskega člana
Rojstvo novega družinskega člana je za vse družinske člane zelo poseben dogodek. Ob rojstvu sorojenca je prvorojenec navdušen, saj spozna, kdo se je skrival v materinem trebuhu toliko časa. Navdušenje čez čas lahko zbledi in pride do sprememb v otrokovem vedenju, kar je povsem normalno, saj se otrok sooči s stresom ob prilagoditvi na novega družinskega člana in iskanju položaja v družini. To posledično vodi do različnih odzivov in vedenj (Bartlett, 2013).
Pri sorojencih bosta zelo verjetno prisotni tekmovalnost in ljubosumje, kar pa je neizbežno in naravno. Čustva se bodo čez čas umirila in minila, najkasneje v zgodnji odraslosti. Ne smemo pa izvzeti tistih otrok, ki hitro sprejmejo in vzljubijo sorojenca, a te situacije so dokaj redke. Ob spremembi v družinskem okolju se prvorojenec še ne znajde in v primeru, da ni pripravljen nanjo, bo imel kar nekaj problemov pri sprejemanju sorojenca (Hrovat Kuhar, 2010). Bartlett (2013) pravi, da je potrebno vzdrževati spoštljiv in podporen odnos s prvorojencem, ki močno potrebuje čustveno vez in razumevanje.
Prihod sorojenca za prvorojenca vsekakor ni enostaven, saj ob tem občuti stisko. Ob prihodu sorojenca je položaj prvorojenca ogrožen in njegova naloga je zaščititi svoj položaj, kar se kaže v spremenjenem vedenju. V primeru da kljub pripravam prvorojenec ne sprejme sorojenca, to lahko vpliva na poznejše odnose med njima (Köning, 1996).
Pri avtorju Köningu (1996) sem zasledila zanimivo mnenje glede spola prvorojenca, in sicer pravi, da če je prvorojenec ženskega spola, pogosteje prevzame materinsko podporno vlogo.
Če je prvorojenec moškega spola, pa pogosteje zasledimo karakteristike vodenja in ščitenja sorojenca. Poleg spola na prvorojenčevo vlogo vplivajo tudi drugi dejavniki, in sicer zaporedje spolov in število vseh otrok v družini (prav tam).
Izhajala bom iz jedrne družine, ki zajema oba partnerja in enega otroka (Devjak in Berčnik, 2019). Sčasoma se lahko družina razširi z rojstvom novega družinskega člana. Pomembne so priprave prvorojenca na prihajajoč dogodek v družini. Zavedati se moramo, da starejši kot je otrok, več časa je imel starše čisto zase, lahko biti tudi rekli, da je bil v času pred prihodom sorojenca v položaju edinca. Vsekakor otrok potrebuje čas, da sprejme spremembo, ki je nastala v družinskem okolju (Fontana, 1995). Uspešna prilagoditev na spremembo v družinskem okolju je odvisna od starostne razlike, odnosa med partnerjema in vsakega od njiju do otroka, razmer v okolju, temperamenta in dispozicij otroka (Köning, 1996).
9
Prvorojenci lahko dobijo bratca oziroma sestrico pri različnih starostih. Dvoletnik po vsej verjetnosti ne bo razumel nastale spremembe v družini, ker je tudi malček in ni bil veliko časa v vlogi edinca (Leach, 1991). Starši ga lahko pripravijo tako, da mu berejo zgodbe in si z njim ogledujejo slike novorojenčkov (New sibling: preparing you older child, 2020). Pri starosti 2–
4 let je otrok navezan na starše in neizbežno bo prisotno ljubosumje. Pomembno je, da ga starši vključujejo v skrb za sorojenca v smislu pomoči glede na njegove zmožnosti (npr. da prinese pleničko, igrače, izbere oblačila ipd.) kot tudi v pripovedovanje zgodb ob otroških slikah.
Starejši otrok od 5. leta dalje bo tudi občutil ljubosumje, vendar naj se starši z njim pogovorijo in mu npr. predstavijo prednosti, ki jih ima kot starejši. Ne glede na starost naj mu še vedno nudijo dovolj pozornosti in ga ne postavijo na »drugi tir« (prav tam).
Ne glede na starost pa je otroka potrebno predhodno pripraviti na spremembo v družinskem okolju, kot je prihod novega družinskega člana. Leach (1991) navaja priporočila oziroma smernice, ki bodo otroku pomagale pripraviti se na prihajajoči dogodek. Te smernice so:
- Predhodno predvideti spremembe: npr. spanje, če otrok spi pri starših in starši želijo, da bi po rojstvu sorojenca otrok spal v svoji sobi, ga morajo na to navaditi že pred prihodom družinskega člana. V primeru da se prvorojenec doji pri materi, je potrebno predhodno prenehati, saj lahko to pri prvorojencu vzbudi občutke ljubosumja. Če želijo starši vključiti varuško v družinsko okolje, jo je otroku treba predhodno predstaviti, da se privadi na novo osebo, saj to zanj predstavlja napor. Pomembno je, da starši otroku pripovedujejo o novem članu, kljub temu da npr. otrok še ne govori, saj otrok razume veliko več kot starši mislijo, pripovedovanje pa ima tudi dober vpliv na otrokove govorne sposobnosti. Zagotoviti je treba prostor, kamor se bo otrok lahko umaknil in bo samo njegov.
- Prvorojencu predstaviti novico o novem družinskem članu: ključni so pogovor o družini kot tudi obiski pri prijateljih, ki imajo več otrok. Novico o družinskem članu morajo starši predstaviti otroku sami, naj tega ne izvedo od drugih.
- Rokovanje z dojenčkom: otroku naj preko igre predstavijo pravilno in varno rokovanje z novorojenčkom. Ob tem naj se starši ne bojijo, ampak naj otroka naučijo nežnosti, pestovanja, objemanja, nežnih dotikov, istočasno pa skrbijo za varnost. Otroku je pomembno predstaviti realno podobo dojenčka, torej tudi to, da ne bo z njim samo prijetno.
- Odhodi v porodnišnico: starši naj se z otrokom pogovorijo, kako bodo stvari potekale, ko bodo odšli v porodnišnico. Otroku naj starši obljubljajo le stvari, za katere vedo, da
10
jih bodo izpolnili. Pred odhodom naj se starš vsekakor poslovi od otroka, kljub temu da ga bo zbudil.
- Obiski: ob obisku v porodnišnici naj se starši posvetijo najprej prvorojencu, omogočijo naj priložnost, da otrok pripoveduje o dogodkih, ki so se mu zgodili med tem časom.
Šele potem naj prvorojencu predstavijo sorojenca.
Fontana (1995) je zelo dobro povzel bistvo priprave, in sicer pravi, da naj starši otroku spremembo obrazložijo jasno, primerno njegovi razvojni stopnji in s praktičnimi primeri, npr.
z igro z dojenčkom. Pri prvorojencu naj vzbudijo radovednost s tem, da mu omogočijo možnost, da je prisoten pri izbiri oblačil, igrač kot tudi pri opremljanju novorojenčkove sobe (prav tam).
5.2. Odzivi otrok na rojstvo sorojenca v družini in vrtcu
Za lažje razumevanje otrokove stiske ob rojstvu sorojenca je uporabna primerjava s tem, da bi partner ženi predlagal skupno zakonsko življenje še z eno osebo (Leach, 1991). Ugotovimo, da prvorojencu vsekakor ni lahko, saj doživlja različna čustva, ki jih mogoče še ne razume, kot tudi ne zna pokazati na ustrezen način. Otroci se na različne situacije prilagodijo, vendar za to potrebujejo čas, razumevanje in pozornost družine (Hrovat Kuhar, 2010; Woolfson, 2003).
Pri prvorojencu se ob prihodu novega družinskega člana pojavi strah pred zapustitvijo.
Razlogi za pojav tega strahu so otrokov občutek, da ni več ljubljen s strani družine, občutek odrinjenosti, nezaželenosti, ogroženosti … zaradi različnih pričakovanj do njega, kljub predhodnim pripravam na rojstvo sorojenca. Ne občuti pa le neugodnih čustev, ampak tudi ugodna, kot so ponos, veselje, vznemirjenost (Sterle, 1985; Fontana, 1995). Stisko oziroma strah, ki ga prvorojenec občuti, lahko starši spregledajo, če je otrok ne izraža verbalno (Sterle, 1985; Ručigaj, 2009).
Nekateri avtorji ob tem poudarjajo, da se prvorojenci ob rojstvu sorojenca odzivajo na različne načine, zato je njihove odzive težko predvideti. Dodič (2016) navaja, da je to odvisno od otrokove osebnosti, starosti in navezanosti na starše. Laule (2017) pa k temu dodaja še razvojno stopnjo in vplive iz okolja.
Sterle (1985) opisuje, da je stiska pri otrocih lahko izražena na dva načina, in sicer, da neprimerno vedenje do novorojenčka pokaže direktno ali pa prikrito, npr. z regresivnim vedenjem. Direktno neprimerno vedenje se kaže v tem, da otrok npr. udari sorojenca ali besedno izrazi svoje sovraštvo do njega. Pogosteje je takšno vedenje prisotno pri starejših prvorojencih.
Regresivno vedenje pri otroku zasledimo v obliki nazadovanja v vedenjih, ki jih je že predhodno usvojil/zmogel, npr. pootročen govor, močenje hlačk, sesanje prsta, ponovno pitje
11
iz stekleničke … kot tudi, da je otrok bolj podvržen boleznim, kar je pogosteje izraženo pri mlajših prvorojencih (prav tam, Hirsch, 2016). Zavedati se je treba, da bodo neprimerna ali regresivna vedenja izzvenela oziroma da bodo prisotna le določeno obdobje, dokler prvorojenec ne sprejme spremembe v družinskem okolju. Velik vpliv pri tem imajo priprave prvorojenca na spremembo in odzivi staršev po prihodu novega družinskega člana (Hirsch, 2016).
Ob prihodu novega družinskega člana lahko pri otroku zasledimo naslednja spremenjena vedenja (Dodič, 2016):
- Otrok se pootroči, kar pomeni, da začne delati iste stvari kot novorojenček. Razlog je, da otrok na takšen način išče pozornost in naklonjenost staršev.
- Otrok občuti jezo. Vsekakor je potrebno, da otrok izrazi svoja čustva, obenem pa naj mu starši ponudijo čas za pogovor in mu pokažejo ljubezen ter podporo.
- Otrok se lahko agresivno vede do novorojenčka. V tem primeru je nujno novorojenčka obvarovati in prvorojencu prepovedati takšno vedenje. Vsekakor je treba čustvo razumeti in otroku pokazati, kako lahko na drugačen način izrazi jezo, npr. da čustva, ki jih občuti, prelije na papir.
- Otrok se lahko odmakne iz okolice. Otrok potrebuje čas, da se prilagodi na spremenjeno okolje, vanj ne silimo, ampak se mu poskušamo približati in se z njim pogovoriti.
- Prvorojenec ne posveča pozornosti sorojencu, poskušamo vzbuditi zanimanje za sorojenca.
Hrovat Kuhar (2010) dodaja naslednje odzive na rojstvo sorojenca, ki jih lahko pričakujemo:
otrok postane občutljivejši, bolj jokav, pojavljajo se nočne more, postane nesiguren vase, hodi na »nočne« izlete k staršem ali pa besedno izrazi jezo do sorojenca.
Ob rojstvu novega družinskega člana lahko v vzgojno-izobraževalni instituciji vzgojitelji pri prvorojencu opazijo spremenjena vedenja. Velik pomen pri tem ima starost prvorojenca, ki je eden izmed dejavnikov, ki vpliva, kako se bo odzval na spremembo v družinskem okolju. Pri mlajšem otroku lahko zasledimo naslednja vedenja: ponovno se pojavi sesanje prsta, pri otroku je prisotnega več grizenja in ščipanja, postane izbirčen pri hrani; lahko se tudi zgodi, da jo začne odklanjati, začne uničevati predmete, lahko se pojavi agresivno vedenje do sovrstnikov ipd. Pri starejših prvorojencih se v takih situacijah lahko pojavijo verbalna ali fizična agresivna vedenja, otrok je občutljivejši, odmakne se iz okolice (ni več toliko v stiku s sovrstniki), bolj je razdražljiv, prisotne so tudi težave pri hranjenju in močenju hlačk, kljub temu da je bil
12
predhodno suh (nazadovanje v vedenju), otrok ne želi iti v vrtec ipd. Poudarila bi, da je vsak otrok drugačen in je zelo težko predhodno predvideti odzive in vedenje v vzgojno-izobraževalni instituciji zaradi sprememb v družinskem okolju (Demšar in Šeme, 2020; Čustveni razvoj predšolskega otroka, 2018).
5.3 Vloga odraslega ob prihodu novega družinskega člana
Vloga odraslega ob rojstvu sorojenca je pomagati prvorojencu razumeti čustva, sprejeti novega družinskega člana in otroku nuditi zadostno mero pozornosti. Hkrati se je potrebno zavedati, da imajo otroci raje negativno pozornost kot pa občutek nepomembnosti. To lahko privede do več neprimernega vedenja, saj želi biti otrok slišan in ljubljen (Fontana, 1995). Ob neustreznem postopanju, v smislu da se na otroka starši jezijo ali ga celo kaznujejo, pride do tega, da se takšna vedenja ponavljajo in stopnjujejo (Sterle, 1985). Tako Fontana (1995) kot Ručigaj (2009) omenjata, da se otroci lažje soočijo z jezo staršev kot pa z nepozornostjo.
Pomembno je ustrezno postopanje staršev glede neprimernih vedenj oziroma nazadovanja v vedenjih, ki jih je že predhodno osvojil (Fontana, 1995). Dodič (2016) izpostavlja, da se je potrebno na takšna vedenja odzvati resno, razumevajoče in ponuditi otroku tisto, kar močno potrebuje v tistem trenutku, in sicer čas, sprejemanje in upoštevanje njegovih čustev. Sterle (1985) poudarja, da je ključno, da se odrasli odzovejo blago, z razumevanjem njegove stiske in toleranco do nekaterih vedenj (prav tam).
Köning (1996) poudarja vlogo odraslega v smislu večje obzirnosti, empatije oziroma vživljanja v otrokov položaj in skupnega premagovanja stisk, ki jih otrok občuti ob prihodu novega družinskega člana. Tako otroci kot odrasli so si med seboj različni in lahko pride do tega, da otrok, kljub pripravam, ne sprejme sorojenca. Avtor poudarja, da je to odvisno od tega, na kakšen način se družina sooča z nastalo situacijo (prav tam).
Prvorojencu je treba pomagati izraziti občutke in nuditi občutek ljubezni. Obenem mu je treba predstaviti drugačne, socialno sprejemljive načine, preko katerih lahko izražajo jezo, nezadovoljstvo, žalost, npr. preko risbe, domišljijske igre, gibanja ipd. Hkrati pa je potrebno omogočiti poseben čas med staršem (materjo ali očetom) in prvorojencem. (Shroff Pendley, 2014).
Ob rojstvu sorojenca je za prvorojenca pomemben odziv odraslega, in sicer naj prvorojencu pokaže razumevanje in potrpežljivost, kar pri njem spodbudi občutke varnosti in ljubezni.
Prvorojenec mora vedeti in občutiti, da njegov položaj prvega ni ogrožen in da ni izgubil ljubezni staršev, kar bo posledično pomagalo pri sprejemanju sorojenca v njegovo življenje.
13
Vsekakor starši ne smejo dovoliti nikakršnega telesnega nasilja do sorojenca. Ob tem ni priporočljivo kaznovati otroka, saj bo še bolj zamerljiv do sorojenca. Bolje je, da se, ko se otrok umiri, z njim pogovorijo o njegovih občutkih in mu razložijo, da takšno vedenje ni dovoljeno (Dealing with challenging behaviour when a new baby arrives, 2019).
Kot sem že opisala, je prihod novega družinskega člana v družinsko okolje za prvorojenca kar precejšen šok. Dodič (2016) in Hirsch (2016) navajata smernice, ki pri otroku olajšajo stisko pri nastali situaciji v družini, in sicer: nobenih sprememb v dnevni rutini, otroka ne odvajati ali uvajati na toaletni trening, ne uvajati drastičnih sprememb (kot je npr. sprememba prehod s stekleničke na kozarec), ustvariti priložnost, kjer bo otrok vadil pravilno rokovanje z novorojenčkom, nakloniti pozornost in ljubezen (prav tam).
Avtorji Hrovat Kuhar (2010), Laule (2017) in Bartlett (2013) navajajo skupne smernice, ki pomagajo otroku soočiti se z nastalo stisko v družinskem okolju (rojstvo sorojenca). Smernice, ki jih avtorji izpostavljajo so: predstaviti prednosti, ki jih ima otrok kot starejši, vzbuditi zanimanje za nego novorojenčka, vključevati in spodbujati otroka pri skrbi za novorojenčka, prvorojencu nameniti poseben čas (lahko ta čas preživljajo s starši z igro ali pa s pogovorom) in prostor, ki ga ni potrebno deliti s sorojencem, izpolniti prvorojenčeve potrebe (več pozitivnega dotika, kot so objemi, tolerirati pootročeno vedenje).
Hrovat Kuhar (2010) k temu dodaja še nekaj smernic, in sicer: zavedanje in razumevanje stiske otroka, pripovedovanje ob slikah, ko je bil še sam majhen otrok, pogovor o skrbeh z otrokom, izogibanje pretiranemu opozarjanju, predstavitev zaželenega vedenja, enakovredna mera pozornosti.
Laule (2017) poleg tega, kar je sam avtor že izpostavil, dodaja naslednje smernice ob rojstvu sorojenca:
- Resnično moramo prisluhniti otroku in mu pomagati izraziti njegova čustva, četudi so neugodna.
- Otroku nikakor ne smemo dovoliti agresivnega vedenja do novorojenčka. Raje otroku pokažimo, na kakšne načine lahko izrazi jezo.
- Potrebno je tolerirati oz. dopuščati pootročeno vedenje.
- Izmenjava daril med sorojenci.
- Opozorimo obiskovalce, naj naprej namenijo pozornost prvorojencu.
14
Bartlett (2013) ob tem izpostavlja pomembnost spoštljivega in dostopnega odnosa med staršema in prvorojencem, saj pozitivno vpliva na otroka, ki se sooča s spremembo v družinskem okolju (rojstvo sorojenca). Pomembno je tudi to, da imajo otroci občutek pomembnosti in pripadnosti s strani staršev. Smernice, ki olajšajo stisko pri otroku in jih avtorica navaja so: poslušati, zaupati otroku in dovoliti napake, spodbujati, vzpostaviti očesni stik, ceniti otrokov trud in negovati pozitivne odnose med družinskimi člani (prav tam).
Brill (2017) navaja naslednja priporočila ob prihodu sorojenca:
- Starši naj uporabijo pozitivno disciplino: otroku naj postavijo mejo in mu ob čustvenem izbruhu/reakciji pustijo, da se umiri, šele nato naj se z njim umirjeno pogovorijo. Ob tem je pomembno zagotoviti varnost obeh otrok.
- Starši naj postavijo realna pričakovanja do prvorojenca in njegovih zmožnosti.
- Starši naj pokažejo razumevanje do otrokovih občutkov in stisk.
- Starši naj potrjujejo in sprejemajo čustva, ki jih otrok pri tem doživlja.
- Starši naj otrokom naklonijo ljubezen in se o tem pogovorijo. Otrok mora vedeti, da je še vedno ljubljen, sprejet in varen.
Kot sem že omenila, rojstvo sorojenca vpliva na prvorojenca, kar se odraža v spremenjenem vedenju, ki pa je lahko razvidno tudi v vzgojno-izobraževalni instituciji. Pri takšnih spremembah je pomembno pripraviti spodbudno okolje, v katerem se bo otrok počutil varnega in sprejetega. Poudarek naj bo na dobrem odnosu in ustrezni komunikaciji med vzgojiteljem in otrokom, ki omogočata, da se bo otrok lažje odprl in zaupal svoje stiske in čustva. Vzgojitelji se lahko za pomoč obrnejo na strokovne in svetovalne delavce vrtca ali poiščejo raznovrstna izobraževanja o tej problematiki in strokovno literaturo. Na tak način se bodo počutili kompetentnejše pri soočanju s problematiko in bodo tudi lažje pomagali otroku (Simčič in Vec, 2015).
Sterle (1985) k temu dodaja še, da morajo vzgojitelji opazovati otroka in si zapisovati spremenjena vedenja, ki nastajajo ob pojavu sprememb v družinskem okolju, bolj specifično ob prihodu novega družinskega člana. V vzgojnem delu naj vzgojitelji otroku naklonijo več pozornosti in objemov. Z otrokom naj se pogovarjajo o novem družinskem članu, pripravijo okolje in dejavnosti, kjer ima otrok možnost izraziti občutke ter procesirati spremembo v družinskem okolju. Pomembno vlogo pri tem ima tudi igra, saj preko nje otrok sprosti svoja čustva. Igra ne pozna meja, otrok razvija domišljijo, ustvarjalnost, vživi se v različne vloge …, kar pozitivno vpliva na otroka, saj mu pomaga pri soočanju s stisko (prav tam).
15
Otrokova spremenjena vedenja v oddelku zaradi prihoda sorojenca vzgojitelji tolerirajo (npr.
močenje hlačk, sesanje prsta, izbirčnost pri hrani ipd.), dokler stisko oziroma strahu ne premaga (Sterle, 1985). Odzivanje otroka in informacije, ki jih vzgojitelj pridobi od njega, so pomembni tudi za starše; pri pogovoru jih vzgojitelj izpostavi in nanje opozori. Ob ustreznem ravnanju odraslih (vzgojitelji, starši, odrasli skrbniki) lahko strah oziroma stiska, ki jo otrok doživlja ob rojstvu sorojenca, hitro izzveni (prav tam).
Barlett (2013) navaja načine, ki pomagajo otroku pri soočanju z rojstvom novega družinskega člana. Čeprav so ti načini namenjeni staršem, menim, da so nekateri izmed njih uporabni tudi za vzgojitelje. Avtor predlaga: posvetiti se in resnično prisluhniti otroku, nakloniti več pozornosti in objemov, pri komunikaciji vzpostaviti očesni stik (prav tam).
Ob smernicah, ki jih v zvezi s problematiko rojstva sorojenca navajajo različni avtorji, povzemam, da je potrebno vzpostaviti varno, ljubeznivo okolje in biti ob tem potrpežljivi, saj otrok potrebuje predvsem čas in podporo staršev.
16
6. OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI
Rojstvo novega družinskega člana pomembno vpliva na prvorojenca. Starši po navadi prvorojenca predhodno in pravočasno pripravijo na prihod sorojenca. Pri tem je pomembno, da strokovni delavci vrtca sodelujejo s starši in pozornost naklonijo temu, da otroku situacijo predstavijo na realen način, s »konkretnimi« primeri (npr. igra vlog z dojenčkom) in njegovi razvojni stopnji primerno. Avtorji, kot so Hrovat Kuhar (2010) in Fontana (1995) ter Vodopivec Lepičnik in Hmelak (2018), pravijo, da otrok potrebuje svoj čas, da se prilagodi na tako veliko spremembo v družini. Pri tem so večkrat prisotni tako pozitivni kot tudi negativni občutki v smislu vznemirjenosti, ponosa kot tudi občutki odrinjenosti, nezaželenosti in tudi rivalstvo ter ljubosumje ipd. To stisko otroci jasno izrazijo z vedenjem, kot je ponovno močenje hlačk, nočni
»izlet« k staršem, pootročenje, zaprtost vase ipd. Na te znake je treba biti pozoren in jih čim hitreje opaziti, saj lahko ob neustreznem ravnanju stisko oziroma nezaželeno vedenje samo še povečamo. Ob tem je pomembno, da prvorojencu naklonijo več ljubezni in pozornosti ter da so z njim potrpežljivi.
Temeljni cilj diplomskega dela je, s pomočjo študije primera, raziskati načine in postopke vzgojiteljev v enem izmed ljubljanskih vrtcev pri delu s tistimi otroki in starši, ki se soočajo z rojstvom novega otroka ter raziskati in opisati trenutne metode dela na tem področju. Z rezultati raziskave želim oblikovati smernice za spopadanje s tovrstnimi primeri, ki bi vzgojiteljem omogočale bolj kakovosten vzgojni pristop. Želim ugotoviti, ali in na kakšen način lahko vzgojitelji otroku olajšajo nastalo situacijo in kako naj pri tem sodelujejo s starši. Zanima me tudi, kakšen odnos in način sodelovanja obstaja med vzgojitelji in starši ter ali starši zaupajo otrokove težave vzgojiteljem, ko se te pojavijo.
7. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Glede na cilj raziskovanja sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
R1: Kako se po mnenju vzgojiteljev kaže prvorojenčev odziv na rojstvo sorojenca v vrtcu?
R2: Ali, zakaj in na kakšen način je po mnenju vzgojiteljev potrebno sodelovanje s starši in otrokom ob rojstvu novega družinskega člana?
R3: Kateri pristopi in načini dela so prisotni pri sodelovanju vrtca s starši ob rojstvu novega družinskega člana?
R4: Kaj lahko vzgojitelji naredijo v vrtcu, da prvorojencu olajšajo stisko?
R5: Katere pristope lahko po mnenju vzgojiteljev starši uporabijo pri prvorojencu, da lažje sprejme sorojenca?
17
8. RAZISKOVALNA METODA
Raziskava temelji na kvantitativnem in kvalitativnem raziskovanju z deskriptivno metodo.
8.1 Vzorec
Vzorec je slučajnostni in priložnostni. Vzorec za kvantitativni del raziskave (ankete) je zajemal 70 vzgojiteljev in vzgojiteljic, ki delajo v oddelkih različnih starosti v Vrtcu Šentvid in njegovih enotah. Vzorec za kvalitativni del raziskave (intervju) je zajemal štiri vzgojiteljice, dve z oddelka prvega in dve z oddelka drugega starostnega obdobja.
8.2 Postopek zbiranja podatkov in uporabljeni instrumenti
V raziskovalnem delu sem uporabila anketni vprašalnik za vzgojitelje, ki poleg podatkov o anketirancu (spol, naziv) vsebujejo še sedem izbirnih in tri odprta vprašanja. Vprašalniki so bili vzgojiteljem posredovani v elektronski obliki. Oblikovala sem tudi okvirna vprašanja za polstrukturiran intervju. Intervjuvala sem dve vzgojiteljici otrok prve starostne skupine in dve iz druge starostne skupine. Anketiranci in intervjuvanke so dobili zagotovilo, da bodo njihovi odgovori in identiteta anonimni. Anketa je bila izvedena v začetku meseca maja (podatke sem zbirala tri tedne), intervjuji so bili izvedeni na začetku julija. Rezultati raziskave lahko služijo kot smernice za vzgojitelje v primerih, ko otrok dobi sorojenca. Opisala sem tudi primere dobre prakse.
8.3 Postopek obdelave podatkov
Rezultate anket sem obdelala s pomočjo programa Microsoft Office Excel na ravni deskriptivne statistike (f, %), jih prikazala v razpredelnicah in interpretirala. Prav tako sem kvalitativno obdelala in interpretirala podatke, pridobljene z intervjuji.
18
9. REZULTATI IN INTERPRETACIJA 9.1 Odziv otroka na prihod sorojenca
Pri prvem raziskovalnem vprašanju sem želela ugotoviti, kako se po mnenju vzgojiteljev kaže prvorojenčev odziv na rojstvo sorojenca v vrtcu. Vprašanje sem nato še poglobila in vzgojitelje spraševala, kako pogosto se v vrtcu srečujejo s takimi primeri, ali so bile pri otroku prisotne spremembe v vedenju in čustvovanju in kakšne, če pri otroku niso zasledili sprememb, zakaj mislijo, da je temu tako. Predvidevala sem, da so odzivi otroka lahko različni, kar se najizraziteje kaže v spremembah vedenja.
Zanimalo me je, kako pogosto imajo vzgojitelji v oddelku primere otrok, ki so dobili sorojenca.
Tabela 1: Pogostost primerov otrok v oddelku, ki so dobili sorojenca.
f %
Več takih primerov. 50 71,43 %
En ali dva taka primera. 17 24,29 %
Nobenega. 3 4,29 %
Iz razpredelnice je razvidno, da se večina (71,43 %) vzgojiteljev v oddelku velikokrat sreča s primeri otrok, ki so dobili bratca/sestrico. Le manjši odstotek (4,29 %) vzgojiteljev se še ni znašel v taki situaciji. Iz rezultatov lahko sklepam, da je rojstvo drugega otroka torej dokaj pogost pojav, kar pomeni, da morajo biti vzgojitelji o tej tematiki kar dobro strokovno podkovani. Hkrati se je potrebno zavedati, da se bo v današnjem času število takih otrok še povečalo, saj so tudi družine vedno številčnejše (dva ali več otrok) (Ručigaj, 2009).
Raziskovala sem, v kolikšni meri so pri prvorojencu ob prihodu sorojenca prisotne spremembe v vedenju in čustvovanju v vrtcu. Rezultati so prikazani v naslednji razpredelnici.
Tabela 2: Prisotnost sprememb v vedenju in čustvovanju pri otroku v vrtcu.
Rezultati raziskave kažejo, da je več kot 70 % vzgojiteljev pri otrocih zasledilo spremembe v vedenju in čustvovanju zaradi prihoda novega družinskega člana. Manjši delež (21,21 %) pri otrocih ni zasledil nobenih sprememb v oddelku.
f %
Da. 52 78,79 %
Ne. 17 21,21 %
19
Avtorji Dodič (2016), Sterle (1985) in Hrovat Kuhar (2010) pravijo, da ob prihodu sorojenca prvorojenec občuti stisko, ki pa je mogoče še ne razume in jo zato najlažje pokaže s spremenjenim vedenjem. Tak odziv je za otroke sicer značilen. Nekateri otroci pa sprememb v vedenju ali čustvovanju ne kažejo, saj že na samem začetku sprejmejo sorojenca, a ta odstotek je izredno majhen.
Zanimalo me je tudi, kakšne spremembe so pri otroku prisotne ob prihodu novega družinskega člana in na kakšen način se kažejo v oddelku. Vse pridobljene odgovore iz anket sem razvrstila v tri kategorije, navedene v naslednji razpredelnici.
Tabela 3: Vedenjske in čustvene spremembe pri otroku v oddelku ob prihodu sorojenca.
f %
Vedenjske spremembe. 21 35,00 %
Spremembe v čustvovanju. 33 55,00 %
Nazadovanje v razvoju. 6 10,00 %
Raziskava je pokazala, da vzgojitelji pri otrocih v oddelku zaradi prihoda novega družinskega člana najpogosteje (55 %) opazijo spremembe v čustvovanju. Dokaj pogosto (35 %) so pri otrocih prisotne vedenjske spremembe, le redko pa zaznajo nazadovanje v razvoju.
V anketi so vzgojitelji navedli veliko različnih oblik vedenja in čustvovanja, ki so jih opazili pri otrocih. Odgovore sem kategorizirala, in sicer na:
- Vedenjske spremembe:
Vzgojitelji so navedli naslednje spremembe v vedenju, kot so grizenje, ščipanje, trma, skrivanje pod mizo, kričanje, odpor do vrtca, umik, nezainteresiranost, več konfliktov s sovrstniki, odklanjanje hrane, zavračanja pogovora o sorojencu, fizično in besedno agresivno vedenje ipd.
- Spremembe v čustvovanju:
Pri otroku so prisotna ugodna čustva, kot so veselje, ponos in navdušenje, otrok postane bolj zaščitniški do sorojenca ..., kot tudi neugodna čustva, in sicer vznemirjenost, jokavost, razdražljiv, zaskrbljenost, jeza, zaprtost, živčnost, razdražljivost, občutljivost, zmedenost, užaljenost pri nesporazumih, nestrpnost do drugih otrok ipd.
- Nazadovanje v razvoju:
Pri otroku je opazno ponovno močenje hlačk, sesanje prsta, uporaba dude, pootročeni govor ipd.
20
Dodič (2016), Hrovat Kuhar (2010), Sterle (1985), Demšar in Šeme (2020) … navajajo različne odzive, ki jih zasledimo pri prvorojencu, vse od raznovrstnega vedenja (pootročeni govor, močenje hlačk, grizenje, ščipanje, agresivno vedenje …) pa do različnih čustev (jokavost, občutljivost, jeza … ). Podrobnejše so odzivi opisani v teoretičnem delu. Poleg tega se strinjam z avtoricama Dodič (2016) in Laule (2017), ki pravita, da je odzive pri otroku težko vnaprej predvideti, saj nanj vplivajo različni dejavniki, kot so starost, razvojna stopnja, temperament in okolje.
Kot sem že omenila, se vsak otrok na prihod sorojenca odzove na drugačen način. Pri nekaterih otrocih zasledimo različne spremembe v vedenju in čustvovanju, pri drugih pa se lahko zgodi, da vzgojitelji ne zasledijo nobenih sprememb. Slednje dejstvo je še bolj spodbudilo moje raziskovanje, saj sem želela odkriti, zakaj je temu tako.
Tabela 4: Razlogi, zaradi katerih ni bilo sprememb pri prvorojencu v oddelku.
Polovica vzgojiteljev je kot razlog za nespremenjeno vedenje in čustvovanje navedla ravno pogovor s starši, ki so otroku situacijo predstavili karseda na realen način. Le 20 % vzgojiteljev se strinja, da na prvorojenca pozitivno vpliva to, da starši v njem vzbudijo zanimanje preko igre z dojenčkom. Približno 10 % vzgojiteljev trdi, da sta za to zaslužna dva prijema: predstavitev teme preko pripovedovanja zgodb in pogovora ter igra družina in dom. Najmanj pa je otroku pri spoprijemanju z novo situacijo pomagalo izražanje občutkov preko risbe.
Zaključimo lahko, da imajo v tej situaciji ključno vlogo starši in način, na katerega otroku predstavijo novo spremembo v družini. Fontana (1995) izpostavlja, da je pomembno, da se otrokom prihod novega družinskega člana predstavi na realen način, s konkretnimi primeri, in sicer preko igre z dojenčkom in otrokovi razvojni stopnji primerno. Starši preko tega v otroku spodbudijo zanimanje in vzbudijo občutke pomembnosti. Tudi sama menim, da lahko ravno ti
f %
Ker so starši otroku situacijo predstavili na realen način (pogovor).
15 50,00 %
Ker so starši otroku vzbudili zanimanje preko igre z dojenčkom.
6 20,00 %
Ker ste vi otroku temo predstavili ob zgodbi in pogovoru. 3 10,00 % Ker ste vi otroka spodbudili, da občutke izraža preko risbe. 2 6,67 % Ker ste vi otroka spodbudili k igri družina in dom (igra z
dojenčkom, igra vlog, ipd.).
3 10,00 %
Drugo: 1 3,33 %
21
razlogi in pristopi staršev kot tudi vzgojiteljev prehodno omilijo otrokovo stisko, kar pomeni, da bi lahko pri otroku zasledili manj sprememb v vedenju in čustvovanju v vrtcu in družinskem okolju.
9.2 Odzivi vzgojitelja
Pri četrtem postavljenem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo predvsem to, kako se na spremembe v vedenju ali čustvovanju odzovejo prav vzgojitelji in kako s tem otroku olajšajo stisko. Predvidevala sem, da se vzgojitelji na stisko otroka odzovejo predvsem s pogovorom z njim in starši ter da mu naklonijo več pozornosti in ljubezni.
V raziskavi sem bila pozorna predvsem na odzive vzgojitelja na otrokovo stisko, kar pa sem prikazala v naslednji razpredelnici.
Tabela 5: Odzivi vzgojiteljev na spremenjeno vedenje pri otroku v oddelku.
f %
Otroku sem se bolj posvečala, se z njim pogovarjala, ga pocrkljala …
46 32,17 %
Pogovorila sem se z otrokovimi starši, jim predstavila situacije, ki so se zgodile v vrtcu in jih povprašala o spremembah v družinskem okolju.
35 24,48 %
Pripravila sem dejavnost, za katero sem menila, da bi otroku pomagala pri spoprijemanju z novo situacijo.
21 14,69 %
Z drugimi otroki sem se pogovarjala o tem z namenom, da spodbudim njihovo empatijo do otroka, ki se mu je v družini zgodila ta sprememba.
21 14,69 %
Poiskala sem strokovne članke na to temo, da bi se čim bolj spoznala s problematiko in lažje pomagala otroku.
17 11,89 %
Drugo: 3 2,10 %
Približno 32 % vzgojiteljev se na stisko otroka (rojstvo sorojenca) odzove z večjo pozornostjo, s pogovorom, objemi ipd. Vzgojitelji se, ko pri otroku opazijo drugačno vedenje, dokaj pogosto (24,48 %) obrnejo na starše, saj so mnenja, da tako kar najučinkoviteje pomagajo otroku. Redko (14,69 %) se odzovejo tako, da otroku pripravijo dejavnosti na temo družina in s pogovorom pri drugih otrocih spodbudijo empatijo do dotičnega otroka. Najmanj vzgojiteljev (11,89 %) pa se v takih primerih poslužuje prebiranja strokovne literature.
Kot sem ugotovila, se otrokova stiska ob rojstvu sorojenca kaže preko sprememb v vedenju in čustvovanju. Na podlagi intervjujev sem raziskovala konkretne pozitivne smernice ob pojavu spremenjenega vedenja pri otrocih, in sicer:
22
- Vzgojitelji so izpostavili, da otrokom, pri katerih zasledijo nazadovanje v vedenju, tako obnašanje dopuščajo in ga tolerirajo. Tako otroku omogočijo tisto, kar tisti trenutek potrebuje, naj bo to npr. pitje iz stekleničke ali pa ponovna uporaba dude. To namreč za otroka predstavlja varnost. Če otrok ponovno začne močiti hlačke, ga ne grajajo, ampak le zamenjajo perilo ter ga večkrat opomnijo na uporabo stranišča. Pri starejših se z otrokom pogovorijo in razčistijo, da on to že zna in da se je mogoče le predolgo igral.
Pri pootročenem govoru je pomembno, da otroka sprejmemo takšnega kot je, vendar pa morajo biti vzgojitelji pozorni na to, da pravilno ubesedijo otrokov stavek (otrokov stavek: »Lu, lu.« Vzgojitelj: »Lulat te?«). V mislih moramo imeti, da se je potrebno s problemi spoprijemati mirno, saj bodo čez čas ti izzveneli. Zanimiva je tudi smernica, ki jo je nek vzgojitelji navedel za otroke drugega starostnega obdobja, in sicer, da v taki situaciji zanj ustvari ugodno okolje ter mu priskrbi zadolžitve, zaradi katerih se bo počutil uporabnega in pomembnega (npr. obisk kuhinje ipd.).
- Vsi vzgojitelji, ki sem jih intervjuvala, so si bili enotni v smernicah, ki se jih poslužujejo, kadar pri otroku zasledijo spremembe v čustvovanju. Takrat je potrebno otroku nuditi razumevanje, več pozitivnih dotikov (objemi), pozornosti … Ob pojavu čustva jeze otroku ponudijo aktivnost, kjer bo to lahko na varen način sprostil (npr. brcanje v blazino), kasneje se z njim tudi pogovorijo.
- V vedenjske spremembe s prisotnim agresivnim vedenjem do drugih je treba takoj poseči in otroka umakniti iz te situacije. Treba mu je jasno povedati, da takšno vedenje ni dovoljeno in kakšne posledice bodo sicer sledile. V takšnih primerih lahko otroka tudi preusmerimo v drugo aktivnost in mu pokažemo druge načine izražanja stiske/frustracije (npr. cepetanje, tek ipd.).
Zanimalo me je še, kakšne konkretne dejavnosti vzgojitelji pripravijo za otroka, ki se sooča z nastalo stisko v družini. Vzgojitelji so navedli, da otrokom pripravijo tematske sklope na temo moja družina, rastem, moje rojstvo, ljubezen … kot tudi različne projekte, in sicer Ko sem jaz dojenček, Dobili smo dojenčka, Človeško telo. Velik poudarek dajo na igro z družinskimi tematikami (socialne igre, spoznavanje lastnega telesa in čustev, igre za razvoj samopodobe, simbolne igre, pesmi …) in reorganizacijo kotičkov (otrokom ponudijo več sredstev za nego dojenčka in igro vloge). V tistem obdobju vzgojitelji pogosto veliko posegajo po otroški literaturi, npr. Lukec dobi sestrico, Igor in presenečenje, Ali veš, koliko te imam rad, Mama znesla jajce ipd.
23
Vzgojitelji se torej poslužujejo različnih pristopov. Tudi Sterle (1985) izpostavlja, da v obdobju prihoda sorojenca vzgojitelji prvorojencu naklonijo več pozitivnih dotikov (objemi, pozornost ipd.), okolje in dejavnosti pa prilagodijo temi družina, kjer lahko preko igre otrok izraža svoje občutke in stisko. Pomembno pri tem je tudi sodelovanje s starši in izmenjava informacij o odzivanju otroka v oddelku in družinskem okolju. Več informacij bodo imeli vzgojitelji in starši, lažje bodo pomagali otroku premagati stisko (prav tam).
Kako in na kakšen način pomagajo vzgojitelji otroku premagati stisko ob prihodu novega družinskega člana, je bilo tudi eno izmed vprašanj moje raziskave.
Tabela 6: Vzgojiteljičina pomoč prvorojencu pri soočanju s prihodom novega družinskega člana.
f %
Z otrokom sem se pogovorila o spremenjenem vedenju. 26 16,67 %
Otroku sem namenila več pozornosti. 35 22,44 %
O otrokovem spremenjenem vedenju sem se pogovorila s starši.
39 25,00 %
Če sem pri otroku zasledila neprimerno vedenje, sem tako vedenje zaustavila.
14 8,97 %
Pokazala sem razumevanje do njegove stiske in ga usmerila k primernejšemu vedenju.
41 26,28 %
Drugo: 1 0,64 %
Na podlagi rezultatov, ki so prikazani v razpredelnici, lahko ugotovimo, da vzgojitelji v večini primerov (26,28 %) otroku pokažejo sočutje do njegove stiske in ga usmerijo k primernejšemu vedenju. Dokaj pogosto (25 %) vzgojitelji pomagajo otroku tako, da se o spremenjenem vedenju pogovorijo s starši in poskušajo skupaj poiskati rešitve, ki bi mu olajšale stisko.
Pogosto (22,44 %) vzgojitelji v takih primerih otroku naklonijo več pozornosti.
Nekateri (16,67 %) vzgojitelji se z otrokom o spremenjenem vedenju pogovorijo. Le nekaj (8,97
%) vzgojiteljev bi otrokovo stisko, ki se odraža z neprimernim vedenjem, takoj zaustavilo. Iz rezultatov lahko sklepam, da so za vzgojitelje pomembni vsi pristopi, ki so navedeni v razpredelnici, saj ji lahko učinkovito uporabijo pri soočenju otroka z nastalo stisko v družinskem okolju.
Ključni pomen, kako lahko vzgojitelji pomagajo otroku pri soočenju s stisko ob rojstvu sorojenca je, da so razumevajoči in mu naklonijo več nežnosti v smislu objemov, dotikov.
Kadar vzgojitelji zasledijo pri otroku spremenjena vedenja, si morajo ta zapisati in se o njih
24
pogovoriti tako z otrokom kot tudi s starši, saj bodo le tako učinkovito pomagali otroku premagati stisko (Simčič in Vec, 2015).
9.3 Sodelovanje vrtca z družino
Prav tako sem želela ugotoviti razloge in načine sodelovanja s starši, ki se jih vzgojitelji poslužujejo ob prihodu sorojenca. Zanimalo me je tudi, če je ob takšni situaciji tesno sodelovanje s starši res nujno potrebno. Sama predvidevam, da bo odgovor pritrdilen, saj bodo starši in vzgojitelji le tako lahko bolje razumeli otrokovo vedenje in bili strpnejši do njega.
Raziskovala sem, kako se vzgojitelji v taki situaciji pripravijo na sodelovanje s starši. Rezultati so prikazani v naslednji razpredelnici.
Tabela 7: Priprava vzgojiteljev na otroka, ki bo dobil sorojenca.
f %
Dopolnila sem svoje znanje s strokovnimi članki o tej problematiki.
31 23,48 %
Pogovorila sem (bi) se s sodelavkami, ki so že imele takšne primere.
32 24,24 %
Pripravila bi različne dejavnosti ali otrokom prebrala literaturo na to temo.
47 35,61 %
Povabila bi starše na govorilne ure. 22 16,67 %
Drugo:
V večini primerov bi se vzgojitelji (35,61 %) na situacijo pripravili tako, da bi načrtovali
raznovrstne dejavnosti in posegali po otroški literaturi na temo družina. Pogosto (približno 25 %) bi vzgojitelji znanje dopolnili s strokovno literaturo na temo prihod novega
družinskega člana, nasvete pa bi poiskali tudi pri sodelavcih, ki so že imeli tak primer v skupini.
Dokaj redko (16,67 %) bi vzgojitelji za starše organizirali govorilne ure s to tematiko.
Na podlagi intervjujev, ki sem jih opravila, sem vzgojiteljice povprašala, kako in na kakšen način so se pripravile na sodelovanje s starši. Ugotovila sem, da vzgojitelji pogosto posegajo po strokovni literaturi (npr. Otroci so tega vredni). Nekateri vzgojitelji velikokrat izhajajo iz svojih preteklih izkušenj in se tudi posvetujejo z drugimi strokovnimi delavci. Izpostavile so tudi pomembnost opazovanja otroka in njegovih odzivov v dani situaciji ter načina posredovanja informacij staršem. Pri sodelovanju s starši morajo biti pozorni na to, da spoštujejo njihovo zasebnost, jim nudijo pomoč pri težavah, ki se pojavijo pri otroku, in jim znajo prisluhniti.
25
Omenila bi tudi, da se bodo starši na podlagi Leachine (1991) primerjave veliko lažje postavili v otrokovo kožo in bolje razumeli njegovo stisko, kadar mu jo bodo vzgojitelji dovolj nazorno predstavili. Ena izmed intervjuvanih vzgojiteljic je situacijo predstavila na takšen način: »Jaz, osebno, bi bila tudi jezna, če bi mož domov pripeljal še eno ženo in mi rekel, da bo od zdaj naprej še bolj luštno, saj ti bo pomagala pri opravilih in si skupaj z nama delila zakonsko posteljo. Čisto nič mi ne bi bilo prav!« Otrok na rojstvo drugega otroka gleda na dokaj podoben način.
Avtorji, kot so Vodopivec Lepičnik in Hmelak (2018), Simčič in Vec (2015) ipd. so v svojih teorijah poudarili, da je pomembno, da vzgojitelj svoje znanje nadgradi s strokovnimi članki na temo rojstvo sorojenca. Tako ve, kakšne spremembe lahko pri otroku pričakuje in kako naj se nanje pravilno odzove. Za posvet in nasvete se lahko obrne na strokovne delavce vrtca (Simčič in Vec, 2015). Velik pomen pri tem imajo tudi vzajemna izmenjava informacij med starši in vzgojitelji, kot pišeta Devjak in Berčnik (2019), ter iskanje skupnih rešitev za otroka ob pojavu stiske oziroma težave. Starši se morajo zavedati, da vzgojno-izobraževalna institucija ni nadomestilo družinske vzgoje (prav tam).
Zanimalo me je torej, v kolikšni meri se vzgojitelji strinjajo s postavko, da je ob prihodu novega družinskega člana potrebno sodelovanje s starši. Rezultati so pokazali, da se večina (85,71 %) vzgojiteljev strinja, le nekaj (14,29 %) vzgojiteljev pa je mnenja, da to ni potrebno.
Lepičnik Vodopivec (1994) v svojih delih poudarja pomembnost sodelovanja med družino in vzgojno-izobraževalno institucijo, saj to pozitivno vpliva na kvaliteto vzgojnega dela. Tesna povezanost med starši in vzgojitelji omogoča večji vpliv na otrokov razvoj kot tudi lažje razumevanje otroka ob nastali spremembi, npr. rojstvo sorojenca (prav tam).
Vzgojiteljice sem povprašala, iz kakšnih razlogov se torej v taki situaciji odločijo za sodelovanje s starši in zakaj je po njihovem mnenju to potrebno. Iz odgovorov sem razbrala, da je najpogostejši razlog za sodelovanje z družino ta, da vzgojitelji pridobijo vpogled v družinsko okolje, kar posledično pripomore k lažjemu razumevanju otroka in njegovih sprememb bodisi v vedenju bodisi v čustvovanju. Preko sodelovanja si izmenjujejo pomembne informacije, na podlagi katerih s skupnimi močmi poiščejo ustrezne rešitve za otroka in tako učinkovito pomagajo olajšati nastalo stisko. Poleg tega vzgojitelji staršem vselej poudarijo, da prvorojenec še vedno potrebuje pozornost obeh staršev, njuno podporo in ljubezen.
Zanimalo me je tudi, na kakšne načine naj bi po mnenju vzgojiteljev potekalo sodelovanje s starši. Iz odgovorov intervjuvank sem razbrala, da se vzgojitelji poslužujejo dnevne izmenjave
